Arheološki vestnik (Arh. vest., A V) 41, 1990, str. 663-698 CIRIACO D'ANCONA V DUBROVNIKU: RENESANČNA EPIGRAFIKA, ARHEOLOGIJA IN OBUJANJE ANTIKE V HUMANISTIČNEM OKOLJU MESTNE DRŽAVICE SREDI PETNAJSTEGA STOLETJA* STANKO KOKOLE Zvonarska 7, YU-61000 Ljubljana Ciriaco di Filippo de Pizzicolli d'Ancona (1391-1452), ki se je sam najraje podpisoval kar Kyriacus Anconitanus, se uvršča med najbolj samosvoje osebnosti zgodnje renesanse. Čeprav je bil samouk, brez formalne klasične izobrazbe, ki je odlikovala njegove slavne sodobnike Poggia Bracciolinija, Giovannija Aurispo ali Lorenza Vallo, in čeprav se je latinščine ter grščine naučil razmeroma pozno in ju ni nikoli povsem suvereno obvladal, je svoje glavno življenjsko poslanstvo že kmalu odkril v študiju antike. Kot podjeten trgovski popotnik in občasno tudi kot diplomat je na svojih potovanjih po Italiji in po Sredozemlju obiskal skoraj vse tiste s slavo ovenčane kraje, kjer so napol pozabljene, a nič manj mogočne ruševine, med katerimi so bili raztreseni odlomki kipov in fragmenti napisov, še vedno nemo pričale o nekdanji veličini grško-rimske civilizacije. Njegov nemirni duh, obdarjen s prirojeno vedoželjnostjo in bogato domišljijo, mu je narekoval, da je z romantično vznesenostjo, ki živo spominja na Heinricha Schliemanna, povsod z besedo in risbo skrbno zapisoval svoja spoznanja in z njimi sproti seznanjal številne prijatelje in znance med italijanskimi humanisti.1 Theodor Mommsen, ki je sicer strogo pripomnil, da je bil Ciriaco... homo garrulus et fastosus, scriptor tumidus et ineptus et cum multa doctrinae affectatione parum eruditus, je zato po drugi strani tudi posebej poudarjal, da je »predvsem po njegovi zaslugi po častitljivih pergamentnih listih, iz katerih je pognala svoje kali renesansa, ki pa so pogosto ovirali neposredno doživeto spoznanje, zavel osvežujoč veter preučevanja samih spomenikov«.2 Posebno pomembno vlogo je Ciriaco d'Ancona odigral v zgodovini latinske in grške epigrafike. Po splošnem prepričanju velja za njunega utemeljitelja, saj je v svojem izgubljenem delu z naslovom Rerum antiquarum commentaria poleg različnih popotnih vtisov in skic nakopičil zlasti množico napisov, ki jih je začel sistematično zbirati kmalu po letu 1420. Žal se nam je od tega najstarejšega predhodnika monumentalnega dela Corpus Inscriptionum Latinarum ohranil le skromen fragment v milanski Ambrosiani (Trotti MS 373, foil. 101-125). Večino * Za prijazne spodbude pri obdelavi kompleksne problematike, ki se je dotika ta članek, in za številne dragocene nasvete pri iskanju odgovorov na posamezna vprašanja bi se rad na tem mestu posebej zahvalil prof. dr. Jožetu Kastelicu in prof. dr. Primožu Simonitiju. Pri umetnostnozgodovinskem vrednotenju kipa mi je svojo sodbo o stilu še pred objavo ljubeznivo posredoval prof. dr. Janez Hofler, v veliko pomoč pa mi je bila tudi pismena izmenjava mnenj s prof. dr. Igorjem Fiskovičem. Posebno zahvalo za priloženo slikovno gradivo dolgujem prof. Dubravki Stanič in Doroteji Valjalo z Zavoda za zaštitu spomenika kulture i prirode Dubrovnik, za poslane fotokopije dokumentov pa osebju dubrovniškega arhiva. gradiva poznamo vsaj posredno, na podlagi mnogih kompilacij in izvlečkov, ki jih je deloma pripravil Ciriaco sam za svoje prijatelje, deloma pa so jih sestavili njegovi poznejši občudovalci in posnemovalci, med katerimi sta najbolj znana Giovanni Marcanova in Felice Feliciano. Med prvimi zbiralci antičnih napisov izven Italije pa velja omeniti Avguština Tiferna iz Laškega.3 Pionirskega pomena Ciriacovih prizadevanj za preučevanje antične zgodovine in kulture, pri kateri so tolikokrat iskali navdiha, so se dobro zavedali vsi njegovi sodobniki, zato so ga pogosto kovali v zvezde.4 Prav s Ciriacovo raziskovalno dejavnostjo so tesno povezani tudi začetki zbiranja antičnih epigrafskih spomenikov vzdolž naše jadranske obale, kjer se je vedoželjni popotnik iz bližnje Ancone večkrat ustavil.5 Francesco Scalamonti v Ciriacovi biografiji poroča, da je bila ena njegovih prvih »arheoloških ekspedicij« obisk Pulja okoli leta 1420, ki si ga je Ciriaco ogledal v spremstvu beneškega patricija Andrea Contarinija.6 Pozimi leta 1435 in poleti 1436 ga je pot zanesla v srednjo Dalmacijo, kjer je med drugim obiskal Zadar z okolico, Trogir in Split s Solinom. Ob tej priložnosti je zbral lepo število napisov, ki jih je na podlagi danes izgubljenega vira okoli leta 1660 prvič objavil Carlo Moroni v delu z naslovom Epigrammata reperta per Illyricum a Cyriaco Anconitano.1 Podobno kot v mnogih italijanskih kulturnih središčih je tudi tu sklepal prijateljstva s »po duši sorodnimi« humanisti. Dva izmed njih, ki ju je očitno prav on navdušil za epigrafiko, poznamo tudi po imenu: Giorgia Begna, ki ga je pričakal kot domači »Cicerone« leta 1435 v Zadru (prav nanj je namreč Ciriaco 1. decembra naslovil svoje pismo s Korčule), in Pietra Cippica, ki mu je priskrbel besedila treh napisov iz Trogira (CIL 3. 2695, 2700, 2701). O njunem prijateljevanju z učenim Ankonitancem pa tudi o medsebojnem sodelovanju pričata dva kodeksa dalmatinskega izvora, ki ju strokovnjaki uvrščajo med najstarejša ohranjena Collectanea Cyriacana: Codex Marcianus Latinus 14, 124, in Codex Vaticanus 6875.9 Prvega, ki je nastal v letih 1435-1440, je že Mommsen prepričljivo povezal s Cippicom, drugega, o katerem vemo le, da je bil dokončan leta 1446, pa je pripisal Begni, kar bo treba vsaj deloma korigirati, sa je ta Ciriacov zadarski znanec, kot je ugotovil Giuseppe Praga, umrl že leta 1437.1(1 Kljub temu, da Ciriacovi prijateljski stiki s humanisti v srednji Dalmaciji nedvomno dokazujejo, kako pomembno vlogo je jadranski bazen odigral pri širjenju epigrafske vede v njenih zametkih, pa moramo po drugi strani ugotoviti, da je navdušenje za antično zapuščino pri njih v tem času prihajalo do izraza le v strastnem zbirateljstvu in očitno še ni intenzivneje izžarevalo v javnem življenju, saj Ankonitančeva navzočnost v mestih pod okriljem leva sv. Marka ni zapustila vidnejših sledov. Ti so se nam do danes ohranili le v takrat svobodnem Dubrovniku, pri čemer gotovo ne gre za golo naključje, saj vemo, da so se Ciriacove prijateljske vezi z enim izmed najuglednejših predstavnikov tamkajšnje aristokracije stkale v drugačnih okoliščinah - botrovali sta jim politika in ekonomija. O tem priča neobičajen latinski spis, ki se nam je pod naslovom Anconitana Illiricaque laus et Anconitanorum Raguseorumque foedus ex Kyriaco Picenicolleo Anconitano ohranil v Vatikanski biblioteki (Cod. Vat. Lat. 5252, foil. 1-9). Gre za apograf traktata, ki ga je Ciriaco po vsej verjetnosti pripravil kot nekakšno poslovilno darilo za dubrovniškega poslanika Marina Rastiča (Marinus Michaelis de Restis), s katerim se je dodobra seznanil tako rekoč »po službeni dolžnosti«, med zaključnimi pogajanji o obnovitvi trgovinskega sporazuma med Dubrovnikom in Ancono spomladi leta 1440, saj je v njih neposredno sodeloval kot eden izmed članov kolegija »sevirov« na čelu svoje mestne komune.11 Giuseppe Praga je v posebni študiji pokazal, da so v tem kratkem besedilu jasno razvidni trije vsebinski sklopi, ki po eni strani dokazujejo, na kako različne načine je bilo mogoče v Quattrocentu vpletati aluzije na antiko v aktualna dogajanja, po drugi strani pa pričajo, da Marin Rastič ni bil samo izkušen državnik in izvrsten govornik, kot nam ga slikajo dubrovniški viri, ampak se je živo zanimal tudi za humanistične študije in komajda porojeno epigrafiko.12 Prvi del prinaša, kot namiguje že naslov, »hvalnico Anconi in Dubrovniku«, ki je oblikovana kot pozdravni govor, naslovljen na Rastiča. V njem se epideiktične in simbulevtične prvine na svojstven način mešajo z bombastično synkrisis obeh jadranskih empori-jev, ki posebej poudarja njune antične korenine. Glavni namen tega, za današnje uho kar preveč nabuhlega in učenjakarskega ekspozeja je bil, ustvariti ustrezno vzdušje za sklenitev sporazuma (ineunda tam idenea, foelicia et honestissima foedera); razkazovanje antičnih zapuščin Ancone in sklicevanje na njeno slavno preteklost naj bi pri izobraženem gostu iz Dubrovnika zbudila »naklonjeno občudovanje« in blagodejno vplivala na njegov »krepostni značaj« (antiqua ornamenta ...et epigrammata... magnum inditium splendoris. ..et verendissimae antiquitatis... denique benevolentiam et affectionem plurimum debeant incendere, tuamque non parum virtutis magnitudinem excitare), pri čemer Ciriaco ni pozabil pohvaliti Dubrovnika, potomca starega Epidaura. Arheološko znanje je torej lahko v petnajstem stoletju pripomoglo tudi k večji prepričljivosti diplomata.13 O tem, da je Marin Rastič resnično pokazal posebno zanimanje prav za epigrafsko gradivo, priča krajša antologija grških in latinskih napisov, ki jo je Ciriaco vstavil v jedro govora pozneje in se pri tem morda oprl na gradivo, zbrano v istem času za Francesca Filelfa.14 Ta drobni »Corpus inscriptionum Anconae« tvori »študijski« del besedila; ko izzveni peroratio pozdravnega govora, mu je dodan še jedrnat povzetek pogodbe, sklenjene 13. junija 1440, kot tretji vsebinsko samostojen element. Tudi tokrat se Ciriaco ni odrekel posnemanju antičnih zgledov, saj je besedilo pogodbe oblikoval po vzoru normativnih zaključnih klavzul rimskih leges rogatae (sanctio), tako da se s svojo dostojanstveno zadržanostjo in resnobnostjo v slogu zakonov Dvanajstih tabel ostro ločijo od razvlečene notarske proze v uradni listini (e. g. ... si non exhonerando (sic!) merces abierint(scil. Ragusei), immunitas esto nihilque solvunto.. .).15 Opravka imamo torej z zavestnim povzemanjem antične forme, kakršno so v renesansi občudovali na ohranjenih epigrafskih spomenikih, kot je, na primer, slavna Lex regia (scil. Lex de imperio Vespasiani; CIL 6. 930), pri kateri se je navdihoval že Cola di Rienzo.16 Včasih pa so na tej podlagi nastali tudi falzifikati, med katerimi je s Ciriacom moč povezati tako imenovani »Cezarjev dekret z Rubikona« (cf. CIL 11. 30*).17 Ciriacovo srečanje z dubrovniškim patricijem, čigar humanističnemu okusu je tako vešče prikrojil celo sodobni pravni dokument, je po vsej verjetnosti pripomoglo tudi k naklonjenemu sprejemu, ki ga je bil deležen v Dubrovniku, ko se je tam za nekaj mesecev ustavil na začetku svojega večletnega popotovanja po vzhodnem Sredozemlju v letih 1443-1449.18 Poleg tega, da je tam kot propagator aktivno sodeloval v diplomatskih prizadevanjih za križarski pohod proti Turkom, so Dubrovčani očitno znali izrabiti tudi njegovo epigrafsko znanje, saj so mu zaupali redakcijo dveh javnih napisov o najpomembnejših gradbenih podvigih mestne komune tega časa.19 Prvi slavi arhitekta Onofria di Giordano dela Cava iz Neaplja, ki je v letih 1435-1438 zgradil novi mestni vodovod, zato ga še danes lahko preberemo na njegovi Veliki fontani {priloga 1; si. 2), drugi pa poroča o gradnji novega Kneževega dvora (priloga II; si. 4), kjer je bil kot stavbenik prav tako zaposlen Onofrio, in je vzidan v njegovem preddverju, na zunanji strani, levo od vhodnega portala.20 Ciriacovo avtorstvo obeh napisov, o katerem pričata inicialki K(yriacus) A(nconitanus), je nesporno, saj je celo arhivsko dokumentirano, da je obe besedili pripravil že proti sredi decembra 1443, vendar sta bili plošči izgotovljeni šele nekaj let pozneje in so ju postavili na njuno mesto spomladi 1446.-1 Čeprav viri ne poročajo, kdo je dal pobudo zanju, lahko upravičeno sklepamo, da je pri tem mecensko vlogo odigral prav Marin Rastič, ki je bil nekaj časa tudi eden izmed prokuratorjev, ki so skrbeli za gradnjo vodovoda.22 Torej se nam morda prav po njegovi zaslugi Ciriaco v Dubrovniku ne predstavi le kot zbiralec epigrafskih paberkov, ampak tudi kot izvirni ustvarjalec. Pri tem je treba posebej poudariti, da je to, da se je avtorski napis ankonitanskega »protoarheologa« ohranil in situ, vklesan na plošči, ne pa zgolj v prepisih, velika redkost.23 Ker ni izključeno, da gre za najstarejša uresničena tovrstna poskusa tistega renesančnega epigrafika, ki je bil, kot pravi Mommsen, med svojimi vrstniki tam princeps quam primus, jima bodo morali strokovnjaki na tem področju v bodočnosti posvetiti večjo pozornost kot doslej.24 Na tem mestu lahko opozorimo le na nekatere njune posebne značilnosti. Te jima nedvomno zagotavljajo vidno mesto pri oživljanju klasičnega epigrafskega izražanja, v Italiji proti sredi 15. stoletja. Humanistično prerojena renesančna kultura se v javnih napisih te dobe po eni strani kaže v spremenjeni vsebinski zasnovi in literarni formi, ki se zavestno vračata k poganskim obrazcem rimske antike, po drugi strani pa še v radikalni reformi črkopisa, pri čemer je uncialo ali gotsko majuskulo postopoma docela izpodrinila capitalis quadrata klasičnega kova.25 Dubrovniška napisa sta zelo zgovorna v obeh pogledih. Kako različna sta od tradicionalno zasnovanih posvetilnih napisov, kakršnih smo vajeni zlasti pri votivnih cerkvenih stavbah, se pokaže, ko jima ob bok postavimo ploščo iz leta 1420, ki poroča o gradnji kapele sv. Hieronima v frančiškanskem samostanu Slano, ustanovi družine Gradič.2'' Tam preberemo sporočilo o donatorjih v nabuhlih heksametrih, iz katerih kljub želji po humanistični elokvenci vejeta še srednjeveško obarvani leksika in metaforika, medtem ko na Ciriacovih napisih nenadoma zadoni klena latinska proza, ki že v uvodni formulaciji ne skriva svojega zgledovanja pri rimskih posvetilnih in počastitvenih napisih.2 Ker se tokrat ne moremo spuščati v podrobnejšo analizo, si kot zgled Ciriacovega zavestnega opiranja na antične predloge pobliže oglejmo glavo napisa na Veliki fontani, kjer si je očitno prizadeval, da bi docela srednjeveško obliko slavljenčevega imena magister Onofrius Iordani dela Cava regionis Neapolitane, ki jo prostodušno uporablja njegov sodobnik De Diversis, preoblikoval v tria nomina rimskih državljanov.28 Problem je rešil na posrečen, čeprav morda ne ravno ciceronijansko korekten način. Mojstrovo krstno ime Onofrius mu je služilo za nomen (sigla P pred njim najverjetneje ni del naziva, ampak glagol posuerunt ali posuere [scil. municipes]), nato je z ustreznima siglama vstavil patronim (I[ordani] F[ilio]) in dodal nenavadna grecizirana cognomina: Onosiphoro Parthenopeo. Prvi, ki pač slučajno zveni podobno kot Onofrius, je morda nastal prav za to priložnost iz latinske besede onus »težko breme, zahtevna naloga« in grškega glagola c))šqelv »nositi«, da bi poudaril arhitektovo zmago nad preprekami, na katere je naletel pri gradnji (cf. Priloga I: ... aquas scrupeos arduos[que] per colles difeicillimo ductu perduxit).29 Drugi pa vsebinsko ustreza toponimični oznaki regionis Neapolitanae, pri čemer je Ciriaco uporabil pridevnik Parthenopeius (jcapdevojtfjiog), izpeljan iz pesniškega imena za Neapelj, ki je dobil to ime po tam pokopani sireni Partenopi (Verg. georg. 4 , 5 64).30 Sicer pa besedilo sintaktično in deloma tudi leksikalno obnavlja vzorec, značilen za počastitvene napise v zahvalo rimskim cesarjem s pojasnilom slavijenčevih zaslug v odvisnem quod stavku, podobno kot na Ciriacu dobro znanem napisu na Trajanovem slavoloku v Anconi (cf. CIL 9. 5894).31 Tudi s svojimi siceršnjimi antikizirajočimi posebnostmi, med katerimi velja opozoriti na standardne okrajšave, recimo S(ena-tus) C(onsultum) v atriju Kneževega dvora (priloga II), se besedili obeh dubrovniških napisov lepo skladata s podobo, ki si jo je mogoče o Ciriacovem »osebnem« epigrafskem stilu ustvariti tudi na podlagi številnih posredno izpričanih eksperimentov te vrste. Njihova differentia specifica so jezikovni obrazci in abreviature, s katerimi je imel stalno opraviti pri študiju antičnih spomenikov, ki so po njegovem osebnem prepričanju zagotavljali za rekonstrukcijo preteklosti maiorem longe quam ipsi libri fidem et notitiam,32 Zvest temu načelu, ki je vredno pravega terenskega arheologa, je Ciriaco pripomogel k vračanju ad fontes tudi pri oživljanju izvirnih oblik grške in latinske pisave, o čemer pričajo laskavi verzi njegovega sodobnika, humanista Cirignana: Quid de litterulis dicam, graecis atque latinis / quas mira novitate modis mirisque retexis / quarum antiquas reparas renovasque figuras?.3 i Opirajoč se na to izročilo iz 15. stoletja je že Mommsen presodil, da je Ankonitanec med prvimi sprožil reformo renesančne kapitale v klasičnem duhu, kar pa, žal, ni naletelo na večji odmev pri poznejših strokovnjakih na tem področju.34 Nekateri celo kategorično zatrjujejo, da je Ciriaca na antičnih napisih zanimala predvsem njihova vsebina, ne pa tudi oblika črk, ki naj bi ji večjo pozornost posvetil šele njegov duhovni dedič Felice Feliciano.35 Tako je v novejših sintetičnih prikazih, ki sicer poudarjajo prelomno obodbje tik pred sredino Quattrocenta, ko se je hibridni epigrafski stil s koreninami v romaniki, značilen za toskansko zgodnjo renesanso, zlasti v severovzhodni Italiji umaknil prečiščeni »antikvi«, Ciriacova vloga ostala docela nepojasnjena.36 Uveljavila se je teza, da je bilo skladno ravnotežje med antikizirajočim slogom besedila in likovno formo črkopisa prvič uresničeno proti koncu petega desetletja v Riminiiu, in sicer ob sodelovanju medaljerja Mattea de'Pastija in Leona Battiste Albertija. Le Millard Meiss je opozoril, da nekatere izmed bistvenih novosti odlikujejo tudi kapitalke, ki jih je Ciriaco uporabljal za označevanje epigrafskih spomenikov v svojem »korpusu«, zato je sklepal, da je do preobrazbe v padovanskem kulturnem krogu, pri kateri sta sodelovala zlasti Donatello in Mantegna, vsaj deloma prišlo na podlagi njegovih poskusov.38 Toda svojo domnevo je oprl zgolj na kaligrafske značilnosti pismenk v nekaterih ohranjenih avtografskih zapisih, zato je ostalo vprašnje, ali je Ciriaco iste oblike, kot jih je začrtal s peresom na pergamentu, posredoval tudi kamnosekom, da bi jih uporabili v praksi, še naprej odprto.39 Dubrovniška pomnika, na katera je širšo strokovno javnost opozoril šele Jean Colin, sta torej v okviru problematike, ki posega v jedro enega najpomembnejših aspektov renesančne prenove, zelo pomembni pričevanji. Ker sta dokumentirano nastala pred najstarejšo napisno ploščo Mattea de'Pastija, ki poroča o gradnji trdnjave Sigismonda Malateste in je datirana z letnico 1446, odločno pričata o pravilnosti Mommsenovega sklepanja o Ciriacovi pionirski vlogi.40 To nam potrdi že okvirna primerjava Ciriacovih dosežkov z najpomembnejšim dubrovniškim javnim napisom iz časa okoli leta 1440, ki se je prav tako ohranil v preddverju Kneževega dvora in nas obenem tudi opozarja, da so bili v tej mali mestni državici vseskozi na tekočem z modnimi trendi v pisavi, kakršne poznamo v velikih italijanskih središčih. Gre za ploščo, vzidano v bočno steno ob desnem vogalnem polstebru (si. 1), ki v latinskih heksametrih pojasnjuje, da bradati učenjak v alkimističnem laboratoriju, ki mu dva mladeniča prinašata darove, upodobljen na kapitelu, predstavlja boga Eskulapa.41 Verze je skoval dubrovniški notar Niccolo SI. 1: Dubrovnik, Knežev dvor, Eskulapov napis (okoli 1440). Fig. 1: Dubrovnik, The Rector's Palace, The Inscription of Aesculapius (about 1440). della Ciria iz Cremone, ki je bil prepričan - tako vsaj poroča De Diversis - da je grški Epidauros, znamenito središče Asklepijevega kulta v Argolidi, identičen z istoimenskim predhodnikom Dubrovnika v bližini Cavtata.42 Kljub temu, da je po slogu izražanja še zakoreninjen v srednjeveški tradiciji, je, v nasprotju z dve desetletji starejšim napisom iz Slanega, Eskulapov napis že izpisan v kvadratični kapitali, ki se večinoma lepo sklada z oblikovnimi značilnostmi, kakršne so pred sredino 15. stoletja prevladovale v Toskani. Kot zgleden primer velja omeniti spominsko ploščo v stolnici Santa Maria del Fiore, ki poroča o koncilu leta 1438.43 Čeprav črke večinoma učinkujejo »klasično«, le da se preveč stiskajo druga ob drugo, sta zlasti M, ki s srednjim klinastim delom ne sega do nivoja obeh ortogonalnih hast (H), in polžasto zaviti (G) še usedlini romanske epigrafike ©, povsem neantična pa je tudi črka Q, ujeta v uncialno tradicijo (q). Posamezne besede med seboj niso ločene, zato učinkuje besedilo preveč natrpano in zgoščeno, k čemur pripomorejo še številne povsem srednjeveške abreviature (9J, £ ) etc.) Vsi ti neantični sedimenti na obeh Ciriacovih napisih (si. 2, 4) popolnoma izginejo. M, G in Q je povrnil »rimsko republikansko podobo« (M,G ,0-) besede so med seboj dosledno ločene s trikotniškimi interpunkcijskimi znaki, tu in tam pa jih nadomeščajo celo prave hederae distinguentes, kakršne poznamo iz cesarskega obdobja. Med okrajšavami so zastopane le tiste, ki so izpričane v antiki: kompendiji (litterae insertae, litterae contiguae), sigle in suspenzije.44 Prav to pa so tiste značilnosti, ki naj bi v zgodovini renesančnih javnih napisov all'antica zagotavljale primat Riminiju.4f' Kljub temu, da dubrovniški plošči zaradi zapletenosti problematike terjata skrbnejšo strokovno analizo, torej že omogočata temeljito revizijo dosedanjih pogledov in spodbujata k nadaljnjim raziskavam, ki jih prepuščamo specialistom. Že teh nekaj spoznanj o formalnih in izraznih značilnostih Ciriacovega osebnega epigrafskega sloga pa nam ponuja ključ, ki nam bo omogočil, da bomo vsebinsko razložili eno izmed najbolj zagonetnih plastik v okviru kiparskega okrasa dubrov- CO -H | CO r-1 1 n <—1 M i—( C O CJ CC C C C o o f-t "o M <1 b o ni tU o CO O • iH iM >> XI O C w o a D. cfl C CJ u: CO fl C CS C C 'S O HH "S cfl O M h uo 'a! > s aj J* ■fi H a > .M o M jO C > o 3 Q -O 3 D M CM 35 bi) SI. 3: Dubrovnik, Knežev dvor, Iustitia (pred 1440). Fig. 3: Dubrovnik, The Rector's Palace, Iustitia (before 1440). niškega Kneževnega dvora: krilato dekliško postavo (si. 5) v renesančno preoblikovani niši nad gotskim portalom, skozi katerega je bila nekoč dostopna zbornična dvorana Velikega sveta (Consilium maius) republike.46 Umetnostnozgodovinska literatura je to kvalitetno kiparsko delo do nedavna puščala ob strani.47 S figuro, ki jo odlikujejo graciozno usločena drža, bogata melodiozno vzvalovljena draperija, umetelna kodrasta frizura in poudarjena milina v obraznih potezah (torej v njej še razločno odmeva mednarodni gotski stil prve četrtine 15. stoletja), ima v okviru arhitektonskega kompleksa dvora največ skupnih potez sedeča Iustitija (si. 3). Ker o tej zatrdno vemo, da je nastala pred letom 1440 kot okras portala, ki je vodil v prostore Malega sveta (Consilium minus), se zdi, če upoštevamo zgolj njeno likovno govorico, tudi zanjo najbolj sprejemljiv čas nastanka pred sredino Quattrocenta.48 Zato je še toliko bolj presenetljiv napis na dolgem svitku, ki ga angelska figura tako ostentativno razgrinja predse.49 V ostrem nasprotju z napisnim trakom, ki ga na podoben način drži v rokah Iustitija in na katerem je v gotski fakturi izklesan verz Iussi summa mei sua vos cuicumque tueri, je namreč na njem izpisano dvovrstično prozno besedilo v antični capitalis monu-mentalis quadrata, ki se glasi: CO •"J1 t-h to 1 CO t—H | d, CO a T c ^ o r-1 o C CO < C o O o w e 3 < O 2 XI >i CO o o 2 >> & 'C C O O CO 9* a 'C CO o ca c čj f-T O > 4)" U as T3 "cd > CL, ai t/i >N CD S "i* O CJ v „ K M OJ a > £ H o SH J* XJ 'S 3 > Q o ■D 3 Q «1 tl> ti E PIO • IVSTO ■ PROVIDOQ ■ RAG • SENATVI • SACRA • MENS | IVST[... ] PIETATEMQ • CIVNTO • VICIO • VACANTO • CAETERIS • SPECIMEN [... ]50 Toda čeprav ta nenadni črkopisni preskok iz srednjega veka v renesanso gotovo dokazuje, da je Iustitija starejša od stoječega angelskega lika, s tem še nikakor ni rečeno, da ju nujno loči daljše obdobje. Dejansko že bežna primerjava tega besedila z nekaterimi znanimi dubrovniškimi visokorenesančnimi napisi - na primer s tremi distihi pesnika Elija Lampridija Cervina (Crijeviča) na plošči v »Divoni« (1520) ali s spomenikom škofa in humanista Lodovica Becadellija (1557) na pročelju njegovega šipanskega dvorca - razločno pokaže, da ga od njih loči toliko razlik, kolikor sorodnosti ga veže z obema dokumentiranima ploščama Ciriaca d'Ancona.51 Medtem ko je za kvadratične kapitalke 16. stoletja značilna faktura, ki se zgleduje pri rimskih napisih zgodnje cesarske dobe, zelo pa skopari tudi z abreviaturami, saj teži k harmoničnemu skladju enako velikih znakov, v pismenkah na svitku angelske figure očitno odseva »republikanski« slog, ki še ne pozna apeksov, in se zaradi omejene površine na traku ne brani kompendijev (TO, DO, TE, CI, NTO) in suspenzij, na primer v besedah: PROVIDOQ(ue), RAG(useorum), PIETATEMQ(ue). Poleg tega tesno zvezo z napisoma v atriju Kneževega dvora (si. 4) in na Veliki fontani (si. 2) dokazujejo oblike posameznih pismenk in več identičnih okrajšav: vsa tri besedila poznajo nexus NT ali NTO v izrazih vacanto, praesentem in diligentia (gl. prilogi I in II), na enak način kot pri providoq(ue) je interpoliran O med R in V na Veliki fontani v besedi providentia, litterae insertae CI (na primer vido, specimen) pa se pojavita na spomeniku v preddverju dvora pri feliciss(imum) in pri civitatis. Epigrafska razčlemba besedila na napisnem traku torej ne ovira datacije figure okoli sredine 15. stoletja, kamor jo uvrščajo njene likovne značilnosti, saj odločno kaže, da smo po vsej verjetnosti naleteli še na tretji, doslej docela neznani napis, ki ga je za Dubrovčane skomponiral Ciriaco d'Ancona. S tem pa se to kratko besedilo uvršča med »inkunabule« svoje zvrsti, zato vsekakor zasluži tudi natančnejšo slogovno in vsebinsko analizo. Ob pozornejšem branju napisa nas najprej zbode v oči kontrast med izraznimi sredstvi v prvi in v drugi vrstici, ki na prvi pogled tudi sintaktično sploh ne učinkujeta kot soodvisna člena zaokroženega sporočila. Medtem ko zgornja vsaj pro forma posnema odrezavi slog rimskih posvetilnih in počastitvenih napisov (cf. e.g.: C/L 1. 721), ki v najkrajših verzijah sporočajo le ime naslovljene osebe ali ustanove v dativu in naziv posvetitelja ali donatorja v nominativu (včasih celo brez ustreznega predikata), se ta hotena lapidarnost v spodnji sunkovito sprevrže v rezko odločni ritem arhaizirajočega jezika rimskih zakonskih odločb, za katere so značilni nizi svečanih imperativov futura (e.g.: ciunto, vacanto).52 Takšne dvoplastnosti antični epigrafski spomeniki ne poznajo, torej gre za hibridno renesančno tvorbo, ki črpa iz dveh virov. Ker pa je Ciriaco v vseh svojih ohranjenih ali vsaj posredno izpričanih avtorskih epigrafih kljub preobloženemu besedišču, v katerega je rad vpletal redkejše in bolj povzdignjene pesniške izraze, grecizme in posamične neologizme, praviloma ostal zvest osnovnemu sintaktičnemu ogrodju izvirnih rimskih obrazcev, se ni mogoče otresti vtisa, da je ta stilna razcepljenost tudi vsebinsko utemeljena. '' Zato moramo, preden se bomo lotili interpretacije teksta kot celote, najprej ločeno ovrednotiti sporočilno vrednost njegovih sestavin. Opirajoč se zgolj na frazeologijo prvega dela bi lahko sklepali, da je napis votivnega značaja z naslovnikom v dativu. Toda formulacija Pio, iusto providoque Rag[useorum] senatui) ne dopušča takšne razlage, saj gre brez dvoma za tri pridevke SI. 5: Dubrovnik, Knežev dvor, kip IEPA BOYAH (1448/9?). Fig. 5: Dubrovnik, The Rector's Palace, Statue of the IEPA HOYAH (1448/9?). •fr*?!» CHw* ne- t, ImJU. »\fculp* iMfinprttHfnstrr BOYAH J E PA SI. 6: Risba kipa nekdaj na Tasosu, po Ciriacu d'Ancona (okoli 1475). Fig. fi: Drawing of a Statue once in Thasos, after Cyriacus of Ancona (about 1475; Oxford, Bodleian Library, Cod. Lat. Misc. d. 85, fol. 139v). SI. 7: Dubrovnik, Knežev dvor, napis na podstavku kipa s si. 5. Fig. 7: Dubrovnik, The Rector's Palace, Inscription on a base of the Statue (cf. Fig. 6). dubrovniškega senata. Tudi sorodnost z antičnimi votivnimi znamenji je zgolj navidezna in temelji le na učinku, ki ga ustvari kombinacija posrednega objekta v dativu in subjekta v nominativu, saj ta dva na rimskih nagrobnih, posvetilnih, počasitvenih in drugih napisih običajno zaznamujeta odnos med dvema privatnima osebama, odnos med dvema skupnostima oseb in odnos med skupino in posameznikom ali obratno.55 V našem primeru namreč služita povezavi konkretnega dubrovniškega Velikega sveta, oziroma njegovih članov, in docela abstraktnega pojma sacra mens. Takšno sestavo je antična epigrafska praksa omogočala samo na sakralnih spomenikih tedaj, kadar personificirani abstraktum nastopa kot božanstvo - numen (e.g. Victoria, Fides, Pax, Bonus Eventus et al.).56 Zato domnevamo, da je treba glede na kontekst besedo Mens vsaj v prenesenem smislu razumeti kot ime poosebljene Razumnosti. V prid tej interpretaciji govori še dejstvo, da je med abstraktnimi koncepti, ki so jih v poganskem Rimu častili kot božanska bitja, Mens vsaj v dobi republike zavzemala vidno mesto in je v delih latinskih avtorjev pogosto omenjena, torej bi zanjo lahko vedeli tudi zgodnjerenesančni humanisti. 7 Toda posvetilo božanstvu je na ustreznih antičnih napisih običajno oblikovano tako, da stoji v nominativu ime tistega, ki zaobljubni dar posveča, ime za numen pa v dativu (e.g. CIL 10. 3336: Deo magno et Fato Bono Valerius Valens ... votum solvit)-, v našem primeru je ta formula obrnjena na glavo: Pio, iusto providoq(ue) Rag(useo-rum) senatui Sacra Mens. Dubrovniški senat torej nastopa v pasivni vlogi naslovnika: subjekt stavka je poosebljena »Sveta Razumnost«. Ker je predikat izpuščen, nam značaj njenega odnosa do Velikega sveta razkrije šele vsebinska razčlemba druge vrstice. Ta del besedila, čigar poškodovana mesta lahko razen glagola na koncu dopolnimo brez težav, sestavljajo tri zapovedi: Iust(itiam) pietatemq(ue) ciunto, vido vacanto, caeteris specimen... Po vsebini je že na prvi pogled jasno, da nimamo opravka s pravim juridičnim besedilom, saj gre za splošna moralna načela pravičnosti (iustitia), spoštljivega odnosa do ljudi in pobožnosti (pietas), na katerih temelji zgledni človeški značaj brez madežev krivičnosti in pregreh (vitia). Vendar zaradi neosebnega načina izražanja z drugimi imperativi v tretji osebi plurala ni razvidno, komu so ta navodila namenjena. Odgovor na to vprašanje nam posredno ponuja paralelno mesto v Ciceronovem dialogu De legibus, po katerem sta očitno prirejeni druga in tretja »zapoved«. Ključno mesto, ki ga izsledimo v fingiranem »zakoniku« o rimskih magistraturah, govori namreč o prerogativah in dolžnostih senatorjev: Omnes magistratus auspi-cium iudiciumque habento, exque his senatus esto. Eius decreta rata sunto. Ast si potestas par maiorve prohibissit, senatus consulta perscripta servanto. Is o r d o v i t i o v a c at o; caeteris specimen esto. (Cic. leg. 3, 3, 10). Sodeč po tem, da so izpisane na svitku figure nad portalom, ki v sklopu Kneževega dvora vodi v dvorano Velikega sveta, so te besede očitno namenjene dubrovniškemu senatu. Gre torej za poziv dubrovniškemu patriciatu, naj bodo v najpomembnejšem državnem organu republike zastopani »moralno neoporečni vlastelini«, ki bodo lahko svetel zgled drugim meščanom. V tej luči je treba razumeti tudi prvo zapoved, ki leksikalno sledi arhaizirajočemu stilu drugih dveh, vendar zanjo doslej pri latinskih avtorjih še nismo našli izrecne vzporednice. Nedvomno aludira na odliki dubrovniškega senata, ki sta v zgornji vrstici posebej poudarjeni z atributoma pio, iusto. Tokrat sta ti tolikanj zaželeni lastnosti poudarjeni z veliko bolj plastično poetično metaforo, ki nam jo razkrije raba glagola ciere(cire).58 Ta se v okviru pomena »pokličem, pozivam« pojavlja tudi v smislu »zaklinjam nadnaravne sile ali božanstva, da bi si zagotovil njihovo pomoč« (e.g.: Iuv. 13, 31: hominum divumque fidem clamore ciamus; Stat. Theb. 1, 554: Phoebum laude ciet), torej si je treba predstavljati, da obe kreposti nastopata kot personificirani Iustitia in Pietas, ki naj ju senatorji prepričajo, da jim bosta v vseh preizkušnjah zvesto stali ob strani, (cf. e. g. Liv. 22, 14, 7; Val. Fl. 4, 549). Ti dve vrlini v takšnem kontekstu po vsej verjetnosti nista invocirani po naključju, saj sta, skupaj z Mens, spadali med pogosto omenjena rimska numina z določeno družbeno vlogo v politični sferi.59 Zato ni izključeno, da zlasti Pietas pomeni precej več kot zgolj pobožnost v ožjem srednjeveškem smislu, torej tudi vdanost svojemu rodu (Cic. leg. 2, 55), domoljubno pripadnost državi (Cic. rep. 6,16) in pravično usmiljenje (cf. e. g.: Val. Max. 5, 4, 7).žo Ko vsa spoznanja, do katerih smo prišli z ločeno analizo posameznih prvin napisa, strnemo v enotno sporočilo, se nam razkrije tudi sprva docela nejasna vloga »Svete Razumnosti« (Sacra Mens) v odnosu do dubrovniškega senata, ki jo sugerirata dativ in nominativ v zgornji vrstici. To je treba očitno razumeti kot nujno uvodno pojasnilo, ki nam razloži, na koga je serija »zapovedi« naslovljena in kdo jih je zaukazal: Sacra Mens torej opravlja vlogo modre svetovalke. Potemtakem lahko celotno besedilo na svitku angelske figure z dobršno mero verjetnosti transkribiramo v obliki: Pio, iusto providoq(ue) Rag(useorum) senatui Sacra Mens: | »Iust[itiam] Pietatemq(ue) Qiunto, vicio vacanto, caeteris specimen [sunto]! Kar bi lahko po smislu prevedli približno takole: Predanemu, pravičnemu in preudarnemu senatu Dubrovčanov Sveta Razumnost (naroča): »Naj (senatorji) pozovejo Pravičnost in Pobožnost, naj bodo brez greha, drugim za zgled«! Zgolj z vsebinsko razčlembo latinskega teksta pa še ni mogoče odgovoriti na cel sklop vprašanj, povezanih z angelsko figuro, saj sporočilo »svete Razumnosti«, ki nam ga ponuja v branje, dopušča dve razlagi o njeni vlogi. Po eni strani bi lahko kip razumeli le kot podobo anonimnega angela, ki je v Dubrovnik prinesel sporočilo »Svete Razumnosti«, torej bi morali poosebljenje Mens interpretirati kot čisto besedno figuro. Po drugi strani pa napis ne izključuje možnosti, da krilata podoba uteleša »sveto Razumnost«, ki da in persona iz svoje niše neprestano nagovarja mimoidoče dubrovniške senatorje, kadar se zbirajo na posvet. Oporo v prid tej razlagi ponuja zlasti lik sedeče Iustitije, ki je prav takšno vlogo igrala pred vrati v urade Malega sveta, saj so v heksametru na njenem svitku nedvomno zapisane njene besede: »Srž mojega ukaza je, da ščitite pravice vsakega posameznika!« (Iussi summa mei, sua vos cuicumque tueri).61 Ker pa stoječa dekliška postava nad portalom Velikega sveta razen kril nima nobenega atributa, s pomočjo katerega bi jo lahko povsem zagotovo razlagali kot utelešeno personifikacijo, bi to ostala slej ko prej le vabljiva hipoteza, če ne bi bila soha na podstavku opremljena z dodatnim napisom (si. 7). Šele nedavno je Igor Fiskovič opozoril, da sta na ozkem podiju, podprtem z vrtinčastimi gotskimi listi, na katerem figura stoji, v neokretnih kapitalkah vklesani dve grški besedi: I E P A B O Y A H. Ne da bi se spuščal v podrobnejšo analizo, je namignil, da gre morda za aluzijo na dubrovniški senat.62 ! EPA -.J&oYAB« Beseda PouXrj, ki lahko sama po sebi pomeni tako »nasvet« (Hes. erg. 264) ali »sklep« (Horn. II. 2, 53) in abstracto, kot tudi konkretni »zbor svetovalcev« oziroma »državni svet«, zlasti v Atenah, kjer je označevala svet petstoterice (e. g. Plat. Phaidr. 256) in prostor, kjer se je le-ta sestajal (Aristoph. Vesp. 590), načelno ustreza takšnemu sklepanju, saj jo posamezni grški pisci uporabljajo celo kot sinonim za rimski senat (e. g. Dion. Hal. ant. 6 , 69).63 Vendar zato še ne kaže prenagljeno sklepati, da napis označuje zgolj dostop v dvorano Velikega sveta, saj bi ga v tem primeru upravičeno lahko pričakovali na vidnejšem mestu, prejkone na samem portalu ali ob njem.64 Toda grški besedi nastopata docela ločeno na bazi kipa, s čimer jima je zagotovljena določena avtonomnost, saj bi po splošno veljavnih pravilih na tem mestu prej pričakovali ime upodobljenega lika (si. 5,7). Potemtakem ni izključeno, da figura z oznako lega fSouXfj zavestno obuja spomine na alegorično predstavo o poosebljenem »Svetu« klasične grške polis, ki jo poznamo od konca 5. stol. pr. n. št. dalje v Atenah, kasneje pa nanjo, tudi s pridevkom tega, občasno naletimo na novcih nekaterih maloazijskih mest na območju nekdanje selevkidske države.65 V tej funkciji grški napis dokončno spodnese prevladujoče mnenje, da soha predstavlja »običajnega« angela, obenem pa nam zastavlja tudi vprašanje, v kolikšni meri se to njeno »helenizirano« ime prekriva še s pomenskim območjem, ki ga zaobseže personificirana »Sveta Razumnost«. Toda preden se lotimo iskanja njunih stičnih točk, je treba skrbno pretehtati, ali obči kulturnozgodovinski dejavniki sredi 15. stoletja sploh že dopuščajo tako učeno aluzijo na klasični grški politični imaginarij. V nasprotju z nekaterimi bolj prilagodljivimi poganskimi personifikacijami latinskih abstraktnih pojmov, ki so se ohranile v krščanski preobleki skozi ves srednji vek, namreč niti Mens niti Bou^ nista preživeli zatona antične civilizacije, saj ju, kot vse kaže, celo poznejši renesančni mitološki priročniki ne poznajo.66 Ker se je že v antiki BouXfj pojavljala razmeroma poredko in je bila tudi geografsko ujeta v ožji okvir matične Grčije in heleniziranega vzhodnega Sredozemlja in ker je klasični avtorji ne omenjajo niti z besedo, bi tudi tisti humanisti na Zahodu, ki jim je bila dosegljiva poglobljena grška izobrazba, lahko zanjo izvedeli edinole v primeru, da bi jih kdo opozoril na avtentične antične likovne upodobitve in na dopolnjujoča epigrafska pričevanja.67 Zato - upoštevajoč vse že znane okoliščine - upravičeno lahko domnevamo, da gre tudi tokrat za doslej prezrto sled, ki jo je za seboj v Dubrovniku pustil Ciriaco d'Ancona, saj je ta pri sodobnikih užival nesporen sloves najboljšega poznavalca »helenskih starožitnosti«.68 Pravilnost takšnega sklepanja potrjujejo literarna in slikovna pričevanja o njegovih popotnih vtisih s križarjenja v egejskem prostoru v letih 1444 in 1445, ki sta jih na podlagi raztresenih sekundarnih virov v novejšem času objavila in opremila s kritičnim aparatom Charles Mitchell in Edward Bodnar.69 Proti koncu leta 1444 se je Ciriaco nekajkrat mudil na otoku Tasos, kjer je bil gost princa Francesca III. Gattilusija iz genovežanske rodbine, ki ji je otok pripadal od leta 1414.70 Prvič se je tam izkrcal 11. novembra 1444, ko je poleg antičnih ruševin starega Tasosa in številnih epigrafskih spomenikov njegovo pozornost pritegnila zlasti celopostavna plastika v pristanišču, ki jo je opisal z besedami: Statua maromorea et eximia arte fabrefacta apud Thasii portus vestibulum nuper a Francisco Gatalusio principe erecta. Olim vero Thasiorum consilii simulacrum fuisse sua ad basim insculpta antiqua inscriptione patet,71 To besedilo je očitno nastalo kot komentar k izgubljeni izvirni Ciriacovi risbi kipa z napisom, ki nam ga najstarejši ohranjeni apograf, kodeks iz zapuščine Giovannija Aurispe (Rim, Biblioteca Casantese 3636), iz katerega je bil list z ilustracijo iztrgan, ne sporoča, pač pa se nam je ohranil v prepisu, ki izdaja roko Feliceja Feliciana (Treviso, Biblioteca Capitolare, I, 138), kjer sta za glagolom patet dopisani besedi I E P A BOYA H.72 Upodobitev same figure je izpričana le v dveh, med seboj tesno povezanih delih, ki vsebujeta tudi Collectanea Cyriacana: v zborniku florentinskega humanista Bartolomea Fonzija (Bartholomeus Fontius), ki ga je Fritz Saxl poimenoval Liber monumentorum Romanae urbis et aliorum locorum (okoli 1475; Oxford, Bodleian Library, Cod. Lat. Misc. d. 85, fol. 139v) in v rokopisu, ki je pripadal njegovemu učencu Francescu Pandolfiniju (Firenze, Biblioteca Laurenziana, Laur. Ashb. 1174, fol. 119v), nastalem okoli leta 1480. V obeh je pod besedilom, ki ga poznamo iz drugih virov, upodobljena sedeča ženska postava z ustreznim napisom na širokem podnožju (si. 6). Od bokov navzdol in prek desne rame jo pokriva draperija, sicer pa je gola. Posebno natančno je izdelana glava, ki jo oblivajo igrivi kodri, iztegnjeni roki pa sta bili že odlomljeni.73 Obe risbi, iz katerih očitno odseva ista izgubljena predloga, vsekakor dovolj zgovorno pričata, da si Ciriaco na Tasosu ni zapisal le napisa enake vsebine, kot ga preberemo na podstavku dubrovniške krilate figure, ampak tudi dokazujeta, da je že prvotno šlo za oznako imena kamnite sohe ženskega lika, ki je predstavljal personificirano BovXrj antičnega Tasosa. Zato se zdi več kot verjetno, da je prav to izjemno arheološko odkritje bolj ali manj neposredno povzročilo pomensko meta-morfozo angelskega bitja v reinkarnacijo grškega »svetega Sveta« v Kneževem dvoru, kar postavlja na solidne temelje tudi domnevo, da sta tako latinski tekst na svitku kakor tudi titulus na podnožju kipa soodvisni Ciriacovi domislici. Preden bomo poizkusili zopet spojiti posamezne člene v spoznavni verigi, ki veže Ciriacovo srečanje z antično soho s ponovno oživljeno pogansko personifikacijo v dubrovniški vladni palači, pa se velja ustaviti še ob potencialni dokumentarni vrednosti novoodkritega napisa 'Ieya BouXrj za klasično arheologijo, ki popotniku iz Ancone tudi sicer dolguje mnoga zelo dragocena pričevanja o danes močno okrnjenih ali izginulih antičnih spomenikih.74 Risba po fragmentarnem reliefu: Boule ob boginji Ateni, Atene, Narodni muzej (4. st. pr. n. š.). Drawing after a Fragmentary Relief: BouXyj Escorting the Godess Athena, Athens, National Museum (4"1 Century B. C.) Sodeč po upodobitvah v Fonzijevem in Pandolfinijevem kodeksu, ki v vseh bistvenih potezah gotovo dovolj zvesto sledita izgubljenemu originalu, je soha, na katero je Ciriaco naletel na Tasosu, v okviru drugih izpričanih likovnih predstavitev personifikacije BovXrj pomenila veliko ikonografsko posebnost. Širokogrudno razgaljena sedeča ženska figura se zdi namreč le težko združljiva z dostojanstveno stoječo postavo, ki je redno dostojno oblečena v hiton in himation (e. g. slika/risba v tekstu), kakršno poznamo z atiških reliefov in se je obdržala tudi na poznejših novcih maloazijskih mest.75 Že Bernard Ashmole je ugotovil, da njena podoba bolj spominja na enega izmed helenističnih figuralnih tipov, ki ga je verjetno treba povezati z neko različico sedeče boginje Afrodite, pogosto pa ga privzamejo tudi liki nimf. Njegove korenine lahko iščemo v grški umetnosti sredine 4. stoletja pred n. št., splošno razširjen pa je bil v rimskem cesarskem obdobju.7e Takšno podobo o BouXr'| je mogoče razložiti na več načinov. Ker Ciriaco posebej poudarja, da je njen kip v pristanišču šele nedavno (nuper) postavil princ Francesco Gattilusio, bi bilo sicer možno, da bi ga šele takrat položili na podstavek z napisom, ki bi imel prvotno drugo funkcijo, čeprav sta bila tako napis kot tudi plastika nedvomno antičnega izvora. Dvomljivo je torej le, ali so figuro poistovetili s 'lega BouXrj šele v prvi polovici 15. stoletja, ali pa gre za edino pričo o tem, da se je klasična atenska predstava o BouXrj kot strogi matroni pozneje vsaj enkrat umaknila bolj mladostni inačici - morda tako, da se je zlila s podobo nimfe, ki je prvotno personificirala otok ali mesto Tasos.77 Čeprav je Ashmole, ki previdno dopušča obe varianti, bolj naklonjen prvi razlagi, marsikaj vendarle potrjuje hipotezo, da je napis nastal za izvirno podnožje. Upravičeno se namreč sprašujemo, ali bi lahko Gattilusio, če ne bi bil seznanjen z ustrezno antično personifikacijo, sploh podprl takšno kombinacijo. Poleg tega bi lahko pogojno sklepali, da je cilindrični predmet ob desni nogi figure pravzaprav šatulja za hranjenje svitkov (capsa), ki bi se kot atribut vsekakor bolj podala poosebljenemu mestnemu svetu kot pa kakšni nimfi.78 Seveda se ob tem sprašujemo, kdaj je ta zanimiva ikonografska novotvorba nastala. Ker je lik sam po sebi mogoče tipološko uvrstiti zgolj okvirno v helenistično likovno tradicijo s trdoživimi poganjki v dobi rimskih cesarjev, saj sekundarna risba, stilizirana po renesančnem okusu, ne omogoča detajlne slogovne analize, bi lahko pomembno oporo za njeno datacijo nudil prav napis na podiju. Žal pa nam ohranjeni zapisi v kodeksih še zdaleč ne prinašajo grafično natančne podobe izgubljenega izvirnika; v Fonzijevem rokopisu je oblikovan z lepimi, enakomerno razporejenimi kapitalkami, v Pandolfinijevem pa gre za hibridno mešanico kapitale (I, P, A, A, H) in minuskule ((3, e, o, d). Obeh humanistov pač ni zanimala oblika črk, ampak le vsebina napisa, zato sta njuni pričevanji za epigrafsko analizo docela neuporabni.79 Bolj plodne rezultate pa bi utegnila dati razčlemba dubrovniškega napisa, ki je po vsej verjetnosti nastal kmalu po odkritju grškega originala in je predlogo zanj nedvomno izdelal Ciriaco sua manu, torej jo je kamnosek po svojih močeh gotovo tudi oblikovno prenesel v kamen. Ker več ohranjenih Ankonitančevih prepisov grških epigrafskih besedil priča, da je pogosto na papirju skrbno ohranjal tudi formalne značilnosti posameznih pismenk, ni povsem nemogoče, da zapis na podiju krilate postave v Dubrovniku kljub grobi izvedbi vsaj v bistvenih potezah odslikava podobo grškega izvirnika bolj zvesto kot vsi drugi viri, s katerimi trenutno razpolagamo. To na prvi pogled zelo drzno domnevo podkrepljuje nenavadna kaligrafija posameznih znakov (si. 7), ki učinkujejo v primerjavi z grškimi pismenkami klasičnega kova, kakršne so se vzporedno z latinsko kvadratično kapitalo v renesančni Italiji ustalile že kmalu v drugi polovici Quattrocenta, docela nekorektno.81 Črke med seboj nikakor niso usklajene po velikosti, v nasprotju z obema zapisoma na risbah haste pri E in H niso sklenjene, posebno pa izstopajo izumetničeni polžasti zavoji pri P in pri B in nesorazmerno dolgi repati apeksi pri A in A. Čeprav nekatere izmed teh posebnosti izsledimo tudi na Ciriacovih epigrafskih falzifikatih, s katerimi je nekajkrat oskrbel svoje humanistične znance, to še ne izključuje vseh možnosti, da gre v Dubrovniku za ohranjanje ortografije izvirnika, ne pa zgolj za spajanje antičnih pismenk iz različnih virov.8" V tem pogledu ima svojo težo zlasti ugotovitev, da oblika vseh znakov tokrat dopušča časovno opredelitev v isto razvojno stopnjo grške pisave. E in H s horizontalno potezo, ki ni spojena z vertikalama, se pojavljata v poznejših helenističnih različicah in se obdržita v cesarskem obdobju, sicer nista časovno ožje določljiva, pač pa to velja za A s konkavno usločenima hastama in navzdol prelomljeno prečnico. Ta namreč, tako kot polžasti zavoji pri P in B, ustreza kaligrafski modi iz obdobja principata, o čemer priča nekaj napisov, najdenih tudi na Tasosu: na primer spisek teorov (IG XII/8 327) iz 2. ali 3. stoletja v Louvreu.83 Zanimivo je, da bi se datacija napisa v razponu med drugo polovico 1. stoletja do začetka 3. stoletja n. št. lepo skladala tudi z istočasno razširjenostjo ustreznega figuralnega tipa na območju celotnega imperija.84 Poleg tega, da pogojno odpira nove možnosti za kronološko opredelitev pozno-helenistične likovne preobrazbe atenske politične personifikacije klasične dobe, je dubrovniški grški napis ključnega pomena za razumevanje gotske figure, s katero je tako neločljivo povezan, saj s svojimi pomenskimi implikacijami odstira zanimiv pogled v miselne procese, ki jih je sprožilo nenadejano soočenje z upodobitvijo docela pozabljenega antičnega koncepta v Ciriacovi glavi. Kip iz Kneževega dvora je torej tudi v širšem okviru renesančnega idejnega oplajanja v grško-rimski duhovni dediščini eden izmed redkih primerov, kjer lahko sledimo konkretnim pobudam ob rojstvu novega ikonografskega motiva, ki se nam ob natančni analizi razkrije v vsej svoji večplastnosti. Ko smo spoznanja o funkciji in pomenu zapisa na bazi angelskega lika primerjali z rezultati vsebinske razčlembe teksta na svitku, se je razločno pokazalo, da je treba njuno stičišče iskati v smiselnem zlitju personifikacij 'lepa Bou/aj in Sacra Mens: obe namreč služita za njegovo identifikacijo. Po tem lahko presodimo, da sta se v krilati dekliški postavi njuni imeni spojili v eni sami osebi. Ker BouXij in Mens - sodeč po pričevanjih, s katerimi razpolagamo danes - v antiki nista nikoli nastopali le kot variantni obliki istega poosebljenega pojma, ampak docela samostojno, domnevamo, da ju je samovoljno poistovetil šele Ciriaco, ker je morda želel po analogiji z legitimnimi grško-rimskimi pojmovnimi pari - kakršna sta, na primer, NCxr) in Victoria ali Etgrjvr) in Pax - dubrovniško figuro obogatiti z dvojno identiteto. Pri tem je treba opozoriti še na dejstvo, da se Mens v takšni vlogi predstavlja le implicitno, v kontekstu besedila na napisnem traku, medtem ko je lik z oznako na podnožju eksplicitno poimenovan 'lega BovXfj, torej ima kot razpoznavni znak grška različica gotovo večjo težo. Zato je malo verjetno, da bi bila dopisana pozneje, zgolj kot dodatni komentar k ločeno zasnovanemu latinskemu besedilu, ampak lahko z dobršno mero verjetnosti domnevamo, da je bila soha že od vsega začetka zasnovana kot upodobitev »Svetega Sveta« z vzporednim nazivom »Sveta Razumnost«. Potemtakem latinsko besedilo ni kar najtesneje povezano le z grškim napisom na njenem podstavku, ampak na svojstven način v njem odmeva tudi Ciriacova interpretacija kipa na Tasosu, za katero je bil doslej edini vir le skopi komentar, ki si ga je - po vsem sodeč - zabeležil že in situ, novembra 1444. Vendarle primerjava med obema pokaže precejšnji vsebinski premik, ki terja podrobnejšo obrazložitev. V kratkem opisu antičnega kipa 'lega BouXf) Ciriaco po svoji ustaljeni navadi najprej poroča o tem, kje in v kakšnih okoliščinah ga je odkril, opozori pa tudi na njegove likovne kvalitete. Kako si je razlagal samo figuro, lahko razberemo šele iz drugega stavka, v katerem ugotavlja, da je predstavljala Thasiorum consilii simulacrum. Ker je genetiv consilii v zvezi s simulacrum (»podoba, upodobitev, kip«) očitno treba razumeti kot genetivus explicativus, ni dvoma o tem, da je z besedo consilium prevajal grško ime personifikacije BovXrj, izpisano na podstavku (... sua ad basim insculpta antiqua inscriptione patet\), pri čemer bi se lahko oprl na katerikoli standardni glosarij (e. g. Paul. Fest. 36: PouXfj quod consilium dicitur Latine).85 Toda semantično območje, kjer se prekrivata termina |5ouXrj in consilium, zaobsega več pomenskih odtenkov, zato nam šele odnosnica Thasiorum pove, da je soha v Ciriacovih očeh upodabljala »svet otočanov Tasosa«. Dvomljiva ostaja le prava niansa izraza consilium v ožjem smislu, saj so se že v antiki zabrisale meje med njim in - etimološko sicer raznorodno - besedo concilium (cf. e. g. Varro. ling, lat. 6, 43).86 V našem primeru kontekst dopušča dve razlagi, pač glede na to, da Thasiorum lahko nastopa kot genetivus possesivus ali pa kot genetivus subiectivus. Torej bi lahko sedeči ženski lik poosebljal »svet mesta Tasos« kot ustanovo ali pa »sklep« oziroma »odlok« tega upravnega organa. Vsaj prva inačica bolj ali manj ustreza tudi ožjemu političnemu pojmovanju personificirane BouXij v antiki, zato ni izključeno, da se je Ciriaco pri latinski formulaciji Thasiorum consilium oprl tudi na grške napise, ki si jih je julija 1444 zapisal v Perintu.87 Če bi sodeč po tej analogiji domnevali, da si je dubrovniško angelsko figuro, ki je na podnožju opremljena z istim nazivom, zamislil v enaki vlogi, bi jo torej lahko imenovali Raguseorum consilii simulacrum. Toda latinsko besedilo na svitku dokazuje, da je funkcija tandema BouXfj in Mens v Kneževem dvoru bistveno drugačna. Niz »zapovedi« v drugi vrstici nas opozarja, da to krilato bitje nikakor ne more poosebljati Velikega sveta niti nastopati kot njegov glasnik, saj mu - ravno nasprotno — daje svoje nasvete, s čimer je dubrovniški senat postavljen v podrejeni položaj. Angelska figura je torej identična s svojo grško antično prednico le po imenu, ni pa podedovala tudi njene vloge, kakršno je imel v pomenskem obsegu enačbe PouXf\ = consilium Ciriaco v mislih ob prvem srečanju z upodobitvijo »svetega Sveta«. Ker nastopa kot suverena svetovalka, se smiselno bolj približuje pojmovnemu območju »nasvet, svet, nauk«, kjer se latinski in grški termin pogosto srečujeta kot sinonima in abstracto (cf. e. g.: Hes. Erg. 266 - Gell. 4, 5, 5).88 V tem kontekstu nam pri iskanju njene identitete pomaga atribut tegd, ki mu Ciriaco na Tasosu ni posvečal večje pozornosti, saj bi lahko - morda prav iz rekla fj lega av^povArj - iz njega pognale prve kali za razlago »svetega Sveta«, ki bi ustrezala italijanskemu buonconsiglio. Obenem adjektiv tego? potrjuje tudi tezo, da je latinska personifikacija Mens v Dubrovniku zavestno priličena grški BouXfj, saj je bil z njo v Ciriacovih očeh neločljivo povezan že na prvotnem napisu, medtem ko se istoznačni pridevnik sacer ob Mens, kadar ta v antičnem izročilu nastopa kot numen, ne pojavlja - izpričana je le zveza bona Mens (Prop. 3, 24, 19; C/L 9. 3910; 10. 472, 1550). Čeprav nam ta posredna vez še ne razkrije skupnega imenovalca personificirane Razumnosti in poosebljenega Nasveta, lahko torej sklepamo, da (3ouXfi tokrat ne zastopa ožje določljivega stvarnega imena mestne skupščine kot na Tasosu (nomen concretum), ampak se je povzpela na raven občega pojma (nomen abstractum). Šele na tem tiru je namreč lahko trčila ob čisto abstraktno pojmovno območje termina Q1 mens. Glavna ovira za zlitje obeh samostalnikov je v tem, da besedi povA.fi in mens nikakor nista sinonima. Zato se najprej vprašamo, zakaj ni Ciriaco v latinskem besedilu uporabil istega izraza kot na Tasosu, torej »Sacrum Consilium«, saj bi tako figuro nedvoumno tudi ikonografsko opredelil kot podobo Nasveta. Nepremostljiva težava se skriva v samem bistvu personifikacije kot metafore ali kot likovne upodobitve. Čeprav consilium veliko bolje pokriva pomenski obseg (kwAfj, kadar jo pojmujemo le kot besedni znak, v takšnem kontekstu z njo a priori ni več združljiv, ker ga od nje loči drugačen slovniški spol. Prav skladnost glede na genus pa je za poistovetenje dveh personifikacij bistvenega pomena, saj gramatični spol poosebljenega pojma odloča o »naravnem« spolu vsakokratne antropomorfne predstave.112 BovArj je pač femininum, zato jo je mogoče kot osebo identificirati le z latinskimi substantivi ženskega spola. Toda čeprav consilium po svoji naravi kot netrum ni mogel privzeti nase podobe dekliškega lika, se zdi, da je Ciriacu služil kot tertium comparationis, ki je omogočil pomensko navezo Mens na grško BouArj. Consilium in mens se sicer ne dotikata v pomenu »nasvet, nauk« kot consilium in PouArj, pač pa se pogosto dopolnjujeta in prelivata kot oznaki za »razumnost, preudarnost, razsodnost« (e. g.: Lucr. 3, 139: consilium, quod nos animum mentemque vocamus; cf. Liv. 9, 2, 11; 28, 28, l).93 Pri tem je consilium iz oznake za posamični nasvet prerasel v termin »svetovalna sposobnost«, ki lahko človeka opominja (cf. Sen. clem. 2, 6, 1) ali pa odloča o njegovih dejanjih (cf. Cic. inv. 1, 36) in se harmonično združil z glavno funkcijo razumnosti, o kateri pravi še Izidor Seviljski, da omogoča ločevanje dobrega in zla (Isid. diff. app. 177: mens qualitas est, quae bona aut mala potest referri ad cogitationem). Prav v takšni vlogi pa se nam angelska figura pokaže s svojim nagovorom senatorjem, v katerem priporoča kreposti (Pietas, Iustitia) in želi od njih odvrniti pregrehe (vitia). Presenetljivo je le dejstvo, da Razumnost tokrat ni poimenovana z imenom Prudentia, ki ga je kanonizirala srednjeveška sholastika v skupini štirih kardinalnih kreposti in s katerim se je ustalila kot ženski lik s stalnimi atributi (kača, ogledalo) v likovni umetnosti.95 Takšen odklon od tradicionalnih predstav, ki jih renesansa nikakor ni zavrgla, je še toliko bolj nenavaden, ker je v našem primeru splošno znani koncept, pojavljajoč se v številnih oprijemljivih upodobitvah, zamenjala poosebitev Mens, o kateri si na podlagi antičnih virov ni bilo mogoče ustvariti zelo plastične podobe, saj jo ti omenjajo le v dveh kontekstih: v zvezi z rojstvom njenega kulta v republikanskem Rimu in kot primer personifikacije abstraktnega pojma v okviru filozofsko-religioznih traktatov.96 Zato sklepamo, da gre za enkratno vračanje ad fontes, pri katerem je treba upoštevati tako Ciriacovo osebno nagnjenje k oživljanju antike in njegovo razgledanost v rimski književnosti, kakor tudi zunanje okoliščine, ki so takšen pojav omogočile v danem času in prostoru. Kljub temu, da ob tako kompleksni problematiki še zdaleč ni mogoče dokončno odgovoriti na vsa vprašanja, se vendarle že kažejo obrisi aktualnih politično-zgodo-vinskih dogodkov, ki bi lahko neposredno vplivali na izbor nenavadnega imena za dubrovniško personifikacijo »Svete Razumnosti«. Odgovor na vprašanje, zakaj v Kneževnem dvoru Iustitio namesto njene običajne družice Prudentije spremlja poosebljena Mens, se nakazuje že v poročilih antičnih piscev o rojstvu njenega kulta v republikanskem Rimu. Podobno kot mnoga druga »abstraktna božanstva«, ki so poosebljala rimske kreposti (e. g .Virtus), je tudi Razumnost dobila svoj tempelj v kritičnem trenutku, ko je bila državi najbolj potrebna: po katastrofalnem porazu pri Trasimenskem jezeru leta 217 pr. n. št., ki ga je zakrivila prav ošabna nerazsodnost (dementia) konzula Gaja Flaminija (cf. e. g.: Liv. 22, 9, 10; 23, 31, 9; Val. Max. 1, 6, 6).97 Že Plutarh, ki med drugim poroča, kako so njeno svetišče obnovili v času spopada s Cimbri in Tevtoni (115 pr. n. št.), poudarja, da so se Rimljani zatekali po pomoč k božanski Mens zlasti takrat, kadar jim je grozila nevarnost neposredne sovražne invazije, ki je vedno terjala kar največjo razsodnost pri političnih in vojaških odločitvah v senatu (Plut. mor. 318e; Cf. Lact. 1, 20, 13). O tem, da je Ciriaco d'Ancona vedel za posebne okoliščine, ki so botrovale čaščenju »Preudarne Razumnosti«, ne kaže podvomiti, saj vemo, kako pozorno je prebiral Ovidijev vpesnjeni rimski koledar Fasti, ki ga je že leta 1427 lastnoročno prepisal za osebno rabo (Cod. Vat. Lat. 10672).99 Ob branju Ovidijevih verzov o prazniku Mens, 8. juniju, je lahko podoživljal mračno vzdušje, ki je terjalo njeno pomoč, ko je bil Hanibal »ante portas« (Ov. fast. 6, 241-246): Mens quoque numen habet, Mentis delubra videmus vota metu belli, perfide Poene, tui. Poene rebellaras, et leto consulis omnes attoniti Mauras pertimuere manus. Spevi metus expulerat: cum Menti vota senatus suscipit et melior protinus illa venit. Prav plastična pesniška podoba o »mavrskih hordah« (v. 244) Kartažanov, pred katerimi se je mesto Rim po usodni bitki, ki jo je v prid sovražnika odločila tudi konzulova smrt (v. 243), streslo v paničnem strahu (v. 244; cf. Liv. 22, 7, 1-14), pa nas živo spominja na podobno razpoloženje, ki je nastalo v času, ko se je Ciriaco mudil v Grčiji zaradi odločilnega spopada zadnje »križarske« armade krščanskega Zahoda s Turki pri Varni 11. novembra 1444. Tudi v tej bitki je zaradi lastne nepremišljenosti padel vrhovni poveljnik, ogrsko-poljski kralj Ladislav. Temu je sledil popoln poraz, s katerim je v nekaj letih dokončno splahnelo upanje, da bo mogoče Bizanc rešiti pred osmansko okupacijo.100 Ker poleg tega marsikaj govori celo v prid hipotezi, da je bil Ciriaco kot vsaj napol uradni poslanec papeža Evgenija IV. neposredno vključen v diplomatsko dejavnost, povezano s pripravami na to vojaško operacijo, in ker je znano, v kako težkem položaju se je znašel po katastrofi pri Varni in turških zmagah na Peloponezu (1447) in na Kosovem polju (Hunyadijev poraz, 1448) Dubrovnik, saj je lahko pričakoval sultanove povračilne ukrepe, ker je sodeloval v protiturški koaliciji, ni izključeno, da so se njegovi »senatorji«, zbrani v Velikem Svetu, zavestno odločili, da za svojo nemo svetovalko, zgledujoč se pri Rimljanih, izberejo personificirano Mens (cf. Ov. fast. 6, 245-246).' 1 Tako nam je dubrovniška krilata figura razkrila še en vidik zgodnjerenesančnega spogledovanja z antiko, v katerem se za historično aluzijo skrivata stiska dubrov-niške mestne komune in tesnoba posameznika, ki ga je še posebej skrbela usoda helenskega sveta, Ciriaca d'Ancona. Obujanje imena pozabljene rimske »boginje« se lepo sklada s tistim nostalgično romantičnim podoživljanjem poganskih mitičnih bitij, ki odmeva tudi v njegovem sanjarjenju o srečanju z morskimi nimfami med plovbo na Ainos ali pa v »molitvah«, s katerimi je ogovarjal svojega genija varuha, Merkurja; na primer... alme Mercuri, nec non viarum itinerumve optume dux, qui tuo sanctissimo numine nostrum undique mentem animumque fovisti!... ita, noster inclite geni... nostrum omne deinceps per orbem iter tutum, felix, faustum atque beatum dirigere... etc.102 Toda med Ciriacovimi besednimi kaskadami, ki jih je bilo mogoče vedno upravičiti zgolj kot fiktivno poetično igro, in med soho, ki stoji na javnem mestu in nosi ime božanstva, ki so mu v predkrščanskem Rimu prinašali darove, je precejšnja razlika, saj je kip nedvomno veliko bolj izpostavljen očitkom, da gre za prikrito idolatrijo. Zato lahko upravičeno domnevamo, da Mens v kneževnem dvoru nastopa v ne'kakšni ontološko modificirani funkciji, ki je bila vsaj pogojno združljiva s srednjeveško krščansko »eksegezo« grško-rimskega panteona. Ta je potekala po treh glavnih načelih: na poganske bogove je treba gledati kot na zgodovinske osebe iz davne preteklosti, ki so jih zaradi izjemnih zaslug za človeštvo kasneje častili kot nesmrtnike, predstavljajo pa lahko tudi kozmične sile ali alegorične prispodobe, za katerimi se skriva globlji moralni pomen.103 Lep primer za prvo interpretacijsko zvrst v Dubrovniku je že omenjeni Eskulapov kapitel s spremljajočim napisom.104 Poosebljeni abstraktum seveda že po svoji naravi terja drugačno razlago, saj ni povezan s pripovednim mitom. Alegorično interpretacijo nakazujejo zanj že antični avtorji. Tako, recimo, Cicero na več mestih tudi Mens razlaga kot bitje, ki zastopa enega izmed aspektov višje božanske sile (cf. e. g. Cic. nat. 2, 61: ... res ipsa in qua vis inest maior, sic appellatur, ut ea ipsa nominetur deus...), zlasti dobro lastnost, s katero se človeku odpira pot v nebo (Cic. leg. 2, 8: ...olla propter quae datur homini adscensus in caelum (scil. colunto): Mentem, Virtutem, Pietatem.. ,).105 Toda že če se spomnimo na znameniti spor o oltarju boginje Zmage (Victoria) med Kvintom Avrelijem Simahom in svetim Ambrozijem v rimski senatski zbornici leta 384, se dodobra zavemo, kako občutljivo dogmatično vprašanje bi lahko pri dlakocepcih sprožila podoba utelešene Mens s čisto poganskimi koreninami tudi še v poznem srednjem veku.106 Seveda lahko danes le ugibamo, kako bi njen obstoj Ciriaco zagovarjal pred takratnimi Dubrovčani. Vsekakor ni izključeno, da so vsaj posvečeni izbranci med njegovimi humanistično usmerjenimi prijatelji videli v tem »angelskem liku« nekakšen domišljijski portret sicer nevidne ideje, višjega bitja, ki nastopa v vlogi posrednika božje volje na zemlji.107 Ker Mens nastopa predvsem kot svetovalka senatorjem, pravzaprav igra sorodno vlogo kot angeli-poslanci.108 V tej zvezi velja še posebej opozoriti na neoplatonistično razlago personifikacij, ki jo je razčlenil zlasti Ernst Gombrich. V svojih študijah zagovarja namreč zanimivo tezo, da podobe poosebljenih pojmov za poznosrednjeveškega, renesančnega ali baročnega interpreta včasih niso goli koncepti, ampak bitja, ki prebivajo v kozmičnih obročih, hipostazah, razpetih med zemeljskim svetom, ujetim v snovne oblike, in nedojemljivo sfero čiste inteligence.109 V prid takšni razlagi dubrovniške Mens po svoje govori tudi dejstvo, da je bil Ciriaco d'Ancona dober znanec slavnega bizantinskega filozofa Georgija Gemistona Pletona (1355-1452), ki ga je kmalu po tem, ko je na Tasosu odkril kip 'lega BouXfj, obiskal v Mistri na Peloponezu. Skupaj s tem pobornikom platonistične tradicije, ki je v svoje videnje kozmičnega reda vključil bogove z Olimpa, je preživel Ankonitanski popotnik zimske mesece v letih 1447-1448. Z nekaj domišljije bi si lahko predstavljali, da sta se v svojih razgovorih dotaknila tudi novih arheoloških odkritij, pri čemer bi se utegnila poroditi misel o poistovetenju grške Bou>.rj z rimsko Mens.111 Torej ni povsem nemogoče, da sta se prav zato, ker je zanju Pleton Ciriacu nakazal možno bivališče v hipostaziranem kozmosu, dve združeni in konceptualno preobraženi poganski personifikaciji spojili v občo idejo Razumnosti in privzeli podobo krilatega angela.112 Čeprav ostaja ta razlaga zaradi pomanjkanja trdnejših dokazov le vabljiva hipoteza, lahko vsaj domnevamo, da se sklada s Čiriacovim osebnim »programom« oživljanja »mrtve« in pozabljene preteklosti, o katerem je pisal tudi v pismu dubrovniškem škofu Jacopu Venierju iz Racanatija.113 V odlomku, ki ga je posvetil pomenu svoje nove vede, iz katere sta vzklili moderna arheologija in epigrafika, je zapel eno najbolj samozavestnih hvalnic humanističnemu razumevanju študija zgodovine: O magnam vim artis nostrae ac penitus divinam! Siquidem dum vivimus, quae diu vivis viva et praeclara fuere, at longi temporis labe longaque semivivorum iniuria obstrusa penitus et defuncta iacebant, ex ea demum arte diva iterum vivos inter homines in lucem ab orco revocata vivent felicissima temporis reparatione.1H PRILOGA I (si. 2) Transkripcija napisa na Veliki fontani v Dubrovniku: APPENDIX I (Fig. 2) Transcript of the Inscription from the Big Fountain in Dubrovnik: Pfosuerunt?) Onofrio I(ordani) F(ilio) Onosiphoro \ Parthenopeo egregio n(ostri) t(emporis) | architecto | municipes, | quod opt(imo) ingenio et diligentia sua, Raguseor(um) nobil(ium) providentia et ampl(issimi?) ordinis iussu coacto argento publ(ico), hanc in \ Epidaur(eam?) Rag(useam?) nfec)n(on) Illyridis urbem diu iam aquar(um) penuriis egestant- \ em aquas in ea hodie et a(nte) (diem?) VI. K(alendas) Febr(uarias) Kyriaceo fausto et feliciss- | imo die conspic(uis) fontib(us) exuberan-tissime deeluentes(sic\), VIII | ab urbe mil(ibus) scrupeos arduosq(ue) per colles difeicillimo(sic!) ductu \ perduxit. | K(yriacus) A(nconitanus) | DMCCCCXXXVIII |XT| in EtifioiiMa (Plut. de fort. Rom. 5; 10), medtem ko v novejši strokovni literaturi naletimo na različne definicije njenega pomena. E. g.: Latte (op. 56): 240: Mens bedeutet fiir den Romer dieser Zeit die Festigkeit des Sinnes, die keine ausseren Ereignisse erschiittern kon-nen. 99 Cf. Colin (op. 1) 477; Ciriaco je v ta kodeks, ki vsebuje še odlomek rimskega koledarja in ekscerpte iz Makrobija ob ustreznih verzih (Ov. fast. 3, 707), zapisal celo šest napisov iz Filipov, kar pomeni, da ga je občasno imel pri sebi tudi na svojih ekspedicijah. Cf. L. Banti, Iscrizioni di Filippi copiate da Ciriaco d'Ancona nel Codice Vaticano Latino 10672, Annuario della Scuola Archeologica di Atene, n. s. 1-2, 1939-1940, 213-220. 100 O bitki pri Varni cf. e. g. G. Ostrogorsky, Geschichte des byzantinischen Staates, By-zantinisches Handbuch 1/2 (Munchen 1940) 406-407; F. Babinger, Mehmed der Eroberer und seme Zeit (Munchen 1959) 38—41, passim; K. Setton, The Papacy and the Levant, II: The Fifteenth Century (Philadelphia 1978) 71-107, passim. 101 O Ciriacu, čigar ohranjena pisma protagonistoma v spopadu, kardinalu Cesariniju in Janu Hunyadyu, pa tudi drugim osebnostim, so pomemben dokument o dogodkih v teh usodnih letih, cf. J. Dabrowski, »L'annee 1444«, Bulletin International de 1'Academie Polonaise des Sciences et des Lettres (Classe d'histoire et de Philosophie) 6, 1951 (1952) 8-18; F. Pali, Ciriaco d'Ancona e la crociata contro i Turchi, Academie Roumaine: Bulletin de la section historique 20, 1938, 9-68; E. W. Bodnar, Ciriaco d'Ancona e la crociata di Varna. Nuove prospettive, II Veltro 27, 1983, 235-251. O položaju Dubrovnika cf. e. g. B. Krekič, Dubrovnik i Levant 1280-1460, Posebna izdanja SANU 256 (Beograd 1956) 41-44, passim; V. Foretič, Povijest Dubrovnika do 1808 1 (Zagreb 1980) 201-216. 102 O Ciriacovem čaščenju Merkurja cf. F. Saxl, Rinascimento dell'Antichita, Reperto-rium fiir Kunstwissenschaft 43,1922,252-253; Neuhausen - Trapp I (op. 69) 66-68 (Obwohl Cyriacus einerseits am traditionellen christlichen Glauben festhielt, versuchte er anderseits das Christentum generell zu paga-nisieren..., ib. 66). O Ciriacu in nereidah cf. K. A. Neuhausen, Cyriacus und die Nereiden, Rheinisches Museum fur Philologie 127, 1984, 174-192. Za ustrezna besedila cf.: Bodnar -Mitchell (op. 69) 33-34, 59-60. 103 Cf. J. Seznec, The Survival of the Pagan Gods, Bollingen Series 38, (Princeton 1972) 3-143, passim (s cit. lit.). 104 Cf. supra, op. 41. 105 Cf. Stossl (op. 56) 1054-1055. 106 Cf. e. g. D. Wachsmuth, s. v. Victoria, Der Kleine Pauly 5(1975) 1262-1264 (s cit. lit.). Še v 14. stoletju je čutiti močno nasprotovanje branju poganskih antičnih avtorjev, ker ... haec omnia ...in ore Christicolae pene blasphemiae sunt, idolorum ignota cultura, quae velut monstruosa portenta mentem in-quinant, mores dissipant... (Giovanni da San Miniato), cf. Seznec (op. 103) 263-264, op. 20. 107 Takšna interpretacija bi lahko pomenila tudi medsebojno prežemanje pomenov besed (kn>X»i, consilium in mens z odtenkom »volja, želja, sklep višje sile« (cf. cit. lit., supra, op. 63, 85, 91), pri čemer prva poudarja nianso »nasveta, svetovanja«, druga pa prehaja v tretjo s preskokom v semantično območje razumnosti (»misleči duh, pamet, vest«). Figura torej predstavlja »razumno bitje« (Mens), ki izpolnjuje »božje ukaze«, tako da svetuje (zato ji je ime BoiAYj) dubrovniškim senatorjem. Trenutno za to sicer še nimamo trdnejših dokazov, vendar velja v tej zvezi opozoriti tudi na potencialni namig, ki se skriva v epitetu sacra. Ta se po eni strani skoraj gotovo veže na oznako 'lega Bou/.rj (cf., supra, op. 90), vendar je kot pridevek ob mens vsaj enkrat izpričana v paususu, ki bi dopuščal poistovetenje našega krilatega lika z »dobrimi duhovi« v sublunarni sferi platoničnega kozmosa. Pri Marcijanu Kapeli o njih beremo: ...superior portio eos claudit, quos hemitheos dicunt ... hi animas caelestes gerunt sacrasque mentes atque sub humana effigie in totius mundi commoda procreantur (Mart. Cap. 2, 156). Če domnevamo, da je renesančni bralec razumel glagol gero, v smislu »predstavljam, igram vlogo nekoga drugega« (cf. I. Kapp - G. Meyer, s. v. gero, Thesaurus Linguae Latinae 6/2 [1975] 1935:), bi lahko iz tega hitro sklepal, da ta bitja utelešajo sacras mentes. Sacra mens sicer v antični latiniteti nastopa menda le še pri Ovidiju, ko je govor o božanski inspiraciji, ki pesniku omogoča njegove vizije nadnaravnih bitij (Ov. Fast. 6, 5-6: est deus in nobis, agitante calescimus illo: / impetus hie sacrae semina mentis habet. / fas mihi praecipue vultus vidisse deorum, / vel quia sum vates, vel quia sacra cano.). Ciriaco je zagotovo moral poznati to mesto (cf. supra, op. 99). 108 O različnih interpretacijah angelov cf. e. g. J. Michl - T. Klauser, s. v. Engel, v: T. Klauser (ed.), Reallexikon fiir Antike und Christentum 5 (Stuttgart 1962) 53-322 (s cit. lit.) 10s E. H. Gombrich, Icones Symbolicae. Philosophies of Symbolism and their Bearing on Art, v: idem, Symbolic Images. Studies in the Art of the Renaissance (London 1972) 145— 160, passim; idem (op. 66) 253-254. 110 Splošno cf. e. g. D. J. Geanakoplos, s. v. Pletho, Georgius Gemisthus, v: P. Edwards (ed.), The Encyclopedia of Philosophy 6 (New York-London 1967) 350-351 (s cit. lit.). Posebej o »vračanju k poganstvu« cf. e. g. F. Masai, La restauration du paganisme par Georges Gemiste Plethon, II mondo antico nel Rinasci-mento. Atti del V. Convegno di studi sul Rinascimento (Firenze 1958) 55-63. Temeljni monografiji o tem filozofu in njegovem delu sta prispevala F. Masai, Plethon et le platoni-sme de Mistra (Paris 1956) in C. Montague Woodhouse, George Gemistos Plethon. The Last of the Hellenes (Oxford 1986). 111 O tem pregledno: Bodnar (op. 1) 61-62. Zanimivo je, da je Ciriaco v tem času za tamkajšnjega despota Konstantina v grščini sestavil povzetek rimskega koledarja (datiran 4. februarja 1448), pri čemer mu je po vsej verjetnosti stal ob strani prav Pleton, ki je takrat prevedel njegovo italijansko odo o Sparti (ibidem, 61-62, op. 2, 3; G. Castellani, Un traite inedit en grec de Cyriaque d'Ancone, Revue des etudes grecques 9, 1896, 225-230). Ker bi po nekaterih citatih v Ciriacovih pismih iz obdobja grške ekspedicije v letih 1444-1448 lahko domnevali, da je imel Ovidijeve Fasti v svoji popotni prtljagi (cf. e. g. Bodnar-Mitchell [op. 69] 69, op. 136.), bi veljalo temu vprašanju v bodoče posvetiti posebno pozornost. O Ple-tonovem vplivu na Ciriacovo »pogansko usmerjenost« cf. Mitchell (op. 1) 471; Colin (op. 1) 442. 112 Marsikaj govori v prid domnevi, da je dubrovniški kip dejansko nastal šele v času Ciriacove vrnitve iz Grčije v Italijo, kamor se je skozi Epir odpravil jeseni leta 1448, zato dopuščamo možnost vsaj krajšega postanka v Dubrovniku, ki pa ga zaenkrat še ne moremo arhivsko dokazati. Iz nekega Filelfovega pisma vemo le, da je bil pozimi 1448/9 že doma (cf. Bodnar [op. 1] 64-65). Ker je le malo verjetno, da bi oba napisa nastala brez Anko-nitančeve osebne udeležbe, le na podlagi pismenega poročila o odkritju na Tasosu, ki za angelsko figuro sicer določi nesporni terminus post quem - november 1444, je tudi povsem nemogoče, da bi nastala že v času, ko je sestavil besedili za tabli z Velike fontane in iz Kneževega dvora (1443/4). Ob pomanjkanju kakršnihkoli neposrednih pisanih virov o tej sohi torej predlagam datacijo proti koncu leta 1448, saj vemo, da so posamezna kiparska dela nastala za dvor tudi po 21. aprilu 1444, ko se je v bolj ali manj končano stavbo zopet vselil knez (cf. Rešetar [op. 46] 45). Leta 1445 je dokumentirana plastika sv. Vlaha izpod dleta Pietra di Martino iz Milana (cf. Fiskovič [op. 41] 336 Kat. K/16), šele leta 1452 pa je izpričana majhna fontana na dvorišču (Glavič [op. 24] 30). "3 Mehus (op. 1) 53. O naslovniku cf. Far-lati (op. 41) 160-168. 114 Na programski pomen teh besed opozarja že Mitchell (op. 1) 470. CYRIACUS OF ANCONA IN DUBROVNIK: RENAISSANCE EPIGRAPHY, ARCHAEOLOGY AND THE REVIVAL OF ANTIQUITY IN THE CONTEXT OF THE MID FIFTEENTH CENTURY 'CIVIC HUMANISM' Summary For more than a century Cyriacus of Ancona (1391-1452) has loomed large in the minds of Renaissance scholars as a prominent forbear of Greek and Roman epigraphers.14 It was primarily his pioneering in this field of study which has early attracted the interest in his journeys along the eastern coast of the Adriatic.5 Already at the beginning of his career in 1420 Cyriacus scrutinized the ruins of Pola (now Pula) in Istria,6 while he was given the opportunity to examine the classical sites of Dalmatia only in the winter of 1435 and again in the summer of 1436. At that time he collected the bulk of inscriptions published from a lost manuscript by Carlo Moroni about 1660.7 In addition, there still exist two almost contemporary sylloges of epigraphical material derived directly from Cyriacus' notebooks; one in Venice (Biblioteca Marciana, Codex Marcianus Latinus, 14, 124) and another in Vatican (Codex Vaticanus, 6857). The latter goes back to Giorgio Begna (d 1437), who hosted the Anconitan in Zadar (It. Zara), while the former must have been written between 1434 and 1440 in Trogir (It. Trau) by Pietro Cippico.8"10 All these testimonies allow for a conclusion that in the 1430s Cyriacus of Ancona had instigated the search for antique remains in the region. However, it is symptomatic of his own activity as well as of the scholarly endeavours of his friends among the local humanists that they remained in all appearance limited exclusively to collecting and recording. Given this evidence it seems that in the coastal cities of Dalmatia, which were only recently brought under Venetian controll, there was at that juncture little or no room for the newly awakened awareness of their classical past finding its way into the public sphere of 'civic humanism'. In fact, the only Dalmatian enclave where Cyriacus was encouraged to display his many-sided antiquarian knowledge in the service of communal affairs was, not surprisingly, the virtually sovereign city state of Dubrovnik (It. Ragusa). His first unequivocally documented contact with a prominent member of the Ragusan Establishment took place in 1440. It was effected by a significant breakthrough in the diplomatic relations between Dubrovnik and Ancona, which paved the way for signing the commercial treaty on collaboration in maritime trade. On this occasion Cyriacus apparently welcomed the Ragusan ambassador Marin Restič (Marino di Michele de Resti) with a pompous speech, which later on provided the basis for a short treatise entitled Anconitana Illyricaque Laus, etc.11-13 The oration itself took the form of a double eulogy of Dubrovnik and Ancona, which was - judging from its symbouleutic and epideictic undertones - intended to impress the addressee with the sheer display of antiquarian learning. Moreover, a short sylloge of Anconitan inscriptions incorporated in the text testifies by implication to Restic's interest in epigraphy. This may have prompted Cyriacus to append the treatise by a brief summary of the signed treaty, formulated after the fashion of the Roman leges rogatae, which in its succinctness contrasts sharply with the dissipant 'Mediaeval' Latin of the official document.14-17 Shortly after, Cyriacus of Ancona's epigraphic expertise was put to the practical test by the Ragusan Government in a more tangible way. During his sojourn in Dubrovnik in the winter of 1443/44 he was commissioned two public inscriptions, honouring the state engineer Onofrio di Giordano della Cava and commemorating the rebuilding of the governmental residence from 1435 onwards. The first was accordingly intended for the Big Fountain, constructed by Onofrio as part of the city waterworks (Appendix I), while the second was to be displayed in the loggia of the Rector's Palace (Appendix II). Both texts were supplied by December 1443 though the stone plaques themselves, which luckily survive in situ, could be installed only in 1446.18' 24 In view of the fact that their date and authorship are attested by written evidence these two tablets provide a solid ground for the assessment of Cyriacus' own contribution to the evolution of the Quattrocento epigraphy on monumental scale.25 As regards their vocabulary, phraseology and syntax both texts clearly evoke honorary and commemorative inscriptions of Ancient Rome but, on the other hand, they are not devoid of the 'learned' Grecisms, curious neologisms and other structural inconsistencies indicative of Cyriacus' highly idiosyncratic literary style.2 This pronouncedly classicizing tone of expression is, furthermore, in each case matched also by the formal characteristics of the lettering, clearly modelled on the monumental capitalis quadrata. Thus the two Ragusan inscriptions supply an important piece of evidence supporting T. Mommsen's opinion that the Anconitan antiquary played a decisive role in the mid 15th century 'reform-movement', which strove for the stricter observance of epigraphical norms dictated by the authentic Roman monuments.33"34 In the more recent literature on the subject it has been, nevertheless, contended that Cyriacus of Ancona was never directly involved into the production of an actual epigraph materialized in stone, and that the true pioneers in this respect were either some of the leading Quattrocento artists in Padua around 1450 (M. Meiss) or Matteo de' Pasti and Leone Battista Alberti (G. Mardensteig). The two last mentioned are namely held responsible for a number of classicizing inscriptions in Rimini, the earliest of which dates from 1446.35-37 However, since the Ragusan exemplars are at least in conception certainly older Cyriacus' absolute primacy gains in probability already in terms of chronology.38-10 In any case, the innovative character of the plaques designed according to Cyriacus' model can be demonstrated by a careful comparison with another almost contemporary public inscription in Dubrovnik: a tablet accompanying and commenting upon the relief of Aesculapius in His Study likewise in the loggia of the Rector's Palace. This time the text was edited by the city notary Niccolo della Ciria of Cremona shortly before 1440. 41-42 Paleographically it is a typical example of the so called 'Florentine Style' (M. Meiss) for it retains sporadic anachronisms in the otherwise classicizing letter-forms and numerous Mediaeval abbreviations.43 Cyriacus' epigraphs (Appendices I, II) are, on the contrary, in both respects by far more consistently 'Roman' in perfect accordance with the praise bestowed on his skills by his humanist admirers.44-45 Distinctive characteristics of Cyriacus' authenticated epigraphical style make it possible to link his name with another hitherto rarely noticed Latin inscription within the complex of the Rector's Palace: two lines carved on the scroll held by a statue of an angel in the niche above the Gothic portal formerly leading to the Ragusan senate-house, where the legislative Consilium maius used to convene for its sessions. Unfortunately, no document associable with this particular piece of sculpture has so far come to light. Its date can be nevertheless established with considerable accuracy since on stylistic grounds it may be attributed to Pietro di Martino da Milano, active in Dubrovnik from 1431 till 1452. Moreover, the statue almost certainly post-dates 1440 for it is not mentioned in the otherwise very detailed account of the work in progress on the Rector's Palace in the 'Description of Dubrovnik' presented in that year to the senate by the humanist Filippo de Diversis of Lucca.46-48 Despite its laconic brevity the text on the scroll merits all attention for its form and content. It reads: PIO, IVSTO, PROVIDOQfue) RAG(useorum) SENATVI SACRA MENS | IVSTlitiam] PIETATEMQfue) CIVNTO, VICIO VACANTO, CAETERIS SPECIMEN (scil. sunto).4i'bt Obviously, each line forms grammatically a distinct entity.52-55 As for the second sentence it apparently serves the purpose similar to that of the verse inscribed on the scroll of the seated figure of Iustitia which originally formed part of a coherent iconographic programme conceived for the Rector's Palace in the later 1430s. The tenor of her "breve" (Iussi summa mei sua vos cuicumque tueri) which paraphrases a well known classical definition of Justice (cf. Cic. fin. 5, 23, 67; Ulp. Inst. 1, 1, 10) alludes to the prerogatives of Consilium minus (an executive government body in charge of the most important judicial affairs of the Ragusan Republic) at the doors of which the console with Iustitia was originally placed. Its allocutive form suggests that this maxim is to be imagined as spoken by the personified Justice herself. By analogy, a series of commandments underlined by the repetitive use of the imperativus futuri can be interpreted as directed towards the Ragusan Senate. This interpretation is corroborated by the fact that the text is in its second part a virtual quotation from the fictive law on the senatorial order in Cicero's De legibus (3, 3, 10): Is ordo vitio vacato, caeteris specimen esto). In this light the whole line may be translated approximatively as follows: '(The senators) shall call upon Justice and Piety for help and inspiration; they shall be free from dishonour and shall be a model for the rest (of the citizen).' The introductory line falls, in turn, syntactically into two components. Here the Senate of Dubrovnik given its dative form obviously figures as indirect object of an eliptic sentence in which SACRA MENS functions as subject. Accordingly the former is explicitly designated as the addressee, while the latter turns out to be the actual addresser. Thus it is more than likely that Mens appears in that role in conscious reference to her namesake listed by the classical authors among the abstract deities of the Romans (cf. Cic. nat. 2, 61; Cic. leg. 2, 8). In consequence, the statue displaying this message on its scroll does not represent an anonymous 'angel' but an anthropomorphic simile for a personified concept.56-61 In actual fact, this effigy's notional ties with the classical tradition, rich in abstract ideas impersonated in word and image, go even further for on its plinth she is labelled also in Greek: IEPA BOYAH (cf. p. 6 7 7).62 Since in the Classical and the Hellenistic epochs fiouKrj in the meaning of the 'Council of State', 'City Council' or 'Senate' got occasionally visualized in the guise of a female figure, an analogous interpretation can be with some reason put forward also in this case.63-65 But, upon reflection, the revival of 'kya Bou/.f) in this particular function already in the mid 15th century does nevertheless come as a complete surprise. Any knowledge of this personification never referred to by the Greek and Roman authors had namely to rely exclusively on archaeological or epigraphical evidence of her existence.66-67 Fortunately, the already established association of the statue with Cyriacus of Ancona provides a clue to this mystery.68"69 Among the antiquities Cyriacus recorded in the winter of 1444 on the Island of Thasos there was also a statue of a half-naked female figure with the words IEPA BOYAH inscribed beneath its feet. Her image reached us only through a couple of after-drawings from the later Quattrocento which derive from Cyriacus' lost autograph.70-74 Leaving aside all the problems regarding the exact date und unusual iconography of this presumably Hellenistic statue,75-84 Cyriacus' own report on its discovery supplies the most reliable point of departure for any attempt to account for the meaning of the identical Greek titulus in Dubrovnik since the latter should clearly be explained in direct dependance from the former. Provided that the here proposed interpretation of the Latin inscription on the scroll holds true, 'Ieqo BouXfj may be regarded as a complementary name of Sacra Mens. Moreover, since there was apparently no precedent for pairing of these two personifications in antiquity their integration seems to have been an ad hoc 'invention' on the part of Cyriacus of Ancona himself. Thus the Dubrovnik statue promises to provide an instructive example of his 'interpretative methods'. The difficulty Cyriacus had to solve in the first place lies in the fact that BouXf| and Mens are not outright synonyms. Accordingly there was a need for a common ground well beyond the two matching attributes of sacer and lepdc;. This integrative component can be in all appearance deduced from Cyriacus' identification of 'lEpa BovXfj on Thasos with an image (simulacrum) of the Consilium of the Thasians, in which he had at that point recognized either a personification of a 'Holy Counsel' or, what seems more likely, an allegory of the 'sacred council of the city' (B. Ashmole).85-87 In the case of the 'angelic figure' in Dubrovnik this purport of consilium in relation to BovXfj must have given way to the alternative signification of the former equivalent to 'understanding, good judgement, discernment' or 'reason' because only in this semantic function it can smoothly merge with the meaning of Mens.88-94 Seen in this light the winged being above the portal of the Ragusan senate-house comes for its referential potential very close to the 'field of action' customarily covered by the personification of Prudentia. For that reason one wonders why the latter, who was as one of the Four Cardinal Virtues backed by a long established iconographical tradition, got substituted by a hybrid Mens-BovX.fi, which had to be created anew and appears to be without precedent or a contemporary parallel.95 It seems unlikely that the only driving force behind this striking phenomenon was the revivalist romanticism of Cyriacus of Ancona. Actually, there is strong circumstantial evidence suggesting that the Ragusans may have erected this statue in conscious reference to the specific status of the dea Mens among the state-sponsored numina of the Roman Republic.9 As it is well known, her cult was initiated by the Senate of Rome as a propitiatory act after the disastrous battle at the Lacus Trasumenum in 217 B. C. as the consequence of which Hannibal's army became a real threat to the capital itself.97 Accordingly, Mens was invoked every time when Rome was in the utmost danger of being besieged by the barbarians and 'sober mind' was much in demand in the curia.98"99 It may thus not be altogether insignificant that in the years following the decisive Turkish victory over the Christian army led by the young Hungaro-Polish king Ladislas at Varna in 1444, Dubrovnik was in a very precarious position which in many respects vividly resembled that of Rome fearing 'Hannibal ante portas'.1"0 A hypothesis that the effigy of Mens-BovX.fi in the Rector's Palace is causally linked with the contemporary events inviting a comparison with a dramatic episode in ancient history, appears well grounded for a number of reasons. First of all, the statue undoubtedly dates from exactly the apposite period between 1444/45 and 1451. Secondly, it can be established with certainty, that Cyriacus of Ancona, who was directly or indirectly responsible for its naming, must have been aware of the historical context in which the Roman cult of Mens came into being. From 1427 onwards, when he copied this work by himself, he was obviously familiar with the crucial passage on this subject in Ovid's Fasti (6, 241-246). Thirdly, there is ample evidence that the outcome of the "Crusade of Varna" and its aftermath deeply troubled the Anconitan antiquary who was actively involved into its preparations and had personal contacts with many of the protagonists in the conflict.101 Resuscitation of the Roman personification fitting the occasion may thus have been due to Cyriacus' sharing the gloomy mood of his friends in Dubrovnik. In any case, calling upon pagan deity for comfort in the state of distress accords well with what we know of _his ambiguous attitude to the gods of Greeks and Romans, exemplified by his "prayers" to Mercury.102 But, on the other hand, it would certainly be shortsighted to interpret the statue of Mens-BouXrj in Dubrovnik as a testimony of an outright, even though only half-serious, revival of pagan cult practices. It can be taken almost for granted that the dea Mens of the Romans underwent an ontological transformation which made her acceptable or at least tolerable in the Christian context without provoking the pending suspicion of idolatry.103-106 Much detailed research lies ahead in this respect. Nevertheless it is tempting to speculate about the possibility that - at least in the minds of the initiated - Mens-BovXr\ was conceived of as "a portrait or likeness of the Platonic idea" and "a denizen of the intelligible world" (E. H. Gombrich).107-109 Cyriacus' acquaintance with Georgius Gemistus Plethon (1355-1452), the leading contemporary exponent of Neo-Platonic philosophy, certainly speaks in favour of this contention.110^112 On the other hand, provided her assignment as a "divine messenger" admonishing the pious Ragusan senate, Mens-BovXr\ perhaps still bears some of the connotations of a Christian angel. This could, in turn, help to explain also her pronouncedly unclassical appearance insofar as it is not due to a simple "Typeniibertragung" on the part of the sculptor adhering to the late Gothic conventions determined by his artistic training. Needless to say, seen in the perspective of the early Renaissance attempts at the syncretistic reconciliation of Christianity and Paganism, the two above mentioned interpretative proposals are far from mutually exclusive. All in all, the long forgotten personification in the Rector's Pallace of Dubrovnik is a unique testimony of the manifold meanings the Anconitan's archaeological discoveries could attain, when he tried to integrate them into the contemporary context of 'civic pride' and 'international polities'. This is certainly an important aspect of his efforts to use his 'potent and divine art to revive the glorious things which were alive and living in antiquity but had become buried and defunct through the lapse of ages' as Cyriacus himself put it, incidentally, in a letter to Jacopo Venier, the bishop of Dubrovnik.113