ODGOVORNOST  PREVAJANJA  IZ  MADŽARŠČINE
Gotovo ni tako kričečega primera v Evropi glede razmerja med sosednimi narodi, kot je bila — in je delno še — nebrižnost Slovencev za vse, kar je madžarskega —• in narobe. Nismo prevajali leposlovja, ne poznamo drug drugega zgodovine, zemlje, jezika, niti črk, da bi v časnikih ne pisali dosledno napačno imen itd. In je madžarska manjšina v Sloveniji, prekmurski del Slovencev pa je živel tisočletje z Madžari in jih del še živi (uvedli so zdaj škodljivo in napačno razlikovanje porabskih Slovencev od prekmurskih!) — in bi že to terjalo, da bi vedeli (vsaj odkar imamo univerzo), kaj so o njih pisali in še pišejo madžarski lingvisti, zgodovinarji, geografi, umetnostni zgodovinarji, etnologi itd. itn. Imamo tudi SAZU — toda ta dolžnost gre mimo naših znanstvenih ustanov, prepuščena dobri volji posameznikov — dokler še so taki, ki madžarščino obvladajo.
Zadnji čas so začeli v večji meri prevajati madžarsko pripovedništvo, tako da se vsaj na tem področju obeta bolj naravno razmerje med sosedoma. Ti prevodi pa nas tudi opominjajo, da ni vse niti na osnovni višini — in isto velja za madžarsko stran. Ce se ne bi oglasil pred časom v Delu —• madžarski prevajalec iz slovenščine s kritičnimi pripombami, kako Slovenec, urednik in prevajalec naših novel v madžarščino v spremni besedi imenuje dvakrat z različnimi naslovi ista dela naših pisateljev, ne bi sam zapisal teh opomb. Zato ne, ker mi je zbirka madžarskih novel v slovenskem prevodu: Ljubezen (uredil Jože Hradil, Sobota 1959) prišla že tako pozno
v roke. Toda mislim, da imam nekaj pravice in dolžnosti opomniti na pomanjkljivosti, ki naj se ne bi dogajale, če nam je kaj za stvarnost in ugled doma in v tujini. Ker mlajši menijo, da smo pričeli prevajati iz madžarščine šele v zadnjih letih in ker so začetki tega prevajanja dokaj nenavadni, bo prav, da oživimo spomin na prve prevode. Naši prvi prevajalci so kajpada prevajali iz nemščine. Prvi daljši spis, preveden iz madžarščine, je Mora Jokaija novela Adamante, ki jo je poslovenil marljivi prevajalec iz slovanskih jezikov Lavo-slav Gorenjec v Letopisu Matice Slovenske za 1871, 285—294. Jokai je bil tedaj glavni predstavnik madžarskega pripovedništva, zato je bil izbor ustrezen. — Drugi večji prevod istega pisatelja, novelo Igralec, ki dobiva je oskrbel slavist Ivan Ko-štial, ki je znal madžarsko in je verjetno prevajal iz izvirnika. Objavljala ga je tržaška Edinost od sept. 1922 do jan. 1923. Vmes pa je v prekmursko narečje prevedel poučni pisatelj Janoš Kardoš v prevodih šolskih čitank tudi nekaj pesmi Petö-fija, Tompa Eötvösa, Rddayja in drugih. Pomemben pa je njegov prevod epske pesnitve Jänosa Aranya Toldi, ki je ostal v rokopisu do 1921, ko so prvi del v knjižici natisnili v Budimpešti, in 1925, ko je drugi del objavil evangeličanski Duševni list. Čeprav ti prevodi niso bili v slovstvenem razvidu, jih je treba upoštevati, tudi preiskati, ker so dobri in nekaj svojevrstnega zavoljo narečne oblike.
Kardoševo izročilo je nadaljeval v prekmurskih evangeličanskih publikacijah (od
217
koder so jih ponatiskovali v prekm. listih v Ameriki) Janoš Flisar, ki je prevedel v narečje tudi kakega boljšega pisatelja, npr. Mikszata. — Franc Kolenc je prevajal tako v narečje kot v knjižni jezik (1925— 1930), žal docela nepomembna dela.
Nenavaden je bil izbor prvega madžarskega pripovednega dela, ki so ga pri nas objavili v knjižni obliki. To je bil Petö-fijev »roman« Rabljeva vrv, ki ga povprečni madžarski izobraženec sploh ne pozna niti po naslovu. Prvi ga je prevedel Cvetko Golar v humorističnem listu Palček 1911. Za njim ga je poslovenil France Bevk, ki mu je dal naslov Krvnikova vrv, napisal spremno besedo o pisatelju v knjigi, ki jo je v Trstu 1934 izdala Goriška matica. Knjigo je ilustriral Milko Bambič.
V dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja razen prevodov črtic dobrih madžarskih pisateljev v naših časnikih ni bilo mogoče seznaniti Slovencev tudi s kakim večjim delom. Sele tik pred začetkom vojske smo dobili — mimo rednega založništva — prevod Maddcheve Tragedije človeka, dela, ki predstavlja Madžare v svetu v mnogih prevodih in gledaliških predstavah, doma pa jim velja za nekako narodno svetinjo. Tudi ta knjiga je doživela nenavadno usodo: na Madžarskem odlikovanje in občudovanje, pri nas pa so jo (skupaj z Zupančičevim Zimzelenom .. .) poslali v stope. Tako danes ne moremo postreči z njo madžarskim knjižnicam in drugim iskalcem, ne pesnikovemu muzeju v Stregovi na Slovaškem. Na Madžarskem je ta pesniška drama npr. na sporedu letnih prireditev na prostem v Szegedu in drugod, pri nas so jo javno ožigosali s primitivno oznako kot kako zakotno delo.
Po drugi vojski je za stoletnico Petofijeve smrti Alojz Gradnik pripravil z veliko prizadevnostjo zbirko njegovih pesmi, ki še danes čaka v zapuščini.. . Nekaj jih je zagledalo dan v slovenskih čitankah za po-rabske šole (kot Petofi pred sto leti v prekmurskih čitankah!).
Sele 1954 je v prevodu Štefana Barbariča prišel med Slovence prvi dobri madžarski roman: Zsigmonda Möricza Roža Sandor . .. Po dolgem presledku so mu pričeli slediti drugi. Toda z mlajšimi prevajalci, med katerimi ne manjka tudi dobrih, so se začele pojavljati tudi slabosti, izvirajoče iz razdalje med prizadevnostjo in znanjem. Prvič se je to pokazalo ob prevodu Gy. Illyesa monografije o Petöfiju (CZ 1960), ki ga je moralo reševati naknadno več
prevajalcev, tako da je knjiga izšla pod psevdonimom (prim. Naša sodobnost 1961, 277).
Prav poučno in zanimivo, toda nehvaležno, bi bilo natančno primerjanje vseh novejših prevodov iz madžarščine v slovenščino. Posamezni prevodi bodo sicer obravnavani, kar bo pokazalo nekatere pomanjkljivosti — splošne izobrazbe prevajalcev. Prevajalec iz kateregakoli jezika bi se moral zavedati, da ni dovolj površno znanje obeh jezikov, ampak da je treba poznati tudi kulturo, predvsem pa — slovstvo naroda, katerega delo prevajaš. Moraš seve tudi — misliti in vedeti, da npr. praprot ne širi nikakega vonja v gozdu, pa je ne boš zamenjal z — brinjem.
V zvezi z omenjeno knjigo Ljubezen bi želel kot na svarilo pokazati dve hudi pomanjkljivosti. Prva je uredniška površnost, če že ne moremo želeti poznavanja takih pisateljev, kot je Gy. Illiyes. Madžarski avtor spremnega eseja si je namreč dovolil neumljivo lahkomiselnost ali kaj — ne upal bi reči, da tako slabo pozna stvari, o katerih piše za tujino ... — Trdi namreč, da kake novele nekaterih najboljših pisateljev, kot sta npr. Gy. Illyes in L. Nemeth, ne morejo objaviti, ker — novel ne pišeta. Ali naj po tem mislimo, da v knjigi z novelo Podedovana dediščina zastopani Gy. Illyes ni isti, na katerega misli učeni esejist? In isto trditev je urednik (ali kdo?!) postavil še enkrat na varovalni ovitek knjige. Kaj si je pa ob branju te trditve mislil urednik in še kdo, ki je verjetno videl rokopis?! Tudi taka površnost ali kaj je milo rečeno neumljiva. In huda krivica nasproti nekemu pesniku in pisatelju, ki se imenuje Gyula Illyes.
Druga neumljiva stvar pri uredniku, ki je napisal opombe k posameznim pisateljem: pri štirih pove, da so dobili J. Attilovo nagrado . . . Taka nagrada se imenuje do madžarskem pesniku, ki mu je priimek Jözsel, osebno (alias krstno) ime pa Attila. Ni kak malo znan poetaster, če so že po njem imenovali literarno nagrado. Kaj bi rekli pri nas, če bi kdo v tujini pisal o P. Francetovi ali (ko bi jo imeli) K. Srečkovi nagradi?!
Želimo našim prevajalcem in urednikom madžarskih del vso srečo, želimo pa tudi več poznavanja menda osnovnih stvari, ki so s takim delom zvezane.
Vilko Novak Filozofska fakulteta Ljubljana
218