0 šolskili spraševanjih iia deželi. Lepše drevesce cvele in rodi Na vertu , ko v prusti naravi, Pa takrat, ko od vsakc strani, Obdelajo v roki ga pravi. Ako so šolska spraševanja to, kar morajo biti, naj očitno kažejo, kaj so otroci in učitelji med letom storili; to pa se spoznava, če se primerja čas, zmožnost, učenost, izvirajoča \y, njihove dobre volje ali pridnosti. To se pa ne doseže, če se učitelj pri spraševanji skazujo z boljšimi učenci; slabejši so neme osebe, poslušavec sedi na ternji, in dolgi čas pase, in otroci ne spoznajo, da bi to kaj veljalo, kar je zares hvale vredno, ker (isti otroci, kteri naj •bolj odgovarjajo, niso med letom naj več storili. Hvale vredno je le to, kar sc učenec nauči, kar razume, oziroma na čas in pridnost. Šolska spraševanja bi morala tedaj takošna biti: 1. Pervoscdnik, nikdar pa učitelj, naj kliče spraševanjce , ter naj pri vsakem učencn iz zaznamka pove, kako je bil med letom priden, kako dolgo že v šolohodi; zakaj, velik razloček je, ali učcnec hodi 4 ali 6 let v šolo; učitelj sprašuje to ali uno gradivo, kar mu pervosednik bolj na drobno določi. Tako pa ne bo mogoče, da bi se poslušavci s samim izkazovanjeni (paradami) pri spraševanjih dolgočasili, rnarveč bodo spraševanja prav zanimovale in mikale. ') 2. Na tej podlagi naj se delijo tudi šolska darila, ne pa po praznih sijajnostih in drngih okolnoslih, post., čejeučencev oče župan, bogat gostilničar, ali kak poseben fajmoštrov ali ') Kar tnkaj tirjate, sc ima ^goditi med letom, kedar višji gospod šolo ogleduje; očitna spraševanja pa so naj vcč bolj v ta namen, da se starši in drugi prijatelji šol prepričajo, da so se otroci res kaj naueili. — Kaj bi potem nezvedenci flaien) od šole mislili, ko bi otroci tako ali tako odgovarjali. Previden šolski nadzornik si ne odbira dan spraševanja, da bi šolo pregledoval, marveo pride kakor tat; on je tudi toliko vljuden, da učitelja ne bo rad, če ni v to prisiljen, očitno v zadrego spravljal , kar bi se pa lahko zgodilo , ako bi vedno on učence klieal in vprašanja stavil. — Učitelj na deželi je večkrat vesel, da kaj otrok v šolo dobi, on tedaj tiste, ktere ima v šoli, sprašuje in pripravlja za očitno spraševanje. To pa vendar vsaki ve in spozna, da morajo otrooi za očitno spraševanje kolikor toliko pripravljeni biti; nazočnost tujih gostov jih osupne, prestrašijo se, in še, kar dobro znajo, bojazljivo pripovedujejo. To pa vsaki, če je količkaj zveden, precej spoznd, ali so otroci na vprašanja vajeni, kakor popkarji, ali pamctno in nmno podučeni; sicer moiamo pa reči, da smo dostikrat pri spraševanjih vidili, kako je šolski ogleda sam učencc klical in sprašcval, pa tudi učeniku pripušeal, da je potem po svojem spraševal. Povedati pa moramo, da nismo za takošno ravnanje, kjer se učenik očitno ua oder postavlja; modri šolski predniki si zato iščejo bolj vgodne prilike. vredn. noiteljev znanec ali prijatelj. Tudi to ni prav in se ne sme pripuščati, da bi kdo drugi, post., oče ali boter kakega otroka svojemu Ijubljenčeku kupoval ali dajal sam ali po učeniku v šoli darila, sicer se pri obdarovanem in tudi pri drugih otrocih zatira ljubezen do pravice in resničnih zaslug: za ves čas živIjenja se jih prime misel, da velja le tisti, kdor ima kakšnega prijatelja, — kajti, kar si otrok v šoli zaponini, to si zapomni za svoje življenje — in kedar enkrat odraste in si stan odbere, ludi po tem ravna v svojem življenji, in človeška družba postane potem takošna, kakoršna je v resnici: vsaki si išče prijateljcv v višjih krogili; zniožnosti in zasluge so pa le postranska reč; svet se ozira le (akrat na nje, kedar se prilegajo vladajoči samovoljnosti. 2) Dobro bi bilo, da bi se tudi ncdeljskim učcncem in učenkam toda vsiikim posebej nagrade delile. -T) Prepričati kmeta, da mu vlada dobro hoče, ko mu veleva otroke v šolo pošiljati, da bi se tii kaj koristnega naučili, naj bi se otrokom, ki se posebno pridno uče, nekaj časa pregledalo, posebno ta čas, kedar jih starši na polji potrebujejo; tudi celd solsko leto naj bi se jim pregledalo, temveč ker učenci na kmetih niso le kar učenci, kakor po mestili. 4) Tudi je na deželi potrebno, da šoiski prazniki spadajn v 2) Ne zamerite , gospod pisavec, da vam zopet v besedo segamo! 1. Darila ve bolje učitelj odlocevati, kakor šolski ogleda, ki otroka le enkrat vidi. Drugo, kar rečete, je prav imcnitno, rekel bi — vestna rcč, in če je lclilnica pri zaslugah na obe strani cnaka, naj se raji ubožen kakor bogat obdaruje. Primcri se pa dostikrat in prav rado, da so otroci premožnih staršcv bolj pridni in vbogljivi, in ker so bogati, jih ne more učitelj prczirati. — Naj pa učitelj ravna še tako poštcno, zmirom mu bodo še nekteri očitali sebičnost in samopridnost. To je bilo in bode. 2. SSolska darila napačno razdeljcna redijo napuh in ošabnost; da si pa vsaki išče pokrovitelja in da v življcnji nc razsoja toliko človekova vrednost, kakor pokroviteljeva oseba, je stara resnica, in preiskovanje tega, koliko jc šola tu kriva, bi bilo skoraj nečimurno in prazno, dokler bo svct takošen, kakor je neilaj, — zleg tiči globokeje. Vredn. ') Kolikor vemo, je to navada po nekterih krajih; pri nas imajo vsako Icto rokodelski učenci očitna sprasevanja, in na c. k. normalki se pridnim učcncem tudi dele za šolska darila hranilnc bukvicc , v kterih je že nckaj dcnarjev na učencevo ime zapisanih. Vredn. ¦*) Starši že tako radi sami odpnst otroknm dovolijo, in šola mora dostikrat k temu oko zatisniti; nc bilo bi pa prav, ko bi bilo to veljavno, da prldni prcj dokoiičajo; potem bi hotli vsi starši, da so njili otroci naj bolj pridni. — ni v kazen, ampak v korist; koristi pa ne gre osloboditi vdelcženca. Vredn. zimske mesce, t. j. da so mesca grudna in svečana, ker je v goratih krajili dostikral olrokom ta čas nemogoče, da bi v šolo hodili. 5) Kar se pa jezika tiče, je pa bre/, pogoja gotovo, da bi se kmetom vstrezalo, ako bi m; v vsaki šoli na deželi ncmško učilo, kakor c. k. vlada zahleva. (i) H. 5) Po zimi ne morejo otroc! v šolo hoditi, spomladi in poletu pa nočejo. ni ga tedaj vgodnega časa za šolo. (??) Mi pa mislimo, davsaki šolski prednik je odgovoren za svojo šolo in umii šolski čas tako vravnati, da otroci morcjo v šolo lioditi; tedaj tudi po Qorenskem včasili o velikem delu šola prcneha za kakih 14 dni, ker takrat tako otroci ne pridejo v šolo. Kar se tega tičc, je daljc naša misel , da bi bile šolske počitnice za gorensko stran kmetoni naj bolj vgodne mesca julija in avgusta, ker ta čas imajo gorenski poljedelci naj več dela, in vse, kar se giblje, pomaga pri delu doma ali na polji. \redn. 6) Kjer sta po dva učitclja na eni šoli in kjer ni število učencev ogromno in kjer otroci redno in pridno v šolo hodijo, je mogoče tudi večje učence podučevati v nemščini, če je treba; kjer pa tega trojnega ni. je nemogoče, in vsaka taka poskušnja je velika potrata zlatega časa; otroci se ne naučč ne nemškega. ne slovenskega. Ali ne mar to pravi nemško znati, če post., otrok zna povedati, da se hiša pravi ntlausu , miš pa nMaus"? Ali se bodo mar kmetu telički bolje redili, ali mu bo pšenica bolj bogato plenjala, če bo znal ,,Redetheile" in po nemški šteti? — Potreba nemškega jezika za človeka, ki ostane na svoji zemlji, in večina Ijudi tam umerjc, kjer je njih zibelka tekla, je v naši čisto slovenski deželi umetna, in bo skoraj do čistega odpadla, kedar bo pisana bescda resnica poetala. — Pamctno pa bi bilo, da bi v takih krajili, kakor smo od začetka omenili , zraven čisto slovenske šolc, ktera bi bila za vse obligatna, tudi bila prostovoljna nemška šola. Vpraša se pa: V koiiko krajih je pa to inogoče? Ljudgka šola je prav za prosti gtan , in mora bolj segati v nižavo in sirjavo kakor na visokost. Ne vemo tedaj, zakaj bi bil nemški jezik kmetu tako potreben , da bi brez njega ne mogel, n. p. žita prodajati pa železa kupovati i. t. d. Vsaki ve, da je človeku dobro, če zna ne samo nemški, temuč tudi drugih živih jezikov, toda Ijudska nižja šola se •/. ptujimi jeziki brez škode ca pravo omiko pečati ne more. ..Vsaki je sam sebi naj bližnji". Vreda.