Utrjujmo
prijateljske
vezi!
KRAJEVNA organizacija Zveze borcev NOV »Mi-lan Majcen — Hinko Smrekar« iz Ljubljane je v svojem programu proslav ob 50-letnici ZKJ pri-redila izlet na Koroško pod geslom »Oživljajmo tradicije skupne borbe slovenskega in koroškega prebivalstva«.
Pestra družba nekdanjih borcev je hitro zdr-sela prek Jezerskega v železno Kaplo, kjer smo prijetno presenečeni doživeli nepozabni, prisrčni sprejem. Predsednica ženskega društva v Zelezni Kapli Kuhar Helena »Jelka« je v svojem iskrenem pozdravu obudila spomine na zgodovinsko borbo Koroških partizanov, ki je bila težka a pomembna. Presenečena je ugotovila, da med izletniki nismo bili le Šiškarji pač pa tudi Slovenci iz vseh naših pokrajin: Belokranjci, Primorci, štajerci, Gorenjci, Dolenjci in celo Crnogorci, ki so se borili v NOB na slovenskem ozemlju.
Drugi dan smo obiskali Velikovec in najsever-nejšo slovensko vas Djekše, kjer smo bili gosto-ljubno sprejeti v slovenski gostilni »Pri Pečarniku«. Djekše so izrazito slovenske in značilno slo-vensko gostoljubne. Prenočili smo v Vrseli vesi pri znanem partizanu Janezu Wutteju »Lucu«, kjer je bilo tovariško srečanje s koroškimi partizani. Ti so nam priredili koncert pevskega zbora »Zar-ja« iz Železne Kaple in »Danice« iz šentvida v Podjuni. Zbora sta vodila tovariša Prušnik Vla-dimir in Kejžar Franci. Mnogi od nas so bili ob čudovito ubranih melodijah in živahni razigrano-sti pevcev ganjeni do solz. Zopet nas je zajela domačnost in veselje, prisrčna toplina in nepozab-no tovarištvo, ki smo ga poznali le v partizanih. Tu smo tudi dojeli, kaj pomeni Koroškim Slo-vencem slovensko kulturno življenje. 25 km daleč prihajajo k pevskim vajam. Nobena pot jih ne plaši. Lepe uspehe žanjejo s svojo trdovratno vztrajnostjo in neusahljivo željo po slovenski be-sedi. Kajti ravno v pesmi najlažje izražajo svoja notranja čustva.
Omeniti moramo navzočnost starega partizana »Smrekarja«-Levičnika, znanega pod domačim imenom Hojnik, ki je med NOB vzdrževal zvezo med Veliko in Svinjško planino. Na naš tovariški večer jo je primahal kar 30 km daleč. Drugi dan nas je gostoljubno sprejel na svojem Iepo ure-jenem in skrbno vodenem posestvu. S svojo nav-zočnostjo nas je na tem večeru počastil tudi ko-roški par, ki se je poročil na Kmečki ohceti v Ljubljani.
Ob povratku smo se ustavili na Visoki Ojstro-vici, pri Gospe Sveti. Preko Celovca, mimo Vrb-skega jezera smo prispeli v slovensko vas Bilčovs, kjer smo obedovali pri zavednem slovenskem go-stilničarju. V šentjanžu smo se sešli s predsedni-kom zveze koroških borcev Janezom Weisom. Spet smo doživeli presenečenje. Igrali so »Jurija Kozjaka« na prostem. Taki in podobni trenutki, ki smo jih doživljali na svojem popotovanju, so nas globoko prepričali o tem, da Slovenci onstran naših meja niso pozabili, kdo so in kako so se borili za svoj obstoj. Pokazali so nam, kako je treba skrbeti za to, da svoje narodnosti ne bodo nikjer zatajili. Ne smemo pa prezreti tega, da se moramo za organizacijo izleta zahvaliti predvsem podjetju »Turist biro« Ljubljana ter vodji Silvu Ovsenku, ki nam je kot dobro znani koroški par-tizan, ves čas potovanja živo in zanimivo tolma-čil  borbo Slovencev na Koroškem.
Bili smo nadvse srečni, da smo spoznali ta del slovenskega ozemlja in naša srčna želja je, da bi naša mladina spoznavala svet, kjer je krvavelo in trpelo slovensko ljudstvo zato, da se osvobodi tujih spon in ohrani slovenski živelj. Ob stikih s Koroškimi Slovenci bi se jim še bolj utrdila zavest, da smo se ohranili zato, ker smo bili enotni in neomajni v skupni borbi.
Marija HUMAR