POHODNUt Prodaja TRGOVINA POHODNIK, UNIVET d.o.o. Šmartinska 152, BTC - HALA A, Ljubljana t 01 585 26 30 e pohodnik@univet.si www.pohodnik-si.com berghaus TRUST IS EARNED KO GRE ZARES. JE LE NAJBOLJŠE DOVOLJ RORRO. www.logos-tiend.si AFS EVOLUZIONE Čevelj s tehnologijo asoframe za zimske vzpone in ledeniške ture. Ljubljana Kamnik Kranj Jesenice Idrija Kranjska Gora Kobarid Nova Gorica Koper Novo mesto FABIANI [VIČ, Ribji trg, Slovenska cesta, City Park] POHODNIK [BTC - hala A] HERVIS [Vič, City Parki ANNAPURNA WAY FAZANI [Mercatori 3S SPORT FABIANI [Supernova, Glavni trgi HERVIS [Interspar] HERVIS M IriR, d.o.o. KEJZAR SPORTLAND FABIANI SUVELSPORT FABIANI [Mercatori HERVIS [Mercatori FABIANI HERVIS AFS 8000 Vrhunski čevlji za plezanje v najbolj ekstremnih razmerah. Preciznost ob majhni teži je zasluga tehnologije asoframe. Dodatna izolacija thinsulate™ notranjega čevlja. EXPEDITION SUMMIT KNEE Zelo tople dokolenke z velikim deležem volne in izolacijo s termalnimi vlakni isofil®. POWERMATIC 400GV Tehnično dovršeni gorniški čevlji, namenjeni kopnim turam v visokogorju, hoji po zavarovanih plezalnih poteh, trekingu. KsSsfeMbJ bridgedale EXPEDITION SUMMIT Zelo tople nogavice z velikim deležem volne in izolacijo s termalnimi vlakni isofil®. ALPINIST GV Dovršeni univerzalni gorniški čevlji iz vodoodpornega usnja z membrano goreteks. PRODAJNA MESTA ASOLO m. LwnuMODMim NADZORNIKI TN P SO PRI SVOJEM DELU OBUTI V NOGAVICE BRIDGEDALE. Ljubljana Kamnik Kranj Jesenice Kranjska Gora Kobarid Idrija Ajdovščina Nova Gorica Koper Novo mesto Krško Celje Velenje Ravne na Kor. Maribor Murska Sobota www.asolo.si ANNAPURNA WAY HERVIS [Vič, Cjjtv Parfc] INTERSPORT [Šiška, Sublčeval POHODNIK [BTC - hala Al 3S ŠPORT HERVIS INTERSPORT [Kranj 1 In 2] HERVIS INTERSPORT SPORTLAND M In R, d.o.o. INTERSPORT INTERSPORT In SUVEL HERVIS HERVIS HERVIS HERVIS In MAXI ROSSI HERVIS KO-MO HERVIS In INTERSPORT HERVIS Izdajatelj in založnik: Planinska zveza Slovenije \m- ,' ISSN 0350-4344 Izhaja enkrat mesečno. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 107. letnik Naslov uredništva: PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana telefon: 01 434 56 87, faks: 01 434 56 91 e-pošta: pv@pzs.si http://www.planinskivestnik.com Odgovorni urednik: Vladimir Habjan Uredniški odbor: Marjan Bradeško, Marjeta Keršič-Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak, Uroš Vidovič Grafična priprava: Repro studio SCHWARZ, d.o.o. Tisk: SCHWARZ, d.o.o. Naklada: 5180 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana. Naročnina 31,30 EUR (7.500 SIT), 55 EUR za tujino, posamezna številka 3,12 EUR (750 SIT). Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za kulturo in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fundacija za šport Slika na naslovnici: Ko Velika planina spi ... foto: Andrej Trošt S prijaznimi spomini v vedro novo leto Leto 2007 je pustilo sledi, pomembne za planinstvo, ki bodo vplivale na delo, obveze in usmeritve Planinske zveze Slovenije v prihodnje. Zakon o planinskih poteh je prvi tovrstni slovenski zakonski dokument po t. i. jugoslovanski »odredbi«, ki je urejala planinsko popotništvo in pohodništvo ter gibanje v gorskem svetu. Ta zakon sedaj določa pogoje za gradnjo, vzdrževanje in označevanje planinskih poti. Planinsko zvezo Slovenije izenačuje s podobnimi združenji, ki jih je na podlagi usposobljenosti mogoče določiti za upravljalno skrbništvo planinskih poti. Torej skrbno in trdo delo Komisije za planinska pota PZS, izdelava »registra« in kategorizacije planinskih poti, posebej pa še njihovo solidno vzdrževanje in obnavljanje ter ohranjanje Knafelčeve markacije niso bili zadosti, da bi v novem zakonu pridobili zaupanje države za nadaljevanje tega prostovoljnega poslanstva. Očitno je tudi tu možen ali celo predviden politični vpliv pri izbiranju oskrbnikov poti glede na politično všečnost in poslušnost. Vseeno pa je najpomembnejše, da se s tem zakonom zagotavlja uporaba planinskih poti brez kakršnegakoli omejevanja in ne glede na lastništvo. V zakonu je tudi jasno zapisano, da se planinske poti uporabljajo na lastno odgovornost. V juliju 2008, ko bodo napisani še vsi zahtevani podzakonski akti, bo zakon o planinskih poteh popolnoma jasen in razumljiv. Le zagotavljanje sredstev za obnovo planinskih poti še ne bo urejeno in kdo je za kaj odgovoren, ne bo jasno, saj so obveznosti zapisane le kot možnosti, ne pa konkretno. Kaznovanje za prekrške na planinskih poteh in za neizpolnjevanje skrbniških obvez pa se v celoti izvaja, kot je napisano v zakonu. Tudi nadzorništva si nismo »zaslužili«, kajti nadzor se prepušča kmetijskim in gozdarskim inšpektorjem, ki »skrbijo« za kmetijske in gozdne površine. Vemo pa, kakšna je npr. gozdarska osveščenost pri nadelavah obstoječih in trasiranju novih gozdnih poti in vlak v gozdu in planinskih okoljih. V letošnjem letu nam je z dokajšno vnemo in posredovanjem vendarle uspelo po novi zakonodaji pridobiti od ministrstva za šolstvo in šport odločbo za delovanje »društva«, v tem primeru PZS, v javnem interesu na področju športa in športne rekreacije. PZS je bil prvič dodeljen status delovanja v javnem interesu na področju gorsko-pla-ninskega naravovarstva. Žal pa v zakonu o elementarnih nesrečah in reševanju ni jasen 118. člen, ki sedaj dopušča subjektivno presojo, kdaj se reševanje v gorah zaračuna in kdaj ne. Zakonodajalec je menil, da se planinec v strahu pred plačilom ne bi smel odreči klicu v stiski, kadar potrebuje pomoč. Neizpodbitno dejstvo pa je, da davkoplačevalci za to pomoč še kako plačujemo. Postavljen je bil mogočni kamen za Slovenski planinski muzej in nanj pričvrščena spominska plošča; bile so tudi obljube, da bo muzej zgrajen najkasneje v letu 2009. A PZS zaradi pomanjkanja sredstev žal ne more biti investitor, razpolaga pa z eksponati in arhivsko dediščino Slovenskega planinskega društva, njegove naslednice Planinske zveze Slovenije, gorske reševalne službe PZS, gorskega vodništva SPD in PZS ... alpinizma, gradnje planinskih postojank itd. To gradivo je gotovo največja vrednota, ki jo muzej lahko hrani, zato se upravičeno sprašujemo, zakaj se med naslovnike na temeljni plošči bodočega muzeja ni smela zapisati Planinska zveza Slovenije. Vrednost muzeja bo samo tolikšna, kolikor bo predstavljena planinska resnica brez kakršnegakoli spreminjanja ali prikrojevanja preteklosti. V februarju 2008 bomo slovesno praznovali 115 let slovenskega planinstva v okviru Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. V juniju bomo pripravili teden planinstva z razpravljanjem o aktualnih planinskih temah. Ob tem se bomo tudi spomnili pred 60 leti ustanovljene PZS. Planinski teden bomo sklenili v Metliki in na Krašnjem vrhu priredili Dan planincev 2008, to je tradicionalno srečanje slovenskih planincev in tudi planincev iz bližnje soseščine. V avgustu bomo praznovali 230 let prvega vzpona »bohinjskih srčnih mož« na vrh Triglava. To je zanesljivo pomemben slovenski planinski dogodek in prav planinci mu moramo nameniti kar največ pozornosti, saj moramo ohranjati in utrjevati planinske dosežke nacionalnega pomena. V Bohinju imamo imeniten spomenik zmagovalcem in osvajalcem Triglava, ki ga je postavila PZS, od leta 2008 pa bo ob njem stalno plapolala planinska zastava. Delovno bomo morali proslaviti 30-letnico himalajske nepalske šole za usposabljanje tamkajšnjih prebivalcev. To je pomembno poslanstvo PZS, KOTG in drugih sodelujočih. Dogovor med PZS in Nepalsko planinsko zvezo nas obvezuje, da še naprej sodelujemo in pomagamo. Lahko smo zadovoljni z izjemnimi uspehi naših alpinistov in športnih plezalcev, saj še vedno sodijo v svetovni vrh. Velika planinska vrednota je delovanje vodnikov PZS, ki pri planinskih vzponih in turah s svojo usposobljenostjo zagotavljajo kar največjo varnost udeležencev. Enake zasluge za preventivo in varnost na planinskih poteh imajo zanesljivi in strokovni mar-kacisti PZS. Programi mladih v okviru MK so čedalje vabljivejši. Tudi druge komisije PZS si v prizadevanju za čim boljše delo zaslužijo vso pohvalo. Sedanji čas podjetništva in agresivne konkurence pa nas že opozarja na potrebo po reorganizaciji in racionalizaciji delovanja Planinske založbe, Planinskega vestnika, Obvestil in koledarja. Leto 2008 bo tudi priložnost, da ob 150-letni-cah rojstva dr. Henrika Tume in dr. Julija Kugyja, teh mogočnih stebrov, zaslužnih za slovensko planinstvo, osvežimo spomin na njune zasluge v dobro slovenskega planinstva. Veseli smo, da se vedno več ljudi odloča za članstvo v planinskih društvih, da včlanjevanje narašča in je tudi mednarodno statistično primerljivo. Posebno nas veseli, da se včlanjujejo v planinska društva mladi. Članstvo narašča tudi zaradi pripadnosti goram in planinski organizaciji. Za včlanjevanje niso več pomembni samo materialno-ekonomski motivi, ampak se resnično čuti potreba po pridobivanju strokovnega znanja in informacij, ki zagotavljajo čim varnejšo hojo v gorskem svetu. Smo seveda v času, ko se tudi športna rekreacija ne more več izogniti gospodarskim in ekonomskim zakonitostim. Tako je prostovoljstva le toliko, kolikor je na voljo sredstev. Žal evri vedno bolj vplivajo na temeljno poslanstvo in delo v planinstvu. Tako se tudi vse bolj celovito in aktivno približujemo evropskim standardom. Žal pa to načenja planinske vrednote, ki bodo in so že spremenile nekdanje planinsko poslanstvo. Zato ni čudno, da bo boj za brezkompromisne agresivne posege urbanizacije in industrije v višji gorski svet čedalje brezobzirnejši. In prav tu se od goram predanih planincev pričakujeta varovanje in zaščita. Upamo, da bomo planinci in planinska organizacija vendarle kolikor toliko uslišani in poslušani. Ob koncu starega leta in vstopanju v novo se vsem, ki ste prispevali in delali dobro v prid planinskemu poslanstvu, iskreno in prisrčno zahvaljujem. Ob tem vam želim, da bi v novem letu doživeli kar največ lepega v gorskem svetu ter da bi vam tudi zdravje odlično služilo in vas ohranjalo pri močni planinski volji. Franci Ekar, predsednik PZS EMA MESECA 4-11 na turo Sam s steno iNTERVJU 58-62 Pavle Kozjek Ko dan brez kave postane 12-50 Dan brez kave Da se ne I . 7á mîji.ii 'l'i III andska trdnjava a v dolini Ak su s statistiko na Everest za^nna očaaa za športe v naravi simon slejko Kako poznamo naše gore? Turno smučanje v Afriki LETNO KAzALo 2007 äsapi i» kiM Vrhovi Lovčena visoko nad Boko Andrej Stritar Solo plezanje Sami samcati ^ Mateja Pate Svoje čase sem kar dosti plezala. (Če vprašate Boštjana, dosti preveč. Le božji previdnosti, ki mi ga je poslala na pot, se imam zahvaliti, da se mi prsti od neprestanegafrikanja, kot »ljubkovalno« imenuje moje alpinistično udejstvo-vanje, niso obrabili do te mere, da bi bili kot nekakšni neugledni kratki štrclji pogojno uporabni nemara le še za rahljanje zemlje pri presajanju rož.) Nikoli sicer nisem sodila med ple-zalsko smetano, sem pa v svoji frikovski vnemi nekajkrat prišla do točke, ko »vertikala postane prijazno življenjsko okolje in svoboda gibanja nima več omejitev«, kot piše Pavle Kozjek nekaj strani naprej. In takrat naj bi bil pravi čas za razmišljanje o solo vzponih, še dodaja »stari maček« Pavle. Če pomislim nazaj, sem s solističnimi vzgibi rahlo prehitevala optimalno obdobje za tovrstne podvige, saj so se njihovi zametki pojavili že v najzgodnejšem obdobju moje plezalske kariere, ko smo - še najstniki - vsak prosti trenutek porabili za neumorno guljenje skale na Turncu. Prvo smer, če se tistemu kratkemu zaraščenemu kaminčku, v katerem sta tičala morda dva zarjavela svedrovca, sploh lahko tako reče, sem posolirala na skrivaj, po končanih vajah alpinistične šole, tako, iz golegafirbca, svetlobna leta daleč od sanjske uplezanosti in jeklene psihe. Malo so se mi tresla kolena, to je že res, ampak občutki na vrhu smeri so odtehtali čr-vičenje v trebuhu pred podvigom in potne dlani med njim. Sploh ob dejstvu, da sem nekaj mesecev pred tem, ob vpisu v alpinistično šolo, ko smo imeli tečajniki priložnost opazovati izpite za pripravnike na Turncu, ob povabilu na plezanje v Kapelici in pogledu nanjo (tako hudo strma in nepristopna se je očitno zdela) stisnila rep med noge in se raje odpravila peš na Grmado, misleč, da tole spopadanje z vertikalo morda vseeno ni zame ... No, pa ni minilo prav veliko časa, ko sem si vbila v glavo, da spopadanje z vertikalo vseeno Solo vzpon Gregorja Šelige v smeri m Marko Prezeij Glista (8b+) je zame, in sem se v stvar vrgla z vso vnemo, a o soliranju nisem nikoli več prav dosti razmišljala. (Če je od Mateje - plezalke danes ostal bolj ali manj samo še »p«, potem od Mateje - solerke nikoli ni bilo niti »s-ja«.) Že razni dostopi ali sestopi po lažjih smereh v večjih stenah, ko smo s soplezalci plezali nenavezani, mi - zlasti v vajeniški dobi - niso najbolj dišali; nikoli ne bom pozabila mantre, ki sem so jo po truda polnem dnevu že napol blodnjava ponavljala nekje v zgornjih nadstropjih Travnika, z več-stometrskim šusom pod ritjo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne maaaanjkaaaa ...« Ja, hecne štorije so bile to ... Z leti je prišla rutina, kilometri »nenavezanega« plezanja, pa malo več psihe in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da je napočil čas za osamelo klatenje v Steni. Ne bi mogla reči, da so bili vzgibi za ta samotni izlet pravi, saj sem s seboj poleg nahrbtnika tovori-la še kakih 25-30 kil problemov iz doline, a bil je lepa izkušnja in dobra šola ... Kljub temu da sem bila na vrhu stene čisto zadovoljna sama s seboj, se odtistihmal nisem več spogledovala z vertikalo brez soplezalca. Če torej sodim po sebi, navadni plezalski smrtnici, potem bi si upala trditi, da se tudi marsikateri drugi navadni, a dovolj radovedni in malce drzni plezalski smrtnik v svoji karieri slej ko prej sreča z izkušnjo soliranja. O legendah slovenskega ali svetovnega alpinizma pa v zvezi s tem skorajda ne gre izgubljati besed; zdi se, da je skorajda vsakdo izmed plezalske elite tudi bolj ali manj izkušen oziroma navdušen soler, sodeč po njihovih alpinističnih življenjepisih. Soliranje seveda ni iznajdba sodobnega plezalca, tak način plezanja je pravzaprav star toliko kot plezanje samo, zdi pa se, da je bilo v določenih obdobjih bolj priljubljeno oz. v modi, kot je morda danes. Zlata doba samohodcev je bila pri nas očitno v osemdesetih letih, ko je po stenah mrgolelo osamelih (osamljenih ...?) alpinistov, ki so se še zlasti zabavali s solo maratoni, kot da bi tekmovali, kdo si bo izmislil izvirnej-šo kombinacijo smeri za vzpon in sestop. Ko je postalo preganjanje gor in dol po isti steni preveč dolgočasno ali pa premajhen zalogaj, so se v istem dnevu lotili še sosednjih sten ali sten v sosednjih dolinah. Takih podvigov je bilo kar nekaj, vse bi bilo nemogoče omeniti, saj za marsikaterega ne vem, vem pa denimo za naslednjega, ki naj bo za ilustracijo, o čem teče beseda: Silvo Karo je leta 1989 v 13 urah preplezal Helbo s Čopovim stebrom v Triglavu, sestopil po Dolgi Nemški smeri, se z avtom odpeljal v Tamar, v Travniku zdrvel čez Aše-nbrenerja, prečil po grebenu do Šit in nazaj v dolino sestopil po Zajedi Šit. Mala malica za stare borce ... (Podobne »izlete« opisuje tudi Pavle Kozjek nekaj strani naprej.) Tudi manj zveneča imena našega alpinizma so počela podobne drznosti, nekatera jih počnejo še danes, nekatera bolj, druga manj na očeh plezalske in obče javnosti. Soliranje seveda ni ostalo omejeno le na naše stene, slovenski plezalci so dostojno zastopali »solerske barve« tudi na evropski in svetovni alpinistični sceni. Nekateri so zgodbe o svojih samotnih popotovanjih po stenah tudi prelili na papir in svoje podvige predstavili v knjigah (prvi z lastnimi rokami - med srednješolsko prakso - prisluženi denar sem zapravila za Česnovo knjigo »Sam« ...), drugi so zgodbe zadržali zase, za klapo, zbrano okrog tabornega ognja, za vnuke, za tečajnice ... Alpinisti seveda niso edini solerji. Z razvojem športnega plezanja so se samohodci pojavili tudi v tej plezalski panogi in se »brez hladnega orožja« spopadli z nekaterimi težkimi športnoplezalnimi smermi. Zadnji krik mode na svetovni plezalski sceni je t. i. deep water solo, posebna plezalska »disciplina«, ki poteka v slikovitem okolju, na klifih nad morjem, in o kateri lahko več izveste iz prispevka na naslednjih straneh izpod peresa protagonista tega načina plezanja pri nas. Namen tokratne teme meseca ni spodbujanje solo plezanja, da nam ne bi kdo očital reklame za tako »nezdrav« način plezanja, temveč predstavitev ene izmed oblik plezal-skega udejstvovanja, ki je lahko relativno varna le, če ima oseba, ki se z njo ukvarja, dovolj izkušenj, izjemno psihofizično kondicijo, osebnostno zrelost, angela varuha in tako dalje. So-liranje lahko da več kot običajni vzponi, lahko pa tudi v trenutku vse vzame. Morda si, preden se podamo v take avanture, le velja zapomniti staro alpinistično modrost, da je dober alpinist - star alpinist ... O Veselje po opravljenem samotnem vzponu ^ Janez Toni if f'r il A Prosto plezanje nad morjem DWS - deep water solo & Gregor Šeliga m Miha Škof Ladja je zaplula v Kornatsko otočje in kmalu sem zagledal nekaj, čemur bi lahko rekli ljubezen na prvi pogled. Bilo je pred slabimi petnajstimi leti, ko smo z družino preživljali poletne dni na Hrvaškem. Oče ni znal reči ne in kupili smo tisto karto za ogled Kornatov. Takrat sem plezal dve leti in sem videl že kar nekaj dobro opremljenih plezališč pri nas v Sloveniji, sosednji Avstriji, Italiji in nekaj malega v Franciji. Toda pogled na te stene, ki so strmo rasle iz morja, mi je še dolgo ostal v spominu. Vedel sem, da tudi te odročne stene sredi Jadranskega morja ne bodo ostale nepreplezane. A takrat še nisem vedel, da v Angliji plezajo nad vodo že nekaj let. Kaj DWS sploh je? Na Otoku se je pravzaprav začel razvoj oblike športnega plezanja, ki nudi prav poseben občutek svobode. Za plezanje nad vodo namreč potrebujemo samo plezalni-ke in vrečko za magnezij. V smer se podamo, ne da bi o njej kaj dosti vedeli, torej si lahko sproti izbiramo svojo linijo. Bistvena razlika s športnim plezanjem pa je strah pred padcem v vodo. Pri plezanju nad vodo ne bomo plezali trideset metrov visoko, kar je nekako povprečna višina smeri pri običajnem plezanju. Redko kdaj se tudi zgodi, da bomo splezali več kot dvajset metrov in potem čisto napsihirani dosegli vrh stene. Smisel plezanja deep water solo (DWS) ni v padcih v morje, ki so lahko zelo boleči in nevarni za resne poškodbe, ampak v tem, kako težko smer bomo splezali v okvirih Na vrhu smeri 7b, 15 m V smeri Loskot Stocks and Smoking Barrels, 8a+ (najtežji del smeri, skok na luknjo, višina 22 m) še sorazmerno nenevarnega padca. Po mojih izkušnjah z Majorke smo padali v vodo nekje z višine med deset in petnajst metrov, potem pa je bilo treba splezati še lažji zadnji del, ki je tudi zahteval določene izkušnje. Splezati pravo DWS smer z oceno 8a ali več je nekaj povsem drugega kot malo poplezavati po steni in se potem odločiti, od kod bomo skočili v vodo. Seveda je to zelo priporočljivo za začetek in je lahko odlična zabava na morju. Tudi nekdo, ki nima plezalk, lahko najde zelo lahek del in se ga loti kar bos, kar dobro vedo tisti, ki so bili kdaj na Hvaru. Tam je majhen zaliv, kjer se da lepo poskusiti plezati nad vodo. A dosti sten je tudi neuporabnih. Recimo zaradi težkega dostopa, krušljive skale, odprtega morja, ki je precej »naostrilo« začetni del stene, ki nam bo takoj razrezal blazinice na prstih . Danes vem, da Kornati in drugi hrvaški otoki niti niso tako zelo primerni za DWS. Še kar dobro področje je na otoku Mana južno od Dugega otoka, vendar za dostop potrebujemo dober čoln, če ne jadrnice ali barke, pa dobro ekipo v primeru nesreče in podobno. DWS je zato tudi način plezanja, ki si ga mnogokrat lahko privoščijo le profesionalni plezalci ali pa tisti redki, ki imajo dovolj denarja za vso logistiko. Ni pa vedno in povsod tako zapleteno. Na otoku Majorka v Španiji lahko to počnemo zelo poceni. Do stene brez težav pridemo kar po kopnem, skala je odlična, smeri so zanimive, voda pa čista in ravno prave temperature. V Angliji recimo težavo predstavlja ravno mrzel ocean - hladna voda je trša kot toplejša . Pomembni so seveda tudi zunanji vplivi. Včasih lahko morje postane zelo neugodno za plavanje - znani so primeri utopitev, ko plezalci niso mogli iz vode. Stene so strme, večinoma previsne in ob valovanju je zelo težko ujeti dobre oprimke in splezati v steno, zato imajo na bolj priljubljenih področjih pripravljene reševalne boje in vrvi, po katerih se lahko izvlečemo iz vode. Biti dober plavalec je včasih lahko ravno tako pomembno kot biti dober plezalec, ko nas na odprtem morju zagrabi panika in se nam zdi, da nas bodo valovi treščili ob steno. Če torej združimo višino nad vodo, butajoče valove in občutek osamljenosti v steni, lahko zaključimo, da gre za neke vrste ekstremizem. Tudi naprezanje je lahko ekstremno naporno, a v tem primeru gre za nekoga, ki pleza že mnogo let in dobro ve, kaj počne. Za nekoga, ki išče nove težke izzive, saj v lažjih smereh ne najde več pravega občutka zadovoljstva. Ko pa smo s prijatelji v varnem zalivu, kjer je morje mirno in na nebu ni oblačka, in si ogledujemo steno, ki bi jo lahko preplezali, gre za prijazen športni pristop, za rekreacijo za vse. Kako pasti v vodo? Padec v vodo bomo lažje obvladali, če se bomo postopoma privadili na višino. Pomembno se je tudi zavedati, da je padec sestavni del plezanja in da tega ni konec takrat, ko nismo zadržali oprimka, ampak šele, ko v zraku izravnamo telo, pritisnemo dlani na boke, napnemo mišice, skupaj stisnemo prste in pete ter po- gledamo navzgor. Takšen naj bi bil idealen pristanek, ki je neboleč tudi, če pademo z višine dvajsetih metrov. Samo pogled navzdol, torej v morje, pa nam bo presekalo ustnico, zabilo vodo v nosnice, povečalo pritisk na oči in tako dalje. Tisti, ki »na debelo« pogledajo v morje, imajo potem še tri dni razpokane žilice ... Nikoli se ne smemo samo prepustiti poletu, vedno ga je treba imeti pod nadzorom in se nekaj metrov nad vodo spraviti v prej omenjeno držo. Stopala naj bodo čim bolj skupaj, sicer nam bo zabilo vodo skozi zadnjično odprtino globoko v črevesje - nič kaj prijeten občutek ... Leteti je nekaj krasnega, višje ko priplezamo, daljši je polet in vse, kar slišimo, je žvižganje vetra okoli ušes. Vse skupaj se zgodi tako hitro, da kar naenkrat pogledamo iz vode in nam je žal, ker nismo uspešno premagali smeri. Plezanje nad vodo je na prvi pogled še vedno Bolj znana področja za DWS so Majorka, Tajska, Vietnam, Velika Britanija. Nam najbližja je Hrvaška; tam so leta 2005 Chris Sharma, Steve McClure, Tim Emmet in Leo Houlding na Kornatih preplezali kakih 50 linij, med njimi tudi Ring of Fire (8b+). Po njihovem obisku je uprava Nacionalnega parka Kornati plezanje v parku prepovedala. Veliko možnosti je tudi na Hvaru. V srednji Dalmaciji naj bi obstajalo okoli 100 linij DWS. Vodniška literatura: Deep Water (Mike Robertson, 2007); Cornwall DWS (Mike Robertson, 2007); Mallorcan Psicobloc (Daimon Beail, 2006); Thailand Deep Water Soloing (Matt Maddaloni) -več na spletu, nekatere vodnike je mogoče na spletu dobiti tudi zastonj. Spletne povezave: http://www.climbersonly.net (reportaže) http://www.rockfax.com/publications/books/item. php?id=132 (vodniška literatura) http://www.dwsworld.com/ (različne informacije o DWS) http://www.ukclimbing.com/articles/page.php?id =469 (opis DWS) http://users.cs.cf.ac.uk/LN.Wang/climbing/guides/ dws/dws.html (opis DWS) http://www.youtube.com (filmi o DWS) Pred kratkim naj bi izšel DVD King Lines, ki prikazuje plezanje Chrisa Sharme v steni The Arch na Majorki. Steno mu je pokazal Miguel Riera, legenda DWS na Majorki. Za smer King Line, ki naj bi nosila oceno 9a, je Sharma v nekaj mesecih potreboval okoli 80 poskusov. Zadetkov pod ključnimi besedami deep water soloing je v brskalniku google dovolj, da pred računalnikom preživite kakšno popoldne. M. P. nekaj tako strašnega, da kljub razcvetu še nekaj časa ne bo prave gneče tudi na bolj priljublje nih področjih. Majorka je sicer septembra polna plezalcev, ki pridejo poskusit DWS, a še vedno jih veliko pleza precej lažje smeri, kot so sposobni, saj se s tem izogibajo padcu v vodo. Je pa tudi kar nekaj takih, ki obvladajo zadevo in se v morje brez težav mečejo tudi z več kot dvajsetih metrov. Pred nedavnim je na Majorki eden najboljših plezalcev na svetu preplezal smer z oceno 9b - kako težko je to, vedo samo tisti, ki živijo za to. Gregor Šeliga je nemara prvi Slovenec, ki se je začel ukvarjati s »pravim« DWS. V bližnji preteklosti je soliral tudi športnoplezalno smer Glista (8b+) v Vipavski Beli. O Spodaj: Urban in Grega si ogledujeta smer v sektorju El diablo, Majorka. Desno: V smeri Kill Bill 2 (25 m, 7c+) Si v^y^tóS ' -v' ^ t - Sam s steno Razmišljanje solo plezalca ^ Pavle Kozjek m Marko Prezelj Kadar se spomnim na solo plezanje, mi misli najprej zaidejo v naše hribe. Ne v Ande, kjer sem preplezal največ velikih sten, in tudi ne v Himalajo, ki mi je za solo vzpon prinesla celo nagrado in nekaj več pozornosti plezal-ske javnosti. In zakaj se mi naši hribi prikažejo pred ostalimi? Zato ker je tisto, na kar pomisliš v prvem trenutku, najmočnejše, najgloblje. Svojih občutkov ne moreš prelisičiti. Lahko se poskusiš zavestno prepričati, da so se pravzaprav zgodile še druge, pomembnejše stvari, a to je na nek način goljufanje svojih občutkov . Pomembno je tisto, kar pride spontano. Nostalgija ... Vrnil se bom precej nazaj, v osemdeseta leta, pravzaprav na njihov začetek: v čase, ko smo plezalci pričeli spoznavati, da je za dobro plezarijo treba tudi dobro trenirati. Ne le tako, da veliko plezaš; trenirati je treba tudi vmes, in to trdo. Ni treba posebej razlagati, koliko so k takemu razmišljanju pripomogli Franček1, pa Iztok in za njim še Johan in Silvo, ki so na podlagi lastnih izkušenj ali z obiskov v tujini prinesli nove poglede na trening. Veliko vadbe in veliko plezanja, desetine »kilometrov« težkih in še težjih smeri te počasi pripeljejo v tisto stanje, ko s steno zares postaneš eno. Mogoče se sliši kot poceni fraza, ampak kdor je to doživel, se bo strinjal, čeprav morda z drugačnimi besedami. Gibanje je potem le še poezija, nerodnih prestopov v smereh nenadoma ne opaziš več, oprimka ne stiskaš, ampak ga le za trenutek pobožaš, preden se posvetiš naslednjemu ... Vertikala postane prijazno življenjsko okolje. Takrat je pravi čas, da razmišljaš tudi o solo vzponih. Pravzaprav te stavke pišem z nekakšnim obžalovanjem, ker težko verjamem, da bom še kdaj doživel občutke, ki so v tistih 1 Knez, Tomazin, Jeglič, Karo Pavle v Čopovi prečnici med snemanjem filma Steber časih prišli na dan po kakih osemdeset ali sto preplezanih dolgih smereh v eni sezoni ... No, in v takšnem stanju pravzaprav niti ni tako važno, ali plezaš navzgor ali navzdol in ali imaš za pasom vrv s soplezalcem na drugem koncu. Svoboda gibanja nima več omejitev; ustavljanje na stojišču je pravzaprav odveč. Vmes so seveda prišle tudi nekatere neumnosti, ki jih je danes nekoliko težje razumeti: rutka okoli glave namesto čelade v Travniku gotovo ni zelo modra odločitev ... Ampak to so bili takšni časi. Več kot enkrat sem tako naključno srečal Johana, pa velikega solista Slavca2 in druge v velikih smereh Julijcev, ko je eden od nas plezal gor, drugi pa dol. Tu sta bila seveda še po preplezanih kilometrih smeri nedosegljivi Ta črn3 in Zumba4. Beno Ravnik se bo spomnil srečanja v Čopovem stebru tik pod prečnico, čudno je pogledala tudi primorska naveza, ki se je ravno prebijala čez najtežji del zloglasne Čihulove smeri v Široki peči in se je nad njo pojavil sestopajoči solist ... Mnogi od teh vzponov so bili le del daljših povezovalnih tur: preden sem sestopil po Čihulovi, sem se ogrel v prvi ponovitvi Večne poti . Tri Skalaške v enem dnevu - v Špiku, Škrlatici in Triglavu -so bolj kot s težavami postregle z maratonskimi občutki. V spominu mi je ostalo tudi pet smeri v Tamarju: gor po Zajedi Travnika, dol po Ašen-brenerju, pa spet gor po Zajedi Šit in nazaj po lahki smeri Jesihove, ki se tako ali tako največ pleza navzdol. Za konec pa še Direktna v Kotovi špici, ki se mi je zdela še najbolj čudna in negotova: nisem je poznal, pa verjetno je tudi že zmanjkovalo zbranosti . Kakor koli že, danes mi ob plezanju smeri, ki sem jih nekdaj soliral, ni več čisto jasno, kako sem se lahko nekoč kar sprehajal tam čez. Norec . A bilo je lepo. Z ali brez? Soliraš lahko na več načinov: z varovanjem ali brez. Prva leta sem nekaj smeri splezal s posebnim sistemom varovanja, ko z vrvjo potegneš komplete za seboj. Ni najhitrejši, tudi zatakne se včasih, a v glavnem je kar šlo. Pozneje pa je bila moja edina oprema (poleg 2 Svetičič 3 Filip Bence 4 Janko Oprešnik plezalk in magnezije) dobrih deset metrov dolg prusik na pasu, ki sem ga na ključnih mestih speljal skozi par klinov in pripel nazaj na pas. Hitro in enostavno. Kako bi se to obneslo ob padcu, na srečo nisem nikdar preizkusil . Daljša pomožna vrvica je bila pozneje z menoj tudi v stenah andskih šestti-sočakov, kjer sem jo potreboval v glavnem za krajše spuste čez težja mesta na sestopih. V steni Čo Oja pa je tudi prusik ostal kar spodaj v bazi, kar bi pozneje skoraj obžaloval. Tudi steno Šiša Pangme sva z Andrejem5 pravzaprav posolirala, saj je vrv vseskozi ostala v nahrbtniku. Seveda je to drugačen občutek, saj v primeru težav nisi sam. Brez varovanja je šlo tudi v Čopovem stebru, ko smo snemali film; za popestritev plezanja so poskrbeli plezalniki iz filca, »rekelc« in nahrbtnik muzejske vrednosti. Današnje klasike vsekakor niso bile narejene poceni . Solo izkušnje pa so morda najdragocenejše v trenutkih, ko ostaneš sam po sili razmer ali spletu naključij: če bi bil odvisen od soplezalca, bi tudi Everest brez dodatnega kisika padel v vodo . Plezati sam je ena najlepših izkušenj, a le kadar si popolnoma pri stvari. Nikdar in nikoli, kadar nisi zares pripravljen in prepričan, da je pravi dan za to. In ko se odločiš, misli samo na plezanje, nikdar na reševanje ostalih problemov, ki z gorami nimajo ničesar. To so moje izkušnje. Ne bom jih prodajal, a če se zdijo komu koristne, jih mirno lahko uporabi zase. Tudi plezalci smo nagnjeni k temu, da se učimo na lastnih napakah, in pri solo plezanju je takšna šola zares enkratna in neponovljiva. Dobesedno . Pavle Kozjek je med drugim tudi solo plezalec; v svoji karieri je do sedaj nanizal vrsto solo vzponov v domačih gorah, Andih in Himalaji: Richey-Brewer v južni steni Chacrara-ja Este (6101 m), prvenstvena Slovenska smer v severni steni Huascarana Sur (6768 m), prvenstvena Oro del Inca v severni steni Huan-doya Sur (6160 m), prvenstvena Mirton Novice Extreme v severozahodni steni Chopicalqui-ja (6345 m), prvenstvena No fiesta hoy dia v severni steni Huandoya Sur (6160 m), prvenstvena Slovenska smer v jugozahodni steni Čo Oja (8201 m), in še bi lahko naštevali... O 5 Štremfelj plarrekiVESTNIK Da se ne bi ponovilo ^ Žarko Rovšček Naslednje leto bomo beležili 150-letnico rojstva dveh klasikov, pomembnih za razvoj gorništva na Slovenskem, dr. Henrika Tume (roj. 9. 7. 1858, umrl 10. 4. 1935) in dr. Juliusa Kugyja (roj. 19. 7. 1858, umrl 5. 2. 1944). Dovolj dostojen jubilej za vsaj skromno obeležitev, za kratek pogled v našo preteklost, ne da bi globlje razglabljali o tem, da smo obema - vsaj gorniki - dolžni še kaj več. Nočem delati krivice svetovljanskemu dr. Kugyju, katerega glavno in edino torišče je bilo gorništvo, a vseeno bi rad poudaril, da je dr. Henrik Tuma s svojim siceršnjim javnim delovanjem za Slovence še posebej pomemben. Delo za blaginjo slovenskega naroda si je naložil prostovoljno in ga je jemal kot moralno obveznost. Ko mu je leta 1924 italijanska vlada zavrnila prošnjo za njihovo državljanstvo in je moral s številno družino zapustiti Gorico, je v slovo v Goriški straži zapisal: »Moram od vas (Goričanov, Primorcev) po oseminštirideset letih napornega dela med vami ... Leta 1876 sem prišel iz Ljubljane kot učitelj v Postojno, leta 1881 sem položil v Trstu zrelostni izpit za gimnazijo, leta 1887 vstopil sem pri sodišču v Trstu, leta 1890 šel sem za sodnika v Tolmin, leta 1894 v Gorico, od leta 1890 sem odvetnik. Stal sem neustrašeno na braniku. Bil sem dvanajst let vaš deželni poslanec. Trgovski dom, Mizarska zadruga, Pevsko in glasbeno društvo, Šolski dom in vrsta zadrug in društev so sledovi mojega dela.« To njegovo preskromno podobo samega sebe je treba vsekakor dopolniti. Učiteljsko službo v Postojni je izgubil zaradi smele trditve, da bo Avstrija postala slovanska republika ali pa je ne bo. Gimnazijsko maturo in študij prava je zaključil tako, da se je preživljal s poučevanjem. Pri tem se je učil hkrati francoščino, angleščino in italijanščino, v letih študija prava na Dunaju pa tudi slovanske jezike. Niti v času odborniškega mandata na Goriškem ni zanemarjal publicistike in pre- V letu 2008 nameravamo dve temi meseca ob njuni 150-letnici rojstva posvetiti Henriku Tumi in Juliusu Kugyju. davateljstva. Na Primorskem je govoril gotovo na tisoč shodih in sestankih. Na večino se je odpravil kar peš. Kot levo usmerjen politik slovenskega meščanstva (Narodno napredna stranka) je razvil koncept slovenske politike, ki je temeljil na gospodarskem razvoju meščanskega elementa v Trstu in Gorici. Leta 1908 je že kot znan javni delavec vzbudil pozornost z vstopom v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko (JSDS) in po odhodu Etbina Kristana postal njen glavni predstavnik. V času svoje velike življenjske preizkušnje po prvi svetovni vojni je videl izhod iz razsula Avstro-Ogrske v njeni presnovi v federacijo narodov (avstroslo-vanska koncepcija), zavzemal pa se je tudi za rusko revolucijo, socializem in oblast delavskega razreda. Utopično se je oklepal ideje, da bi moral po vojni tržaški (slovenski in italijanski) proletariat prevzeti oblast in se organizirati v ^ Oton Naglost Wf državo, temelječo na evropski internacionali. S tem je pokazal več družbene in nacionalne vizije, kot jo je premoglo takratno slovensko meščanstvo. Sledilo je kratko obdobje sodelovanja s PSI (Partito sociale Italiano) in zavzemanje za združitev italijanskih socialistov z JSDS (bolonjski kongres, 1919). Razkola med socialisti in komunisti, ki je sledil, ni podpiral. Leta 1920 je zavzel pozicijo neodvisnega socialista. Po preselitvi v Ljubljano (1924) je nastopilo njegovo zadnje obdobje, ki ga je kot javni delavec in izpovedovalec marksistične misli preživel aktivno, čeprav se je iz neposrednega političnega meteža umaknil. Njegova obramba obtoženih komunistov na trboveljskem »orju-naškem« procesu je bila vse do NOB gotovo ena najsvetlejših strani v zgodovini slovenskega izobraženstva. Gorništvo in alpinizem sta dr. Tumi bogatila duha, vendar ju je jemal izrazito delovno. Potem ko je opravil številne prvenstvene smeri v Julijcih, je v zrelih letih, poleg številnih člankov s področja toponomastike, napisal knjigo Pomen in razvoj alpinizma (1930) ter Imenoslovje Julijskih Alp (1929). Seznam strokovnih, političnih in planinskih revij, v katere je dopisoval, je predolg za naštevanje. Najboljša priča njegovega znanja tujih jezikov in obsežna korespondenca s številnimi naslovniki širom Evrope je knjižna izdaja Pisma, ki jo je leta 1994 uredil dr. Branko Marušič. Od leta 1902 je bil dr. Tuma član Slovenskega planinskega društva, dejaven steber goriške sekcije Soške podružnice in zlasti v svojih ljub- g Tjaša Kompara ljanskih letih znan kot zagovornik kulturne in športne smeri planinstva. Smrt mu je preprečila, da bi svojim spominom (Iz mojega življenja, posmrtna izdaja 1937) vtisnil dokončno podobo. 140-letnica rojstva dr. Kugyja in dr. Tume pred desetletjem je žal za vse nas izzvenela kot zamujena priložnost, ob kateri bi lahko z odmevnejšim poudarkom na bogati planinski zgodovini tudi druge opozorili na našo vpetost v evropsko kulturno občestvo. Kugy in Tuma sta namreč živela in ustvarjala prav času razcveta slovenske planinske organizacije, ki sta ji kot pomembna gornika dajala tudi svoj osebni pečat. Italijani so ob 140-letnici na Trbižu organizirali cel niz prireditev v čast Kugyju, nekatere pa tudi Tumi. Skromna oddolžitev spominu na oba velika soustvarjalca naše preteklosti pri nas je bil le spominski večer v Tolminu, ki so ga s svojo prisotnostjo počastili tudi Tumovi potomci tretje generacije iz Ljubljane, organizirala pa PD Tolmin in Tolminska muzejska zbirka Goriškega muzeja (danes Tolminski muzej). V jubilejni kontekst spada tudi izdaja Tumovih Izbranih spisov (2000). Vendar bi si človek njegovega kova zaslužil veliko večjo pozornost slovenske javnosti. Ali bomo tudi 150-letnico prepustili prahu pozabe in s tem pokazali naš odnos do preteklosti? S stališča gorniške srenje bo osnovni ton našega odnosa do tega dela zgodovine prav gotovo morala dati naša krovna organizacija. Naj ji ta prispevek - upam, da še pravočasno - služi v dobronamerno opombo in razmislek! O Stodesetletna naveza Obletnica organiziranega planinstva na Tolminskem & Žarko Rovšček m Mirko Bijuklič »V hribih se dela dan, v hribih žari...« starodavna, poskočna Foersterjeva glasbena hvalnica goram budi spomine in razvnema strasti. Pred 110 leti je zažarelo tudi v Tolminu. Po ustanovitvi Narodne čitalnice so pravemu plazu novih slovenskih društev, z različnimi, a vselej narodnobuditeljskimi vsebinami, sledili tudi ljubitelji gora v Posočju. Po številnih birokratskih zapletih v zvezi z društvenimi pravili so tolminski rodoljubi leta 1896 končno »oži-votvorili«, kot se je takrat reklo, novo Soško podružnico Slovenskega planinskega društva. Ob predsedniku, odvetniku dr. Karlu Trillerju, so se v odboru zbrali najbolj znani pobudniki takratnega nacionalnega vrenja iz Tolmina in okolice tja do Bovca in Gorice. Seveda ni manjkal niti dr. Henrik Tuma. V društvena pravila so zapisali, da je namen podružnice, ki je v prvem letu svojega obstoja štela 43 članov, »spoznavati slovenske gore in planine ter pospeševati in olajševati potovanje po Soški dolini .« Njen pravi namen pa je bil, »da ohrani istini ono samoslovensko lice, katero so tuja društva spačila že marsikateremu lepemu kraju slovenske domovine« in želja, da bi bili »svobodni gospodarji slovenski, da se smemo prosto gibati in delati po naših dolih in gorah.« Temelji programa podružnice - označevanje planinskih poti v Posočju, društveni izleti in gradnja Trillerjeve koče na Krnu, za katero so osnovali poseben sklad - so bili torej le odmev na ta elementarni klic slovenskega domoljubja. Prošnja Soške podružnice, da bi na njenem območju postavljali dvojezične oznake, je naletela pri nemško-avstrijskem društvu (DÖAV) na negativen odgovor, češ da ni potrebno spreminjati dotedanjih običajev glede napisov. Trillerjeva koča - ponos planincev in rodoljubov Posočja - je že v prvi zimski sezoni 1901/1902 omagala pod težo snega, saj graditelji niso upoštevali krajevnih podnebnih razmer. Klavrna skladovnica polomljenega lesa na kamnitem podstavku pod Krnom je vžgala smele načrte za gradnjo nove koče, poimenovane po pesniku Simonu Gregorčiču. Priprave so hromili dolgovi stare postojanke, vmešala pa se je še prva svetovna vojna. Ta je dodobra Kb zamajala temelje planinstva v Posočju. Število članov podružnice je nihalo med 57 člani leta 1902 in preko 265 leta 1907.1 Kasneje so beležili samo še padec. Težavam je botrovala tudi razprostranjenost podružnice na območju od Triglava in Mangarta pa vse do Krasa. Zaradi občasnega mrtvila so v nekaterih krajih začeli ustanavljati lastne podružnice, ki so pritegni- 1 Leta 1980 vrhunec - 280 članov. Takratno članstvo so zastopali tile stanovi: 24,3 % učiteljev, 19,2 % trgovcev in obrtnikov, 15 % uradnikov, 7,5 % duhovnikov, 6,4 % posestnikov, 5 % juristov, 1 % zdravnikov in 18,5 % drugih članov. Včlanjenih je bilo tudi 5 društev in 3 županstva (Kobarid, Podgora in Ponikve). Črna prst le lokalne člane. Prva svetovna vojna in posledična italijanizacija Primorske omenjenim težavam nista bili v prid in podružnici je vse bolj jemalo sapo. V času življenja Soške podružnice se je zvrstilo nekaj predsednikov, katerih imena so zaznamovala posamezne etape. Dr. Karl Triller je po svoji preselitvi v Ljubljano (1899) prepustil predsedovanje Antonu Devetaku, ki pa je kmalu zbolel. Njegova potrditev za naslednji mandat (1904) je bila bolj formalna, saj je odbor dejansko vodil tajnik Lasič. Leto pred Devetako-vo smrtjo (umrl 1906) so za predsednika izvolili dr. Rudolfa Gruntarja, ki je podružnico vodil m Peter Strgar k vse do prve svetovne vojne. Odbor se je pod njegovim vodstvom takoj lotil odplačila starega posojila za izgradnjo porušene Trillerjeve koče. Ponovno so oživeli skupinski izleti, ki so okrepili družabnost in občutek kolektivne pripadnosti. Jeseni so odborniki določili mesto za novo postojanko dvesto korakov višje od prejšnje, na varnejšem območju. Začela se je etapa naporov za zgraditev Gregorčičeve koče na Krnu. Objavili so poziv vsem zavednim Slovencem, naj s prispevki za gradnjo pomagajo Soški podružnici. Ob tem so opozarjali na bližajoči se dan odprtja bohinjske železniške proge in z njim povečan obisk turistov v Posočju. S pričakovanim valom tujcev v domače gore so povezovali povečano narodnoobrambno vlogo podružnice, ki naj bi z gradnjo objektov v gorah zajezila vse večji germanski vpliv tudi v gorskem svetu. Zaključek poziva »Sovragu v bran, sebi v čast«2 je dovolj zgovorno nakazoval resnost trenutka. Le komu bi se takrat lahko sanjalo, da bo že v naslednjem desetletju krnsko pogorje prizorišče najhujših metežev soške fronte?! 2 PV 1905, str. 215. Na vrhu Krna Na izrednem občnem zboru 29. marca leta 1906 so soglasno sprejeli predlog, da gradnjo koče na Krnu odložijo, dokler si podružnica gmotno ne opomore. Izvedenci so namreč prvotni predračun 3000 K povišali na 60007000 K, zato si odbor ni hotel nakopati novega dolga še pred dokončno likvidacijo starega. Soška podružnica je imela takrat na svojem področju že 46 zaznamovanih poti. Večina občin v tolminskem in bovškem okraju je s podelitvijo koncesij dala Slovenskemu planinskemu društvu prednost nadelave in označbe poti, graditve koč in zavetišč ter drugih objektov. To je bilo v prestižni tekmi s tujci izredno pomembno dejanje. Država in dežela nista podružnici v ničemer pomagali. Zatikalo se je celo pri iskanju dovoljenja za namestitev reklamnih fotografij na železniških postajah. Težavam navkljub pa je Soška podružnica vztrajala pri svojem poslanstvu. Nadaljevala je z nadelavo novih in z vzdrževanjem obstoječih planinskih poti, organizirala skupne izlete ter s skromnim zneskom (154 K) celo podprla Češko podružnico pri gradnji koče in dostopnih poti v Koritnici pod Mangartom. Altruizem brez primere torej! Češki in slo- Krn venski planinci so si bili namreč v odporu proti germanizaciji tesni zavezniki. Goriški odsek je postajal vse močnejši. Za to je imel veliko zaslug neumorni dr. Tuma, ki je na občni zbor (14. 2. 1907) poslal bogato pisno poročilo, vendar je istočasno kot zaupnik za območje Gorice zaprosil za razrešitev. Dr. Henrik Tuma je bil poleg svojega javnega dela na Goriškem eden najmočnejših stebrov Soške podružnice v času njenega razcveta. Neredno plačevanje članarine je pomenilo dodatno težavo za blagajno Soške podružnice (zaostanek plačil 1500 K), zato je občni zbor 22. aprila 1909 sklenil člane pozvati k izpolnjevanju obveznosti s pretnjo tožbe. Delo podružnice je v tem in naslednjem letu popolnoma zamrlo. Po ustanovitvi nove podružnice v Gorici iz dotedanjega odseka (28. 11. 1911) in prestopu članov je število v Soški podružnici zdrsnilo na 133, sredi leta 1912 pa na 100. Prva svetovna vojna in eno njenih najbolj krvavih prizorišč sta Soški podružnici nasilno vzeli gorski svet primorskega dela Julijcev in s tem glavno torišče njenega dela. Ob prihodu Italijanov po vojni so se Primorci, ljubitelji planin, lahko le hrepeneče ozirali prek mejnih kamnov vrh gorskih grebenov proti svoji matični domovini. Taka je bila torej »nagrada« ljudstvu, ki je vdano pre- našalo vse grozote komaj minule človeške blaznosti. Soška podružnica SPD je kot vojno dediščino nasledila številne vojaške poti in poškodovane ali izropane planinske postojanke. Nadaljnje sodelovanje primorskih podružnic z osrednjim SPD v Ljubljani je bilo onemogočeno. Na zboru delegatov SPD3 16. novembra 1919 v Ljubljani so ob udeležbi predstavnikov nekaterih primorskih podružnic ugotovili, da je na zasedenem ozemlju Primorske trenutno nemogoče delovati povezano, in sklenili, naj podružnice delujejo preko posameznikov. Odločitev o morebitnih organizacijskih spremembah so prestavili na čas, ko naj bi bila znana dokončna usoda zasedenih pokrajin. V okviru obstoječih narodnostno in politično naprednih društev na Primorskem so z ustanavljanjem t. i. turistovskih odsekov poskušali oživljati slovensko planinstvo.4 Fašistične oblasti so to najprej oteževale, kasneje pa ukinjale slovenska društva. Velik udarec za številne mlade ljubitelje gora je pomenila tudi nesreča njihovega vzornika dr. Klementa Juga (1924). V tako težkih pogojih je izgubljala polet tudi Soška podružnica. Skopi dokumenti in 3 Društvene vesti, Zbor delegatov (PV 1921, str. 19-20). 4 Planinsko gibanje v Primorju (PV 1923, str. 112). izjave posameznikov pričajo, da je podružnica takoj po prvi svetovni vojni oživila dejavnost ter imela svoj odbor in zaupnike, vendar pa so njene aktivnosti potekale predvsem med posamezniki. Na izkaznicah maloštevilnih članov je najprej kot predsednik podružnice podpisan Jože Abram (do 1923), župnik pri sv. Luciji (danes Most na Soči), kasneje pa je predsedni-štvo prevzel Franc Štrukelj z Modrejc. Nekaj časa so imeli tudi dvojezične štampiljke. Ilegalni planinski klub Krpelj (ustanovljen v marcu leta 1924) je bil poskus ohraniti planinstvo kot nacional no identiteto na Tolminskem in širše na Primorskem. Duhovni vodja in pobudnik ustanovitve, Zorko Jelinčič, ga je označil kot »nebogljeno dete, porojeno po fašistični obsodbi primorskih Slovencev in Hrvatov na kulturno smrt.« Vsaj v začetku je ilegalni Krpelj predstavljal vzporedno organizacijo Soški podružnici, ki je životarila do Štrukljeve aretacije leta 1928. Ob hudem pritisku oblasti na vse slovenske organizacije pa si je življenje podaljševala tudi s pristopom k CAI (Club Alpino Italiano). Pod okriljem Krplja so si mladi in zavedni primorski rodoljubi vse bolj dajali duška. V letu 1928 in kasneje, po Jelinčičevi nesreči pod Višem, njegovem prisilnem mirovanju in številnih aretacijah članov, je organizirano in sistematično delo Krplja nekoliko usahnilo. Kljub temu so posamezne manjše skupine pridno nadaljevale izročilo. »Planinski« Krpelj je po naključju že prvo leto postal tudi jamarski klub. Ob prvih novicah, da se Italijani zanimajo za jamo Smo-ganica nad Drobočnikom (Most na Soči), so se krpljevci nemudoma napotili vanjo. S pomočjo primitivne oprave in tehničnih pripomočkov (vrvi za sušenje perila, cepinov in sveč) se je tako pričela jamarska zgodovina Krplja, hkrati pa tudi speleologija na Tolminskem, saj so za takratne razmere kar temeljito raziskali in dokumentirali tamkajšnji podzemski svet.5 Celo Bertarelli in Boegan v svoji knjigi Duemila Grotte za celo vrsto naših jam omenjata, da jih je raziskal Krpelj C. T. (Club Turistico, op. Ž. R.), priloženi pa so tudi njihovi načrti.6 Življenjske usode, ki so jih narekovali težki medvojni časi za vse Primorce, so posamezne člane Krplja različno prizadele. Nekateri so postali tragične žrtve vojnih dogodkov, drugi so delili usodo tigrovcev. Najbolj pomembno pa je to, da se vsaj nekateri med njimi niso uklonili. Janez Vidmar je postal prvi predsednik obnovljenega planinskega društva v Tolminu7, Evgen Božič je bil podpredsednik in odbornik planinskih društev v Tolminu in na Mostu na Soči, Zorko Jelinčič, je bil takoj po vojni pobudnik ustanovitve Zveze Primorskih planinskih društev, v Trstu pa ustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega planinskega društva. Dejavno se je v delo obnovljene planinske organizacije v Tolminu vključil tudi Franc Štrukelj. Obdobje otepanja s povojnimi ruševinami tudi za planinstvo ni bilo prizanesljivo, vendar so samostojne dejavnosti v društvu -alpinizem, jamarstvo, mladinski odsek, gospodarski odsek, izletništvo, GRS idr. - počasi in zanesljivo ustvarile trdno stavbo, ki se je že ob 100-letnici, ponovno pa ob minuli 110-letnici, spoštljivo predstavila naši javnosti. Planinska naveza v Posočju in Tolminu je torej kljub tragičnim zgodovinskim pretresom ostala neomajna do današnjih dni, ko s Planinskim društvom Tolmin še naprej predstavlja pomemben dejavnik družbenega dogajanja na Tolminskem. Množično zavezanost planinstvu so dokazali tudi številni udeleženci počastitve društvenega jubileja ob koncu lanskega leta v Tolminu. Ob prijetnem glasbeno-govornem kulturnem programu je slavnostna govornica Marjeta Keršič Svetel zelo lepo spletla zgodovinske korenine s sodobnimi izzivi gorništva (njen govor je objavljen na spletnih straneh PD Tolmin in v 13. številki društvenega glasila Krpelj). O 5 Inž. F. Štrukelj: Iz tolminskega podzemeljskega sveta (Koledar GMD za leto 1925, str. 119-123, in za leto 1926, str. 65-67). 6 L. V., Bertarelli, E., Boegan: Duemila grotte, TCI, Milano 1926. Omemba na straneh: 316, 332, 326, 378, 439. 7 26. januarja 1946. Vzroki in posledice ujme 18. septembra 2007 & in m Blaž Komac Uvod Poglavitni vzroki Osrednjo in vzhodno Slovenijo je 18. septembra 2007 prizadela ujma, ki si jo bomo najbolj zapomnili po škodi v Železnikih, čeprav je bilo prizadetih več območij v Sloveniji. Po vsakem takem pojavu ljudje pripovedujejo, da niti najstarejši prebivalci določenega naselja ne pomnijo česa podobnega. Toda raziskava, ki so jo leta 2000 naredili v Nemčiji, je pokazala, da se je poplav izpred desetih let (torej iz leta 1990) spomnila približno polovica vprašanih, manj kot četrtina se je spomnila poplav izpred dvajsetih let, poplave izpred štiridesetih let (iz leta 1960) pa so ostale le v spominu manj kot desetine vprašanih. Komaj dva odstotka vprašanih sta se spominjala poplav iz leta 1924. Do podobnih rezultatov bi verjetno prišli tudi pri nas. Kdo bi rekel, da so v zadnjem stoletju tovrstne ujme prizadele večji ali manjši del Slovenije povprečno na vsaka tri leta? Ujmo septembra 2007 si bomo najbolj zapomnili po posledicah v Železnikih Kakor pri večini naravnih nesreč moramo tudi pri hudourniških poplavah razlikovati naravne in antropogene vzroke. Poglavitni vzrok za obilne padavine v osrednji in vzhodni Sloveniji so bili izredno močni jugozahodni vetrovi, s katerimi so pred prihodom hladne fronte dotekale tople in vlažne ter zato nestabilne zračne gmote. Ob grebenih Cerkljanskega in Škofjeloškega hribovja so se hitro dvigale in ohlajale, nastopila je kondenzacija, nastale so orografske padavine v obliki dolgotrajnih nalivov z veliko intenziteto padavin. Zanimiv je zapis iz Slovenskega naroda (30. septembra 1926) ob poplavah v osrednji Sloveniji septembra 1926, ki pravi, da so »oblaki, ki so povzročili vremensko katastrofo v naših krajih, prišli z Jadranskega morja ter prodirali proti severu, kjer so skušali najti med Triglavom in Snežnikom nasilen prehod preko visokih gora na Kranjsko, Štajersko in dalje v smeri proti Panonski ravnini na Madžarskem«. Vzrok za tolikšne posledice ujme pa je tudi poseganje človeka na nevarna območja, kjer ga ogrožajo naravni procesi. Posledice Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je med 8. in 22. uro v Bohinju ter v Cerkljanskem in Škofjeloškem hribovju padlo med 250 in 350 l/m2 padavin. Močno je deževalo tudi v Kamni-ško-Savinjskih Alpah, kjer so izmerili 100-200 l/m2 padavin. Količina padavin ob takšnih razmerah je najvišja na vzpetinah, vendar imamo le neuradne podatke: na Črni prsti so izmerili 484 l/m2 padavin. Padavine so v Lescah, Davči in na Brniku dosegle povratno dobo 250 let oziroma v Ljubljani 200 let ter 100 let v Zgornjih Bitnjah in na Rogli. Prve padavine so v zahodni Sloveniji nastopile ob šestih zjutraj, ob osmih pa je nastopil prvi val neviht, ki mu je sledil drugi ob trinajstih. Narasli so hudourniki v dolini Bače ter v Cerkljanskem in Škofjeloškem hribovju. Močno in hitro so se povečali pretoki rek, zato so poplave ponekod nastopile že v manj kot uri. Gladina Selške Sore je v pol ure narasla za dva metra, voda pa je potem pritekala v valovih, ki so imeli rušilno moč. Nastajali so ob V dolini Davče je ujma popolnoma odnesla ali zasula cesto, kar se je zgodilo že ob poplavah leta 1990. Količina padavin in gostota udarov strel 18. 9. 2007 v Republiki Sloveniji, avtor zemljevida: Jaka Ortar prebojih pregrad, ki so za mostovi ob pritokih Selške Sore ustvarile prava jezera. Sredi dneva so narasli potoki in hudourniki v porečju Selške Sore in v Idrijsko-Cerkljan-skem hribovju. Poleg Selške Sore so še Sopota, Tržiška Bistrica in Nevljica imele stoletno povratno dobo pretokov, več kot petdesetletne povratne dobe pretokov so imele Dravinja, Savinja, Ložnica in Cerkniščica, poplavljale pa so tudi Sava, Paka, Dreta, Pšata ter Bača, Rača, Bolska, Hudinja, Voglajna, Ložnica in Mirna. V Sloveniji se zemeljski plazovi prožijo že pri padavinah z intenzivnostjo med 100 in 150 mm v 24 urah, ob ujmi 18. septembra 2007 pa je ponekod v manj kot uri padlo 80 mm. Predvsem v vzhodni Sloveniji je nastalo več kot 400 zemeljskih plazov, ki so ogrozili skoraj 30 stavb. Deževati je nehalo šele zvečer. Ujma je vzela šest življenj, zato jo lahko uvrstimo med največje naravne nesreče v Sloveniji. Nastala je velika gmotna škoda. Poškodovanih je bilo približno 4320 stanovanjskih stavb in skoraj 980 gospodarskih objektov ter več kot 60 javnih zgradb in 190 podjetij. Poškodovanih je bilo 1900 kilometrov cest in 147 mostov, uničeni so bili male hidroelektrarne, električni vodi in več kot 150 vozil. Velik medijski odmev je doživelo uničenje partizanske bolnišnice Franja. Poplave so uničile 48 zajetij pitne vode in 17 kilometrov vodovodnih omrežij. Povzročile so veliko onesnaženje, saj so iztekale kemikalije (Domel) in kurilno olje iz prevrnjenih cistern v kleteh hiš, poškodovana je bila kanalizacija. V dolini Bače so zemeljski plazovi in hudourniški nanosi zaprli več cest. Pod vodo je bilo središče Cerknega. V Železnikih je bilo poplavljenih prek 500 objektov in vsa večja podjetja (Niko, Alples, Alpmetal in Domel). Sorica, Davča, Zali Log, Martinj Vrh in Osojnik so bili odrezani od sveta. Velika škoda je nastala tudi v Kropi. V občini Radovljica je bilo poplavljenih več kot 500 objektov ter poškodovanih več mostov in 10 kilometrov cest. V Bohinju so vode zalile več kot sto objektov ter poškodovale 50 kilometrov cest in 110 kilometrov gozdnih poti. Zaradi plazu je bil prekinjen cestni in železniški promet med Bledom in Bohinjem v dolini Save, prav tako tudi povezava prek Pokljuke. Zaprta je bila cesta skozi Tuhinjsko dolino, kjer je bilo poplavljenih 50 stavb. Voda je zalila tudi stavbe v Mostah pri Komendi. V občini Celje je bilo poplavljenih okoli 600 objektov, v Podgorju pri Braslovčah pa je zemeljski plaz vzel dve življenji. V občini Gornji Grad je bilo poplavljenih 70 stavb in porušenih dvanajst mostov. Poplave so prizadele tudi občino Nazarje, kjer je bilo poplavljenih 400 stavb, zemeljski plaz pa ogroža naselje Potok. V občini Laško je bilo poplavljenih okoli 100 stavb, med drugim tudi kulturni center v Laškem. Pri Rečici ob Savinji je narasla voda spodkopala stanovanjsko hišo in poplavila okoli 60 stavb, prav tako 130 v okolici Vranskega. Na Savinjskem so vode porušile ali poškodovale 47 jezov in visokovodne nasipe. V okolici Slovenske Bistrice je bilo poplavljenih 50 stavb, poplave pa so povzročale težave tudi v občinah Oplotnica, Poljčane in Makole. Voda je težave povzročila tudi v Hrastniku, v Krškem in Brežicah pa je škoda nastala predvsem v kmetijstvu. Zaradi visokega pretoka Save sta nehali obratovati hidroelektrarni Boštanj in Vrhovo. Pri odpravi posledic so pomagali vojaki, gasilci, skavti in drugi prostovoljci. Odprava posledic Ker je škoda presegla 200 milijonov evrov ali 0,3 %o načrtovanih prihodkov državnega proračuna, je vlada ukrepala v skladu z Zakonom o odpravi posledic naravnih nesreč. Ker pa je škoda presegla tudi 0,6 % BDP, je država pripravila vlogo za nadomestilo škode iz evropskega solidarnostnega sklada. Sprejet je bil načrt nujnih interventnih sanacijskih ukrepov, za katera so zagotovili sredstva v višini šest milijonov evrov. Pri odpravljanju posledic je pomagalo več kot 5000 gasilcev, 1000 reševalcev ter več sto vojakov, skavtov in drugih organiziranih skupin prostovoljcev. V prvi fazi je bila najpomembnejša zagotovitev delovanja sistemov za oskrbo in nemoteno življenje ljudi. Poskrbeti je bilo treba za namestitev za dvajset družin. Pomembno je bilo tudi zagotavljanje delovanja javnih zavodov. Naslednja faza bo sanacija, ki bo temeljila na razvrstitvi stavb v pet razredov glede na stopnjo poškodovanosti. Posebno pozornost bo treba nameniti spomeniško zaščitenim objektom v Železnikih, Kropi in Cerknem. Za urejanje voda, zagotovitev nemotenega delovanja in-frastrukturnih sistemov, začasno namestitev izseljenih prebivalcev, izvedbo geotehničnih ukrepov in sanacijske ukrepe pri poškodova- (gHT j.. Ob ujmi so se na strmem pobočju pri Železnikih sprožili štirje usadi v psevdoziljskih plasteh iz skrilavih glinavcev, peščenjakov in tufov. nih stanovanjskih objektih bo potrebnih več kot dvanajst milijonov evrov. Sklep Kljub odlični pripravljenosti intervencijskih sil se je v Sloveniji pri skoraj vseh večjih naravnih nesrečah izkazalo, da je največja pomanjkljivost ravno neupoštevanje naravnih dejavnikov pri načrtovanju ustrezne rabe prostora. Zato za sanacijo porabimo veliko več sredstev, kot bi jih za preventivne ukrepe. Med najpomembnejšimi vzroki za takšne razmere sta gotovo naša velika prilagodljivost in pozabljivost. Človek lahko s sodobnimi sredstvi do določene mere spremeni naravne razmere sebi v prid, s tem pa ustvari lažen občutek popolne varnosti. Po ujmi leta 1990 smo ugotovili, da so bili najbolj prizadete stavbe, ki so bile zgrajene na nevarnih lokacijah. Večina je bila iz novejšega časa, saj so predniki pri gradnji upoštevali naravne razmere ter z izjemo mlinov in žag niso gradili ob hudournikih kot današnji naseljenci. Da smo slabi učenci zgodovine, priča okrožnica velikega župana Ljubljanske št. 825, izdana 3. 11. 1926 po septembrskih poplavah leta 1926, z opozorilom, »naj ne izdajajo gradbenih dovoljenj za hiše in druge zgradbe v območju hudournikov, kjer bi mogle biti ogrožene od velike povodnji ...« Hudourniške poplave so v Sloveniji povsem običajen in zelo pogost naravni proces, zato je odveč iskati krivca in prelagati odgovornost na aktualne oblastnike ali vsega krive podnebne spremembe. V nenehno se spreminjajočem okolju se moramo ljudje do najvišje možne mere prilagoditi naravnim razmeram. Pri načrtovanju rabe prostora bi morali bolj upoštevati naravne procese, kar so v veliki meri počeli naši predniki. To pa je težko za družbo, ki je navajena naravo obvladati s tehničnimi sredstvi. Tokratna ujma je pokazala, da so nekateri naravni pojavi preprosto prehitri in preobsežni, da bi jih preprečili. O Poletje vremenskih preobratov Vreme in razmere v gorah v meteorološkem poletju 2007 ^ Miha Pavšek in Gregor Vertačnik Nič ne bo narobe, če se te dni, ko se v naših gorah že bolj kot z jesenjo spogledujemo z zimo, ozremo na minulo poletje. Meteorološki trojček junij-avgust je zaznamovalo zelo spremenljivo vreme. Kljub temu pa je lahko vsak ljubitelj gora našel nekaj gorniških trenutkov zase. Zaradi že znanih toplotnih in snežnih razmer v obeh letnih časih - predhodnikih poletja - so se vrata visokogorja v letošnjem poletju odprla prej, kot smo vajeni. Resnici na ljubo so prej presahnili tudi številni izvirki in studenci, ki nam blažijo vsakoletno poletno vročino. Že na začetku poletja nas je razveselil modri mesec, saj smo imeli junija kar dve polni luni (1. in 30.), kar se zgodi le vsakih 32 mesecev. Kdor je obe noči opazoval luno v upanju, da bo videl njeno modro barvo, je bil seveda razočaran, saj je bila taka kot vedno. Zato pa so v teh nočeh nekaj posebnega z mesečino ob- Nad Drežniškim kotom se spet nekaj »kuha«. Krn zadnje dni letošnjega avgusta g Goran Jeglič sijani gorski grebeni, ko se izza njih dvigne »botra« plimovanja. Takrat imamo opravka s tako imenovano lunino prevaro, eno od optičnih prevar, pri kateri je luna v tem položaju in tik pred zatonom za obzorje videti večja kot pa v svoji najvišji točki. Pustimo luno sanjačem in romantikom, teh je veliko tudi v našem vzpetem svetu (srečamo jih bolj redko, ker ubirajo stranpoti), in se vrnimo k enemu najtoplejših poletij doslej. Zelo topel je bil junij, julija smo imeli daljše obdobje suhega in vročega vremena, precej poleten v primerjavi z minulima dvema letoma je bil tudi avgust. Šele zadnji poletni mesec so temperature padle na ustaljeno raven, s čimer je bil prekinjen rekorden enajstmesečni niz izrazito pretoplih mesecev. Rekordno visokih temperatur poleti nismo zabeležili, se je pa julija temperatura precej približala do sedaj najvišjim vrednostim. Osrednji mesec meteorološkega poletja je izstopal predvsem po trajanju sončnega obsevanja. V zadnjih dveh desetletjih je povprečna temperatura tega letnega časa postopno vse višja in tudi letošnje poletje je sledilo temu trendu, seveda pa izjemno poletje 2003 ostaja daleč najbolj vroče doslej. Prvi poletni mesec leta 2007 si bomo gotovo zapomnili po muhastem vremenu, ki je pokvarilo vtis nadpovprečno toplega meseca. Kljub nestanovitnosti s skoraj vsakodnevnim dežjem so bile večino dni temperature precej nad dolgoletnim povprečjem. V zadnji dekadi meseca sta si v enotedenskem presledku sledila vročinski in hladni val, oba kratke sape. Julij, klimato-loško najtoplejši mesec, se tudi tokrat ni izneveril, zaznamovali pa so ga izjemni vremenski preobrati. Na začetku meseca se je ob obilnih padavinah močno ohladilo in pošteno zasne- žilo visokogorje, predvsem Kamniško-Savinj-ske Alpe. V drugo, natančneje 10. julija, pa je bilo snega le za vzorec. Sredi meseca je nastopilo v letošnjem poletju edino daljše obdobje ustaljenega vremena. Osem zaporednih dni smo imeli sonca in gorkote na pretek; na višku vročinskega vala je bil temperaturni odklon od 6 do 8 °C. Zadnji julijski dnevi so bili spet bolj spremenljivi. Avgust - tradicionalni mesec visoke planinske sezone - nam žal ni prinesel dlje časa trajajočega ustaljenega vremena, temveč stalne sončno-tople in deževno-hladne vremenske preobrate in je minil brez temperaturnih viškov. Letošnje poletje je bilo glede na potek povprečnih mesečnih temperatur podobno lanskemu. Junij je bil spet bistveno toplejši od klimatološkega povprečja in tudi julijski odklon je bil kljub trem močnim ohladitvam višji od povprečja v obdobju 1971-2000. Skupna količina padavin je bila večinoma blizu povprečja, le na Vojskem je v treh presu-hih mesecih padlo zgolj dve tretjini statistično pričakovanih padavin. Večinoma presuhemu juniju je sledil povprečno namočen julij, avgust pa je bil nadpovprečno moker predvsem v Ka-mniško-Savinjskih Alpah, v Vzhodnih Karavankah in na Pohorju. V hribovjih zahodne Slovenije so bile padavine precej bolj skope. Sonca je primanjkovalo junija in avgusta, ponekod najbolj sončen julij zadnjih desetletij pa je ves omenjeni primanjkljaj uspešno izničil. Poletje po sončnem vremenu tako ni bistveno odstopalo od dolgoletnega povprečja. Zanimivo je, da je bilo pogosto lepše vreme prav ob koncih tedna, kar se pozna tudi pri številu nočitev v najbolj obiskanih planinskih kočah. Možnosti, da bi se to v prihodnje še kdaj ponovilo, pa ni prav veliko, vsaj če sodimo po Murphyjevih zakonih. Povprečna temperatura (v °C) in količina padavin (v mm) poleti 2007 ter primerjava z dolgoletnim klimatskim povprečjem 1971-2000 Merilna postaja (nadmorska višina) Povprečna T Odklon T Padavine Indeks padavin glede na povprečje 1971-2000 Rateče (864 m) 16,3 1,1 468 107 Planina pod Golico (970 m) 15,5 0,8 457 95 Vojsko (1067 m) 15,6 0,9 339 66 Vogel (1535 m) 13,0 0,6 624 96 Krvavec (1740 m) 12,0 1,4 417 92 Kredarica (2514 m) 6,6 1,3 736 117 Vir podatkov: ARSO \ 1 hi fe. m v fri So vreme popoldne še zdržalo? Mladi planinci pod Lipnico (2418 m) konec julija » Miha Pavšek Za konec si oglejmo še nekaj »rumenih« značilnosti letošnjega poletja. Zimski sneg na Kredarici najpogosteje skopni v zadnji dekadi junija, letos pa je uradno skopnel že 5., kar se je v zadnjih treh desetletjih primerilo le še leta 2003. Še bolj zanimivo je, da je bilo ob istem času med letoma 1973 in 1992 tam le enkrat manj kot meter snega, med letoma 1993 in 2007 pa se je to zgodilo devetkrat. Podobno je s prisotnostjo snežne odeje konec junija. Po letu 1992 smo jo imeli le trikrat, dve desetletji prej pa dvanajstkrat. 5. julija so na Kredarici izmerili 15 cm debelo snežno odejo, s čimer je bil presežen dosedanji julijski rekord, 17. pa je maksimalni termometer na naši najvišji meteorološki postaji pokazal 18,2 °C oziroma enajsto najvišjo izmerjeno vrednost. Isti vročinski val je prinesel Ratečam sedem zaporednih vročih dni z najvišjo dnevno temperaturo nad 30 °C. Če je bilo to še pred desetletji precej nenava- dno, je postalo v zadnji dekadi skorajda že sestavni del vsakega poletja. Očitno se bomo morali v prihodnje tudi v gorah sprijazniti s pogostejšim skrajnim vremenskim dogajanjem. Nevihtam, mrazu, močnemu vetru in vročini se vse bolj pridružuje tudi padajoče kamenje, ki je posledica vse bolj številnih dnevnih temperaturnih prehodov pod in nad ledišče, kar je bilo moč opaziti na mnogih planinskih poteh tudi to poletje. Ob razumevanju naravnih pojavov, procesov in oblik je na dlani, da bomo morali v prihodnje poleti v gore še bolje vremensko obveščeni in osveščeni. Na planinskih poteh, ki potekajo v stenah ali pod njimi, bo morala zato čelada postati naša celoletna spremljevalka. Glede na to, kaj vse se je zgodilo ob vznožju nekaterih hribov in gora v prvem jesenskem mesecu, pa je bilo meteorološko poletje 2007 prav »miroljubno«. O Pot na Črno prst, Rodico in Planino Vogel ^ Mirko Budkovič Namenil sem Vam nekaj povedati o planinah, nekaj o naših bohinjskih gorah, nekaj o mojem domačem kraju. Ako je že imel kdo od Vas priliko biti v Bohinju, ne bo nikdar pozabil krasnih, skoraj bi rekel nebeških pogledov, na Kralja jugoslovanskih gora, na resnega očaka Triglava, ki gleda mogočno na svoje tovariše, ne bo pozabil nanj, ki kljubuje vsem viharjem in ob katerega stenah se odbijajo strele, katerega skale rušijo gromi, toda on stoji mogočno. Vsakkdo od Vas ima gotovo kakega človeka, do katerega čuti posebno nagnjenje, do katerega čuti vse več, ko do kakega drugega človeka. Z drugimi besedami vsakdo ima gotovo kakega prijatelja. Srečen tisti, ki ga ima, srečen zato, ker je potreben, da deli svojo srečo s svojim najbližjim, ali pa svoje gorje. Kako težko je, kako pusto se zdi človeku ves smoter življenja, vse življenje sploh, ako nima kakih težkoč, ki Mirko Budkovič sredi jeseni leta 1932 na vrhu Raskovca v družbi majaric s planine Poljana ga ubijajo. Toda ves drugačen je, da bi rekel ves srečen vse bolj volno prenaša svoje gorje, ako ga zaupa drugemu-svojemu prijatelju, tako kot drugi ga imam tudi jaz. To je neki dijak, ki študira v Ljubljani. Med počitnicami sva vedno skupaj in skupno uživava lepe proste dni. Lanske počitnice sva se domenila, da greva za teden dni v hribe. Komaj sva čakala, da se bo to uresničilo. Toda kmalu se je uresničilo. Odšla sva ob dveh zjutraj. Bilo je še temno. Po kaki uri hoda sva že dosegla tako višino, da sva videla pod seboj megleno morje. Megla je značilna za Bohinj, kar pa ni nič čudnega, saj leži v Bohinjski dolini jezero in teče po njej Sava Bohinjka. Začelo se je svitati. Pot je postajala vedno bolj strma in pokrita z od vode razjedenega skalovja. Še mal ovinek na levo, že sva bila pri Orožnovi koči. Pred nama se je razprostrla lepa planina. Tu se nisva ustavila, ampak sva jo ubrala na vrh Črne prsti. Pot od Orožnove koče je kamenita. Le tu pa tam raste iz žive skale rušje. Med govorjenjem sva prišla do vojaške koče ali karaule, kakor pravijo vojaki. Kar nas je ustavil mrki Makedonec in zahteval legitimacijo. Bil je še precej prijazen. Pogovorili smo se čisto prijazno, se poslovili in krenili na vrh. Ko sva prišla na vrh je bila ura pet. Tam na vzhodu se je rdečila zarja. Postajala je vedno svetlejša. Ker je bilo rano zjutraj in so bila tla še rosna, midva pa lačna od dolge poti sva oba naslonjena na mejnik s kruhom v roki pričakovala solnce. Kmalu je vzšlo. Najprej so se pokazali solčni žarki, nato solnce in priroda se je za-lesketala v ranem jutru. Po dve urnem počitku sva hodila dalje po grebenu proti Rodici. Občudovala sva valovite griče tam preko, in gledala sva zasužnjeno Primorsko, domislil sem si žalostno zgodovino našega naroda, ki ječi pod tujim jarmom in zdelo se mi je kakor, da čujem Mirko Budkovič je članek napisal za predavanje na 1. državni realki v Ljubljani 15. 3. 1930. ječanje malih vasic posejanih po gričkih in jezno a tajinstveno šumenje Soče, ki v svojem drvenju poje pogubonosno pesem svojemu dosedanjemu gospodarju, spomnil sem se tudi Gregorčičeve pesmi »Soči« v kateri pravi «in ti mi boš krvava tekla«. Težko sva se ločila od lepega pogleda. Pol poti sva že prehodila. Pot je precej strma, na nekaterih mestih nevarna. Po treh urah sva dospela na Rodico. Razgled z Rodice ni tako lep, kakor s Črne prsti. Ko sva se okrepčala sva nadaljevala pot proti planini Voglu. Vsa pot poteka po grebenih, odkoder je na vse strani prav lep razgled, na levi sva opazovala Primorsko, na desni v dolini se pa komaj loči temnozeleno Bohinjsko jezero od njegove tudi zelene okolice. Toda mračilo se je že, ko sva se pričela spuščati z golih grebenov v široko zeleno planino Vogel. Že oddaleč sva čula zvonenje kravjih zvoncev in njih potrkava-nje in sva takoj uganila, da je na planini dovolj živine. Precej izmučena sva stopila v kočo, kjer naju je pozdravil pastirček. Pripravil nama je ležišče-pograd kakor mu pravijo. Popila sva vsak skodelico mleka in šla k počitku. Kdor je bil v vojni že ve kaj je z bolhami in stenicami. Grozno so naju začele pikati, da nisva zatisnila očesa. Kakor hitro se je zdanilo, sva odrinila proti domu. O Muzejska razstava »IZ PLANINSKE FOTOTEKE« (izbor manj znanih fotografij iz Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani) Galerijski prostor Liznjekove domačije, Borovška cesta 63, Kranjska Gora Od 6. decembra 2007 do 27. januarja 2008 Odprto ob delavnikih (razen ponedeljka) 10.00-16.30, ob sobotah in nedeljah pa 10.00-17.00 Triglavska muzejska zbirka v Mojstrani hrani obsežno fotografsko gradivo s planinsko tematiko. Za zdaj je bilo le pregledano in delno prepoznano. Neprecenljiv prispevek k odkrivanju zgodb s fotografij sta zapustila pokojna oskrbnik Triglavske muzejske zbirke Avgust Delavec in častni predsednik PZS Vlasto Kopač, v zadnjem času pa se z njimi trudi France Malešič, zdravnik, gorski reševalec in planinski pisec ter zbiralec gradiva o nesrečah in zgodovini reševanja v gorah. Z njegovo pomočjo in s sodelovanjem drugih poznavalcev skušamo prepoznati čim več gradiva. Veseli bomo, če boste obiskovalci poleg svojih vtisov vpisali v knjigo še kak nov podatek. Razstava je tako tudi vabilo, da se nam pridružite pri prepoznavanju fotografij, ki bodo del stalne postavitve in občasnih razstav v načrtovanem planinskem muzeju v Mojstrani. Tokratno razstavo smo pripravili iz že obdelanega gradiva. Gre za izbor petindevetdesetih manj znanih ali celo neznanih, večinoma še ne objavljenih fotografij. Segajo v čas od druge polovice 19. stoletja do petdesetih let 20. stoletja. Vsebinskih sklopov je deset: Piparji, Drenovci, Nekateri gorski vodniki, Turistovski klub Skala, Nekdaj v Vratih, Nesreče, V času vojne, Prvi povojni tečaji, Tečaji Gorske reševalne službe in Raznoterosti. Zelo veliko gradiva je povezanega s skalaši, ki so tudi najobsežneje predstavljeni. Na sliki: Vodilni drenovec Bogumil Brinšek kot drvar (desno). Burja Ko so iz Vipave na Goro še nosili na ramenih & Dušan Škodič Zima leta 1750 je bila ostra kot britev in prav nič ni mislila na svoj odhod. Minil je že skoraj mesec dni od marčnih kvater. Vsa Ljukničarje-va družina je bila zbrana okrog velike hrastove mize v hiši in z lesenimi žlicami molče zajemala redki močnik, ki se je kadil iz lončene sklede. Burja je žvižgala okrog hišnih vogalov, v sunkih dvigovala bele zastore po robeh Gore1 in jih odlagala nekam pod njeno široko razprostrto krilo, ki je izginjalo v sivih strmalih nad dolino. Nikomur ni bilo do pogovora in niti beseda ni padla iz ust, ko je začelo od mize nežno doneti. Žlice so zajemale pri dnu in pozvanjale po lončenini. Kot ob slabi slutnji so se vse oči obrnile h gospodarju, ki je le mrščil čelo in se ni oziral na nikogar, vse dokler niso iz sklede polovili vsega, do zadnje srage. Nato je odložil žlico na mizo, prav tako za njim tudi ostali. Na glavo si je poveznil klobuk, ki si ga je snel pred jedjo, vstal, si nekoliko pretegnil hrbet in se sklonil k oknu, skozi katero se je zazrl proti zasneženim Golakom. Drobne mišice na čeljustih so mu komaj opazno zadrgetale, pogladil si je brke in se vzravnan počasi obrnil k njim. Nad ušesi je imel le nekaj redkih srebrnih niti, vendar se je v spopadu z notranjimi dvomi tega dne zdel starejši, kot je bil v resnici. Otroci, ki so medtem zlezli nazaj na peč, so z odprtimi usti čakali, kaj porečejo ata. Hlapci in dekle so sklonili pogled v pričakovanju. »Koliko še imamo, Marija?« je vprašal gospodinjo, ki je ravnokar vstala od mize. »Sem ti že predvčerajšnjim povedala,« mu je odvrnila brezvoljno, pograbila prazno skledo in se umaknila v kuhinjo. Gospodar Ljukničar se je ozrl po družini. »Letos se bo pomlad zakasnila. Velika noč je pred vrati, zima pa razsaja kot v prosincu. V kašči se že nabirajo pajčevine ...« Gora - tako domačini imenujejo planoto Trnovskega gozda, 850-1031 m. Po živež Stopil je spet k mizi in prisedel. »Mina, Anton,« se je obrnil k mlademu hlapcu in dekli. »V Deželo (Vipavsko) bo treba. Ne kaže nam drugega, kot da gresta dva dol in prineseta živeža, da prebrodimo.« Mina se je s strahom ozrla skozi okno, Anton je le brez besed prikimal in se delal brezbrižnega. Njegove skrbi so izdajali le pobeljeni členki rok, v katerih je tiščal klobuk. Navsezgodaj naslednjega dne sta se odeta, v kar se je le dalo, odpravila iz Ljukne. Sunki burje so ju pehali navzdol po jarúgi, kjer je pod napihanim snegom ždela poledenela pot. Prazna koša sta jima opletala na hrbtih in ju venomer spravljala iz ravnotežja, ki sta ga skušala loviti z močnima leskovkama, s katerima sta si podpirala korak. Mestoma se je prediralo tudi do pasu, že korak ali dva naprej pa je veter grozil, da ju prevrne po do suhega spi- "hI gpgj Ski* 'i hanih skalah. Nižje proti dolini je snega počasi zmanjkalo in korak je bil zanesljiv in hiter, le mrzla burja je še vedno pila moči in voljo. Dve uri pred poldnevom sta vsa premražena stopila med prve hiše v Ajdovščini. Kamenje na obteženih strešnikih je trepetalo. »Anton, nikar ne nori! Počakajta vendar do jutri, da se odpočijeta in pogrejeta. Ponoči morda še burja nekoliko oslabi. Na Gori se še dviga sneg,« je hlapca svaril gostilničar, pri katerem sta si napolnila koša z živežem. »Gospodar ni božji, da vaju pošilja v takem na pot,« je zagodrnjal malo tišje, zroč navzgor proti robu Trnovskega gozda, na katerega terasi so gnezdili redko posejani grunti. Ljukničar ni bil majhen posestnik, le kako hudo je moralo biti pri manjših, ki so sedaj jedli le svojo revščino? Takšne zime sam še ni pomnil. »Bova kar šla, šele poldan je odbila,« si je dajal hlapec korajžo, ko sta z Mino izpila še žganje pred odhodom in zavrnila gostilničarja, ki jima je zaman ponujal, » Oton Naglost da bi prenočila na senu pri njegovem konjarju. Oprtala sta si koša in se odpravila navkreber po lokavški cesti. Ko sta se nad zadnjo hišo ozrla, se je zdelo, kot bi se dim iz ajdovških dimnikov zaradi vetra zlil v črto, vzporedno z umazanim obzorjem. Na pol prosojna krogla je silila skozi medlo nebo in vsake toliko sramežljivo izginila med nizko letečimi oblaki, a svoji nalogi v tej pozni zimi preprosto ni bila kos. Hubelj, ki bi moral v tem času že bruhati silne pomladne vode talečega se snega na trnovski planoti, je le leno mezel kot sokrvica iz rani podobne razpoke v ostenju Gore. Par je zagrizel v strmino. Težki tovor jima je bil v vetru celo v pomoč pri ravnotežju, samo jermeni so neprijetno rezali v rame. Na pobočjih je veter skoraj ponehal in zaradi nošnje sta se segrela. V tem času bi moralo biti po skalnih razpokah že vse rumeno od jegliča, pa so cvetovi še vedno spali kot majhni popki, ždeči v olivno zelenih, mesnatih listnih gnezdecih. H Andrej Trošt S tovorom ne bo šlo naprej Dan se je pričel nagibati, vzpon s tovorom je bil počasen in pošteno utrujena sta že bila, ko sta leskovki zapičila v prvega od napiha-nih zametov. Burja se je proti vrhu zopet prebudila iz navideznega sna. Višje ko sta bila, v močnejših in obilnejših valovih se je mrzli zrak razlival preko roba planote in pljuskal proti dolini. Pojavila se je snežna vejavica. Mina si je debelo ruto spustila čisto do oči, pa je komaj kaj pomagalo, drobne iglice so ju neusmiljeno grizle oči, ki so se solzile, da se je skalil pogled. Če je prehudo zapihalo, sta oprta na palici na pol počenila in obrnila hrbet, ki je prestregel sunek. Šlo je vedno počasneje, burja se je kljub debelim oblačilom pregrizla do teles in po-vampirjeno pila njuno toploto. »Prekleta reč,« je zaklel Anton, ko se je prevrnil v zamet, ki mu ga ni uspelo odkriti s palico, ki jo je v iskanju poti ves čas zabadal pred seboj. Koš mu je neusmiljeno pritisnil na hrbet, tako da je moral najprej potegniti jermene z ramen, preden se je lahko izkopal iz pokrite snežne kotanje. Šele ko je povlekel tovor za seboj, je začutil, da ima roki že čisto odreveneli od mraza. Pritisk tovora je v ramah dušil pretok krvi, stisnjena pest, ki je oklepala palico, se mu je zaradi neobčutljivosti zdela kakor tuja. »Mina, snemi koš in ga postavi sem v kotanjo. Jutri prideva ponju,« je dejal odločno. Dekla je sunkovito stresla z glavo. »Anton, ne nori, gospodar bodo hudi, če prideva praznih rok,« je drdrala skozi šklepetajoče zobovje. Lastni glas jo je še bolj prestrašil, konci rute so ji divje frfotali v vetru in Anton ji je videl po očeh, da sama ne verjame besedam, ki jih pravkar govori. Moral je prevzeti odgovornost in se gospodarju postaviti po robu, če ne gre drugače. Če pride živež v hišo dan ali dva kasneje, se tudi ne bo podrla Gora, kaj šele svet. Vedno temnejše zahodno obzorje mu je prikimalo k tej odločitvi. Rob bi lahko poleti dosegla v četrt ure, zdaj v snegu, a brez tovora morda v slabi uri. Dekli, ki se ni več upirala, je potegnil koš z ramen in ga spustil v kotanjo poleg svojega. Na bližnjem rebru, kjer je bilo popolnoma spihano, je s premrlimi rokami prevalil nekaj večjih skal in postavil piramido, iz katere je štrlela leskovka, da bi v prihodnjih dneh lažje našel tovor, ki ga je sneg pričel nemudoma zasipati. Mina je stala kot kip, dokler je ni stresel za ramena in pahnil na pot. Morala sta pohiteti. Toda to je bilo vedno težje, burja je bila z vsakim korakom proti robu močnejša, sunkovitejša in tuleča kot trop steklih volkov. Morda je tulilo zgoraj, skozi Otliško okno, kdo bi vedel? Anton se je zaganjal naravnost vanjo in plaval skozi zamete, v katere se je pogrezal brez palice, s katero je prej tipal pot. Mina je stopala za njim kot mesečna, vsakič, ko je sunek burje za trenutek popustil, se je opotekla na vse štiri, pa zopet vstala in šla za njim. Tik pod robom ju je ujela tema, tu je bilo najtežje, sneg je v silnem vleku nosilo naravnost in z zadnjimi močmi sta po vseh štirih pripraskala na rob. Še nekaj metrov ju je ločilo od kupa skal z razmršeno bukvijo med njimi, kjer je bilo skoraj suho. Huronski veter je skoraj nenadoma zamrl, slišati je bilo le še oddaljeno tuljenje pod robom. Anton se je naslonil na skale in potegnil Mino k sebi. »Samo da zajameva sapo, Mina, pa greva spet naprej, zdaj bo vse dobro. Poglej, družina je že pri večerji,« je hotel zašepetati vzpodbudne besede otrpli dekli, a iz otrdelih čeljusti se mu je izvilo le nekaj grlenih zvokov. Svetloba lojénke je trepetala skozi temo, kajti okna Ljuknine so bila tako blizu, da bi skoraj zalučal kamen do praga. »Samo še malo, da predah-neva,« si je mislil. Na svodu so migljale drobne zvezde, ki jih je vsakih nekaj trenutkov preletela senca raztrganega oblaka. Njuno trepetanje se je počasi umirjalo. Ne eden ne drugi Bilo je že pozno in Ljukničarka se je ravno namenila upihniti luč. »Prespala sta na senu pri gostilničarju, kot sem ti rekla,« je rekla gospodarju, ki ga je že ves večer mučilo zaradi hlapca in dekle, ki ju je poslal v dolino po živež. Burja se je proti večeru še okrepila, zato je tudi sam upal, da sta ostala spodaj, kjer bosta na varnem počakala, da se vsaj nekoliko poleže. Stisnjeni stenj na sveči je zasmrdel po zažganem govejem loju. Gospodinja se je sklonila k oknu in pogledala proti nebu. »Mogoče se bo še ponoči umirilo,« je mrmrala, da so se šipe meglile zaradi tople sape. »Pusti, pridi vendar v posteljo,« je sitnaril Ljukničar, ko je opazil, da žena stoji nepremično, kot bi ji nos primr-znil na šipo. »O, Marija sveta, pomagaj,« se je nenadoma zdrznila in si pokrila usta z rokami. Ljukničar je bil takoj ob njej. Skozi temo se je proti hiši s počasnim, pijanim korakom opotekala postava. V grozi so se mu naježile vse dlake po telesu. »O bog, hitro,« je otipal in pograbil debelo suknjo z žeblja in si jo navlekel kar čez spodnjo srajco. Ljukničarka je planila k peči in odsunila vratca. Skozi dimnik je buhnil šop isker, ko je na žerjavico vrgla debel čok. Po hiši se je za trenutek razlezla oranžna svetloba. S trsko je zopet prižgala lojenico, ki je zaradi ovlaženega stenja sprva le nejevoljno prasketala. Vrata so se odprla in Ljukničar se je opotekel v notranjost z Mino na rokah. Ko jo je gospodar zunaj prestregel na roke, mu je zlezla skupaj. Naj so se še tako trudili z njo, ni znala niti mogla povedati, kje je ostal hlapec. V popolni zmedenosti je le bledla nesmisle in ni zmogla povedati, kako se je nenadoma prebudila zraven zmrznjenega hlapca in nato kakor vešča krenila proti luči, ki ji je pred nosom nenadoma ugasnila. Postajala je vedno bolj zaspana in v obraz bela, kakor ogrinjalo višar-ske matere božje. »Hitro na peč, da se segreje,« je priganjala Ljukničarka in spotoma naganjala nazaj v sobo otroke, ki so prebujeni in radovedni zaradi dogajanja silili v glavni prostor. Previdno sta ji slekla suknjo. Roki je imela do komolcev trdi kot polena. »Prepozno,« je zastokal gospodar. »Marija, teci hitro po drugega hlapca, v hlev jo moramo prenesti!« Uporabili so še zadnjo možnost, s katero so po teh krajih reševali zmrznjene ude podhlajenim žrtvam, ki jih je zdelala zahrbtna burja. Če bi človeka v takem stanju dali na peč, bi ga le ugonobili v najhujših mukah. Prenesli so jo v hlev, jo slekli in v gnojni kup izkopali veliko luknjo, v katero so nesrečno deklo zakopali vse do vratu. Cele tri dni je tako nepremično ždela v smrdljivem, a toplem gnojnem kupu. Stanje se ji je popravljalo, srknila je že tudi požirek vina po žlici in beseda ji je postajala vedno jasnejša. Povedala je za Antona pod bukvijo, povedala za koša z živežem in skalno piramido z leskov-ko. Gospodar je pod večer poslal po mrtvega hlapca, ki so ga začasno pokopali kar zadaj za hišo v leseno rakev, ki so jo zaradi lisic pokrili s kamenjem in zasuli s snegom. Ob prvi otoplitvi bi ga prenesli na pokopališče, spodaj v Lokavec, kjer so že nekaj rodov v posvečeni zemlji našli svoj mir skoraj vsi prebivalci Ljuk-ničarjevega grunta. Četrto jutro so Mino previdno izkopali iz gnojnega kupa. Še preden ji je gospodinja s toplo vodo izmila umazanijo iz kože, je bilo vse jasno. Vse štiri okončine so bile črne kot oglje. Prenesli so jo v posteljo, kjer je po dveh dneh dobila vročino in čez deset dni podlegla zaradi gangrene. Ko so jo skupaj z Antonom nesli v pogrebu, je bilo že vse rumeno od jegliča. O Ledena pesem Ratitovec na silvestrovo 2001 & in e Marjan Bradeško Tako pripraven je. Strmo se postavi pokonci - in sprejme te v ranem jutru, ko se na vrhu pred kočo v skodeli kadi mleko in dišijo žganci; v zenitu vročega poletnega dne, ko med cvetnim obiljem za nameček zorijo še dišeče jagode; v ugašajočem jesenskem dnevu, ko se dolina umirja in v robovih grejejo le še rumeni šopi trav, na modrino vzhodnega neba pa se že vzpenja mesec. Posebej prijeten je Ratitovec pozimi - vedno zgažen, zaradi skalovja in kar spodobne višine pa tudi prava zimska gora. Kako se torej ne bi nanj podal na silvestrsko dopoldne, da se planinsko leto dostojno zaključi? Že mnogokrat sem se. A tisto leto je bilo drugače. Dolina je bila mračna, čez rob na Prtovču pa so se plazile težke sive megle, vonj vlage je silil v nos in na volnenem puloverju so se brž nabrale kapljice. Ni bilo prav živahno, kar sam sem odšel navzgor v belino. Zglajena pot že na začetku ni bila udobna, še preden pa se okrog robu obrne v Razor, j e zaradi hladu prejšnjih dni postajalo vse bolj trdo in ledeno. Kar tam sem si nadel dereze in v roke prijel cepin, saj bi bilo prečenje strmega pobočja v takem lahko zelo nerodno. Še dobro, da sem s seboj vzel popolno zimsko opremo - brez nje tisti dan ne bi nikoli dosegel vrha. V Razorju so z nizkih smrek že visele velike ledene sveče, na vsako vejo so se obesile, tudi iglice so bile zalepljene v ledeni oklep. Z Vratic je vel rahel vetrič, megla se je tam že cefrala. Postal sem na ravnici. Led na tleh, led na drevju, led vsepovsod. Tisti stekleni, prozorni, vodni led. Previdno sem se vzpenjal v bok gore. Nad ledeni žleb uhojene poti je viselo ledeno cvetje - v centimetrski led objete posušene kobulnice. Krivenčaste smreke je stekleni oklep dobesedno zverižil, tam nekje je stal osamljeni hrast, ki mu listja ni uspelo odvreči. Vsak list je imel čudovit leden ovoj . Okoli mene bukve. Kot lestenci so viseli konci golih vej, težko breme je krivilo vrhove in sive, sicer močne veje pritlikavega, od vetra utrjenega gorskega drevja. Zadihan sem se ustavil. In zaslišal. Ledeno pesem gore. Rahel šum vetra je bil vzrok in spremljava žvenketu, zvončkljanju in cingljanju steklenega ledu, najlepših novoletnih lestencev, najlepših božičnih dreves, kar jih je mogoče videti. Na posameznih modrih krpah neba se je risalo steklo, sonce je nekje obsvetilo zadebeljene ledene kaplje na ukrivljeni vejici. Bila je pesem, srhljiva in nadzemska, nekakšna hladna predslutnja neba. Pesem, ki je ni zložila človeška roka, saj svet še ni rodil mojstra, ki bi znal uglasbiti tako vrhunsko melodijo. Pesem iz nekega drugega sveta. Drobno je žvenketalo, sem in tja je drevo težko zavzdihnilo, zabrnelo pod težo oklepa kot struna harfe, veter se je nekoliko ustavil, cingljanje je pojenjalo, le tu in tam se je oglasila drobcena činela. Skoraj tišina. Potem se je spet vse vzdignilo v crescendo, preko robu se je zagnala naslednja močna sapa, oglasilo se je vse pobočje, nizke ledene skulp- ture smrek so le zaškripale, bukovi lestenci so znova zapeli v tisočerih zvočnih odtenkih ... Odhajalo in prihajalo je, zapelo in se počasi umirjalo. Gora je z vetrom igrala slavnostno simfonijo. Krenil sem navzgor, iz spihanega vršnega pobočja so štrlele nenavadne ledene tvorbe, sneg v zastrugih je očitno navlažil dež in ledena harmonika se je predala prstom vetra. Vonj koče, vonj toplega dima bukovih polen je naznanil, da se lepo planinsko leto zaključuje. Orjaški flancat in dišeč lonec čaja sta se znašla pred razgretim obrazom. Medtem se je nebo raztrgalo, veter je megle potisnil še niže v mračno dolino, in gora je zasijala v popolni kristalni podobi. Znova sem šel tja v led, ostro je zarezal veter v obraz, in z vso opremo sem se komaj vzpel na bližnji vrh. Odbleski sonca, ki se je medtem izmotalo iz megle, so prihajali z vseh strani, Kamor sem pogledal, se je svetlikal led. Previdno in počasi sem sestopal, gozdni lestenci so še vedno žvenketali, le da so dajali že več svetlobe kot zjutraj - sonce je tam gori zmagovalo s svojo lučjo, le toplote v zimski hlad ni uspelo prinesti. Z ledom ovešene smreke v Razorju so bile zadnja slika gora tistega leta. Potem sem se zopet potopil v megleno dolinsko brezobličnost. Pesem ledu je zamrla, s Prtovča sem slišal le še bučanje vetra, ki je brusil robove Ratitovca nekje nad oblačnim silvestrskim pokrivalom. O DuMo pohodništvo • alpinizem • jamarstvo r w' gorniška oblačila • turne vezi plezalna oprema • čevlji Tilak • Bask • Naxo Singing Rock • Kayland 0 Vladimir K. Vsi sveti, dan spomina na mrtve Orel & Anka Vončina Rt \ \ Sferri 109»«^ fcj- L^P^ k J Luna nad vrhovi »Obveznosti« do naših dragih pokojnih smo že opravili, želja po srečanju s sorodniki pa ni bila tako velika, da bi premagala željo po jesenskem potepanju. Sonce, veter - močan severo-zahodnik -, temperatura malo nad ničlo. Naslednji dan me je čakala celodnevna tura, zato sem vprašanje kam in za koliko prepustila Urošu, vedel pa je, da si želim na Poldanovec (1299 m). Skozi Zadlog na Malo Goro in na Preski na desno skozi Tisovec. Gozd je že izgubil svoja pokrivala, zato so se pred nama odpirali lepi razgledi. Na glas sem razmišljala, da sama ne bi več našla poti, po kateri smo se nekoč dvignili od Belčnih klavž - Putrihovih klavž in presekali Tisovec ter stopili na plano pod Oblim Vrhom (1109 m) na Gori. A odcep, na katerem m Dan Briški smo med Putrihom (1124 m) in Špičastim Vrhom (1106 m) stopili na rob in se razgledali po vsem krajinskem parku Zgornja Idrijca, sem takoj našla. Tudi ta dan je bil pogled širok in jasen. Od Krna na levi čez vso verigo Julijcev, tistih višjih in onih tolminskih nižjih, prek Kamniških in čez Ljubljano do Slivnice. Na desni se je iznad drevja iztegovala skalna škrbina in obljubljala še lepši razgled. Oprijemajoč se vej in korenin sva se vzpenjala proti njej. Škrbina se je kot ozek pomol iztezala v zrak nad prepa-dno strugo Belce. Teren je zahteval res skrajno pazljiv korak in pomoč vseh štirih okončin. Burja nama je bičala prsi. Neučakano sem se za trenutek že vnaprej želela naužiti razgleda, čeprav delnega, in ... ostrmela: še nekoga je zmamil mikavni skalni rogelj, še nekdo je nastavljal prsi vetru, še nekdo je s še večjimi sposobnostmi pregledoval okolico, burja mu je kodrala perje in razkrivala spodnji svetlejši puh. Takoj sem ga prepoznala, njegovo več kot polmetrsko postavo, bil je planinski orel (Aquila chrysaetos). Uroš je bil nekaj korakov pred menoj. S pritajenim glasom in kretnjami sem ga hotela opozoriti nanj. A besede je odnašal veter in kretnje niso bile opažene. Žal sem vzbudila pozornost obeh hkrati. Uroša je kar spodkopalo, objel je skalni rogelj, tipajoč za aparatom. On pa nama je, skoraj na dosegu roke, namenil pogled z leve in še z desne. V njegovih velikih zrklih sem videla svoj odsev. Z ostrimi kremplji se je oprijemal skale, njegove velike rumene oči so naju, vsiljivca, strogo preiskovale in pogled na njegov močni kljun je bil prav strašljiv. Le razprl je še krila in zajadral na vetrnem valu tja na Putrih. Še vedno v tišini sva pozneje uživala razgled s Poldanovca. Ostro zarezane grape, ki so padale izpod Vojskega, so naju vzele vase. Pod nama je bilo 1000 višinskih metrov zraka do sv. Frančiška v Gorenji Trebuši, bila sva na mogočnem razglednem tronu. V Urošu pa je kljuvalo: »Le zakaj nisem bil pozornejši, napravil bi lahko fototrofejo svojega najmogočnejšega profesorja.« Opazovanje njega in njegovih sorodnikov je omogočilo današnji razvoj jadralnega letalstva. Pa kaj bi s fotografijo, najina v srcu ne bo nikoli zbledela. Tudi tam na Putrihu je v tišini premleval orel: »Prevarala sta me, le burja jima je pomagala, da sta se mi prikradla za hrbet. Te napake si nikoli več ne bom dovolil, pa naj jima bo, videti sta bila srečna.« In visoko dvignjeni nos Poldanovčeve sence tam nekje pod vojskarskim Jelenkom je poslušal in razumel. O fi ^.19* rA .i- s.f. r ,'J r Wa vrhu Skutnika, zadaj Vrh Laške Planje Vladimir Habjan Zaščitna očala za športe v naravi Kaj je dobro vedeti pred nakupom očal? & Simon Slejko Znano je, da večja izpostavljenost svetlobi ultravijoličnega (UV) spektra kvarno vpliva na kožo, oči in imunski sistem. Zato bi se morali športniki, kljub temu da zaenkrat večino od sonca izsevane kratkovalovne, visokoenergij-ske in zato najbolj nevarne svetlobe UV (FUV in UVC, deloma UVB) na srečo vpije ozonski plašč, ki obdaja Zemljo, pri gibanju v naravi v vseh letnih časih in v vsakršnem okolju ustrezno zaščititi. Ker se izpostavljenost svetlobi UV veča z višino - poveča se za približno pet odstotkov na 1000 metrov - in z odbojnostjo okolice, sodimo gorniki zaradi žarčenja UV med še posebej ogrožene skupine športnikov. Zaščitna očala in predpisi Lastnosti leč očal, namenjenih zaščitni uporabi pri aktivnostih v naravi, uravnava več predpisov različnih tehničnih standardov. Izdelovalci leč večinoma upoštevajo norme treh regulatornih teles: ameriškega (predpis ANSI Z80.3-2001 in predpis ANSI Z87.1, ki se nanaša na mehanske lastnosti leč), evropskega (predpis EN 1836:2005) in avstralskega (predpis AS1067). Avstralski standard pozna pet stopenj zaščite. Leče obravnava glede na sposobnost absorpcije, pri čemer stopnji 0 ustrezajo izdelki, ki zagotavljajo nekaj zaščite pred svetlobo UV in sijem vidne svetlobe, s stopnjami 1, 2 in 3 zaščita narašča in s 4 doseže najvišjo vrednost. Ameriški standard predpisuje lečam tiste mejne lastnosti, da jih lahko imenujemo zaščitne. Zaščitne leče so po tem predpisu tiste, ki omogočajo prehodnost največ enemu odstotku svetlobe spektra UVB (280-315 nm), svetlobe spektra UVA (315-380 nm) pa smejo prepustiti pol manj, kot prepustijo vidne svetlobe. Evropski predpis je v opisnem ocenjevanju lastnosti podoben avstralskemu. Z oznako 0 so označeni izdelki z nezadostno zaščito pred svetlobo UV, z oznakami 1, 2 in 3 pa izdelki z zadostno, dobro in popolno zaščito. V gorah in na morju je priporočljiva uporaba leč s stopnjo zaščite 3 in 4 po avstralski oziroma 3 po evropski lestvici. Leče z najvišjo stopnjo zaščite zaradi visoke absorpcije tudi vidne svetlobe običajno niso primerne za vsakodnevno uporabo v prometu! Vrste in lastnosti leč očal Namen leč očal je zaščititi oči uporabnika pred kvarnimi učinki svetlobe, vremenskimi vplivi in deloma mehanskimi poškodbami. Glede na material, iz katerega so izdelane, razlikujemo leče iz mineralnega stekla in leče iz umetnih materialov (poliakrila ali polikarbo-nata). Pri izdelavi leč najpogosteje uporabljen polikarbonat je tako imenovani CR-39 - alildi-glikol karbonat. Steklene leče izdelujejo z brušenjem in poliranjem, leče iz umetnih materialov pa z vlivanjem, odtiskovanjem, laminiranjem ali s kombinacijo vseh treh načinov. Leče iz mineralnih stekel so zelo odporne na poškodbe površine (praske), vendar so relativno krhke in zato nevarne, saj se ob morebitnem udarcu, ki je pri aktivnostih v naravi mogoč, lahko zdrobijo in z ostrimi robovi drobcev poškodujejo uporabnika. Steklo svetlobo dispergira v manjši meri kot umetni materiali in ima manjši lomni količnik ter zato boljše optične lastnosti. Pri enaki debelini je steklena leča težja od leče, izdelane iz umetnih materialov. Leče iz umetnih materialov so mehkejše od steklenih leč, zato mora biti njihova površina pred poškodbami nujno obojestransko zaščitena s posebnim premazom. Polikarbonatne leče so v primerjavi s steklenimi odpornejše in se, kar je najpomembnejše, ob udarcu ne zdrobe, lahko pa se zvijejo ali počijo. Že surov polikarbonat zadržuje svetlobo UV bolje od stekla in prepušča manj vidne svetlobe, zato za visoko učinkovitost zaščite potrebuje manj dodatkov in dodatne obdelave. Leče iz poliakrilata so bolj krhke od polikarbonatnih in slabše ščitijo pred svetlobo UV. Gledano v celoti so stroški izdelave leč iz umetnih materialov načeloma nižji od stroškov izdelave enako učinkovitih steklenih leč. Leče lahko izdelovalci s pigmentacijo tudi obarvajo, s čimer dosežejo manjšo prepustnost leč za določen del vidnega svetlobnega spektra in svetlobo UV ter posledično manjši svetlobni tok, ki prehaja skozi lečo do očesa. Znano je, da rumeno, sivo, rdeče in zeleno obarvane leče v pogojih slabše osvetljenosti, v megli in difuzni svetlobi precej izboljšajo vidljivost in kontraste. Podobno velja za leče rjave barve, vendar je potrebno vedeti, da te leče hkrati bolj izkrivljajo barve in zato niso primerne za uporabo v prometu. Modre in vijolične leče igrajo v svetu zaščitnih očal zgolj estetske vloge in nimajo Očala ščitijo tudi pred vetrom in prahom ^ Boštjan Likar Očala pridejo prav tudi v nižinah večjih učinkov na izboljšanje optike v posebnih svetlobnih pogojih. Poleg pigmentacije lahko izdelovalci na lastnosti leč vplivajo tudi še z nekaterimi drugimi dodatki in tehnikami izdelave. Fotokromatske leče se zaradi posebnih na svetlobo spektra UV občutljivih dodatkov v matrici osnovnega materiala (gre za srebrove halide v steklu in oksazin v umetnih materialih) odzivajo na povečanje ali zmanjšanje osvetljenosti (s svetlobo spektra UV) z obarvanjem (potemnitvijo) in posledično večjo refrakcijo oziroma osvetlitvijo in zvečanjem svetlobne prehodnosti leče ter s tem regulirajo količino svetline, ki prehaja skozi lečo do očesa. Dobro je vedeti, da hitrost in stopnja po-temnitve nista odvisni samo od jakosti svetlobnega toka, ki pada na lečo, pač pa tudi od temperature okolja. V hladnem okolju poteče po-temnitev hitreje in bolj popolno kot v toplem, leča pa se v prvotno stanje obarvanosti vrača počasneje. Oziroma - če povem drugače - ob enaki stopnji osvetljenosti bodo fotokromat-ske leče na poletni plaži manj zatemnjene kot na zimskem vršacu, a se bo v senci njihova prepustnost za svetlobo zaradi višje temperature bistveno hitreje povrnila v začetno stanje. Ker kemijsko reakcijo potemnitve aditiva proži zgolj svetloba spektra UV, fotokromatske leče v avtomobilu ali zaprtem prostoru z umetnim virom svetlobe, ki ne seva svetlobe spektra UV, ne delujejo (ne potemnijo). Polarizacijske leče odstranijo z vgrajeno polarizacijsko matrico tisto komponento svetlobe, ki niha vzporedno z matrico in s tem (na primer) odblesk svetlobe na vodni površini ali površini snega. Polarizacijske leče radi uporabljajo predvsem ribiči in jadralci. Te leče otežijo odbiranje podatkov z zaslonov LCD (tekoči kristali), ročnih inštrumentov -ur, GPS-ov in višinomerov. V malhah izdelovalcev leč lahko poleg leč z vsemi zgoraj naštetimi lastnostmi naletimo še na leče z vodoodbojnimi premazi in s premazi proti bleščanju. Hidro-m Simon S|ejko fobni premazi na lečah so namenjeni preprečevanju rošenja in nabiranja umazanije. Pogosto so uporabljeni pri smučarskih očalih in očalih, ki se uporabljajo pri športih, kot je na primer kolesarstvo. Premazi proti bleščanju izboljšujejo optične lastnosti leč. Ker zmanjšujejo lomni količnik svetlobe na površini leče, izboljšujejo svetlobno prehodnost in s tem posledično vidljivost v pogojih manjše osvetljenosti. Dobra novica za vse, ki uporabljate korekcijske leče in bi radi hodili v gore brez dodatnih zaščitnih očal, ki se na najrazličnejše mogoče in nemogoče načine vpnejo na okvir korekcijskih očal ali nasprotno, je, da nekateri večji izdelovalci športnih očal (Oakley, Nike) po naročilu izdelujejo tudi zaščitne leče z integrirano korekcijsko funkcijo. Izbira želene vrste leče je ob vsej ponudbi na tržišču in ob upoštevanju vseh nasvetov zamuden posel, zato je priporočljivo, da pred odhodom v trgovino sestavite pisni nabor zahtev, ki bi jih morala leča po vašem mnenju izpolnjevati. Le-ta vam bo precej olajšal izbiro. Okvir očal Okvir očal povezuje glavo uporabnika in leče očal v funkcionalno celoto. Okvirji športnih očal so običajno izdelani iz poliamida, cenovno zelo dostopnega elastoplastičnega in lahkega materiala, ki ga je lahko oblikovati, ter redkeje iz kovin ali kovinskih zlitin (oblikovalska očala). Ko svet pride k meni Nemir me venomer na pot poganja, po svetu radovednost žene. Znanja, lepot še novih si želim ujeti, uživati, nabirati spoznanja. A svet je velik - kar težko dojeti razdalje je, razlike. Ko odzvanja v ušesih mi beseda tuja, peti potiho mi srce začne, kar sanja: vrniva se domov, saj spet objeti želim najljubše, vztrajno me priganja. Potem se vrneva na gore svoje in tákrat mi srce naglas zapoje. Razdalje zmanjšajo se, da obzorje je čisto blizu, zlahka želje moje potujejo, nič več ni daleč morje. Pozabim gnečo, naglico, zastoje, naporna potovanja, semaforje. Nikamor mi ni treba: zvezdne roje dosežem z roko, skrivne koridorje odpre mi svet, ves moj, in z mano poje. Mojca Luštrek S poti na Kobariški Stol Med Sočo in Nadižo svet se vzpenja; na hrbtu tem pojezdim nad meglice, na trate pisane, med gozdne ptice, med prve žarke, ko se dan začenja. Megla dviguje se iznad Nadiže, potegne se po grapi in pretoči čez sleme se, spusti se proti Soči, z jezikom rosnim z jutra mrak poliže. Ne slišim več zvoná, ki uro bije; tu zgoraj kravji zvonec mi pozvanja, z njim dober dan mi vošči Krejska planja. Ustavi čas se sred te lepotije; namesto ure le srce tiktaka, utripa srečno - drugo že počaka. Mojca Luštrek Okvir očal sestavljata nosilni ročici (ušesna dela) in nosni mostiček z nosilcema leč, ki sta lahko polna, polovična, lahko pa so leče vpete v okvir brez nosilca (v tem primeru so mostiček in ročici pritrjeni neposredno na leči). Nosilni ročici sta lahko na koncu ukrivljeni, da se prilegata uhljema in tako nataknjeni nosita okvir z lečama, ali pa ravni z dodanimi gumijastimi elementi, ki omogočajo dober oprijem. Večino okvirjev očal z ravnima ročicama je potrebno pri nadevanju nekoliko ukriviti. Efekt vzmeti dodatno pripomore k boljšemu oprijemu in večji stabilnosti okvirja pri nošenju. Velikost nosnega mostička je običajno nastavljiva in jo je mogoče prilagoditi širini in višini temena nosu. Velikost mostička vpliva na občutek udobja pri uporabi, stabilnost okvirja in velikost nezaščitenih rež ob lečah in okvirju, skozi katere lahko prodre moteča svetloba. Nekateri okvirji uporabniku omogočajo, da glede na vremenske pogoje ali zahteve športa lastnoročno in po potrebi menja leče očal. Premisleka vredna investicija, sploh če nameravate športna očala uporabljati pogosto in pri različnih športnih disciplinah. Pri izbiri okvirja torej velja biti pozoren na reže ob okvirju in lečah, ki naj bodo kolikor se le da ozke (velikost lahko preverimo z ogledalom ali gledanjem v tla in proti nosu, svetline naj bo čim manj), in na stabilnost ter oprijem okvirja očal. Slednja parametra najlažje preizkusimo tako, da se z očali na obrazu nagnemo v predklon ali da stoje pokonci intenzivno od-kimavamo z glavo in opazujemo, kaj se dogaja z okvirjem. Zaključek Uporaba ustreznih zaščitnih očal pri aktivnostih v naravi zavaruje uporabnikove oči pred škodljivimi posledicami izpostavljenosti svetlobi UV, pred vremenskimi vplivi in deloma pred mehanskimi poškodbami. Ustrezno izbrani vrsti leč in okvirja omogočata udobno in varno nošnjo in ne nazadnje predstavljata tudi dobrodošel estetski dodatek. Naj na koncu opozorim, da pričujoči članek zaradi obsežnosti obravnavane teme še zdaleč ni izčrpen. Ukvarja se le z najosnovnejšimi pojmi, ki bi jih morali poznati, ko se odpravljamo nakupovat zaščitna očala. O Turno smučanje v Afriki Želja se uresničuje - v Maroku je sneg & in m Breda Pirc Odkar sem pred leti imela priložnost videti diapozitive o turnem smučanju v Atlasu, gorovju, ki se razteza v severni Afriki, je v meni tlela želja, da bi nekoč tudi sama doživela to pustolovščino. Kot se je izkazalo, je želja dozorela ravno ob pravem času - za turno smučanje s štiritisočakov je vendarle potrebnih kar nekaj izkušenj, kondicije, priprave. Ko so me znanci in prijatelji spraševali, zakaj neki grem smučat v Maroko, češ ali je sneg tam drugačen kot doma, sem vedela le to, da je sneg najbrž enako bel ali pa mogoče za odtenek bolj peščene barve in da so gore povsem drugačne, pokrajina svojevrstna in raznolika, razsežnosti ogromne. Povsem zadosti, da se z velikim pričakovanjem priključim majhni skupini, ki jih druži skupna želja - povzpeti se na smučeh na najvišje vrhove Atlasa, se z njih razgledati proti daljni puščavi, Nad vasjo Imlil odvijugati po širnih pobočjih štiritisočakov, ob tem pa tudi doživeti deželo in ljudi v čim pri-stnejših in raznolikejših odtenkih. 10. februarja se je naša skupina šestih popotnikov po varnem pristanku v Marakešu vkrcala v kombi, ki nas je skupaj z našim vodnikom Žigom čakal na letališču. Prvi vtis v zgodnjepopoldanski pripeki (okoli 20 °C) je bil pravljičen: pogled na palme, kamele, zoreče pomaranče, kaktuse in oljčne nasade z verigo bleščeče belih, zasneženih gora v ozadju nas je prevzel in počasi smo začeli dojemati, da tiste težke, 20-kilogramske transportne vreče ne vlačimo s seboj kar tako. Res je, v Maroku je sneg, vremenska napoved za naslednje dni pa idealna. Smučat gremo! V tistem trenutku nas prav nič ne bi zadržalo v dolini, vleklo nas je v gore kot magnet. Pogled na Jebel Toubkal Spanje pri Berberih Kombi nas je odpeljal v berbersko vas Imlil, v hrib naslonjeno naselje skromnih bivališč na nadmorski višini 1750 metrov. Tu se civilizacija umakne, stroji utihnejo, tempo življenja se upočasni, za trenutek celo ustavi. Pot v vasico so najbrž oblikovale živali - koze, mršave krave in mule, ki so edino prevozno sredstvo za naselja pod gorami. Pot je speljana med ogromnimi, starodavnimi drevesi, čeznjo pa se stekajo potoki in potočki žuboreče studenčnice, ki mezi iz skal, razpok, žlebov. Ena od skromnih hišk brez strehe nas je sprejela v svoje zavetje, prijazni gostitelj, lastnik »hotela«, pa nas je za dobrodošlico pogostil z orehi in čudovitim, dišečim metinim čajem. Prostori, opremljeni v pristnem berber-skem slogu, so pričarali prav posebno vzdušje, razgled s terase pa nas je vedno znova očaral. Zahajajoče sonce je rožnato obarvalo zasnežene vrhove nad vasjo, šumeča pesem gorske reke, ki se prebija po soteski proti dolini, se je mešala z glasovi živali in občasno z glasom mu-jezina, ki je z vaškega minareta pozival vernike k molitvi. Po preprosti in okusni berberski večerji ter kamiličnem čaju smo sladko zaspali. Odhod v gore Živahno, kristalno jasno jutro je bilo polno pričakovanja. Med zajtrkom so se na vegastih stopnicah pred našim domovanjem že gnetli nosači, ki so našo opremo po posebnem sistemu naložili na hrbte mul. Naprej smo protestirali, ko so ubogim mulam naložili tudi naše nahrbtnike, a smo se vdali v usodo »turista« in opremljeni le s palicami in fotoaparati krenili na kakih pet ur dolgo pot po dolini do izhodišča za vzpone na vrhove - koče Toubkal na višini 3200 metrov. Slikovita pot vodi nad sotesko z gorsko reko, pobočja so utrjena s terasami, na katerih je že zelenela trava, domačini pa so obrezovali sadno drevje. Večja in manjša naselja so pripeta na pobočja na videz krušljivih gora, do višine kakih 2000 metrov redko poraščenih z golimi drevesi, za katere smo presenečeni ugotovili, da so orehi. Srečevali smo domačine, ki so hiteli po opravkih v dolino, nekateri peš, drugi (samo moški) so jahali na mulah, ustavljali so nas in spotoma trgovali s svojimi tipičnimi berberskimi izdelki. Obljubili smo, da se oglasimo ob povratku. Nekako na 2300 metrih se je začenjala strnjena snežna odeja, tu je tudi najvišje ležeče naselje Berberov: hiške, razmetane med balvani, deroča reka, sneg na pragu, gola stopala v sandalih, živahni obrazi moških, za rutami - feredžami skriti obrazi žensk. Tu so tovor od mul prevzeli nosači, za nas pa se je začenjalo naše najljubše opravilo - pohod na smučeh. Po odličnem kosilu (obilnih in raznovrstnih solatah, lepinjah in metinem čaju), ki so nam ga kuharji postregli na balvanu ob poti, smo se preobuli in se na smučeh odpravili naprej. Nekajkrat smo morali celo sneti smuči, saj je sonce pridno pobiralo sneg. Sredi popoldneva, tik preden se je sonce skrilo za bližnje vrhove, smo prispeli do koče. Kljub nadpovprečno toplemu vremenu se je v trenutku močno ohladilo, sneg pa je dobil hru-stljajočo skorjico. Zavetišče Toubkal je vgnezdeno v zgornjem, precej ozkem delu doline in je odlično izhodišče za zimski vzpon na najvišji vrh Atlasa -Jebel Toubkal, 4165 metrov. Ko smo prispeli, je bila koča sorazmerno prazna, lahko smo si izbrali najboljša ležišča na pogradih vlažne, nezakurjene sobe. Našo skupino je spremljal lokalni vodnik Brahim, imeli smo tudi svojega kuharja, ki je vse dni zares dobro skrbel za naše želodce z obilnimi obroki zelenjave, ogljikovih hidratov, malce mesa, slastnimi pomarančami ter nas crkljal z metinim in kamiličnim čajem, piškotki in celo ocvrtimi slanimi miškami. Jedilnici nista bili zakurjeni, skupni »salon« s kaminom pa je proti večeru postajal vedno bolj živahen. V kaminu so prasketala polena oljke, dišalo je po prepotenih nogavicah in čevljih, metinem čaju, praženi čebuli. Po večerji in ka-miličnem čaju smo se kmalu zakopali v spalne vreče, saj nas je zjutraj čakal vzpon na najvišjo goro Toubkal. Vzpon na Toubkal Jutro je bilo obetavno, modro nebo, brezvetrje, ne premrzlo. Pred kočo smo se razdelili v Vzpon na Adrar dve skupini - polovica je krenila v strmino nad kočo z derezami in smučmi na nahrbtnikih, polovica pa z vodnikom Brahimom na smučeh. Že prva strmina nam je zavezala jezike, trdi sneg je zahteval popolno koncentracijo. Napredovali smo zlagoma, vsak s svojimi mislimi in željami v nahrbtniku, z vsakim korakom bližje cilju. Pobočja, ki smo jih puščali za sabo, so obetala lepo smuko, skalne gmote nad nami, ki so jih prekinjala strma snežišča, pa so zbujale spoštovanje in občudovanje. Temne bazaltne skale so se v čudovitih odtenkih bleščale v soncu. Na rami, kjer je svet postal strmejši in bolj skalnat, smo si oprtali smuči na nahrbtnike ter z derezami in cepini zagrizli v strmino. Kljub spoštljivi višini blizu 4000 metrov smo lepo napredovali in bili na vrhnjem platoju nagrajeni z najnever-jetnejšimi razgledi. Nič se nam ni mudilo, drug za drugim smo počasi prispeli na vrh. Stiski rok, srečni nasmehi, čestitke, juhej ... Nobene gneče, spokojnost, neskončni razgledi ... Tam na vzhodu se začenja Sahara, proti severu neskončna ravnina, kjer slutim nasade oljk in pomaranč, na jugu in zahodu verige gora v odtenkih od temno rjave do svetlo peščene, pajčolan mrenastih oblakov na modrem nebu. Stala sem tam na vrhu, počutila sem se tako neznatno, srkala sem to nenavadno lepoto pokrajine vase. Bilo je kot v sanjah - brez sapice vetra, na zasneženem štiritisočaku, na vročem afriškem soncu. In čaka me spust na smučeh, ki sem si ga tako želela . Pa vendar, najbrž bo treba obleči velur, stati na zasneženem štiritisočaku v sami majici je malce lahkomiselno. Spočili smo se, podprli in pripravili na spust. Trikrat sem preverila, ali je vse na svojem mestu, pritrjeno, zapeto. Tam na strmini pod vrhnjim platojem si padca nikakor ne smeš privoščiti, saj se konča s skalnim skokom. Žiga je spretno vodil mimo skal, skozi kratek, ozek žleb na široko in strmo pobočje pod vrhom. Sneg je bil ravno pravšnji, brez kakih skritih pasti ali klož, tako da smo lahko varno odsmučali do rame, kjer so se nam pridružili še ostali člani skupine, ki so pustili smuči nekoliko niže. Še en precej strm in ozek žleb nam je dal misliti, potem pa smo se lahko svobodno prepustili užitkom smučanja, risanju vijug po široki krnici, dokler nam ni pošla sapa. Uh, ko bi znala zavriskati kot Kekec, slišali bi me do Škrlatice in Južne Afrike! Zadnji spust nad kočo je bil pika na i, srenec in krasna strmina prav do koče, kjer smo si med gnilimi kumarami in čebulnimi olupki sneli smuči in se po stopnicah povzpeli do vhoda. Menda smo bili edini, ki smo tistega dne smučali s Toubkala. Vse, ker je sledilo temu popolnemu dnevu, je bil le še hedonistični dodatek: dobrodošlica s čajem, okusno kosilo in večerja, vmes pa posedanje, klepet, obujanje spominov na turo, gretje ob kaminu ... V čudovitem vremenu po okoliških štiritisočakih V naslednjih dneh smo v čudovitem vremenu presmučali še nekaj okoliških vrhov in sedel nad kočo in prav vsak zase je bil neponovljiva dogodivščina. Presmučali smo pobočja Ouanoukrima, štiritisočaka z dvema položnima vrhovoma, vendar za adrenalinski dodatek poskrbi srednji del ture, strm žleb, ki Zadnja tura nekoliko spominja na Jalovčev ozebnik. Dan kasneje smo se povzpeli Adrar (4035 m), na katerem je komaj kaj več prostora kot za štiri ljudi in cepine. Smučali smo s sedla nad krnico, ki se je kopala v soncu in ponujala svoje neskončne strmine, da jih prepredemo s svojimi sledmi. Tudi zadnji dan našega bivanja v gorah nas je jutro obdarilo z modrim nebom, zato smo se povzpeli na sedlo, ki smo ga prihranili za slovo. Dopoldne je prehitro minilo, zadnje kosilo, slovo od koče, pakiranje in že smo stali na smučeh, pripravljeni na odhod v dolino. Spust na smučeh je bil zanimiv in zabaven, smučali smo po desnem bregu struge gorske reke, mimo balvanov, čez snežne mostove, ki so se občasno sumljivo ugrezali, saj je pod njimi živahno žuborela voda. Pravi adrenalinski park, prvinski in atraktiven, ki je zahteval vso spretnost in nas zaposlil, da smo občasno lovili zrak in ravnotežje. Prišel je trenutek, ko smo morali dokončno sneti smuči in jih oprtati na nahrbtnike, nekaj kasneje pa so jih na svoja pleča prevzele mule. Večer je z neko posebno mehkobo in oto-žnostjo legel nad vas Imlil, gore so sijale in za slovo nam je ponoči veter pripravil poslovilni koncert - premetaval in odnesel je vse, kar ni bilo pritrjeno. Zjutraj nam je pogled na gore zgovorno sporočal, da je ugodnih razmer konec, veter je zagospodaril v gorah . Vrnitev v civilizacijo Prišel je čas za civilizacijo, Marakeš nas je posrkal vase s svojim orientalskim utripom in živahnostjo, značilnima za velika mesta z dušo. Še vedno pod vtisom doživetij v gorah smo se potepali med prodajalci vsemogočega blaga, se sladkali s svežim pomarančnim sokom na trgu Jemaa I-fna, občudovali spretnosti uličnih nastopačev z opicami, plešočimi kobrami, spoznavali mesto in njegove prebivalce v kontrastnih odtenkih. Naslednje mesto, ki nas je sprejelo za en dan in eno noč, je bila Casablanca, večmilijon-sko mravljišče prebivalcev številnih ras in barv, mesto blišča in hirajočih beračev, osupljivih prizorov na bazarju v revni četrti, sproščenih mladcev, ki sredi prometne ceste postavijo gole in igrajo nogomet med vozečimi avtomobili ... Mesto na obali hladnega Atlantika, ki se ponaša z eno največjih mošej na svetu, zgrajeno pred dobrim desetletjem in imenovano po kralju Hasanu II. Ko sem stala na ogromni ploščadi in opazovala neskončne nize arkad, mavrične mozaike, množico, ki se je zgrinjala k svetišču, so mi pred očmi živo vstajale podobe bazaltnih stolpov v verigi Atlasa. Kot že tolikokrat sem našla odgovore in vero v svojem svetišču - v gorah . O NEODVISNI TEST - LAVINSKE ŽOLNE Vir: Deutscher Alpenverein e.V. ( DAV ) Munich 2007 Lavinska žolna Realni domet Krog delovanja Pieps -DSP 34 m 60 m Barryvox -Opto 3000 5 m 10 m Mammut -Pulse 16 m 30 m Ortowox -x1 5 m 10 m Ortowox -d3 9 m 20 m Tracker -DTS 10 m 20 m Arva-Advanced 22 m 40 m Arva -Evolution+ 17 m 30 m "Realni" domet; je domet lavinske žolne, primeren za vse uporabnike v najslabšem položaju reševanja. "Realni" domet je priporočena metoda referenčnih planinskih organizacij, društev in inštitutov. Za hitro določanje položaja zasutega v plazu je domet odločilnega pomena! Testirani so samo boljši modeli proizvajalcev. (Ortovox -S1 je tehnično enak modelu Ortowox -d3.) RNNflPURNfl ANNAPURNA trgovina Krakovski nasip 4, Ljubljana e-pošta: info@annapurna.si tel.: 01/426 34 28 www.annapurna.si Čas je življenjskega pomenal PLAZOVNE ŽOLNE PIEPS DSP • ima vsaj enkrat večji "realni" domet kot vse druge žolne na slovenskem trgu • je izredno enostavna za uporabo • programska verzija 5.0 pomeni revolucijo na področju diferenciranja večih signalov PIEPS Freeride najmanjša, najlažja in najcenejša lavinska žolna na svetu! Ker deluje popolnoma digitalno je med lavinskimi žolnami nižjega cenovnega razreda daleč najenostavnejša za uporabo. PLAZOVNI ZRAČNI MEH ABS nahrbtniki • ABS nahrbtnik lahko prepreči da bi vas zasul snežni plaz • Ali bo nekdo preživel snežni plaz, je odvisno od tega ali mu uspe ostati na površju več na spletni strani: abs-lawinenairbag.de J PRI NAS JE SAMO NAJBOLJŠE DOVOLJ DOBRO! Želje za novo leto 2008 Vrh goré je naše srcé. Po skalah in snegu nam noge drve. Ko spet leto odhaja in penine šume, v mislih se novi načrti budé. Naj varno med vršace vas ponesejo nogé in se z mirom v duši spet oči vam zaiskre. Katja Podergajs Pri pisanju novoletnih voščil je težko biti izviren. Napisanih je toliko lepih besed in želja, da se pod njihovo težo krivijo hrbtenice poštarjev ali zapolnijo elektronski poštni nabiralniki. Veliko jih je napisanih ali izrečenih le zato, ker se v prednovoletnem času tako spodobi in nas družba dobesedno prisili v to. Ne pa resnično iz srca. Ker je tudi tale napisana na pobudo urednika PV, ni pristna. Zato vam ne želim nič. In upam, da bo tudi brez mojih želja vaše leto fantastično! Na srečanje v stenah! Martina Čufar Moja novoletna želja je letos zelo skromna. Vse, kar si želim, je, da bi se hrbtenica, ki se je zlomila, ko sem s čednim, nadvse pripravnim grifom vred odletel in pristal s hrbtom na polici deset metrov niže, čim prej zacelila; da bi normalno hodil in se enkrat na pomlad podal na prijetno, nezahtevno turico v kakšen »odmaknjen« kotiček Kamniških Alp. In da bi proti jeseni že pošteno tipal grife v kakšnem plezališču. Kar pa zadeva planinsko in ostalo ljudstvo: vsak zase ve, kaj najbolj potrebuje in česa si najbolj želi. Brez težav bi lahko pošteno udaril mimo, če bi kar na splošno vsem skupaj nekaj zaželel. Lahko bi se zgodilo, da kdo tistega sploh ne bi potreboval, ker ima že preveč, tistega, česar mu manjka, pa jaz niti omenil ne bi. Zato pravim, naj se vsakemu izpolni, kar si najbolj želi, tudi tista najbolj skrita želja, na katero si niti dobro pomisliti ne upa. Planinskemu vestniku pa želim, da bi bil vsak mesec razprodan in bi moral povečati naklado. Srečno! Mire Steinbuch V letu 2008 vam želim varne stopinje, trdne oprimke in rdeče sončne zahode. Pavle Kozjek Na prvi pomladni dan novega leta bo šele šest let, odkar sem se zapisala planinstvu. Doslej se mi še ni nabralo kaj prida dvatisočakov, zato pa toliko več prijetnih kotičkov in kucljev. Po stažu in dosežkih torej spadam med zelence. Ampak zelena je barva upanja, poleg tega pa se menda najlepše ujema z rdečo, barvo ljubezni. Ta pri meni žari in se iskri, da je veselje, pregovor, da star panj, ko se enkrat vname, dolgo gori, pa mi daje upanje, da še ne bo kmalu ugasnila. Vsem sorodnim dušam želim, da bi vam srce v novem letu čim večkrat zapelo od sreče na kakem razglednem vrhu ali pa zapredlo od ugodja kje na cvetoči planini, da bi tiho uživali samoto sredi tople stene ali na zaledenelem slapu ali pa z vriskom dvignili zastavo na koncu globoke gazi kje visoko pod nebom, kamor je dano le redkim. Upam, da boste vsaj nekateri svoja doživetja ovekovečili v sliki in besedi ter si jih tako delili z vsemi nami, tudi v našem ljubem Planinskem vestniku. Njegovim urednikom prav tako voščim vse dobro: srečno roko pri urejanju revije in veliko zadovoljnih bralcev. Mojca Luštrek Visoko na nekem robu sta stala starec in otrok ter gledala spenjene valove gorske reke, ki je izdolbla globoko sotesko. »Kaj je to?« je zanimalo otroka. Starec ga je pogledal s svojimi starimi, a kristalno čistimi očmi. »Sinko moj, to je časovna reka. Če se ozreš, boš ugledal najine prehojene poti. In če pogledaš naprej, boš zaslutil vse tiste, ki naju še čakajo.« Otroka so starčeve besede vznemirjale. »Kje pa je lepše in kam bova šla?« je vprašal zaupljivo. Videlo se je, da mu verjame. Starec se je nasmehnil. »Poglej. Star sem sto dvanajst let in vse, kar se je zgodilo do sedaj, je bilo zelo lepo. Včasih tudi nekoliko težko, a vendar neponovljivo. Časovne reke ne moreva prebresti pa tudi nazaj proti toku ne moreva. Korak lahko usmeriva le v prihodnost, kjer naju čaka vrsta skupnih poti in doživetij na njih. Kako dolgo pa te bom lahko še vodil s svojo utrujeno roko in svetoval z besedo ter kako dolgo mi boš v oporo ti, ne ve nihče. Lahko ti le zagotovim, da je prav, če sprejmeva vse, kar nama bo prinesla prihodnost!« Dolga bela brada mu je opletala v vetru, prijel je otroka za roko in stopila sta proti novorojenemu časovnemu prelazu na poti. Planinskemu vestniku in njegovim bralcem želim srečno pot v prihodnost. Dušan Škodič Zdravja, da bom še naprej lahko odkrival lepote gora. Čim manj smeti in posegov v naravo. Vedno sem presenečen, kako smetimo na primer ob reki Savi. Vsako pomlad se obrežje temeljito očisti, jeseni pa je spet tako, kot da ni bilo narejenega nič. Tudi globalno bi bilo prav končno preiti od besed k dejanjem. Verjetno se sploh ne zavedamo posledic, ki jih prinaša onesnaževanje. V gorah pa bi si želel čim manj prireditev. Te po moje sodijo v dolino, v gorah vendar iščemo mir. Na nekatere vrhove je že tako dovolj pritiska in jih ni treba obremenjevati še s tem. Kot ljubiteljskemu fotografu pa - »dobro luč«. Vsem bralcem PV in obiskovalcem gora želim varen korak in pozitiven, spoštljiv odnos do narave. Peter Strgar V prihajajočem letu želim vsem gornikom čim več napetih pustolovščin, nepozabnih razgledov in novih tur v alpskem svetu. Naj bo vreme tako ali drugačno, vzpon težji ali pa le izlet, vsaka izkušnja je dragocena in vsak spomin edinstven. Torej še več časa, energije in moči za sprehode v svet gamsov, planik, skalnatih vrhov in veličastnih pogledov. Srečno nad prepadi! Dan Briški Največja nevarnost za večino od nas ni, da je naš cilj previsok in ga zgrešimo, temveč to, da je prenizek in ga dosežemo. Michelangelo Buonarotti Dočakali smo mi ta sveti večer, iz srca vm vošim vsem skupaj naprej, de bi čakali več lejt, de bi pršli sm spejt. Kolednica iz Vipave Želim vam, da bi v prihodnjem letu imeli oči uprte v obzorje in se srečno vračali s poti. Oton Naglost Čvrst in varen korak, užitkov polna, vendar odgovorna gorniška potepanja po ne-botičnih vrhovih, travnih slemenih in globokih, tihih dolinah vam želim; naj bo vse to vgrajeno v bistvo vašega novega začetka. In še osebna želja: vzemimo vsi skupaj zelo zares vse tisto, kar piše v Tirolski deklaraciji. Hvala Vestniku, da nam jo je posredoval. Mitja Košir â Vsem bralcem Planinskega vestnika želim v prihajajočem letu 2008 veliko lepih poti, tako v gorah kot tudi v dolini. Za popotnico prilagam tri svoje misli: - Človek mora slediti svojim sanjam, pa četudi so za druge popolnoma brez pomena. - Nič na tem svetu ni bolj dragoceno, kot je življenje samo. - Ne iščimo miru zunaj sebe, kajti našli ga bomo samo globoko v sebi. Olga Kolenc Pripravila Mateja Pate in Vladimir Habjan Uredništvo Planinskega vestnika se pridružuje čestitkam in željam naših sodelavcev. Želimo vam veselo praznovanje, lepe ture po gorah in veliko užitkov pri prebiranju naše revije! ßi Marko Prezelj Vrhovi Lovčena visoko nad Boko Kotorsko Jezerski vrh je za Črnogorce svet kraj ^ in m Andrej Trošt Nacionalni park Lovčen je območje neokrnjene narave. Pokrajina priča o pestri zgodovini junaških Črnogorcev, črede koz in ovac pa nam prikličejo živo sliko takratnega pastirskega življenja visoko nad Boko Kotorsko. Razčlenjenost površja krasijo travnata pobočja, površinski kraški pojavi, sestoji gozda, pašniki, gručasta naselja in kraške depresije, nad vsem tem pa se mogočno dvigajo vrhovi Lovčena. Veličastnost daje pokrajini močan religiozen pomen. To je brez dvoma poudaril Petar II. Petrovič Njegoš, pesnik, ki je energijo za svoja dela črpal iz tamkajšnje narave. Postal je nacionalni junak Črne gore. Izobraževal se je v cetinj-skem samostanu, položaj vladike, cerkvenega in posvetnega vladarja Črne gore, pa je prevzel pri sedemnajstih letih. Pomiril je prepire med plemeni in ustanovil senat. Uvedel je sodišča, začel pobirati davke, utrdil meje svoje države, gradil ceste in šole, hkrati pa ustvarjal pesmi. Mavzolej Petra II. Petroviča Njegoša na Jezerskem vrhu Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Gorski venec, v katerem je pisal o domovini: „... Vidite li čudo, Črnogorci! Prisuka sam pedeset godinah, na Lovčen sam vazda ljetovao, izlazio na ovu vršinu: sto putah sam gledao oblake de iz mora dodu na gomile i prekrile svu ovu planinu, otisni se tamo ali tamo s sijevanjem i s velikom jekom i s lomljavom strašnijeh gromovah; sto putah sam ovdena sjedio i grija se mirno sprama sunca, a pod sobom munje i gromove gleda, sluša deno cijepaju; gleda jekom grada stravičnoga de s' poda mnom jalove oblaci, al' ovoga čuda jošt ne videh! ..." Štirovnik, najvišji vrh Lovčena Črnogorci so izredno ponosni na njegovo življenje. Počastili so ga s tem, da so ga pokopali na Jezerskem vrhu in mu zgradili mavzolej. Ob polni luni na vrh Lovčena Konec maja in začetek junija sem bil s fakulteto v Črni gori, na območju Lovčena. Preučevali smo preoblikovanost kraškega površja zaradi delovanja ledenikov. Prehodili smo kar precej območja in našli ledeniške morene in še veliko drugih sledov delovanja ledenikov. Vendar pustimo zdaj to ob strani in se raje spomnimo nočne ture na vrh Lovčena. Štirovnik je s 1749 metri najvišji vrh Lovčena, Jezerski vrh, na katerem stoji mavzolej, pa je manj kot sto metrov nižji. Zamisel o nočnem pohodu na Šti-rovnik se je rodila v glavah treh navdušencev in ljubiteljev gora. Tjaša, Jaka in jaz smo bili tisti norčki, ki so jih profesorji in študenti naslednje jutro čudno gledali. Prvega junija, ko je luna vzšla iznad Jezerskega vrha in obsijala Njeguško polje, so se nam oči kar zasvetile in izrečena je bila beseda: »Kdaj, če ne zdaj?« Pri- pravili smo si nahrbtnike z opremo, vzeli fotoaparate, obuli gojzarje in jo mahnili v noč. Tisti dan smo vsi imeli za seboj že veliko hoje, ker smo ves dan preučevali teren. Poleg tega sva z Jakom pred odhodom odigrala dve tekmi v nogometu z domačini. Vendar mladost je norost in noč ima svojo moč! Hodili smo po cesti in v hladnem vetriču občudovali žarečo luno, ki je postajala vse manj ostra in meglena. Veter iznad Jadrana je prinašal vlago in na trenutke so jo prekrili oblaki. Ko smo prišli v sosednje naselje Krstac, se je pot odcepila na levo in navzgor ter začela vijugati. Temne sence dreves in šelestenje listov so v nas priklicali strah pred divjadjo, ki ponoči lomasti po gozdu. Zato sva z Jakom vso pot prepevala slovenske narodne pesmi, od Sive poti do Robleka, nazadnje pa še Saškino pesem Ne grem na kolena. Tako so vse živali rajši zbežale daleč stran. Po uri hoje je že začelo deževati. Hitro smo počepnili pod drevo in čepeli kot kure. Dež je hitro ponehal in nadaljevali smo pot. Vse bolj smo se dvigali in naenkrat smo zagledali celoten zaliv Boke Kotorske v nočnih lučkah, ki so migetale v Pogled na zaliv Boke Kotorske .. , h h w^m- sp as • temi. »Uuuuu, tole pa je razgled, ki ga ne vidiš vsak dan,« sem si navdušeno ponavljal. Jaka je takoj prislonil fotoaparat na stojalo in šklocal nočne posnetke. Razgled je bil nepopisen in da bi bilo še lepše, je nočno idilo krasil lunin odsev v morju. Ampak kmalu zatem se je nebo zaprlo in spet je deževalo. Skrili smo se pod rešilno alufolijo, ki jo je imela Tjaša za vsak primer s seboj. Poslušanje dežnih kapelj v enakomernih presledkih nas je lepo uspavalo. Zbistrili smo se s tekom v klanec, ko smo nadaljevali pot. Pesmi iz najinih ust so se kar vrstile, kot da bi bila neustavljivi lajni. Svitati se je začelo okrog pol petih zjutraj, mi pa smo imeli pred sabo še dobro uro hoje. Oddajni stolp na vrhu Štirovnika nas je spominjal na našega na Nanosu. Pospešili smo hojo, kajti v načrtu smo imeli fotografiranje sončnega vzhoda z vrha. Ampak oblaki so poskrbeli, da sončnih žarkov in gorečih barv ni bilo. Vseeno smo z nasmehom na obrazih osvojili vrh, čakal pa nas je še hiter spust v dolino, kajti ob osmih je bil napovedan odhod z avtobusom. Tekli smo navzdol in gledali na uro. Vreme se je znova poslabšalo in mokri od dežja smo marširali naprej. Uro in dve minuti pred odhodom avtobusa sem pomiril sošolca: »Uuuuff, saj imamo še več kot uro časa!« Potem smo se v smehu pognali v tek in naš cilj je bil vedno bliže. Pot smo si nekoliko skrajšali z bližnjico in vsi premočeni smo bili na zbirnem mestu točno ob osmih, kot je bilo dogovorjeno. Vsi so nas gledali kot Marsovce, mi pa smo se spogledali, se nasmehnili in si turo zapomnili za vedno. Na avtobusu pa smo slišali kratko in jedrnato pridigo profesorja. Zakaj pa tam vedno dežuje? Območje Lovčena je zaradi goratosti, visokih nadmorskih višin ter bližine morja velika oro-grafska pregrada, ob kateri se dvigajo zračne mase in nastajajo padavine. Zato na omenjenem območju pade približno 4000 mm padavin na leto. To uvršča Lovčen na seznam najbolj namočenih kraj ev v Evropi. Črna gora in nj ene naravne lepote so izredno privlačne za vsakogar, ki želi odkrivati še neobljudene poti in gore. O Komovi Slikovite črnogorske gore ^ in m Vlado Vujisic Poleg Prokletij in Durmitorja so Komovi eden od treh najvišjih, najlepših in najimpre-sivejšnih gorskih masivov Črne gore, pa tudi vseh Dinaridov. Skoraj ne obstaja črnogorska gora, s katere ne bi bili dominantni in značilni vrhovi Komov najvišji v okolici. To pogorje na vzhodu Črne gore se razteza med zgornjimi tokovi rek Lim na vzhodu, Tare na zahodu in Drke na severu. Z juga in vzhoda jih obkrožajo črnogorsko-albanske Prokletije, s severa pa Bjelasica, 2137 m. Ta 40 kilometrov dolgi in 30 kilometrov široki gorski masiv z vseh strani obdaja obsežno visokogorje povprečne nadmorske višine 1900 m: Štavna in Ljuban na severu, Rogam na zahodu, Carine na jugu in Varda na vzhodu. Vasojevički Kom s Štavne Raziskovanje gorstva V nekoč težko dostopni turški provinci Črni gori so bili Komovi prva visoka gora, ki so jo obiskali in opisali raziskovalci in znanstveniki iz drugih dežel. V začetku štiridesetih let 19. stoletja sta tja prodrla francoski geolog Ami Boué in ruski raziskovalec Egon Kovaljevski. Medtem ko je prvi imel vrhove za nepristopne in je zbiral podatke ob njihovem vznožju, se je Kovaljevski povzpel na Kučki Kom v dramatičnih okoliščinah Klimentovega nočnega napada na planino Carine. Višino vrha je ocenil na 10.000 čevljev (3040 m), medtem ko je Durmitorju pripisal 8500, Prokletijam pa nekaj več kot 7500 čevljev. Tako Boué kot Kovaljevski sta imela Komove ■ Pogled na Kučki Kom za najvišjo goro v evropskem delu Turčije. Kasnejši raziskovalci tega področja so dopolnili sliko o položaju in sestavi gorovja, tektoniki, glaciaciji, hidrografiji, flori, favni itn. Prva resna pisana besedila o črnogorskih gorah se nanašajo prav na Komove; tako je Vasojevic leta 1854 v njih videl »znamenito črnogorsko gorstvo, za katerega se lahko mirno reče, da je najvišje v celotni južni Evropi in se lahko poimenuje Cesarica vseh gora«. Za planince je predvsem zanimiv opis vzpona na Vasojevicki in Kučki Kom Pavla Rovinskega v zajetni knjigi v treh delih Černogorija iz leta 1888, ki je prava zakladnica toponimov, legend, zgodovinskih in etnoloških podatkov. Nič manj zanimiv ni opis Miloša Velimirovica, velikega srbskega ljubitelja narave, iz leta 1892, ki se je povzpel na Vasoje-vicki Kom in prehodil celotni greben do sedla Medukomlje. Prvi je zapisal narodni toponim Ljevoriječki Kom za vrh na najsevernejšem delu grebena Kučkega Koma. Geografski oris Za razliko od gora centralne in severne Črne gore, kjer prevladujejo obsežne visoke planote, iz katerih se dvigajo grebeni in vrhovi, so Komovi relativno ozka skupina skalnatih vrhov, sestavljenih iz spleta blagih, dolgih, razkošno zelenih grebenov in planot nad glo- bokimi rečnimi dolinami. Morfološko še iz-jemnejši so zaradi velikega števila izvirov in toplih vrelcev ter mreže rek in potokov. Njihovi najvišji skalni deli so iz zgodnjega triasne-ga apnenca, medtem ko vznožje tvori bogat mozaik škriljavcev in peščenjakov. Ledena doba je na Komovih pustila malo sledov. Na Durmitorju so od glaciacije poleg številnih ledeniških območij ostali ležišče obsežnega platojskega ledenika na planoti Jezera ter niz ledeniških krnic in tudi več kot deset kilometrov dolgih dolin, po katerih so tekle ledeniške reke, medtem ko so v Komovih samo tri lede-niške krnice (Medukomlje, Rogam in Pričelje). Tudi v dolinah niso odkrili sledov čelnih in bočnih moren razen v najvišjih delih Ljubaštice in Crnje, kar dokazuje, da so bile ledene gmote tu v glavnem stacionirane v predglacialnih ležiščih, nastalih z erozijo krasa in rek, in da dolinski ledeniki niso prišli daleč od izhodišča. Pod Komovi so planote od 1700 do 1900 metrov: Štavna, Ljuban, Rogam, Turjak in Carine. Pogorje je s svojo zgradbo in preglednostjo vrhov ena najlepših gorskih skupin Črne gore in celovit izziv za planince, ker je poleg vzponov zanimiv še krožni, 18-kilome-trski obhod celotne skupine po izohipsi na višini 1700 metrov. Erozija je zaoblila nekoč zašiljene vrhove, iz obrušenega materiala pa so nastala mogočna melišča, ki se uvrščajo med največja na Balkanu. Nekoč so imeli Komovi skupno ime Kom. Po plemenski delitvi pašnikov so bili leta 1878 razdeljeni na Kučki, Vaso-jevicki in Ljevoriječki Kom. Med Vasojevickim in Kučkim Komom se razteza obsežna dolina Medukomlje, ki jo je ustvaril ledenik. Z južne strani je Medukomlje zaprto s sedlom Medukomlje, 2165 m, ki povezuje Vasojevicki in Kučki Kom, medtem ko se široko na sever odpira le-deniška kotanja, po kateri se je ledenik premikal v dolino reke Ljubaštice. Pod Komovi izvira Tara: na obronkih Komov, pod zahodno stranjo Kučkega Koma (izvir Bijela voda), je izvirni rokav reke Opasnice, ki se pri Hanu Garančica zliva z Verušo in tako ustvarja Taro. Komovi so med jadranskim in čr-nomorskim zlivnim področjem. Imajo ugoden prometni položaj in predstavljajo kontinentalno zaledje črnogorskega primorja, najpomembnejšega turističnega prostora Črne gore. Tipi mikroklime in klimatska področja so različni. Značilne so dolge in mrzle zime ter kratka in sveža poletja. 40 % vseh padavin je snežnih, snega zapade od 70 do 200 centimetrov, obleži pa od 40 do 140 dni. Hidrografsko mrežo tvorita reki Lim in Tara. Za gorovje so značilni listnati in mešani gozdovi. Klima je ugodna tudi za rast iglavcev: jelk, smrek, omorik in bora. Tu prebivajo medved, divja Stari vrh, Kučki Kom in Ljevoriječki Kom s Štavne svinja, jelen, srna, gams, lisica, zajec, kuna, fazan, ruševec, orel, jastreb . Področje Komov očara z raznolikostjo naravnih lepot, kjer lahko opazujemo vso moč delovanja narave skozi neskončna geološka obdobja. Vrhovi Komov Najvišji vrhovi Komov so Kučki Kom (2487 m), Srednji vrh (2483 m), Ljevoriječki Kom (2469 m), Vasojevicki Kom (2460 m). Sledijo še Rogamski vrh (2303 m), Bavan (2252 m) in Suvovrh (2211 m). Kučki Kom, 2487 m, je najvišji v gorstvu. Njegov greben tvorijo trije vrhovi: Kom Kučki se dviga najjužneje in je najvišji vrh, Stari vrh (Srednji vrh, 2483 m) je sredi grebena, medtem ko predstavlja Kom Ljevoriječki, 2469 m, severni vrh grebena Koma Kučkega. Prehod s Kučkega Koma na druga vrhova je možen, čeprav je zelo izpostavljen in nekoliko neroden, posebno zaradi krušljive skale. Južno stran Kučkega Koma oblikuje obsežno melišče pod samo vršno steno, sicer pa ima vrh najširše razglede. Z njega lahko občudujemo veličastni Stari vrh, njegove strme stene in mogočno globino pod njim. Krasen je tudi pogled na zahodno steno Vasojevickega Koma, na Rogamski vrh in na skalno cesarstvo Bavana. Na dlani imamo ves masiv črnogorskih in albanskih Prokletij, kjer dominirajo Karanfili, Maja Shnikut, Maja Ma-lisores, Maja Popluks, še posebej dominantno izstopa Maja Jezerce, seveda pa tudi Durmitor s svojimi najvišjimi vrhovi na severu. Stari vrh (Srednji vrh, 2483 m) je drugi najvišji vrh Komov. Dostopen je po grebenu s Koma Kučkega in Koma Ljevoriječkega, čeprav se nanj zaradi krušljive stene in grebena vzpenjajo samo izkušeni planinci in alpinisti. Najzanimivejše so njegova zahodna stran, obrnjena proti Kučkemu Komu, južna, ki se dviguje nad dolino Medukomlja, in zahodna, ki dominira nad Rogamskim vrhom. Tretji najvišji vrh je že omenjeni severni vrh Kučkega Koma Ljevoriječki Kom, 2469 m. Dominira nad Ljubaštico na vzhodu in dolino Medukomlja na jugu, nad Rogamom na vzhodu, na severu pa nad prekrasno travnato planoto Ljuban. Je tudi sijajno razgledišče proti vršnemu grebenu Kučkega Koma in Starega vrha, zahodni steni masiva Vasojevickega Komovi Najprimernejše izhodišče za vzpone na vrhove Komov je Eko katun Štavna (telefon: +382 67 512 761) na planoti Štavna ob vznožju Vasojevickega Koma. Eko planšarsko naselje Štavna je bilo sezidano leta 2006 in ga sestavlja deset najemniških hišic in restavracija. Vsaka hiša ima pet postelj, jedilnico, spalnico, kopalnico, teraso, štedilnik in peč na drva. Poskrbljeno je za posodo, čisto posteljnino in odeje ter toplo vodo v kopalnici. V restavraciji lahko naročite črnogorske planinske specialitete. Do Štavne in vznožja Komov pridemo: - iz Beograda preko Lazarevca, Gornjega Milanov-ca, Kraljeva, Raške, Novega Pazarja, Berana, An-drijevice in sedla Trešnjevik, - iz Primorja in iz Podgorice preko Kolašina, Skrbu-še, Mateševa, Kraljskih Barov in sedla Trešnjevik, - iz Primorja in iz Podgorice preko Bioča, Lijeve Ri-jeke, Veruše, Mateševa, Kraljskih Barov in sedla Trešnjevik, - iz Kolašina preko Skrbuše, Mateševa, Kraljskih Baraov in sedla Trešnjevik. Kučki Kom (2487 m) Vzpon na najvišji vrh Komov je možen s planote Štavna in s planine Carine. 1. pristop: Planota Štavna (1787 m) - Ljubašti-ca (1569 m) 45 min - zatrep Medukomlja (1860 m) 30 min - sedlo Medukomlje (2171 m) 2 h - Kučki Kom (2487 m) 1.30 h. Skupaj: 4.45 h. Začetek markirane poti je na vrhu planote Štavna, od koder se je treba spustiti skozi bukov gozd približno 300 višinskih metrov do struge Ljubaštice, potem pa nadaljujemo do zatrepa doline Medukomlja. Po njej in pod zahodnimi melišči mogočnih Bavanov nas pot pripelje do sedla Medukomlje, od koder se odpre osupljivo lep pogled na Kučki Kom. Od tod preko melišč nadaljujemo vzpon proti južni steni Kučkega Koma. Kmalu pridemo do okoli 20-metrskega kamina, kjer si moramo pomagati tudi z rokami. Naprej nas markacije vodijo do vršnega grebena. Po prehodu čez apnenčaste plošče in skalne stopnje pridemo ^ Vlado Vujisic do zadnjega dela grebena, ki se tik pod vrhom močno zoži in je nekoliko izpostavljen. Zaradi krušljive skale ta del terja veliko previdnosti. Začetni izgubi višine se lahko izognemo po novo nadelani poti, ki z vrha Štavne preči melišča na zahodni strani Vasojevičkega Koma in se po peščenem rebru pridruži zgoraj opisani poti v zatrepu Medukomlja. Ta pristop je nekoliko zahtevnejši, posebno v mokrem, ko na poti čez strme trave zelo drsi. 2. pristop: Planina Carine (1820 m) - sedlo Medukomlje (2171 m) 1 h - Kučki Kom (2487 m) 1.30 h. Skupaj: 2.30 h. Dostop je po cesti Kolašin-Veruša. Pri Hanu Garančica kjer se zlivata rečici Veruša in Opasanica in tvorita reko Taro, krenemo čez most proti vasi Opasanica, od tam pa po slabi makadamski cesti 20 km do planine Carine. Začetek steze najdemo na zgornjem koncu planine pri Popovicevi koči, v strmem vzponu nas markirana pot po skalnatem pobočju pripelje do sedla Medukomlje. Od tod do vrha Kučkega Koma gremo po zgoraj opisani poti. Ljevoriječki Kom (2469 m) Planota Štavna (1787 m) - Ljubaštica (1569 m) 45 min -planina Ljuban (1812 m) 45 min - Iglenovo polje (1980 m) 1 h - Ljevoriječki Kom (2469 m) 1.30 h. Skupaj: 4 h. Začetek nemarkirane steze je na vrhu planote Štav-na, od koder se spustimo okoli 300 metrov skozi bukov gozd, najprej do struge Ljubaštice, potem pa na plato prelepe travnate planine Ljuban. Od Štavne gremo lahko tudi po novo nadelani poti Štavna-zatrep Medu-komlja-planina Ljuban, s katero se izognemo spustu do Ljubaštice. Nadaljujemo po markirani stezi po travnatem, nato skalnatem svetu severozahodno nad Lju-banom do vznožja Iglenovega polja, skrajnega roba Ljubana, ki se od tod strmo spušča k rečici Crnji. Pot gre naprej proti jugu, po travnatih vesinah Iglenovega polja, ne preblizu roba mimo dveh jezerc, od katerih večje, dolgo 50 in široko 30 metrov, ne presiha. Nadaljujemo sto višinskih metrov po strmem pobočju Lje-voriječkega Koma do stene sredi pobočja. Tu zavijemo desno, strmo navzgor proti sedelcu, od koder nas Koma, ki se dviguje nad dolino Medukomlja, na Bavane in seveda na Prokletije. Najlažji za vzpon je četrti najvišji vrh Vaso-jevički Kom, 2461 m. Njegova severna stran se dviga nad prelepo travnato planoto Štavna med 1787 in 1810 metri. Na severozahodu se njegova dolga melišča dvigajo nad dolino Medukomlja. Z Bavani, na katere se da prestopiti, je povezan z 2-kilometrskim grebenom. Obiskovalce navduši s svojo visoko severno steno, ki jo zagledajo s sedla Verina previja, 2248 m. Njegova južna in vzhodna stran sta deloma porasli s travo, medtem ko sta severna in zahodna skalnati. Bavani so specifična skupina skalnatih vrhov oziroma stolpov, od katerih je najvišji Bavan, 2252 m. Z značilnim videzom, stenami in dolgimi melišči precej spominja na vrhove in stene italijanskih Dolomitov. Najmogočnejša je zahodna plat, ki se dviguje nad dolino in sedlom Medukomlje in se spušča v širna melišča. Poleg Kučkega Koma ima Bavan najvišja melišča v Komovih. O steza pripelje še 100 metrov više, do skalnatega pred-vrha. Obidemo ga z desne, nato zagledamo Hudičevo peč (Bavolja furuna), strm skalnat žleb, ki se pne skoraj do samega vrha. Po njem do zelo razbite stene tik pod vrhom in še 30 metrov do najvišje točke. Zadnji del vzpona premagamo z lažjim plezanjem, kjer si pomagamo z rokami, varoval ni. Vasojevički Kom (2461 m) Planota Štavna (1787 m) - sedlo Verina previja (2248 m) 2 h - Vasojevički Kom (2461 m) 30 min. Skupaj: 2.30 h. Od Štavne gremo proti vznožju Vasojevičkega Koma, imenovanega Konjic. Prečimo 200 metrov široko meli-šče, nato pa se vzpenjamo po strmem travnatem pobočju, imenovanem Platna, prekinjenem z gladkimi ploščami in skalnimi skoki. Markirana pot nas pripelje do prekrasnega sedla Verina previja (2248 m). Od tod se vidijo Prokletije, posebno pa nas navduši pogled na veličastno steno Vasojevičkega Koma in vzhodno steno Ljevoriječkega Koma. Nadaljujemo s strmim vzponom po skalah vršne piramide Vasojevičkega Koma do samega vrha. Sestopimo lahko po poti vzpona, lahko pa se po jugovzhodnih travnatih pobočjih spustimo proti vrhu Bavanov (2252 m) do sedla Medukomlje (2171 m). Od tod se lahko po dolini Medukomlja in pobočjih Vasojevičkega Koma vrnemo na planoto Štavna. Krožna tura okoli Komov Planota Štavna (1787 m) - Ljubaštica (1569 m) 30 min - planina Ljuban (1812 m) 30 min - izvir Ro-gamsko vrelo (1870 m) 1.30 h - sedlo Rogam/Suvo-vrh (2026 m) 1.30 h - planina Carine (1820 m) 30 min -planina Varda (1665 m) 2 h - planota Štavna (1787 m) 1.30 h. Skupaj: 8 h. Zelo zanimiv je 18-kilometrski obhod celotnih Komov po izohipsi na 1700 metrih. Med to prijetno celodnevno turo planinec dobi popoln vtis o masivu Komov. Začetek poti je pri izviru Jankova voda na planoti Štavna. Stezica se spušča skozi gozd jugovzhodno do rečice Ljubaštice, nato se vzpne proti severu do planote Ljuban na planino Labovič. Pod Iglenovim poljem in Lje-voriječkim Komom nadaljuje proti Rogamu. Pod njego- vim najvišjim vrhom je znani izvir Rogamsko vrelo. Nad planino Pričelje prispemo proti jugu do sedla med Rogamskim vrhom in Suvovrhom. S sedla se steza spušča mimo koče Popovič na planino Carine, potem se nadaljuje vzhodno ob vznožju Bava-nov, mimo nekaj izvirov med Lakino koso in Ogore-lo glavo do planine Varda (izvir Biljurak). Steza gre nato proti severu ob vznožju Vasojevičkega Koma nazaj do planote Štavna. Vodniki: Cerovič, Branislav: Crnogorske planine - Odabrane planinarske rute. Beograd, 2002. Vincek, Daniel, Popovič, Ratko R., Kovačevič, Mijo: Planine Crne Gore - vodič za planinare. Podgorica, 2004. Delibašič, Tomica: Planinom. Beograd, 2004. Čukič, Goran, Tomaševič, Milonja: Komovi - „Eko-Katun Štavna". Andrijevica, 2007. Zemljevida: Komovi. 1 : 25.000. Vojnogeografski institut, Beograd, 1980. Crna Gora. 1 : 370.000. Magic Map, Beograd, 2005. tieniwL Pralürtge ALBANIJA ČRNA GORA Grosser Speikkofel (2270 m) Veliki Spihanec nad izvirom Krke ^ Tomaž Hrovat Če za Nockberge velja, da so idealno zaobljeni turnosmučarski vrhovi, je Speikkofel njihov Kopaonik. Ko ga zagledamo iz doline, tam pri razcepu, od katerega vodi cesta proti mondenemu Bad Kleinkirchheimu in Turra-cherhöheju na severu, je nezgrešljiv - pravilen gologlav stožec, ki kar kliče turnega smučarja, naj zariše svojo vijugo na njegovo teme! Idealna tura za ogrevanje po prvem večjem sneženju, če mu je le ni zagodel veter in ga obril do golega - to se na Speikkoflu prav rado zgodi. Tedaj pač zavijemo proti bližnje- mu Falkertu ali na že omenjeni Turracherhöhe in si omislimo nadomestni cilj. Teh v okolici ne manjka. Spihanca smo torej razkrinkali, pa pojasnimo še tole s Krko, da ne bi kdo zavil proti Dolenjski in tam ropotal s smučmi. Gre seveda za koroško reko Krko (Gurk), ki ji sledimo tako rekoč do izvira, jo na koncu prečkamo kot majhen potoček in se povzpnemo do idilične visokogorske vasice St. Lorenzen (morda tudi Sv. Lovrenc? - polistaj po bakreni spominski knjigi na vaškem pokopališču). ß Tomaž Kozamernik Gr. Speikhofel íjroiTi Orientacija na tej turi je več kot lahka. Ves čas od majhnega parkirišča pred cerkvico pa vse tja do vrha namreč sledimo ograji za pašo živine. Smo v skrajno zahodnem delu Nock-bergov, razgledi vse naokoli so prijazni: zaokrožena hrbtišča nad gozdno mejo, pod njimi temni iglasti gozdovi in v dolini raztresene velike koroške kmetije in naselja. Nikjer sledu o globelih, prepadih in strmalih ter drugih strahotah, zaradi katerih bi se morda manj izkušenemu turnemu smučarju šibila kolena. Pri spustu lahko uberemo več variant; odločamo se lahko kar sproti, saj je teren dobro pregleden. Najpreprosteje je, če se spustimo v smeri vzpona. Če smo ujeli dobre snežne razmere, bo vriskanje odmevalo daleč naokrog! Opis ture Ko si pri vaški cerkvici v vasici St. Lorenzen (1400 m) nataknemo smuči, sledimo kolovozu, ki vodi najprej mimo nekaj ličnih počitniških hišic in takoj nato v macesnov gozd. Po slabi uri blagega vzpona po res lepem gozdiču dosežemo gozdno mejo in nadaljujemo pot po oblem hrbtu, najprej na Mali Speikkofel in nato naprej na glavni vrh. Višinska razlika: 800 m, težavnost: nezahtevno, čas vzpona: približno 2 uri, najprimernejši čas: od decembra do marca. Tura je varna pred plazovi in na splošno nezahtevna, nanjo lahko povabimo tudi začetnika. Kako do izhodišča? Ljubljana-Ljubelj-Celovec-Feldkirchen, nato naprej proti Bad Kleinkirchheimu. Pri odcepu za Turracherhöhe zavijemo na desno do kraja Ebene Reichenau in v njem spet na desno. Sledimo oznakam za St. Lorenzen. Za vožnjo od Ljubljane si je treba vzeti dve uri in pol. Lahko se tudi ognemo vožnji po avtocesti. Povezave in viri Vodnik: Manfred Korbaj. 1. Kärntner Schitourenführer (Band 1). Weishaupt Verlag, Graz, 1997. Zemljevid: Kompass št. 63: Millstätter See -Nockgebiet, 1 : 50.000. O Slika brez okvira Zazrem v nebo se, sliko brez okvira, v modrini dúši se perut razpira, da poleti brez teže, kamor hoče, da se smeji in le od sreče joče. Korak v strmino potko si utira, lepote in skrivnosti mi odstira; diši mi smrečje, veter me poboža, ob kriku ptice se najéži koža. Na vrhu gore konec je nemira, ki iz vsakdanjika pod njo izvira. Nad mano lahkokrila ptica kroži, po trdnih tleh se ji prav nič ne toži. Na véčer, ko svetloba že umira in se oko za zvezdami ozira, prav tiho ptica zadnji krog v modrino zareže in se potopi v temino. Mojca Luštrek Ko dan brez kave postane Dan brez kave Intervju z Betko Galičič Pogovarjala se je Katja Podergajs Betka? Aaa, tista, ki vrta smeri! Ko sem jo pred leti prvič videla, od daleč, v plezališču, sem bila še začetnica in prav presenetil me je prizor, ko ženska z vrtalnikom v (eni!) roki visi v steni in opremlja plezalno smer. Za Betko ni to nič posebnega, napornega dela je vajena z domače kmetije, motivacija pa je prišla iz želje po plezanju vedno novih smeri. Že nekaj let je vodja opremljanja pri Komisiji za športno plezanje, PZS, v kopici plezalnih vodničkov se pojavlja njeno ime, številne smeri (še posebno v plezališčih Osp in Črni kal) so plod njenega dela in skorajda ni slovenskega plezalca, ki ne bi že kdaj v življenju vpel svoje vponke v svedrovec, pričvrščen v steno z njenimi rokami. Betka v Yosemitih s Ksenijo Lenarčič leta 1988 Marsikdo jo pozna tudi po ostrih komentarjih, s katerimi brez dlake na jeziku zagovarja svoje (včasih kar precej radikalne) poglede in ki ji dostikrat nakopljejo še kakšnega nasprotnika več. A Betka se s tem ne obremenjuje. Takšna pač je. In naj bo kakršna koli že, lahko si le želimo, da ne bi nikoli izgubila navdušenja, s katerim soustvarja slovensko športno plezanje. Kdaj in kako si se začela ukvarjati s plezanjem? V osnovni šoli (v Gorenji vasi v Poljanski dolini) sem obiskovala planinski krožek in smo hodili na »razne Storžiče« in podobno. Nato mi je v osmem razredu učiteljica, ki je ß Franc Balon vodila krožek, predlagala, naj nadaljujem tudi v srednji šoli. Žal pa tam (gimnazija Škofja Loka) ni bilo nekega posebnega navdušenja, ker so imeli malo prej težko nesrečo na Breithornu. Na prvi sestanek sva prišli samo dve in mentorica je menila, da je to premalo in da naj raje greva na alpinistični odsek Škofja Loka. Vendar moja sošolka ni hotela iti, sama pa potem tudi nisem šla in pri tem je ostalo do konca srednje šole, ko sem se seznanila z alpinistoma iz sosednje vasi (z Nanetom, v plezalskih krogih bolj znanim kot Balon, sva naveza še zdaj, drugi je bil pa njegov brat). Z njima sem šla prvič na odsek in se vpisala v alpinistično šolo. No, ampak že s prve skupne ture (zimske) sem hitro 'pobegnila', ker me je zeblo (smeh). Tako da je šlo z mojim alpinizmom bolj počasi, kar pa je še dobro, saj drugače ne bi nobene šole naredila. Kljub temu pa sem plezala vedno več in kmalu tudi že z žensko v navezi, kar se je potem še stopnjevalo, ko sem se na fakulteti navezala s sošolko Ksenijo Lenarčič (zdaj Poljanec). Splezali sva nekaj za tiste čase kar slavnih smeri, npr. Phillip-Flamma v Civetti. Leta 1987 sva začeli načrtovati tudi odhod v Yosemite in Kseniji kar ni bilo prav, ko sem šla naslednje leto v Finale Ligure in se čisto navdušila za športno plezanje. No, vseeno sva potem istega leta šli tudi v Yosemite in splezali Salathe, vendar sva imeli v njej toliko težav, da sem po vrnitvi kar zaključila svojo alpinistično kariero. Še celo s športno-plezalsko sem za krajši čas naredila premor. Si kasneje še kdaj poskusila z alpinizmom? Ne, športno plezanje mi popolnoma zadostuje in tudi bolj zanimivo se mi zdi plezati na meji svojih zmogljivosti, kar pa je, za takšne strahopetce, kot sem jaz, izvedljivo le v pleza-liščih. Odvadila sem se tudi plezanja v krušljivi skali, poleg tega potrebuješ za alpinizem več časa, bolje moraš biti kondicijsko pripravljen, stalno te nekaj zebe . Ja, res ne vem, kam se je izgubila moja ljubezen do hribov (smeh), časi se pač spreminjajo. Kljub temu, da si rekreativna plezalka, si se udeležila tudi nekaj tekmovanj. Leta 2003 si celo zmagala na slavni tekmi v okviru Memo-riala Janeza Jegliča - Johana. Tekmovala sem na prvi tekmi v Ospu, pa potem še na nekaterih, ki so bile v naravnih jLj j Betka v akciji > 'if v ? s/ t" TJ' i m Martin Brus stenah, vendar se ne spomnim točno, kje. Na Johanov memorial me je povabil Silvo, ki se je odločil, da naredi žensko ekipo iz samih rekre-ativk. In ker je bilo tekmovanje na terenu, ki mi je zelo domač (Črni Kal in Osp, previsov Mišje peči namreč ne maram), sem rekla, zakaj pa ne. Na tekmo sem prišla naravnost iz vinograda (v Ospu je bila ravno tisti vikend trgatev) in res celo zmagala (smeh). Kaj pa tekme na umetnih stenah? Ko so se tekme preselile na umetne stene, sem tekmovala tudi na eni od teh, pa je bila seveda polomija, saj takšnih previsov nikoli nisem zmogla, ker sem predebela (začudeno jo gledam, pa se samo smeji in vztraja pri tej trditvi). Poleg tega plastike nikoli nisem preveč marala. No, zdaj je malo bolje, ker imamo tudi 'ta stari' na klubu svojo skupinico (Sivi panterji imenovano) in plezamo pod taktirko Romana Zmagovalna trojica na Memorialu JJJ 2003 i Krajnika, ki je sicer tudi trener mladih tekmovalk in tekmovalcev v PK Škofja Loka. V športnem plezanju imaš torej že kar nekaj »kilometrine«, kot radi rečemo plezalci. Kdaj pa si začela opremljati smeri in kaj te je povedlo k temu? Ko sem opustila alpinizem, sem začela precej zahajati v tuja plezališča, tudi po sedemkrat letno sem šla, takrat je bilo še več časa - socializem le ni bil tako slab (smeh). In vsakič sem šla v drugo plezališče, da sem lahko plezala vedno nove smeri in si ogledala, kako so opremljena plezališča v tujini. Potem pa je proti koncu devetdesetih let vsem soplezalcem začelo zmanjkovati časa in sem začela razmišljati, da bi bilo vseeno treba plezališča urediti tudi pri nas doma. Pa saj nekaj jih je bilo, samo bolj slabo so bila navrtana, pa ene in iste smeri smo plezali ves čas, ker ni bilo kakšne posebne izbire. V okviru KŠP so leta 1998 sicer pričeli s pre-opremljanjem, vendar jim je šlo zelo počasi -meni se je zdelo, da bo trajalo sto let, če bo šlo tako naprej. Podobnega mnenja je bil tudi Janez (Skok, direktor založbe Sidarta), ki se je zraven še ugotovil, da ne bo mogel nobenega novega vodnička izdati, dokler so še vse smeri stare. Pritegnil je še Petra Šubica in smo res začeli kar hitro vrtati - v lastni režiji, z materialom, ki ga je za začetek prispevala Sidarta, nekaj pa sem ga kupila še sama. Kar prizadevni smo bili in ma- teriala je kmalu zmanjkalo, vendar je bila k sreči ravno takrat enkrat ustanovljena Fundacija za financiranje športnih organizacij, ki med drugim sofinancira tudi gradnjo športnih objektov. Hoteli smo se prijaviti na njihov razpis, a ker imajo prednost pri dodelitvi sredstev krovne organizacije, kot je npr. PZS, v sklopu kluba nismo imeli možnosti. Potem smo naše načrte predstavili Tomu Česnu (predsednik KŠP pri PZS), ki nas je povsem podprl. Uspeli smo na razpisu Fundacije in tako od leta 2000 obnova slovenskih plezališč poteka v okviru KŠP. Lahko bi rekla, da smo bili takrat Tomo Česen, Janez Marko Prezelj Skok in jaz tiste ključne osebe, ki smo obrnile voz, imenovan slovenska plezališča, v pravo smer. Kaj pa znanje o opremljanju? Takrat še ni bilo tečajev za opremljevalce? Precej znanja o opremljanju plezalnih smeri, tudi z lepljenjem, sta že takrat imela Vili Guček in Igor Jamnikar. Vili je organiziral tečaj, ki sem se ga udeležila in si tako pridobila osnovno znanje, največ sem se pa potem naučila od Petra Šubica in s samim delom. Ko sem prvič poskušala opremljati z lepili, sem si mislila, da tega pa jaz že ne bom delala, ker sem bila cela zapackana. Potem sem odkrila, da je dobro čistilo za takšna lepila aceton in je postalo vse skupaj malo bolj enostavno. Kasneje sem na osnovi vseh izkušenj temeljito dopolnila Vilijeva navodila in tako zdaj obstaja kar obsežen priročnik o opremljanju plezališč. V okviru KŠP smo v vsem tem času organizirali še nekaj tečajev - zadnji, ki je bil letos v Kotečniku, se je zaključil z izpitom, ki ga je uspešno opravilo vseh devet kandidatov. Z organizacijo tečajev bomo nadaljevali tudi v prihodnje, če bo le dovolj zanimanja. Kje je po tvojem mnenju vzrok, da je tako malo zanimanja za opremljanje smeri, sploh glede na to, da zanimanje za plezanje po drugi strani zelo hitro raste? Plezanje je eno, opremljanje pa povsem drugo in ju je med seboj skoraj nemogoče primerjati. Opremljanje je garaško, umazano in nevarno delo, ki poleg vsega zahteva še veliko časa. Naj mi oprostijo svetle izjeme, ampak 'sodobna in razvajena večina' zna v roki držati samo še žlico in svinčnik (alias računalniško miško). V zadnjih letih se je na področju opremljanja plezališč veliko stvari izboljšalo. KŠP je uredila financiranje opreme, izobraževanja, pravilnike in kodekse. Kaj bi lahko bil naslednji korak? Kaj bi se dalo še izboljšati, nadgraditi? Ja, pravilniki so in vse je bolj organizirano - KŠP zdaj res veliko dela na tem. Kaj bi se še dalo narediti, hm, ne vem ... Po pravici povedano zadnje čase sploh nimam več časa razmišljati o tem. Mogoče bi bilo treba kaj narediti na področju lažjega in hitrejšega pridobivanja dovoljenj za posege v naravo, ki jih potrebujemo za odprtje novih plezališč. Zaenkrat je toliko nekih postopkov in zapletov, da te vse mine, še preden začneš. Še posebno s ptiči je problem, ker imajo ponavadi ravno tam, kjer bi mi želeli vrtati, 'edino' gnezdišče v Sloveniji ... Pa obstoječa plezališča? Bi lahko bilo več poudarka na njihovi urejenosti? Pa saj so pri nas kar dobro urejena. Ko sem bila spomladi na Mallorci, je bilo vse zaraščeno, pa svedri čisto zarjaveli in sem bila prav razočarana. Tudi v Italiji je ponekod neurejeno. No, morda imajo res v Arcu kakšno klopco več in na Kalymnosu je vse tako lepo označeno, ampak še vedno mislim, da je tudi pri nas kar v redu. Večji problem postajajo smeti, še posebno v najbolj obleganih plezališčih. Saj ljudje ne puščajo vedno namerno, pač kdaj kaj pozabiš, pa tistega potem nihče ne pobere. Sama imam ponavadi, kadar vrtam, s seboj vreče za smeti in na koncu poberem vse svoje in še druge smeti, če jih opazim. Večina plezalcev pa s sabo žal ne nosi vreč za smeti in potem pač ne pobirajo za drugimi. Tako da pozivam plezalce, naj pazijo in ne puščajo smeti naokrog. Problem so tudi (in še bodo) parkirišča, za katera dostikrat ni prostora v neposredni bližini plezališča in plezalci potem parkirajo na zasebnih zemljiščih okoliških prebivalcev. Tudi o tem bo treba še razmišljati v prihodnje. Staro, dotrajano sidrišče... ^ Franc Balon ... in novo sidrišče ^ Franc Balon Plezalci se pri ogledovanju vodničkov velikokrat nasmejimo ob imenih smeri. Kako nastajajo tvoja? Oh, imena so zelo različna in čisto od situacije odvisna. Ena so na primer povezana s trenutno situacijo v Sloveniji, druga z dnevom, ko vrtam, tretja s kakšnimi mojimi prijatelji. Recimo takrat, ko so »odstavili« Jankoviča, je nastala smer Najboljši sosed. Potem sva šla letos poleti z Nanetom v Lutne, da bi še nekaj navr-tala, in sva hotela prej še na kavo. Ampak gostilna tam blizu je bila še zaprta, meni se pa ni dalo čakati in Nane je bil potem cel dan siten. In smer se imenuje Dan brez kave. Konec raja in Uranoja sta bili narejeni lani, ko so ukinili laboratorij bivšega Rudnika urana Žirovski vrh in sem morala zamenjati službo. Potem je recimo Johny Jump - ta (in še nekaj drugih) je za kolega Janeza. Mačje pokopališče je zato, ker sem na vrhu, ko sem čistila, našla mačje glavice, lobanje. Ja, skoraj za vsako lahko povem (vzame s police vodniček Plezališča Slovenije in ga prelista). Za Laro in gospoda v Bohinjski beli je »kriva« Zazvonilova sestra Lara. Ko je bila smer ravno navrtana in jo je Nane preizkušal, je prišla Lara, ki je takrat začenjala plezati, in vprašala: »Gospod, a mi lahko poveste, kaj je to za ena smer?« (smeh). Tako smešno se je slišalo, veš, ko nisi navajen, da te 'ta mladi' drugače jemljejo kot plezalci tvojih let. In sem potem smer kar Za Laro in gospoda poimenovala. Omeniti moram še Dolgotackota, ki je za mojega dragega prijatelja Caca Langerholca, pa eno mojih zadnjih smeri (levo od Veperce), ki sicer še ni preplezana, ima pa ime, in sicer RKC. Naj mi goreči verniki oprostijo, ker to ni rim-sko-katoliška cerkev, temveč Roman Krajnik Car, najboljši trener na svetu. V Ospu imajo vsak svojo smer tudi Elica, Emil in Elio (s predpono Super, v zahvalo vsem trem, da nas 'prenašajo') in seveda tudi 'bodoči' sovaščan Nane (alias Poljanski biser). Skrajno desni del Kala sem vrtala, ko sem imela poškodovano ramo. Ker je bil tudi Janez takrat nekaj poškodovan in sva oba hodila na fizioterapijo, ima cel kup smeri ime na to temo: Kripl klub, Superspinatus, Terapija, Epikondi-nitis, Jutri bo bolje, Lejina (za našo odlično fi-zioterapevtko Lejo Oblak). Airbag je zato, ker je tako pihalo, da mi je vse v zrak neslo, ko sem vrtala. Vetrnica in Oskubljena kura ravno tako. Migula smo rekli tistim belim lampijončkom, ki so za novo leto viseli v Šiški po »kandelabrih«. Modri dirkač - ta je moji sestri posvečena, ker so jo včasih, ko je smučala, tako klicali. Morda veš, koliko smeri si do danes že opremila? Za smeri ne vem, je težko reči. Imela sem sicer neke številke, ampak zdaj štejem samo še po klinih, ne po smereh. Tako je lahko dvajset svedrov in je smer, v kakšni drugi so pa trije in je ravno tako smer. Včasih smo tudi samo del smeri zamenjali ali pa so nastale razne variante. Počakaj, bom poiskala, imam vse zapisano, ker moram za razna poročila šteti kline (iz vrste fasciklov na polici vzame enega, pobrska med lično urejenimi tabelami in sešteva posamezne številke). Vključno z letošnjim letom je bilo zavr-tanih skupaj 4500 klinov (toliko sem jih zavrtala jaz, vsega skupaj je pa bilo v tem času v okviru KŠP zavrtano okrog 15000 klinov). Od začetka je bilo veliko več novih oziroma samo nove smeri, zdaj, na koncu, sem pa veliko preopremljala. Je kje še kakšna stena ali smer, ki jo že imaš ugledano in bi jo rada navrtala? Trenutno nimam kakšne velike želje in tudi časa nimam več. Minilo me je tudi bosti se z birokracijo. Poleg tega v mojih najljubših ple-zališčih niti ni več prostora, že tako so smeri ponekod preveč na gosto. No, če bi lahko vključila še 'prepovedane' stene, bi si pa res želela navrtati steno desno od Italijanske v Ospu in tisto pri Ilirski Bistrici. Če bodo možnosti, bom še kdaj navrtala kakšno novo smer, ker mi je to še vedno užitek, medtem ko je preopremljanje starih le delo. Bi se lotila opremljanja tudi v tujini? Slišala sem, da so pri Zadru pred kratkim delali veliko novo plezališče in vabili opremljevalce od povsod. Si tam sodelovala? Ne, v Karin pri Zadru nisem šla. Ni bilo časa, mraz je že bil, pa tudi nisem preveč navdušena nad množičnimi akcijami. Poleg tega bi morala najprej videti plezališče - če mi bo všeč, bom mogoče tudi kdaj kakšno navrtala. Predvsem ne sme biti predolg dostop, veš, jaz sem že stara in me od vseh teh težkih nahrbtnikov že po malem bolijo kolena in kolki. Drugače bi mi pa prej prišel na misel Kalymnos, tam mi je res všeč. O Charakusa 2007 O prvem vzponu na Zahodni vrh K7 in še o nekaterih drugih plezalnih pustolovščinah & in 6 Marko Prezelj Dolino Charakusa (Karakorum, Pakistan) sem prvič obiskal leta 2003 ob povratku z odprave na Masherbrum (s Stevom Housom in Maticem Joštom). Navdušenje nad dolino je bilo v pokrajinskem in plezalskem smislu tako veliko, da se je Steve tja vrnil še isti mesec, leto kasneje pa sem tam plezal skupaj z Američani (Doug Chabot, Jeff Hollenbaugh, Steve House, Bruce Miller, Steve Svenson) še sam. Takrat smo opravili več dobrih vzponov, med katerimi nedvomno izstopa samostojni vzpon Steva Housa na K7. Ker dolina nudi res veliko plezalnih izzivov, sem se letos ponovno odločil za obisk, tokrat v družbi Vinca Andersona in Steva Housa. Naše Zahodni vrh K6 ob sončnem zahodu plezalne ambicije so bile osredotočene na zahodni vrh K7 (6858 m) in na zahodni vrh K6 (~7100 m). Nobena gora še ni doživela vzpona na vrh kljub več bolj ali manj resnim poskusom. Na zahodni vrh K7 smo leta 2004 poskusili priti tudi Jeff Hollenbaugh, Steve Svenson in jaz (prek SZ grebena), a smo na plazovitem vršnem snežišču prenehali z vzponom. Zgodovina plezanja v gorah in stenah nad dolino Charakusa je bolj pestra, kot utegne pomisliti nekdo, ki zanjo še ni slišal. Zaradi bližine ceste in slikovitega dvodnevnega dostopa je priljubljen cilj tistih, ki se želijo nekoliko umakniti razvpitim ciljem, kjer je vedno več gneče (Baltoro). Aklimatizacija Iz Islamabada smo po urejenih finančnih in birokratskih formalnostih odšli 7. avgusta, vrnili pa smo se 24. septembra. Upanje, da bomo v Skardu in nazaj leteli, se ni uresniči- lo. Namesto enournega poleta smo se obakrat dva dni vozili s kombijem. S terenskim vozilom smo se nato odpeljali do konca ceste v vasi Hushe, kjer imava s Stevom nekaj znancev z minulih odprav. V vasi smo najeli štiriinpetdeset nosačev in se 13. avgusta po treh dneh pri- K6 in Kapura se »ogledujeta« v jezercu ledenika Charakusa m r£ * /S T T- t,. Ï. W--W1 " jetne hoje utaborili v baznem taboru (~4300 m) na moreni ob ledeniku Charakusa pod jugozahodnim ostenjem K7 (6934 m) in nasproti mogočni severni steni K6 (7282 m). Poleg nas treh sta bila z nami še kuhar ter zvezni oficir. Slednji je za gore nad 6500 metrov obvezen in predstavlja izdatno breme za odpravo, ker mu je poleg nastanitve, transporta in hrane potrebno zagotoviti ustrezno obleko in opremo - kot enakovrednemu članu odprave. Kolonialno potrebo po uradnem predstavniku oblasti je že zdavnaj povozil čas. Naš kuhar je bil Fida, znanec z odprave na Nanga Parbat, ki je odlično opravil svoje delo. Za logistično pomoč v Pakistanu smo ponovno izbrali agencijo Blue Sky Treks and Tours (Ghulam Muhammad), ki je potrdila preizkušeno učinkovitost pri urejanju formalnosti, nakupu hrane, potovanju in organizaciji nosačev. Prvi resnejši aklimatizacijski vzpon smo opravili na Sulu Peak (~5950 m). Nestabilno vreme v juliju je ustvarilo razmere, ki so omogočile bolj zanimivo plezanje, kot smo pričakovali glede na izgled gore. Po severozahodnem ozebniku smo se 18. avgusta povzpeli na zahodni greben in po njem splezali na odlično mesto za bivak tik pod vrhom. Naslednji dan smo splezali na vrh in sestopili po osrednjem ozebniku na južni strani gore. Dvodnevni vzpon je bil zanimiv predvsem zaradi snega, ki je imel v senčnih legah nestabilno sladkorno strukturo, na sončnih pobočjih pa je bil moker in težak. Koncentracija zaradi tega ni popustila vse do vznožja. 21. avgusta smo preplezali jugozahodni raz piramidne gore Naisa Brakk (~5200 m, tudi Nasser ali Nyaser, Naisa v njihovem jeziku Marko Prezelj med vzponom proti zahodnem vrhu K7 pomeni kopje), ki sta ga leta 2004 poskušala preplezati Jeff Hollenbaugh in Bruce Miller. Smer je dolga preko 1000 metrov in poteka po slikovitem razu z odličnim granitom. Vzpon in sestop sta bila izjemno doživetje, na kar so poleg piramidne oblike gore vplivale še dolžina smeri, logična linija vzpona in odlična kamnina, v kateri so bile možnosti varovanja nekoliko redkejše, kot smo pričakovali. Obdobje aklimatizacije smo konec avgusta želeli zaključiti z vzponom na zahodni vrh šest-tisočaka Farol severno od baznega tabora, a so nas razmeroma visoke temperature in mokro vreme odvrnili od plezanja. Zadovoljili smo se z dvakratnim bivakom na višini okrog 5200 metrov. K7 Prvega septembra smo se začeli vzpenjati na zahodni vrh K7. Predvideli smo štiri dni plezanja. Prvi dan smo preplezali veliko zajedo levo od visečega seraka. Približno sto petdesetim metrom lažjega sočasnega plezanja je sledilo sedem polnih raztežajev strmega prostega m Steve House Drugi bivak na snežni opasti (zahodni vrh K7) plezanja (do 6b+/6c) v grobem, sivem granitu. Težje raztežaje je prvi plezal brez nahrbtnika, eden od nas pa dvakrat z nahrbtnikom. Na vrhu zajede smo pustili del opreme za skalno plezanje in prečili na viseči ledenik, kjer smo hitro uredili udoben in varen bivak. Drugi dan smo začeli s plezanjem ob svitu. V oblačnem vremenu z rahlim sneženjem smo nekaj sto metrov najprej plezali sočasno, na začetku ozkega ledenega traku pa smo se začeli varovati. Popoldne smo priplezali do predvidenega mesta za bivak. Pričakovali smo snežni raz, našli pa ozko ledno opast. Več kot dve uri smo kopali v led, preden smo lahko na izpostavljeni polici za silo postavili šotor. Utrujenost je ponoči prekrila zaskrbljenost, vendar se je le-ta zjutraj prebudila skupaj z nami. Oblačno vreme s sneženjem nas je po jutranji preizkušnji naše odločenosti spremljalo pretežni del tretjega dneva. Po daljšem prečenju smo preplezali več mešanih raztežajev, da smo končno dosegli raz, ki je obetal enostaven prehod proti vrhu. Na razu smo se soočili z našimi praznimi upi. Snežne razmere so bile za področje, kjer smo plezali, precej nenavadne. Sneg v grobi kristalni obliki ni nudil opore in se je sesipal v luknjasto strukturo ostrega in strmega raza, ki je bil na obeh straneh okrašen z mogočnimi opastmi. Za prečenje stotih metrov smo potrebovali več kot dve uri. Vršno pobočje smo v močnem vetru in sneženju dosegli zgodaj popoldne; vidljivost je bila zelo slaba. Med iskrenim veseljem in fotografiranjem na vrhu smo opazili, da je resnični vrh sto petdeset metrov oddaljena in dvajset metrov višja snežna opast, ki je počila, ko smo priplezali do nje. Sestopali smo s plezanjem po smeri vzpona in s spusti po vrvi. Bivak na ledni opasti smo dosegli ponoči in s sestopom nadaljevali naslednje jutro. Na ledeniku Charakusa smo spet sproščeno stali popoldne četrtega dne - po tridesetih šestdesetmetrskih spustih in več sto metrih plezanja navzdol. V bazi smo zares občutili zadovoljstvo nad doživeto preizkušnjo naših sposobnosti, izkušenj in intuicije. Prava mera negotovosti in strmo plezanje sta bila zagotovilo za nepozabno doživetje. Steve je pripomnil, da je bil vzpon s tehničnega vidika precej bolj zahteven kot njegov solo vzpon na glavni vrh K7. Prvopristopniki na zahodnem vrhu K7 (6858 m): Marko Prezelj, Steve House in Vince Anderson K6, pa spet K7 Po prvem vzponu na zahodni vrh K7 »odkar svet stoji«, smo ostali teden dni v bazi, ker je vsak dan deževalo in snežilo. Iskreno navdušenje se je prek malodušja sprevrglo v nestrpnost, ko se je nad šotori spet zableščalo kristalno modro nebo. Teden dni sneženja je razmere za plezanje zelo spremenil. 12. septembra smo zato plezali po dolgem skalnem grebenu zahodno od piramidne konice Naisa. Po približno dveh kilometrih plezanja (do 6a+) smo v temi sestopili z grebenskega vrha v široko grapo zahodno od grebena. Dva dni za tem smo odšli pod severozahodno steno zahodnega vrha K6. Prek spodnjega dela lednega slapu smo našli prehod v srednji del. Od tam smo z diagonalnim prečenjem razbitega ledenika prišli na rob široke in globoke razpoke, prek katere ni bilo naravnega prehoda. Steve je ironično pripomnil, da bi potrebovali dolgo lestev. Naša odločenost, da se preizkusimo v zanimivi steni, je dokončno zgubila ostrino, ko smo spoznali, da je konkavno pobočje pod njo resno izpostavljeno več visečim serakom, svež sneg pa ne omogoča hitrega prečenja. Po bivaku smo zjutraj skru-šeno ugotovili, da ne moremo varno priti do stene in smo sestopili v bazo. 17. septembra, dan pred prihodom nosačev, se mi je pridružil Kanadčan Maxime Turgeon (v bazo so prišli še L. P. Menard, Scott DeCapio in Kelly Cordess, ki so imeli podobne cilje kot mi). Odločila sva se preplezati skalni steber v južnem ostenju K7. Po stotih metrih sočasnega plezanja sva preplezala še petnajst dolgih (60 m) raztežajev do vrha stebra; zadnje tri s čelnima svetilkama. Plezanje v strmem in dobrem granitu je bilo ves čas zanimivo. Razen desetih metrov tanke zaraščene poči sva celotno smer preplezala prosto na pogled (do 6c). Pod steno sva se v temi vrnila s trinajstimi dolgimi (60 m) spusti po vrvi in sestopanjem. Celotno plezalno pustolovščino sva zaključila ob dveh zjutraj, ko sva se zadovoljna vrnila v bazo. Enkratno! Maxime je opis tega dne zaključil: »An ac-complishment feeling can be really relative. We hadn't reached any real summit, the formation we have just climb hasn't even a name. But we left in the morning with a vision and the goal of reaching the top of that 900 m pillar with only a single light pack between the two of us and we had achieved our goal and that was as satis-factory as having reached any other summit of the Charakusa or any other valley.« Kljub zelo spremenljivemu vremenu v času našega bivanja v dolini Charakusa smo člani odprave (Steve House, Oregon, ZDA; Vince Anderson, Colorado, ZDA; Marko Prezelj, SLO) uspeli preplezati veliko zanimivih metrov granita, ledu in snega: - Sulu Peak (~5950 m) - vzpon po SZ ozebni-ku in S steni ter sestop po J ozebniku, nova (?) kombinirana smer, višina 850 m, III, D; - Naisa Brakk (~5200 m) - JZraz, nova skalna smer, višina ~950 m, ED-, 6b+; - K7W (~6858 m) - prvi vzpon na vrh, kombinirana smerAnderson-House-Prezelj, višina ~2000 m, ED, 6c, V M; - greben zahodno od piramide Naisa (~5150 m) - nova (?) skalna smer, višina ~900 m, dolžina prek 2 km, TD, 6a+; - steber v južnem ostenju K7 (~5350 m) - nova skalna smer Prezelj-Turgeon, višina ~900 m, ED-, 6c (10 m A0). Brez donatorjev in podpornikov, ki konkretno in s simpatijami podpirajo ter spodbujajo mojo alpinistično dejavnost, seveda tudi tokrat ne bi mogel na odpravo. Ni jih veliko, a se vsakič z odobravanjem odzovejo moji prošnji. Ob posameznih konkretnih dogovorih je iskren izraz hvaležnosti in vedenje, da so omogočili nadgradnjo izkušenj ter nekaj dobrih vzponov, še največ, kar lahko dobijo v zameno. O Puscanturpa, andska trdnjava Nova smer slovenskih plezalcev v Kordiljeri Huayhuash ^ in m Pavle Kozjek Ljudje si v življenju postavljamo cilje. Lahke, težke, včasih pretežke ... Enako velja za alpiniste, ki po nekaterih raziskavah veljamo za »malo posebne« - naj si to razlaga vsak po svoje ... In kako pride do tega, da nam neka stvar pritegne pozornost, da postane naš cilj? Načinov je verjetno toliko kot ljudi. Za svoje gore ugotavljam, da me najprej in najzanesljiveje osvojijo s podobo, z videzom. Puscanturpa, gora v andski Kordiljeri Huayhuash, s tem ni imela težav - podlegel sem ji na prvi pogled ... Srečna številka 13 Pred odhodom sem v mislih kot že nekajkrat poprej preletel vse svoje obiske teh gora. 1990, '91, '93, '95 ... 2005. Lani je vskočila Himalaja, letos je torej moje trinajsto potovanje. V tem pogledu nisem niti najmanj vraževeren in zame je bila to vsaj doslej dobra številka. Grega bo prišel v Limo kar z obiska v New Yorku. Svet res ni več tako velik, kot je bilo videti nekoč . V Huarazu nič novega: tako bi lahko povzel prve vtise po prihodu v prestolnico perujskih Andov. Verjetno ima od zadnjega obiska par tisoč prebivalcev več, nekaj deset novih turističnih agencij in nekaj na novo tlakovanih ulic. Pa seveda gradbišče na osrednjem trgu. Gisela, hčerka bivšega župana in žena najinega gostitelja Aritze, mi pripoveduje, da se vsak novoizvoljeni župan v Huarazu loti prenavljanja osrednjega trga - Plaza de armas - po svojem okusu. Da ostane meščanom v trajnem spominu. Kot da mi je to od nekod poznano . Nadaljnji »recept« najine andske mini odprave je preizkušen in zanesljiv: kratka aklimatizacija z gorskim kolesom, vzpon na kak pettisočak, nato dan do dva počitka in priprav na glavno turo. Puscanturpa je daleč in veliko se posvetujeva z domačini, kateri od treh mogočih pristopov do gore bi bil najboljši. Ker nobena ideja ni bistveno boljša od druge, se odločiva po svojem okusu: spust nazaj do morja in po drugi dolini do vasice Cajatambo na skrajnem vzhodu Huayhuasha. Dvanajst ur vožnje, zato pa naj bi bil peš dostop ugodnejši. Zares, izbira ni bila slaba in tretji dan potovanja sva že pod skalno trdnjavo, na katere vrh se je doslej povzpela samo ena naveza. Ta podatek, predvsem pa pogled na navpične stebre mogočne gore naju navdata z dodatnim spoštovanjem najinega cilja. Smer Stonehenge v Puscanturpi V kaminu m Grega Kresal Najprej po sledeh Angležev ... Strateški načrt je na večer pred vzponom soglasno sprejet: plezala bova samo z enim manjšim nahrbtnikom. Poleg običajnih stvari -rezervnih rokavic, čelne svetilke, nekaj energetskih ploščic in podobnih drobnarij - bova s seboj vzela predvsem pijačo. Nobenih šotorov, spalnih vreč, kuhalnikov; vzpon mora biti opravljen v enem zamahu: če ne čez dan, bova nadaljevala ponoči ... Kakšno kilo teže prispeva še Gregova kamera, a ne počutiva se preob-težena. Dan v Andih je kratek, zato kreneva iz šotora še v trdi temi in prva svetloba naju ujame v zaledenelih žlebovih tik pod steno, ki je v jutranjem somraku še bolj strma in previsna, skoraj odbijajoča. Načrt plezanja po zajedi v sredini stene sva opustila že prejšnji dan: zgoraj se obetavna razčlemba izgubi v nekakšen grdo previsen kot, ki ne obeta prehoda. Poskusila bova torej tam, kjer so obupali najini predhodniki Angleži pred 21 leti: na strmem razu, ki se z zasneženega sedla dviga naravnost proti dvoglavemu vrhu. Do sedla ni večjih težav, le jutranji mraz ob pomoči ledenega vzhodnika naju nemarno grize v prste. V prvem skalnem raztežaju se končno razveseliva težko pričakovanega sonca, ki naju za silo ogreje. Sicer pa bo zdaj, ko potegneva iz nahrbtnika še vrvi, poskrbljeno tudi za drugačno vrsto ogrevanja . Le nekaj metrov nad najino sončno polico Grega naleti na star klin, dokaz, da sva prav v smeri zadnjega poskusa na tej gori. Še en klin z vponko za spust je v naslednjem raztežaju. Plezanje pa že kaže svoje posebnosti: navzgor se tihotapiš po navpičnih počeh in oranžno rjavih ploščah med mogočnimi, ravno odrezanimi stebri. Oprimkov je vsaj zaenkrat dovolj, na poličkah je sem ter tja tudi nekaj rdeče prsti, ki pa ne ovira plezanja. Proti koncu tretjega raz-težaja pride prvo težje mesto, gladka plošča, ki je, kot kaže, zaustavila Angleža. »Poti naprej ni: stena je preveč krušljiva, navpična, in pogled navzgor obeta viseči bivak ...« Tako sta opisala svoj poskus vzpona v plezalnem vodniku. Če sva prišla splezat na goro, teh opisov seveda ne smeva jemati za sveto resnico: prehod naprej je treba najti. Res s tem mestom nimava večjih težav in kmalu se znajdeva na poševni gredini. ... nato pa po svoje Nad njo se stena postavi zares pokonci, na srečo pa je tudi kamnina vedno trdnejša. Vse mogoče barve vulkanskega tufa se prelivajo po stebrih in ploščah nad nama. Oprimki so dobri, hrapavi, in tudi čevlji odlično primejo v zrnato skalo. Najprej sem se nameraval preobu-ti v plezalnike, a vsaj dva razloga sta me odvrnila od tega. Prvi je bil ledeni veter, ki je še kar vztrajno vlekel od vzhoda, drugi pa dejstvo, da bi precej težje čevlje moral potem nositi v nahrbtniku. Pravzaprav pa za preobuvanje ni bilo prave potrebe, saj so drobni, a ostri robovi v monolitni skali omogočali dobro napredovanje. Toda le s skrajno natančnostjo - rob čevlja se mora do milimetra prileči ostrim, a komaj vidnim razčlembam v navidez gladki skali . Nekaj lahkih, skoraj podarjenih metrov me pripelje pod naslednjo ploščo, metulja namestim v razkošno poč - kot da ga je čakala že tisočletja - in še eno težko mesto je premagano. A največje težave so še na obzorju, saj zgoraj sredi monolitnega stebra grozi široka poč, preširoka za kakršno koli varovanje, znotraj nje pa se svetlika črn led ... Hmm, tole postaja resno, težave se bližajo sedmici, zadnji metulj pa je deset metrov spodaj ... Nerodno se vrtim v poči, poskušam eno, drugo, razkorak v desno steno, a nič se mi ne zdi dovolj zanesljivo. Noga na drobcenem stopu kljub togemu podplatu čevlja postaja utrujena, zato bo vsekakor treba nekaj storiti. Kaj sem nazadnje ukrenil, pravzaprav niti ne vem, a je delovalo in zgoraj sem se skoraj na glas razveselil nadvse udobne police. Med varovanjem soplezalca opazim, da imam na dosegu roke še eno stojišče: odrezani vrh 40 metrov visokega stolpa, ob katerem sem plezal ves raztežaj. Kot nekakšna pokončna cigara raste iz police daleč spodaj. Tudi Grega ga opazi, ko prileze do mene, in s kratkim skokom se požene na ploščad. »Dobro drži, če se slučajno prevrne ...« Veselje ga nekoliko mine, ko vidi, kaj ga čaka v naslednjem razte-žaju. »Mogoče bi te zanimalo,« mi skuša bolj za šalo kot zares ponuditi čast prvega v navezi. Ko mu resno zagotovim, da po tem nimam prav nikakršne želje, se zažene v previsni kot, kjer ne-kajtonska kamnita luska potrpežljivo čaka, da jo zob časa pošlje v globino. Midva vsekakor ne bi rada prisostvovala temu dogodku . Grega se spretno tihotapi navzgor, zatika, kjer se da, in išče prehod. Kamor koli, samo da izgineva iz tega kota. Proti desni bi mogoče šlo, a ne bo lahko, previs je nemarno gladek . Najprej bo treba urediti dobro varovanje, metulj lepo sede v poč ob bloku, a ko ga Grega hoče popraviti, se ne premakne več. Niti za milimeter. No, vsaj drži, kot je treba, ven ga bom že nekako dobil, ko bo čas za to . Soplezalec se zavihti v desno, tipa daleč navzgor v poč, išče in najde oprimek ter se potegne čez. Kmalu ga slišim nekje zgoraj zabijati kline. »Varujem!« Spet je čas za akcijo. Naslednji raztežaj, globok kamin s snegom na dnu, je še vedno navpičen, a stena že počasi popušča. Za robom že slutiva greben in Grega, ki je spet na vrsti za vodstvo v navezi, najde lep prehod nanj. Nazobčani greben, ki povezuje glavni vrh z nižjim vzhodnim, je zadnja uganka najinega vzpona. Res je precej oster in skala na njem je vse prej kot dobra, a plezanje je zdaj že mnogo lažje, manj napeto. Razgled na vse strani je veličasten: planjave, jezerca, beli vrhovi . Na moreni pod steno iščeva svoj šotorček, a ga ni videti s prostim očesom: nič čudnega, saj sva več kot kilometer nad njim . Potem se prestopava in sprehajava po nekaj kvadratnih metrih vrha Puscanturpa Este. Kakšna gora! In kakšna soseščina: v ozadju občudujeva glavno verigo Kordiljere Huayhuash, ki se konča prav na najini gori: Jirishanca, Ye-rupaja, Siula, Carnicero, Jurau in najbližji Trapecio, znanec izpred dveh let. Prav pred nama pa so še ostali trije vrhovi Puscanturp, severne, zahodne in centralne. Še nekaj fotografij, nato se obrneva. Nova pot na andsko trdnjavo je odprta. Andi, Kordiljera Huayhuash, Puscanturpa Este (5410 m): prvenstvena smer Stonehen-ge, VII+/VI, 70°/50°, 600 m, 14 h (od tega 6 h sestopa s spusti po vrvi). Nova smer je hkrati šele drugi pristop na goro, opravila pa sta ga Pavle Kozjek in Gregor Kresal. O Proti vrhu S statistiko na Everest Po spletni strani www.mounteverest.net povzela Mojca Stritar Če se odpravljate na Mount Everest, pa nekaterih malenkosti ne morete doreči, ali če imate zgolj radi statistična preigravanja, berite naprej! Na spletni strani www.mounteverest. net so se pozabavali s podatki o vzponih na najvišjo goro sveta od leta 2000 do 2006 in z rezultati razbili nekatere medijsko napihnjene mite in polresnice. Seveda je statistika eno, vzpon pa nekaj čisto drugega, a morda se tudi v igri številk in odstotkov skriva snežinka resnice. Začnimo s treznim nasvetom, da ni p ametno že pred odhodom od doma obljubljati vsem sosedom in prijateljem slik z vrha sveta. Izmed treh plezalcev, ki poskušajo priti na Everest, je namreč uspešen zgolj eden. Za tiste, ki lažje razumete odstotke, je to 35 % naskakovalcev oziroma 39 % vseh z najetim osebjem vred, ki so večinoma Šerpe. Komercialna ali neodvisna odprava? Če oklevate med tem, ali bi poskusili v nekomercialni odpravi, kakršnih smo predvsem navajeni na Slovenskem, ali pa nekoliko udobneje kot član komercialne odprave, torej z najetim vodnikom, vas bo vznemiril podatek, da dva izmed treh plezalcev nista člana komercialnih odprav, vendar so vodeni plezalci z 41 % nekoliko uspešnejši pri razgledovanju z vrha kot neodvisni (33 %). Čeprav vzpon z vodnikom ni poceni, pa nikakor ne zagotavlja varnosti. Deleža smrtno ponesrečenih sta približno enaka za oba tipa odprav, to je 1,1 % za komercialne in 1,3 % za nekomercialne odprave. Po severni ali po južni strani? Ko izbirate smer pristopa, se odpre dilema med severno in južno stranjo. Normalni pristop z juga vodi čez ledeni slap, a ima večje in bolje organizirano podporno osebje, severna stran pa nima nadležnega ledenika, vendar je v celoti strmejša in s slabšo zaledno podporo. Več plezalcev (57 %) skuša priti na vrh s severa, verjetno tudi zaradi nižjih taks, toda plezalci po južni strani nekoliko večkrat (39 %) prile- zejo na najvišjo točko planeta kot po severni (33 %). Sever ima dvakrat večji delež smrtno ponesrečenih (1,5 %) kot jug (0,8 %), verjetno tudi zaradi manj Šerp in vodnikov na plezalca. Deljenje tako konkretne stvari, kot smo ljudje, na decimalke ni najbolj prijazno, a če se vendarle prestavimo na abstraktno raven, enega vodenega plezalca z juga spremlja 1,1 Šerpe, enega neodvisnega 0,9 Šerpe, na severu pa ima vodeni plezalec 0,6, neodvisni pa 0,5 Šerpe. Morda ste ustvarjalnejši in bi radi poskušali na vrh po kateri od manj običajnih smeri. Sprijaznite se, da vam statistika pripisuje 12 % možnosti za uspeh. Smeri so pač zahtevnejše in manj opremljene. Gotovo pa je v tolažbo podatek, da v obdobju 2000-2006 med 150 plezalci, ki niso šli po standardnih smereh, ni bilo smrtnih žrtev. V razlago tega dejstva bi bilo nedvomno pomenljivo vključiti podatek o njihovi izkušenosti, ki pa zaradi nekvantitativnosti žal izpade iz statističnih poigravanj ... S kisikom ali brez njega? Ali boste izbrali uspešnost oziroma varnost in si pri vzponu pomagali z dodatnim kisikom ali vam več pomenita »morala« in vrednost dosežka, zato boste sopli brez tovrstnih pomagal? Poskusi vzpona brez dodatnega kisika, za katere se odloči 7,5 % vseh, so pol manj uspešni, na vrh pride le slaba petina plezalcev (19 %), zato pa je med njimi dvakrat več smrtnih žrtev (3,8 %). Hja, če ste del komercialne odprave, pozabite na moralo, saj vam jeklenke ne uidejo. Pri »pošteni« varianti brez dodatnega kisika statistika posebej svari pred sestopom. Med njim je umrlo 7,7 % sestopajočih brez kisika, pri vzponu pa 3,8 %. Zdaj ali čez deset, dvajset, trideset let? Šli bi na Everest, pa ste premladi in nimate denarja. Šli bi na Everest, pa se bojite, da ste prestari - najstrašljivejše študije vendar trdijo, da je za starejše od 60 let kar 25 % verjetnost, da bodo na turi umrli. Katera starost je torej najprimernejša? Dejansko leta, vsaj statistično gledano, niso pomembna, saj v obdobju od leta 1922 do 2006 starost plezalcev ni igrala pomembne vloge. Kljub temu je za uspešen vzpon idealno, če ste srednjih let, med 30 in 49. Plezalci v tem razponu so 22 % uspešni, mlajši in starejši pa so nekoliko manj uspešni s 17 %. Toda upoštevati je treba Šerpe, ki večinoma sodijo v skupino srednjih let in s tem krepko popravljajo njihove rezultate. Kako boste torej šli na Everest in predvsem prišli nazaj pod Alpe? Odmislite zunanje in notranje dejavnike in se osredotočite na številke. Najzanesljiveje boste živi prišli nazaj v civiliza- Everest in Nuptse (desno) cijo, če boste skušali priti na očaka sveta kot član neodvisne odprave z južne strani, saj je med njimi le 0,6 % smrtno ponesrečenih. Sever je neodvisnim odpravam manj naklonjen, ker je žrtev skoraj trikrat več (1,7 %). Komercialne odprave imajo deleža približno enaka, 1 % na severu in 1,1 % na jugu. Toda kot vidite, se rezultati za vse primerjane kategorije razlikujejo le minimalno in potrjujejo predvsem eno - Everest, tako kot vse visoke gore, je nevaren vedno in povsod. Zato je še najzanesljiveje, da postanete Šerpa - med njimi je petkrat manj smrtnih žrtev kot med ostalimi plezalci. Vprašanje ostaja samo, kako bo vaše telo izvedlo to preobrazbo ... O m Robert Logar , L\Ü ¡1 S"- ■EIL SN ..ti. ,. ' V t • , "I I--? ^ . -"A pF ■ - ■ - JJPxy ug^^^ Eiger Tomaž Jakofčič (Policija RS, Marmot) in Peter Mežnar (Soški AO) sta 14. in 15. oktobra preplezala Heckmairjevo smer (ED, 1800 m) v severni steni Eigerja. V petek sta se odpeljala v Grindenwald in popoldan preležala na travnikih Kleine Scheideg-ga z daljnogledom in opisom v rokah. V soboto sta po nekaj preglavicah z iskanjem pravega vstopa začela plezati malo pred šesto zjutraj. Po dvanajstih urah sta še v soncu priplezala do začetka Prečnice bogov. Zaradi svaril pred nevarnostjo plezanja Pajka v popoldanskem soncu in dejstva, da je polica na vrhu poči Brittle Crack zadnji dober bivak pred vrhom, sta se lotila urejanja prostora in si naredila spodoben bivak. Naslednji dan sta po petih urah plezanja, malo po poldnevu, priplezala na vrh. Sestop je še vedno zahteval zbranost, saj ni bilo govora o dričanju po snegu. Poleti in jeseni se je treba držati normalne smeri po zahodnem pobočju, ki je malo lažja kot npr. sestop z Matterhorna. Ujela sta zadnji vlak za Grindenwald in ponoči sta bila že doma. Balvaniranje David Stepanjan (Ocun & Rock Pillars, BolgariaTrade d. o. o.) in Urška Plut sta se za praznike mudila na tridnevnem balvani-ranju v Švici, točneje, v Crescia-nu in Cironicu. Davidu je uspelo preplezati Willenberg dach (Fb 8a) ter Blochx Addiction (Fb 8a). Po dobrem vplezavanju se je ta- koj odpravil v avstrijsko Malto in na praznični dan 1. 11. preplezal znani balvanski problem avtorja Klemma Loskota Wrestling with an Aligator (Fb 8b). Po dveh dneh počitka je spet odšel v Malto ter uspel še v lažji različici tega problema, Petting with an Aligator (Fb 8a+). Čez teden dni se je vrnil v Malto, da bi naredil še nekaj posnetkov v prej omenjenih smereh, a mu žilica ni dala miru, tako da je preplezal še problem Marmelade auf der Schulter - varianta Moser (Fb 8a); gre za varianto problema, ki ga je preplezal že pred leti. Izziv mu je bil le zelo zelo dolg gib v desno. Varianto je prvi preplezal Martin Moser, gre pa verjetno za prvo ponovitev omenjene linije. Da ne bi ostalo samo pri balvanih, je David preplezal še Glisto (8b+) v Vipavski Beli, ki ima bolj balvanske karakteristike, bila pa je tudi že preplezana brez varovanja z uporabo ,,crash padov''. Prosto plezanje Big Wall Martina Čufar po slovesu od tekmovalnega plezanja ne popušča. Ob tokratnem obisku ZDA je v dolini Yosemite najprej za ogrevanje preplezala The Regular North Face Route (5.11c) v Ro-strumu, zaradi nenavadno slabega vremena pa še vrsto raztežaj dolgih smeri: klasično The Fish Crack (5.12b) na fleš, sosednjo poč Crimson Crinch (5.12a, 55 m) na pogled ter slovito smer Phoenix (5.13a). Kmalu po ogrevanju se je začela spogledovati z eno lepših prosto preplezanih smeri v El Capu, z El Ninom. Kljub začetnim zadregam s slabšim varovanjem je uspešno opravila s prvimi težjimi raztežaji (do 8a+). Pozneje je ob nadaljevanju vzpona zmogla večino raztežajev prosto (do 5.12). Le najtežji štirje (dva 5.13a, 5.13b ter najtežji 5.13c) so ostali neizpolnjena želja, a dovolj dosegljivi, da se bo Martina še vrnila in odplezala sanje do konca! Za posladek se je udeležila še Petzl Roc Tripa v plezališču Red River Gorge, ki je sicer formalno tekmovanje, a s precej neformalne, družabne vsebine. Grandes Jorasses Luku Krajncu (AO Celje) in Na-stji Davidovi (AO Ljubljana Matica), Juriju Hladniku in Matevžu Vukotiču (oba AO Radovljica) ter Davidu Debeljaku (AO Rašica) in Tadeju Krišlju (AO Kamnik) je uspelo preplezati eno velikih in hkrati tudi najlepših lednih klasik v S steni Grandes Jorasses, Britansko smer (MacIntyre-Col-ton, VI, 6, 1200 m). Za vzpon so porabili 15 ur efektivnega plezanja, med njim pa so se jim dogajale pestre stvari, med drugim tudi izguba plastične školjke Kri-šljevega čevlja. Zanimivo je, da je to že tretji izgubljeni slovenski čevelj v Britanski smeri ... Kotečnik Pred kratkim je Albin Simonič - Bine v Kotečniku končal letošnji projekt preopremljanja sme- RADIO U NI VOX 1Q7.5 MHz e-mail: infct@univox.si ri v sektorju Kača. Po novem so vse smeri opremljene z lepljenimi svedrovci, dodanih pa je nekaj novosti. V celoti sta novi dve smeri. Med Nosom in Sledovi ptic je nastala smer Obeliks (6c+, 30 m), med Plesom in Modrim dirkačem pa smer Lolek in Bolek (6c+, 30 m; 1. del 6b+, 2. del 6c+). Ples je podaljšan z dvema mo-žnostima: naravnost je Ples I (7a) in na levo Ples II (6c+). Med Kitajko in Lambado se šopiri smer Papagaj (5c+), katere avtor je sicer Franček Knez, vendar doslej ni bila navrtana. Kača je ob Pisanem svetu v celoti najbolje urejen sektor v Kotečni-ku, še zelo prvobiten in neone-snažen. Bine upa, da bo takšen ostal tudi zdaj, ko so vse smeri urejene. Ob tem pa dodaja, da bi bilo zelo dobro, če bi mladci iz širne Slovenije, ki se največ zadržujejo v Obokih (ali popularno Luknji), malce bolje poskrbeli tudi za ta sektor, saj je tam najbolj umazano. Pa tudi Lukove smeri, opremljene z ekspan-zijskimi svedrovci, bi bilo zaradi vrtenja ploščic treba čim prej polepiti (najbolje, če jih kar avtor sam), preden bo kateri izmed teh mladcev zgrmel med kamne pod njimi. Peca V južni steni Pece sta dva izmed glavnih lokalcev, Grega Lačen in Miro Kaker - Keks, odkrila in preplezala novo smer, verjetno eno zadnjih logičnih linij, ki še niso dočakale obiska. Sprva je Grega mislil, da po lepi poči poteka smer Pisanka, a je ob plezanju v tej ugotovil, da je strma poč na levi še prosta. Ob tem je dodal, da je Pisanka ena najlepših smeri v Peci, precej lepša od veliko bolj opevanih Vigredne, Mežiške ali Jubilejne. Sredi oktobra sta se s Keksom znova zapodila v južno steno. V Črni je bilo zjutraj -1 °C, gori pa jima je bilo še v kratkih rokavih vroče. Že prvi raztežaj je postregel s krušljivim previsom, ki je doslej uspešno branil dostop do lepe poči. Sledili so veliki majavi bloki, više pa je postajala skala vse boljša. Predzadnji raztežaj je bil pravi biser in je spominjal na plezanje v Marmoladi. Smer poteka od vstopa do vrha samostojno, le 20 metrov v sredini ima skupnih s Pisanko. V 200 metrov visoki smeri si težave po razteža-jih sledijo takole: VII, VII, V, VII, VI. Imenovala sta jo Črnjanska diretissima. Plezanje jima je vzelo 5 ur. Novice je pripravil Tomaž Jakofčič. Plezalski spektakel v Kranju Oktobra se je v Kranju plezalo, strmelo v zrak in stegovalo vratove, zadrževalo dih ob akrobatskih gibih plezalcev, predvsem pa navdušeno ploskalo in navijalo; v športni dvorani na Zlatem polju so se v organizaciji Alpinističnega odseka Kranj dogajali Plezalni dnevi Kranja 2007. Zasedba tekmovalcev je bila pestra, svoje spretnosti so nam namreč prikazovali predstavniki plezalnih klubov iz vse Slovenije. V sobotnem dopoldanskem programu so se pomerili starejši dečki in starejše deklice. Med deklicami je zmagala Jerca Meglič Natalija Gros (ŠPO Tržič). Sledili sta Polona Dobrovoljc (ŠPK Andreja Koka-lja) in Ajda Rojc (PK Škofja Loka). Jure Raztresen je pometel s konkurenco med starejšimi dečki, sledil mu je Urban Primožič (oba PK Škofja Loka), tretjeuvrščeni pa je bil predstavnik PAS Gamsi Hrastnik Izidor Zupan. Sledil je spopad kadetinj in kadetov. Najboljše tri so bile Ana Ogrinc (ŠPK Andreja Kokalja), Leja Kos (ŠPO Tržič) in domačinka Eva Srečnik (AO Kranj). Med kadeti je najvišje priplezal Jernej Kruder (ŠPO Celje), sledil mu je Ciril Vezonik (AK Ravne), tretji pa je bil Klemen Kejžar (ŠPK Andreja Kokalja). Tekom dneva so potekale kvalifikacije slovenske plezalske elite, za finale so se namreč pomerili člani in članice. V popoldanskem času so obiskovalci testirali plezalnike Evolv, gledali plezalne filme, prelistali ali kupili planinsko literaturo in pogasili žejo v »Podkrepčevalnici«. Temperatura v dvorani je naraščala, tribune so se polnile, reflektorji so močneje zasvetili in čas je bil za finale. Z nagovorom ga je otvoril predsednik Planinskega društva Kranj Franci Ekar. Postavljavci smeri so zakuhali kar nekaj problemov, ki pa se jih najboljši niso niti slučajno ustra- ^ Grega Kimovec \ Ì šili. V ženski konkurenci je imela najlepši razgled s stene Maja Vidmar (PK Škofja Loka), nekoliko nižje je uspela priti Natalija Gros (AO Kranj), preplezana višina Lucije Franko (PK Škofja Loka) pa je zadostovala za tretjo stopničko. Pri moških je povsem na vrhu plezalne stene zmagovalno dvignil roke tokrat za razred boljši Klemen Bečan (ŠPO Tržič). Dobro delo tržiškega kluba je potrdil njegov kolega Matej Sova, saj se je povzpel dovolj visoko za drugo mesto, velik aplavz za tretje mesto pa je požel domačin Anže Štremfelj (AO Kranj). Priznanja in medalje je podelil Franci Ekar, zmagovalca pa sta prejela še torto, ki so jo nato skupaj razrezali in pojedli med druženjem v kranjskem lokalu. Dogodek so naslednji dan dopolnili še plezalni gibi najmlajših (cici-banke, cicibani ter mlajše deklice in mlajši dečki), ki so potrdili, da se nam za prihodnost slovenskega plezanja ni treba bati. Organizacijski odbor PDK 2007 Alpinistični odsek Kranj Še o lastni hrani v koči Ker sem dolgoletni član PD in ljubitelj lepot narave, kot planinski vodnik prejemam tudi čudovito revijo Planinski vestnik in jo prebiram. Tako sem v 8. številki letnika zasledil članek Vzpon na Peco Ivanke Korošec iz PD Ljutomer in v 9. številki odgovor na ta članek, ki ga je napisal Roman Abraham (najemnik Koče na Peci). Ta replika je namenjena Romanu Abrahamu, kajti z njeno mislijo se popolnoma strinjam. Planinska koča naj bi bila zavetišče za utrujenega planinca, ki se je vanjo zatekel zaradi morebitnega slabega vremena ali preutrujenosti ali da bi prespal in naslednji dan nadaljeval pot. Logično je, da bo nekaj pojedel, pa čeprav iz svojega nahrbtnika. Tako je vsaj bilo v dobrih starih časih. Tudi planinci PD Šmartno ob Paki smo ljubitelji Pece in nanjo prihajamo tudi pozimi - na Matjažev pohod. In kaj smo doživeli: težko najdemo prosto mizo v koči in posedemo okrog nje. Seveda potegnemo vsak svojo klobaso in krajec kruha iz nahrbtnika in začnemo jesti. Osebje izza šanka nas takoj nahruli: »Poslušajte, kaj se pa greste, ali ne vidite napisa?« Mi se s polnimi usti nemo spogledujemo in podzavestno damo roke s klobaso in kruhom pod mizo, kot otroci, ko jih zalotijo pri slabem delu. Seveda smo to nekako pojedli, kot da bi samim sebi kradli hrano. Potem smo od jeze spili nekaj steklenic piva in jih seveda pošteno plačali. Od takrat naprej pač pomalicamo stoje, zunaj v snegu. Dragi bralci, ali si je pošten planinec enaindvajsetega stoletja to res zaslužil?! Žalostno pa je tudi, da to ni osamljen primer. Takšnih primerov vam lahko nanizam, kajti svojo sivo brado sem ponesel že v marsikatero kočo in na vrh v naši domovini. Morda pa nam bodo zaračunali tudi po-hojeno travo okrog koč ali celo lep razgled z vrhov. Po mojem tu ne odigrajo svoje vloge planinska društva, ki to dovoljujejo in s tem rešujejo svoje finančne težave. Kaj pa na to poreče naša krovna organizacija? Kaj bi na to porekli naši predniki, ki so te koče gradili in na svojih plečih nosili težke tovore? Hvala bogu, da niso vse koče na Slovenskem takšne in da obstajajo svetle izjeme oskrbnikov, ki gledajo na planinstvo malo drugače - tako kot nekoč, v dobrih starih časih. Mi planinci ne potrebujemo gorskih hotelov ali restavracij in polne denarnice evrov, da bi lahko pokrili stroške ali pa plačali dragega vodnika. Potrebujemo toplo zavetje koče in prijazno besedo oskrbnika, ne pa, da si že ob prihodu nezaželen, ker si ves prepoten in smrdiš. Lahko pa smrdiš, če imaš dovolj debelo denarnico. - Pa brez zamere. Karli Žibret - Fiksi Iz Mladinske knjige Trgovine, KNJIGARNE KONZORCIJ, Slovenska 29, Ljubljana m ŒNZQKCIJ Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov. John Harlin:| AMERICAN ALPINE JOURNAL The World's Most Significiant Climbs Mountaineers Books, avgust 2007 (mehka vezava, 496 strani, barvne in črno-bele fotografije) Letno poročilo o izjemnih dosežkih s področja alpinizma. Eloise Napier: A PLACE TO WALK Unforgettable walking holidays from around the world Bounty Books, oktober 2007 (trda vezava, 160 strani, barvne fotografije) V knjigi je predstavljenih 25 trekingov iz celega sveta. Koča na Robu Najraje imam knjige, ki me tako pritegnejo, da jih preberem na mah, da ne gledam, koliko strani imam še do konca. In rad imam seveda knjige o temah, ki so mi blizu. Koča na Robu, roman Ivana Bučerja iz leta 1941, me je silno pritegnila. Planinski roman opisuje dva prijatelja, Štefana in Petra, ki živita v mestu, vendar sta vsa predana goram. Tako so ju zasvojile, da sta si na Robu zgradila majhno kočo in tam preživljata vse proste dni. Raziskujeta, plezata, smučata - skratka uživata v gorskem svetu. Med njiju stopi še tretji, Mihol, gorski čudak, s katerim pa stkejo prijateljske vezi in se podajo tudi v steno v prvenstveno smer. Ta jih sprva zavrne, vendar ... No, tu je potem še ljubezen, ki ima v romanu pomembno vlogo. Knjiga ima posvetilo: Vam vsem, ki ste v tovarištvu doživljali človeka in tebi Kle-ment Jug, ki si nam od 11. avgusta 1924 mrtev živ vodnik. Nekaj trmasto jugovske-ga res zaznamo v obnašanju Mihola, sicer pa, naj spomnim, je roman izšel tik pred drugo vojno, ko sta bila spomin in vpliv Juga še kako močna. Izreden dodatek (posebno poglavje) v knjigi je pripovedka o Srebrnokrilcu, črnem gamsu s srebrnimi krili (podobna zgodba kot tista o bolj znanem Zlatorogu), ki je doma v gorah nad Martuljkom1 in jo pripoveduje Mihol Petru in Štefanu v bivaku sredi stene. Koča na Robu je napeta zgodba, polna izrednih opisov čudovite narave v različnih letnih časih. Pripoveduje še o redko videnih, a čisto možnih 1 Več o Srebrnokrilcu lahko preberete v PV 2/1941 na straneh 41 in 42 ter na platnicah planinskega koledarja PZS 2007. dogodkih, na primer o plazu, ki podre kočo, v kateri so ljudje ... Bolj kot ljubezenska zgodba me je pritegnilo vprašanje tovarištva prijateljev, povezanih z vrvjo, ki je za današnji neosebni čas skorajda čudno. Seveda je tovarištvo pod vplivom ljubezni, saj imajo dekleta tako moč nad fanti, da ti včasih pozabijo na klic gora in tovarišev. V romanu ima močno vlogo tudi razmerje mesto - vas, ki je aktualno še danes, čeprav se mi zdi, da nekoliko manj. Iz romana veje misel: če te bo prevzelo mesto, boš izgubil stik z naravo, to pa je vez, ki je za človeka še kako pomembna. Danes po mojem še bolj. Na večno vprašanje, zakaj v gore, zakaj v steno, odgovori Bučer takole: »In še nekaj je bilo! V vseh treh jeplamtela ljubezen, vse osvajajoča ljubezen do kamnitih skladov, hrepenenje po skrivnostnih strminah in neskončna vera vase in v Goro, ki bo morala začutiti topli utrip treh src, ob katerih bo njena strogost in zadržanost skopnela, da jih bo, kakor opojna ljubica, spustila v svoje naročje ... Ni zganil ustnic, ko je jasno odgovarjal na vprašanje: 'Čemu vse to, vprašaš? Zato, kakor vse drugo v življenju. Zato, kakor ples, glasba, slikarstvo -umetnost. Zato, kakor vera v sebe in stvarstvo, vera v večni Jaz in Biti. Vera v obstoj. To je potrditev življenja - kakor vse drugo. Le oblike so različne'.« Kaj pa je še sporočilo Srebrno-krilca? Narava se nam bo maščevala za naše brezobzirno izkoriščanje naravnih bogastev, za naš nebrzdani pohlep in sebičnost. Spet aktualno, kajne? Koča na Robu je izšla leta 1941 pri založbi Viharnik. Med besedilom so zanimive risbe Zmagoslava Snoja. Poglobljeno recenzijo romana je napisal Marijan Li-povšek v PV 2/1942 na straneh 55-57. Za roman je avtor prejel Prešernovo nagrado. Življenjsko zgodbo Ivana Bučerja je nadrobno opisal dr. Arno št Brilej v PV 9/1953. Zgodba o uspehu bi lahko rekli, ki pa se je žal prehitro končala. Septembra leta 1950 sta namreč s prijateljem pisateljem Tonetom Svetino plezala Slovensko smer v severni steni Triglava. Zaradi snega sta se obrnila. V strmini nekje pod Zlatorogovimi policami je Bučer zdrsnil in potegnil za sabo še Svetino (zdaj se ta del imenuje Bučerjeva stena). Potem sta dolgo čakala na reševalce. Šele tretji dan so Bučer-ja prinesli v bolnico, kjer pa je žal umrl zaradi embolije star komaj 40 let. Njuno kalvarijo je toplo opisal sam Svetina (PV 2/1951, strani 87-93). Kdo ve, kakšne odlične zgodbe bi nam še napisal . Morda bi kazalo priporočiti ta odlični roman za ponovno objavo, podobno kot so jo doživela dela Janeza Jalna. In kako se je končala zgodba treh fantov? Ne bom vam povedal, naj le namignem, da je zgodba vsakega drugačna ... Sicer pa le vzemite knjigo v roke, ne bo vam žal, toplo priporočam! Vladimir Habjan Na vzhodni konec slovenije Po gorah severovzhodne Slovenije, Milan Cilenšek in Viktorija Dabič s sodelavci, planinski vodnik, 2. popravljena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, PZS, 2007, 352 str. Prva izdaja planinskega vodnika Po gorah severovzhodne Slovenije, ki jo je napisal Peter Ficko, je bila že pred sedmimi leti razprodana. Ker Planinska zveza Slovenije ni našla drugega avtorja, ki bi prevzel pripravo novega vodnika, se je starosta štajerskih planinskih novinarjev Milan Ci-lenšek odločil, da bo poiskal sodelavce za posamezna področja. Pri tem je bil dokaj uspešen, a ne brez težav. Velik del je glavni urednik moral prevzeti skupaj z Viktorijo Dabič in njenim soprogom Antejem Mlinarevicem, ki sta tudi na terenu preverila večino opisanih podatkov. Nova geografska razdelitev tega dela slovenskega ozemlja, ki jo je pripravila Slavica Tovšak, je v celoti upoštevana. Ne le na zemljevidu, pač pa tudi v opisu vsakega predela, vsake skupine ozemlja, vsake poti in posebnosti ob njej so stvari urejene tako, kot si jih bralec ali popotnik le želi. Prijetno je že brati objavljeno besedilo, kaj šele prehoditi del ali celotno pot. Zgradba vodnika je podobna drugim slovenskim planinskim vodnikom, ki so bili pripravljeni po vzorcih nemških in avstrijskih del. Opisi si sledijo od vzhoda proti zahodu, in to od Goričke- ga, Lendavskih goric do Murske ravni, od vzhodnih, osrednjih in zahodnih Slovenskih goric na Haloze, Donačko goro in Boč, na Konjiško goro, Stenico in Paški Kozjak ter Ložniško in Šentviško hribovje ter vzhodno, osrednje in zahodno Pohorje, vzhodni, osrednji in zahodni Kozjak ob slovensko-avstrijski meji ter prek Strojne na Slovensko Koroško do Slovenj Gradca. Besedilo je urejeno skoraj vzorno in pregledno s poudarjenimi pomembnejšimi besedami in pojmi, predvsem tistimi, ki se večkrat ponavljajo. Pri prelomu vrstic pa bi bilo v prihodnje treba paziti, da bi okrajšane zapise, kot so 1300 m, 45 min, Š-414, 3. stol., zapisali v isti vrstici. Nekatere fotografije nimajo prave planinske vsebine ali pa niso na pravem mestu. Tako obsežno delo pa pri tako majhnem formatu zahteva tudi manjše črke, ki so v težjih razmerah na terenu težko berljive. Kljub temu lahko vsem 34 sodelavcem, avtorjem in recenzentom za tolikšno delo le čestitamo. Ciril Velkovrh novicenraiobvesiiiai 80 let planinskega društva Laško Osemdesetletnico, pravzaprav 85-letnico, Planinskega društva Laško smo slovesno in delovno zaznamovali prvega septembra - tako kot se spodobi - pri planinskem domu na Šmohorju. Slavje smo združili z množičnim pohodom na Šmohor, ki smo ga organizirali pod pokroviteljstvom Pivovarne Laško in Novega tednika - Radia Celje. Na slovesnosti smo z zadovoljstvom pogledali na prehojeno pot delovanja planinstva v Laškem, saj smo na doseženo lahko resnično ponosni. Mogoče je za to zaslužen tudi v Laškem rojeni prvi predsednik Slovenskega planinskega društva, ki je bilo ustanovljeno daljnega leta 1893, prof. Fran Orožen. Temu je sledil razmah planinstva - in v slovenskem prostoru so se začele ustanavljati podružnice tega društva. Tako je bila leta 1905 ustanovljena Posavska podružnica, ki je zajemala okraje Laško, Sevnica, Krško in Brežice. Na pobudo sodnega svetnika dr. Arnolda Pernata so prijatelji narave in planin leta 1922 v Laškem ustanovili odsek te podružnice. Laščani so izredno radi hodili na Šmohor in planinski odsek se je odločil postaviti planinsko kočo v senci starodavnih lip zahodno od cerkvice. Slavnostno odprtje prve planinske koče na Šmohorju je bilo 29. junija 1929. O teh začetkih, pa tudi o bogati vsebini delovanja laških planincev, lahko preberemo v zborniku z naslovom Zgodovina organiziranega planinstva v Laškem, ki ga je planinsko društvo z avtorico Faniko Wiegele izdalo ob tem jubileju. Več o delovanju društva je v nagovoru povedal predsednik Cveto Brod. Pojasnil je tudi, zakaj praznujemo 80-letnico in ne 85. jubileja. Iz enega izmed starih zapisov v arhivu društva je razvidno, da je med drugo svetovno vojno okupator večino vodstva društva kot zavedne Slovence izselil - in zato je delovanje društva mirovalo. Na podlagi tega petletnega mirovanja so se pred tridesetimi leti, leta 1977, odločili, da ne bodo praznovali 55-le-tnice društva, ampak 50-letnico, in tako je ostalo do danes. Na slovesnosti je o pomenu delovanja laških planincev, zlasti z narodnostnega vidika, spregovoril slavnostni govornik - naš rojak in Laščan (nekdanji član društva) prof. dr. Tomo Korošec. Spomnil je tudi na graditev sedanje planinske koče, ki je bila v glavnem zgrajena z udarniškim, to je prostovoljnim delom, in odprta pred 55 leti, to je leta 1952. Obudil je spomine na to, kako je kot osnovnošolec pomagal pokrivati kočo - in kako je nekaj let potem vodil mladinsko delovno akcijo, na kateri so mladi delali cesto iz Mulence proti Malšeku (danes Klinar) za prevoz hrane in pijače na Šmohor. Ta jubilej so laškim planincem pomagali praznovati predstavniki in praporščaki planinskih društev Zasavja - od Litije do Brežic - in planinski prijatelji iz savinjskih planinskih društev. Bilo je zares slavnostno - še posebno ko sta predsednik laških planincev Cveto Brod in predsednik zasavskih planincev Borut Vukovič podelila priznanja najbolj delavnim laškim planincem. Prejeli so jih Fanika Wiegele, Matjaž Pikl, Franci Kamenšek, Jože Krašek - Joco, Marko Mavri in Jože Videc. Prejemniki priznanj so zaslužni za prizadevno vodenje izletov v domače in tuje gore, za dejavnost na področju varstva narave, za vzdrževanje in označevanje planinskih poti in za organiziranje orientacijskih tekmovanj. Te dejavnosti so se v društvu razmahnile pred štiridesetimi leti, ko so mladi ustanovili mladinski odsek društva. Za prvih štirideset let delovanja društva je bilo značilno obiskovanje bližnjih planin in graditev ter vzdrževanje koče na Šmohorju, značilnost druge polovice delovanja društva pa ob tem tudi bogata dejavnost organiziranja izletov in planinskih taborov v širšem planinskem svetu. Posebno pozornost namenjamo vzgoji mladih, zato že vrsto let organiziramo planinsko šolo za učence osnovne šole v okviru mladinskega odseka Klinček. Številne generacije aktivnih laških planincev so porok, da bo društvo pri izvajanju svojega poslanstva uspešno tudi v prihodnje. Pred nami pa je zahtevna naloga: kako v sedanjem gospodarskem sistemu zagotoviti uspešno poslovanje planinskega doma in kako ga vključiti v podporo zdraviliškega turizma v Laškem. Osemdesetletnico društva slavimo v prepričanju, da bomo na podlagi izkušenj, ki so si jih pridobile prizadevne generacije planincev ob dosedanjem bogatem delu, zmogli tudi nove izzive. Andrej Mavri slovesno na slavniku Sodelovanje Obalnega planinskega društva Koper in Turističnega društva Slavnik Podgorje pri izvedbi praznovanj v počastitev 50-letnice delovanja Tumove koče na Slavniku je obrodilo sadove: prireditve 6. oktobra v Podgorju in 7. oktobra na Slavniku so bile raznovrstne in dobro obiskane, privabile so številne planince, krajane in ljubitelje Slavnika. Začetek praznovanja je bil fila-telistično obarvan: na dan slovesnega odprtj a pred 50 leti je pošta Podgorje uporabljala spominski priložnostni poštni žig, hkrati pa je TD Slavnik iz Podgorja pripravil spominsko kuverto in poštno znamko z motivom košutnika. OPD Koper je izdal spominsko razglednico. Tudi oskrbnica Angelca v Tumovi koči ni pozabila na rojstni dan koče in je vsem, ki so ta dan prišli, postregla s torto. Sledila je slovesna seja, na kateri so se zbrali predstavniki KS in TD Podgorje, OPD Koper ter gostje (predstavniki MO Koper, graditelji koče, predstavniki sosednjih društev). Na srečanju so obudili spomine na zgodovino Tumove koče in na vse zaslužne ljudi, ki so pri njej sodelovali, od postavitve do današnjih dni. Slavje se je nadaljevalo v prostorih KS in na vaškem ,,placu". Kulturni program - odprtje razstave Slavnik v sliki in besedi avtorice Patricije Morato Rojc - so spremljali ljudske pevke iz Škofij in mladi domači talenti. Veselo druženje mnogih vaščanov, planincev, nekdanjih oskrbnikov koče in vseh, ki imajo radi Slavnik in Tumovo kočo, se je nadaljevalo s pogostitvijo. Njihovo značilno jed "ječmen" so pripravile pridne vaščanke Podgorja, ki so napekle tudi goro različnega peciva. Kljub hladnemu in vetrovnemu večeru tako nobenega izmed udeležencev ni toliko zeblo, da ne bi še dolgo v noč zvenela lepa domača pesem. Naslednji dan sta bila slavnostno prizorišče Slavnik in Tumova koča. V lepem sončnem in značilno vetrovnem dnevu je potekal 29. spominski pohod, ki se ga je poleg predstavnikov prijateljskih društev udeležila množica planincev, pohodnikov, kolesarjev in ljubiteljev Slavnika (kakih 700 ljudi) iz vse Slovenije. Prišlo je tudi nekaj udeležencev slovesnega odprtja koče pred 50 leti. Prišli so predstavnika PZS, predsednik Franci Ekar, ki je bil tudi slavnostni govornik, in generalni sekretar Danilo Sbrizaj. Na proslavi so se recitatorju in harmonikarju pridružile pevke istrskih ljudskih pesmi KD Mandrač iz Kopra. Vse to je pripomoglo k slovesnemu razpoloženju, ki je bilo hkrati prijazno razigrano in sproščeno. Praznovanja 50-letnice Tumove koče na Slavniku bosta zaokrožili izdaja in predstavitev knjižice o Tumovi koči, predvidoma novembra. Maruška Lenarčič Delovna akcija markacistov Planinsko društvo Črnomelj je v soboto, 20. 10. 2007, organiziralo skupno delovno akcijo mar-kacistov MDO Dolenjske in Bele krajine. Obnavljali smo staro pot nad Kolpo (Breg-Velika stena-Radenci), ki se ob reki priključi že označeni turistični poti Damelj-Radenci. Pot se začne v mali vasi- ci Breg in je speljana po strmem pobočju na vrh Velike stene ter nato nad steno v vas Radence. Z vrha stene so lepi razgledi na dolino Kolpe in sosednjo Hrvaško. Delovne akcije se je udeležilo 14 markacistov in nekaj domačinov. Dela smo izvajali v treh skupinah: prva je obnavljala del poti iz Kala proti Veliki steni, druga iz Kala proti Radencem in tretja iz Brega proti Veliki steni. V dolžini sedmih kilometrov smo jo obse-kali, izdelali stopnice in varovala ter obnovili stare markacije proti Radencem, pot iz Brega na vrh Velike stene pa označili z novimi markacijami. Akcijo smo uspešno končali ob 16. uri. Prijazni domačini so nam v osnovni šoli pripravili toplo malico. Ogledali smo si tudi razstavo Zgodovina šole v Starem trgu. Stane Starešinič Za večjo varnost v gorah Pozimi so nepredvidene vremenske situacije še pogostejše kot poleti. Prav zato je PD Kranj v društvenih prostorih pripravilo predstavitev najsodobnejše tehnične, osebne in zaščitne varovalne opreme za planinca, ki se odpravlja na goro v težjih vremenskih razmerah. Da bi potencialne zimske pohodnike čim bolj neposredno seznanili z vsem, so pripravili promocijo najsodobnejše opreme za oblačenje in zaščito in tehnične preventivne opreme. Povabilu se je odzvala družba Promontana, ki ima poleg sodobne in tehnično dovršene opreme tudi strokovno-svetovalno-de-monstracijski kader za planinsko, alpinistično in turnosmučarsko opremo. Predstavljanje in prikazovanje je bilo zanimivo in izjemno koristno. Še posebno so se posvetili učinkovitosti pravilnega sistema »čebulastega« oblačenja. Zanimivo je bilo, da so prišli udeleženci iz vrst mlajših generacij. PD Kranj pripravlja konkretno aktualno informiranje in usposabljanje za varno gibanje v gorskem svetu za člane in tudi preostale, ki jih to zanima. Info PD Kranj Prvič na Škrlatici 26. julija 2007 Zame je najlepše pri gori osvajanje: ko ne veš, kam sploh se odpravljaš, ko ne veš, kaj te čaka. Veš za vrh, morda imaš celo kake napotke, opozorila, informacije, ki se pozneje praviloma vse izkažejo za le napol prave. Goro pač doživiš po svoje. Škrlatico sva škrlatica osvojila v dveh delih - za en dan bi bila res prehuda, še posebno zdaj, ko imam pred seboj še Dolomite. Do bivaka IV na 1900 m in potem zgodaj zjutraj na vrh. Veliko hodiš naokoli in se ves čas počasi vzpenjaš; čez meli-šča naokrog in potem čez me-lišče naravnost gor ali pa ob desnem robu skal; spet prečno čez melišče in potem si spodaj ... iščeš markacije, ravno prav so označene, ne prepogosto, včasih kakšno še posebno pazljivo iščeš, in se vzpenjaš. Megla je bila, to je po svoje dobro, saj ne vidiš vrtoglavih višin pod seboj. Ko v steni zmanjka markacij, zagle-daš jeklenico, ki te vodi dol. Dol? Dol. In spet naokrog in tako še večkrat. Vedno znova zadnji hip, ko že začneš misliti, da si zašel, zagledaš markacijo, rdeč krog z belo sredino, in sledijo jeklenica pa skobe in klini; nekajkrat prečno, nekajkrat navpično navzgor. Na nekaj mestih se moraš pošteno povleči navzgor in kar nekaj plezanja je potrebno. A počutiš se varnega, vsak osvojeni meter navzgor ti da še več poleta in energije in ople- meniti tvojo voljo. Proti Triglavu se megle redčijo in zagledaš ga v nebeški modrini. Tudi proti vrhu Škrlatice se megla redči in sonce vidiš skozi tančico. Iščeš oprimke za roke, stopinje za noge in se znova vlečeš navzgor. Proti vrhu je niz teras, več poti je možnih. A končno le ugledaš bolj blede markacije in spet greš naprej. Vrh Škrlati-ce je zelo razčlenjen in širok; že misliš, da si na vrhu, pa nisi. Še zmeraj se pot vije na desno naprej. Ugotoviš, da še ni konca, in spet rineš naprej. Še malo plezanja, še malo. Vrhnje pobočje je precej gruščnato, ni čista skala, daleč od tega. Šoder, šoder in zemlja ... Končno zagledaš križ, ves svetal in eleganten, moderno srebrn! Torej to je vrh, tu sva! Veselje, glas iz srca pride na dan in spoznanje - na vrhu Škrlatice sem! Končno! Dve leti sva jo imela v mislih, danes, zdaj, pa sem tu! Čudovit občutek, zadovoljstvo nad doseženim. Da si premagal samega sebe in zbral vso voljo in energijo in se napotil na vrh. Poplačan si, kot te ne more poplačati nihče drug. Začneš se razgledovati! Tamle je Špik, tam spodaj naselje - Dovje, pa Vršič, ^ Dan Briški Jalovec in Mangart sta v oblakih, vrh Prisojnika tudi. Sam si na soncu, toplo je, brez vetrca. Na drugi strani Triglav s Kredarico pa Cmir, zadaj Rjavi-na. Najbližji je Veliki Rokav -to smo ugotovili šele pozneje v Vratih. Lepo je bilo. Prišel je še Gašper, tudi on je bil vesel. Dobre pol ure sva bila na gori sama, potem pa so začeli prihajati drugi. Lepo je biti čisto sam na gori, ni enako, če pridejo še drugi. Gora je tvoja, samo tvoja, in prav prijetno je bilo na vrhu. Toplo, brez vetra. Še ptic ni bilo. Nazaj grede sva srečevala veliko planincev, kar trumoma so prihajali na vrh. Še dobro, da sva bila tako zgodnja, sem pomislila, in sva goro doživela sama, brez ljudi. Pot nazaj vedno doživljam kot krajšo, seveda je treba spet paziti, uspeh je, da prideš gor in dol brez nesreče! Navzdol se zdi pot drugačna ... saj tudi je. Še melišča uporabiš v tisti najboljši funkciji in že si pod Škr-latico. Varno te je izpustila iz svojega objema ... Še kdaj? Vprašanje. Prvič je najlepše. Danica Ošlaj S planinci na Kačji grad V šolskem letu 2007/08 poteka projekt »Drugačnost združuje« pod pokroviteljstvom Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dobrna. V okviru tega projekta poteka več delavnic, na katerih se srečujejo skupina otrok iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo, skupina otrok iz vrtca Dobrna ter krajani občine Dobrna, ki delujejo v različnih društvih. Poglavitni namen projekta je druženje ter spoznavanje naših navad in načina življenja. Povabilu za sodelovanje se je odzvalo tudi Planinsko društvo Dobrna. Tako nas je 10. oktobra 2007 obiskal planinski vodnik Franc Horjak. Z njim smo se dogovorili, da nas popelje na bližnji hrib Kačji grad. Jesensko jutro je bilo kar hladno, zato nas je zeliščni čaj, ki so nam ga pripravili mladi iz Centra, nekoliko ogrel. Del poti smo prehodili po lokalni cesti, sledili smo rdečim krogcem z belo piko. Vodnik, gospod Franc, nam je povedal, da je to markacija in zaznamuje planinsko pot. Malo pod vrhom nas je čakal še strm hrib. Ko smo se že spraševali, kako bomo prišli na vrh, je gospod Franc iz nahrbtnika potegnil planinsko vrv, ki je imela veliko vozlov. Ob pomoči vzgojitelja iz vrtca je pripravil plezalno presenečenje. Gospod Franc nam je demonstriral, kako s takšno vrvjo lahko premagamo vsako strmino. To je bilo zabavno! Drug za drugim smo skoraj tekli po hribu in že naslednji trenutek smo bili vsi na vrhu. Ko smo prispeli na vrh hriba Kačji grad, nam je gospod Franc povedal še nekaj o okoliških hribih ter o opremi, ki jo potrebujemo za hojo v hribe. Nato nas je čakala še pot s pobočja ob pomoči planinske vrvi. Ker smo bili že malo utrujeni, smo posedli na travo in odprli vsak svoj nahrbtnik. Po malici pa smo jo »mahnili« nazaj v dolino. Pot nazaj je bila zelo zabavna, saj smo zbirali papirnate markacije, ki jih je za nas že prej pripravil gospod Franc, mi pa smo jih zdaj lahko nesli domov za spomin na naš planinski dan. Planinskemu vodniku gospodu Francu smo se zahvalili za sodelovanje in za prijetno ter poučno vodenje. Izrazili smo tudi željo, da bi se v takšnem sestavu še kdaj srečali. Tatjana Lavrinc spominski rekreativni pohod V spomin osvoboditve Žirov in ustanovitve prvega Narodnoosvobodilnega odbora na Gorenjskem PD Žiri vsako leto organizira tradicionalni spominski rekreativni pohod okrog Žirov. Pot je sestavljena iz treh etap. Vsako leto se prehodi ena etapa. Letos smo dodali še četrto, da smo krog popolnoma sklenili. Letošnji pohod, ki je potekal v nedeljo, 21. 10. 2007, je bil že šestindvajseti. Prvič je potekal po novi smeri, bil pa je tudi kulturno obarvan. Pohodniki smo pot začeli v centru Žirov (478 m), kjer se je kljub napovedanemu slabemu vremenu zbralo nekaj več kot sto udeležencev, tako mladih kot starih. Prvi vzpon smo opravili na Goro-peke (689 m), na katerih je veter že močno pihal. Pot smo nadaljevali v smeri proti Opalam, z manjšimi dvigi in spusti, nekaj časa po kolovoznih poteh in spet po cesti. Z veseljem smo si ogledovali okolico in jesenske barve, ki so samo potrjevale pravilno odločitev za odpravo na pohod. Pravo presenečenje nas je čakalo v vasi Izgorje, v kateri so dobrodošlico pripravili prijazni žirovski taborniki s toplim čajem in »šilcem domačega« žganja. Gospodinja kmečke hiše pri Ahlinovih, pri kateri smo se ustavili, je spekla izvrsten domač bel kruh v pravi krušni peči. V tej hiši smo si ogledali še pravi muzej, v katerem imajo ohranjene ostanke s soške fronte. Nad prijaznostjo domačinov smo bili prijetno presenečeni. Po krajšem postanku smo se spustili v Podklanec, prečkali reko Soro in nadaljevali pot v Ravne. Sredi gozda, v Rupi, smo si ogledali znamenito kamnito mizo. To je posebnost, ki jo je ustvarila narava, ko je položila eno skalo na drugo, tako da ob pogledu nanju dobimo občutek, da gledamo mizo. Miza je visoka tri do štiri metre, široka pa pet metrov. Po postanku in ogledu te stvaritve narave smo se spustili v dolino Žirovnice in se povzpeli še na Vrsnik. To je bil zadnji vzpon, ki je v prijetnem soncu in hoji po jesenskem gozdu popestril volilno nedeljo. Pohod smo končali na kmetiji »Pri Pesku«, na kateri so bili pohodniki deležni okusnega golaža in še kakšne dobrote iz nahrbtnika. Po šestih urah hoje smo pot končali v Žireh. Nekje na sredi pohoda so nas dohiteli tudi kolesarji, ki so začeli vrteti pedale dve uri kasneje in so imeli kar nekaj težav, saj je bila pot bolj namenjena pohodnikom. Kolovozi in steze so bili precej namočeni ter tako spolzki. Jesensko listje pa je zakrivalo pasti, ki lahko povzročijo padec. Barbara Peternel, mentorica PS na OŠ Žiri Zlati častni znak PZS Janezu Grilu Predsednik PZS Franci Ekar je 26. oktobra v prostorih škofije v Novem mestu ob prisotnosti škofa msgr. Andreja Glavana in predstavnikov PD Gozd Martuljek, PD Novo mesto ter MDO Dolenjske odlikoval direktorja založniškega podjetja Družina Janeza Grila z zlatim častnim znakom PZS. Janez Gril se je v šestih desetletjih življenjskega popotništva, ustvarjalnosti in duhovnosti zapisal tudi goram; na vrhovih je iskal nova obzorja in upanje ter nove poglede v prihodnost. Kot kaplan v Kranju je zašel med alpiniste in ti so ga radi sprejeli medse. Tako je spoznal tudi del gorske vertikale, predvsem pa Andrej Glavan, Janez Grilj in Franci Ekar iskreno planinsko prijateljstvo in zaupanje, ki te v družbi prijateljev povezuje in ohranja. Svoje prve korake v skalnem svetu je doživljal z danes velikimi imeni slovenskega alpinizma: Tonetom Perčičem, Barbaro in Marijo Per-čič (por. Štremfelj), Nejcem Za-plotnikom ... Ob obiskih gora je čutil vrednote gorništva, domoljubje, iskrenost . To izkušnjo je znal preliti tudi v svoje pridige, ki so vedno delovale kot pomirjevalo, smerokaz za to, kako obnoviti in utrditi veselje do življenja in začutiti svoj in prijateljev mir. Janez Gril velja za ambasadorja dobre volje in primer skromnosti ter povezovanja med Cerkvijo in posvetno dejavnostjo. Med drugim se je zavzel za to, da se je darilo Jakoba Aljaža, njegov stolp na vrhu Triglava, pravno formalno preneslo na naslednico Slovenskega planinskega društva, Planinsko zvezo Slovenije. Poskrbel je za to, da so v arhivu našli Aljaževo darilno pogodbo. Sodeloval je pri številnih blagoslovih planinskih postojank v naših gorah. V tedniku Družina, katerega glavni urednik je, vedno najde prostor za planinske spise. Velikokrat, vedno, kadar so ga prosili, je bil na zadnjem slovesu od ponesrečenih planincev, alpinistov in gorskih reševalcev. Zasluge ima za novo spominsko obeležje ponesrečenim v Martuljku, prav tako pa tudi za strpne in poštene odnose med PD in Cerkvijo. Želimo, da bi bil še naprej tako zvest goram in planincem, ki ga z veliko prijaznostjo vabijo v gore. Indok PZS Priznanje Lovski zvezi slovenije Planinska zveza Slovenije je 27. 10. 2007 podelila Lovski zvezi Slovenije zlati častni znak Planinske zveze Slovenije ob njeni 100-letnici. Priznanje kaže na dobro sodelovanje obeh organizacij, ki traja že vse stoletje. Tako PZS kot LZS skrbita za ohranjanje gorskega sveta, pri katerem je na prvem mestu spoštovanje vsega življenja na gori. PZS spoštuje napore LZS za aktivno ohranjanje prosto živeče divjadi, za ohranjanje slovenske lovske tradicije, pa tudi za izvajanje naprednih in sodobnih strokovnih procesov pri vzgoji mlade generacije lovcev. Planinci in lovci imajo namreč precej skupnega: slovenski lovec je bil pred 229 leti skupaj z drugimi srčnimi možmi kot prvopristo-pnik na vrhu Triglava, poleg tega so se lovci prvi povzpeli čez severno Triglavsko steno. Lovci so bili med prvopristopniki tudi v marsikateri drugi steni - takrat sicer z drugimi motivi. S svojimi vzponi so, ne da bi se zavedali, postavljali prve temelje sodobnemu alpinizmu. Veliko lovcev je bilo članov planinske gorske reševalne službe. Tudi veliki planinci, velike osebnosti, kot so bili dr. Julius Kugy, Fran Saleški Finžgar, dr. France Avčin in dr. Miha Potočnik, ter predstavniki mlajših generacij, kot je alpinistični smučar Davo Karničar, spoštujejo lovstvo. PZS verjame, da se bo medsebojno sodelovanje še naprej razvijalo v obojestransko korist. Franci Ekar stoletni planinec Karel Bajt Konec oktobra 2007 je poteklo 100 let od rojstva Karla Bajta, rojenega v Goričah pod Storžičem. Ob tej priložnosti so ga na domu v Kranju obiskali planinci PD Franci Ekar in Karel Bajt Kranj, Planinska zveza Slovenije pa ga je odlikovala z najžlah-tnejšim planinskim priznanjem, s svečano listino, ki mu jo je izročil predsednik Franci Ekar. Karel Bajt je edini še živeči član kranj- ske podružnice Slovenskega planinskega društva, ustanovljenega v letu 1893. Karel se je takoj po drugi svetovni vojni vključil v kranjsko planinsko društvo, naslednico Kranjske podružni- Podori v gorah so pogost in stalen pojav, a precej redko se zgodi, da ga kdo slika. Anže Feldin nam je poslal sliko podora, ki se je zgodil v Prisojniku (Kraj Sten) v nedeljo, 4. novembra 2007 ob 9.15. Slikano s Suhega vrha pod Malo Mojstrovko. ce SPD. Vseskozi je bil zvest goram, planinski organizaciji in PD Kranj. Skrbel je za obnove, nade-lavo in označevanje planinskih potov, bil je član v organih upravljanja PD Kranj in deloval je v gospodarski komisiji PZS. Za časa predsedovanja PD Kranj Ive Va-liča je vodil finančno poslovanje PD, na PZS pa mu je Miha Potočnik zaupal enako delo na gospodarskem finančnem področju. Na srečanju ob njegovi stoletnici je Karel posebej poudaril, kako je v tistem času pregledal osemdeset planinskih postojank, če poslujejo v skladu s sklepi in pravilniki PZS. Še vedno je čil in zdrav ter poln veselja do življenja. PD Kranj /^Vv gorelj ud|e stanislav Koselj 1910-2007 Lepa junijska sobota . jutranje meglice so valovile nad Savo . nemo smo strmeli v kratko časopisno vest, da je tiho in ne- slišno za vedno odšel Stanislav Koselj; na svojo željo je bil pokopan krogu svojih najdražjih . Bil je starosta radeških planincev, ustanovitelj in prvi predsednik našega društva, predsedoval mu je celih 35 let - vse do leta 1986, ko je bil imenovan za častnega predsednika. Po rodu je bil Gorenjec, v Radeče je prišel leta 1948 po odloku tedanjih oblasti, in sicer na mesto direktorja Tovarne papirja za dobo 6 mesecev, v Radečah pa je ostal 36 let, do upokojitve. Tovarna papirja se je pod njegovim vodstvom širila in posodabljala in dolga desetletja dajala kruh pretežnemu delu prebivalcev Radeč in okolice. Uveljavila se je kot proizvajalka kvalitetnih zaščitenih in vrednostnih papirjev na področju Jugoslavije in širše v Evropi in svetu. S tovarno je živel in dihal . njegova pripadnost kraju pa se je kazala v nenehni pripravljenosti pomagati lokalni skupnosti pri ustvarjanju boljših razmer za življenje in delo ljudi v naši dolini (ceste, športni objekti, prosveta in zdravstvo, telekomunikacije, komunala ...). Kljub visoki starosti je do konca svojih dni živahno in z velikim zanimanjem spremljal dogajanje v papirnici in v društvu. Kot planinec po duši je hitro uvidel, da v Radečah obstaja interes za plani-narjenje in da se aktivni planinci vključujejo v društva, ki so se v tistem povojnem času začela ustanavljati v soseščini. Ustanovil in vodil je iniciativni odbor za ustanovitev planinskega društva. Na ustanovnem občnem zboru 23. decembra 1951 je bil izvoljen za prvega predsednika. Čeprav je bilo društvo komaj ustanovljeno in tako rekoč brez sredstev, se je takoj aktivno vključilo v delo zasavskih društev, ki so ravno v tistem času začela graditi Zasavsko kočo na Prehodavcih. Odprta je bila poleti 1954, po dveh letih skupnega upravljanja pa je pogumno prevzelo vso skrb za upravljanje in vzdrževanje planinske koče sredi Julijskih Alp naše mlado društvo. V začetku 70 let so jo temeljito obnovili in povečali. Pri tem je imela pomemben delež tudi Tovarna papirja, ki je bila v tistih časih neformalna pokroviteljica našega društva. Kljub oddaljenosti društva in njeni posledici, visokih prevoznih stroških pri oskrbi postojanke, jo uspešno upravljamo in vzdržujemo že 51 let. Dejstvo, da smo dobili »svojo« kočo v Julijcih, pa je dalo velik zagon tudi planinski dejavnosti v društvu. Člani so jo z velikim ponosom radi obiskovali in z veseljem sodelovali pri vzdrževalnih delih in drugih delovnih akcijah. Še dandanes marsikdo težko verjame, da ima majhno planinsko društvo iz osrednje Slovenije svojo kočo v Julijcih, in jo praviloma v začetku prisodijo Ratečam. Naš Stane je verjel vase in v radeške planince in današnji čas dokazuje, da se ni motil ..., koča posluje uspešno, tudi vzdrževana je primerno in mi zasavski planinci jo še vedno radi obiskujemo - to pa je tudi njeno poslanstvo. Težko je najti besede, s katerimi bi izrazili svoj ponos in zahvalo za vse tisto, kar je storil za razvoj planinstva v Radečah. Trdno smo odločeni odgovorno nadaljevati njegovo delo in s tem na najlepši možni način ohranjati spomin nanj prihodnjim rodovom planincev v Radečah. Jože Šušteršič V spomin Slovenskobistriški planinci so se letos spomladi za vedno poslovili od dveh naših nekdanjih predsednikov, dolgoletnih aktivnih ft Avgust Kocjan članov upravnega in nadzornega odbora PD, predvsem pa ljudi, ki sta pustila v zgodovini našega PD neizbrisen pečat; to sta naša draga Avgust Kocjan in Rudi Mlekuž. Oba, tako Avgust kot Rudi, sta vodila naše društvo, Rudi v obdobju 1965-1975, Avgust pa v obdobju 1975-1982. Poleg tega sta dolga leta delovala tudi kot vodji različnih odborov znotraj PD. Rudi Mlekuž, dedek bistriškega smučarskega šampio-na Reneja Mlekuža, je bil tisti, ki je po nekaj letih društvene krize leta 1965 kot novi predsednik PD znova oživil in okrepil PD in planinstvo na slovenskobistriškem, ki si po usodni tragediji bratov Uršič v Špiku leta 1952 dolgo ni opomoglo. Rudi je bil tudi uspešen kolesar, aktiven smučar in dolgoleten uspešen lovec; za to je prejel najvišja priznanja Lovske zveze Slovenije. Tudi mi planinci smo se mu oddolžili s skoraj vsemi najvišjimi planinskimi priznanji, leta 2000 pa je postal častni član našega PD. Velika želja se mu je uresničila, ko je 22. 9. 1992 preplezal Slovensko smer v triglavski severni steni, star 68 let. Avgust Kocjan pa je bil tisti, ki je kot predsednik PD s svojim značajem in osebnostjo utrdil močno vez med PZS in PD Slovenska Bistrica. Svojo veliko ljubezen do gora je prenesel na družino, _ Rudi Mlekuž predvsem na svoji hčeri Tanjo in Anete, ki sta postali uspešni alpi-nistki in aktivni članici Mladinske komisije PZS. Kot veterinar po poklicu je bil v nenehnem stiku z naravo in živalmi. Ob pla-ninarjenju se je veliko ukvarjal tudi z čebelarstvom. Kot dolgoletni član nadzornega odbora je skrbel, da so stvari vedno potekale tako, kot so morale. Že leta 1992 si je prizadeval za ureditev zemljiškoknjižnih razmerij med PZS in PD Slovenska Bistrica v zvezi z nepremičninami pri Treh Kraljih na Pohorju; to je bilo uresničeno šele leta 2007. Tudi Avgust je za svoje dolgoletno delo v PD prejel visoka planinska in družbena priznanja (red dela s srebrnim vencem). Obema, tako Rudiju kot Avgustu, velja velika zahvala za vse, kar sta dobrega storila za naše PD, in slava njunemu spominu. Matej Horvat Kupim Planinski vestnik - letnike od 1895 do 1901 (tudi posamezne letnike). Tel. št. 00 390 4 0396013 (v večernih urah). Vojko Prodam lepo ohranjene vezane Planinske vestnike letnik 1951-1970, gsm: 041 326 771, Piškur. Kako poznamo naše gore? Katera gora je na sliki? Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. Odgovore sprejemamo do 25. decembra. Spletna trgovina www.kibuba. com tokrat za nagrado ponuja gamaše Trek Mates Cairgorn. Če boste odgovarjali po elektronski pošti, uporabite naslov ugan-ka@pzs.si. Rešitev iz prejšnje številke: Rešitev prejšnje uganke je bilo presenetljivo veliko, kar dvain- petdeset vas je prepoznalo, da planinec hodi po zavarovani poti na Mrzlo goro in da je za njim Kamniško sedlo. Napačna sta bila odgovora, da hodi po Ka-njavčevih policah in da hodi na Tursko goro. Dobili smo tudi duhovit in v bistvu pravilen odgovor, ki pa smo ga razumeli bolj kot šalo: »Planinec hodi po planinski poti, desno ob njem pa je markacija.« Izžreban je bil naš zvesti reševalec Samo Jemec. Spletna trgovina Kibuba mu bo podarila gamaše Walker. Andrej Stritar MO Ü Timotej Rajgelj T^JSj P^fjï P _ JU Posebna ponudba za nove naročnike Planinskega vestnika Vsi, ki boste do 31. decembra 2007 naročili Planinski vestnik za leto 2008 ali dlje, prejmete letošnjo decembrsko številko brezplačno. Naročite se lahko z dopisom na naslov Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, p. p. 214, 1001 Ljubljana ali preko elektronske pošte na naslov pv@pzs.si oz. racunovodja.pzs@pzs.si. Planinski vestnik izhaja enkrat mesečno. Letna naročnina je 31,30 EUR, posamezna številka 3,12 EUR. Poštnina je vključena v naročnino. Cene veljajo do 31. 12. 2008. Planinski vestnik 2007 107. letnik Urednik Vladimir Habjan Vsebina je razdeljena na posamezne teme. Znotraj tem je kazalo urejeno po avtorjih, nato pa po naslovih. Uvodniki, razmišljanja Številka/stran - Hoditi je misliti 8/72 Banovec, Tomaž: Dileme 3/20 - 'Očitno sem dober v trpljenju' 5/14 Bradeško, Marjan: Markacija 3/1 - 'Želim, da bi bila to oddaja vseh gornikov' 6/53 Ekar, Franci: S prijaznimi spomini v vedro novo leto 12/1 Pate, Mateja; Habjan, Vladimir: Novoletne želje v letu Habjan, Vladimir: Nam pridete naproti? 10/1 2008 12/45 - O uredniškem delu 2/1 Podergajs, Katja: Dan brez plezanja je kot dan brez - Za uvodnik pa zmanjka časa... 7/1 sonca 3/55 Keršič Svetel, Marjeta: Ohranjanje vrednot gorske - Ko dan brez kave postane Dan brez kave 12/58 narave 11/1 Prezelj, Marko; Karo, Silvo: Povedali so o Tirolski Mašera, Andrej: Spregledane obletnice 9/1 deklaraciji: 11/30 Pate, Mateja: 'A bo šlo?' 8/1 Tovšak, Slavica: Planinske domove je najlaže graditi, - Entuziasti 6/1 teže pa jih je vzdrževati in jim dati dušo 6/50 Pečavar Čarman, Irena: Otroci na planinskih poteh 2/53 Pečjak, Andrej: Bomo iz ljubezni do narave vse Reportaže, potopisi, opisi gora Številka/stran pomendrali? 11/12 - Postavljen temeljni kamen za planinski muzej 9/27 Rovšček, Žarko: Da se ne bi ponovilo 12/12 Bradeško, Marjan: Cerk, Firstov rep in Loška stena 10pr/10 Stritar, Andrej: Dileme 1/1 - Dodatni namigi za izlete 10pr/24 - Kazalo vseh letnikov naše revije 4/1 - Gozdna učna pot Kozice 10pr/20 - Predgovor 3pr/2 - Informacije: Mont Ventoux 2/69 - Se je nesreča na Mangartu morala zgoditi? 5/1 - Kostelska planinska pot 10pr/17 Škodič, Dušan: Stoletje v gorah 2/27 - Krempa in Krokar 10pr/13 Štupar, Boris: Kako zraste ... 10/20 - Krožna pot iz Kolpske doline čez Krempo in Wraber, Tone: Sanje in resnica 3/13 Borič 10pr/15 - Najbolj neokrnjeni del naše dežele 10pr/3 Intervjuji Številka/stran - Pešpot Radenci - Damelj 10pr/22 Bradeško, Marjan: Moraš pa vedno malo 'naštudirati' 9/17 - Pod polnočnim soncem 8/50 Habjan, Vladimir: Vse naravi škodljive posege v Breščak, Irena: Botaniki na Velebitu 1/41 gorski svet obsojamo 11/24 Budkovič, Mirko: Pot na Črno prst, Rodico in Planino Košir, Mitja: Himalaja me je povsem osvojila... 1/68 Vogel 12/26 - 'Hvalnica norosti ali alpinizem je moje življenje' 5/10 Čokl, Anže: Manaslu - konec Poti Nejca Zaplotnika 1/74 Pate, Mateja: Če nekaj moraš početi, neha biti fajn 10/52 Habjan, Vladimir: Mišelj vrh, 2350 m, Mišeljski - 'Gorsko okolje mi je najljubše' 9/23 konec, 2464 m 2/67 Hrovat, Tomaž: Grosser Speikkofel (2270 m) 12/56 - Königstuhl 1/62 - Preber 3/38 - Rometer Spitz / Romatenspitze 4/61 - Zirbitzkogel 2/71 - Zirbitzkogel, 2396 m 2/72 Jakofčič, Tomaž: Mont Blanc - alpinistični paradiž 6pr/21 Keršič Svetel, Marjeta: Staničeva nagrada 2007 v roke Tatjani Peterlin-Neumaier 10/43 Kokalj, Maks: Na Ararat 10/68 Kolenc, Olga: Gorska pravljica 10/37 Komac, Blaž: Vzroki in posledice ujme 18. septembra 2007 12/19 Kozorog, Edo: Gorski gozdovi v širšem evropskem prostoru 11/5 Krajnc, Alenka: Ognjena zemlja 11/54 -V 10 dneh od askeze do razvrata 11/48 Kumer, Tomaž: Po poteh Vinske gore 10/44 Lobe, Gregor: Je vid'la še Švajca visoke gore 8/54 Luštrek, Mojca: Prva petletka 3/15 Luževič, Marjan; Luževič, Lidija: Obiskali smo Cordillero Huayhuash 5/40 Mašera, Andrej: Bietschhorn, 3934 m 1/12 - Dva pristopa na Matterhorn (Monte Cervino), 4478 m 3/32 - Grosser Hafner, 3076 m 1/66 - Hochgall (Collalto), 3436 m 9/14 - Hochkönig (2941 m) 7/64 - Monte Disgrazia, 3678 m 1/14 - Poldnik, 2063 m 4/58 - Schreckhorn, 4078 m 1/16 - Zinalrothorn, 4221 m 1/16 Mencinger, Borut: Kobilja glava (1475 m) 9/32 - Kobilna glava (1853 m) 10/13 - Zadnja priča katastrofe pod Storžičem pred 70 leti 2/22 Mušič, Irena: Dovška Baba (Baba), 1891 m 6/46 - Goli vrh, 1787 m 5/54 - Planinski večer, posvečen dr. Mihu Potočniku 10/42 - Porezen, 1630 m 11/62 - Razor, 2601 m 9/58 - Turska gora (2253 m) z Okrešlja 7/61 Mušič, Irena; Habjan, Vladimir: Dež ni pokvaril planinskega praznika 7/20 Pate, Mateja: Med morjem in nebom 7/4 - Nikaragva, dežela jezer in vulkanov 5/39 - Področja DWS 12/8 Pavšek, Miha; Vertačnik, Gregor: Od sonca in toplote razvajena jesen 2/54 Pirc, Breda: Turno smučanje v Afriki 12/40 Planinšek, Tone: Chachani 8/68 Rošer, Katarina: Povzpni se na gore in sprejmi njihove darove 2/38 Rovšček, Žarko: Stodesetletna naveza 12/14 Senegačnik, Jurij: Spust v Veliki kanjon 1/45 Stritar, Andrej: (Ne)markacije naših gora 10/70 - (Ne)markacije naših gora 11/88 - Che Guevara - velika ferata na nizko goro (21) 3pr/11 - Gore nad Sappado 5/58 - Gori-doli po feratah nad Rivo 3pr/9 - Gremo na Mont Blanc 6pr/3 - Hribovski gardaland 3pr/3 - Kako poznamo naše gore? 1/95, 2/96, 9/96, 3/80, 4/96, 5/96, 6/81,7/86, 10/80, 11/96,12/86 - Monte Misone - kot vzorec za planince (1) 3pr/7 - Napisi naših gora 6/79 - Napisi naših gora 1/90 - Nekaj drugih planinskih ciljev v okolici Garde 3pr/8 - Ostale ferate v okolici Garde 3pr/10 - Pasubio - gorska trdnjava 3pr/14 - Ture nad Kotom 8/82 Škerbinek, Danilo: Mednarodna delavnica CIPRA Slovenija 6/39 Štrukelj, Marjeta: Po nekdanji Levstikovi poti 4/47 Šumrada, Bor: Gore skupine Rieserferner 9/4 Tacer, Aleš: Dvodnevno pohajkovanje 7/55 - Vremščica 1/57 Tavčar, Živa: Tour des Combins 2/42 Terpin, Rafael: Čez Poldanovec 6/24 - Slikarjeva pot 8/21 Tomše, Tone: Planinske poti so urejene z zakonom 7/24 Uršič, Benjo: Sveti Lenart 3/27 - Sveti Lenart, 402 m 3/28 Vidovič, Uroš: Najvišja priznanja PZS za preteklo leto 3/26 Vujisic, Vlado: Komovi 12/51 - Komovi 12/54 - Prokletije - info 4/9 - Prokletije - južnoevropske Alpe 4/4 Zgaga, Olga: Stoletnica prve postavitve koče na Poreznu 11/56 - Zgodovina organiziranega planinstva v Baški grapi 8/25 Alpinizem_Številka/stran - Plezalski spektakel v Kranju 12/75 Anderle, Aljaž: Kaj se je zgodilo z auroro borealis? 11/68 Britovšek, Vesna: Belvedere 3pr/23 - Colodri 3pr/22 - Crosano 3pr/24 - La Gola 3pr/26 - Marciaga 3pr/26 - Massone 3pr/23 - Monte Casale 3pr/26 - Monte Colt 3pr/23 - Nago 3pr/23 - Passo San Giovanni 3pr/24 - Placche Zebrate 3pr/25 - Plezanje ob Gardskem jezeru 3pr/20 - Ščepec eksotike - Transatlantico Čokl, Anže: Športno društvo Freeapproved Čufar, Martina: I will be back! - Novice iz Španije - Petzl Roc Trip - Plezalni tabor - Stephanie Bodet in Free Rider Di Batista, Tina: Led s severa - Nova težka smer v Zahodnih Julijskih Alpah - Novo v Krofički - Preminil Harry Berger - Športnoplezalne novičke - Za božič v Chamonixu - Zadnji dnevi raja Gričar, Klemen: Iz dnevnika gorskega vodnika - Prigode in nezgode na Matterhornu Grmovšek, Tanja: Gozdovi in stene Jakofčič, Tomaž: 25 x 6a - 28x6a - 82 evropskih štiritisočakov v 82 dneh - Aiguille du Midi - Balvaniranje - Balvanske novice - Brez svedrovcev na Cerro Torre - Cassinove smeri - Dru - Eiger - Eiger - Ekstaza - El Capitan - Grandes Jorasses - Grandes Jorasses - Granit - Italijanske stene - Iz domačih logov - Iz južnih sten - Johanov memorial - Kis ali vino? - Kogel - Kombinirano plezanje - Kotečnik - Licenčni seminar za alpinistične inštruktorje - Loška stena - Loška stena - Lovro - Luka in Bine - Mangart - Marmolada - Martin Krpan - Martina Čufar nehala tekmovati - Martina Čufar v ZDA - Meteora - Moderna Paklenica - Mokre sanje 1/80 - Monte Agner 5/81 3pr/26 - Monte Agner - solo 10/68 6/62 - Na Ježu 11/79 7/67 - Na vrhu Satopanta 10/68 5/83 - Nejčeva smer 9/74 3/51 - Nesreča na Ama Dablamu 1/86 8/89 - Nove akademske meje 4/72 7/75 - Nove smeri 9/74 2/77 - Nove smeri 11/79 2/77 - Nove smeri 1/87 2/78 - Novi vrh 4/72 2/78 - Novo v Lučki Babi 3/64 2/77 - Odlični vzponi Mateja Sove 7/74 2/77 - Odlični vzponi v španskih plezališčih 1/86 3/65 - Paklenica 11/80 9/48 - Paklenica po starem 6/68 3/29 - Peca 12/75 5/74 - Plezališča 5/83 5/82 - Prosto plezanje Big Wall 12/74 6/69 - Prvi s sedmih vrhov 1/87 1/85 - Raz kortinskih veveric 9/74 6/69 - Riba v Marmoladi 7/75 12/74 - Rušica 7/74 1/85 - Sezona novih smeri 10/67 4/72 - Slovenski naval na alpske stene 5/81 9/74 - Spominski tabor pod Mangartom 10/67 3/64 - Stena 3/64 12/74 - Strme smučine 5/81 5/81 - Tabor AO Rašica 9/75 1/86 - Trentski Pelc 7/75 11/79 - V El Chorru 3/64 3/64 - V naših stenah 4/72 12/74 - Val di Mello 6/68 9/74 - Vevnica 11/79 10/67 - Višje stene že oblegane 6/67 5/81 - Zimski tabor v Chamonixu 5/82 11/79 - Zimsko srečanje BMC 4/72 11/80 Jakofčič, Tomaž; Kozjek, Pavle; Grmovšek, Andrej: 3/64 Hitro, hitreje, najhitreje 5/70 7/75 Jenko, Miran: Na Mont Blanc! 8/58 4/72 Kavar, Janez: O vojaških alpinističnih odpravah 10/57 12/74 Klasan, Krešimir: Vse je v Glavi 4/67 4/72 Kofler, Grega: Ples v megli 3/45 3/64 Kozjek, Pavle: Puscanturpa, andska trdnjava 12/69 7/75 - Resna klasika 10/64 11/80 - Sam s steno 12/10 9/75 - Trije dnevi odprave Čo Oju 2/6 5/82 Kresal, Gregor: Špice Spitsbergna 6/57 9/74 Lešnik, Arnold: Poletne sanje v ledu 8/63 1/85 Mašera, Andrej: Nov podvig Alexa Huberja 11/78 1/79 - Velik podvig Hansjörga Auerja v Marmoladi 9/77 7/74 Meško, Damijan: Čomolhari, tibetanska lepotica 2/12 6/68 Mihalič - Gric, Roman: Himalajski dnevi 5/66 6/68 Mušič, Irena: Nad Mangartsko planino 3/60 11/79 Noč, Tina: Kako sem plezala Aschenbrennerja 9/71 Pate, Mateja: Alpinistična odprava ob 70-letnici postaje GRS Tržič 6/69 - Kratek pregled vrst plezalnih vzponov 11/81 - Mojstrska miniatura dveh legend 6/64 - Največji alpinistični dosežki v letu 2006 2/78 - Nova smer v Andih 8/89 - Nove smeri na Svalbardu 6/70 - Solo plezanje 12/4 - Zlati cepin Slovencem 2/5 Pečjak, Jasna: 1. tekma SPLP 2006/2007 2/79 - Neprijetna resnica 3/49 Podergajs, Katja: Ptiči imajo prednost 7/7 Poljak, Stane: Čez Orlice 9/68 - V steni s kozorogi 5/77 - Vasovanje pri martuljški lepotici 1/21 Prezelj, Marko: Charakusa 2007 12/63 Rutar, Iztok: S pogledom na morje 2/73 Schlamberger, Vlado: 6. alpinistični tečaj v Nepalu 11/89 Slejko, Simon: Čez slap Riofreddo iz Mrzle v Belo vodo 1/83 Steinbuch, Mire: Campanile Basso 3/40 Stres, Blaž: 'Okol' r't u aržet' 8/86 Stritar, Mojca: S statistiko na Everest 12/72 Šeliga, Gregor: Prosto plezanje nad morjem 12/6 Škarja, Tone: Lhotse v reviji Japanese Alpine News 9/76 - Pasang Tamang 8/45 - Pomladanska sezona v Nepalu 9/75 Šumrada, Bor: Neprijetno presenečenje na grebenu 9/6 - Snežni vihar sredi julija 9/50 Švab, Erik: Dryland - miksi v Dolomitih 4/74 - Kandersteg Ice Festival 2007 2/79 - Mix isch fix 4/74 - Sanjski konec tedna v Val d'Aosti 4/75 - Tradicionalno plezanje v Lake Districtu 9/76 Toni, Janez: Zlatorogove steze v Triglavu 11/74 Vidrih, Igor: Karnijska klasika 7/71 Vošank, Milan: Kamasutra 7/14 - Samo za norce in konje 10/61 Zorman, Andrej: Na horuk 4/63 Naravovarstvo_Številka/stran - Ni nam vseeno! 2/90 - Program dela KVGN PZS 11/27 Jeran, Matjaž: Ali smo že pozabili, kako je videti nočno nebo? 11/20 Keršič Svetel, Marjeta: Za čiste gore - brez smetnjakov 11/32 - Zavarovana območja v gorah 11/33 Komac, Mateja: Čistilna akcija 1/92 Lesjak, Matjaž: Junaki gorskih strmin 11/15 Logar, Teja: Voda 8/83 Mihelič, Tomaž: Prezrti soplezalci 11/18 Stritar, Andrej: Posvet o prihodnosti TNP 3/12 Štebe, Miro: Papirna zaščita Velike planine 1/4 - Vsaka rožca za kakšno bolezen rase ... 2/18 T. Oršanič, Hrvoje: Gorski gozd - kdo je komu zgled? 11/9 Wraber, Tone: Bodičnik in sinja penuša 7/30 Zgodovina_Številka/stran Dolenc, Jože: Rudarstvo in jamarstvo na Ratitovcu 5/18 - Zgodba o ratitovškem zvonu in še o čem 6/28 Mašera, Andrej: Sir Leslie Stephen in njegove gore 1/9 Doživetja z gora_Številka/stran Babnik, Olga: Po jezeru bliz' Triglava... 1/31 Bokal, Milka: Dve pohodniški živalski sliki 10/24 - Snežno cvetje 3/18 Bradeško, Marjan: Kamniški vrh 5/31 - Ledena pesem 12/32 - Letni časi gore 10/16 - Moj Giro 6/32 - Vetrovni vrh 2/68 Brišar, Lado: O vinerjih in luzerjih 10/34 Bukovinski, Darko: Vevnica in Koritniški Mali Mangart 4/23 Bulc, Matej: Razor čez Sovatno in Kriške pode 9/54 - Stenar čez Sovatno 8/38 Chiudina, Eugenio: Vzpon na Triglav 5/4 Grad, Darja: Kako iz malega raste veliko 8/12 - Tritisočak ... nič lažjega! 1/64 Gričar, Klemen: Nesreča ali sreča 11/45 Habjan, Vladimir: Bacek 4/16 - Drzna in čarobno lepa gora 9/10 - Kalvarija čez Mlinarice 8/77 - Na zadnji dan leta ... 2/48 - Zgode in nezgode 5/48 Humar, Miha: Asja v gorah 7/35 Jezernik, Kristijan: Po dolini Jazbine na Goro 11/36 Kolenc, Olga: Mangart - večni lepotec 2/35 - Spokojni Sabotin 6/21 - Vojskarska planota 10/8 Kostanjevic, Nada: Po starih poteh 10/4 Kovačec, Majda: Begunjščica pozimi 1/17 Kovačič, Bojan: Poldnik nad Belopeškimi jezeri 4/56 Kržišnik, Leopold; Filipič, Ivan: Na Porezen malce drugače 11/60 Ličof, Miro: Osvajanje Babe 8/16 - Pekel in raj sredogorja 1/25 Luštrek, Mojca: Dva nagca 5/52 - O fantu, ki še ni videl zvezd, 2/61 Marolt, Marica: Snežniški gozdovi 2/40 Medvešek, Janez: Pa ne da ... 1/36 Mencinger, Borut: Aretacija na Ljubljeski Babi 8/4 - Megla 7/38 - Prividi 4/12 - Prvič na 'visoče gore' 6/17 Mihalič - Gric, Roman: Bojinac in Bojin kuk 7/11 - Za medorjem čez Kočevski Rog 5/27 Oblak, Martin: Po sledovih prve vojne v Karnijskih Alpah 5/59 Ošlaj, Danica: Prvič na Škrlatici 12/81 Pate, Mateja: A na vrhu sta bila?! 5/35 Paulin, Vesna: Za silvestrovo na Tosc 4/38 Pirc, Breda: Hochkönig v snegu in skali 7/62 Poljak, Stane: Jesenska nostalgija na Mišelj vrhu 2/63 - Pomladni utrinki z grebenov nad Kolpo 7/45 - V Jalovčevem kraljestvu 11/40 Remic, Jana: Praznovanje 2/31 - Vzemi si čas in prisluhni 9/43 Stritar, Andrej: Spomini na telovadbo v Provansi 6/35 Škodič, Dušan: Camel Trophy pod Storžičem 8/30 Šolar, Marjan: 'Koko pa je moja mamica tle gor pršva?' 5/23 Štebe, Miro: Baba mi je dala kar dve lekciji 6/42 Štrukelj, Marjeta: Ostanki dneva 8/35 - Presolana 10/30 - Sonce Jalovca 4/30 Štucin, Stane: Moja doživetja 6/13 Tacer, Aleš: Dogodivščina na Vremščici 1/53 - Tudi v planinah je najlepše v dvoje 8/42 Terpin, Rafael: Čez Bevkov vrh k Sv. Pavlu na Straži 4/43 Trošt, Andrej: Vrhovi Lovčena visoko nad Boko Kotorsko 12/48 Turk, Matija: Monte Pelmo 1/58 Vončina, Anka: Vsi sveti, dan spomina na mrtve 12/34 Wraber, Tone: Nekaj gorniških s priokusom po vojski 8/9 Zlodej, Igor: Monte Peralba in Monte Chiadenis 5/56 Oprema Številka/stran Burnik, Stojan; Udovč, Marko; Nikonov, Anatolij; Florjančič, Urška; Emri, Igor: Vpliv vlage na mehanske lastnosti plezalnih vrvi 4/50 Lešnik, Arnold: Obleka naredi gornika 7/49 Ogrinec, Dejan: Kako iz starega dobiti novo 1/49 Pavšek, Miha; Vertačnik, Gregor: Kakršna jesen, takšna zima 5/44 - Poletje vremenskih preobratov 12/23 - Pomlad po vzoru jeseni in zime 7/52 - Povprečna temperatura in količina padavin poleti 2007 ter primerjava z dolgoletnim klimatskim povprečjem 1971-2000 12/24 Slejko, Simon: Zaščitna očala za športe v naravi 12/36 Tomec, Urška: Čas za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu je zdaj! Pripovedke, anekdote, šale 11/55 Številka/stran Škodič, Dušan: Burja 12/28 - Edelweiss Bellevue 4/18 - Kresilnik 9/39 - Nevarnosti 10/26 Pesmi, aforizmi Številka/stran - Vem, ni težko zaljubiti se v gore 11/97 Brišar, Lado: Kam 7/44 - Zakaj 7/16 - Zate 1/71 Hrovatič, Vinko: Kazala markacija je v levo smer 5/32 - Ko več ne bom mogel hoditi v gore 3/79 - Palico v roke sem vzel 6/67 - V skalovju tam, kjer le za pest je zemlje 11/97 Karničar, Žan: Kočna 6/66 Luštrek, Mojca: Ceste in stezice 8/37 - Čmaževskemu turnu 9/60 - Jesen na Pohorju 2/41 - Ko svet pride k meni 12/39 - Midve 8/49 - Modrost 3/27 - Od kod moje pesmi 11/94 - Pomlad v planinah 9/60 - Praznik 8/57 - Prvi sneg 3/19 - S poti na Kobariški Stol 12/39 - Slika brez okvira 12/57 - Sončnice in zvezde 6/16 - Zakaj 5/83 Strašek, Milenko: Bor pod Olševo 10/75 Šalamon, Magda: Roka usode 7/44 Štirn, Slavica: Alpska velesa 4/37 Vošank, Milan: Pada sneg 9/61 - Pesmi izza slikarskega stojala 4/97 - Pesmi izza slikarskega stojala 4/97 - Tiste sončne skale 9/61 Zorman, Alenka: Haikuji o babah in dedcih 2/41 Planinska organizacija_Številka/stran Bele, Jani: Dnevi varnejšega gibanja v gorah 7/84 Ekar, Franci: Mednarodna konferenca Turizem in Himalaja 2/85 Habjan, Vladimir: Po desetih letih Okrešlja 7/77 Horvat, Matej: 85 let PD Slovenska Bistrica 9/84 Mavri, Andrej: 80 let planinskega društva Laško 12/78 Naprudnik, Milan: Mednarodni dan gora v Sloveniji 2/57 Podobnik, Pavle: Analiza nesreč in reševalnega dela v letu 2006 7/87 Sbrizaj, Danilo: Novinarska konferenca PZS 7/79 - Slovesna seja UO PZS v Nazarjah 1/52 Skobe, Rozalija: Varovanje gorske narave 4/90 Skobe, Rozi: Zbor delegatov Komisije za varstvo gorske narave 1/93 Škerbinek, Danilo: IKAR v Kranjski Gori 2/83 Tomazin, Iztok: Deset let po tragediji v Turski gori 6/4 Tovšak, Slavica: Iz poročil o delu PZS v letu 2006 5/87 Vidovič, Uroš: Redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije 6/12 Imenoslovje_Številka/stran - 150 let poimenovanja gore Mount Everest 2/78 Pisma bralcev_Številka/stran Abraham, Roman: Odgovor na članek Vzpon na Peco 9/78 Bizjak, Alenka: Dileme II 5/84 Bizjak, Janez: Skrivnostna zgodovina imena Rötspitze 10/70 Gostinčar, Samo: Dileme II 4/77 Jenčič, Igor: Dileme II 3/66 Kavar, Janez: Predstavniki IFMS v slovenskih gorah 8/91 Kostanjevic, Nada: PV v domu starejših občanov 4/78 - Zimski vzponi - v ledu in snegu 4/79 Krapež, Uroš: Zahvala 3/67 Škarja, Tone: Nepal Parbat 4/73 Krašek, Olga; Krašek, Joco: Tudi zato je lepo biti - Watzmann in Valentin Stanič v Verticalu 9/76 planinec 9/78 Tovšak, Slavica: Odmevi s Kozjaka 2/82 Mlakar, Janko: Spomini, človek in ljudje v okolju 8/91 Velkovrh, Ciril: Ljudje v Alpah v Sloveniji 4/83 - Uana pa uan gresta v griče 4/78 - Mala flora Slovenije 9/80 Naprudnik, Milan: Po grebenu Košute- - Na vzhodni konec Slovenije 12/78 brez aretacije 9/77 - Slovenska planinska bibliografija v letu 2006 4/84 Pečavar Čarman, Irena: Piha, piha veter s Triglava 10/69 - Stoji v planini vas 4/86 Skobe, Rudolf: Kaj se je zgodilo z nami? 11/82 Virk, Tomo: Knjiga spomenik 6/8 Škodič, Dušan: Odziv na avgustovski uvodnik 10/69 Wraber, Tone: Blagajevke in svet pod Grmado 2/51 Štebe, Miro: Dileme II 4/76 - Od doma do doma po idrijskem svetu 9/82 Štupar, Boris: Nekoč gorska straža, danes Komisija Zgaga, Olga: Zbornik PD Podbrdo 8/29 za varstvo gorske narave 6/71 Zupan, France: Podobe nekoristnega sveta 2/45 Žibret, Karli: Še o lastni hrani v koči 12/76 Novice, obvestila Številka/stran Planinska literatura, kultura Številka/stran - 60 let PD Kranj 6/74 - Ob peti izdaji vodnika po planinskih kočah v - Letno kazalo 12/87 Sloveniji 4/52 - Maja bo Skupščina Planinske zveze Slovenije 5/88 Bradeško, Marjan: Izleti za vse leto 11/83 - Na resno goro z vodnikom 6pr/4 - Kamen še vedno živi 3/68 - Obnova žičnice na Kališče 7/86 - Kanalska dolina 5/85 - Obnova žičnice na Kališče 9/87 - Krnica nad Okrešljem je onemela 8/90 - Obvestilo članom A o poravnavi članarine za - Posodobljeni priročnik za markaciste 4/81 leto 2008 10/72 - Ruska kapelica še vedno govori in povezuje 11/85 - Obvestilo o muzejski razstavi 12/27 - Snovalci TNP 2/81 - Obvestilo o napačni ceni planinskega koledarja - Soška fronta v širšem pogledu 1/88 2008 8/94 - Streha nad glavo 7/76 - Obvestilo o smrti Mira Gregorina 3/79 - Vreme v gorah 4/82 - Obvestilo o spominskem večeru ob 100 letnici - Za ljubitelje cvetja 11/83 rojstva dr. Miha Potočnika 9/31 - Začarani vrtovi rojenic 3/68 - Obvestilo o sprejetju zakona 7/29 Bremšak, Miran: Deset let arheoloških raziskav gora 4/34 - Obvestilo uredništva 11/59 Čeligoj, Vojko: Fotografski opus Bogomila in Milana - Opozorilo komisije za planinske poti 9/56 Brinška 5/86 - Planinski vodnik po gorah severovzhodne Habjan, Vladimir: Koča na Robu 12/77 Slovenije 10/72 Keršič Svetel, Marjeta: Dva alpinistična filma Stanka - Posebna ponudba za nove naročnike Aleksica 3/8 Planinskega vestnika 12/96 Keršič-Svetel, Marjeta: Mednarodni festival filmov o - Povabilo akvizitejem in zastopnikom k gorah 1/53 sodelovanju 9/93 Košir, Mitja: Gora boginje Maha Kali 4/79 - Praznik kriških planincev 8/95 - Karavanke 10/71 - Tradicionalni naravovarstveni dan 8/94 - Skriti kotički italijanskih Alp 9/81 - Trideset let Kranjske koče na Ledinah 9/86 Luštrek, Mojca: Kaj se skriva za razglednicami 5/33 - Ustanova sklad Okrešelj 6/11 - Planinsko branje 1/72 - Vabilo na 17. nočni Rokovnjaški pohod 5/85 - Pot miru 9/79 - Vrh Loške stene - Briceljk 9/93 - Sporočilo gora 11/86 - Za večjo varnost v gorah 12/80 Maher, Igor: Mlečne planine v Zgornjem Posočju 4/83 - Zaključek planinske šole v PD Kranj 8/94 - Pripomoček za opazovanje Alp s tržaškega Krasa 3/69 - Zlati častni znak PZS Janezu Grilu 12/82 Ogrinec, Dejan: Prvi mednarodni filmski festival 3/4 Anderle, Erna: Koledar PD Tržič 9/91 Pate, Mateja: Gorske sledi 3/14 - Planinski dom na Zelenici bo! 9/90 - Himalajski Triglav 2/80 Bele, Jani: Dan varnejšega gibanja 1/93 - Novosti iz slovenskih plezališč 9/79 Brstilo, Tanja: Tabor Obalnega planinskega društva Steinbuch, Mire: Devet dni v avgustu 2/80 Koper 10/77 - Nagrada Boardmana in Taskerja za gorniško Čeh, Brigita: Državno tekmovanje Mladina in gore 2/72 literaturo 9/66 Čeligoj, Vojko: Ob stoletnici 3/73 - Stoletje planinstva pod Snežnikom 2/84 - Taborniki obnovili kočo v Črnem dolu 11/92 Dobnik, Jože: 70 pohodnikov končalo Pot kurirjev in vezistov NOV 1/89 Durn, Vida: Od kala do kala po Krasu 3/79 - Pohod na Kuk 11/92 Dvanajščak, Stane: Šestnajsti nočni pohod na Grmado 2/89 Ekar, Franci: Novoletno srečanje na Kališču 2/83 - Občni zbor Beljaške sekcije ÖAV 4/88 - Predsednik med švicarskimi planinci 8/93 - Priznanje Lovski zvezi Slovenije 12/83 - Spominsko obeležje ponesrečenim v gorah 9/87 Ekar, Franci; Jamnik, Anton: Skupna izjava o lastništvu Aljaževega stolpa 3/73 Erdlen, Andreja: Majsko doživetje Haloške pokrajine 2/86 Frankovič Franetič, Mirjam: Planinski teden sežanskih planincev 9/85 - Prvo srečanje planinskih vodnikov in mentorjev 3/79 Fras, Bruno: Jubilej PD Pošte in Telekoma Maribor 6/76 Gantar, Tinka: Tradicionalni pohod na Hleviše 5/93 Golnar, Tone: Usposabljanje vodnikov C-kategorije 11/93 Gornik, Dragica: Občni zbor PD Kočevje 4/92 - Občni zbor PD Kočevje 5/92 Gradič, Nina: Taborili smo na Jezerskem 9/85 Grošelj, Boštjan: Vetrolov je velika pridobitev 9/90 Gumzej, Jože: Četrti pohod na Zbelovski grad 2/88 - Med primorskimi vinogradi 3/79 - Odšli v neznano in se vrnili 2/85 Habjan, Vladimir: PZS pridobila status društva v javnem interesu 11/24 Jančič, Lilijana: Planinski orientacijski maraton 1/91 Jerman, Milan: Vrhniški planinci gradijo razgledni stolp7/79 Jordan, Božo: 25 let pohodov Zdravju naproti 3/78 Justin, Jelena: Visokogorske kulturno-pohodniške poti 9/83 Kljajič, Andreja: Aktivnosti na OŠ Janka Glazerja 2/87 Kokalj, Marija: 10. planinska šola v naravi OŠ Žiri 11/91 Koritnik, Maja: PD Podnanos v neznano 3/75 Korošec, Ivanka: Praznični pohod na Konjiško goro 5/94 - Srečanje z Messnerjem 10/78 - Vzpon na Peco 8/96 Kotnik, Veronika: Občni zbor PD Ravne na Koroškem 5/92 Koželj Stepic, Marinka: Tabor ljubljanskih planincev 7/81 Krapša, Zofka: Ustanovili odsek varuhov gorske narave 3/72 Kvasnik, Malčka: Srečanje koroških markacistov 3/71 Lamut, Davorka: Grmadniški planinski utrinki 4/94 - Taborjenje PD Grmada v dolini Soče 9/92 Lavrič, Božidar: Pojasnilo 3/67 - Razpis Planinske založbe 2/96 Lavrinc, Tatjana: S planinci na Kačji grad 12/82 Lenarčič, Maruška: Aktivnosti OPD Koper 6/76 - Parenzana - pot zdravja in prijateljstva 7/84 - Slovesno na Slavniku 12/79 Lenarčič, Tine: Obnova na Mrzlici 1/90 Lipnik, Jože: 40 let PD Vrelec 8/92 Lotrič, Alojz: 100 let planinskega društva za Selško dolino 8/93 Maher, Igor: Novice iz Sočerge 1/90 Mickl, Marian: Geološka pot Geotral Meli 7/85 Mihelič, Zdenka: 42. srečanje planincev treh dežel 4/87 - Občni zbor ribniških planincev 6/73 Močnik, Roman: Tečaj markacistov na Koroškem 7/81 Mohar, Darko: Drugo srečanje planincev-Platak 2007 6/75 Može, Erika: Aleš Jablanšček 4/93 Mušič, Irena: 26. srečanje alpinistov veteranov 11/89 Novak, Žiga: Pot do utrdb Alpskega zidu na Primožu 6/77 Onič, Dragica: Odprtje obnovljenega stolpa na Boču 10/76 P., K.: Tržnica gorniške opreme 5/83 Perše, Jože: 40 let Trdinove poti 11/87 Petek, Marko: Peti tabor Pipa miru na Petkovih njivah 7/78 Peternel, Barbara: Spominski rekreativni pohod 12/82 Pevec, Emil: Mladi Trzinci na taborjenju 10/77 Pižent, Andreja: PD Podnanos v slovenski Istri 6/74 Pollak, Bojan: Kamniški memorial 5/90 Prah, Marta: Potepanje med Kozjakom in Rdečim bregom 3/76 - Srečanje koroških vodnikov 3/70 PZS, INDOK: Minister za obrambo sprejel predsednika PZS 6/73 - Slovesnost in planinski pohod Murania 8/95 - Srečanje EU pohodnikov E-6 6/73 - Srečanje planincev na Poreznu 9/92 - Studio ob sedemnajstih na Kredarici 9/88 - Zlati častni znak PZS ministru za obrambo 9/86 Racman, Jana: 17. Nočni rokovnjaški pohod 7/82 Rajh, Manja: Otvoritev obnovljenega Kocbekovega doma 10/73 Robič, Aleš: Podor v Krnici 5/94 Rupnik, Marko: 28. spominski pohod na Javornik 2/85 Sbrizaj, Danilo: Slovesnosti na Ribčevem Lazu 10/74 Simšič, Stane: Kamniški planinci v letu 2006 5/91 Skobe, Rozalija: Novi varuhi gorske narave 11/29 Starešinič, Stane: Delovna akcija markacistov 12/80 Stritar, Andrej: Do člankov iz starih Vestnikov zdaj tudi s klikom! 12/97 Šinkovec, Irena: PD Ajdovščina v letu 2006 2/91 Škarja, Tone: Manaslu in Lotse - 50 let 1/91 Škerbinek, Danilo: Posvetovanje Planinske zveze Nemčije 4/89 Tekavec, Ruža: Nogomet na Korošici 3/71 Tomše, Tone: Tečaj za markaciste PZS 10/75 Tomšič, Stane: Dva vrhova na drugi strani meje 3/76 - Mladinci skozi Prednje okno v Prisojniku 9/89 - Prestreljenik 9/89 - Romanov pohod 7/80 Tovšak, Mirko: PD Radlje praznuje abrahama 3/74 - Srečanje koroških planincev 9/91 Trušnovec, Žarko: Planinski tabori ob Nadiži v letu 2007 2/88 Valjavec, Ivanka: Elektrifikacija koče na Kriški gori 2/90 Valtl, K.: Deset let Mutske transverzale 3/75 Wiegele, Fanika: Oskrbnici Zinka in Slavica 5/89 Zgaga, Olga: Jubilejni izlet PD Podbrdo 11/90 - Občni zbor PD Podbrdo 4/91 - Poroka na Črni prsti 11/91 - Prireditvi PD Podbrdo na Črni prsti 10/75 - Tovorna žičnica na Črno prst 9/88 Zlodej, Igor: Pot na Mangart obnovljena 8/8 Žunec, Jože: Tradicionalni nočni pohod Čez goro k očetu2/91 Jubileji, v spomin Številka/stran - Karel Bajt je dopolnil 99 let - Marjan Lesar - Stoletni planinec Karel Bajt - Vinko Šeško - 70 let Cilenšek, Milan: V spomin - Božo Jordan Dobnik, Jože: Martin Prevorčnik 2/87 2/94 12/83 3/78 6/77 9/93 Ekar, Franci: Ob sto letnici rojstva dr. Miha Potočnika 9/29 - Osem desetletij dr. Milana Naprudnika 7/82 Erdlen, Andreja: Sedem desetletij z Bočem 2/92 Eržen, Miro: Stanko Kofler 2/94 Habjan, Vladimir: Miro Gregorin 4/94 Horvat, Matej: V spomin 12/85 J. Rojc, Branko: Stojanu Iliču v spomin 1934-2007 10/80 Kodre, Jože: Roman Turk, 1931-2006 1/94 Kutnar, Janez: Ob 80-letnici Srečka Valentana 1/94 Lenarčič, Maruška: Božu Cividiniju v spomin 10/79 Lenarčič, Tine: Karlu Kodriču - Dragu v spomin 6/79 Lipnik, Jože: Cilka Lipnik 9/95 Meglič, Janez: Jubilej pevskega zbora Žalec 2/89 Polajnar, Dušan: Praznovanje 60-letnice postaje GRS Mojstrana 4/88 PZS, INDOK: Ob osemdeseti obletnici smrti Jakoba Aljaža 5/95 Straže, Ivan: Na zdravje! 7/83 Šolar, Marjan: Dušan Vodeb 2/93 Štebe, Miro: Slavcu v slovo 4/95 Šušteršič, Jože: Stanislav Koselj 1910-2007 12/84 Tekavec, Ruža: Lovro Bregar 6/78 Veber, Ivan: Franc Podlipnik- Anžlin 10/79 Zagoričnik, Oto: Stanetu v slovo 8/96 Zlodej, Igor: Franci Žagar, 70-letnik 11/95 Naslovnice_Številka/stran Briški, Dan: Jalovec 11 - Korita Soče 5 - Škrlatica v zahajajočem soncu 8 Cedilnik, Danilo: Ama Dablam, akvarel 2 Habjan, Vladimir: Na vršnem grebenu Kamnitega lovca, v ozadju Mangart in Jalovec 3 Mušič, Irena: Marmolada, ferata po zahodnem grebenu 9 Naglost, Oton: Bavški Grintavec 10 - Pozimi v gorah 1 Senegačnik, Jurij: Rabeljsko jezero, v ozadju Jerebica 4 Strgar, Peter: Perunika s poti na Komarčo Trošt, Andrej: Ko Velika planina spi ... Veternik, Andrej: Na Kriških podih Abecedno kazalo avtorjev fotografij, zemljevidov in skic_ Anderle, Erna: 9/91; Babnik, Olga: 1/34; Bajde, Inko: 5/74, 5/75; Balon, Franc: 12/58, 12/61; Benet, Roman: 8/73; Bernard, Nina: 9/24; Bie, Sam: 3/53, 3/54; Bijuklič, Mirko: 8/25, 10/4, 10/5, 12/16, 12/17; Bogataj, Miha: 1/18; Bokan, Marko: 7/73; Borštnar, Boštjan: 11/96; Bradeško, Marjan: 2/70, 3/27, 4/39, 4/43, 4/45, 5/22, 5/31, 6/32, 6/33, 7/45, 8/22, 8/23, 8/50, 8/51, 8/53, 8/90, 9/18, 10/25, 10/37, 10/39, 10/40, 10pr/1,10pr/3, 10pr/7, 10pr/10, 10pr/11, 10pr/12, 10pr/14, 10pr/16, 10pr/17, 10pr/18, 10pr/18, 10pr/19, 10pr/20, 10pr/21, 10pr/23, 10pr/24, 10pr/25, 10pr/26, 10pr/27, 10pr/28, 12/32; Bradeško, Stanislav: 2/68, 2/69; Bremšak, Miran: 4/34, 4/34, 4/35, 4/35, 4/36; Breščak, Irena: 1/41, 1/43, 1/44; Brinšek, Bogumil: 5/86; Brišar, Lado: 10/34, 10/35, 10/35, 10/36; Briški, Dan: 1/4, 2/61, 4/18, 4/32, 5, 5/64, 8, 8/28, 9/97, 10/7, 10/17, 11, 11/35, 11/97, 12/34, 12/81; Britovšek, Vesna: 3pr/24; Brus, Martin: 12/59; Bukovinski, Darko: 4/23; Bulc, Matej: 8/39, 8/40; Caf, Bojan: 1/62, 1/63; Cedilnik, Danilo: 2, 2/46, 2/47; Čokl, Anže: 1/76, 6/62, 6/63; Čop, Jaka: 5/65; Čufar, Martina: 3/51, 8/89, 8/89, 8/91; Di Batista, Tina: 3/16; Drole, Silvana: 11/90, 11/91; Dukši, Marko: 4/69; Ekar, Marjeta: 1/79, 1/91; Erceg, Andrej: 6/58, 6/59, 6/60, 6/70, 11/48, 11/49, 11/51, 11/52, 11/53, 11/54; Feldin, Anže: 12/84; Gaborovič, Zoran: 3/24, 3/63, 4/60, 8/35, 8/36; Garibotti, R.: 3/65; Golob, Urban: 11/68, 11/69, 11/70, 11/71, 11/73; Gorišek, Marko: 2/75, 3/46; Gospic, Aleksandar: 7/4, 7/5, 7/6, 7/7, 7/13, 7/17, 7/18, 7/18, 7/19, 7/19; Grad, Darja: 1/64; Gradič, Nina: 9/85; 7 12 6 Grapar, Blaž: 9/26; Gričar, Klemen: 3/31, 3/35, 6pr/9,6pr/12, 6pr/19, 6pr/24, 6pr/25, 9/48, 9/49, 9/49, 11/44, 11/46, 11/46, 11/47; Grmovšek, Andrej: 5/70; Grmovšek, Tanja: 5/73, 5/76; Grošelj, Boštjan: 9/90; Gruden, Damjan: 7/8, 7/9, 7/10; GRZS, Arhiv: 7/87, 7/88, 7/90; Habjan, Nina: 9/62, 9/62, 9/62, 9/62, 9/63, 9/63, 9/63; Habjan, Vladimir: 1/9, 1/17, 1/24, 1/27, 1/58, 1/95, 2/2, 2/25, 2/48, 2/48, 2/49, 2/49, 2/50, 2/50, 2/63, 2/83, 3, 3/5, 3/7, 3/12, 3/60, 3/61, 4/16, 4/58, 4/94, 5/27, 5/48, 5/49, 5/50, 5/52, 5/65, 7/20, 7/21, 7/22, 7/23, 7/23, 7/23, 7/23, 7/23, 7/33, 7/77, 7/78, 7/86, 8/4, 8/5, 8/65, 8/66, 8/77, 8/78, 8/80, 8/81, 8/88, 9/10, 9/12, 9/13, 9/13, 9/16, 9/21, 9/22, 9/32, 9/33, 10/42, 11/24, 11/62, 11/89, 11/90, 12/36; Horvat, Matej: 9/84; House, Steve: 12/66; Humar, Miha: 7/37; Izgoršek Bradeško, Mojca: 8/52; Jakofčič, Tomaž: 5/13, 6pr/18, 6pr/23, 6pr/26; Jančič, Lilijana: 1/93; Jarc, Janez: 3pr/10, 8/38; Jeglič, Goran: 12/23; Jejčič Bele, Hilda: 11/88; Jenko, Miran: 8/58, 8/59, 8/61; Jeran, Matjaž: 11/20, 11/22, 11/23; Jerman, Milan: 7/80; Jezernik, Kristijan: 11/37, 11/38, 11/39; Jovanovic, Iskra: 2/38, 2/58, 3/30, 3/32, 6pr/15, 8/41, 12/2; Justin, Jelena: 9/83; Keršič Svetel, Marjeta: 10/43, 11/10, 11/11, 11/16, 11/17, 11/17, 11/25, 11/26, 11/27, 11/28, 11/28, 11/32; Kimovec, Grega: 12/75; Klančar, Robert: 1/2, 2/28, 2/30, 3/29, 4/40, 4/63, 4/65, 5/26, 6/2, 7/25, 7/41, 7/42, 8/21; Klemenc, Stane: 1/21, 1/55, 1/56, 1/70, 4/13, 4/38, 5/24, 6/20; Kofler, Grega: 3/45; Kokalj, Marija: 11/92; Kolenc, Olga: 10/8, 10/9, 10/11, 10/12; Komac, Blaž: 12/19, 12/20, 12/21, 12/22; Komac, Mateja: 1/92; Kompara, Tjaša: 7/2, 12/13; Kovačec, Majda: 1/19; Kozamernik, Tomaž: 2/71, 3/38, 4/62, 12/56; Kozjek, Pavle: 2/6, 2/7, 2/8, 2/9, 2/11, 5/71, 8/89, 10/64, 10/65, 12/69, 12/71; Kozorog, Edo: 9/36, 11/5, 11/6, 11/7; Krajnc, Miha: 7/28; Kramer, Matevž: 2/74; Kresal, Grega: 12/70; Kresal, Gregor: 6/61; Kuhar, Miha: 10/58; Kumer, Tomaž: 10/44, 10/45, 10/48; Kunšič, Mirko: 5/12; Langus, Kristijan: 5/10; Lapuh, Rado: 7/36; Leary, Sean: 7/69, 7/70, 7/74; Lenarčič, Maruška: 12/80; Lergetporer, : 5/7; Lesjak, Matjaž: 11/15, 11/16; Lešnik, Arnold: 7/49, 7/51, 8/63, 8/64; Ličof, Miro: 8/19; Likar, Boštjan: 2/54, 3/2, 3pr/20, 5/35, 5/36, 5/37, 12/37; Lipnik, Jože: 8/92; Lobe, Gregor: 8/54, 8/56; Logar, Robert: 5/20, 12/73; Logar, Teja: 4/17, 7/38, 8/83, 8/83, 8/84, 8/84, 8/85, 8/85; Luštrek, Mojca: 5/33, 5/55; Luževič, Marjan: 5/40, 5/43; Maher, Igor: 1/90; Marenče, Anže: 6/55, 6/56; Marolt, Tomaž: 2/33, 4/26, 4/29, 6pr/3, 6pr/27, 8/13, 11/31; Matjaz, Stefan: 11/2; Maurel, Philippe: 3/59; Medvešek, Janez: 1/37, 1/39, 1/40, 8/42; Mencinger, Borut: 2/24, 10/13, 10/14; Meroi, Nives: 8/76; Mihalič-Gric, Roman: 3/37, 5/29, 5/30, 5/66, 5/68, 5/69, 7/11; Mihelič, Tomaž: 11/19; Miklič, Srečko: 6pr/5; Mohar, Andrej: 11/23; Mrak, Irena: 6/54, 10/52, 10/53, 10/54, 10/55; Mušič, Irena: 1/25, 2/56, 7/56, 7/78, 8/7, 8/8, 8/16, 9, 9/9, 9/15, 11/63; Naglost, Oton: 1, 1/29, 2/31, 2/36, 3/13, 5/2, 5/18, 6/14, 6/15, 6/17, 6/21, 6/22, 6/28, 6/29, 6/47, 6/47, 6/48, 6/48, 6/48, 6/49, 7/27, 7/35, 8/2, 8/17, 8/33, 8/34, 9/2, 9/40, 9/42, 9/44, 10, 10/2, 10/24, 10/27, 10/49, 10/50, 10/51, 10/62, 11/4, 11/8, 11/9, 11/33, 11/60, 12/12, 12/28; Nahtigal, Andraž: 4/61, 10/29; Ogrinec, Dejan: 1/49, 1/50, 1/50, 1/50, 1/51, 1/51, 1/52, 3/4, 3/6, 3/6; Onič, Dragica: 10/76; Ortar, Jaka: 12/20; Pate, Mateja: 8/12, 8/15, 9/25; Pavlovič, David: 1/80, 1/81, 1/81, 3pr/22, 3pr/25, 3pr/26; Pavšek, Miha: 2/55, 5/46, 5/47, 5/47, 7/52, 7/52, 12/25; Pečavar Čarman, Irena: 2/53; Pečjak, Andrej: 11/12, 11/13, 11/14; Pečjak, Jasna: 3/49, 3/50; Pepelnjak, Ivan: 3/15, 3/17; Peršolja, Borut: 11/30; Petit, Arnaud: 7/67, 7/75; Petrovič, Neven: 4/68; Pirc, Breda: 7/65, 12/40, 12/41, 12/42, 12/43; Pirc, Vida: 6/41; Planinšek, Tone: 8/68, 8/69, 8/70; Plestenjak, Janez: 9/34, 9/35; Podergajs, Katja: 3/55, 3/55; Podergajs, Neda: 6/58; Pogačnik, Vid: 3/18; Poljak, Stane: 1/23, 2/64, 5/80, 7/46, 7/47, 7/48, 9/68, 9/69, 11/40; Pollak, Bojan: 1/68, 5/90; Prelovšek, Uroš: 7/63, 7/66; Prezelj, Marko: 2/4, 2/12, 2/14, 2/15, 2/16, 2/17, 2/17, 6pr, 6pr/6, 6pr/28, 10/57, 10/58, 12/4, 12/10, 12/47, 12/60, 12/63, 12/64, 12/67; Rajgelj, Timotej: 12/86; Rajh, Manja: 10/73; Ranfl, Andrej: 7/57; Redelonghi, Matic: 5/77, 5/78; Remic, Jana: 2/32; Rems, Roman: 9/64, 9/64, 9/64, 9/64, 9/65, 9/65; Robič, Aleš: 5/94; Rozman, Matej: 6/64, 6/65, 6/66, 9/71, 9/73; Ručigaj, Marjan: 6/6; Rusimovič, Tomo: 2/39; Rutar, Iztok: 2/73; Salberger, Marjan: 2/22, 6/19; Sbrizaj, Danilo: 3/26, 6/12, 7/79, 9/27, 10/74; Schlamberger, Vlado: 11/88; Senegačnik, Andreja: 2/66, 7/59, 8/14; Senegačnik, Jure: 1/65, 4/57; Senegačnik, Jurij: 1/45, 1/46, 1/48, 4, 9/59; Simonovic, Radivoj: 5/6; Slejko, Simon: 1/83, 12/38; Smolej, Miha: 5/11; Smolej, Slavko: 5/5; Steinbuch, Mire: 3/41, 3/42, 3/43, 9/66; Stražišar, Janez: 2/40, 2/52, 8/30; Stres, Blaž: 8/86, 8/86, 8/86, 8/87, 8/87, 8/87, 8/87, 8/87, 8/87; Strgar, Peter: 1/31, 1/32, 2/29, 2/62, 4/24, 4/53, 4/53, 4/54, 4/54, 4/55, 4/55, 5/63, 5/63, 5/65, 7, 9/46, 9/54, 9/56, 10/6, 10/19, 10/49, 10/50, 10/51, 11/42, 11/64, 12/14; Stritar, Andrej: 1/57, 1/60, 1/63, 1/66, 1/90, 2/43, 2/67, 2/72, 2/90, 2/96, 3/28, 3/39, 3/80, 3pr/1, 3pr/3,3pr/4, 3pr/8, 3pr/15,3pr/16,3pr/19, 3pr/27, 4/9, 4/59, 4/62, 4/96, 4/96, 5/39, 5/56, 5/59, 5/60, 5/61, 5/62, 6/35, 6/36, 6/37, 6/37, 6/38, 6/40, 6/46, 6/57, 6/79, 6/79, 6/79, 6/81, 6pr/11, 6pr/21, 7/61, 7/64, 7/85, 8/82, 9/14, 9/58, 10/31, 10/47, 10/70, 10/80, 10pr/4,10pr/9, 10pr/15, 10pr/17, 11/65, 11/67, 12/55, 12/57; Stritar, Mojca: 6/36, 6/37, 6/38, 6/38, 11/65, 11/66, 11/66, 11/67; Stritar, Urška: 3pr/6, 3pr/12, 3pr/14, 3pr/28, 6/35, 6/36, 6/37; Sušnik - Gornik, Zora: 1/89, 1/89; Šeško, Vinko: 6/50; Škarja, Tone: 1/8, 1/69, 8/45, 8/45, 8/47, 8/48, 9/27, 9/28, 10/26; Škodič, Dušan: 2/27, 4/21, 9/96; Škof, Miha: 12/6, 12/7, 12/8, 12/9; Štebe, Miro: 2/18, 2/19, 2/21, 6/43, 6/44, 6/45, 10/43; Štrukelj, Marjeta: 10/30, 10/31, 10/33, 10/33; Štucin, Stane: 6/16; Štupar, Boris: 1/6, 1/7, 6/72, 10/20, 10/21, 10/22, 10/23; Šumrada, Bor: 1/67, 2/34, 4/15, 4/31, 4/56, 5/96, 9/4, 9/5, 9/6, 9/7, 9/8, 9/23, 9/50, 9/51, 9/51, 9/53; Švab, Erik: 2/79, 4/74; Tavčar, Živa: 2/44; Terpin, Rafael: 6/24, 6/26, 6/27, 8/21, 8/22, 8/23; Toič, Bruno: 3/57; Tokič, Mehemed: 10/75; Tomazin, Iztok: 6/5, 6/7, 6/7; Tomšič, Stane: 3/77, 9/89, 9/89; Toni, Janez: 11/74, 11/75, 11/76, 11/77, 12/5; Triler, Miha: 6/53; Trošt, Andrej: 4/2, 4/12, 9/60, 12, 12/30, 12/48, 12/49, 12/50; Turk, Matija: 1/59, 1/60; Valič, Miha: 5/14, 5/15, 5/16, 5/17; Veber, Alenka: 4/47, 4/48, 4/49; Verem, Robert: 4/67; Vertačnik, Gregor: 5/45, 7/52, 7/53, 7/54; Veternik, Andrej: 6; Vidrih, Igor: 7/71; Vodišek, Rok: 1/74, 1/75, 1/78; Volk, Miha: 5/65; Vošank, Milan: 7/15, 10/61; Vrance, Robert: 8/43; Vučer, Matevž: 6/13, 7/55; Vuerich, Luca: 8/74; Vujisic, Vlado: 4/4, 4/5, 4/6, 4/7, 4/8, 4/8, 4/11, 4/11, 12/51, 12/52, 12/53; Wraber, Tone: 2/51, 7/30, 7/31, 8/9, 8/11, 9/82; Zgaga, Olga: 8/29, 9/88; Zlodej, Igor: 5/57; Zorman, Andrej: 4/64; Žižič, Barbara: 1/84, 2/76, 4/69, 5/79, 7/72, 8/86, 9/72, 10/66; Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si Do člankov iz starih Vestnikov zdaj tudi s klikom! Izpopolnjeno elektronsko kazalo naše revije Marca 2007 smo na spletni strani www.pvkazalo.si objavili elektronsko kazalo vseh dosedanjih Planinskih vestnikov. Danes z veseljem objavljamo, da je možno poiskati kopije objav iz nekaterih letnikov revij na elektronski način. Z nekaj klikanja lahko najdemo kopije v elektronskem formatu pdf. Recimo, da bi radi našli sliko Kugyjevega spomenika v Trenti. Na prvi strani www.pvkazalo.si v iskalno okence vpišemo besedo Kugy in kliknemo Išči: Prikaže se nam stran, na kateri je ta objava: Ko se nam prikaže seznam vseh najdenih objav, najprej zožimo izbor z vpisom besede foto v okence Filter rezultatov. S tem bodo prikazane le tiste objave, ki imajo v naslovu, podnaslovu, imenu avtorjev ali zvrsti vpisano izbrano besedo (v tem primeru foto). Med temi zadetki poiščemo tiste, katerih naslov je napisan z modro barvo (za te obstajajo elektronske kopije), in kliknemo na tistega, ki ga želimo videti (recimo fotografijo Kugyjevega spomenika iz številke 2003/11). Objavo lahko pregledate na zaslonu ali pa jo tiskate. Pozor: na računalnik se vam bo naložila celotna številka izbranega Planinskega ve-stnika, ki ima od 60 do 100 strani in je velika nekaj MB. Zato priporočamo uporabo hitrega dostopa do interneta! Za zdaj so tako dostopne objave v prvem letniku (1895) in od septembra 2001 do decembra 2006. Z objavo elektronskih izdaj na spletu bomo vedno počakali, da od izida mine leto dni, kajti sicer bi nam utegnila upasti prodaja, od katere živimo. Starejše letnike pa bomo v naslednjem letu postopoma skenirali in objavljali, kakor nam bodo pač dopuščala finančna sredstva. Andrej Stritar 97 Najlažje na svetul Odlično za hojo po ledenikih, za klasično in tekmovalno turno smučanje in za pustolovska tekmovanja. Narejeno iz aluminijeve zlitine 7075. JÄ CArtP ■■■.cm p il