158 Politični pregled. Položaj. — Sedaj potrjajo tudi „Narodni Listyu, daje sekcijski načelnik Stummer res že izdelal jezikovni zakon za Češko, ki se ima oktrovirati na podlagi § 14. Po tem načrtu naj bi se dežela razdelila na 5 pasov: čisto češkega, Čisto nemškega, pretežno češkega, pretežno nemškega in jezikovno mešanega. V obeh jednojezičnih pasih naj bi bilo uradovanje jednojezično, a v češkem češko, v nemškem nemško, toda na vsakem uradu naj bi bil po jeden uradnik, vešč drugemu dež. jeziku, ki naj bi oskrboval občevanje z drugo narodnostjo, in korespondenco v drugem dež. jeziku. — V pretežno jednojezičnih okrajih, v katerem bi se načelno uradovalo v jednem jeziku, se bo pa od večega števila uradnikov zahtevalo poznanje obeh dež jezikov, in sicer bo moralo biti število tacih uradnikov v razmerju z številom manjšine. — V jezikovno mešanih bo uradovanje dvojezično. Jezikovno mešani okraji pa bi bili tisti, kjer manjšina jedne narodnosti znaša 25°/0. »Narodni Listyu pa povdarjajo že sedaj, da vlada nima pravice za izdanje takega zakona na podlagi § 14. Istotako da nima državni zbor — kateremu bi se moral predložiti ta načrt v odobrenje — pravice, sklepati splošni jezikovni zakon za vso državo. Vrhu tega pa da bi Stummerjev načrt kršil § 19 osnovnih zakonov, kajti isti ne bi določil narodne jed-nakopravnosti, ampak le reciprociteto, vzajemnost. Dreyfus. — Zanimivih stvarij prinašajo zdai francoska listi „Figaro" in „L. Eclaira o zadevi Drevfusa na dan. Mej temi rečmi je več govorov interesantnih oseb pred sodiščem. Jedna teh oseb je tudi bivši predsednik francoske države Kazimir Perier. Perier je pred kasacijskem sodiščem izpovedal, da je bil pri njem, ko je bil še predsednik Francije nekega dne v avdijenci nemški poslanik v Parizu ter se je razgovarjal ž njim o nekem spisu, ki se je „našel1 v nemškem poslaništvu in kateri spis je pomenil izdajo raznih francoskih skrivnostij. Iz govora Perier-jevega se je dalo posneti, da je Nemčija popolnoma nedolžna na tem, ako zajde v njeno poslaništvo kako važno pisanje, ter se je ne more vmešavati v vso zadevo. — Nek general Grallifet pa je odločno zagovarjal Drevfusa in dolžil nepoštenosti Esterhazy-ja ter se čudil, da tega ne zapro, ki je zmožen „za 2000 frankov izdati ves svet." — Naposled pa objavljajo listi tudi izjavo bivšega min. zastopnika v Madagaskru, Laroche-ja pred sodiščem, da je ordonančni častnik Duprat izrekel jednemu od sodnikov, ki bo Drevfusa obsodili, sledeče besede: „ta kanalja Drevfus je prodal inozemitvu načrte, utrdb okoli Niče, zato smo ga obsodili." Iz vsega je vendar razvidno, da je Žid Drevfus zares kriv, in da se Nemčijo hoče samo oprati. Sicer je pa mogoče, da je v vsej zadevi prizadeta tudi kaka — Anglija, o katerej ne zine nikdo besedice. Iz antipatij, katere gojiti ie od nekdaj Nemčije in Anglije proti Franciji iz politične samopasnosti teh držav, bi bilo pa najnaravnejše sklepati na možnost take perfidije, za kakoržno je mogoče dobiti le kakega umazanega Žida, Drevfus brez dvoma, katerega krivda se bo tuli izkazala. Princ Danilo črnogorski ženin. — Princ Danilo, prestolonaslednik črnogorski se je zaročil te dni s princezinjo Juto, hčerjo prestolonaslednika Meklenburg — Strelitz-kega. Poroka se bode vršila najbrže bodoče poletje. Princezinja Juta je danes protestantinja, ob poroki s princom Danilom pa prestopi k pravoslavju, stara je 20 let. — Ta zaroka je politično važna. Na prvi hip bi se mislilo, da se je prestolonaslednik črnogorski zaročil z Nemko, ker leži velika vojvodinja Meklenburg Strelitz v severni Nemčiji, in da bode zopet jedna Nemka sedela na slovanskem prestolu. Vendar je stvar 'ru-gačna. Dežela Meklenburg na severnem morju, je bila prvotno nemška, za časa ljudskega preseljevanja pa so jo vzeli v posest Slovani, katere pa si je podvrgel Henrik Oroslau (Heinrich der Lowe.) Kralj Pribislav je dobil od Henrika 1. 1164 Mekienburško in je dedni oče še danes vladajoče rodbine obeh Mekienburgov. Ker sta bila zavezana, jo je nemški cesar pregnal, in je postal vojvoda Wallenstein vladar v Me-klenburški, a že leta 1632 jima je bila domovina vrnena po cesarju Gustavu L. 1701 je bila dežela še jedenkrat razdeljena, in sedaj je dobil vojvoda Friderik Viljem Meklenburg, Štreliško in Adolf Friderik II. Mekleaburg, Štreiiško, katerega nasledniki so današnji vojvode, gospodarji kraljevega posestva imenovano Stari Grad. Dasi je rodbina, katera nosi Še dane3 to vendar staro slovansko ime, Že davno popolnoma ponemcena, vendar se pretaka po njihovih žilah kolikor toliko slovanske krvi kralja Pribislava. Ko pa pride princezinja Juta na črnogorski prestol, rešena bode zopet popolnoma slovanstvu. Biskup Sfcrossmaver je čestital knezu Nikoli na tej zaroki. Trentinsko vprašanje. — Torej utegne biti vendar-le kruha iz te moke. Pogajanja med laškimi in nemškimi zaupniki se prično prihodnji teden Teh konferenc se bode udeležilo 7 nemških konservativcev, 4 nemški liberalci in 4 Italijani. Poslednji so poslali mehkeji, ker je baje vlada pripravljena odjenjati tudi v tem, da se bodoči italijanski kuriji v dež. zboru tirolskem pripozn* pravica določanja proračuna za njih del dežele. Mi smo rekli že svojedobno, da se slovenskega stališča ne opokorekamo taki rešitvi trentinskega vprašanja, ker smo tega mnenja, da tega, Česar so vredni tirolski Italijani, so vredni tudi n. pr. štajerski Slovenci. Vstvarjen bo torej dobro došel prejudic. V obrambo slovenskega bogosluženja. — Tudi zadarški „Narodni list" potrja, da so bili na konferenci v Zadru malone vsi škofje složni v tem, da se je treba moško zavzeti za obstanek glagolice ter stoletne rabe hrvatskega jezika na pevanju cerkve, pravice in miru naroda. Sporazum-ljenje škofov, da jamči za dober vspeh in za skorajšnje po-mirjenje razdraženih duhov. — Isti list javlja, da se je dež. odbor dalmatinski obrnil naravnost do kardinala Eampolla v Eimu za obrambo glagolice in stoletne rabe hrvatskega jezika na nedeljskem čitanju listov in evangelija po katoliških cerkvah v Dalmaciji. Ta odbor da hoče zastaviti ves svoj upliv na obrambo narodnih svetinj. Bog le daj zaželjenega vspeha za to sveto stvar ! Mirovna konferenca. — Jeden nemških zastopnikov na konferenci v Haagu, monakovski profesor Stengel, je izdal neko brošuro, v kateri se z uprav germansko preširnostjo za-ničljivo izraža v svetovnem miru ; brošura nosi ironični ali posmehljivi naslov „Večni mir." Stengel piše^ da je večni mir nemogoča stvar, in stvar, katere svet tudi ne želi Pisec pravi, da večni mir nikakor ni idej al pravega kulturnega napredka in da civilizacija, veda, umetnost, obrt in industrija niso sadovi miru, marveč vojne. Čez usode narodov ne odločajo duševne pridobitve, marveč odloča to, česar so narodi zmožni v vojnah, kajti v vojni se ne gre samo za fizično, t. j. telesno moč, marveč tu pride v poštev mnogo duševnih stvari, ki označajo pravo vrednost kakega naroda. Tu se je 159 treba malo ustaviti. V prvo je treba znati, da je tu barbarski Nemec, ki to govori in piše, z jedno besedo so Nemci, tisti ki to govorijo in ne mislijo o drugem kakor o krutosti surovosti in nasilstvu, katerim je pretep ideal življenja. Ako ta ultragermanski profesor toliko proslavlja boj kakor pojav duševne vrednosti ljudstva, tedaj pač le misli na svojo Nemčijo in svojega Bismarcka in sploh na nemške razmere na svetu, ki kanijo po surovem ropu tuje po-gesti, in zatorej ne morejo strpeti besede „mir". Za ^duševni pojav" vojne pa smatra tevton najbrže kako vojno sleparijo s pomočjo špijonaže in izdajstva, katerih ima Prusija toliko na vesti iz vojn proti Avstriji 1866 in Franciji 1870-71. To so „duševne vrline" v vojnah, katere pomagajo sleparski politiki do zmage, kakoršna bi ne bila mogoča vkijub kruti sili. Naposled se ta surov German še nekako drgne ob carja, ki je sprožil idejo razoroženja, in pravi: vse namere za dosego svetovnega miru so naravnost otročarija, ker je tak mir sploh nemogoč. Zato ne bode dosegla nobena mirovna konferenca, pa če jo sproži tudi sam car in najizurjenejši diplomatje, večnega miru, nasprotno, nesoglasja, ki utegnejo nastati baŠ na konferenci, lahko dovedejo do še večjih konfliktov med državami in narodi, kakoršni so sedaj. Najmanj pa imamo, pravi Stengel, uzroka Nemci udajati se fantastičnim prizadevanjem miroljubov, kajti Nemčiji se ne gre samo za to. da obdrži svojo nadoblast v Evropi, marveč nemški narod si mora priboriti tudi v svetovni politiki veljavo, kakorsno zasluži. Iz teh predrznih besedij je sklepati, kak bode ta zastopnik Nemčije na mirovni konferenci in pa tudi, da Nemčija, ki vsa govori iz ust tega tevtona, misli še nadalje s skrutim mesarjenjem pridobiti si posesti, ki niso njene. To je res, elementi, ki so pasje naravi, in katerim „zavre kri" vsak hip in elementi, ki ne gredo le za „zakitnimtt marveč tudi za javnim koristo-lovjem, taki elementi ne bodo nikdar smatrali za mogočni mir t človeštvu, zato so naravnost nezmožni, in nje bi se moralo le prisiliti, da so mirni, kakor se prisili deroče zverine. Še nek drug glas je, ki posebno kriči proti misli razoroženja, to so industrijci. Ti kriče na ves glas. kaj bode z industrijo, kaj bode s tovarnami, koliko tisoč ljudij vkup bode izgubilo delo in zaslužek, ako bi h kratu ne bilo treba več orožja, sukna za uniforme, tovarn za konserve itd. Vse to bi uničil svetovni mir, in židovski raj bi bil zaprt. Zdaj se vidi, kdo hoče vse poskusiti, da prepreči to, ob žuljih krvavečega ob pičlem zaslužku potečega z delavci, a njim je malo ali nič za delavca, marveč za lastne kaše Tu tiči ovira sprave človeštva, tu, tu je jedro velikanskega vprašanja, ki tiči v ideji člove-koljubovega čara — židje se boje za svoje vladarstvo na svetu, za svoj bič, katerega zdaj tako oblastno vihte nad človeštvom!