© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti Arne Marjan Mavčič Article information: To cite this document: Mavčič, A. M. (2018). Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti, Dignitas, št. 45/46, str. 91-107. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/45/46-8 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 91 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti Izhodišča Za začetek postopka za sodno presojo ustavnosti in zakonitosti pred ustavnim sodiščem oziroma pred organom s sorodno pri- stojnostjo je potrebna vloga, lahko posebej kvalificirane (ustavne) institucije. Lahko pa ima možnost dostopa do ustavnega sodišča tudi posameznik, tako do abstraktne (objektivne v večplastnem kontekstu kontradiktornega postopka ter rezervirano razumlje- nega oficialnega načela) kot do konkretne (subjektivne) presoje, tako na podlagi popularne pritožbe (v slovenskem primeru – po- bude) kot na podlagi ustavne pritožbe in prek drugih oblik ustav- nosodnega varstva ustavnih pravic. V državah z difuzno presojo in v mnogih državah s koncentrira- no presojo ustavnosti je torej državljanu (ali celo nedržavljanu) kot posamezniku dana možnost, da zahteva presojo ustavnosti splo- šnih oziroma posamičnih aktov v posebnem postopku. Do tega je prišlo postopoma, s široko razlago normativnih ureditev ustavne pritožbe kot tudi s postopoma širšo razlago ureditev o inci­ dent er presoji ali prek konkretne presoje norm. 1 Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti oziroma zakonitosti pa se ponekod tudi odraža v povečanem številu (individualnih) vlog, kar naj bi v nekaterih primerih ogrozilo funkcijsko sposobnost ustavnih so- dišč. 2 Zato zako nodajalci tedaj iščejo rešitve, da bi organe sodne 1 Na primer ZDA, Italija. 2 Nekaj je skupnega vsem državam, ki so se odločile uvesti koncentrirano sodno presojo ustavnosti: ustavna sodišča so vselej omejene institucije. Z drugimi besedami, koncentrirana sodna presoja v okviru določenega sodišča nujno pomeni, da je njegova pristojnost omejena na konkreten ustav- nosodni postopek, tako da se ni mogoče obrniti na sodišče zaradi vsakršne kršitve ustave. Kdo je vlagatelj, kateri akti so lahko predmet presoje, kaj je mogoče zahtevati (predlagati, spodbuditi) in pod kakšnimi formalnimi pogoji je mogoče vložiti vlogo, vsa ta vprašanja (pogoji) so tista, ki omejujejo dostop do sodišč; s tem omejujejo tudi ustavne garancije. Hkrati je po svoje razumljivo, da ustavna sodišča lahko izpolnijo svojo nalogo, če je število vlog, na katere morajo odgovoriti, tudi omejeno. Zato je eden od glavnih problemov vseh ustavnih sodišč, da najdejo ravnovesje med individualnim Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti pr of.­ dr .­ Ar ne­ Marjan­ Ma včič 92 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? presoje ustavnosti in zakonitosti razbremenili manj pomembnih ali domnevno brezplodnih postopkov. 3 Tako predvsem zahtevajo od vlagatelja, da izkaže svojo neposredno prizadetost zaradi do- ločene norme oziroma zaradi ukrepa državnega organa. Z rastjo števila individualnih vlog utegne padati delež njihove uspešnosti. Ustavne garancije človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nji- hovega uresničevanja in varstva pa vendarle upravičujejo uva janje in obstoj ustavnosodnega varstva na podlagi popularne pritožbe (pobude), ustavne pritožbe in različnih drugih oblik varstva. Ameriški model kot najstarejši difuzni (disperzijski) model so- dne presoje ustavnosti 4 računa s primarno pristojnostjo rednih so- dišč za reševanje ustavnih vprašanj, pri čemer takšna difuzna pre- soja in kakršnakoli diskrecija ustavnih sodnikov v prvi vrsti temelji na velikem zaupanju v sodniško neodvisnost in nepristranskost kot virov legitimnosti. Na drugi strani pa so Kelsnov (evropski, av- strijsko-nemški) model koncentrirane sodne presoje ustavnosti in zakonitosti večinoma prevzele vse tranzicijske države, vse od šest- desetih in sedemdesetih 5 pa tja do devetdesetih let. 6 Slednji model naj bi imel svojo prednost v večji enotnosti (ustavno)sodne prakse in v pravni varnosti s tega vidika, da naj kakršnakoli odstopanja v (ustavno)sodni praksi ne bi »omadeževala uporabe zakona«. 7 Izhajajoč iz pomena, ki se pripisuje ustavnim pravicam in svo- boščinam posameznika, ter upoštevajoč obstoječe in naraščajoče trende njihovega varstva 8 naj bi nacionalni sistemi v čim večji meri zagotavljali učinkovitost pravnih sredstev za varstvo človekovih dostopom do sodne presoje ustavnosti in med učinkovito izpeljavo postopkov, sproženih pred so- diščem (Beilfuss, str. 3–5). 3 Na primer omejevanje individualne vloge za abstraktno pre sojo z izkazanim pravnim interesom kot procesnim pogojem, nalaganje dodatnih procesnih pogojev ustavnim pritožnikom itd. 4 Več o tem Mavčič, The Constitutional Review, str. 22–28; www.concourts.net. 5 Grčija, Španija, Portugalska; več o tem glej www.concourts.net. 6 MAVČIČ, Arne. The Slovenian constitutional review: an exception among systems and experiences in the new democracies …, str. 169–214. MAVČIČ, Arne. The specialities of Slovenian constitutional review as compared …, str. 161–188. 7 Glej tudi Brunner, str. 8. 8 Ki jih vseskozi podpirata Svet Evrope oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice s stalnim spod- bujanjem držav članic, naj zadrege v zvezi s kršitvami človekovih pravic rešujejo na domačem terenu, da bi preprečili obremenjevanje Evropskega sodišča za človekove pravice z vlogami. Odtod tudi le relativno uspešne reorganizacije sodišča s Protokoli 11, 14 in 14 bis h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ve ndar Evropsko sodišče za človekove pravice tudi navaja, da bi bilo lahko preprečevanje preobreme- njevanja nacionalnega Vrhovnega (rednega) sodišča z manj pomembnimi zadevami lahko dopusten cilj (glej o tem odločbo Ustavnega sodišča Slovenije, št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, obj. Uradni list, št. 54/09; glej tudi tam navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Brualla Gomez de la Torre proti Španiji, (155/1996/774/975). 93 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti pravic 9 v korist vseh, državljanov držav članic in nedržavljanov, ter s tem še posebej dostop posameznika do (nacionalnega) ustav- nosodnega varstva. Zato torej drugače kot pri »originalni« zasnovi evropskega modela, kjer so (le) ustavni oziroma državni organi legitimirani vlagatelji pred ustavnim sodiščem, 10 nacionalni siste- mi sedaj vse pogosteje omogočajo posameznikom, da pred orga- ni ustavnosodne presoje sprožijo postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti splošnega ali posamičnega akta. 11 Tudi vizija funkcije sodne presoje ustavnosti, kot se odraža iz politike orga- nov Sveta Evrope (predvsem Komisije za demokracijo skozi pravo – Beneške komisije), je povezana z jasno tendenco v smeri uvaja- nja in krepitve mehanizmov, ki omogočajo ustavnosodno varstvo človekovih pravic – in to še posebej z vidika zagotavljanja dostopa posameznika do tega varstva. Razmišljanja se pogosto dotikajo (le) področja delovanja objek- tivnega varstva ustavnega reda. Vendar je mogoče sicer tudi v tem okviru pretehtati, ali je mogoče posamezniku priznati pravico, da se tako rekoč kot varuh javnega dobra obrne na ustavno sodišče in predvsem zahteva sodno presojo ustavnosti. To nikakor ni nuj- no. Temeljne pravice kot del ustavnega reda sicer lahko uživajo varstvo prek objektivne sodne presoje ustavnosti. Lahko pa sto- rimo korak naprej in sprejmemo zamisel, naj k nalogam ustavno- sodne presoje sodi tudi subjektivno varstvo temeljnih pravic, kar pomeni, da človek in državljan lahko svoje posebej ustavno varo- 9 Tako na primer tudi 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prim. Lukenda proti Sloveniji z dne 6/10-2005. Točka 28: Kot del svežnja ukrepov za zagotovitev učinkovi- tosti mehanizmov Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel Resolucijo z dne 12. maja 2004 (DH Res. (2004)3) o sodbah, ki razkrivajo osnov- ne sistemske probleme. Resolucijo je treba razumeti v kontekstu naraščajočega pripada zadev na Sodišče, zlasti kot rezultate vrste zadev, ki imajo za podlago isti strukturni ali sistemski vzrok. Točka 42: Namen prvega odstavka 35. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki postavlja pravilo izčrpanja notranjih pravnih sredstev, je omogočiti državam pogodbenicam, da preprečijo ali popravijo očitane kršitve, preden so predložene Sodišču (gl. Selmouni proti Franciji [GC], št. 25803/94, odstavek 74, ESČP 1999-V, in Kudła proti Poljski [GC], št. 30210/96, odstavek 152, ESČP 2000-XI). Pravilo iz 1. odstavka 35. člena Konvencije temelji na domnevi, ki se odraža v 13. členu Konvencije (s katerim je tesno povezan), da obstaja učinkovito notranje pravno sredstvo, ki je na voljo v zvezi z domnevno kršitvijo pravic, ki jih ima posameznik na podlagi Konvencije. Točka 43: Da taka pravna sredstva obstajajo, mora biti zadosti gotovo ne le v teoriji, temveč tudi v praksi, saj v nasprotnem primeru niso dostopna in učinkovita, kakor se zahteva (gl. med drugim Belinger proti Sloveniji (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001; Vernillo proti Franciji, sodba z dne 20. februar 1991, serija A št. 198, str. 11–12, odstavek 27). 10 V zvezi z državnimi organi kot legitimiranimi vlagatelji (če omenimo le redna sodišča, po 156. čle- nu slovenske ustave), velja omeniti njihovo kronično neaktivnost (tudi glede exceptio illegalis, kar jim sicer tudi omogoča 156. člen Ustave), saj v primerjavi z individualnimi vlogami v sistemih, ki jih dovoljujejo, običajno predstavljajo le manjšino (tako tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji, glej na primer Deset let dela Ustavnega sodišča Slovenije, str. 27). 11 Glej tudi Brunner, str. 4. 94 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? vane pravice v primeru morebitne kršitve neposredno uveljavlja tudi v tem okviru. Torej že v načelu ni mogoče zavrniti ideje, da se posamezniku omogoči dostop do organa ustavnosodne presoje. Če torej varstvu temeljnih pravic pripisujemo temeljni pomen, je toliko bližja ideja, naj se posamezniku omogoči poseben pritož- beni postopek, v katerem bo lahko izpodbijal določeno domnev- no kršitev svoje temeljne pravice, ki jo stori javna oblast. 12 Abstraktna sodna presoja ustavnosti in zakonitosti Slovenska Ustava iz leta 1991 13 je možnost vložitve vloge posa- meznika za ustavnosodno presojo splošnega akta (pobude, po- pularne pritožbe) namenoma vezala na izkazani pravni interes. 14 Zakon o Ustavnem sodišču 15 je pojem pravnega interesa delno preciziral. 16 Že v temelju gre za zoženo možnost vlaganja pobud za začetek (abstraktne) sodne presoje ustavnosti in zakonitosti v primerjavi s prvotno slovensko ureditvijo ustavnega sodstva med leti 1963 in 1991, ko je bil pobudnik lahko vsak posameznik ne glede na to, ali je bil z normo, ki jo je izpodbijal, neposredno pri- zadet ali ne. S tem se je prejšnja popularna pritožba preobliko- vala v kvazipopularno pritožbo. 17 Pravni interes naj bi torej delo- val kot korektiv z namenom preprečevanja zlorab in uravnavanja obremenjenosti Ustavnega sodišča. Nekateri sistemi niso uvedli takšnega korektiva. 18 Popularna pritožba ni v prvi vrsti namenjena varstvu ustavnih pravic posameznika (tako kot je to po svojem bistvu ustavna pri- tožba), temveč zadeva (tudi) javni interes za varstvo ustavnih pra- vic kot ustavne kategorije. Slovenska ureditev (kvazi)popularne pritožbe – pobude pa se z vidika dodajanja procesnih pogojev tudi v smislu predhodnega izčrpanja rednega sodnega varstva 19 12 Brunner, str. 12. 13 Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06. 14 2. odstavek 162. člena. 15 Uradni list RS, št. 15/94, 51/07, ur.p.b. 64/07. 16 24. člen. 17 Glej Brunner, str. 37. 18 Ena od posebnosti, s katerimi se sooča madžarsko Ustavno sodišče, je dejstvo, da lahko vsakdo svobodno sproži postopek represivne (abstraktne) presoje ustavnosti. Ta neomejena možnost po- pularne pritožbe (ne zahteva se torej izkazovanje pravnega interesa) je pogosto predmet teoretičnih razprav in celo na Ustavnem sodišču so o tem deljena mnenja. Pretežno večino ustavnosodnih zadev namreč predstavljajo zadeve abstraktne presoje norm, ki jih večinoma sprožijo posamezniki (Paczo- lay, http://www.venice.coe.int/docs/2008/CDL-JU(2008)040-e.pdf). 19 V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se po ustaljeni ustavnosodni presoji (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07) lahko 95 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti postopoma vse bolj približuje gradaciji pogojev za vložitev ustav- ne pritožbe, čeprav seveda njen prvotni namen in končni cilj, ab- straktna presoja, ostaja. Vendar, ali postaja ta cilj realno nedose- gljiv? Že nekaj zadnjih let je v praksi slo vensko Ustavno sodišče stopnjevalo restriktivno razlago pravnega interesa, čeprav zlasti v zgodnjem obdobju občasno ne preveč – morda zaradi poseb- nih okoliščin, ki so v konkretnem primeru upravičevale različno obravnavanje sicer podobnih zadev. 20 Z vidika stabilnosti oziroma »ustaljenosti« ustavnosodne prakse se tako vse bolj poudarja potreba po restriktivni razlagi pravnega interesa, že zaradi samega njegovega temeljnega namena: omeji- ti dostop do ustavnega sodišča oziroma uravnavati individualne vloge za abstraktno ustavnosodno presojo v znosnih mejah. 21 Ta- kšen restriktivni namen je navsezadnje tudi jedro pravnega intere- sa. Zato torej pomeni postopkovno oviro, zaradi katere popularne pritožbe (v slovenskem primeru pobude) ni mogoče šteti za »pra- vo« popularno pritožbo, temveč le za kvazipopularno pritožbo. 22 Upoštevajoč (občasne) oscilacije glede (pre)zasičenosti ustav- nega sodišča, ki se pojavljajo skozi daljše časovno obdobje, tako z individualnimi vlogami za abstraktno presojo kot vzporedno z ustavnimi pritožbami, naj bi bila restriktivna razlaga pravnega in- teresa morda a­ priori utemeljena. Če pa gledamo na zadevo z vi- dika nacionalnega (in mednarodnega) varstva ustavnih pravic in svoboščin, ne bi bilo dopustno že v načelu omejevati oziroma pre- prečevati individualne pobude (popularne pritožbe) s takšno raz- lago pravnega interesa, da ga v končni posledici noben vlagatelj ne bi bil sposoben (več) izkazati v praksi. Zato se je upravičeno vprašati, kje je ekstremna meja takšne restriktivne razlage pravne- ga interesa. Še več, gre za vprašanje, kje je ekstremna točka takšne- ga postopnega omejevanja dostopa do Ustavnega sodišča. 23 Ali so potem individualne vloge za abstraktno ustavnosodno presojo pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbija- nega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču. Pobudnik zato še ne izkazuje pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijane določbe. Nave- deno stališče pobudniku ne onemogoča dostopa do Ustavnega sodišča, temveč pomeni le njegovo odložitev na čas po izčrpanju pravnih sredstev pred pristojnimi sodišči, če pobudnik svojih pravic ne bo uspešno zavaroval že v tem postopku (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-349/06 z dne 8. 5. 2008, obj. www.us-rs.si). 20 Nerad, str. 42. 21 Brunner, str. 37. 22 Brunner, str. 37. 23 Nerad, str. 42. 96 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? sploh še realne in večinoma obsojene na neuspeh? Ali je v tem primeru »posreden« dostop do ustavnega sodišča 24 zares rešilna bilka za potencialne individualne vlagatelje abstrak- tne ustavnosodne presoje? 25 Slovenska ustava (tako kot številne druge ustavne ureditve) sicer to omogoča oziroma redna sodišča k temu glede zakonov celo zavezuje (156. člen), vendar zadeva že od samega začetka v praksi ne deluje preveč uspešno, in to kljub starejšim 26 in novejšim 27 pobudam za »decentralizacijo sodne pre- soje ustavnosti« pri nas in drugod. 28 24 Konkretna (posredna, akcesorna) presoja norm izhaja iz postopka, ki je v teku pred sodiščem splošne pristojnosti, pri čemer mora biti to sodišče pre pričano o neustavnosti določene norme, oziroma dvom sodišča v neustavnost norme ne sme biti očitno neutemeljen. Ta oblika pred postavlja ustavnopravno presojo, ki jo v konkretnem primeru opravi sodišče splošne pristoj nosti in na ta način razbremeni ustavno sodišče (narava predhodnega vpra šanja). Posledica te presoje je, da se protiu- stavne norme (zakona) ne uporabi za konkretni spor (ekscepcija protiustavnosti). Akcesorna presoja ustavnosti za kona ima svoje poreklo v ameriškem sistemu, od tam pa se je razširila zlasti v nekatere države ameriškega kontinenta in drugam. Pri konkretni presoji ustav nosti ustavno sodišče odloča o ustavnosti in zakonitosti predpisov kot o pred hodnem vprašanju, ne pa o izpodbijanem posamičnem aktu, kot to odloča pri ustavni pritožbi. (Mavčič, Zakon o ustavnem sodišču s pojasnili, str. 131). 25 (Upoštevajoč navedene omejitve naj; op. avtorja) to stališče (op. avtorja: namreč po zatrjevanju Ustavnega sodišča) hkrati pristojnim sodiščem omogoča, da opravijo svojo vlogo, kot jim je zaupana po Ustavi in zakonih. Sodišča so v zadevah, v katerih odločajo o pravicah in obveznostih posamezni- kov ali pravnih oseb, prva poklicana, naj zakone in druge predpise razlagajo v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Ko Ustavno sodišče odloča o ustavnosti takšnih predpisov, mora imeti tudi zaradi kvalitetne in argumentirane ustavnosodne presoje na razpolago razlage, ki so jih že sprejela pristojna sodišča pri odločanju. Sodišča morajo skladno z 22. členom Ustave pobudnikove ugovore bodisi argumentirano zavrniti bodisi, če se z njimi strinjajo, po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa pred Ustavnim sodiščem (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-349/06 z dne 8. 5. 2008, obj. www.us-rs.si). 26 Tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja so poudarjali načelo, da je po ustavi varstvo ustavnosti zakonitosti dolžnost vseh, ki opravljajo javne funkcije, skrbi za takšno varstvo ni mogoče prelagati le na ustavno sodišče. Glej Mavčič, The Slovenian Constitutional Review, www. concourts.net, str. 37; glej tudi Acetto, str. 208. 27 Tudi mlajša slovenska pravna teorija predlaga nove rešitve v smislu pritegnitve nekaterih drugih državnih organov v sodno presojo ustavnosti. V povezavi z dejstvom, da so organi in institucije, ki jim slovenski pravni red nalaga najvišjo stopnjo ustavnopravne odgovornosti ali daje na voljo največ orodij oziroma najučinkovitejše mehanizme za odpravo napak ali za razrešitev nasprotij v zvezi z ustavnostjo in varstvom človekovih pravic, v razmerju do te odgovornosti in do teh pristojnosti pasivni, tudi premalo odgovorni. Njihova samoiniciativnost pri sprožanju postopkov za kontrolo ustavnosti bi lahko koristila razvoju ustavnosti, varstva človekovih pravic in splošne ustavnopravne kulture. Glej Teršek, str. 22. 28 Tako italijansko ustavno sodišče poskuša maksimalno decentralizirati svoje delo, da bolj – kot to sicer evropski model sodne presoje ustavnosti – vključi v sodno presojo ustavnosti redna sodišča, da bi si na ta način z njimi delilo nalogo varuha ustave. Preden naslovi (predhodno) ustavno vprašanje na ustavno sodišče, se od rednega sodnika pričakuje, da sam poišče razlago zakona, ki bo ohranila njegovo ustavno veljavo. Čeprav redni sodniki nimajo moči ne uporabiti zakona iz razlogov njegove (ne)ustavnosti, so že sedaj pristojni za ustavno skladno razlago zakona. Vendar se vsakdo zaveda, kako težko je identificirati pogoje, ki jim mora branje zakona zadostiti, da ga je mogoče opredeliti kot »razlago«; sama povezava z zakonskim besedilom pri tem ne pomaga. Evropski model sodne presoje ustavnosti potemtakem temelji na nestabilnem razlikovanju med pristojnostjo za razlago (za redne sodnike) in pristojnostjo za kasacijo (za ustavno sodišče). V Italiji pa se ta meja na zahtevo Ustavnega sodišča samega spreminja v korist rednega sodstva (glej Groppi, http://www.venice.coe. int/docs/2008/CDL-JU(2008)035-e.asp). 97 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti Sodna presoja ustavnosti in zakonitosti posamičnih aktov Razen do abstraktne sodne presoje ustavnosti vse več nacio- nalnih sistemov dovoljuje posameznikom dostop do konkretne sodne presoje ustavnosti in zakonitosti, pri čemer slednja temelji na ustavni pritožbi oziroma na sorodnih drugih oblikah individu- alnih vlog ali posebnih vlog za varstvo človekovih pravic in temelj- nih svoboščin. Tukaj gre za tako imenovano subjektivno sodno presojo ustavnosti, za varstvo posameznika zoper kršitve člove- kovih pravic (tudi zoper državo). Tako v sistemih difuzne sodne presoje ustavnosti kot v sistemih koncentrirane sodne presoje ustavnosti, ki to dovoljujejo, je posamezniku (ponekod le drža- vljanu in ponekod tudi nedržavljanu) omogočeno v posebnem postopku zahtevati sodno presojo posamičnih aktov, včasih celo tudi sodnih odločb. Ustavna pritožba je torej posebno subsidiarno pravno sredstvo zoper kršitve ustavnih pravic, predvsem s posamičnimi akti držav- nih organov, ki domnevno prizadetim subjektom omogoča, da njihov primer obravnava ter o njem odloči sodišče, pooblaščeno za ustavnosodno presojo spornih aktov, s pogojem, da pritožnik izpolni procesne pogoje (predhodno izčrpanost pravnih sredstev, pravočasnost vloge itd.). Praviloma so pred met izpodbijanja posa- mični akti (vsi akti uprave in pravosodja), v čemer je tudi razlika s popularno pritožbo, lahko pa je predmet izpodbijanja tudi zakon, in sicer posredno, ali pa celo neposredno. Ustavna pritožba ni do- cela nov institut, saj najdemo njene predhodnike tja od srednjega veka dalje. Geografska razširjenost ustavne pritožbe je pestra: naj- bolj je razširjena v Evropi, manj pa zunaj nje. Posebnost nekaterih sistemov je, da poznajo kumulacijo obeh oblik, popularno (ozi- roma kvazipopularno) in ustavno pritožbo. 29 Obe obliki si lahko v svoji funkciji konku rirata. Namen obeh oblik je varstvo pravic, vendar pri popularni predvsem v javnem, pri ustavni pritožbi pa predvsem v privatnem interesu. Vlagatelj je seveda v obeh prime- rih po sameznik. Predmet izpodbijanja je praviloma različen, pri popularni splošni akt, pri ustavni pritožbi pa posamični akt. Prav- ni interes oziroma osebna priza detost vlagatelja je že vgrajeni ele- ment ustavne pritožbe. 29 Več o tem glej, Mavčič, The Constitutional Review, 2001, str. 65–74. 98 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? Z uvedbo ustavnega sodstva z Ustavo iz leta 1963 po nemškem vzorcu je postalo tedanje slovensko Ustavno sodišče pristojno tudi za varstvo temeljnih pravic in svoboščin. Odločalo naj bi o varstvu pravice samoupravljanja in drugih s tedanjo zvezno Ustavo in z repub liško Ustavo določenih temeljnih svoboščin in pravic, če so bile te kršene s posamičnim aktom ali dejanjem repub liškega in ob činskega organa ali podjetja , pa ni bilo z zakonom zagotovlje- nega drugega sodnega varstva. 30 Odločitev Ustavnega sodišča v tem postopku je imela v primeru ugotovljene kršitve razveljavitve- ni učinek (odprava ali razveljavitev ali sprememba posamičnega akta in odprava morebitnih posledic; prepoved nadalj njega opra- vljanja dejanja). Pristojnost Ustavnega sodišča je bila subsidiarna. Pred Ustavnim sodiščem je bilo torej mogoče sprožiti postopek samo v primeru, če za konkretni primer ni bilo predvidenega so- dnega varstva in če so bila izrabljena vsa druga pravna sredstva. Vendar je tedanje Ustavno sodišče v praksi takšne vloge po- sameznikov že v začetnem obdobju zavračalo zaradi svoje do- mnevne nepristoj nosti in vlagatelje usmerjalo, naj iščejo varstvo v postopkih pred rednimi sodi šči. Takšno stanje je povzročalo tudi določeno negotovost samega Ustav nega sodišča, kajti vnaprej je vedelo, da bo takšno vlogo zavrglo in da s tem opravlja odvečno delo. Tedanje Ustavno sodišče je celo opozarjalo, da bi bila glede posamičnih aktov najbolj smotrna rešitev, da bi odločanje o nji- hovi ustavnosti in zakonitosti v celoti prenesli na redno sodstvo. Razširjati pristojnost ustavnih sodišč – kot so nekateri predlagali – na presojo ustavnosti posamičnih aktov uprave in sodstva naj v tedanjem obdobju ne bi bilo smotrno že iz razloga, ker naj bi bila ustavna sodišča izdatno obremenjena s presojo čedalje širše avtonomne normative ter spričo hitrega spreminjanja in pogoste neusklajenosti in nedognanosti pravnega sistema. 31 Negativno usmerjena pristojnost ustavnega sodstva (ka dar ni zagotovljene- ga drugačnega sodnega varstva) je imela (žal) za posledico, da je njegova dejavnost prav na tem področju ostala brez rezultatov, če- prav se je ta dejavnost sprožila prav zaradi same vloge za varstvo pravic. Posledica take politike je bila, da so posamezniki po nekaj letih prenehali vlagati ustavne pritožbe in je ta oblika ustavnoso- 30 3. odstavek 228. člena Ustave SRS iz leta 1963 (Uradni list SRS, št. 10/63) in Zakon o Ustavnem sodi- šču SRS (Uradni list SRS, št. 39/63 in 1/64). 31 Deset let dela Ustavnega sodišča Slovenije, str. 55. Objavljeni statistični podatki iz tega časa vendarle ne upravičujejo teh trditev. 99 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti dnega varstva dokaj hitro odmrla sama po sebi. Na drugi strani pa je tedanji sistem ustavnosodne presoje posamezniku vseskozi izrecno zagotavljal možnost vlaganja »prave« popularne pritožbe, ne da bi bil vlagatelj dolžan dokazovati svoj pravni interes. Varstvo pravic z ustavno pritožbo je bilo z Ustavo iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 6/74) in z Zakonom o postopku pred Ustavnim sodiščem (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) potem tudi formal- no izključeno iz pristojnosti Ustavnega sodišča, kar se je upravi- čevalo z neuporabo tega instituta v praksi oziroma s popolnoma zadostno možnostjo za varstvo pravic v postopkih pred rednimi sodišči. Ustavna pritožba odtlej dalje ni več našla svojega mesta v slo- venskem sistemu, do kler ni bila z velikimi pričakovanji v vsem svojem obsegu spet uvedena z Ustavo 1991. Pri tem je to »obu- jeno« subsidiarno pravno sredstvo spet zaživelo v kombinaciji z dotedanjo tradicionalno možnostjo vlaganja popularne pri tožbe pred Ustavnim sodiščem, ki jo je novi sistem obdržal, vendar s po- membno postopkovno razliko, saj je nova ureditev zavezala posa- meznika kot pobudnika, da izkaže svoj pravni interes, kar je imelo že v temelju pomen omejevalne procesne predpostavke zaradi bojazni pred številnimi vlogami. Čeprav, teoretično gledano, lah- ko torej posameznik kot vlagatelj ustavne in popularne pritožbe v slovenskem sistemu izpodbija vse kate gorije (splošnih) aktov in so mu vrata do sodne presoje ustavnosti na videz na široko odpr- ta, je bil že brez dodatnih procesnih pogojev oziroma omejitev že v temelju kot vlagatelj pred Ustavnim sodiščem v šibkejšem po- ložaju. Sprejem njegove individualne vloge za abstraktno sodno presojo ustavnosti – »pobude« 32 in ustavne pritožbe je že v temelju odvisen od proste presoje Ustavnega sodišča, z uvedbo izkazane- ga pravnega interesa in novejših dodatnih postopkovnih pogojev pa se je manevrski prostor pobudnika še bolj zožil. Enako so tudi procesni pogoji, predpisani za ustavno pritožbo, že po svojem bi- stvu omejevalne narave. Kako dalje? Po sprejemu Ustave iz leta 1991 in Zakona o Ustavnem sodišču iz leta 1994 (Uradni list RS, št. 15/94) je število vlog, zlasti ustavnih 32 Že sam pojem »pobuda« ima v primerjavi z »zahtevo« legitimiranega vlagatelja simboličen pred- znak. 100 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? pritožb, iz leta v leto naraščalo. S sprejeto ustavnosodno prakso so bili v začetnem obdobju utrjeni temelji ustavnosodne presoje in standardi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V prvem delu omenjenega obdobja so prevladovale individualne pobude (kvazipopularne pritožbe), medtem ko so pozneje (zla- sti v obdobju po zakonski ureditvi postopka z ustavno pritožbo z Zakonom o Ustavnem sodišču iz leta 1994) absolutno prevladale ustavne pritožbe. Porastu števila tako pobud kot ustavnih pritožb je vzporedno sledila in se krepila ekstenzivna razlaga pravnega interesa v ustavnosodni praksi. Tako je ustavnosodna praksa s ta- kšno razlago začela postopoma dodajati pri (že tako kvazi) popu- larnih pritožbah (pobudah) še dodaten pogoj – to je predhodno izčrpanje rednega sodnega varstva oziroma je začela pobudnike usmerjati na predhodno varstvo svojih ustavnih pravic v postop- ku pred rednimi sodišči. 33 Šele po izčrpanju redne sodne poti in ustavnopritožbenega postopka bi prišela v poštev abstraktna ustavnosodna presoja na podlagi pobude posameznika. 34 Sodni postopki, tudi postopki pred Ustavnim sodiščem, so se v tem času zavlekli tudi prek razumnega roka, ki ga terja 1. odsta- vek 23. člena Ustave. 35 Spoštovanje omenjene ustavne pravice in zagotovitev kvalitete sodne presoje ustavnosti so pobudniki spre- memb in dopolnitev Zakona o Ustavnem sodišču iz leta 2007 36 na- vedli kot poglavitve razloge za uvedbo novih strožjih postopkov- nih omejitev tako za (kvazi)popularno pritožbo (pobudo) kot za ustavno pritožbo. Navedeni postroženi procesni pogoji so kmalu po uvedbi vplivali na povečanje števila neuspešnih vlog v smislu njihovega zavrženja oziroma nesprejetja, hkrati z vzporednim padanjem samega števila dospelih vlog (kar je morda že posle- 33 Zanimivo je, da v šestdesetih letih prejšnjega stoletja najdemo v krogih blizu sodne presoje ustav- nosti podobna stališča: naj bi varstvo ustavnosti in zakonitosti ne bi bilo zaupano le organom sodne presoje ustavnosti? Pred letom 1991 se je tudi pristojnost tedanjega Ustavnega sodišča za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov (zlasti s področja urbanizma) vedno znova in znova prikazovala kot čezmerno obremenjevanje (glej Deset let dela Ustavnega sodišča Slovenije, Dopisna delavska univerza Ljubljana 1974, str. 55). 34 Ali na ta način postopek sodne presoje ustavnosti zares pridobi naravo »pravega« subsidiarnega ustavnosodnega varstva? 35 Število nerešenih zadev in sodnih zaostankov je opozarjalo, da je bila večina slovenskih sodišč pre- zasuta z vlogami. Na ta problem je opozarjal tudi Varuh človekovih pravic v svojih poročilih (http:// www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila/), sklicujoč se tudi na rastoče število vlog slovenskih državljanov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. 36 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Ustavnem sodišču, Predlog zakona, Št. 700-03 / 93 - 0002 / 0033, EPA: 1323 – IV, Poročevalec Državnega zbora, Št. 35/2007 z dne 14. 5. 2007 – Poročilo MDT. Ta zakon je bil sprejet in objavljen v Uradnem listu RS, št. 51/07, ur. p. b. pa v Uradnem listu RS, št. 64/07. Posledično je bil sprejet in objavljen novi Poslovnik Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS, št. 86/07. 101 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti dica demotivacije potencialnih ustavnih pobudnikov in ustavnih pritožnikov). 37 Zadnje spremembe Zakona o Ustavnem sodišču so torej sledi- le aktualni ustavnosodni praksi in normativno še bolj rigorozno omejile dostop posameznikov do Ustavnega sodišča. Prejšnji re- lativno širok dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti (ki ga je uveljavila ustavna ureditev iz leta 1991) naj bi bil domnevno ne preveč potreben, saj naj bi bilo v vsakem pri- meru varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovlje- no prek (rednih) sodišč v predhodnih fazah sodnih postopkov. 38 Zato so restrikcijo po spremenjenem Zakonu o Ustavnem sodišču iz leta 2007 zagovarjali s tem, da takšen omejeni dostop posame- znika do ustavnosodne presoje niti ne bi bil preveč neugoden ozi- roma neškodljiv. 39 Tudi španska rešitev iz istega leta je nakazala podobno usmeritev. 40 37 Glej http://www.us-rs.si/o-sodiscu/letna-porocila/. 38 Tudi španska izkušnja, na primer, kaže na koristnost zagotavljanja lahkega dostopa do Ustavnega sodišča na samem začetku njegovega delovanja kot poti k razširitvi supremacije španske ustave – in še posebej temeljnih pravic – v državi, ki je izšla iz dolgega obdobja diktature. Za promocijo ustavne kul- ture je bilo zares ključnega pomena, da se je ureditev o dostopu do sodne presoje ustavnosti najprej razlagala širše. Vendar je lahka pot do španskega Ustavnega sodišča povečala število dospelih zadev, in to tako, da se je v začetku devetdesetih let ustavno sodišče skoraj zrušilo. Kot reakcija na to in zaradi siceršnjih sodnih zaostankov je leta 2007 parlament sprejel dopolnitev Zakona o Ustavnem sodišču. Spremenjeni zakon je uvedel nov sistem sprejemanja individualnih vlog, ki je na drastičen način ome- jil dostop do Ustavnega sodišča. Pravijo, da gre za tako imenovano »upravljanje z omejeno dobrino«. Vendar, kot kaže španska izkušnja, se novi procesni pogoji za omejeni dostop do Ustavnega sodišča lahko razlagajo na različne načine, odvisno okoliščin konkretnega primera (Beilfuss, str. 3–5). 39P rimerjaj besedilo 12. člena Prokola 14 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobo- ščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/05): Tretji odstavek 35. člena Konvencije se spremeni tako, da se glasi:»3. Sodišče odloči, da posamezna zahteva za obravnavo, predložena v skladu s 34. členom, ni sprejemljiva za obravnavo, če meni: […] b. da za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih, ne zahteva obravnave vsebine zahteve in če na tej podlagi ni mogoče zavrniti nobene zadeve, ki je ni že prej ustrezno obravnavalo domače sodišče.« 40 Spremenjeni španski Zakon o Ustavnem sodišču zahteva, da ima potencialno sprejemljiva indi- vidualna vloga »poseben ustavni pomen«. Besedilo, ki ga zakon uporablja pri ureditvi tega pogoja (poseben ustavni pomen), je zelo odprto in nedoločno. Novi zakon le pove, da mora biti ta pomen povezan s pomembnostjo zadeve za razlago ustave, za njeno uporabo ali za splošno učinkovitost oziroma za opredelitev vsebine konkretne temeljne pravice. Vse navedene rešitve so še vedno zelo odprte in Ustavno sodišče jih je začelo pred kratkim konkretizirati. Tako je odločba španskega Ustav- nega sodišča št. 155/2009 z dne 25. 7. 2009 določila naslednje kriterije: Vloga ima poseben ustavni po- men, če sproži novo zadevo ali če se Sodišče odloči spremeniti svojo sodno prakso. Ima tudi poseben ustavni pomen, če ima kršitev temeljne pravice svoj izvor v zakonu ali v pogosti sodni razlagi, ki krši ustavo. Poseben ustavni pomen je tudi podan, če redna sodišča ne sledijo sodni praksi Ustavnega so- dišča ali če zadeva sproži vprašanje splošnega interesa. Kakorkoli naj se ti kriteriji razlagajo, je jasno, da je novi sistem sprejemanja individualnih pritožb radikalno spremenil dostop posameznikov do Ustavnega sodišča. Vlagatelj mora torej ne le izkazati, da je bila njegova pravica kršena, ampak mora izkazati, da je ta kršitev posebnega ustavnega pomena. Kako bo ta sprememba sprejemljiva z vidika učinkovitega varstva temeljnih pravic, bo odvisno od tega, kako bo Sodišče razlagalo novo ureditev; in ne nazadnje bo odvisno tudi od tega, kako redna sodišča igrajo svojo vlogo »naravnega varuha« temeljnih pravic. Glej Beilfuss, str. 3–5. 102 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? Novejša teorija tudi opozarja, da je neupoštevanje vseh do- brodošlih učinkov »polnega« pristopa posameznika do ustavno- sodne presoje na drugi strani očitno ilustracija mnenj, ki dajejo prednost pomenu državnih organov samih po sebi. Razen tega naj bi bila »servilnost« državnih organov (ki jih davkoplačevalci ne nazadnje plačujejo, da služijo ljudstvu) znova in znova pre- zrta. Še več, pozablja se, da so državni organi le »sredstva«. Če naj bo država »pravna«, naj krepi tudi harmonijo ter večjo jasnost in določnost pravnih norm, ki naj služijo ljudstvu. Zato naj ne ostanejo prezrti takšni predlogi in svarila, 41 ki podpirajo priza- devanja, da se osredotočimo na posameznika. Prav širok dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti prispeva k varstvu člo- vekovih pravic in temeljnih svoboščin, pospešuje demokratiza- cijo kateregakoli pravnega reda in vzporedno podpira pravno državo. Hkrati gre na ta način za ustvarjanje širših možnosti za spodbujanje neposrednega ali posrednega nadzora nad vsemi tremi vejami oblasti. Še več, pravica vsakogar, da sproži takšen nadzor, je nedvomno eden od temeljnih elementov oblasti. Zato bi se bilo treba vprašati, ali lahko omejevanje individualnega do- stopa do ustavnosodne presoje lahko zmanjša demokratično na- ravo pravnega reda. Ali je individualni dostop mogoče na tako lahek način žrtvovati? 42 Tudi primerjalno gledano glede urejanja individualnih vlog za ustavnosodno presojo, zlasti ustavne pritožbe, ni mogoče najti ureditve, ki bi lahko veljala za najboljšo. Ustavna pritožba je do- brodošlo (subsidiarno) pravno sredstvo za varstvo človekovih pravic, vendar se nanjo veže nekaj protislovij. Uvaja se zaradi varstva pravic, hkrati pa je podvržena omejevanju. Njen namen zasluži pozitivno oceno, vendar je v glavnem neuspešna. Zato je ustavodajalec oziroma zakonodajalec, ki jo prevzame v nacionalni sistem, nemalokrat v zadregi pri odločitvi, ali naj jo vpelje ali ne. Tako lahko govorimo le o relativno dobrih ureditvah režima ustav- ne pritožbe, ki morda najbolje ustrezajo vsakokratni situaciji v v konkretnem nacionalnem sistemu. Vprašanje je, kako naj ocenjujemo potrebo po tej posebni obli- ki varstva temeljnih ustavnih pravic oziroma potrebo po mobili- zaciji subjektivnih interesov za varstvo objektivnega ustavnega reda. Več kot očitno je, da obstajajo takšne potrebe v državah, ki 41 Kristan, str. 65–89. 42 Kristan, str. 65–89. Glej tudi Mavčič, The constitutional review, str. 74–75. 103 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti so šle po poti tranzicije. V prid temu govori dejstvo, da se je ustav- na pritožba, primerjalno gledano, relativno hitro uveljavila v južni, srednji, zahodni in vzhodni Evropi, ne pa na evropskem severu. Morda ni tolikšne potrebe po ustavni pritožbi v tistih sistemih, kjer je resnično zadostno razvito (redno) sodno varstvo temeljnih pravic, in to brez kakršnihkoli zadreg oziroma praznin v sistemu. Če pa obstajajo takšne praznine, pomeni prav ustavna pritožba primerno sredstvo za njihovo pokritje oziroma za dopolnitev var- stvenih mehanizmov. Individualni dostop do ustavnosodne presoje dejansko pome- ni najvišjo stopnjo subjektivnega varstva temeljnih pravic v kateri- koli državi, ki se deklarira za pravno. Seveda to pravno sredstvo na vsak način zahteva tudi svojo ceno: preplavljenost ustavnih sodišč s tovrstnimi vlogami in (kolikor v konkretnem okolju ni ustrezno razvita pravna kultura) v okviru »rivalstva« med ustavnim sodi- ščem in drugimi najvišjimi sodišči v državi, nezmožnost, da bi do- gmatsko čisto razmejili neustavnost (reševanje ustavnih vprašanj) od »navadne protipravnosti«. Kot rečeno, pa se mora vsak demokratično legitimirani ustavo- dajalec oziroma zakonodajalec sam odločiti, v kakšnem obsegu in za kakšen namen bo omogočil posamezniku dostop do ustavno- sodne presoje. 43 Drugo vprašanje pa je, ali ustavnemu sodišču kot najvišjemu nacionalnemu varuhu človekovih pravic že v temelju podeliti (popolno) diskrecijo pri izbiri dospelih vlog za obravna- vanje in odločanje. 44 S tem povezana presoja pravno političnih potreb v konkretni državi je prav tako ustavodajalčeva oziroma zakonodajalčeva naloga. Pri vseh prizadevanjih, da bi organ ustav- nosodne presoje pri odločanju o sprejemu vloge vezali na objek- tivne pravne kriterije, se mora sodišče lotiti tehtanja, ki pa je nujno subjektivne narave. Kritiki, ki ne sprejemajo vsakokratnega sodni- škega tehtanja, bi lahko ustavnemu sodišču vedno očitali kršitev prava. Če pa hočemo ustavno sodišče pred temi očitki obvarovati, potem tu pomaga radikalna rešitev, se pravi uvedba diskrecijske presoje. Če pa gre za odločitev na podlagi diskrecijske presoje, je 43 Brunner, str. 41. 44 Za razbremenitev ustavnega sodišča je tak predlog nedvomno hvalevreden. A vendar je ob tem treba vedeti, da gre za institut, ki bi ga prenesli v naš evropski (izvorno Kelsnov) model ustavnega sodišča iz drugega, tj. ameriškega modela ustavnega sodišča. Pri tem ne smemo pozabiti, da je ta model zrasel iz korenin pravne tradicije common law, za katero je najbolj značilna doktrina (formal- ne!) veljave precedenčnega prava (t. i. stare decisis). Poleg tega pa je za tak model ustavnega sodstva značilna tudi difuznost oz. decentralizacija ustavnosodnega odločanja. Glej: Novak, str. 16. 104 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? mogoče sodišče sicer tudi kritizirati, vendar pa ga ni mogoče več obremeniti s kršitvijo prava. 45 Pogoj za takšno rešitev pa bi bilo zaupanje v ustavno sodišče in v njegove sodnike, da svoje diskrecijske pravice ne zlorabijo. Kaže, da takšno zaupanje obstaja v ZDA in da tudi sodna avtori- teta v angloameriškem pravnem okolju ni omajana. Ali pa je mo- goče takšno zaupanje predpostavljati na evropskem kontinentu, je lahko dvomljivo. Tukaj se kaže, da v pravni kulturi ni zakoreni- njene pripravljenosti za spoznanje o dejstvu, da »pravo« in »ne- pravo« ne pomenita absolutnega nasprotja, temveč pomeni njun »povezovalni most« pravna razlaga. Zato navajajo primere kritike možnega diskrecijskega sprejemanja vlog, češ da izbirni kriteriji za državljane ne bi bili videti pravno prepričljivi, kar bi spet imelo za posledico pojemanje zaupanja v (ustavno) sodišče. O tem, ali bi diskrecijsko sprejemanje vlog lahko opiralo na javno pravno zavest, mora ustavodajalec oziroma zakonodajalec spet sam od- ločiti. Če si je že ustavno sodstvo še posebej v »novih demokra- cijah« pridobilo avtoriteto in zaupanje, bi bila v vsakem primeru uvedba sprejemanja vlog po diskreciji bolj častna rešitev kot pa bi bil na drugi strani neprimeren poskus, če bi hoteli podeliti (že po naravi stvari subjektivnim) odločitvam pečat objektivne pra- vičnosti. 46 Kljub vsemu lahko ugotovimo, da se je ponovno oživljeni po- gum, s katerim je bila po reformi slovenskega ustavnega in prav- nega reda obujena k življenju ustavna pritožba kot vzporednica individualne vloge za abstraktno ustavnosodno presojo, vseeno »splačal«. Ustavne pravice so atribut vsakega pravnega sistema, ki naj bi veljal za demokratičnega, in ustavna pritožba je (le) eno do možnih sredstev za varstvo ustavnih pravic. Ustavna pritožba ni ustavna pravica, vendar je nujnost varstva pravic povezana s pravi- cami samimi. Ustavno pritožbo vendarle zagotavlja sama Ustava, enako kot pravice, ki jih varuje; zato se je težko sprijazniti z idejo, da se individualni dostop do ustavnosodne presoje na drugi stra- ni zaradi oscilacije individualnih vlog omejuje v korist institucije, ki je poklicana, da se s temi zadevami ukvarja, saj za slovensko Ustavno sodišče tudi nedvomno velja, da je kljub občasni prepla- vljenosti s tovrstnimi vlogami vendarle uspešno prispevalo h gra- ditvi pravne države. 45 Brunner, str. 24. 46 Brunner, str. 24. 105 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti Zlasti učinkovitost ustavne pritožbe bi bila lahko sporna, saj so uspešne tovrstne vloge v vseh sistemih, ki so ta institut posame- zniku omogočili, v manjšini. Vendar naj tudi to ne bi bil razlog za njeno omejevanje ali ukinjanje. Kljub notranjim protislovjem, la- stnim temu institutu, vsekakor mora ostati odprta možnost dosto- pa posamezniku do varstva njegovih ustavnih pravic pred ustav- nim sodiščem. 47 Pot do odprtih vrat, ki posamezniku omogočajo dostop do ustavnega sodišča, kot splošno sprejetega sodobnega standarda sodne presoje ustavnosti, ni bila lahka. Že obstoj indivi- dualnega dostopa do ustavnosodne presoje v nacionalnem siste- mu daje zagotovila, da je mogoče pričakovati učinkovitejši nadzor nad kršitvami ustavnih pravic s strani državnih organov v primer- javi s sistemi, ki posamezniku ne dajejo takšne možnosti oziroma v sistemih, ki posamezniku takšnih možnosti kljub prizadevanjem ne uspejo zagotoviti. Občasne oscilacije v številu individualnih vlog kot opozorilo na morebitne nepravilnosti v pravnem redu ne bi smele odvračati od teh zagotovil. BiBliografija: ACCETTO, Matej, On­ La w­ and­ politics­ in­ the­ F eder al­ Balance:­ Lessons­ fr om­ Y ugosla via, Review of Central and East European Law 32(2007), Martinus Nijhoff Publishers, str. 191–231. BEILFUSS GONZALES, Markus, The­ A ccess­ to­ the­ Spanish­ Cons titutional­ Cour t :­ The­ A dminis tr ation­ of ­ a­ Limit ed­ Good, Conference Access to the Court: the Applicant in the Constitutional Jurisdiction, Riga, 6 November 2009, CDL-JU(2009038, www.venice.coe.int. BRUNNER, Georg, Der­ Zugang­ der­ Einzelnen­ zur­ V er f assungsgerichtsbar k eit­ im­ eur opaeischen­ Raum, CoCoSem, Zakopane, Poland, October 200, CDL-JU (2001) 22, www.venice.coe.int. DESET LET DELA Us t a vnega­ sodišča­ Slo v eni je, izd. Ustavno sodišče Slovenije, Založba Dopisna de- lavska univerza, Ljubljana 1974, str. 23. GROPPI, Tania, The Role of the Constitutional Court in the Protection and Development of Constitu- tional Values in Italy, XIIIth Yerevan International Conference on the »Fundamental Constitutional Values and Public Practice«, 3–5 October 2008, Yerevan, Armenia, CoCoSem 2008 / 010, http:// www.venice.coe.int/docs/2008/CDL-JU(2008)035-e.asp. JAMBREK, Slo v ens k o­ Us t a vno­ sodišč e­ pod­ okril jem­ e vr ops kih­ s t andar do v­ in­ mehanizmo v­ za­ v ar o- v an je­ člo v ek o vih­ pr a vic, Temeljne pravice, Cankarjeva založba, 1997, str. 330–361. KAUČIČ, Igor, ŠINKOVEC, Janez, MAVČIČ, Arne. The­ pr o t ection­ of­ fundament al­ rights. V: WEBER, Albrecht (ur.), PAVČNIK, Marijan (ur.), ŠINKOVEC, Janez (ur.), NOVAK, Aleš (ur.). Fundamental rights in Europe and North America. Leiden; Boston: M. Njihoff, 2001, str. [61–91]. KRISTAN, Andrej, T ri­ r azse žnos ti­ pr a vne­ dr ža v e,­ Slabit e v­ pr a vne­ dr ža v e­ z­ ome je v an jem­ dos t opa­ do­ us t a vnega­ sodišča, Revus (2009) 9. 47 Če je bistvo reformiranja Evropskega sodišča za človekove pravice, da bodo nacionalna sodišča prevzela večjo vlogo pri varstvu konvencijskih pravic, potem tudi reformiranje Ustavnega sodišča ne more biti uspešno, ne da bi redno sodstvo prevzelo večjo odgovornost za uresničevanje varstva ustavnih pravic. Reformski pristopi skrivajo v sebi nevarnost, da bi namesto pozitivnega aktivizma kot temeljne značilnosti delovanja Ustavnega sodišča, kot ga zahteva današnji čas, zmagala miselnost, da je treba preobremenjenost reševati zgolj s pomočjo priprtja vrat glede dostopa do sodišča in s pomočjo izpopolnjevanja mehanizmov, s pomočjo katerih se lahko sodišče čim bolj učinkovito bra- ni oziroma znebi zadev, ki tako množično prihajajo na njegov naslov. V tem primeru bi ustvarjalno ustavnosodno presojo nadomestilo birokratsko administriranje. Glej: Ribičič, str. 993. 106 DIGNITAS n Odločanje US o pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic – šele po prosti odločitvi o njihovem sprejemu v obravnavo? MAVČIČ, Arne: http://www .concour ts.ne t. MAVČIČ, Arne. K ons titucionnaja­ žalo va­ v­ Slo venii:­ vystuplenie­ zavedujušč ego­ o tdela­ meždunar odn yh ­ sv jaz e j­ K ons titucionnogo­ suda­ R es publiki­ Slo v eni ja­ Ar ne­ Ma včiča. Azarbaycan Respublikasi Kon- stitusiya Mahkamasinin melumati, 2004, 1, str. 97–99. MAVČIČ, Arne. La­ acep t ación­ de­ un­ moder no­ sis t ema­ de­ pr o t ección­ de­ der echos­ humanos­ por­ la­ jus ticia­ cons titucional­ en­ Eslo v enia. Revista iberoamericana de derecho procesal constitucional, 2007, no. 7, str. 181–197. MAVČIČ, Arne. Odpr t a­ vpr ašan ja­ us t avnosodnega­ v ar s tv a­ t emeljnih­ pr avic:­ (sodobna­ tu ja­ in­ slo vens- k a­ pr aksa­ 1 99 1–1 99 4). V: JUREN, Peter (ur.). Dnevi slovenskih pravnikov,­ od­ 20.­ do­ 22.­ okt obr a­ 1 99 4­ v­ P or t or o žu, (Podjetje in delo, Letn. 29 (1994), št. 5/6). Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1994, str. 622–635. MAVČIČ, Arne, The­ Applicant­ Bef or e­ the­ Cons titutional­ Cour t­ with­ a­ Special­ r ef er ence­ to­ the­ Individu- al­ Application, International Conference Access to the Court: the Applicant in the Constitutional Jurisdiction, Riga, 6 November 2009, CDL-JU(2009)039, www.venice.coe.int. MAVČIČ, Arne. K ons titucionn y j­ k ontr ol­ v­ R es publik e­ Slo v eni ja. Evropejskie pravovye kul'tury, 2002, 1, No. 1, str. 441–463. MAVČIČ, Arne. La­ acep t ación­ de­ un­ moder no­ sis t ema­ de­ pr o t ección­ de­ der echos­ humanos­ por­ la­ jus ticia­ cons titucional­ en­ Eslo v enia. Revista iberoamericana de derecho procesal constitucional, 2007, No. 7, str. 181–197. MAVČIČ, Arne. La­ pr o t ection­ des­ dr oits­ f ondament aux­ par­ la­ Cour­ cons titutionnelle­ e t­ la­ pr atiq ue­ de­ la­ Cour­ de­ la­ R epubliq ue­ de­ Slo v enie­ en­ la­ matier e. V: La protection des droits fondamentaux par la Cour constitutionnelle: Actes du Séminaire UniDem organisé à Brioni, Croatie, du 23 au 25 septembre 1995, (Science et technique de la démocratie, 15). Strasbourg: Editions du Conseil de l'Europe, 1996, str. 216–242. MAVČIČ, Arne. R epor t­ on­ » The­ cons titutional­ complaint«: CDL-JU(2004)029. V: Council of Europe. Ve- nice Commission. Strasbourg: Council of Europe, cop. 2004. http://www.venice.coe.int/docs/2004/ CDL-JU(2004)029-e.pdf. MAVČIČ, Arne.­ Slo v enian­ cons titutional­ r e vie w :­ its­ position­ in­ the­ wor ld­ and­ its­ r ole­ in­ the­ tr ansition­ t o­ a­ ne w­ democr atic­ sys t em. Ljubljana: Nova revija, 1995. str. 235. MAVČIČ, Arne. Slo veniy a­ R es publik asi­ k ons titusiy a­ mahk amasinin­ analitik­ va­ be ynalxalq­ amakdaşliq ­ idar asinin­ r ahbari. Azarbaycan Respublikasi Konstitusiya Mahkamasinin melumati, 2003, 1, str. 97–106. MAVČIČ, Arne. Slo v eniy ada­ k ons titusiza­ şik a y ati:­ Slo v eniy a­ R es publik asinin­ k ons titusiy a­ mahk a- masinda­ be ynalx alq­ alaq ualar­ şöbasinin­ müdiri­ Ar ne­ Ma vçiçin­ çixiş. Azarbaycan Respublikasi Konstitusiya Mahkamasinin melumati, 2004, 1, str. 69–71. MAVČIČ, Arne. The­ Cons titutional­ La w­ of­ Slo v enia­ (Int er national­ Ency clopaedia­ of­ La w s), The Ha- gue, London, Boston, 1998. MAVČIČ, Arne.­ The­ cons titutional­ r e vie w. The Netherlands: BookWorld Publications, cop. 2001. str. 240. MAVČIČ, Arne. The­ Pr o t ection­ of­ F undament al­ Rights­ b y­ the­ Cons titutional­ Cour t­ and­ the­ Pr actice­ of­ the­ Cons titutional­ Cour t­ of­ the­ R epublic­ of­ Slo v enia, The Protection of Fundamental Rights by the Constitutional Courts. Proceedings of the UniDem Seminar, Brioni/Croatia, on 23–25 September 1995, European Commission for Democracy through Law, Collection Science and Technique of Democracy, No. 15, Council of Europe Publishing, 1996, str. 204–231. MAVČIČ, Arne. The­ R epublic­ of­ Slo v enia. V: KORTMANN, C. A. J. M. (ur.), FLEUREN, J. W. A. (ur.), VOERMANS, Wim (ur.), KINDLOVÁ, Miluše. Constitutional law of 10 EU member states: the 2004 enlargement. Deventer: Kluwer, 2006, str. X/1–X/60. MAVČIČ, Arne. The­ Slo v enian­ Cons titutional­ Cour t­ and­ its­ activities­ during­ the­ period­ of­ tr ansition. Revue de justice constitutionnelle Est-Européenne, 2001, 2, str. 229–251. MAVČIČ, Arne. The­ Slo v enian­ cons titutional­ r e vie w :­ an­ ex cep tion­ among­ sys t ems­ and­ experiences­ in­ the­ ne w­ democr acies. Journal Constitutional Law Eastern Central Europe, 1997, vol. 4, No. 2, str. 169–214. MAVČIČ, Arne. The­ s pecialities­ of­ Slo v enian­ cons titutional­ r e vie w­ as­ compar ed­ with­ the­ cur r ent ­ sys t ems­ of­ souch­ r e vie w­ in­ the­ ne w­ democr acies. V: DE VERGOTTINI, Giuseppe (ur.). Giustizia constituzionale e sviluppo democratico nei paesi dell´Europa centro-orientale, (CISR, 21). Torino: G. Giappichelli, cop. 2001, str. 161–188. MAVČIČ, Arne. Verfahrensarten, Entscheidungswirk ungen­ und­ die­ einstweilige­ Anor dnung­ in ­ der­ slo wenischen­ V er f assungsgerichtsbar k eit. V: FROWEIN, Jochen Abr. (ur.), MARAUHN, Thilo (ur.). Grundfragen der Verfassungsgerichtsbarkeit in Mittel- und Osteuropa, (Beiträge zum aus- ländischen öffentlichen Recht und Völkerrecht, Bd. 130). Berlin [etc.]: Springer, cop. 1998, str. 427–440. 107 DIGNITAS n Dostop posameznika do sodne presoje ustavnosti in zakonitosti MAVČIČ, Arne.­ Zak on­ o­ us t a vnem­ sodišču­ s­ po jasnili, (Zbirka Nomos). Ljubljana: Nova revija, 2000, str. 426. MAVČIČ, Arne. P ogo ji­ za­ vlo žit e v­ us t a vne­ t o žbe­ (prit o žbe). PP, Prav. praksa (Ljubl.), 5. mar. 1992, 11, št. 4, str. 13–15. MAVČIČ, Sodno­ v ar s tvo­ t emeljnih­ člo vek o vih­ pr avic:­ mednar odni­ primerjalni­ pr egled, Dignitas, Ljubl- jana, 1999, št. 1, str. 151–170. MAVČIČ, Arne/HARUTYUNYAN, Gagik, The­ Cons titutional­ R e vie w­ and­ Its­ De v elopment­ in­ the­ Mo- der n­ W or ld­ (A­ Compar ativ e­ Cons titutional­ Analysis), Yerevan-Ljubljana, 1999, str. 288–338. MAVČIČ, Arne. Us t a vna­ prit o žba. V: JUREN, Peter (ur.). Dnevi slovenskih pravnikov, od 17. do 19. ok- tobra 1996 v Portorožu, (Podjetje in delo, Letn. 22 (1996), št. 5/6). Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1996, str. 419–438. MAVČIČ, Arne, Us t a vna­ prit o žba, Podjetje in delo, št. 5–6/1993, str. 419. MAVČIČ, Arne, Us t a vnosodno­ v ar s tv o­ us t a vnih­ pr a vic­ dr ža vl jano v, Pravna praksa, št. 13/14-1990, str. 16 in tam navedena literatura. MAVČIČ, Arne. V ar s tv o­ pr a vic­ pr ed­ us t a vnim­ sodišč em. V: CERAR, Miro (ur.), JAMNIKAR, Jon (ur.), SMRKOLJ, Maja (ur.). Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, (Izobraževanje za človekove pravice, 3). Ljubljana: Društvo Amnesty International Slovenije: Mirovni inštitut, 2002, str. 113–126. MAVČIČ, Arne, V ar s tv o­ us t a vnih­ pr a vic­ in­ sv oboščin­ v­ pr aksi­ Us t a vnega­ sodišča­ R epublik e­ Slo v eni je, Pravna praksa, št. 16/90, str. 12–13. NERAD, Sebastian. Pr a vni­ int er es­ za­ us t a vnosodno­ pr eso jo­ zak ono v­ in­ dr ugih­ pr edpiso v, REVUS – revija za evropsko ustavnost, No. 4/2005, GV Založba Ljubljana, str. 42. NOVAK, Marko. Še­ o­ dis kr eci js ki­ izbiri­ vlog­ za­ us t a vnosodno­ pr eso jo, Pravna praksa, No. 9/2007, GV Založba Ljubljana, str. 16. PACZOLAY, Peter, The Jurisdiction of the Hungarian Constitutional Court, Report, Seminar on »Mo- dels of Constitutional Jurisdiction«, Ramallah, 25–26 October 2008, CDL-JU(2008)040, http://www. venice.coe.int/docs/2008/CDL-JU(2008)040-e.pdf). RIBIČIČ, Ciril. Razbr emen je van je­ ESČP­ in­ Us t avnega­ sodišča, Podjetje in delo, No. 7/2007, GV Založba Ljubljana, str. 993. TERŠEK, Andraž. Za­ r ef or mo­ us t a vnosodne­ politik e, Pravna praksa, No. 5/2007, GV Založba Ljubljana, str. 22.