-   142   -
Nekaj od šol po kmetih. *)
Sploh se pravi, de kmet na Slovenskim, ki na hribih živi, se mora kmetijstva in živinoreje deržati in svojih otrok že od mladih nog pri živini na paši poslu-
*) Okrajšano po Jadrij. Slavj.                                   Vred.
—   143   —
žiti, ker bolj odrašenih pri poljodelu in drugih opravilih v gojzdu in doma potrebuje.
Pa ko bi to pravi uzrok bil, kakor se terdi, bi morala tudi v drugih še bolj goratih deželah, namreč na Češkim, Solnograškim in Tiroljskim ravno taka biti, in vender vidimo, de v teh deželah skoraj vsi otroci v šolo hodijo. Gorata lega slavenskih sel je tedaj le zgo-vor, se iztroškov za učitelja in za šolo ogniti. Ce šolski poduk tako malo cenijo, de se gospodarjem S ali 3 goldinarje na leto za-nj izdati preveč in pretežko zdi, je tega posebno dosedanje zatiranje krivo bilo, ki, dušo še bolj ko telo v sužnosti deržaje, ni revnimu kmetu prave blaženosti svojih otrok spoznati dalo. Vse poti do tega spoznanja so mu bile zaperte, in ni se mogel ne pri pametnih ljudeh, ne iz bukev podučiti. Unih ni razumel, in te — pa sej ni druziga bilo, ko kakšna pratika ali kakšne šolske bukvice — so mu bile, ker ni brati znal, zastonj. Je li čudo tedaj, če Slo vene v goratih krajih, kjer šol še ni, vedno trobi: „de se mladi ljudje, ki v šolo hodijo, dela odvadijo; de jih dosti vas zapusti, de bi se v bližnji poglavni šoli za latinske šole pripravili, de doma zemljiša neobdelane ostanejo i. t. d.; de če ravno otroci tako ne zaidejo in se po šolskih letih kmetovanja poprimejo, vse spet pozabijo, kar se jim je v šoli v glavo vteplo; de če se otroci zveržejo, je šolski poduk kmetovanju škodljiv, če se pa ne, je brez koristi; de je tedaj koristniši, mladost v nevednosti pustiti, de kmetijstva potrebne delavce neprenehama doma imajo".
Prazna bi bila, upati, de se ta neumna misel že zdaj zatreti da, če se terja, de naj soseske za šolo in za učitelja same skerbe'.
Kar dalje razširjenje šolskiga poduka overa, je tako imenovano všolenje. Postave, ki so v začetku všoienje ukazovale, so imele posebno ta namen, de naj se zlo majhne vasi in posamesne hiše dobrotljiviga poduka v kaki veči soseski vdeležijo , ker niso dovelj premožne , de bi lastno šolo imele.
Očitna napčnost pa je, če se večim srenjam dopusti, svoje otroke v kako bližnjo šolo pošilati — napčnost, iz ktere samo od sebe pride, de v bližnji šoli ni za vse otroke všoleniga kraja prostora zadosti, de jih tedaj zavolj tega veliko v šolo hoditi ne more.
Ce tedaj prevdarimo, kaj brani, de se naše sla-venske šole prav ne ponašajo in ne množe, in če vprašamo kaj je storiti, de se ohrani, kar obstoji — in napravi česar je še treba,   se nam ti   odgovori  ponudijo:
1)  Častitljiva duhovšina in deželski uradi morajo bolj skerbeti ko doslej, de v srenjah, ki šole imajo, gorečnost za-nje ne omerzne. To deseči, so slovesne poskusnje (feierliche PriifungenJ, lepe, koristne darila (tudi kako oblačilo), ki bi se imele učencam, ki se nar bolj ponesejo, in posebno hitro namestenje učitelja, kjer ga manjka, — gotovi pripomočki. Tode žalibog, sploh se zanemarijo, in velikokrat se primeri, de za-etran bolezni ali pomanjkanja učitelja šola cele mesce preneha, de se otroci zastran tega šole odvadijo, starši pa z mislijo sprijaznijo—de se tudi brez šole živi,i.t. d.
2)  V srenjah, kjer šol še ni, bo zanaprej poduk in opominjevanje duhovšine in kantonskih poglavarstev več izdal ko doslej. Ne sme se pozabiti, de dosedanje zatiranje srenj je dvojni nasledek imelo, pervič de ljudje niso skoraj nikjer nič svobodno skleniti mogli, in drugič de se je kmet radovoljno vsake priložnosti poprijel, prizadevanje vlade že v pervim začetku overati, ali ko je vender kaj vpeljala , dobro seme že v kali zatreti. Odslej pa bodo prosti srenjčani, ki si bodo poglavarje svobodno sami volili, kmalo spoznali,  de  srenjske  reči
* in njih oskerbništvo niso več pod oblastjo gospodovav-nih uradnikov, de sklepi odbornikov so res volja srenje, de tedaj, ako šolo  napraviti sklenejo,  res   srenja
hoče, de naj se napravi. Nekoliko časa bo res še preteklo, prej ko si bo ljudstvo te samostojnosti prav s vest o; kmalo pa se bo vender spoznalo, de je srenj-skim odbornikam h koristni oskerbitvi srenjskih zadev nekolikšne omike treba, de jih saj vsak pisarček za nos ne vodi. To bo ljudi pa tudi kmalo prepričalo, de je šole treba.
3) Všolenje bi se moralo, dokler bodo deželske in duhovne urade v ti reči kaj govoriti imele, le na tiste majhne soseske omejiti, ki res nikakor v stanu niso, s svojim premoženjem lastne šole napraviti in zderževati.
Upati je, de bo vlada posebne pripomočke za plačo učiteljev dovolila. Ti pripomočki pa vender ne bodo tako obilni, de bi se vsakimu učitelju dostojna plača odmerila. Prav pametno bi utegnilo tedaj biti, ko bi se v vsakim kantonu — se ve de z dovoljenjem dežel-skiga zbora — iz naložkov na nepremenljive (di-recte) davke denarnica napravila, iz ktere bi se , kar bi pri pripomočkih iz deržavljanske denarnice manjkalo, namestovalo. Šol je deželi treba, in ne le posames-nim krajem. Naložek na davke se da tedaj opravičiti, in ko bi občen bil, bi bilo kakor de bi se iz deržavljanske denarnice plačevalo. Srenjam pa, ki šole iz lastniga premoženja imajo, bi se znala polovica takiga naložka ali poviška davkov poverniti. Tudi bi ne bil ta povišek tako velik, de bi se preveč občutil.
Ne sme se pa čakati, dokler de vlada pripomočke iz deržavljanske denarnice zagotovi; marskako leto bi utegnilo še preteči prej ko jih bo deržavljanska denarnica dovoliti zamogla. Marveč bi se morale šole v pristojnih krajih precej napraviti, in pri pervirn de-želskim zboru dovoljenje za povišanje davkov ali za opomnjen naložek iskati in zadobiti. Ko pozneje pripomočki iz deržavljanske denarnice pridejo, se bodo šole kolikor bo treba toliko ložej pomnožile.