Posebna izdaja.
LifO S.
LJUBLJANA, 10. OKTOBRA 1923.
ŠTEV. 46.
fKUUIJUf I
ste.
i M
OELJ
■§ m
a
Klic od Gospe Svete.
K obletnici koroškega plebiscita.
»A pokora za ta greh veliki vnukom bo še poznim — tujčev jarem!
Zavihralo in zadivjalo je oktobra leta 1918. od Piave in Tagliamenta, pobita avstrijska vojska se je valila domov. Eni mrkih pogledov, v strnjenih vrstah; drugi veselih obrazov, a v čvrstih formacijah, tretji vriskajoči in pijani — tako so šli mimo nas. Vojske je konec — za vedno! Prihajali so naši bratje, popivali z narodnimi stražami, lomili puške in uničevali topove. Kradlo in pilo se je, kot bi bil konec sveta.
A ni še minulo pirovanje, ko je šel po deželi glas in klical junake pod orožje. Ne Avstrija, kri njihove krvi jih je zvala, a ni jih bilo junakov toliko hvaljenega »železnega polka«, da bi hiteli na pomoč onim pičlim svojim polkovnim tovarišem, ki so branili bedno Koroško Pred navalom nemških tolp.
V vinu so tonile navdušene govorance na Silvestrovo po vseh ljubljanskih dvoranah, iz Sv. Jakoba v Rožu pa so se v mrzlem zimskem večeru umikali zadnji izmed zvestih, ljubljanski bataljon pod stotnikom Martinčičem. V Podrožei pri predoru jih je zbral vse, kar jih je ostalo — mnogo jih ni bilo.
Za trenutek se je Ljubljana streznila. »Ne damo Koroške! Vsi v legijo!« odmevalo je po lokalih. V belgijski vojašnici smo se zbrali. Prišli smo, vzeli orožje in šli. Ne da bi se spoznali. Mrak je bil, ko smo med prepevanjem šli mimo kavarne »Evropa«. Vsa okna prelepljena z lepaki »Vsi na Koroško!«, za okni pa pol pijani rodoljubi, meščani, častniki itd. Živio Koroška!
Na kolodvoru so nas oddelili v vode in v vlaku sem šele spoznal ljudi, ki jih je gnala v boj ljubezen do domovine. Med vsemi, kar jih je šlo s to prvo legijo, nas ni bilo niti četrtina pravih vojakov. Brez odloga je vozil vlak, kratek odmor na Jesenicah in pogoltnil nas je temni predor. »Takoj v strelsko črto,« se je glasilo povelje in nismo imeli niti casa, da bi povedali, kake ljudi imamo seboj. Udarila je granata, zažvižgal je šrapnel, naši legijonarji pa so kot besni puškarili. Naenkrat utihnejo. Plazim se po kolenih od enega do drugega, skoraj polovico jih ni znalo polniti nabojev. Nekaj jih je padlo, nekaj je bilo ranjenih, največ smo jih pa morali poslati domov. Peščica, ki je ostala, je pa bila vrednejša imena vojak, kot marsikateri gobezdavi oficir v Ljubljani.
V januarju je bilo sklenjeno premirje, pozneje so naši energično prodrli, a jih je sredi dela zopet ustavila neka diplomatična mesarija v Ljubljani, tako da so se Nemci okrepili in nas temeljito potolkli. S pomočjo srbskih polkov se je konečno izvedla spomladanska ofenziva, zaseden je bil Celovec, na Gosposvetskem polju je stražil slovenski vojak.
Med tem časom so pa kramarji svetovnega miru mešetarili za nas, kot mesar za kravo. Kaj so naši delegati pri mirovnih pogajanjih delali, &li bolje, česa niso delali, to vedo sami najbolje. Mi jih ne obtožujemo, ker oni trdijo, da so svoje informacije dobivali od vlade v Ljubljani, in tako so odklonili Dravo kot mejo in pristali na plebiscit pod vodstvom zavezniških držav.
Zavelo je zmagoslavje po Sloveniji. Vsa Koroška bode naša! Idealisti so vriskali in praznili bokale, poznavalci razmei pa smo se bali In svarili. Na čelu ljubljanske vlade je bil dr. Brejc in ta je radevolje dajal zagotovila, da naša stvar »najboljše stoji«. Pošiljal se je na Koroško denar, moka, mast, izbirali so se agitatorji, skratka storilo se je vse, da je bila javnost zadovoljna. In naši zastopniki v plebiscitni komisiji so trdili, da nam je sigurnih 70—80% glasov. Toraj zmaga gotova.
Bilo je prve dneve julija, ko sem vstopil na vrt restavracije »Just« v Borovljah. Prvi znan obraz, ki ga opazim, je bil neki Hauptmann, moj prejšnji kompanijskl poveljnik v Judenburgu, znan po tem, da si je pri raportu dal prevajati slovenščino po naredniku. Tu je pa sedel v Borovljah kot poveljnik orožništva v plebiscitnem ozemlju!
Govorim z domačini, kaj in kako? »Vse bo hudič vzel!« »Pa saj vendar toliko dobivate iz Ljubljane.« »Kaj dobivamo? Smrdljivo koruzo, vse drugo se pa od uradnih organov iztihotapi v cono A. Ce kaj hočemo, moramo dobiti iz Celovca od Nemcev!« Gledal sem in poizvedoval in videl, da je gola resnica. Ljudje, poslani iz Ljubljane, da delajo za plebiscit, polnili so si svoje žepe, kradli in poneverjali, kar se je dalo! Danes vsak taji, a računov vendar nihče ne predloži. Cernu imenovati dr. Brejca, zakaj spominjati dr. Fritz Lukana, ki si je vzel 10 dni dopusta in državni avto za plebiscitno agitacijo, pa se je lepo v miru zabaval z lovom, ko pa na prste seštejemo one, ki so bili poštenjaki. Idealni učitelji in nižji uradniki so agitirali od zore do mraka, gospodje so se jim pa posmehovali in vozili v eraričnih avtomobilih in kočijah nemške vlačuge na Vrbsko jezero.
In tako je prišlo kar je moralo priti. Še zadnji so lagali, še zadnji dan so tiščali Sokole, ki so prišli iz Slovenije, po gozdovih, da kaj ne Pokvarijo. V Ljubljani so naročali zastave, svoje kovčke so pa odposlali že v naprej tja.
Dočim bi brez vinarja stroškov lahko imeli Koroško do Drave, izmetali smo milijone v žep svojim lastnim pijavkam, da smo jo — izgubili do Karavank!
O bratje, bratje — kako je v vas?
Danes ob tretji obletnici plebiscita za Koroško?
Ali ne vidite Efijaltov, ki so za srebrnike prodali Koroško in ki danes za Judeževe groše mešetarijo za našo domovino? Ne vidite jih, ker vam slepe oči njih sijajni naslovi, njih ugledni položaji v javnosti in rodoljubnih društvih, ne čutite jih, ker pretakajo na oficijelnih shodih krokodilove solze, istočasno pa sklepajo pogodbe z Nemci. Ne vidite in Ue čutifp iih ker ie politično blato naneslo toliko gnjilobe in blata v flašo domovino’ da je okuženo vse...
Tuj trg in grad, tuj ves je Kras. Oh, — naši so samo grobovi.
A iz teh grobov vstaja klic po vstajenju, po maščevanju. Zadnji slovenski vojvoda je bil ustoličen na Gosposvetskem polju, da bo tam enkrat kronan jugoslovanski kralj, to prisego položimo mi! Saj »svetlejše iz noči zasije dan, življenje mlado vse iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje.«
Barbari.
Trst, 6. oktobra.
Smrtma obsodba.
Minister Gentili je izdelal šolsko reformo, ki jo je ministerski svet tudi potrdil. Ker je parlament dal ministrskemu predsedniku Musolini-ju in njegovi vladi polno moč v izdajanju zakonov, zato Gentilijeva šolska reforma niti ne pride pred parlament. Šolski reformi ne manjka nič drugega, nego formalno sankcioniranje s strani kralja.
Šolska reforma je prinesla pol milijonu Slovencev v Julijski Krajini — smrtno obsodbo. Šolska reforma odpravlja šole v jeziku, ki ni italijanski. Šolska reforma uvaja edino italijanščino kot učni jezik. Za učence slovenske narodnosti pripravlja dodatni urnik v materinščini. Dodatni urnik bo vseboval nekaj ur slovenščine.
Višja šolska oblast v Julijski Krajini je izdala na vsa slovenska šolska vodstva ukaz, ki odreja, da se bo v tekočem šolskem letu poučevalo v prvih razredih v italijanskem jeziku. Učni jezik v vseh prvih razredih na Primorskem bo italijanski, a slovenščina le neobvezen predmet.
Analogno s tem ukazom je bilo odpuščenih okrog 200 slovenskih učiteljev in učiteljic, ki se bodo nadomestili z italijanskimi učnimi močmi. Vse slovenske vasi, kjer je eno-razrednica bodo imele le italijansko šolo.
Po tem zakonu izgine najkasneje v 5. letih slovenščina iz primorskih šol. Niti privatne slovenske šole ne smejo imeti slovenskih prvih razredov.
Poleg tega so ukinili tudi ostanke slovenskih srednjih šol v Idriji in Tolminu. Nekako slovensko spodnjo realko so otvorili v Vidmu.
Gospodični Koršičevi prof. na učiteljišču v Tolminu so ponudili mesto na italijanskem otroškem vrtcu na Tolminskem.
To so dejanja »plemenitega« italijanskega naroda, ki se ob vsaki priliki baha s svojo 2000letno kulturo! To počenja narod, ki pravi o nas, da smo barbari! To počenja narod, ki nam je obljubljal več svobode, kakor nam jo je dala Avstrija! Ta narod nam hoče vzeti, kar smo si priborili v stoletjih! Ta »prosvit-jeni« narod nas hoče potisniti za 300 et nazaj! Vzeti nam hoče, kar kulturni narodi vsiljujejo nekulturnim! Iioče nas oropati šole, hoče nam iztrgati kulturo! Hoče nas pahniti v analfabetizem, hoče nas ponižati do
divjakov.
Pri tem pozahjba italijanski narod, da kaže s svojim dejanjem svojo nekulturo, svoje barbarstvo, s katerim se mažejo v XX. stoletju.
Sramota, da se dogajajo take nekulturnosti v XX. stoletju! Sramota, da vsi mirno gledajo to barbarsko početje s pol milijonom duš! Sramota, ako ne izve o tem živinskem italijanskem početju ves kulturni svet! Sramota, ako Jugoslovenski politiki in državniki ne dvignejo odločno in preteče svojega glasu!
Tatu je treba razkrinkati, ga postaviti na sramotni oder na ogled vsemu svetu in ga kaznovati, tembolj, ker nas hoče oropati jezika, ker nas hoče oropati duše!
Ne, brez duše nočemo živeti.
Ali niso vaša srca presunjena? Ali ste otopeli? Ali boste držali roke križem? Ali boste zgibali z rameni? — Potem prokletstvo nad vami.!
Mi se upiramo! In borili se bomo tudi brez vas, čeprav brez upa zmage kakor Spartanci!
Italijani nas hočejo podivjati. Vedo pa naj, da ko bomo brez upa, zbesnimo! Tudi z nami divjaki bo opravilo, kakor s Tripolitanci! Požigali bomo in ubijali!!
Trst, 6. X. 1923.
Sto in stokrat smo proseče ote# govali svoje roke k Vam; izmučeni, zasmehovani, teptani, tisočkrat opljuvani, ponižani in oropani vseli naših svetinj.
Pet neskončnih dolgih let smo obupno dvigali roke k Vam in Vas rotili. Bratje, usmiljenje!...
Življenju naše duše bijejo zad# nji udarci mrtvaškega zvona.
Zadnji sunek italijanskega fara* butstva nas je zadel v dno krvave# čega srca.
Izgnali so nam izmučene, dolgo# letne in izkušene učitelje in oropali naše zadnje svetinje, naše šole.
Ako ni že prepozno kličemo Vam slednjikrat: Bratje usmiljenje ...! Strnite svoje vrste, pozabite za trenutek kleto partizanstvo in dvig# nite za nas svoj glas! Pokažite pi# javkam od zgoraj, ki z nami baran# tajo svoje pesti!
Ako nimate srca za nas, se bo# mo borili sami do zadnjega in lc častno podlegli.
Ko boste nekoč mimogrede sto# pali po našem ozemlju, bo le zgo# dovina pričala, da je tu živel nek# daj slovenski narod... in grobovi bodo šepetali... »proklet, — sto# krat proklet!«
Kraševec.
Brali« v svobodi 2
Zgoreli so naši domovi, naša kulturna zbirališča so porušena, naši mučeniki padajo in se izganja# jo, milijoni našega premoženja so uničeni od 2000 letne laške kulture.
Organizirane bande zločincev — fašisti — so zasledovale in zašle# dujejo vsakega našega človeka, ka# teri se zaveda, da je Jugosloven. Osebna varnost vsakega kulturne« ga in političnega delavca je ogro# žena. Prenašali smo to leta in ieta. Vsi naši klici, vsi naši protesti so bili in so zaman. Trpeli smo in se borili v upanju, da ohranimo vsaj malo naših pravic.
Borili smo se in se borimo za svoj obstanek!
Toda kaj naj naredimo mi sa# mi proti 40 milijonskemu laškemu narodu?
Vseeno smo vztrajali na nasi postojanki vkljub nečloveškemu terorju, kateri nas je dušil, vkljub gori krivic, katera se je valila na nas vsaki dan.
Niso še pozabljeni zločini, ka# teri so se izvršili za časa zadnjih državnozborskih volitev nad nami.
Goreli so naši domovi. Fašisti so streljali in ubijali naše ljudi s pomočjo vlade. Koliko naših ljudi je bilo obsojenih na leta in leta ječe, ker so branili sebe, svojo dru# žino in svoje imetje pred morilci in požigalci.	.
Naš lepi jezik so pregnali iz vseh uradov, celo iz sodišč. Kaj bi naštevali: neskončna je vVsta zlp3 činov izvršenih od fašistovskih band, neskončna je vrsta krivic, katere so nas zadele.
Vse to je imelo samo en namen: potujčiti nas na vsak način v naj#
krajšem času.	.
Sedaj pa bratje je prekipela me# ra do vrhunca. Največji kulturni zločin, zločin nad katerim se mora zgražati ves civilizirani svet se je pričel te dni nad nami izvrševati. Zadnjo našo zaslombo, najdrago# cenejšo posest vsakega kulturnega naroda: našo slovensko in h r v a t s k o šolo nam hočejo vzeti. Zahrbtno, brez onega bob# nanja, na katerega so navajeni na# ši prokleti krvniki, prihajajo odredbe iz Rima, ki imajo namen udariti nas na najobčutljivejsem mestu. N a S o d e c o, n a š e u p a# nje nam hočejo odtujiti.
B r a t j e, vi, ki se prepihate med sabo, pomislite ako Vam je kaj na tem, da bomo še živeli tu, kjer smo že sto in stoletja, kjer so že nasi
pradedi v davni prošlosti učili svo# jo deco našo sladko govorico: n a j# večja bestijalnost, kar jih pomni kulturni svet se iz# vršuje nad nami.
Preko pol milijona Jugoslova# nov v Italiji naj ostane brez one ju# goslovenske šole. Vse srednje šole so nam vzeli sedaj so prišli na vr# sto ljudske šole. Ukaz naučnega ministra Gentili# j a pravi, da se mo# rajo vsi prvi razredi slovenskih in hrvatskih šol izpremeniti v itali# janske. Ko pridejo naši malčki pr# vič v šolo, bodo slišali tujo besedo. Takoj se jim bo pričel vcepljati duh zaničevanja in sovraštva do lastnega jezika, do lastne matere.
Ali morete pojmiti vso goro# stasnost tega zločina?
Neštete naše učitelje so vrgli na cesto. Na njih mesta so prišli učitelji iz Sicilije, Kalabrije!
Bratje! Poživljamo Vas, da pozabite en trenotek na svoja strankarska nasprotja, da dvignete svoj najogorčenejši^ protest proti temu kulturnemu škandalu. Ako nam sedaj ne pomagate smo iz# gubljeni. Kolo italijanske požreš# nosti se bo valilo nevzdržema da# lje in v par desetletjih nas ne bo več. Sedaj je čas, da se spomnite vsi na nas, vsi ki ste Jugosloveni. Dvignite glas protesta, razširite ga po celi Evropi, po celem svetu. To je vaša dolžnost, ki jo morate izvr# šiti.
Posebno pa polagamo naše upa# nje na vas Orjunaši. Pometite s ko# ritarji in mlačneži, ustvarite močno Jugoslavijo. Ustvarite močno drža# vo, katera na9 bo branila na fo* rumu civiliziranega sveta pred vsa# ko krivico.
Ponovno kličemo vsem Jugoslo# venom: kakor pozavna sod# nega dne mora zagrmeti p o c e 1 i J u g o s 1 a v i j i, počeli Evropi, po celem svetu glas o vandalizmu, skate# rim nas hoče uničiti 11 a# lija.
Postavite naše krvnike v pravo luč bratje!
Odslovljenim učiteljem v slovo!
Odhajate! — Da odhajate, Vi odhajate, ki ste ljubili to grudo, ki ste bili določeni zato, da učite ljubiti zemljo svojih očetov, da Širite nauk, da gojite in skrbite za duševno seme našega naroda. Odhajate Vi vodniki naši, vzgojitelji in učitelji naših malčkov, voditelji naših duš, sotrpini naši, preganjanci. Odhajate proti lastni volji; pod pritiskom onih, ki so prišli k nam z belo zastavo, kot nositelji civilizacije, dvatisočletne kulture, oznajevalci svobode in rešitelji naši. Odhajate ker tako vele oni, ki so vas pregnali, požgali nam naše nar. domove, rušili in upepelili naše vasi, streljali in zapirali naš narod, posameznike mučili do smrti. Odhajate, ker tako hočejo oni, ki so si nadeli masko sramote, ker ste jim na poti v dosego njihovih ciljev, da upropastijo naš siromašni narod, ga izmozgajo do kosti in poženejo po svetu z beraško palico v roki, da zastrupijo našo mladino, da naredijo zadnji največji in najpodlejši kulturni zločin, da odtrgajo naše otroke, našemu narodu in naši domovini. Odhajate. — Težko je vaše slovo, to vemo. Kako bi tudi ne bilo? Saj ste sinovi te zemlje, otroci teptanega, v nasilno suženjstvo uklenjenega naroda! Težko je Vam a težko je i nam. Kako bi ne bilo. Vas smo poznali bratje in sestre naše, Vam smo z lahkim srcem zaupali našo mladino, ker smo bili prepričani, da jo bodete vzgojili nam in za nas. In sedaj naj izročimo naše otroke onemu, ki je z bombo in revolverjem v
Gabijo se povsod In pri generalnem zastopstvu
WRIGLEY-ievi žvečilni gumi bonboni
LJUBLJANA, Šelenburgova ulica štev. &
Stran 2,	  »0	R	J	U	N	A«	_	-==============_______________  Stev.	46.
Nacionalisti! Danes 10. oktobra ob 8. zveč. vsi v Union!
roki izvršil nešteto nasilstev nad nami?
Pojdite bratje in sestre, sotrpini naši, pregnani; pojdite pod svobodno solnce med svobodne brate. Naše slovo naj Vam bo naša bol, spomin na nas, spomin na nesrečno domovino, nesrečno in zapuščeno deco našo.
Pojdite med svobodne rojake, povejte njim, ki ne znajo ceniti priborjene svobode, kaj je in kakšna je bol sužnja. Pojdite a nam pustite prepričanje, da bodete med svobodnimi brati vzgajali osvetnike naše, da bodete iz otrok svobodnih bratov vzgojili junake osvetnike, ki bodo nam raztrgali suženjske okove, pripeljali nam gorko solnce zlate svobode i zasadili onostran zlate svobode in zasadili onostran zapadnih bregov naše Soče za večno našo trobojnico, tako da bodo kobariškim junakom enkrat za vselej minule skomine po naši zemlji in našemu narodu.
Vzgled našim bratom!
Vas Trebče v tržaški okolici, je bila od nekdaj poznana kot mlačna in manj zanesljiva na političnem polju. Pred letom je več izrodkov te vasi pristopilo k fašistom, izmed katerih so posamezniki napadalno nastopali proti zavednim domačinom. Šolska oblastva so izkoristila dejanski položaj vasi ter pritisnila na Starše šoloobveznih otrok. Italijanski specijalist na domači šoli je dobil nalog, da že po zaključenem vpisovanju gre od hiše do hiše ter z raznimi grožnjami prisilili starše, da vpišejo svoje otroke za italijansko šolo, ki naj bi se osnovala v vasi.
Odločen nastop za sveto stvar!
Kri ni voda! V srcu domačinov je vzplamtel čut ljubezni do najsvetejše svetinje, do svojega jezika. Starši so nastopili odločno proti italijanski mahinaciji, proti podle-
’ mu početju dvatisočletnih kulturo-j noscev in vztrajali pri svojem izvr-I šenem činu, vpisu otrok v slovensko šolo. Za potujčevalnico se je priglasilo 12 otrok, za vse razrede, od teh 5 Italijanov, naseljencev ter ostali domačini odvisni in prisiljeni od italijanskih oblasti. Odločen nastop zavednih trebenskih staršev je izbrisal madež zadan »naši« stari okoličanski vasi, po frkolinih in izmečkih naroda- Naše ljudstvo bo pokazalo današnjim vlastodržcem, da si ne da zlepa vzeti to, kar si je s trudom v polstoletni borbi priborilo. Pripravljeno je izdržati vsak pritisk, dokler ne pride dan osvete in mu ne zasije solnce zlate svobode.
Iz radikalne stranke.
Sluge bank.
I.
Pojasnilo.
»Jutranje Novosti«, last Jadranske banke so prinesle anonimen izpad na glavno tajništvo NRS z ozirom na poverljivo pismo g. Stefanoviča na gg. Ljubo Jovanoviča in ministra Vujičiča, katerega je po naključju prinesla »Orjuna«.
Ugotavljamo, da uživa glavno tajništvo, ki je postavilo vse organizacije, tia podlagi pismenih resolucij absolutno zaupanje člastva. Med tem ko dr. Lukan in predsednik nekakegS nam samim nepoznanega akcijskega odbora ne samo, da nima zaupanja članov, temveč niti organizacij ne pozna.
Cel spor postoji med birokrat-sko-bankokratsko politiko, katero zastopa dr. Lukan in med radikalno politiko širokih mas, katero zastopa pravilno v smislu statutov in programa glavno tajništvo.
V	Sloveniji se je namreč spomladi postavil takozvani akcijski odbor
pod predsedstvom dr. Ažmana, ki je prevzel, nalogo za razširitev stranke. Ta akcijski odbor je angažiral glavno tajništvo, kateremu je prepustil čisto proste roke pri organizaciji stranke.
Ta akcijski odbor se ni čisto nič brigal za usodo stranke vkljub našim prošnjam, opominom in nevzdržnemu porajajočemu se stanju. Strankin kongres bi moral odločiti, kdo ima prav, ko se je akcijski odbor nenadoma zganil, ter pričel zahtevati članski imenik in imenik organizacij v svrho sestave glavnega odbora, v katerem bi sedeli sluge ban-kok racije.
Tega glavno tajništvo nikakor ni moglo dopustiti, ker ima tozadevno strikten nalog od vseh krajevnih organizacij, ki so mu ravno v zadnjem času izrekle zaupnico. Tako je glavno tajništvo moglo tembolj odločno postopati, kajti akcijski odbor ne vživa sploh nobenega zaupanja.
Tako stoje stvari, ki so nas prisilile, da stopimo v boj proti politiki bankokracije, ki hoče imeti malo stranko v svrho lažjega izkoriščanja.
IL
Krajevnim organizacijam.
Z ozirom na napad, g Jutranji n Novosti« ž dne 5L pod naslovom »Potrebna pojasnila« na glavno tajništvo Narodno radikalne stranke, ki je do danes uživalo vsled svojega požrtvovalnega dela in pravilne narodno radikalne politike malega človeka zaupanje vseh organizacij, so zaključile organizacije Laškega sreza, kakor tudi deloma že organizacije Litijskega sreza in deloma Jeseniškega sreza, da se takoj odpove glasilo Jadranske banke »Jutranje Novosti«, ter se izreče glavnemu tajništvu, ki vodi boj proti politiki banke in boj proti politiki korupcije in krvoprelitja žuljev našega naroda, popolna zaupnica.
Pozivamo vse organizacije, da nas v tem boju enodušno podpirajo, da pokažemo, da ne odstopamo od narodno radikalnega programa niti za las, ter da se ne bojimo nobenih pretenj in groženj. V to svrho je potrebno točno paziti, da se ne bi urinih v organizacije, kaki plačani agentje bank, ki bi hoteli danes že mogočno falango radikalne stranke razdreti.
Potrebno je tudi, da se na nasprotnike, katerih je komaj pet po številu, upliva demoralizujoče s tem, da se takoj odpošljejo vsi eksem-plarji »Jutranjih Novosti« nazaj.
Velik del poslanskega kluba v Beogradu drži z nami. Odstop dr. Lukana je stvar kratkega časa, tako, da bodo naše organizacije izšle iz tega boja kot zmagovalke nad korupcijo in birokracijo, ki se je hotela polastiti naše stranke.
Boj korupciji, boj bankirski politiki!
Potrebno je, da se izjavite ali ste radikali ali sluge bank!
V	kratkem začnemo izdajati tednik »Radikal«.
III.
Dr. Sajovic.
Kakor smo zvedeli iz popolnoma zanesljivega vira se je hotel dr. Sajovic preseliti v Ljubljano, ter tukaj s svojo bogato žlahto ustanoviti svojo banko. Razumno je, da ko se je bavil s to idejo, da se mu je naenkrat pojavil kot opasen konkurent radikal dr. Ažman, ki je zastopnik Jadranske banke in »Jutranjih Novosti«, zato je začel 011 odločno rovariti preti dr. Ažmanu ter izjavljal, da toliko časa radikalne stranke v Kočevju ni, dokler ne bo dobil izplačanih od Jadranske Banke in dr. Ažmana 20.000 Din, katere je porabil v agitacijo. Iz tega je jasno raz-
vidno, da se bankirske familije družijo skupaj, da bi dobile v eksploatacijo radikalno stranko, katera predstavlja več milijonov srbskih kmetov.
V	Kočevskem srezu ne poznajo nobene organizacije, temveč le nekako omizje, katero zalaga Sajovic s svojim vinom, in nekaj Nemcev, kateri so mu ostali še zvesti od zad-1 njih volitev, med tem ko je celo^ kupna slovenska javnost kočevskega sreza ogorčena proti temu šarlatanu in se ravno radi tega Narodno radikalna stranka ne more razviti z zdravo in sigurno bazo.
Štiri petine glasov v ljublj^' skem okrožju je dr. Sajovic dobil raditega, ker je izdal našo slovefl' sko stvar Nemcem, Kočevarjem, Hjj teri so ga pa danes kot človeka, Sj' prelomi besedo, tudi popolnoma z3' pustili.
IV.
Kdo laže.
Veliki župan dr. Lukan je rekel dr. Ažmanu: »Meni je dr. BenkO" vič ponudil mesto upravnega svetom ka pri trboveljski premogokopflj družbi«. Dr. Ažman pa je to poved®1 Stefanoviču. Dr. Benkovič izjavil* v današnjih »Jutranjih Novostih*« da ni nikdar obljubljal mesta upr^j nega svetnika pri trboveljski dr^1 dr. Lukanu.
Če ni bila to le pobožna želja dr. Lukana.
Z nar. rad. pozdravi!
Ljubljana, dne 8. X. 1923.
01. taj. Nar. Rad. stranke.
Štefanovih
Opomba uredništva: Radevoli®
dajemo gostoprimstvo v našem Hstu članom stranke, ki delajo danes isto. kar smo mi že davno začeli. krepko z gnojem ven.
Lastnik inž. P. ICra »?!©*• Odgovorni urednik VI. I. taaJsi**!®’
MANUFAKTURNA VELETRGOVINA
HEDŽET & KORITNIK
r	•
LJUBLJANA, Frančiškanska ulica štev. 6.
BRZOJAVI: HEDŽET.	TELEFON	ŠTEV.	75.
s iuis9h ‘vNvriflnn
Til—11
Poravnajte zaostalo, oziroma obnovite naročnino!
)IA01VNllia a0
PO NAROČILU VSE VRSTE KUVERT
!! NA ŽELJO POŠLJEMO VZORCE I*
KUVERTA
konfekcijska tvornica LJUBLJANA, VOŽARSKI POT 1
IMA VEDNO V ZALOGI IN IZDELUJE
OTiska Učiteljska tiskarna * Ljubljani.