LJUDJE OB TERU Pavle Merku
ZAPEJUČI ŠKARIFIČ
To deži, dežuje. Ko privozim skozi sotesko na Njivico (Vedronza), ne zagledam vrhov, ki obkrožajo dolino; vse pokrivajo pepelkasti oblaki. Pripeljal sem se na nenavaden lov: iskat škarifica in nekdanje mitične prebivalce teh dolin in gora.
Na škarifica sem naletel prvič lani, ko mi je stara Dzefatija, mogočna in postavna, s svojim zvonkim altom pripovedovala tole povestico:
Te bo dan bot, nu pravijo ma konjada ta čie, ke te bi dan Bilinič star, e zat ke e paršu škarifič, zat ke e voru: vie z manou, škarifič, vie. Zat e šu dan tek te mulat le, te mali, e zat e: pojdi, pojdi še dan mikin fin tale čie. E šeu še dan tek. E zat te simpre klicou nu klicou e šue fin ta čie, ke to re dou mez dolinu. S tien krajan od Gušte Voukje. Ke šou te senatič le za nien. E zat škarifič o mirkou a šenje vitiniti oltre. Pojd srat, škarifič, o e djau, ne ma ori ma mesta, e djau, man ti miešat ja, e djau, zat e ubiežou nazad e o šou miešat mestu polenticu.1
Povest mi je bila takoj všeč zaradi lapidarnega sloga, polnega elips, a vendar tako učinkovitega zaradi Dzefatijinega živega, zanosnega pripovedovanja, zaradi dramatičnega klimaksa, ko škarifič vabi in kliče in mu otrok nemo sledi do tja dol daleč v dolino, in zaradi odločnega izbruha malega modrijana, ki mu vsakdanja življenjska nuja ne dovoljuje, da se udinja pri tako nepraktičnem početju, kot je hoja za škarifič em.
0  njem, o zvabijivcu, nisem mogel takoj izvedeti nič drugega, kakor da je majhen škrat z rdečo kapo.
Škarifica sem srečal drugič nekaj mesecev pozneje, ko sem prebiral zapise Lee D'Orlandi o mitoloških bitjih v Furlaniji.2 Pokojna etno-grafinja si je zapisala marsikaj tudi v krajih slovenskega jezika. Zapis
1  Bilo je nekoč, pravi moja svakinja, ta [ki stanuje) ondi, da je bil star Bilinič [=ime vaščana], in potem, da je prišel škarifič, potem, da je govoril: »Pridi z mano — škarifič [je govoril] — pridi!« Tedaj je šel nekoliko [za njim] ta otrok, ta mali. Nato je [škarifič spet govoril]: »Pojdi, pojdi še malo [naprej] do tamle!« In je šel še malo. In ondi je vedno klical in klical in je šel do tja dol, koder gre [pot] dol v dolino, v kraj, [kjer stanuje] Gušta Voukja. In otrok je le šel za njim. Tedaj je škarifič gledal, da bi ga še delj zvabil. »Pojdi srat, škarifič,«. je dejal [otrok], »mene čaka gori polenta,« je dejal, »jo moram mešati jaz!« je dejal in je šel nazaj mešat polentico.
* Lea D'Orlandi, Novella Cantarutti: Credenze sopraoviventi in Friuli, intorno agli esseri mitici, v: Lea D'Orlandi, Societa Filologica Friulana, Udine 1966, str. 17—41.
1156
št. 78 se tiče našega znanca: »Skarifig — citiram v prevodu — nosi proč otroke, ponoči pa tudi ovce in koze. Nosi rdečo kapico. Vsi otroci se ga boje. Prav res je: prihajal je, opolnoči je odpiral hleve in nosil proč tudi sto ovac. — Njivica, pripovedovavka, rojena 1888.«3 In še opomba: »Skarifig. Nisem našla sledi o tem skarifigu, s katerim me je seznanila pripovedovavka iz Njivice in ki o njem domnevam, da je sorodnik škrata, o katerem sledi beseda.«4 V gradivu D'Orlandijeve so slovensko govoreče vasi ob vzhodnem robu videmske pokrajine — to je Beneške Slovenije — bogato zastopane: hudič, kriDopeie, škrat, torke (in celo celo sredi same Furlanije: cudic') so izpričani v več desetinah zapisov iz Mrsina, Njivice, Subida, Sovodenj in drugih krajev.5
Podatki o slovenski mitologiji so v furlanski etnografiji kaj pogostni; dejstvo, da ni D'Orlandijeva našla nikakega drugega podatka o škarifiču, je podžgalo mojo radovednost in sem se spravil na pot, pripravljen na težavno iskanje.
*
Prej kakor na škarifiča in nekdanja bitja sem naletel na današnje, žive, mlade ljudi iz teh vasi, ki jih nisem doslej še nikoli srečal: to je čas, ko prihajajo emigranti domov obiskat stare. Vse vasi, vse ceste v Reziji in v vseh dolinah od Tera do Nadiže so v teh avgustovskih dneh polne avtomobilov z registracijo iz Nemčije, Francije, Belgije, Švice in Milana.
Iz Njivice sem zavil po čudoviti razgledni cesti na Zavarh (Villa-nova delle Grotte) in na planoto Barnadijo (Bernadia), ki slovi po jamah; tudi jamskega medveda so našli v njih. V Vizontu (Chialminis) sem se ustavil pred sivo, zaprto cerkvijo. Njena vrata se odpro pored-koma. Vas leži razkropljena po gozdu, njene hiše so tudi po dva kilometra daleč od cerkve in majhne gostilne. Tu sta bila dva avtomobila, eden s francosko, drugi z nemško registracijo. Pred gostilno je stala gruča mladih mož, med njimi je bil tudi starejši domačin, ki se je bil pravkar vrnil domov po 42 letih emigracije v Argentini. Kje neki se je naučil govoriti v tekoči razgovorni, skoraj knjižni slovenščini? An ti v Argentini.
V gostilni sta dve družbi: emigrant iz Francije s francosko ženo in dvema otrokoma, ki govorita francoski; emigrant iz Nemčije z nemško ženo in dvema otrokoma, ki govorita nemški. Oba emigranta plačujeta. Plačujeta pijačo vsem, zakaj to je njun dan. Odšla sta pred leti s trebuhom za kruhom iz vasi, ki jima je mogla zajamčiti edinole revščino. Zdaj sta se vrnila — za nekaj dni, kajpak — z velikim avtom, z družino in z denarjem. Tudi jaz moram piti. Žena Nemka gleda že srepo. Družba je glasna od vina. Komaj utegnem v tej gneči koga vprašati po škarifiču. Kakor da sem vprašal po starem znancu: nasmehnejo se, seveda ga poznajo. Ljudje so celo pravili, da se je rodil tam, na Barnadiji.
s Ibidem, str. 32.
4  Ibidem, str. 41.
5  Imena krivopete, škrat, torke so zapisane po slovenskem pravopisu.
1157
Vračam se po strašnem kolovozu po južni strani Barnadije proti Centi (Tarcento) in se moram ritenski po klancu umakniti pred ogromnim švicarskim avtom. Med Vizontom in Čento vozim skozi furlanski vasici Ramandolo ( Romandol) in Sedilis (Sedile). V slednji je leta 1873 Jan Baudouin de Courtenay še zapisoval slovenska besedila. Baje ni dolgo, kar je tudi v Romandolu izzvenela zadnja slovenska beseda.
Na Njivici sem še izvedel od mladega fanta od Ter a (Pradielis), da mu je nona, stara mati, veliko pripovedovala o škarifiču, planetu in drugih mitoloških bitjih. Fant je ves nasmejan, ko lahko pripoveduje tujcu, ki ume čakjerati po našin, o domačih bajkah. Po njegovih nejasnih spominih slutim, da se bo dalo najti še dragoceno gradivo v ter-skem območju. Tudi domačinka srednjih, let pozna škarifiča in planeta in ve veliko pripovedovati o njih. Domeniva se, da se k nji vrnem z magnetofonom, saj sva že stara znanca od dne, ko mi je zapela nekaj kanconet in povedala nekaj starih pravic.
Ustavil sem se še v drugih vaseh in povsod so moja vprašanja o škarifiču spravila ljudi v dobro voljo, stik je bil takoj vzpostavljen in ljudje so bili voljni veliko povedati o njem. Tu Plestiščah (Platischis) in tu Černjei (Cergneu) so mi potrdili istovetnost škarifiča s škratom, saj povsod uporabljajo, dasi manj, tudi imeni škrat in škretič, škreč.
*
Ko se peljem iz Cente proti Njivici v Tersko dolino ali iz Niem (Nimis) proti Tipani (Taipana) po dolini Karnahte (Cornappo), se rad ustavljam v soteskah, skozi katere se vijeta ti dve reki, da občudujem naravo. Razen ceste, ki jo je tod speljala človeška roka, je narava v obeh soteskah nedotaknjena. Voda je bistra in ima v kanjonu, ki sta si ga obe strugi izdolbli v živi skali, najčudovitejšo zeleno barvo, kar sem jih kdaj videl. Terski kanjon je pošastno brezno pod cesto, soteska Karnahte je majhna, komaj jo uganeš s ceste. Samo v revni Benečiji, ki ni še turistično izrabljena in ki ji vojaške služnosti ovirajo razvoj, je to danes še mogoče. Redki meščani, ki to vemo ceniti, lahko danes iščemo tako redko nedotaknjenost narave. Sinovi te zemlje pa zapuščajo hiše in zemljo. Nihče jih ne kupi. Nihče je ne obdeluje več, ko jo lastnik zapusti. Mrtve hiše razpadajo med živimi hišami, v kaki vasi je že polovica mrtvih hiš. Ko se pelješ od vasi do vasi, recimo od Tipane tja v gorsko naselje Plestišča, zagledaš številne nepokošene travnike; taki bojo ostali, dokler ne bo plevel spremenil nekdanje senožeti v divjino.
Kdor si je v tujini prislužil dovolj denarja, da lahko kupi zemljo, jo išče dol v furlanski nižini in se spet preseli »na svoje« v Furlanijo. Na domači zemlji se je sredi 20. stoletja čas ustavil in kazavci se na uri, ki tu meri čas, pomikajo nazaj.
*
Jov&nž Tinou živi stalno v Niči, kjer je delal dolgo vrsto let; tudi zdaj, ko je upokojen in ima 73 let, živi naprej v Niči, kjer delajo zdaj njegovi sinovi. Domov na Plestišča je prišel obiskat starejše sorodnike.
1158
Ne brez ponosa dodaja: conge pave. Delo v tujini mu je to zagotovilo in je zdaj lahko brezskrben in lahko sedi osem ur pred mojim mikrofonom, da mi pripoveduje in poje stare domače viže.
Jovanž je droben, živahen, nasmejan in rad pripoveduje. Govori sHkovito in mestoma kar poje. Rad meša domače narečje z razgovorno slovenščino, ki jo razume z lahkoto, saj vas leži na meji in nekaj kilometrov vstran je že Breginj. Iz bogate zakladnice njegovih izpričevanj izluščim nekaj odlomkov o škarifiču.
A, je biu, so ga Dideli tukaj gor, miez ni njivi je hodil. Taku, krast kajšen fežou, kajšno panuolo" kradu, poten... J a, mejhen, ardeč. Je mou no kapu ardeču.
Uou! Majhen ko otrok, je šu, teku tu... pa frišen,1 veste, ga niste ujeu po nogah. Da, ga nie uzeu obeden.
Jovanž je slišal tudi za torke, a ne ve povedati kaj več o njih:
Aaa, za torke pundejke, ki smo rekli enkrat, ja. Ja, je na rieč, pa ne poznamo tistega. Ankrkt su taku govorili, ja, da pride torka pundejka te udobiih, pa ne viemo, kaj je ...
V vešče pa celo veruje:
O, stri je, tiste pa ja. Tiste so, jih je še pnuno tistih... Samo varte se, da ne kajšne ušafate... da vam kajšen automobile ne zvrne ... Štrija bergamaska dijemo mi..."
Menda spada v poglavje o veščah tudi to:
... je bla ena pastirica ani kadar je pela, je rekla, na je klicala skale za koze, zakaj ne vejmo, kje na je. Tista je bila
ta naša mala za goro, ke na diela kovo z no peto ina ona kliče skale za koze, zakaj ne vejmo, kje na je.
*
Ko sem prvič privozil v kratko dolino, v kateri stoji raztresena s svojimi številnimi majhnimi zaselki Černjea ali Černjeja (Cergneu), sem takoj poiskal z očmi staro cerkvico sv. Marije, kamor so v davnih stoletjih romali naši predniki. Tedaj je skrbna roka zabeleževala ustanovne maše, romarji pa so nam izpričevali svoja lepa imena. Ko jo gledaš od
• Koruzni storž.
7  Uren.
8  Dijemo pomeni pravimo. V vseh teh in naslednjih besedilih moramo g brati kot zelo rahel pripornik, razen v nekaterih italijanskih besedah, v katerih ga moramo brati kot zapornik: npr. bergamaska, trucigat ipd.
1159
daleč, pa naj bo od katerega koli kraja v dolinici, te takoj prevzame njena skladna, harmonska romanska arhitektura. Ko sem se ji približal po ozki, čisto gorski stezi, sem zagledal širši dostop, ki ga je plevel za-rastel. Ondi vlada danes mir. Le enkrat na leto se zberejo tam farani za praznik.
Pa sem spet vprašal skupino domačinov po škarifiču in spet mi je ta škrat s škarifo, kapuco, pomagal do prisrčnega razgovora. Po malem se je skupina ojačala. Najprej je povedala stara mina:
Škarific one oko jude."
Po malem je vedela nuna pripovedovati kaj več:
O peju jiide, o zmuotu ... Kanaje so pejali un s fešt, o je peju škarific kanaje, zmuotu. Da so morali judi ponj tu gozd. Kanaja e bla z njan ščukulič tu smeh."*
Vendar se je mogel človek škarific a ubraniti:
Zmoni so zwoni'ele. An so šli judje ponj, puonj kanaju, ja, ja. Zapejuči škarific, ku praviju tu."
No, zdaj imam tudi njegov epiteton ornans, sem se veselil. Pa je priskočil sosed Bepo in povedal natančneje, kako je s to rečjo:
Škarific, ne. Alore dan bot o zapeju otrociče, ne ... aldre so: don don don, turan, drun drun drun, alore e pustu, muoru e pustite e mi a le.date po tih hostah, po tih potokah, ne, te moramo obriesti.
Ee, to smo zroonieli, ne; e muorau pustiti je, ne. E čuu zroon, ne, a ni mogu je peate več. E, smo obrietli ne a nan dan poti, več je po nin mozon, a djau.......ponoce."
Pozneje mi je še druga domačinka pripovedovala o babici:
Je pravila, da ne stojmo gonite, kar je sonce šlo zad, pa bomo souse otrociče zandli spati; de pride škrat, škarific, torka, uas pobere; nona pa ni s tiela, zaperla urata, jala: nuj, otročiči, nutra stuojta, ke skretič vas ponese uej, maj ne mfne več, mrenče. Paj
9  Škarific goni okoli, to je preganja ljudi.
10  [Od]peljal je ljudi, zmotil... Otroke so peljali ven___?___škarific je
[od j peljal otroke, zmotil. Da so morali ljudje ponj v gozd. Otrok je bil s svojim ......?......v snegu,
n Zvonovi so zvonili in ljudje so šli ponj, po otroka, ja. Zapeljajoči škarific, kakor pravijo tukaj.
12 Škarific, ne. Tedaj nekoč je zapeljal otrociče. Tedaj so: don don don, zvonik, drun drun drun; tedaj je pustil, moral jih je pustiti in mi gledati po hostah, po potokih, ne, moramo jih najti.
E, to smo zvonili, ne; in moral jih je pustiti. Slišal je zvon, ne, in jih ni mogel peljati del j. E, našli smo jih na neki poti, več njih (to je: otrok) pod nekim vozom..........ponoči.
1160
otrociče je našlo skretič, drui dan so zmončiči zmonili in so obrietli te u frate souse raztrgano, nan je praula ..."
Tudi v Černjei nismo s škarifičem končali. Takoj za njim je prišla na vrsto mora. Kakor hitro je nekdo omenil:
Aa, ti, ke muskajo!"
je povzela stara nuna:
Mora, ke na hodi judi meskat tle an pije kri.1*
Takoj pa je z dramatično prizadevnostjo, s pravim ogorčenjem segel v besedo Bepo, saj je mora njemu samemu izsesala kri!
Mora, ja, mora, na hodila muškat ponoče an mene na pršla muškat. So mene an sese kolale, a so dejali, ke na mora me hode a cmukat. An jebenti anima, na šla fin čie u četat me muškat, ta ostja, te mora ... /a šare bi te alpin, cappello alpino san bi, a fin ta čie na pršla mi trucigat. An maa čača an me bratele 1'ostriga na a muskala ..."
Branili so se je z žegnanjem in je pomagalo. Na koncu pa jo je domači mesar vrgel v jamo, da so se je rešili.
Za moro so mi v Černjei omenili biele babe ali torke (... ma su be štiri žene, ke su priedle ouno...)," divjo jago (... se čuje iti n?6zi or čez te gusti.. .)is in povodico.
Povodica, ja, je bla na mlada punca, ne, miela douge dvije kitice, je miela zadost učic, ne. An pa su otročiči, su dujali... an je pršu uouk, ju je pobrau an ju je nesu u jamo. Pa doug, doug miez nu uodo, deleč nutre miez nu jamo so obriedli nome, nie blo lau, uouk je sniedu use. Nome nji kitice su obrieli in su poznali njeh.™
ls Pravila je, naj ne gonimo, kar je sonce zašlo, pa bomo vse otrociče spravili spat. Sicer pride škrat, škarific, torka in vas pobere. Babica pa ni hotela, zapirala je vrata in dejala: No, otročiči, notri bodite, sicer vas skretič ponese ven, nikoli več vas ne vrne. Pa skretič je našel otrociče, drugi dan so zvonovi zvonili in našli smo jih v gozdu vse raztrgane, nam je pravila.
14  A, te, ki mozgajo.
15  Mora, ki hodi tu ljudi mozgat in jim pije kri.
14 Mora, ja, mora je hodila ponoči mozgat in tudi mene je prišla mozgat. Se mi je cedilo iz prsi in so pravili, da hodi mora cmokat. In... je prišla do tja v mesto, da me je mozgala... Bil sem pri gorskih lovcih in do tja me je prišla dražit. Tudi mojega očeta in brate je mozgala ...
17  ... toda [tam] so bile štiri žene, ki so predle volno ...
18  ... je čuti vozove peljati se gori čez te gozdove...
19  PoDodica, ja, je bila mlado dekle, imela je dve dolgi kiti, imela je mnogo ovčic. Pa so otročiči divjali... in je prišel volk, pobral jo je in odnesel v jamo. Pa daleč proč, čez neko vodo, daleč notri v jami so jo našli, ni bilo glave, volk je snedel vse. Samo njene kite so našli in so jih spoznali.
1161
Končno pa je Bepo povedal o divjih ognjih:
Smo ledali te duj onj dan bot, nunac... Alore se pokazau mo tiste, mo la, mo buj un an te zime .. .M
Veliko je povedal o njih, toda njegova beseda mi zveni iz magnetofona nejasno in pripoved me postavlja pred številne probleme, ki jih bom razčistil le, ko se bom vrnil v Čarnejo.
Lahko je bilo o škarifiču izvedeti vse: kje se je rodil, kako so mu ljudje pravili, kaj je vse počenjal, kako so se ga branili. Le tega nisem mogel izvedeti, ali je bil krščen ali ne. Vsaj za njegova dva najbližja soseda, to sta furlanski boborosso in nadižki škrat, velja, da sta to bila nekrščena otroka, in s tem je socialno ozadje te bajke pojasnjeno.
Pač pa sem izvedel — in to naj dodam prav na koncu —, da je umrl. To mi je povedal Jovani Tinou precej, ko sem ga pobaral za škarifiča:
—  Ste culi za škarifiča? —
—  J a, smo culi zanj enkrat. —
—  Kuo o diela škarific? —
—  Aa, zdaj ga nie več, je umru. —
—  Je umru? —
—  Eeej, dugo časa že. —
V dneh, ko sem iskal pričevanja o njem, mi je postal domač, kot je bil domač starim Benečanom v terskem območju. S starci in starkami sem se pomenkoval o njem in sem v njihovih očeh sam postal domačin. Mladi se odtujujejo očetovi zemlji, toda v vsaki vasi naletiš tudi na nekaj mladih ljudi, ki ostanejo doma. Pogovor o škarifiču in o drugih bajkah iz davnine je z njimi grenkejši. Dvajseto stoletje jih je spravilo v škarje. Njihovi otroci ga ne bojo več poznali, se ga ne bojo bali, jih ne bo odnašal v hosto, zanje ne bojo zvonili več resno zvonovi.
Adio, škarific.
29 Nekoč smo gledali divji ogenj, gospod ... Tedaj se je pokazal zdaj ondi, zdaj tam, zdaj više gori in pozimi...
1162