Socialno delo
LETNIK XXIV—1985
časopis za teorijo in prakso
št. 2
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prčtkso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Maks Vezovnik
Uredniški odbor:
dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica: Marta Kocjan-Barle
Naslov uredništva: Ljubljana, Šaranovičeva 5
tel. 31o-7o2 in 311-25o
Naročnine in druge informacije:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Ljubljana, Kidričeva 5, tel. 217-9oo
tekoči račun: 5oloo-649-9oo51
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja
Letna naročnina:
-	za delovne organizacije	4oo din
-	za posameznike in društva	25o din
-	za študente	135 din
-	za tujino	6oo din
Izvedba: Birografika BORI, Ljubljana
SOCIALNO DELO	-	časopis za teorijo in prakso
Leto	Ljubljana 1985	Št. ?
UDK W + 56	UDC + 56
VSEBINA
stran
ČLANKI
-	Stanislava ŠarSevič
Obravnava alkoholikov pred zdravljenjem in priprava
na zdravljenje	-	52o
-	Ivanka Kapun, Blaž Mesec
Kopičenje socialnovarstvenih pomoči in tipologija
prejemnikov	.	5^8
-	Tone Strojin
Vloga procesnega prava pri zagotavljanju in uresniče-
vanju socialne varnosti	' 57o
KNJIŽNA OCENA
-	Miroslav Ružica, Socialna politika - Kritika teorijskih
osnova, VŠSR, Beograd, 1985 (Andreja Kavar - Vidmar) 576
IZ TUJIH REVIJ	58?
POVZETKI ČLANKOV	584
OBRAVNAVA ALKOHOLIKOV PSED ZDRAVLJENJEM IN PRIPRAVA NA ZDRAVLJENJE
Stanislava Šarčevič ^
Akcijski program boja proti alkoholizmu v Sloveniji iz leta 1975,
je v predlogih ukrepov na posameznih področjih zajel tudi področje
socialnega varstva. Med drugim ugotavlja in priporoča: "Socialno
varstvo ima pomembno vlogo pri preprečevanju družbeno negativnih
pojavov in tako tudi alkoholizma. Socialna služba sodeluje pri zgo-
dnjem odkrivanju alkoholikov ter s socialnim delom z alkoholikom
in njegovo družino zmanjšuje in odpravlja posledice alkoholizma.
Socialna služba mora v sodelovanju z drugimi službami in organi-
zacijami podvzeti ustrezne ukrepe za odpravo vzrokov za nastajanje
alkoholizma, za varstvo družine in posebej otrok alkoholika ter za
ustrezno obravnavo alkoholika."
Nadalje akcijski program priporoča, da bi kadrovsko okrepili občin-
ske socialne službe in usposobili socialne delavce, zaposlene v
socialnem skrbstvu, za delo na področju alkoholizma.
Ker alkoholizem kot socialno patološki pojav spada v delokrog social-
ne službe in ker je socialno delo na tem področju sestavni del soci-
alne dejavnosti, delo z alkoholiki in reševanje problemov alkoholiz-
ma pa vsakodnevno delo socialnega delavca, naloge, zastavljene v
akcijski program niso nove - novo je le te, da je tudi socialno delo
na področju alkoholizma dobilo potrebno družbeno veljavo oz. prizna-
nje in je postalo sestavni del celotnih družbenih prizadevanj.
Potem ko smo službo socialnega skrbstva vključili v prizadevanje za
realizacijo akcijskega programa smo prišli do določenih spoznanj.
Naše izkušnje kažejo:
- da bi se socialni delavci za delo na področju alkoholizma morali
strokovno usposabljati.
xStanislava Šarčevič, socialna delavka. Center za socialno delo,
Kranj
- 321 -
da bi se morale zdravstvene in socialne službe neposredno povezo-
vati in sodelovati v sekundarni prevenciji alkoholizma,
da bi morala v določenih fazah alkoholika obravnavati istočasno
zdravstvena in socialna služba,
da bi morali v obravnavo vključevati alkoholikovo ožje in delov-
no okolje,
da bi morali v občini ali regiji imeti dispanzer za alkoholizem,
da naj bi dispanzer za alkoholizem v občini postal učna baza za
zdravstvene, socialne in druge strokovne delavce,
da naj bi izkušnje dispanzerja za alkoholizem postale sestavni
del prihodnjih prizadevanj za boj proti alkoholizmu,
da bi bilo treba zagotoviti evidenco vseh, ki se odločijo za
zdravljenje alkoholizma ali se vključijo vanj.
- 522 --
SHEMATSKI PRmZ OBIUVNAVE ALKOHOLIKA
- 325 -
OBRAVNAVA ALKOHOLIKA IN VKLJUČITEV V ZDRAVLJENJE
Rep;istraci.ia primera
Vsak posamezen primer alkoholizma se odkrije neposredno ali posre-
dno. Neposredno odkrivanje alkoholizma poteka od vzroka k posledi-
cam: alkoholika se najprej odkrije in evidentira, šele nato se ugo-
tavlja posledice alkoholizma pri posameznem primeru.
Neposredno odkrivanje alkoholika se začne največkrat tako, da nekdo
od družinskih članov zaprosi za obravnavo alkoholika z željo, da
bi alkoholika poslali na zdravljenje. Manj pogosto naredi prvi korak
tretja oseba, to je občan ali organizacija, šola in podobno. Pogo-
steje pa se primer registrira zaradi sporočila organov varnosti.
V	teh primerih je alkoholik že na samem začetku znan kot alkoholik
in do določene meje tudi že diagnosticiran. Zato se lahko hitreje
preide od zbiranja podatkov na konkretno obravnavo alkoholika.
Posredno odkrivanje alkoholizma pa poteka v obratni smeri, in sicer
od posledic k vzroku, in po največkrat tako, da se pri reševanju
drugih socialnih problemov ugotovi, da je prišlo do njih zaradi
alkoholizma družinskega člana. V teh primerih je treba začeto delo
razširiti in v obravnavo zajeti še alkoholika, ki naj postane obra-
vnavanec in istočasno neposredni ali posredni razreševalec teh pro-
blemov.
V	fazi registracije sicer govorimo o "alkoholiku", vendar domnevne-
ga alkoholika v tej fazi še ne moremo in ne smemo imenovat" tako
toliko časa, dokler ne zberemo vseh potrebnih podatkov in ne posta-
vimo socialne diagnoze.
Zbiranje podatkov
Naslednja faza je zbiranje podatkov. 3a vsak neposredno ali posred-
no registriran primer alkoholizma je treba sistematično zbrati poda-
tke, na podlagi katerih se predvidena socialna diagnoza potrdi ali
ovrže. Zato bo v tej fazi socialni delavec uporabil tiste načine in
metode dela, ki mu bodo omogočili razčistiti dileme in potrditi ali
- 324 --
ovreči hipoteze. Pritegniti bo moral tiste osebe in elemente, ki
mu bodo omogočili postaviti objektivno socialno diagnozo.
Socialni delavec bo prišel do potrebnih podatkov na podlagi:
razgovorov z domnevnim alkoholikom in svojci, obiska na domu,
informacij v delovni organizaciji in šoli, kjer se šolajo njegovi
otroci, ter v krajevni skupnosti (komisija za socialna vprašanja,
informacij pri zdravstveni službi, organih varnosti in drugod
(odvisno od primera).
POGOVOR S STRANKO: Če je le mogoče, je treba čimprej stopiti v
neposreden stik z "alkoholikom" ter začeti s strokovnimi prijemi
in razčiščevanjem njegovega odnosa do alkohola in uživanja alkoho-
lnih pijač, do družine, zakonca otrok in drugih, do dela, delovnih
obveznosti in zaposlitve ter do družbenih obveznosti. Treba je od-
kriti, kako se vključuje v razreševanje tako osebnih kot družinskih
problemov.
V neposrednem stiku z "alkoholikom" kaj lahko zaznamo, kdaj postane
agresiven in kaj povzroča njegovo agresivnost. V neposrednem stiku
tudi ugotavljamo na koga je "alkoholik" čustveno navezan in kdo mu
bo med obravnavo v največjo oporo. V pogovoru z "alkoholikom" zazna-
mo tudi čustva sovražnosti in v koga so le-ta usmerjena.
POGOVOR Z DRUŽINSKIMI ČLaNI: V pogovoru s svojci lahko poleg osno-
vnih podatkov o družini in "alkoholiku" ugotavljamo še, kakšne so
socialno-ekonomske in materialne razmere družine in posameznikov,
kakšni so medsebojni družinski odnosi, kakšni so"alkoholikovi" odno-
si in njegove obveznosti do družine ter kako jih izvršuje. Ugota-
vljamo vse, kar lahko osvetli družinske razmere in odkrije posledi-
ce alkoholizma v družini ter tisto, kar ga lahko pogojuje, itd.
Še zlasti je treba ugotoviti, kako svojci doživljajo "alkoholika" in
njegov alkoholizem ter koliko so mu sposobni in pripravljeni pomaga-
ti med pripravljanjem na zdravljenje in med njim, in vsaj zaznati,
kolikšne so njihove spsobnosti za poznejšo pomoč pri resocializaci-
ji in rehabilitaciji zdravljenega alkoholika.
- 525 --
ZBIRANJE PODATKOV Z OBISKOM NA DOMU: Obisk na domu omogoči social-
nemu delavcu vpogled v razmere, v katerih živita "alkoholik" in nje-
gova družina, in zaznavanje medsebojnih odnosov. Socialni delavec mora
biti pri ugotavljanju teh dejstev dober opazovalec in raziskovalec.
Obisk na domu ne bi smel izostati v prav nobenem primeru, tudi zato
ne, ker se človek drugače obnaša v službenih prostorih kot v svojem
domu.
ZBIRANJE PODATKOV V ŠOLI, kjer se šolajo "alkoholikovi" otroci je
potrebno predvsem zato, da se ugotovi, če so negativne posledice
roditeljevega "alkoholizma" že opazne; če so, na kakšen način se
kažejo. Do teh podatkov se najlažje pride s pomočjo socialnega dela-
vca na šoli.
ZBIRANJE PODATKOV V DELOVITI ORGANIZACIJI, kjer je "alkoholik" zapo-
slen: socialnemu delavcu pri tem pomaga socialna služba v podjetju,
če je ni, pa kadrovska služba. V delovni organizaciji zbiramo poda-
tke o "alkoholikovem" odnosu do dela in delovnih obveznosti ter
drugih norm, ki urejajo tako disciplino kot vse drugo, podatke o
vseh predhodnih obravnavah zaradi kršenja disciplinskih in drugih
norm, podatke o tem, ali je na delovnem mestu že znan kot "alkoholik"
in se tam opije ali pa prihaja tak na delo, skratka, če so pri njem
že opazne posledice alkoholizma, ki se odražajo pri delu.
ZBIRANJE PODATKOV V KRAJEVNI GIOIPNOSTI naj bo previdno vse dokler
ne postavimo socialne diagnoze. Zato je zaželjeno, da se podatke
zbira prek komisije za socialna vprašanja pri Krajevni skupnosti,
ker so člani komisije še najbolj usposobljeni za evidentiranje in
zbiranje podatkov in ugotovitev s socialnega področja. Primerno
bi bilo, da bi se za komisije izdelal manjši vprašalnik, v katere-
ga bi se vnesle bistvene ugotovitve, in sicer o tem, ali je obrav-
navana oseba v okolju znana kot alkoholik in kakšni problemi so
že zaznani.
- 326 -
ZBIEANJE PODATKOV PRI ORGANIH VARNOSTI - podatki, ki jih socialni
delavec lahko dobi pri organih varnosti, so zelo pomembni, saj mu
odkrijejo, ali je bil "alkoholik" že obravnavan zaradi kršenja raz-
nih norm in ali so se že izvajale intervencije na domu, v družin?'.
ZBIRANJE PODATKOV PRI DRUGIH ORGANIZACIJAH, služba!i ali posamezni-
kih je potrebno v tistih primerih, ko se ugotovi, da je za osvetli-
tev določenih vprašanj treba še dodatno zbrati podatke.
Pri zbiranju podatkov je nujno, da socialni delavec pozna najbolj
značilne oblike posledic alkoholizma, kako se kaže alkoholikovo
odklanjanje, da prizna, da pije, da je alkoholik in podobno.
Faza zbiranja podatkov je izredno pomembna, tako za postavitev
pravilne socialne diagnoze kot za izdelavo delovnega načrta:
kako pripraviti alkoholika na zdravljenje, kako pritegniti k sodelo-
vanju in poznejšemu saniranju zaznanih socialnih problemov ožje
in delovno okolje.
Postavitev socialne diapnoze
Dosedanje delo z "alkoholikom" je bilo usmerjeno v zbiranje in iska-
nje podatkov, na osnovi katerih se je lahko opredelilo socialni
primer in postavilo socialno diagnozo, kar je postalo osnova in
izhodišče za nadaljnjo obravnavo.
Pri postavljanju socialne diagnoze "alkoholizem" mora biti social-
ni delavec previden in mora točno vedeti, ali je obravnavana ose-
ba z vsemi spremljajočimi znaki in posledicami lahko alkoholik.
To se lahko ugotovi z upoštevanjem vseh tistih posebnosti, ki so
značilne za alkoholika in za alkoholizem in ki ne dopuščajo posta-
vitve napačne diagnoze.
Verjetno ne bo odveč, če omenimo vsaj nekatere značilnosti in zu-
nanje vidne znake ter tudi nekaj posledic alkoholizma:
Alkoholika včasih spoznamo že po zunanjih znakih: v obraz je pogo-
sto rdeč, koža na njem je prepletena z razširjenimi žilicami in
brez prave barve, nekako rumenkasta. Zaudarja po alkoholu - njegov
zadah je značilen in je drugačen kot pri tistem, ki je "nekaj slu-
čajno popil". Včasih se mu tresejo roke in izgleda starejši kot je
v resnici.
- 527 -
Pri alkoholiku lahko opazimo polineuritične motnje, toži zaradi
slabih živcev, slabega spanja, morečih sanj, čuti se utesnjenega.
Sposobnost opazovanja se mu zmanjša in ima emocionalne motnje.
Spremeni se mu osebnost. Sna od značilnih sprememb se kaže v lažni-
vosti in nezanesljivosti ter v neizpolnjenih obljubah itd.
Da bi socialni delavec lahko opredelil problem, mora ugotoviti,
kakšne in katere so posledice alkoholizma pri posameznem alkoholiku
ter do kod segajo, ali so na delovnem mestu že razvidne ali pa je
alkoholik znan le ožjemu okolju. Treba je opredeliti tudi odzive
tako družinskega kot delovnega in drugega okolja.
Ko socialni delavec postavlja socialno diagnozo, mora biti posebno
pozoren v primerih, pri katerih vsi znaki kažejo na alkoholizem, a
svojci to zanikajo ali pa skušajo prikazati položaj olepšano.
V takih primerih je treba ugotoviti dejanske vzroke za tako ocenje-
vanje. Ti so lahko različni: ali vlada alkoholizem v vsej družini
ali pa svojci zaradi nizke izobrazbene ali kulturne ravni niso spo-
sobni oceniti problema; lahko se je družina tudi privadila alkoho-
lizmu družinskega člana ali pa hoče alkoholizem prikriti pred zuna-
njim svetom.
To je le nekaj značilnosti in značilnih situacij, ki jih mora so-
cialni delavec poznati, da lahko pravilno postavi socialno diagno-
zo in se ne pusti zavesti in odmakniti od osnovnega problema.
Poudariti želimo, da se ob upoštevanju ugotovitev v postopku zbira-
nja podatkov in z uporabo principov in metod socialnega dela lahko
postavi (in se tudi mora postaviti) socialna diagnoza, ki je ni
mogoče ovreči in je izhodišče za nadaljnjo obravnavo tako s social-
nega kot medicinskega vidika.
Ko je postavljena socialna diagnoza, je treba narediti delovni
načrt, ki vsebuje:
-	pripravo alkoholika na zdravljenje,
-	reševanje tistih problemov, ki bi ovirali uspešnost priprave
na zdravljenje.
' _ 328 -
Ugotovitev socialnega delavca je treba posredovati alkoholikovemu
zdravniku, vendar le z osnovnimi ugotovitvami, in mu predlagati,
da se tudi on vključi v pripravo alkoholika na zdravljenje. Cilj
tako zdravstvene kot socialne službe je, da se alkoholika čimprej
vključi v obravnavo v dispanzer in za alkoholizem.
Priprava na zdravljenje
Postopek zbiranja podatkov je končan, socialna diagnoza je postavlje-
na in delovni načrt narejen; s tem je prišel socialni delavec do na-
vadno najtežje faze: priprave na zdravljenje.
Ker socialni delavec že razpolaga z objektivnimi dokazi glede alko-
holizma, mora alkoholika soočiti s tistimi dejstvi, ki so dejansko
posledice njegovega alkoholizma. Prikazati mu mora sedanje in
prihodnje stanje, mu razložiti, kaj je tisto, kar neizpodbitno po-
trjuje njegov alkoholizem, mu predlagati vključitev v zdravljenje
in ponuditi v pomoč.
Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da bo alkoholik že na samem
začetku pripravljen sodelovati in da se bo sposoben vživeti v deja-
nsko stanje. Socialni delavec mora vedeti, da poteka priprava na
zdravljenje po dokaj znani poti, če ne že kar nekakšni zakonitosti:
-	potreben je že kar nek proces, da alkoholik sploh dopusti, da
pogovor o alkoholizmu steče in da se neopazno preide na
-	njegovo priznanje in spoznanje, da res in preveč pije, vendar je
prehod na spoznanje,
-	da bi bil verjetno lahko res alkoholik dolgo traja. Tudi o tem
je polagoma že sposoben razmišljati, vendar postane, ko mu social-
ni delavec predlaga možnost zdravljenja in potrebo po njem, pono-
vno povsem odklonilen.
Navadno se na takšen predlog odzove dokaj burno in obtožujoče.
Zatrjuje, da ni takšen alkoholik, da bi bilo zdravljenje potrebno,
češ da lahko preneha piti, kadar hoče, in da se lahko tudi koritro-
lira.
Socialni delavec mora vedeti, da se pri alkoholiku sprožijo izredno
intenzivni obrambni mehanizmi, in to zato, da bi dokazal, da ni
alkoholik, da lahko sam preneha piti (zanikanje); alkoholik posku-
ša razložiti, zakaj in kdaj pije, in zahteva, da se ti vzroki odstra-
nijo, kot smo že videli v poglavju "posebnosti alkoholika - bolnika",
- 529 -
Med pripravo na zdravljenje aocxalni delavec le počasi približuje
alkoholiku smiselnost zdravljenja i-- pozneje potrebo po zdravlje-
nja. Vendar se dogaja, da se je treba znova in znova vračati nazaj
v fazo dokazovanja. Toda neprekinjeno delo z alkoholikom in vsemi
drugimi polagoma le privede do zastavljenega cilja - do vključitve
v zdravljenje.
Moramo povedati tudi to, da so alkoholiki prišli že tudi sami in
prosili, da bi jim pomasali vključiti se v zdravljenje. Če alkoho-
lik to stori, pomeni, da je v tako veliki stiski, da dejansko zara-
di tega poišče pomoč. Vzroki za to so lahko različni. Največkrat
se želi alkoholik na ta način izogniti kakšni sankciji, pa naj bo
to v delovni organizaciji ali na sodišču ali pri sodniku za prekr-
ške, ali se želi kako drugače obvarovati pred trenutno nevarnostjo.
V teh primerih si nora socialni delavec prizadevati, da se trenut-
na stiska preoblikuje v motiviranost za zdravljenje, in sicer brez
sprejemanja kakršnih koli kompromisov, ki jih navadno predlaga
alkoholik. Nedopustno je v teh primerih alkoholika v toliki meri
razbremeniti, da se izmakne zdravljenju in izogne nevarnosti.
Pritisk se lahko zmanjša šele takrat, ko je alkoholikova motivira-
nost tako velika, da se je v resnici pripravljen začeti zdraviti
oz. je že vključen v zdravljenje. Spoznati mora, da je zdravljenje
potrebno zaradi njegove^ca alkoholizma, ne pa zaradi sankcije, ki mu
grozi.
3ocialni delavec se mora med pripravami na zdravljenje kakršnega-
koli alkoholika zavedati, da lahko predčasno razreševanje obstoje-
čih problemov prekine začeto delo, to pa pomeni se je treba vrniti
na začetek. Npr.: če je allioholik nezaposlen, mu prej škodi kot
koristi, če se mu pomaga, da se zaposli, preden se vključi v zdrav-
ljenje, saj se kaj hitro zgodi., da je z rešitvijo "osnovnega" pro-
blema za alkoholika rešeno vse.
Poleg tega socialni delavec alkoholiku ne sme dajati obljub, za
katere ni prepričan, da jih bo tudi uresničil. Pa še tiste, ki
jih bo lahko, mora usklajevati z uspehi priprav na zdravljenje;
za razreševanje vsakega problema pa mora aktivirati samega alkoho-
lika. Za socialnega delavca nora biti vodilo in pravilo, da alko-
holika motivira, ozavešča, usmerja, vodi in usposablja, nikakor
pa ne sme delati namesto njega. Paziti mora na premočno čustveno
- 33o -
angažiranost in prizadetost,delati mora poglobljeno, strokovno
in neprekinjeno.
Sodelovanje svojcev in okolja
Sodobna socialnomedicinska obravnava alKoholikov zahteva aktiv-
no sodelovanje svojcev, in to v vseh fazah obravnave, to je med
zbiranjem podatkov, pripravami na zdravljenje in nadaljevanjem
zdravljenja.
Vključitev svojcev v sodelovanje in pogosto tudi v obravnavo samo
ni vedno lahka, posebno ne tam, kjer je zaradi alkoholizma prišlo
do skrajno neurejenih medsebojnih odnosov, nestrpnosti, prekinitev
čustvenih vezi, odselitev, razveznih postopkov ali razvez. V vseh
teh primerih je treba za vspostavitev stikov med alkoholikom in
njegovimi družinskimi člani in za vključitev v sodelovanje vložiti
veliko truda.
Socialni delavec mora vedeti, da ne sme svojcem, ki jih želi prido-
biti za pomoč in sodelovanje, nikoli obljubljati popolne uspešnosti
in povsem pozitivnih rezultatov obravnave, ker lahko nedoseženi
cilji povzročijo težka razočaranja in še težje konfliktne situacije.
Socialni delavec mora znati pravilno prikazati možnosti za uspešno
zdravljenje, tako da svojce seznani s tem, kaj se od njih pričaku-
je in koliko si morajo sami prizadevati, da bi lahko dosegli priča-
kovane in zaželjene uspehe in rezultate. Vsekakor jih mora seznaniti
s tem, da z nudenjem pomoči in s sodelovanjem dejansko prav ničesar
ne izgubijo, da pa resnično izgubijo vse, če sodelovanje in pomoč
odklonijo.
Pri delu s svojci se mora socialni delavec zavedati, da so njihove
reakcije tako na samem začetku kot tudi pozneje le reakcije na tež-
ko življenje z alkoholikom. In če ne morejo verjeti obljubam alko-
holika, mora vedeti, da jim je alkoholik že sam neštetokrat oblju-
bil, a obljub ni izpolnil. Seznanjati jih mora s posebnostmi alko-
holizma z vsemi spremljajočimi posledicami tako glede osebnostnih
kot značajskih sprememb pri alkoholiku. Svojci morajo sprejeti dej-
stvo, da je njihov družinski član - alkoholik bolnik, ki še kako
potrebuje pomoč: njihovo, socialnega delavca in drugih strokovnjakov.
- 331 -
Omeniti moramo tudi to, da so svojci do alkoholika, pogosto aeresivni,
Zahtevajo, da se naredi to in ono, da se izvede prisilne ukrepe.
V teh primerih mora biti delo socialnega delavca usmerjeno v zmanj-
ševanje agresivnosti in nato v pridobivanje za pozitivno sodelova-
nje.
Neprimerno lažje je delo s tistimi svojci, ki so že od samega zače-
tka seznanjeni s posebnostmi alkoholizma in so sami prosili za
obravnavo^ pripravo na zdravljenje in vključitev v zdravljenje dru-
žinskega člana. V teh primerih mora socialni delavec svojce le pra-
vilno usmerjati ter jih usposabljati za uspešne terapevte.
Kjer se svojci vključujejo v obravnavo in resnično sodelovanje in ^
upoštevajo strokovne napotke, teče terapevtsko delo z alkoholikom
tudi v njihovem domu in je takorekoč neprekinjeno.
Svojcem je treba prikazati, da s prizadevnim sodelovanjem ne kori-
stijo le svojcu alkoholiku, temveč da so tudi oni vključeni v obra-
vnavo, kot obravnavanci, saj se jih tudi usposablja za nov način
življenja, ki ga bodo živeli z družinskim članom, zdravljenim alko-
holikom. Za ta nov način življenja se svojce usposablja že med pri-
pravo na zdravljenje, intenzivno pa se z njimi dela med samim zdra-
vljenjem v dispanzerju ali v bolnici.
Kadar socialni delavec ugotovi, da je treba k sodelovanju pritegni-
ti še druge sorodnike ali koga drugega, ki ima na alkoholika večji
vpliv ali mu nudi negativno socialno pomoč, razširi svoje prvotno
delo tudi na te ljudi. Pridobiva jih za pomoč in sodelovanje in jih
vključuje v neposredno delo z alkoholikom tako, da spremenijo svoj
negativni odnos ali uporabijo svoj čustveni vpliv, da se alkoholi-
ka čimprej pripravi na zdravljenje. Sodelovanje drugih oseb navadno
ni stalno, temveč traja le toliko časa, da se ali spremeni odnos do
alkoholika ali pa se preide kritično fazo.
Posebno pomembno je sodelovanje delovnega okolja. To je treba nujno
vključiti v fazo pripravljanja na zdravljenje kakor tudi v poznejše
faze, saj je od delovnega okolja v veliki meri odvisno, kako bo po-
tekalo zdravljenje - tudi tu se mora pogosto spremeniti odnos do
alkoholika.
Sodelovanje delovne organizaci.je
V celoten sistem priprav na zdravljenje se mora vključiti tudi delo-
vno organizacijo, kjer je alkoholik zaposlen, ker le tako lahko pri-
čakujemo pozitivne rezultate. Če bi se alkoholika obravnavalo le s
strani socialne službe in svojcev, bi še vedno ostalo odprto in
nepokrito ravno delovno področje, ki bi omogočalo alkoholiku preve-
..iko manevriranje in umikanje od obravnave. Kaj mislimo s tem?
vlkoholik vedno dokazuje, da ni alkoholik ali vsaj ne alkoholik
'problem", ker je zaposlen in hodi redno na delo. Ker pa smo Se
med zbiranjem podatkov in postavitvijo socialne diagnoze ugotovili
posledice alkoholizma tudi na delovnem področju, vemo, da to ni
tako. Vendar v sistemu obravnave samo dokazovanje socialnega delav-
ca brez sodelovanja delovne organizacije ne moremo pokriti te vrzeli.
Pristojne službe ali posamezniki v delovni organizaciji lahko v pri-
pravi alkoholika na zdravljenje pomagajo tako, da mu prikažejo nje-
gove kršitve delovnih obveznosti ali discpiline in mu predlagajo ali
s.ahtevajo zdravljenje. Tudi v disciplinskih obravnavah mora biti
poudarjena zahteva po vključitvi v zdravljenje. Alkoholiku se mora
■ ati tudi možnost alternativnega izhoda, tako da je največji pouda-
;'ek ravno na potrebi po zdravljenju.
če so v sistem priprav na zdravljenje vključeni socialni delavec,
jivojci, delovna organizacija in zdravstvena služba in če svoja pri-
zadevanja usklajajo, uspeh ne bo izostal. Vključevanje delovne orga-
nizacije v priprave na zdravljenje je potrebno tudi zaradi pomoči
zdravljenemu alkoholiku in pri speminjanju odnosa do njega.
Sanacijski načrt
Socialni delavec ugotavlja, v kakšnem položaju sta alkoholik in
njegova družina, kakšni so odnosi v ožjem in širšem okolju in
kateri problemi ovirajo uspešnost obravnave, katere probleme bo
treba reševati in po kakšnem vrstnem redu. In ker mora delo pote-
kati po nekem redu in vnaprej zastavljenem programu, mora socialni
delavec izdelati sanacijski načrt, ki postane zbir alkoholikovih
problemov in potrebnih socialno-terapevstskih ukrepov.
- 20 -
Pri sestavljanju sanacijskega načrta in opredeljevanju prioritete
mora biti v prvi vrsti zgstopan terapevtski učinek in šele nato
druge potrebe in koristi.
S sanacijskim načrtom je treba seznaniti tudi alkoholika in njego-
ve svojce: seznaniti jih je treba z obveznostmi in nalogami ter
jih začeti vključevati v razreševanje obstoječe problematike.
Tako alkoholik kot svojci morajo čim bolj aktivno sodelovati pri
reševanju problemov in spoznati, kako zelo težko je reševati pro-
bleme, ki so posledica alkoholizma.
Socialna anamneza
Za uspešno socialno-medicinsko obravnavo alkoholika je nujno potre-
bna socialna anamneza, kot nepogrešljiv element za uspešno komple-
ksno obravnavo alkoholika tako v dispanzerju kot v bolnici. Social-
no anamnezo sestavi socialni delavec, ki je alkoholika obravnaval
in pripravljal na zdravljenje. Posreduje jo tisti zdravstveni usta-
novi, v katero je alkoholik napoten v obravnavo (navadno je to
dispanzer za alkoholizem).
Ker je socialni delavec delal na posameznem primeru po opisanem po-
stopku, sama sestavitev socialne anamneze ne predstavlja težav, saj
je že zbral vse potrebne podatke, prišel je do določenih ugotovitev,
opredelil socialno problematiko in zaznal določene specifičnosti.
Zbrani podatki so skupek objektivnih in subjektivnih podatkov in
dejstev, mnenj, stališč in ocen z vseh področij alkoholikovega ži-
vljenja in udejstvovanja ter so dragocen material za izdelavo objek-
tivne socialne anamneze in osnova za pravilno obravnavo alkoholika
in njegovega okolja.
S socialno anamnezo je treba podati prerez alkoholikove preteklosti
in sedanjosti, prikazati objektivne možnosti za uspešno zdravljenje
in istočasno osvetliti tista področja in vprašanja, ki lahko nega-
tivno vplivajo na zdravljenje in poznejšo rehabilitacijo in resocia-
lizacijo.
- 35^ -
Socialno anamnezo se napiše v izdelani vprašalnik, ki je sestavni
del tega priročnika. Vprašalnik je razdeljen na naslednja področja:
1.	Matična družina
2.	Sedanja družina
3.	Šolanje in delovno področje
Ekonomsko stanje
5.	Stanovanjske razmere
6.	Družbenopolitična aktivnost alkoholika
7.	Razv.oj alkoholizma
8.	Dosedanje zdravljenje
9.	Razlogi za zdravljenje
10.	Alkoholikovo obnašanje in odnos okolja
11.	Poškodbe in težje bolezni
12.	Posledice alkoholizma
13.	Dosedanje delo z družino in alkoholikom
14.	Vključitev v zdravljenje in rehabilitacija
15.	Druge pripombe, mnenja, predlogi
Socialna anamneza mora biti sestavljena strokovno in odgovorno in
mora vsebovati izčrpne odgovore na vsa vprašanja. Alkoholika mora
prikazati kot celoto, z vsemi specifičnostmi posameznika. Nedopust-
no je na vprašanja odgovarjati z "da" ali "ne".
Zadnje področje, to je "mnenja in predlogi", je poleg ostalega name-
njeno tudi temu, da se vnese bistvene točke sanacijskega načrta, in
sicer tista vprašanja in področja, ki se morajo obravnavati tudi pri
samem zdravljenju tako individualno kot v skupini; od njihove raz-
rešitve pa sta odvisna uspešnost zdravljenja in poznejša rehabilita-
cija.
Tu je treba navesti tudi vsa tista vprašanja, ki so po oceni social-
nega delavca lahko kontraindikacije uspešnemu zdravljenju.
- 335 -
Vključitev v zdravl.len.je
Ko je alkoholik pripravljen na zdravljenje, svojec pa na sodelovanje
in so vse predhodne faze obravnave uspešno končane, se alkoholika
napoti v dispanzer za alkoholizem, kjer ga vključijo v zdravljenje.
Dispanzerju se istočano pošlje tudi socialno anamnezo. V dispanzer-
ju zdravnik - psihiater predpiše potrebno terapijo in določi, kako
alkoholika vključiti v obravnavo.
V dispanzerju imajo skupinsko psihosocialno zdravljenje. Kot tera-
pevta delata v skupmni zdravnik in socialni delavec. Socialni dela-
vec mora biti za to delo dodatno usposobljen. S svojim delom mora
prispevati k razreševanju tistih vprašanj, ki pri alkoholikovemu
zdravij.enju delujejo zaviralno, ki imajo negativen vpliv na bolnikovo
mišljenje, stališča ter so ovira za alkoholikovo osveščanje in usposa-
bljanje, za razreševanje raznih problemov in vključevanje v življe-
nje in delo.
Pri obravnavi alkoholika v dispanzerju oz. v skupini mora socialni
delavec skrbeti, da se v delo z alkoholikom vnaša vsebina sanacij-
skega načrta, da se odpravljajo že obstoječi problemi in'preprečuje
nastajanje novih problemov, pa naj bo to na katerem koli področju
alkoholikovega življenja.
Socialni delavec mora skrbeti, da se ukrepi za sanacijo obstoječe
problematike istočasno izvajajo tudi v centru za socialno delo kakor
tudi v delovni organizaciji, družinskem okolju in podobno. Vendar
ne sme nikoli pozabiti, da norajo biti v vsa prizadevanja vključeni
neposredno tudi sam alkoholik in njegovi svojci. Le tako bo lahko
delo potekalo istočasno na vseh področjih. Samo to lahko prinese
pričakovane rezultate. Po drugi strani pa se tako alkoholik kot
njegovi svojci neposredno usposabljajo za razreševanje problemov
in istočasno spoznavajo tako težavnost problematike kot težave pri
reševanju problemov. To pa je že preventivno delo, tesno povezano
z vsemi udeleženci v procesu zdravljenja.
- 556 --
Klub zi^ravl.jenih alkoholikov
Na osnovi dosedanjih delovnih izkušenj na področju alkoholizma in
zdravljenja alkoholikov lahko rečemo, da je za uspešno rehabilita-
cijo zdravljenih alkoholikov, za preprečevanje recidivov in za čim
boljšo ponovno vključitev v življenje in delo nujno, da se alkoholik,
ki je končal zdravljenje v dispanzerju ali v bolnici, napoti v klub
zdravljenih alkoholikov.
V klubu zdravljenih alkoholikov dela kot terapevt tudi socialni
delavec. Terapevtski team običajno sestavljajo zdravnik, sccialni
delavec in medicinska sestra. Vloga socialnega delavca v teamu je
v tem, da si aktivno prizadeva za zdrave medsebojne odnose tako v
ožjem kot širšem pomenu, da izvaja družinsko terapijo in da zdrav-
ljene alkoholike usposablja za sprejemanje in izvrševanje nalog in
dolžnosti.
Derapevtsko delo v klubu in življenje zdravljenih alkoholikov spada-
a v tako imenovano nadaljevanje zdravljenja in v usposabljanje za
Hivljenje, zato bi bilo treba to področje obdelati kot samostojno ce-
■oto in prikazati vlogo in področje dela socialnega delavca v njej.
= . Cd

- 537 -
PRILOGE
A. SOCIALNA ANAMNEZA ZA ALKOHOLIKA
(Pošiljatelj)
Številka:
Datum:
SOCIALNA ANAMNEZA ZA ALKOHOLIKA
Pošiljauno vam socialno anamnezo za tov,
Priimek in ime
Bivališče
Datum rojstva
Kraj rojstva
Stalno bivališče_
Poklic
Zaposlen
Direktor
Vprašalnik sestavila:
SLAVKA ŠARČEVIČ, socialna delavka
Center za socialno delo, Kranj
- 358 --
I. MATIČNA DRUŽINA
1. Družina, iz katere izhaja (socialno poreklo, število
otrok, kateri je po vrsti rojstev, poklic staršev,
bratov in sester, kje živijo, itd.):
2. Odnosi v družini (med starši, staršev do otrok, motnje
v teh odnosih, asocialni pojavi, odnos družine čo okolja
in obratno):
3. Alkoholne navade in posebnosti v družini (način pitja in
odnos do alkohola):
4.	Ali je bil kdo v družini alkoholik (kdo)?
5.	Do kdaj je živel v matični družini (letnica in starost
ter vzrok za odhod iz družine)?
II.SEDANJA DRUŽINA
1.	Od kdaj je poročen (leto poroke, starost ob porcU, čas
poznanstva zakoncev pred poroko, sestav družine, sorod-
stveni odnos, starost družinskih članov in poklici, ali
je bil že pred tem poročen)?
2.	Zdravstveno stanje družinskih članov;
- 3?9 -
3.	Ali je v družini še kdo alkoholik?
4.	Odnosi med zakoncema in ostalimi družinskimi člani:
5.	Kakšen je alkoholik v družini v opitem stanju (ugo-
tovitve dosedanje obravnave)?
6.	Kako družina doživlja alkoholizem obravnavanega (dose-
danje ugotovitve)?
7.	Negativna socialna pomoč alkoholiku (kdo, kako):
8.	Ali ima alkoholik obveznosti do drugih sorodnikov
(od koga in kakšne)?
III. ŠOLANJE IN DELOVNO PODROČJE
1.	Izobrazba (katere šole je obiskoval, končal,prekinil):
2.	Poklic in kakšno delo sedaj opravlja (če ni zaposlen,
kakšno delo je nazadnje opravljal):
3.	Zaposlitve (prva zaposlitev, menjavanje, časi nezaposle-
nosti, koliko ima delovne dobe):
4.	Disciplinske obravnave v službi (vzroki in ukrepi);
5.	Ali je v sedanji družbi znan kot alkoholik in problemi
v službi:
- 5^0 -
IV.	EKONOMSKO STAMJE
1.	Opis premoženja (hiša, avto, stanovanje, oprema, drugo):
2.	Dohodki posameznih družinskih članov:
3.	Kako razporeja alkoholik svoje dohodke ter kaj In koliko
prispeva k družinskemu proračunu:
4.	Ali je družina materialno ogrožena, ali je prejemala oz.
ali prejema družbeno denarno pomoč, ali jo je prejemal
alkoholik?
V.	STANOVANJSKE RAZMERE
1.	Kje družina stanuje (opis stanovanja):
2.	Možnosti za rešitev stanovanjskega problema:
VI.	DRUŽBENOPOLITIČNA AKTIVNOST ALKOHOLIK?^
1. Član družbenopolitičnih organizacij sedaj in prej,
sedanje in prejšnje funkcije:
VII.	RAZVOJ ALKOHOLIZMA
1.	Od kdaj pije, potek in način pitja,od kdaj se opija
in od kdaj je odvisen od alkohola:
2.	Kje pije sedaj in s kom ter kaj pije, koliko in kdaj:
- 341 --
3.	Kaj navaja kot vzrok za nastanek alkoholizma:
4.	Kako doživlja alkoholizem opit, kako, ko se strezni
in. kako ga ocenjuje v tem trenutku sam:
5.	Ali se zaveda socialnih posledic alkoholizma, katerih:
VIII.	DOSEDANJE ZDRAVLJENJE IN ABSTINENCA
1.	Ali se je že zdravil zaradi alkoholizma (kdaj in kje):
2.	Dolžina abstinence med posameznimi zdravljenji in
članstvo v KZA:
3.	Ali je začel piti javno ali prikrito (potek ponovnega
pitja in količina):
IX.	RAZLOGI ZA ZDRAVLJENJE
1.	Zahteva družine (kdaj, kdo in pritiski):
2.	Zahteva delovne organizacije (kdaj, kdo in zakaj):
3.	Druge zunanje zahteve (katere in zakaj):
4.	Socialna stiska (katera) oz. samoodločitveni razlogi:
5.	Kaj želi doseči z zdravljenjem:
- -
X.	ALKOHOLIKOVO OBNAŠANJE IN ODNOS OKOLJA
1.	Ali je v okolju, kjer živi, znan kot alkoholik in če je,
zakaj, ter ali je znan kot agresiven:
2.	Ali je znan organom pregona in varnosti (posredovanje,
kaznovanja):
3.	Kakšen je odnos okolja do obravnavanega alkoholika oz.
do družine (ko je alkoholik opit, ko je trezen in z
vidika socialne izolacije):
XI.	POŠKODBE IN TEŽJE BOLEZNI ALKOHOLIKA
(opisno in ali je vzrok zanje alkoholizem oz. alkoholiziranost)
XII.	POSLEDICE ALKOHOLIZMA (ocena socialnega delavca)
(v družini, na delovnem prdročju,materialna ogrožerost',ostalo)
XIII.	DOSEDANJE DSLO Z ALKOHOLIKOM IN DRUŽINO
1.	Alkoholik je bil obravnavan (kdaj, zakaj, kako):
2.	Družina je bila obravnavana (kdo, kdaj in zakaj):
r
XIV.	VKLJUČITEV V ZDRAVLJENJE IN REHABILITACIJA
1.	Alkoholika pošiljamo v obravnavo v:
2.	Pri zdravljenju bo sodeloval (mnenje glede primernosti
in pripravljenosti):
- 30 --
3.	Možnosti in ovire za družinsko rehabilitacijo:
4.	Možnosti in ovire za rehabilitacijo na drugih področjih;
N
DRUGE PRIPOMBE, UGOTOVITVE, MNENJA, PREDLOGI:
Anketo izpolnil
- -
B. VPRAŠALNIKI ZA KRAJEVNO SKUPNOST, DELOVNO ORGANIZACIJO,
BIVŠO DELOVNO ORGANIZACIJO IN CENTER ZA SOCIALNO DELO
KS
VPRAŠALNIK
PRIIMEK IN IME
ROJEN
BIVALIŠČE
Ali je imenovani poznan kot alkoholik;
Ali je videvan opj.t:
Ali pije le kot ostali občani:
Ali je pogosto v gostinskih lokalih:
Ali je vinjen moteč (kako):
Ali bi ga predlagali za zdravljenje:
Kaj predlagate:
Kaj včim je znano o odnosih v družini;
Ali je v družini še kdo alkoholik:
Vaše ugotovitve, mnenje in predlogi:
Datum:	Predsednik KS ali komisije
za socialna vprašanja
- 5^5 -
Delovne organizacije
VPRAŠALNIK
PRIIMEK IN IME
ROJEN
BIVALIŠČE
Od kdaj je zaposlen pri vas _
Ali se v službi opija	_
Ali v delovnem času pije _
Ali ima neopravičene izostanke _
Ali je že bil obravnavan zaradi alkoholiziranosti ali
alkoholizma (opisati kdaj, zakaj itd.):
Ali je po vašem mnenju alkoholik:
Ali ima probleme v službi zaradi pitja:
Ali menite, da bi bilo potrebno zdravljenje:
Ali je zaradi alkoholizma vprašljiva nadaljnja zaposlitev
v vaši delovni organizaciji ali na tem delovnem mestu:
Vaše mnenje, predlogi, ugotovitve:
Ali je kdo v podjetju pripravljen pomagati, sodelovati pri
njegovem zdravljenju:
Datum:	Vodja službe
- 546 -
Za bivše delovne
organizacije
VPRAŠALNIK
PRIIMEK IN IME
ROJEN
BIVALIŠČE
Od kdaj do kdaj je
bil zaposlen v vaši
DO
Zakaj mu je prenehalo delovno razmerje:
Ali je bil znan kot alkoholik:
Kakšni problemi so bili zaradi alkoholizma:
Ali je bil obravnavan kot alkoholik (kako, zakaj):
Ali bi imel možnost ponovne zaposlitve pri vas kot zdravljeni
alkoholik:
Ali bi ga ponovno zaposlili brez zdravljenja:
Ostale pripombe, mnenja, predlogi:
Datum:	Vodja službe
- 5^7 -
Za Center za socialno delo
VPRAŠALNIK
PRIIMEK IN IME
ROJEN
BIVALIŠČE
ZAPOSLEN
Ali ga vaša služba obravnava in zakaj?
Ali je bil kdaj obravnavan zaradi alkoholizma?
Ali je bila obravnavana njegova družina (kdo in zakaj)?
Socialni delavec	Direktor
- 548 --
KOPIČENJE SOCIALNOVARSTVENIH POMOČI IN TIPOLOGIJA
PREJEMNIKOV
(Poskusna analiza v občini Slovenska Bistrica )
Ivanka Kapun
Blaž Mesec
Pomemben korak na področju socialne politike v zadnjem obdobju
je bil sprejem samoupravnega sporazuma o skupnih izhodiščih za
zagotavljanje socialne varnosti v obdobju 1981 - 1985; sporazum
določa izhodišča, razvojne cilje in naloge na področju socialne
politike v tem obdobju. Socialnovarstvene pravice so po tem
sporazumu vse tiste pravice, ki si jih delavci v združenem delu,
drugi delovni ljudje in občani zagotavljajo po načelih vzajem-
nosti in solidarnosti, da bi družinam ali posameznikom
-	zagotovili nadomestilo osebnega dohodka v času, ko ne morejo
delati,
-	zagotovili osnovne življenjske pogoje,
-	omogočili uporabo storitev družbenih dejavnosti ali ustanov
družbenega standarda,
-	omogočili šolanje, izobraževanje in usposabljanje vsem tis-
tim otrokom, ki jim starši tega ne morejo zagotoviti, in tis-
tim odraslim osebam, ki se zaradi posebnih težav ne morejo
vključiti v delo in življenje družbene skupnosti pod enakimi
pogoji kot vsi drugi,
-	zagotoviti pomoč občanom, ki živijo v težkih razmerah in v
vsakdanjem življenju potrebujejo stalno tujo pomoč.
Socialnovarstvene pravice so lahko materialne pravice, kot so
pravice do določenih prejemkov in denarnih pomoči, in riatpT"-
alne pravice, kot npr. pravica do posebnih pogojev za usposab-
ljanje.
- 5^9 -
Socialnovarstvene pravice niso pravice posebne, obrobne
družbene skupine ljudi, temveč pravice vseh delovnih ljudi
in občanov; uporabljajo pa jih le tisti, ki jih potrebujejo,
in le tedaj, ko je to nujno. Socialnovarstvena pomoč je vsa-
ka materialna pravica, ki jo upravičenec dobi v obliki nepo-
srednega denarnega prejemka ali pa v obliki cenejše storitve
ali nadomestila določenega nujnega stroška oz. v obliki
zmanjšanja obveznosti.
Samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pra-
vic kot pomemben planski dokument na področju socialne poli-
tike posega v bistvena vprašanja socialne varnosti delavcev
in drugih delovnih ljudi in občanov. Novosti, ki jih prinaša
ta sporazum, so:
1.	Enotna raven socialne varnosti družin oz. občanov, to je
minimalna dogovorjena raven socialne varnosti; dogovorjena,
ker velja kot dogovor podpisnic samoupravnega sporazuma za
vso Slovenijo, odvisna pa je od povprečnega mesečnega oseb-
nega dohodka zaposlenih v SR Sloveniji za preteklo leto;
minimalna, ker določa minimalni dohodek družine in občana,
ki po tem dogovoru še zadošča za preživetje. Ta meja je
hkrati tudi kriterij, do katerega lahko družina ali posa-
meznik uveljavlja socialnovarstvene pravice.
2.	Poenotenje osnove, meril in postavkov za uveljavljanje de-
narnih pomoči. To pomeni, da se socialnovarstvene pravice
ne uveljavljajo več v različnih samoupravnih interesnih
skupnostih, po različnih postopkih in merilih in da je mno-
go manj možnosti, da bi bil kdorkoli, ki je upravičen do
določene pravice, za to pravico prikrajšan. Prav tako naj
bi se izognili možnosti, da bi kdo prejemal^ socialnovarstve-
no pomoč, čeprav do nje ni upravičen. Samoupravni sporazum
o uresničevanju socialnovarstvenih pravic določa tudi vrstni
red pravic, v katerem so na prvem mestu tiste pravice, ki
izvirajo iz dela, prejemnik pa jih mora koristiti po določe-
nem vrstnem redu. Te pravice so (v oklepaju so navedene SIS,
ki združujejo sredstva za posamezno pravico):
- 550 --
-	varstveni dodatek k pokojnini (SPIZ),
-	denarna pomoč za brezposelnost (skupnost za zaposlovanje),
-	delna nadomestitev stanarine (stanovanjska skupnost),
-	štipendije iz združenih sredstev (skupnost za zaposlovanje),
-	razlika h kadrovski štipendiji (skupnost za zaposlovanje),
-	družbena pomoč otrokom (skupnost otroškega varstva),
-	začasna denarna pomoč (skupnost socialnega skrbstva ),
-	rejnina (skupnost socialnega skrbstva),
-	denarna pomoč kot dopolnilni vir preživljanja (skupnost
socialnega skrbstva),
-	plačilo oz. doplačilo oskrbe na domu (skupnost socialnega
skrbstva),
-	denarna pomoč kot edini vir preživljanja (skupnost social-
nega skrbstva),
-	enkratne denarne pomoči (skupnost socialnega skrbstva),
-	plačilo oz. doplačilo oskrbe stroškov v socialnem zavodu
ali organizaciji za usposabljanje (skupnost socialnega
skrbstva),
-	plačilo oz. doplačilo oskrbnih stroškov v tuji družini
(skupnost socialnega skrbstva),
-	druge socialnovarstvene pravice.
3. IDO ločitev prispevka k stroškom v socialnovarstvenih in dru-
gih organizacijah. Sporazum določa, da je višina prispevka
odvisna samo od stvarnega mesečnega dohodka na družinskega
člana in ne od cene storitve uslug, ki jih posameznik koris-
ti.
Osnova za uresničevanje sporazuma in njegovih načel je enot-
na skupna evidenca prejemnikov socialnovarstvenih pomoči.
Njena osnovna naloga je realizacija vseh treh prej navedenih
novosti, ki jih prinaša sporazum. Pred sprejetjem sporazuma
je imela vsaka od šestih samoupravnih interesnih skupnosti
svoje kriterije za dodeljevanje pomoči in jih je dodeljevala
neodvisno od drugih pomoči, s tem da se dodeljene pomoči
- 551 -
praviloma niso vštele v dohodek družine. Tako so bili neka-
teri prejemniki v boljšem materialnem položaju kot občani,
ki pomoči niso prejemali. Skupna evidenca to nepravilnost
oz. pomanjkljivost odpravlja, saj veljajo pri uveljavljanju
socialnovarstvenih pravic enotni kriteriji, merila in postop-
ki. Skupna evidenca tudi skrbi, da občani uveljavljajo soci-
alnovarstvene pravice po vrstnem redu, ki ga določa sporazum,
tako da najprej uveljavljajo pravice, ki izvirajo iz dela.
Nadalje se v okviru vodenja skupne evidence izračunava de-
narni znesek, ki predstavlja najnižjo dogovorjeno raven
socialne varnosti družin, kar je hkrati kriterij, ki določa
zgornjo mejo, do katere lahko družina prejema razne pomoči.
Vsaka dodeljena pomoč se všteje v dohodek družine. Skupna
evidenca naj bi v evidenčni karton zajela vse družine oz.
gospodinjstva, katerim se izplačuje katerakoli od socialno-
varstvenih pomoči. V evidenčni karton, kjer so označeni vsi
dohodki in tudi socialne razmere gospodinjstva, se vnašajo
podatki o dodeljenih pomočeh za vsakega člana gospodinjstva.
Spremljanje dohodkov in socialno varstvenih pomoči (SVP), ki
jih prejema družina, omogoča delavcem skupne evidence, da
pravočasno predlagajo dodelitev oz. ukinitev pomoči gospodinj-
stvu, ki presega oz. ne dosega dogovorjene ravni socialne var-
nosti .
V občini Slovenska Bistrica je prevzel nalogo vodenja ugoto-
vitvenih postopkov in nastanitve skupne enotne evidence Cen-
ter za socialno delo, ki je v ta namen zaposlil tudi socialno
delavko. Skupna evidenca je sestavljena po krajevnih skupnos-
tih, vanjo pa so že zajeti vsi prejemniki SVP v občini. Skupna
evidenca opravlja tudi nalogo informiranja delovnih organizacij
in krajevnih skupnosti o načinu uveljavljanja SVP.
- 352 -
PROBLEM
Enotna skupna evidenca socialnovarstvenih pomoči omogoča
prvič v našem dosedanjem razvoju pregled nad kopičenjem
teh pomoči v gospodinjstvih, nad njegovo strukturo (kom-
binacijami) in nad značilnostmi prejemnikov in njihovih
gospodinjstev. V tej analizi smo želeli izkoristiti to
priložnost in ugotoviti:
1.	v kolikčni meri je tako kopičenje upravičeno in s kak-
šnimi značilnostmi gospodinjstev se povezujejo vrsta,
število in višina socialnovarstvenih pomoči;
2.	ali se gospodinjstva, v katerih so prejemniki socialno-
varstvenih pomoči, med seboj razlikujejo po različnih
značilnostih do te mere, da lahko govorimo o različnih
tipih; kakšne so značilnosti teh tipov in kakšna je
njihova razširjenost.
METODOLOGIJA
Variable
Upoštevali smo variable, ki jih vsebujejo evidenčni kartoni,
to so:
-	stalno bivališče prejemnika (občina, krajevna skupnost),
-	število članov gospodinjstva,
-	število preskrbljenih članov,
-	starost članov gospodinjstva,
-	poklic - status osebe, ki vloži vlogo za socialnovarstveno
pomoč,
-	organizacija združenega dela, kjer so zaposleni člani
gospodinjstva,
-	socialne razmere.
- 555 -
-	viri in število različnih virov dohodka v gospodinjstvu,
-	stvarni mesečni dohodek na člana gospodinjstva,
-	razlika med stvarnim mesečnim dohodkom na člana in dogo-
vorjeno ravnijo na družinskega člana,
-	vrsta in število socialnovarstvenih pomoči v gospodinjstvu,
-	skupna višina socialnovarstvene pomoči in socialnovarstvena
pomoč na člana gospodinjstva.
V analizi so vrsta, število, skupna višina in višina SVP na
člana gospodinjstva odvisne spremenljivke, ostale pa neodvisne.
Populacija in vzorec
Populacijo sestavljajo prejemniki socialnovarstvenih pomoči na
področju občine Slovenska Bistrica po stanju na dan 31.1.1985.
Populacija je obsegala 21oo oseb. Iz te populacije smo izbrali
loo oseb (kar je približno 5 %) sorazmerno s številom in vrsto
SVP po krajevnih skupnostih.
Viri in postopek zbiranja podatkov
Osnovni vir podatkov so evidenčni kartoni v kartoteki skupne
evidence SVP. Na njih so zbrani vsi kvantitativni podatki o
gospodinjstvih prejemnikov SVP, podatke kvalitativne narave
pa smo po potrebi dopolnili z mnenji socialnih delavcev na
CSD. Če kak podatek ni bil naveden ali pa je bil pomanjkljiv,
smo ga posikali v spisih, ki jih hrani CSD. V več primerih
smo za podatek ali mnenje prosili socialne dealvke v centru.
Obdelava
Podatke smo tabelirali ročno, s pomočjo signirnih listov.
Ker ima činaliza eksplorativen značaj in ker so pri večdimen-
zionalnih klasifikacijah v posameznih podkategorijah premajhni
nvimerusi, nismo'računali koeficientov korelacije ali drugih
statističnih mer, zato sodbe o korelacijah temelje samo na
inšpekciji tabel.
- 354 --
REZULTATI
I. Značilnosti gospodinjstev in število SVP v gospodinjstvu
TABELA 1.: Kopičenje SVP v gospodinjstvih
TABELA 2: Značilnosti gospodinjstev in število SVP v
gospodinjstvu
- 355 --
Mesečni dohodek na člana
gospodinjstva
- 356 --
Skoraj polovica gospodinjstev prejema torej (tabela 1) le
eno socialnovarstveno pomoč, nadaljnja četrtina dve, le
preostala dobra četrtina po tri ali več pomoči.
Tabela 2 kaže zvezo med različnimi značilnostmi gospodinjstev
in številom SVP, ki jih prejema gospodinjstvo. Število SVP v
gospodinjstvu je predvsem močno odvisno od števila članov
gospodinjstva. Čim več članov ima gospodinjstvo,tem več so-
cialnovarstvenih pomoči prejema gospodinjstvo kot celota.
Pri samskih gospodinjstvih je v osmih od desetih primerov
ena sama pomoč, v preostalih primerih pa po dve pomoči.
Polovica dvočlanskih gospodinjstev prejema po eno SVP, druga
polovica po dve. Med tričlanskimi gospodinjstvi jih dve tre-
tjini prejemata po eno pomoč, ostali po dve ali tri. Med šti-
ričlanskimi gospodinjstvi jih ima polovica po dve pomoči, pri
petčlanskih prevladujejo gospodinjstva s po tremi pomočmi itd.
Očitno pa ta zveza ni linearna, ampak krivočrtna: tudi v sora-
zmerno velikih gospodinjstvih se v določenem številu primerov
pojavlja ena sama pomoč ali dve.
-	Je negativna korelacija med višino SVP in številom SVP v
gospodinjstvu: tam, kjer prejemajo po eno pomoč, je ta lah-
ko različno visoka, od najnižjega do najvišjega zneska; že
pri gospodinjstvih, ki prejemajo po dve pomoči, sta v dveh
petinah primerov ti pomoči nižji od 3ooo din na člana, sko-
raj pri vseh gospodinjstvih, ki prejemajo po tri pomoči, pa
njihova vrednost na člana ne preseže 2ooo din.
-	Prav tako je negativna korelacija med višino mesečnega dohod-
ka na člana gospodinjstva in številom SVP v gospodinjstvu.
To velja, če ne upoštevamo gospodinjstev, ki prejemajo eno
samo pomoč; med temi jih je namreč več kot polovica, ki
sploh nimajo nobenega rednega dohodka razen pomoči. Za osta-
le pa velja, da prejemajo gospodinjstva z nižjim osebnim do-
hodkom na člana večje število pomoči kot gospodinjstva z
višjim dohodkom.
- 357 -
-	v dobri polovici primerov se pojavljajo različne socialne
težave; najpogostejši sta invalidnost, bolezen, pogosti so
primeri oseb brez svojcev in premoženja. Opažamo, da je teh
pojavov več med samskimi gospodinjstvi, medtem ko je v šte-
vilčnejših družinah največkrat osnovni problem prenizek
dohodek.
-	Se o vprašanju kopičenja pomoči in možnosti, da bi gospodinj-
stva na ta način presegla dohodek iz dela. Razlika med stvar-
nim mesečnim dohodkom na člana gospodinjstva in najnižjo do-
govorjeno ravnijo je v 94 gospodinjstvih večja od višine SVP
na člana in le v 6 primerih manjša. To pomeni, da le izjemno
višina SVP na člana, skupaj z ostalimi dohodki, presega naj-
nižjo dogovorjeno raven dohodka.
II.Tipologija prejemnikov socialnovarstvenih pomoči
Po socialni problematiki, ki prevladuje v gospodinjstvu ali
ki je bila po naši presoji najpomembnejša ali primarna, smo
razdelili gospodinjstva a priori v pet kategorij ali "intui-
tivno" določenih tipov. Ti so:
1.	gospodinjstva, kjer prevladuje bolezen in invalidnost,
2.	gospodinjstva samohranilk,
3.	gospodinjstva oseb brez premoženja in svojcev,
4.	gospodinjstva, kjer so neurejeni odnosi in alkoholizem,
5.	gospodinjstva, kjer ni drugih pojavov kot nizek dohodek
(revščina).
V analizi smo želeli preveriti, ali se"po občutku" sestavlje-
ni tipi gospodinjstev v resnici razlikujejo med seboj po
različnih izkustveno ugotovljenih značilnostih, tako da bi
bili upravičeni govoriti o izkustvenih tipih. Del rezulta-
tov te analize prikazujeta tabela 3 in slika 1 (tipološki
profil). Da bi lahko izdelali profil, smo vrednosti posamez-
nih variabel prekodirali na enotno štiri-stopenjsko lestvico.
Kategorije na sliki torej pomenijo:
- 555 -
Na sliki 1 so črno izpolnjena okenca pri modalnih kategorijah.
Praviloma je pri vsaki značilnosti izpolnjeno eno samo okence.
Le tam, kjer je pri več kategorijah frekvenca približno enaka,
je izpolnjenih več okenc. Razpored črnih pravokotnikov di pri
vsakem tipu drugačen vzorec. Tako lahko na pogled primerjamo
posamezne tipe in ugotavljamo podobnosti in razlike med njimi.
Slika 1 grobo ustreza tabeli 3, upoštevaje prekodiranje.
- 555 -
Slika l.TIPOLOŠKI PEOPIL
- 36o -
- 561 -
TABELA 3: Značilnosti petih tipov gospodinjstev, ki p.ejemajo
- 362 -
- 50 -
Tabela in slika dovolj jasno kažeta, da v resnici lahko go-
vorimo o omenjenih petih tipih gospodinjstev, prejemnikov
socialnovarstvenih pomoči. Ti tipi se med seboj povsem jasno
razlikujejo po celi vrsti značilnosti.
I.	TIP: GOSPODINJSTVA BOLNIH IN INVALIDNIH OSEB. Teh gospo-
dinjstev je v celotni populaciji gospodinjstev, ki preje-
majo SVP, največ, tj. 37 od loo. V približno dveh petinah
primerov gre za samska gospodinjstva, v drugih dveh peti-
nah za 3-4-članska gospodinjstva, preostanek so dvočlan-
ska gospodinjstva (povprečno 2,14 člana na gospodinjstvo).
Skoraj tretjina članov teh gospodinjstev sestavljajo osebe,
stare nad 65 let, polovica je nad 54 let starosti. V skoraj
treh četrtinah gospodinjstev je prosilec pomoči upokojenec
ali oseba z lastnimi dohodki, nekaj je vzdrževanih oseb,
drugi so redki. Skoraj polovica teh gospodinjstev nima no-
benega dohodka. Najpogostejša pomoč je nadomestilo za inva-
lidnost (43 %). Kar v 46 % teh gospodinjstev ni noben član
preskrbljen.
II.TIP:	GOSPODINJSTVA OSEB BREZ PREMOŽENJA IN SVOJCEV. Teh je
v populaciji 13 %. So z eno izjemo samska gospodinjstva, 65
in več let starih ljudi. Blizu dve tretjini je vzdrževanih
oseb, ostali so upokojenci. Vzdrževani so brez dohodkov,
razen pomoči. Prejemajo SVP kot edini ali dodatni vir. Ta
oblika pomoči je pri tem tipu sorazmerno pogostejša kot pri
ostalih (pojavlja se še pri tipu I.). Gre torej za "socialne
podpirance" v ožjem pomenu.
III.TIP: GOSPODINJSTVA SAMOHRANILK: Teh je v populaciji najmanj,
6 %. So dvo-ali tričlanske (povprečno 2,5 člčina na gospodinj-
stvo) . Prosilke so delavke v industriji ali kmetijstvu, ne-
katere tudi brez dohodkov. Prevladujoča oblika pomoči je
denarna pomoč otrokom.
- 564 -
IV. TIP: GOSPODINJSTVA Z NEUREJENIMI ODNOSI IN ALKOHOLIZMOM
Teh je 8 % in so po vrsti značilnosti podobna gospodinj-
stvom naslednje kategorije, kjer je osnovna težava pre-
nizek dohodek na člana. Imajo sorazmerno veliko članov
(4,75 na gospodinjstvo). Več kot polovica članov je otrok
pod 15 let. V večini primerov je preskrbljen en sam član.
Prosilec je v večini primerov delavec. Dohodek na člana
gospodinjstva je nižji od 4ooo din. Oblika pomoči je denar-
na pomoč otrokom. Od gospodinjstev s prenizkim dohodkom se
razlikujejo po tem, da je v njih prisoten alkoholizem in da
so otroci, pa tudi starejši, v povprečju še mlajši kot v
revnih družinah, kjer ni alkoholizma.
V. TIP: GOSPODINJSTVA Z NIZKIM DOHODKOM BREZ DRUGIH POSEBNOSTI
Teh gospodinjstev je v celotni populaciji 36 %. Tri četrti-
ne teh gospodinjstev imajo več kot tri člane, med njimi so
gospodinjstva s petimi, šestimi ali sedmimi člani, ki jih
drugje ne srečamo, razen pri gospodinjstvih alkoholikov.
Povprečno pride 4,19 člana na gospodinjstvo. V teh gospo-
dinjstvih je več kot polovica oseb mlajših od 19 let. V 83 %
gospodinjstev je prosilec pomoči delavec (v glavnem v indu-
striji) . Dohodek na člana je v treh četrtinah primerov nižji
od 6ooo din. V treh četrtinah primerov prejemajo člani de-
narno pomoč za otroke. V treh četrtinah je preskrbljen en
sam član gospodinjstva. Gre gorej za sorazmerno velike dru-
žine delavcev, z enim samim hranilcem, ki ima nizek dohodek.
Nadaljnjo analizo odnosov med značilnostmi gospodinjstev ter
številom, vrsto in višino pomoči smo izvedli znotraj teh tipo-
loških kategorij.
- Odnos med velikostjo gospodinjstva in številom SVP. Med
gospodinjstvi bolnih in invalidnih prevladujejo en in tri-
članska gospodinjstva, ki prejemajo eno samo socialnovar-
stveno pomoč (57 %). Skoraj vsa gospodinjstva oseb brez
- 52 --
premoženja in svojcev prejemajo eno samo pomoč. V gcrpodinj-
stvih z nizkim dohodkom in številnimi člani je izrazita po-
zitivna korelacija med številom članov gospodinjstva in šte-
vilom SVP, še izrazitejša pa je ta korelacija pri družinah
alkoholikov. Te imajo do sedem članov in prejemajo do šest
pomoči.
Odnos med velikostjo gospodinjstva in vrsto SVP. Prevladujoča
pomoč pri bolnih in invalidnih je oprostitev zdravstvene par-
ticipacije, pri samskih gospodinjstvih te kategorije je nekaj
primerov denarne pomoči kot edinega ali dodatnega vira preživ-
ljanja, pri dvočlanskih gospodinjstvih pa tudi denarna pomoč
otrokom. Struktura pomoči je pri tem tipu najpestrejša. Pri
ostalih brez svojcev in premoženja prevladuje denarna pomoč
kot edini vir preživljanja, so primeri denarne pomoči kot do-
datnega vira, plačilo oskrbnine in oprostitev participacije.
Pri ostalih treh tipih pa je ne glede na število članov gos-
podinjstva prevladujoča oblika denarna pomoč otrokom. Pri
revnih družinah z nizkimi dohodki, brez drugih pojavov, je
nekaj štipendij in oprostitev zdravstvene participacije. Pri
tem treh tipih vrsta SVP ni odvisna od števila članov gospo-
dinjstva.
Odnos med velikostjo gospodinjstva in višino SVP. Najvišje
zneske SVP najdemo med gospodinjstvi bolnih in invalidnih,
ki jim sledijo osebe brez svojcev in premoženja. V povprečju
najnižje so pomoči pri družinah z nizkimi dohodki brez drugih
izstopajočih problemov. Jasnega sklepa glede korelacije med
temi spremenljivkami zaradi majhnih numerusov ne moremo izves-
ti. Nakazana je šibka negativna korelacija med velikostjo
gospodinjstva in višino SVP pri bolnih in invalidnih ter samo
v spodnjem delu lestvice SVP šibka pozitivna korelacija med
obema spremenljivkama pri samohranilkah in pri družinah z
nizkimi dohodki. To bi pomenilo, da dobijo večje družine
nekoliko višje zneske na člana. To je zgolj domneva, ki bi jo
veljalo preveriti na večjem vzorcu.
- 555 -
-	Odnos med velikostjo gospodinjstva in razliko med stvar-
nim dohodkom in dogovorjenim minimumom. Ta razlika je
preprost indeks revščine. Izrazita pozitivna korelacija
med velikostjo gospodinjstva in stopnjo revščine je pri
gospodinjstvih iz kategorije nizkih dohodkov. Nekatera
teh gospodinjstev zaostajajo za dogovorjeno ravnijo do
7ooo din. V kategoriji bolnih in invalidnih prevladujejo
gospodinjstva brez dohodkov - o kaki korelaciji med veli-
kostjo gospodinjstva in indeksom revščine ne moremo govo-
riti, prav tako ne pri osebah brez svojcev, ker gre pač za
samska gospodinjstva.
-	Odnos med višino SVP ter razliko stvarne in dogovorjene
ravni dohodka. Je kaka zveza med indeksom revščine in vi-
šino SVP? Med bolnimi in invalidnimi je pozitivna korela-
cija med višino SVP in razliko med stvarnim in dogovorjenim
dohodkom. Osebe, ki nimajo dohodkov, dobivajo v povprečju
višje zneske pomoči. Podobno velja za osebe brez premoženja
in svojcev. Manj izrazita je korelacija pri družinah z niz-
kimi dohodki, kjer so pomoči v povprečju nižje kot pri prej
omenjenih kategorijah.
RAZPRAVA
Ali lahko govorimo o kopičenju socialnovarstvenih pomoči?
Rezultati kažejo, da je v populaciji gospodinjstev, ki pre-
jemajo pomoč, več kot polovica takšnih, ki prejemajo dve ali
več pomoči. Če privzamemo pogojno, da je 15 različnih social-
novarstvenih pomoči, tedaj bi v populaciji prejemnikov teh
pomoči število pomoči na gospodinjstva teoretično lahko se-
galo od 1 do 15. Povprečno število pomoči na gospodinjstvo,
izračunano iz naših podatkov, je 1,97 ali približno dve po-
moči na gospodinjstvo. V povprečju torej prejemajo ta gospo-
dinjstva več kot eno samo pomoč, vendar še zdaleč ne moremo
- 567 -
govoriti o kopičenju. Le v 6 % skupna višina teh poi -»či pre-
sega denarni znesek, ki predstavlja najnižjo dogovor^ no ra-
ven socialne varnosti. Tudi v teh primerih gre za težje pri-
mere socialne odvisnosti in nezmožnosti za delo. Bi kar ve-
ljal rek: "Ena ni nobena, dva se komaj pozna."
Najpestrejša struktura pomoči je v gospodinjstvih, kjer so
bolne in invalidne osebe, medtem, ko je npr. pri gospodinj-
stvih z nizkim dohodkom brez drugih pojavov prevladujoča ob-
lika denarna pomoč otrokom. To pomeni, da je vrsta SVP od-
visna predvsem od vrste prikrajšanosti oseb v gospodinjstvu
in od sestave ter velikosti gospodinjstva. Število SVP v
gospodinjstvu je predvsem odvisno od velikosti gospodinjstva.
Če pa odmislimo to kot limitirajoč faktor, je število SVP
odvisno tudi od višine dohodka na člana: čim nižji je dohodek,
tem večje število pomoči bo v gospodinjstvu. Višina SVP je od-
visna v prvi vrsti od vrste SVP (tako je npr. denarna pomoč
kot edini vir preživljanja višja kot denarna pomoč otrokom ali
kaka druga pomoč).
Odvisno pa je tudi od števila SVP. Čim večje število pomoči
prejema gospodinjstvo, tem nižja je njihova višina na člana.
Gospodinjstva, v katerih so prejemniki socialnovarstvenih
pomoči, se med sebo^ razlikujejo in oblikujejo pet različnih
tipov, ki jih lahko poimenujemo po prevladujoči socialni pro-
blematiki, ki pa se razlikujejo tudi po drugih značilnostih,
ne le po prevladujočem problemu, to je po velikosti, strukturi,
starosti članov, dohodkih idr. Ti tipi so: gospodinjstva bol-
nih in invalidnih starejših oseb, ki pa v glavnem še imajo
svojce oz. družino: gospodinjstva ostarelih oseb brez premo-
ženja in svojcev, oseb, ki živijo same; gospodinjstva samo-
hranilk z nedoletnimi otroki; sorazmerno mlada gospodinjstva,
v katerih so neurejeni odnosi in alkoholizem; kjer so nedolet-
ni otroci; in gospodinjstva z veliko člani, enim samim hranil-
cem z nizkim dohodkom, to se pravi družine delavcev z veliko
otroki in majhnim dohodkom pa brez drugih posebnih socialnih
problemov.
- 568 --
Menimo, da so ti tipi zadnje realne kategorije. Njihova
nadalnja diferenciacija na različne podtipe je najbrž
možna, vendar pod pogojem, da ohranimo te osnovne tipe
kot realne entitete z morebitno notranjo diferenciacijo.
Prav tako je možno združevanje teh tipov v še širše kate-
gorije. Lahko opazimo podobnosti med tipom I in tipom II
(bolne in invalidne osebe ter osebe brez premoženja in
svojcev) ter med tipom IV in V 6 družine z alkoholizmom
in družine z nizkim dohodkom). Vendar je v obeh primerih
poleg podobnosti tudi pomembna razlika, ki ne dovoljuje,
da bi ta gospodinjstva metali v isti koš.
Naša analiza je tudi pokazala, da so tipi gospodinjstev,
ali bolje tipološka pripadnost gospodinjstva, pomembna
posredniška spremenij^ivka med različnimi posebnimi značil-
nostmi gospodinjstev (število članov, starost, dohodek idp.)
kot neodvisnimi spremenljivkami in spremenljivkami SVP
(vrsta, število, višina). To pomeni, da ni smiselno govoriti
o korelacijah med omenjenimi neodvisnimi in odvisnimi spre-
menljivkami nasploh, ampak le znotraj določenega tipa. Občo
veljavnost bi imela neka korelacija med neodvisno in odvisno
spremenljivko le, če bi se pokazala pri vseh posebnih tipih.
V nasprotnem primeru pa taka splošna korelacija prej prikriva
kot odkriva dejansko stanje. To pomeni, da bi bilo pri nada-
Injih analizah te problematike vsekakor treba upoštevati tip
gospodinjstva glede na prevladujočo socialno problematiko kot
pomembno posredniško variablo.
Ob vsem omenjenem razlikovanju pa opozarja analiza tudi na
skupne značilnosti prejemnikov SVP. To so osebe, ki žive v
gospodinjstvih z nizkim dohodkom na člana; po številu članov
so to gospodinjstva z obeh skrajnosti krivulje - samska gos-
podinjstva in gospodinjstva z veliko člani; v njih je nizek
odstotek preskrbljenih članov; veliko je nezaposlenih članov;
v večini so to gospodinjstva, kjer se pojavlja ta ali ona
socialna problematika - bolezen, invalidnost, osamljenost,
alkoholizem.
- 569 -
SKLEP
Naša analiza ima preliminaren značaj, saj je opravljena
na sorazmerno majhnem vzorcu prejemnikov SVP v občini,
za katero ne vemo, v kolikšni meri in pod kakšnimi pogoji
bi lahko predstavljala druge slovenske občine. Zato rezul-
tatov te analize zaenkrat ne smemo posploševati. Vsekakor
pa predstavljajo dovolj verjetne hipoteze, ki bi jih velja-
lo preveriti na večjih vzorcih širše opredeljenih populacij
(npr. regij), lahko pa tudi na republiškem vzorcu. Metodo-
logijo, ki smo jo uporabili, ali razvili (profil), bi lahko
z nekaj dopolnitvami prav tako ponovili pri činalizi širše
pupulacije. Analiza je potencialno praktično pomembna za
dopolnjevanje sistema SVP, predvsem za oblikovanje diferen-
ciranih pristopov do posameznih kategorij prejemnikov; le-ti
imajo sicer nekaj skupnih značilnosti, predvsem to, da imajo
komaj dovolj za golo preživetje, sicer pa se razlikujejo in
tvorijo tipološke kategorije, katerih vsaka zahteva poleg
socialnovarstvenih pomoči še drugo in vsaka drugačno obravna-
vo.
Članek temelji na diplomski nalogi Ivanke Kapun,
Evaluacija sistema enotne evidence socialnovarstvenih
pomoči. Višja šola za socialne delavce. Ljubijana,19 85.
Ivanka Kapun je zbrala in uredila podatke, Blaž Mesec
pa je gradivo dodatno obdelal in pripravil članek za
objavo. Avtorja se zahvaljujeta centru za socialno delo
v Slovenski Bistrici, ki je omogočil izvesti analizo.
Posebno zahvalo sta dolžna tovarišici Ljubici Zgonc-Zorko,
mentorici na učni bazi.
Ivanka Kapun, socialna delavka, Vzgojnovarstvena orgčini-
zacija Oton Župančič, Tomšičeva 1, Slovenska Bistrica.
Blaž Mesec, diplomirani psiholog, višji predavatelj.
Višja šola za socialne delavce, Šaranovičeva 5,
Lj\abl jana.
— "^Ir, —
VLOGA PROCESNEGA PRAVA PRI ZAGOTAVLJANJU IN
URESNIČEVANJU SOCIALNE VARNOSTI
Tone Stroj in*
I.
V jugoslovanski ustavi je poleg osebne in ekonomske varno-
sti temeljna vrednota socialna varnost. Varnost, osebna,
socialna, ekonomska, kakršnakoli že, pomeni abstrakten po-
jem toliko časa, dokler se ne potrdi v konkretni pravici,
obveznosti ali dejavnosti.
Ustava nominira in zagotavlja svoje vrednote za to, da
označuje družbenopolitični in družbenoekonomski sistem,
daje smer in podlago in s temeljnimi načeli daje razlago
za delovanje vseh in vsakogar.
Socialne vrednote so pokazatelj, koliko in v čem se neka
družbenopolitična ureditev šteje in ima tudi za socialno
ureditev. Od seznama socialnih vrednot, ki so zapisane v
kaki ustavi, je razvidno, koliko je ta ustava vsebinsko
tudi socialna in socialistična. To odraža tudi socialnost
ureditve, ne pa slovesne proklamacije neke ustave in reži-
ma. Jasno je, da v ustavi ne sme mrgoleti citatov socialnih
vrednot, če hoče veljati tudi za realno, ker bi s tem raz-
vrednotila socialne vrednote same, temveč se omejiti na
osnovne socialne vrednote.
Na kratko, pravice, svoboščine in dolžnosti personificirajo
socialno varnost. Od njihovega uresničevanja je odvisno,
ali lahko govorimo o socialni varnosti v državi ali ne, od
uresničevanja pa je odvisno, ali so te pravice, svoboščine
in dolžnosti zgolj deklaracija ali še kaj več.
*dr. Tone Strojin, dipl.pravnik, doktor znanosti,
docent. Višja šola za zdravstvene delavce»Ljubljana
- 371 -
Socialna varnost kot osnovno varstvo človeka v socialn.
stiski pomeni človekovo prepričanje, da bo deležen var-
stva, kadar ga bo doletela socialna stiska in da se bo .
s pomočjo tega zagotovila lahko izkopal iz socialnoeko-
nomskih težav.
Socialno varnost uresničujejo trije osnovni podsistemi:
-	socialno zavarovanje,
-	socialno varstvo,
-	socialno skrbstvo.
Vsi trije podsistemi oblikujejo socialno politiko.
Socialna politika se s tem predstavlja kot sistem družbe-
nih nalog, ki se preko ukrepov in akcij izvajajo, kjer in
ko je to potrebno.
Za socialno politiko je značilno to, da ni nujno, da do
njene intervencije pride, je neplanirana, pa vendar druž-
beno nujna. Na njeno nujnost opozarja vsaj določen odstotek
neaktivnega dela prebivalstva (nezaposleni ali prizadeti na
drug način.) Socialna politika je odzivna rizike, ki sprem-
ljajo življenje. Ta rizik je določen z verjetnostnim izraču-
nom in ga je jemati za možnega in celo verjetnega.
Socialna politika mora spremljati demografska, gospodarska
in draginjska gibanja. Torej ni izolirana, temveč navezujoča
se družbena dejavnost. Ker je povezana s človekom, je antro-
pološka dejavnost na svoj način, ker skuša ublažiti gospo-
darske, inflacijske, stanovanjske in druge pritiske na soci-
alno neenakost najbolj ogroženega dela prebivalstva.
Socialna politika blaži neenakost, ki je izzvana s stihijo
naravnega ali ekonomskega izvora. Akcije in ukrepi pomenijo
protiutež nestabilnosti,ki jih izzove in ustvarja socialna
in ekonomska neenakost ter osebna podrejenost socialnim
stiskam.
- 572 -
II.
Socialno politiko izvaja tudi procesno pravo. Bolj ko je
definirano, bolj je uresničevano, bolj učinkovito in hitro
pride socialno prizadeti do svoje minimalne socialne var-
nosti. Socialna politika kot sistem pomeni tudi postopek,
po katerem pridejo ogroženi do minimalne socialne varnosti.
Socialna politika kot postopek za priznanje socialne varnos-
ti in dobrin, ki izhajajo iz socialnega zavarovanja, social-
nega varstva in socialnega skrbstva, pomeni uporabo tistih
procesnih norm, ki oblikujejo postopek za priznanje določe-
nih in upravičenih pravic, svoboščin in dolžnosti, ki so
nujno potrebne socialno ogroženemu. Na ta način je zaradi
specifičnosti socialnih potreb, ki tarejo socialno prizade-
te, ta postopek sui generis, ker se v marsičem razlikuje od
klasičnega, splošnega upravnega postopka.
Postopek za priznanje pravic socialno ogroženih, ki so upra-
vičeni, da dobijo pomoč, pomeni neke vrste družbeno pomoč,
ki jo država in družba dajeta na pravno urejen način, s tem
da določita:
-	socialno razmerje, če so izpolnjeni pogoji za priznanje,
-	socialnega upravičenca,
-	socialno dajatev in njeno vrsto
-	morebitno dodatno izpolnjevanje pogojev,
-	dolžnosti s strani dajatelja,
-	način uresničevanja pravic.
V vsakem primeru je socialno pravo s postopkom velik napredek
k vzajemnosti in solidarnosti med ljudmi.
Brez socialnega prava družba ne bi mogla nositi pečata huma-
nitarnosti.
- 373 -
Temelj in pogoj za izvajanje socialnega prava je ugo. wljena
socialna potreba človeka. Socialna potreba je šele tis'i
vzrok, zaradi katerega pride do upravičenosti do določene
pravice ali storitve.
Osnovne človekove socialne potrebe delimo na potrebe biolo-
škozdravstvene in ekonomsko-stanovanjske narave. S tem pa ni
izključeno, da socialno ogrožen človek nima drugih socialnih
potreb. Spomnimo se samo na človekovo potrebo po izpovedovanju
misli, izobraževanju itd, kar pa v socialni stiski primarno
ne pride do izraza.
Socialna potreba kot neodtujliv vzrok za upravičenost do
osnovnih človekovih potreb predstavlja v socialnem pravu po-
dlago in upravičenje za nastanek socialnega sorazmerja med
socialno prizadetim kot upravičencem in državo ali družbo kot
dolžnostnim izpolnjevalcem.
III.
Postopek v socialnem pravu je v tem razmerju tisti pravni
instrument, ki naj objektivno ugotovi:
-	naslovnika kot upravičenca,
-	vrsto upravičenja,
-	pogoje za priznanje ali prenehanje statusa dajatve ali
storitve,
-	način uresničevanja upravičenja.
Postopek v socialnem pravu pomeni poroštvo, da bo socialno
prizadeti na pravno urejen način deležen socialne pomoči.
Postopek s temeljnimi načeli predstavlja za socialnega de-
lavca način tolmačenja pravnih norm s področja socialne var-
nosti v smeri izenačevanja pogojev za vse. Pravne norme pos-
topka so rdeča nit in vodilo, kako je treba voditi postopek
za ugotavljanje in priznavanje socialnih dajatev in drugih
vrst socialne pomoči, da bo zadoščena predpisom in da bodo iz-
polnjene zahteve po objektivnosti in socialni pravičnosti.
- 374 --
Ugotoviti moramo, da se postopek za priznavanje socialnih
dajatev in drugih vrst socialne pomoči razlikuje od reše-
vanja upravnih zadev po tem, kar zahteva narava teh podro-
čij, predvsem pa nujnost in hitrost postopka. Zato lahko
govorimo le o pomožni (subsidiarni) rabi splošnega upravne-
ga postopka, ki se praviloma rabi za reševanje upravnih
zadev.
Medtem, ko za akte socialnega zavarovanja velja, da so pravno
vezane odločbe, pri katerih ni odstopanj od predpisov, pa je
za akte s področja socialnega varstva in socialnega skrbstva
značilen prosti preudarek organa, ki odloča, skratka gre tudi
za pravno nevezane akte. Ker gre na teh področjih za primere,
ki jih za slehernega občana ni mogoče predvideti, in zato
razen kot možnost niso predvideni, jih drugače kot s prosto
presojo odločujočega organa ni mogoče predvideti.
Procesno pravo s postopkom je v socialnem delu gotovo pomem-
ben instrument pri legalizaciji socialnega dela v družbi. Ker
poteka postopek po objektivnih merilih, pomeni ravnanje odlo-
čujočih skrbstvenih organov jamstvo proti ugovorom tretjih
oseb, da se je morala pri dajatvah pristransko odločalo.
Poznavanje postopka pomeni socialnemu delavcu in odločujočemu
skrbstvenemu organu oporo pri vodenju postopka, odločba na
podlagi opravljenega postopka pa pravno osnovo zoper morebitno
pritožbo.
Procesno pravo s postopkom predstavlja eno od institualiziranih
osnov tudi za socialno delo, ki ima na ta način veljavo stro-
kovno legalne dejavnosti. Skupaj s pisarniškim poslovanjem in
vodenjem evidence s področja socialnega dela pomeni uporaba
upravnega postopka imeti pravno urejeno socialno delo. S takim
načinom dela je mogoče hitreje in predvsem pravočasno zadovo-
ljevati socialne potrebe socialno prizadetih. Kjer sta evidenca
in i^^i^DSOgistem socialnega dela, je mogoče tudi predvidevati
in učinkoviteje reševati.
- , ' -
Socialni delavec je strokovni delavec, zato mu morajo biti
pri odločanju v socialnih primerih poznane osnove procesnega
prava. Osnove procesnega prava za socialno pravično urejanje
odnosov na kakem področju, v našem primeru na področju soci-
alnega varstva in socialnega skrbstva, morajo socialnemu
delavcu zagotoviti strokovno pravno utemeljen pristop pri
reševanju socialnih primerov in zadovoljevanju socialnih
potreb ogroženih.
- 376 -
KNJIŽNA OCENA
ni-r-oslriv Ružica: Socijalna politika - Kritika teorijskih osnov??,
VŽSE, Beograd
Knjiga dr. Miroslava Ružice, Socijalna politika - Kritika teo-
rijskih osnova, je pri nas ena prvih, ki se poglobljeno ukvarja
s tporeti "tiimi problemi socialne politike in socialnega dela.
Knjiga jr z^ninivs za vsf^, ki sr- akvarjnjo g socialno politiko
in socialnim delori, ker ob prikazu ivnzli^nlh teoretičnih izhodiH!:
odkrivn idejno in politično ozadje ukrepov, ki jih nnša Gocialn?
politika včasih prevz-ma premalo kritično.
Vsebina je razdeljena, na dva dela. Prvi vsebuje prikaz nekaterih
koncepcij socialne politike, drugi pa opis prakse sodobne socialne
politike v izbranih dežel-^h.
Avtorjeva temeljna teza, je, da "mora vsaka zamisel o socialni
politiki izhajati iz strateškega izbora in konceptualizacije druž-
benih vrednot, na katerih utemeljuje, usmerja in delno uresničuje
svojo prakso" (str. 7)« Sam je izbral naslednje: družbena enakost,
družbene potrebe, socialna varnost, družbena integracija in so-
lidarnost.
Interpretacije pojma in družbenih funkcij socialne politike kl-isi-
ficirn po pripadnosti avtorjev družbeno-idejnim gibTnjrn. Razdeli
jih na tri glavne skupine ter na podskupine in vsako predstavi s
kratkim "geslom".
Mešč^^nska konzorvativno-liberalna tradicija: od odklnnjnnja in
prisiljenega sprejemanja do socinlne politike kot izr-izn skupnosti.
Sem šteje antikolektiviste (Friedrich Iiayek, l"iilton i^riedman), ki
se zavzemajo za zmanjšanje družbenih funkcij na socialnp-n področju,
zmanjšanje sredstev zanje ter za pronašanjn nalon nr^ privatne in
p-^ostovol jne organi.zac' je ter lokalne skupnosti. Kon;:ervntivni
pristop (Irving Kri stol, Nntlinn Glazer) Uijiotnvl in, dn socir^lna
- 377 -
politika slabi vlogo tradicionalnih institucij, kot so družino,
sosedstvo, prostovoljne organizacije ipd., kar povzroča, da so lju
vedno bolj odvisni od države. Tako socialna politika z retlevonjcm
ene vrste problemov ustvarja nove. Socialna administracija ali
empiričnopragraatični pristop (Penelope Hali) izhaja iz socialne
politike kot področja delovanja, ne pa iz kakega koncepta. Razvija
multidisciplinarni pristop, ki naj bi bil izraz nemoči, kako
pojasniti dejanske pojave. Po teoriji konvegence je socialna poli-
tika funkcionalni proizvod industrializacije (Clark Kerr, S.M.
L^pset). V okviru teorije konvergence imata posebno mesto Hai-old
Vilensky in Charles Lebeaux, ki sta prva formulirala danes splošno
sprejeta modela socialne politike: rezidualni in institucionalni.
Socialnodemokratsko stališče: mit in meje "države blagostanja".
Sera uvršča najprej Richarda Titmusa s socialno politiko in idejo
"dobre družbe". Dobra družba je po Titmusu tista, ki je dobro
norra??tivno integrirana in v kateri prevladuje kolektivna zavest,
ki jo sprpjema večina. Titmus je formuliral tri modele socialne
politike, in sicer: rezidualni ali selektivni, po katerem insti-
tucije socialnega skrbstva (socijalno staranje) nastopijo le
takrat, kadar individualnih potreb ni mogoče zadovol^ti z "na-
ravnima kanaloma": tržiščem in družino. Industrijski model poudarja
vlogo socialne politike kot funkcionalnega dodatka ekonomiji in
jo omejuje na aktivno delovno silo. Institucionalno redistribu-
tivni model pa vidi socialno politiko kot temeljno integracijsko
institucijo v družbi, ki zagotavlja univerzalne usluge izven
tržišča na principu potreb. Titmus se zavzema za slednji model.
Poleg Titmusa uvršča v socialnodemokratski okvir še T. H. Marshalla
s formulo: državljanski status (citizenship) in socialna politika
ter Davida Gila, po katerem socialna politika ni enotna in kohe-
rentna koncepcija, ampak gre za vrsto socialnih politik, ki so
parcialne konceptualizacije določene prakse.
'Najzanimivejši je izbor tretje skupine avtorjev, ki jih Ružica
združi pod naslovom "Marksistična perspektiva": Država blagostanja
kot kapitalistična prevara ali zmaga delavskega razroda. Predstavi
avtorje, ki izpolnjujejo dva pogoja: da so uveljavljeni predstavniki
- 378 -
sodobne marksistične misli in da so njihova dela relevantna za
konceptualizacijo predmeta in družbenih funkcij socialne politike.
Pri večini marksističnih piscev je analiza socialne politike
stranski proizvod širših analiz o družbenih procesih in odnosih
ali o funkcijah sodobne države.
Premisa Jamesa 0'Conno.rja je, da mora kapitalistična država iz-
polnjevati dve temeljni in pogosto kontradiktarni funkciji:
akumulacijo in legitimizacijo. Državni izdatki so dvojne vrste:
družbeni kapital in družbeni stroški. Družbeni kapital služi
akumulaciji in cbsega družbene investicije in družbeno potrošnjo.
V slednjo uvršča tudi socialno zavarovanje, ki povečuje reproduk-
tivno sposobnost delovne sile in zmanjšuje stroške dela. Družbeni
stroški (social expenses) pa so projekti in usluge, namenjeni
vzdrževanju družbene harmonije, to je legimitizacije družbenih
odnosov. Tipični družbeni strošek je socialna politika (vrelfare
system).
Misel lana Gougha je okarakterizirana z dilemo: država blago-
stanja-agencija represije ali zagotavljanje človeških potreb?
Državo blagostanja opisuje kot uporabo moči države za modifikacijo
reprodukcije delovne sile in za vzdrževanje neaktivne populacije.
Claus Offe je predstavljen s temeljno mislijo, da je država blago-
stanja kapitalizem za reveže in socializem za bogate. Država
blagostanja ni spremenila proizvodnje za profit v delo za zado-
voljevanje človeških potreb. Nudi zgolj kompenzacijo za nove
probleme, ki so stranski proizvod industrijske rasti privatne
ekonomije. Razvoj države blagostanja poteka v relativni neodvisnosti
od političnih kontravez, ker je njen cilj prevencija potencialno
resnih socialnih problemov. Po Ružici prav pripombe Clausa Offeja ^
izražajo bistvo marksističnega pristopa k razumevanju socialne
politike.
- 579 -
Ružica rneni , da kljub očitni prednosti, ki jo ima marksistični
pristop v situiranju socialne politike in analizi njene nar-avc,
ne daje zadostnega okvira za razumevanje njenega razvoja, vpliva
in sprememb, ki jih povzroča v materialnem in družbenem položaju
ljudi. Programi socialne politike so trajna dediščina človeštva.
Hi mogoče zanemariti pomena družbenih vrednot, ki so vgrajene
v socialno politiko.
Prikaz različnih pojmovanj socialne politike se končan s "skico
o pojmu in družbenih funkcijah socialne politike in njeni incti-
tuciop^^lni praksi". Socialna politika naj bi bila akcijsko usmer-
jena konceptualizacija posebne družbene prakse, ki se gradi na
izboru določene spoznavno-vrednostne orientacije, ki postane
manifestni okvir za vzpostavljanje akcij in njihovo legitimacijo,
V	temelju spoznavno-vrednostne orientacije je zamisel o družbeni
enakosti, svobodi, pravičnosti, družbeni integraciji in potrebah
ljudi. Tako definirana socialna politika pa je le idealno-tipska
zamisel, ker izraža samo manifestne namene, cilje in splošne
smernice za delovanje. Na koncept socialne politike odločilno
delujejo objektivni dejavniki in pogoji ter notranja logika, ki
izhaja iz načina proizvodnje. Zato je teoretični uvid v funkcio-
niranje način^i proizvodnje oziroma "anatomija družbe" (str. 77)
predpostavka za kakršnokoli zamisel o socialni politiki. Skica
podaja okvirno sistematiko za analizo socialne politike kot
institucionalizirane prakse, kar je predmet drugega dela knjige.
V	prvem delu pa sta obravnavani še dve vprašanji, to je socialna
politika in znanost ter odnos socialne politike in socialnega
dela.
Prvo vprašanje je odprto. Ali se bo socialna politika konstitui-
kot znanost, je odvisno zlasti od uspešnega teoretičnega
postavljanja temeljnih problemov. Šele v samostojnih in rele-
vantnih analizah in na njih temelječih raziskovanjih nastajajo
podlage za preraščanje socialnopolitične prakse v novo znanost
socialne politike ali pa v teoretično zasnovano sociologijo
soci^ln«^ politike.
- 58O -
Glede drugega meni, da socialna politika in socialno delo v
praksi lahko izhajata iz skupnih konceptov, vendar to ni nujno.
Specifičnost socialnega dela je v karakterju profesionalne usluge,
ki vključuje strokovno znanje in direktno intervencijo. Delovanje
socialne politike pa je posredno, vpliva nn družbene pogoje in
strukture, ki delujejo na ljudi in njihovo okolico.
Drugi del knjige je v bistvu komparativna socialna politika, ki
je za avtorjD metoda sistematičnega raziskovanj« socialne politike
v r!?zličnih družbenih in časovnih okvirih (str, 9^)- Opis Zrjjem-^
socialnopolitiono prakso v Veliki Britaniji in ZDA kot tipičnih
kapitalističnih deželah, v ZSSfi kot vodilni deželi realnega soci-
alizma in na sintetičen način v deželah v razvoju. V navedenih drža-
vah so opisani sistem socialne varnosti, izobraževalni sistem,
zdravstvena in stanovanjska politika ter prikaz personalnih soci-
alnih služb. Poglavje, ki obravnava dežele v razvoju, v uvodnih
točkah opozarja na posebnosti socialne politike v tretjem svetu.
Tu so bile v preteklih desetletjih vidne tri globalne orientacijo:
1- prevzemanje vzorcev in imitiranje razvoja industrijskih držav,
prilagajanje teh vzorcev in razvoja posebnostim in kulturi
dežel v razvoju in 5- iskanje novih in izvirnih poti razvoja. V
tretjo skupino so uvrščene Kitajska, Kuba in Tanzanija-
Ta del knjige vsebuje množico zgovornih podatkov in primerjav, ki
ilustrirajo zlasti razliko med manifestno in dejansko socialno
politiko.
Namesto zaključka avtor razglablja o krizi in socialni politiki,
ter podaja skico za bodoče raziskovanje.
Avtorjevo mnenje o socialni politiki v socialistični samoupravni
družbi ni eksplicitno izraženo, prav to pa brnlca najbolj zanima.
Čeprav je avtor glede jugoslovanske socialne politike skrajno
zadržan, podatki in ugotOvitve iz drugega dela sami po sobi zbuja-
jo asociacije in paralele, npr. pri "disciplinirnnju" dolnvnkogn
razreda, zmanjševanju izdatkov za programe socialne politike,
izobraževanju za neposredno delo v skladu z zahtevami gospodarstva,
zmanjševanju zdravstvenega varstva in večji participaciji in podobno.
- 581 -
o "Socijalno politiko" dr, Miroslava Ružice smo dobili koristno
delo, čeprav na najzanimivejša vprašanja ne daje odgovora.
Sklepamo, da se pridružuje mnenju, ki ga citira v knjigi, namreč,
da potrebujemo predvsem dobra vprašanja.
Dr. Andreja KAVAR-VIDMAE
- 382 -
IZ TUJIH REVIJ
SOCIALNA OPORA OB RAZVEZI
Monika Henderson, Michael Argyle, Source and nature of social
support given to women at divorce /separation, British Journal
of Social Work, 15, 1985, 1. 85-65.
Študije o odnosu med življenjskimi spremembami in fizičnimi ali
psihičnimi boleznimi so pokazale močno povezavo med obremenilnimi
dogodki v življenju in boleznimi. Te študije so tudi pokazale,
da socialne suportivne mreže blažijo ta odnos. Mnogi avtorji tudi
ugotavljajo, da na zdravje in srečo veliko bolj vplivajo socialni
odnosi kot pa dohodek, .družbeni status ali izobrazba. Z raziska-
vami so tudi že dokazali, da je smrtnost najvišja pri tistih lju-
deh, ki imajo najmanj socialnih stikov, oz. pri tistih, ki so naj-
manj povezani. Smrt bližnjega ali druge izgube navezanosti so med
največjimi povzročitelji stresnih dogodkov v življenju. Poleg tega,
da so ti dogodki že sami po sebi obremenilni, pa tudi povrzočijo
izgubo primarnega vira socialne opore, tako da je posameznik dvoj-
no prizadet. Študije so tudi pokazale dvojno dovzetnost za telesne
in duševne bolezni med vdovelimi in razvezanimi kot pri poročenih.
Poleg večje dovzetnosti za bolezni je razveza še posebej povezana
z manjšim zadovoljstvom in srečo. Razvezane ženske so bolj nesre-
čne kot ženske brez otrok (35% oz. 8^%). Razveza botruje tudi vi-
soki stopnji depresivnosti, bojazni, osamljenosti in šibkemu samo-
spoštovanju, ki pa se delno ublaži tri do štiri leta po razvezi.
Vendar je prilagoditev po razvezi v veliki meri odvisna od vrste
socialne mreže. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo tisti,
ki so se po razvezi uspešno prilagodili, manj goste mreže z nižjim
razmerjem sorodstvenih vezi kot manj uspešni. Manj goste mreže so
bolj učinkovite, ker: 1. omogočajo dostop do partnerjev, ki imajo
različne vloge, 2. vključujejo večjo odprtost do sprememb, ker
vsebujejo odnos med dvema osebama in ne skupinama, 5. zagotavljajo
večjo možnost iskanja novega partnerja s komplementarnimi interesi
razvezani osebi. Vendar ne le vrsta mreže temveč tudi značilnosti
- 585 -
dane podpore lahko vplivajo na koristnost socialne mreže pri omili-
tvi obremenitve.
Članek obravnava dva dejavnika: vrsto dobljene socialne pomoči
in vir socialne opore v obdobju takoj po razvezi. V študijo je
zajetih 3o ločenih ali razvezanih žensk od 28. do 62. leta, ki so
bile ločene od enega do šestih let. Anketiranke so prosili, naj
razvrstijo po pomembnosti vire in vrste opore, ki so jo prejele
v prvih šestih mesecih po razvezi. Opore so bile razdeljene v
štiri razrede: sorodniki, prijatelji, prostovoljci ter specializi-
rane strokovne službe. Rezultati so pokazali, da so prijatelji -
posebno prijatelji istega spola - glavni vir socialne opore. Sle-
dijo jim ožji družinski člani in lastni otroci, medtem ko igra-
jo strokovne službe drugotno vlogo. Iz raziskave lahko sklepamo,
da so socialne mreže več dimenzionalne. Ne le, da imajo različni
viri različno pomembnost, ampak je njihova pomembnost odvisna od
vrste opore, ki jo nudijo. Oba vidika pa podpirata potrebo po
široki zasnovanosti socialne mreže, ki vključuje tako družino
kot tudi prijatelje. Ocenjena pa je tudi vloga formalnih organi-
zacij pri nudenju pomoči. Ugotovitve raziskave so predvsem pomemb-
ne za strokovne ustanove, ki se ukvarjajo s temi problemi. Rezulta-
ti so jasno pokazali, da so formalne službe le redko primarni vir
pomoči, celo pri dejavnostih, ki so tradicionalne za te službe.
Zato bi bilo dobro, ko bi formalne službe mobilizirale svojo mre-
žo strank ter vzpodbujale in podpirale obstoječe skupine za vzaje-
mno pomoč.
Lidija Kunič
- -
PQVZE!FEK ČLANKOV
Stanislava Šarčevič, Obravnava alkoholikov pred zdravljenjem in
priprava na zdravljenje, Socialno delo, 24, 1985, 2, str..
Prikazan je model socialne obravnave alkoholika od registracije
primera do vključitve v zdravljenje po fazah in problemih: regi-
stracija primera, zbiranje podatkov, postavitev socialne diagnoze,
priprava na zdravljenje, sodelovanje svojcev in okolja, sodelova-
nje delovne organizacije, izdelava sanacijs^ie^e načrta, socialna
anamneza, vključitev v zdravljenje, sodelovanje v klubu zdravlje-
nih alkoholikov. Shema faz obravnave. Priloge: socialna anamneza
za alkoholika; vprašalniki za krajevno skupnost, delovno organi-
zacijo, bivšo delovno organizacijo in center za socialno delo.
- Ured.
Ivanka Kapun, Blaž Mesec, Kopičenje socialnovarstvenih pomoči iii
tipologija prejemnikov. Socialno delo, 24, 1935, 2. str..
Poskusna analiza na osnovi 5 odstotnega vzorca prejemnikov SVP
v občini Slovenska Bistrica (N = 21oo, n = loo) odgovarja na vpra-
šanje, (l) ali se SVP v gospodinjstvih kopičijo in s kakšnimi zna-
čilnostmi gospodinjstev se povezujejo vrsta, število in višina
SVP; (2) ali se gospodinjstva, ki prejemajo jVP, aed seboj razli-
kujejo tako, da lahko govorimo o različnih tipih. Rezultati: polo-
vica gospodinjstev prejema eno samo SVr, nadaljnja četrtina dve,
tako da ne moremo govoriti o kopičenju. Ur^otovljena je negativna
korelacija med številom SVP v gospodinjstvu ii: višino S^JT ter vi-
šino dohodkov. Gospodinjstva prejemnikov se j;rupirajo v pet
različnih tipov: gospodinjstva bolnih ii: invalidnih oseb (57 %),
gospodinjstva z nizkim dohodkom, brez drugih posebnosti ( 56 %),
gospodinjstva oseb brez premoženja in svojcev (15 %), gospodinjstva
z neurejenimi odnosi in alkoholizmom (8 /o), gospodinjstva samohra-
nilk ( 6 %).
- Avt.
- 555 -
Tone Strojin, Vloga procesnega prava pri zagotavljanju in ures-
ničevanju socialne varnosti, Socialno delo, 24, 1985» 2, str.
Socialna varnost je abstrakten pojem toliko časa, dokler se ne
potrdi v konkretnih pravicah, obveznostih in dejavnostih. Ta dru-
žbena vrednota se uresničuje skozi socialno politiko v sistemih
socialnega zavarovanja, socialnega varstva in socialnega skrbstva.
Pri tem igra pomembno vlogo tudi procesno pravo, kajti socialna
varnost se bolj učinkovito zagotavlja, če je to pravo bolje defini-
rano in uresničevano. Socialno pravo s postopkom je velik napredek
k vzajemnosti in solidarnosti ljudi. Socialni delavec mora poznati
osnove procesnega prava, da bi bil njegov pristop pri reševanju
socialnih primerov strokovno pravno utemeljen. - Ured.
POPRAVEK
V članku Dragice Šeško, Načrtovanje družine v OZD: kaj in kako,
v št. 1/1985 je bila v prvem odstavku na str. 29o, 4. vrstica,
napačno natisnjena besedna zveza "pod dogovorjeno raven socialno-
varstvenih pravic". Pravilno je: "pod dogovorjeno raven socialne
varnosti". Avtorici in bralcem se opravičujemo. - Uredništvo.
Ker smo v tej številki zaradi aktualnosti namenili več prostora
člankom, smo opustili rubriko "Poročila", da ne bi presegli ustal-
jenega obsega lista. - Uredništvo.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh
izvodih na naslov Uredništvo Socialnega dela, Višja šola
za socialne delavce, Šaranovičeva 5, 6I000 Ljubljana.
Obseg načelnih člankov, teoretičnih razprav in poročil o
raziskavah naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg osta-
lih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr.
naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorje-
no. Načelnim člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmikom, to je
3o vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravlja-
ti.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnju-
jemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo
po zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč^). Vsebino opomb
navedemo na koncu besedila pred seznamom literature. (2) Vire
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtor-
ja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran
(npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam upo-
rabljene litareture, urejen po abecedi priimkov in imen avtor-
jev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc.
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer
ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z navedbo ob-
čine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga nimate.