ČLOVEK  IN SANJE
Ciril   Zlobec
Vsak človek sanjari o sreči.
Od rojstva za njo se podimo
in drzni, boječi,
do lastnega groba fantomu sledimo.
In slednjega sreča premoti, pokaže mu cilj, a prekriža poti; in vsem se mudi in vsak je nekomu napoti.
A v srcih smo si kot volkovi.
Vsak tiplje in trga in grabi,
kar strasti njegovi,
kar sanjam godi.
Pijan od sanj in luči,
na dušo rad človek pozabi.
A včasih vendar
se v sebi zavemo srca.
In žal nam tedaj je vsega,
kar slabega kdaj smo storili.
A kaj ko plašni smo ljudje. Saj komaj srce smo v sebi nekje začutili, zbojimo se umazanih rok, ki segle bi vanj.
In človek je spet kot otrok s predmestnih cesta, poln luči in sanj, a brez srca!
425