Prekmurci in sploh takoimenovani ogrski Slovenci se ločijo v marsičem od svojih rojakov po drugih deželali. Govore svoje narečje, v kalerem so tudi pisane njihove knjige. Ker so bili 1000 let gospodarsko in politično odvisni od Madžarov, so sprejeli tekom stoletij marsikaj od njih. Zgodovina ogrskih Slovencev je zelo zanimiva, ker nas uči, da so Madžari zlasti od njih prejeli krščansko kulturo in pod njihovim uplivom se privadili mirnemu poljedelskemu življenju. Pokristjanjenje ogrskih Slovencev. Ko sta strla cesar Karol Veliki ter njegov sin Pipin v letih 790—804 z o- petovanimi vojnimi pohodi obrsko mo5, so se tudi Slovenci, bivajoči ob povodjju Mure in Rabe, otresli dolgoletnega jarma svojih azijatskih tlačiteljev. Solnograški metropolit Arno in njegov pomožni škof Teodorik sta na Karlovo povclje tukaj prva oznanovala sveto vero, posvečevala cerkve in nastavljala duhovnike. Ker so bili Obri skoraj popolnoma iztrebljeni in je rodovitnim panonskim nižavam primanj kovalo prebivalstva, so se v prvi polovici 9. stoletja Slovenci po teh krajih pričoli zclo množiti m po malem naselili vcs svet od Mure pa do Donave na vzhodu. Tu se je osnovala pod nemško vrhovno oblastjo okoli leta 840 slovenska država, kateri je načeloval sprva Pribina, pozneje Kocel. Središče te države je bil Pribinov grad ali Blatograd (scdaj Salavar) ob Blatnem jezeru. Pod Pribinovo vlado je panonska Slovenija hitro naprcdovala v krščanskl omiki. V Blatnem gradu je vojvoda poIeg cerkve bv. Janeza Krstnika in M*« tere božje postavil še veličastno cerkev v čast rnučeniku Adrijanu. Izven glavnega mesta so nastale cerkve tudi v Pečuhu (Fiinfkirchen), Kiseku (Guns), Dudlebih (pri Radgoni), Ptuju, Pesnici, Lendavi in mnogih drugih krajih, ki jih stari zapiskl natančno navajajo, katerim se pa lega ne da določiti, ker so morebiti tekom časa brez sledu izginili, ali dobili popolnoma novo ime. Štirinajst cerkva imenuje neki neznani zgodovinopisec iste dobe na vzhodnera Ogrskom, ki so bile vse sezidane in posvečene za časa Pribinove vlade. Sv. Giril im Ifetcd. Nova doba je napočila ogrskim Slovencem s prihodom slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Sveta brata sta prišla med panonske Slovcnce, ko sta potovala iz Morave v Riin. Vojvoda Kocel, Pribinov nasledtiik, ju je sprejel z veliko častjo in se razveselil, ko je videl v slovanskcm jeziku pisane knjige. Dal je Cirilu 50 učencev, da bi jih poučil v potrebnih znanostih in pripravil za duhovniški poklic. Posebno uspešno je deloval v Kocelovi državi sv. Metod po svoji vrnitvi iz Rima, kjer je bil od papeža posvecen v nadškofa čez panonsko in moravsko zemljo. Solnograški višji duhovnik Richbald in njegovi pomočniki so videli, da ne opravijo proti njemu ničesar in so zapustili deželo. Delovanje vnotega moža je sicer prekinila obsodba ter ječa v Solnogradu, vendar ga leta 873 zopet nahajamo ' na panonskih tleh, kjer je imel gotovo svojo stolico v Blat nem gradu pri vojvodu Kocelu, ki se ga je oldepal z veliko ]jubezni;o in češčenjem. Panonski Slovenci so bili torej pred vsemi drugimi deložni blagonosnega vpliva slovanskih apostolov. Kocelova slovonsko-krščanska država, ki se je pričela razvijati tako nadebudno, ni imcla dolgotrajnega obstanka. Po smrti slovenskega vojvode (leta 874?) je gospodoval Cez Panonijo nemški Arnulf, kateremu je moravski Svetopolk zaman jo slcušal iztrgati iz rok. Spodnje Pomurje je pripadalo takrat dudlebski grofiji, ki je imela svoje središče v Dudlebih pri Radgoni in segala precej daleč v Panonijo. Prihod Madžarovc Že leta 894 pa so se oglasili dlvji gostje, ki so uniCili Kocelovo in Metodovo dclo. Madžari so napravili tisto leto prvi roparski pohod preko Donave, strašno oplenili slovenske pokrajine, pobili odraslo mladino, otroke in žene pa odpeljali seboj v sužnost. Cesar Arnulf je izročil Panonijo z Blatogradom vojvodu Braslavu, ki je gospodoval takrat nad ozemljem nad Dravo in Savo, da bi jo varoval. Toda Braslav je bil preslab nasproti madžarski premoči. Sam je menda padel v boju, mnogo slovenskega Ijudstva je takrat bežalo na jug preko Drave, da najde zavetje v Slavoniji. Okoli 1. 900 so zasedli Madžari stalno svet med Muro in Donavo. Ker so bili Madžari pastirsko in ribiško ljudstvo, so se naselili sprva v veliki množici le v rodovitnih nižavah ob Donavi in Tisi in se od tu počasi razsirjali proti gorskim krajem. Slovenci so postali od njih odvisni, morali so jim obclelovati zemljo in dajati velik del svojih pridelkov. Toda njihovo število se je zelo skrčilo, deloma vsled krvavih bojev z novimi gospodarji, deloma vsled kupčije s sužnji, ki so jo začeli Madžari gojiti v veliki meri ob jadranski obali. Že v svoji prejšnji domovini ob Črnem morju so imeli Madžari navado, napadati slovanske naselbine in jetnike zamenjati grškim trgovcem za žamet, pisane preproge in drugo blago. Enako so delali sedaj tudi s slovcnskimi jetniki, ki so jih ugrabili na Ogrskem, Štajerskem in po Slovenski 'kra- jini. Spravili so jih v istrska pristanišča, pred vsem v Pulj, kjer so iih Grki, Benečani in Židje sprejeli na svoje ladje in jih prodajali za drag denar mohamodanskim vladarjem v Azijo, Afriko in na Špansko. Emir Alhakem, kalif v Kordovi na Španskem, je imel v svoji telesni stra^i 2000 Slovanov. Pod kalifom Abderahmanom III. (917—19) se je pomnožilo to število na 4000 mož. Imeli so posebne zaupne posle, ker jim je poveril kalif službo v svoji palači in iih kot pešce uvrstil v svojo vojsko. Enako so tudi sultani s slovanskimi sužnji pomnoževali svojo telesno stražo. Največ teh žrtev je bilo iz Ogrskega in iz Slovenske krajine.