Razprava z nekaj sondami pokaže Kocbekovo recepcijsko korespondi- ranje z romani človekove usode” (Malraux, Saint-Exupery) ter Plisnierje- vo in Sartrovo pripovedno prozo z revolucijsko tematiko. Njegov persona­ listični nazor je določal afirmativno oziroma polemično aktualizacijo estets­ kih in idejnih prvin teh del, zlasti bližine zgodovinskim dogajanjem (revo­ lucije, upori, vojne), izpostavljene etične razsežnosti literature, fabulativ­ nih shem, ki temeljijo na sosledju mejnih situacij, razmerja med individu­ alnim in kolektivnim, načela tveganja in akcije. Ozadje protoeksistenciali- stične in eksistencialistične pripovedne proze je vplivalo na oblikovanje idejno-dialoške razsežnosti njegovih novel (literarni liki kot podobe in kot zastopniki različnih družbenih ideologij), na duhovnozgodovinski ravni pa mu je pomagalo opredeliti svojo literarno interpretacijo sklopa subjekt- smrt-akcija 1. Razprava se omejuje na tisti del literarnovplivnega ozadja Kocbe­ kovih novel Strah in pogum (1951, odslej SIP), v katerem se je oblikovalo literarnoestetsko in idejno polje konfliktnih lomov na črti: subjekt in nje­ gova dejavnost — družbeni, civilizacijski, vojni in revolucionarni preobrati, tokovi, ideologije. Takšnega modela pripovedne proze, kot so novele SIP, ni mogoče odkriti niti v Kocbekovi niti v siceršnji slovenski predvojni knji­ ževnosti,1 zato je spraševanje po morebitnih evropskih vzorcih upravičeno. Že takoj po izidu SIP so opozorili na Vercorsove novele Oči in svet­ loba (1948); teza o njegovem vplivu na Kocbeka se je prijela v slovenski literarni zgodovini in komparativistiki ter doživela pri Boži Krakar-Vogel že izčrpno primerjalno razčlembo.2 Vercorsov vzorec je dal Kocbekovi, doslej potopisno-refleksivni in dnevniško-pričevanjski prozi (Luči na se­ veru, 1932, Krogi navznoter, 1934, Tovarišija, 1949) novo, prej manjkajo­ čo razsežnost: novelistično pripovedno zvrst s sklenjeno fabulativno struk­ turo (skupaj z motiviko iz vojnih snovi), ki omogoča alegorično izražanje miselnega sestava.3 Vercors pa je v francoski književnosti tako idejno kot literarnoestets­ ko obroben in zapoznel;4 Kocbek, ga nadkriljuje tako po kompleksnosti idejno-etičnega razmisleka kot po Iiterarnostilni domišljenosti. Zato se je potrebno ozreti še na širša literarna ozadja, na katerih se je oblikovala pri­ povedna fiktivnost SIP. 2e J. Kos je opozoril na Sartrove novele v zbirki Ž id (1938) Tn primerjal naslovno novelo s Kocbekovo Blaženo krivdo.5 Po­ leg tega na ta ozadja navajajo še nekatera opozorila v samih besedilih. Gre za aluzije, citate in izposoje imen literarnih likov oziroma za zgoščeno na­ vajanje fabul, s čimer pisec usmerja razbiranje pomena besedila, tako da podlaga druga ozadja književnega konteksta. V Temni strani mesca navaja Barka novelo Dostojevskega Sanje smranc'-) človeka, Devin pa recitira Rilkejevega Panterja. Ta novela z delom svoie motivno-tematske zgradbe (pripovedovalčevo poročanje o preddogajalnem času) in celo s kompozi­ cijskim postopkom (prvoosebni pripovedovalec, ki samega sebe diskurziv- no oziroma eksplicitno ocenjuje, opazuje in idejno vrednoti kot lik lastne pripovedi) že kar kompleksno navezuje na priklicano besedilo. Tako us­ merja branje na obseženjšo diahrono ploskev problematike v transcenden­ ci neut^pieljenega subjekta in njegove dejavnosti oziroma tragikomične pasivnosti.6 Še odločilnejša, čeprav manj razvidna opozorila pa so osebna imena likov, ki povezujejo Kocbekovo vojno novelistiko z besedili, ki so literarno modelirala družbenopolitično in duhovnozgodovinsko ter eksi­ stencialno problematiko odnosa subjekta do smrti, akcije in revolucije. Gre za tisti tok francoske pripovedne proze tridesetih let, ki ga zaznamuje­ jo v prvi vrsti besedila A. Malrauxa in jih literarna zgodovina navadno po­ imenuje z ne najbolj določnim pojmom "romani človekove usode” .7 Po Marko Juvan ”STRAH IN POGUM” NA EVROPSKEM OZADJU: subjekt, smrt, akcija, ideologije Primerjalna književnost, 9/1986, 1, str. 15—25 15 svoji socialnopolitični perspektivi in revolucijski problematiki se v to polje opazno vpiše tudi belgijski, francosko pišoči prozaist Charles Plisnier.s Ime Barka v Tem ni strani mesca kaže na istoimenskega junaka v Malrauxovem Upanju (1937), ime Štefan v Blaženi krivdi pa se najbrž ne ujema po nak­ ljučju z imenom lika v Plisnierjevi noveli Igor (1937)9, v kateri se skoz pri- povedovalčevo vrednotenje in oblikovanje pripovedi oblikuje stališče levi­ čarskega intelektualca-disidenta do etične problematike stalinističnega po­ pačenja revolucije. Ta opozorila bi kot naključen domislek interpreta lahko obvisela v praznem, če ne bi medbesedilnih zvez oziroma vplivov po eni strani pod­ krepljevala motivno-tematska m Kompozicijska struktura samih novel, po drugi pa tisto recepcijsko obzorje predvojnega in povojnega časa, v kate­ rem in iz katerega je ustvarjal Kocbek. V njem sta se namreč oblikovala idejna in estetska naravnanost ter okus avtorja, kar je pravzaprav podlaga, da so ta besedila vzpodbudila oblikovanje posameznih ravnin oziroma sklo­ pov prvin v Kocbekovih novelah. To recepcijsko obzorje torej zajema "ro­ man človekove usode" Malrauxa in Saint-Exuperyja, ki ga francoska literarna zgodovina omenja hkrati z njim, ter Plisnierja, ki ga z obema tudi marsikaj povezuje. Upoštevati velja še Gradišnikovo pričevanje, da so sodelavci Kocbekovega Dejanja Sartrovo novelo Z id (1938), ki eksistencialno pro­ blematiko ravno tako povezuje s snovjo iz španske državljanske vojne, že pred vojno brali in obravnavali v nemškem prevodu.10 2. Saint-Exuperyja je ne le prevajal, ampak zelo verjetno tudi naj­ globlje in med redkimi pred vojno opredelil prav Kocbek." Avtor uvodne besede k slovenskima prevodoma Z em lje ljudi (1939) in Nočnega poleta (1931) sprejema duhovni in estetski svet francoskega pisatelja z značilno kocbekovskim pojmovnikom, sicer značilnim za Kocbekovo predvojno personalistično esejistiko. Na SIP so vzpodbudno delovale sledeče poteze, ki jih v obeh delih aktualizira uvodna beseda: (a) neposredna ali vsaj zelo tesna povezava avtorjevih doživetij s književnim modeliranjem sveta, bliži­ na etično poudarjenega literarnega diskurza položaju človeka v svetu, kot se razodeva z načelom dejavnosti — pisatelj akcijo, ki jo popisuje, tudi sam izkustveno doživlja;12 (b) zasnova človeka, ki si v mejnih situacijah obliku­ je visoko etično zavest in zmore uveljaviti svojo moč v heroičnem tveganju, s čimer presega pasivnost etike meščanskega individualizma in podrejenost silam, ki mu nasprotujejo (narava); (c) sestav etičnih vrednot, ki kljub ra­ dikalnemu subjektivizmu ne ostanejo v območju moralnega nihilizma13: zvestoba, tveganje, žrtev, samouresničevanje, odgovornost do soljudi; (č) kompozicijska ekonomija, ki jo zanimajo predvsem bistveni pomeni pripo­ vednih prvin. O A. Malrauxu Kocbek sam ni napisal kakšne recenzije ali eseja, ven­ dar na idejno-etično in literarnoestetsko spodbujajočo vlogo tega romano­ pisca v njegovem recepcijskem obzorju kažejo nekatere kazalke v SIP14 in omembe v dnevnikih. V Tovarišiji je omemba ’’Malrauxovih španskih bor­ cev” izrazito pozitivno konotirana, saj je vložena v svečani, zgodovinsko vzneseni kontekst.15 Kasneje primerja Malrauxa s Saint-Exuperyjem — njegovo sprejemanje obeh piscev je v tem konvergentno s položajem, ki ga imata izvorno v francoski pripovedni prozi tridesetih let (pripovedniki "člo­ vekove usode”). Kocbek pronicljivo ugotavlja metafizični pomen "revolu­ cionarnega naskakovanja življenja” brez "iluzij o koristnosti svojih bojev” , vendar vidi pri Malrauxu bolj osvobajajočo kot nihilistično razsežnost le- tega.16 Tudi v dnevniku iz 1955 še omenja svojo naklonjenost do Malrauxo- ve Človekove usode.'1 Ker kakšen izčrpnejši dokument o Kocbekovem sprejemanju Malrau- xa žal manjka, si je potrebno pomagati z drugačno, a zelo nazorno sondo - edino daljšo predvojno študijo o Malrauxovih romanih, ki jo je v Ljub­ ljanskem zvonu leta 1939 objavila Vera Šermazanova. Obzorje njene recep­ cije še ni oblikovano na premisah eksistencializma, bolj ga obvladuje tisto miselno polje, ki je bilo tudi za Kocbekov personalistično usmerjeni krog pred vojno najbolj aktualno. Posebej izpostavi boj med "kolektivizmom in individualizmom” (str. 346), ki ga ima za glavno os romanov o "človekovi borbi z usodo” (str. 347), okrog katere se nasnujejo socialnopolitični (inte­ lektualec - politična ideologija) in etični konflikti (individualna, nadčasov­ na etika — revolucionarna etika). Avtoričina vrednotenjska drža je blizu Kocbeku ravno v teži, ki jo pripisuje prednosti subjekta-osebe, njegove etike in dejavnosti (samopreseganje nad revolucijsko strategijo) nad kolek­ tivizmom, pa tudi v zavzemanju za dejavni tip človeka, ki prestopa meje zgolj intelektualske kontemplacije in pasivnosti. Tudi o Charlesu Plisnierju je pred ^ojno pisal Kocbek — in to edini. Ob lastnem prevodu novele Igor v reviji Dejanje (1939) je poskrbel tudi za krajšo spremno besedo in za prevod intervjuja, ki ga je imel Plisnier v revi­ ji Temps present leta 1937.18 Kocbekova spremna beseda se simptomatično ujema s študijo Šermazanove o Malrauxu: obe sta domala istočasno izšli v revijah, ki sta bili v dobršni meri prolevičarski, vendar ne marksistični;19 spričo te okoliščine v idejnopolitični topologiji slovenske revialistike se ak­ tualizaciji oziroma interpretaciji Francoza in Belgijca umeščata tudi v enot­ no, pojmovno in vrednotenjsko dokaj sorodno sestavljeno recepcijsko ob­ zorje (prvenstvo osebe nad revolucijsko strategijo, zavzemanje za dejav­ nost ipd.). Ravno s to enotnostjo sprejemanja besedil dveh različnih avtor­ jev se dogaja tudi njun recepcijski vpis v isto problemsko polje, kamor so­ dita ravno tako po izsledkih francoske književne zgodovine.2" Kocbekova objava Plisnierjeve novele je družbenopolitično motivirana: kljub priprav­ ljenosti na revolucionarno akcijo hoče pokazati kritično razdaljo in skepso do stalinističnih deviacij marksizma.21 V svoji spremni besedi se osredotoči na Plisnierjevo politično pot, ki jo zaznamuje prelom z vero v revolucijo ob izkustvu s stalinistično prakso. Ta prelom po Kocbeku Plisnier vpisuje v li­ teraturo kot svojo vrednotenjsko instanco in tudi kot motivno-tematski se­ stav (tragične biografije marksističnih revolucionarjev): oseba mora biti iz­ hodišče in cilj revolucionarne akcije, ki ne sme nikoli postati brezosebna ali protiosebna "mistika” . Na tem mestu je odveč ponavljati ugotovitve, ki sta jih zapisala o re­ cepciji Sartra in eksistencializma v prvem povojnem desetletju F. Zadravec in M. Vasič.22 Naj povzamemo le splošno ugotovitev, da je bil eksistenciali­ zem v tem času na Slovenskem — z zelo redkimi izjemami — v publicistiki slabo, površno, celo iz druge roke in poenostavljeno predstavljen (ni manj­ kalo niti dezinformacij); kolikor so nekateri z zadržki sprejemali eksisten­ cialistično literarno prakso, pa so nestrpno odklanjali filozofijo, ki so jo po- preproščeno in ideološko popačeno dojemali le kot nihilizem, amoralizem, iracionalizem, meščansko reakcionarstvo ipd. Zato ni čudno, da je bila prav etika eksistencializma ena od oporiščnih točk obtoževanja Kocbeko­ vih novel.23 Koliko pa je imel Kocbek s Sartrovim eksistencializmom v ti­ stem času res skupnega, lahko razberemo tudi iz nekaj recepcijskih sond — oznak v dnevnikih. Leta 1951 npr. ocenjuje Sartrovo dramo Hudič in ljubi bog. Navdušuje ga ”dramatski zamah” in "jedrnat slog” , vendar pa do "duha” oziroma ”teze” tega dela nima le racionalno odklonilnega odnosa, ampak je vse to zanj celo "moreče” , saj nima "razmerja do večnosti in mo­ rale” .24 V ozadju takšnega odnosa je analogno, na podobnih (personali- stičnih) premisah sloneče Mounierovo polemiziranje s Sartrom in njegovo etiko.25 Vendar pa kljub temu ne gre prezreti možnosti vpliva, ki ga ima — seveda skoz takšno recepcijsko obzorje in iz njega — Sartrova novela Zid na SIP. • Ozadje doslej opisane recepcije je sooblikovalo ne le estetski okus (iz­ postavljenost etične razsežnosti literature, pojmovna razpravljalnost inte­ lektualne problematike, heroični ton, fabulativne sheme, ki temeljijo na načelu akcije v zapovrstju mejnih položajev, bližina zgodovini v revolucijs­ ki in vojni motiviki itd.), ampak tudi idejno-etično ter vrednotenjsko držo Kocbekove literarne (odmeve Malrauxa najdemo že v Krogih navznoter) in esejistične dejavnosti, ki je s tem okusom tesno prepletena (razmerje med individualnim in kolektivnim, samopreseganje intelektualca v akciji, tveganju, kritični odnos do pasivnega meščanskega individualizma itd.). Tu so seveda empirično tesne, motivne, strukturne, slogovne vplivne vezi bolj prikrite kot pri vplivu Vercorsa, čeprav so tudi ta besedila zaznamovala no­ vele SIP v večji meri, kot bi se zdelo na prvi pogled. To ozadje je odločil- nejše za globalno socialno- in duhovnozgodovinsko umestitev Kocbekovih novel v problematiko krize individualizma, vprašljivosti samoutemeljevan- ja subjekta, njegdve postavljenosti v zgodovino, njegove svobode in deter­ miniranosti. 3. V SIP je simptomatična socialna oziroma razredno- slojna konoti- ranost idejno-ocenjujočih vidikov posameznih literarnih likov. Vsi so inte­ lektualci, zastopajo pa različne vrednotenjske sestave oziroma ideologije, jih pravzaprav literarno "portretirajo” : (a) komunizem (Gaber, Janez), kjer je kolektivni subjekt (narod, partija) nad individuom, v ospredju pa sta razredna in narodnoosvobodilna logika ter brezpogojna predanost orga­ nizaciji, tudi v njeni revolucijski justici; (b) krščanski socializem (Gregor, delno Damjan), kjer je vrhovna vrednota "oseba" kot izhodišče in cilj re­ volucionarne dejavnosti, ki je za krščanski socializem ravno tako zaželena in nujna kot za komuniste; (c) klerofašizem (Žgur), kjer totalitarni platoni- zem vero, ki jo pojmuje kot moč cerkvene institucije nad družbo, postavlja nad vse druge osebne in družbene vrednote, tako da zapade v kolabo- rantstvo; (č) fašizem (Lupinacci v svoji retrospekciji) s kultom iracionalne moči; (d) evangeljsko krščanstvo (Amon) z vrhovnimi vrednotami, kot so ljubezen do bližnjega, milost, usmiljenje, sveta jeza, ljubezen do ljudstva in naroda, vendar brez pravega angažmaja — v tem se loči od krščanskega socializma; (e) humanistični individualizem (vpleten v perspektivo prvoo­ sebnega pripovedovalca Temne strani mesca, delno v Damjanov vidik) z avtonomnim, svobodnim posameznikom kot vrhovno vrednoto, ob tem še z varnostjo, pasivnostjo, brezmadežno pravičnostjo ipd., kar se zdi že sa­ mim likom nezadostno. Pripovedovalec s svojim vrednotenjem ocenjuje te vidike, ki v intelek­ tualnem dialogu, zvedenem bolj na eksistencialno-etično ravnino, zastopa­ jo v kvazirealnem, Akcijskem prostoru različne ideološke diskurze in so pravzaprav njihova literarna podoba. Pripovedovalec s tem kaže svoj etični vidik, vrednotenjsko preferira določene sklope nad drugimi. Čeprav njego­ va perspektiva ni več absolutno monološka,26 se zavzema predvsem za per­ sonalistične vrednote, ki se vpisujejo v ideološki skelet krščanskega socia­ lizma. Takšnih ideološko-vrednotenjskih konotacij Vercorsova novelistika nima kaj prida, zato je potrebno tudi iz tega razloga pregledati širša ev­ ropska književna ozadja. Tudi Malraux, Saint-Exupery, Plisnier in kasneje Sartre bolj ali manj izpostavljajo v motivno-tematski zgradbi svojih del eksistencialno proble­ matiko človeka v času radikalne krize vrednot, ki jo sopogojuje družbeno­ zgodovinski kontekst. Književnost tridesetih let namreč zaznamuje (v pri­ merjavi s prejšnjim modernizmom) "povratek duha k zgodovini”27, razmis­ lek, ki je obrnjen h konkretnim družbenim in eksistencialnim vprašanjem. Književna dela "težijo k privzemanju zgodovinskih in političnih pome­ nov” .28 Literarni niz s svojo strukturo, poetiko, estetskimi načeli (odmik od modernističnega avtonomizma in poietizma), motivno-tematskimi sesta­ vi ponotranja, umetnostno preoblikuje in interpretira vpetost subjektov te­ ga niza (pisateljev) v navzkrižja ideoloških nizov. V sociološkem kontekstu "strukturalne krize zahodnoevropskega ka­ pitalizma”29 z individualizmom kot njegovo ideologijo je posebej značilen položaj levičarskih intelektualcev. V svojem odporu do meščanskega pov- prečništva, ki ga uteleša že okostenela ideologija individualizma, vedno bolj spoznavajo svojo vpetost v zgodovinske silnice in procese, ki določajo njihov položaj v svetu: prihajali so v polemična navzkrižja ob odmevih ok­ tobrske revolucije, ob španski državljanski vojni in vzponu fašizma v Italiji in Nemčiji. V svoji kritiki neavtentičnih vrednot in v poskusih zasnove no­ vih temeljev subjekta se vedno bolj odločilno opredeljujejo do marksizma in komunizma, ki v predvojnem desetletju med njimi močno odmevata.30 Takšna intelektualska drža v revolucionarni ideologiji vidi možnost prese­ ganja kriznega polja vrednot, a pri tem vztraja pri subjektivistični perspek­ tivi, kar se kaže v težnji po avtonomnosti od stroge partijske discipline in direktiv. Paradigmatična je družbenopolitična drža belgijskega pisatelja Plisnierja: njegova politična pot razgrne tipični filomarksistični odnos do KP.31 Subjektu je revolucija nov svet vrednot, v katerem se uresničuje, potrjuje svojo moč in avtentičnost. Takšen je vse do romana Upanje (1937) tudi Malrauxov odnos do marksizma in sovjetske KP. Podoben raz­ voj kot Plisnier je doživel tudi Sartre, samo kasneje in z globljim premisle­ kom.32 Ta subjektivizem v takšnem kontekstu proizvede novo območje vrednot: avtentično bivanje, ki se zaveda svoje smrtnosti, tveganje v akciji, heroizcm . dejavnost, povezanost s ko lek tiv o m ." Bližina zgodovini se v Malrauxovih romanih kaže že v njegovem obli­ kovanju dogajalnega prostora in časa: središče je vedno tam, kjer se doga­ ja revolucija, upor, državljanska vojna (Kitajska, Španija). Prostorsko obrobje, ki v romaneskni svet povečini ni neposredno mimetizirano vpisa­ no, ampak prisotno prek različnih zastopnikov (posameznikov, organizacij, informacij, direktiv), je še evropski kapitalistični Zahod in realsocialistična SZ s svojimi internacionalnimi zavezniškimi organizacijami. Izredna doga­ jalna pomembnost tega obrobja (saj SZ kroji potek revolucije na Kitajs­ kem, Francija prek svojih posrednikov duši stavko v Šanghaju), ki je sicer odsotno, zaznamuje, da se v teh kriznih žariščih srečujejo in spopadajo ideološke, zgodovinsko-politične silnice, ki obvladujejo ravno Evropo in razodevajo njeno globoko protislovnost, krizno stanje. Dogajalna struk­ tura romanov je namreč vpeta v dogajalni čas”izjemnega, nenormalnega stanja” , preobražanja družbe, civilizacije.34 V njem se razkriva posamezni­ kova vpetost v zgodovinske procese, zato so literarni liki modelirani v po­ vezavi z različnimi večjimi, nadindividualnimi družbenimi grupacijami.35 Goldmann odkriva v Malrauxovem romanopisju postopno opuščanje sub­ jektivizma, ki mu je revolucija le "posredna realnost, ki s svojim strukturi­ ranjem sveta daje smisel akciji in njegovemu [= posameznikovemu, op. MJ] življenju” , in bližanje liniji sovjetske KP.36 Saint-Exuperyja sicer družbeno-revolucionarne spremembe ne zapos­ lujejo toliko, saj možnost subjektivistične akcije skupaj z njeno heroično, požrtvovalno etiko vidi še v okvirih obstoječega.37 Vendar se skuša tudi pri njem heroični posameznik oziroma kolektiv letalcev izločiti iz neavtentič­ nega življenjskega kroga nepomembne birokracije in tehnokracije - če­ prav v svojem boju z naravo zastopa bolj odmeve aristokratske etike (tudi dogajalni prostor je seveda večinoma visoko pridvignjen nad zemeljsko pritlehnost).38 Subjektivistična perspektiva zaznamuje tako pripovedovalčevo vred­ notenje kot žanr in strukturo Plisnierjeve novele Igor. Pripovedovalec se prvoosebno eksplicira kot trockistični disident iz kominterne. Iz intelektu- alskega vidika bivšega partijca gleda na življenjsko pot predanega partij­ skega funkcionarja Igorja — gre torej za žanr biografske novele, ki temelji na posameznih epizodah, v katerih prvoosebni pripovedovalec vedno bolj razvozlava skrivnost Igorjeve osebnosti, njegovega zasebnega in revolucio­ narnega življenja (že ta dvojnost javne in privatne sfere kaže na subjektivi­ stični vidik pripovedovalca). Zaporedje epizod obenem izriše parabolo o tem, kako revolucij a-institucij a žre svoje otroke. Pripovedovalca zanima predvsem etična plat revolucije, čeprav se — tako kot v Malrauxovih roma­ nih — v pripovednih scenah pojavlja intelektualni dialog, v katerem argu­ mentacija likov ohranja dokaj jasne obrise ideologij, kakršne hoče prikaza­ ti in literarno ponotranjiti-preoblikovati Plisnier. Z Malrauxom ga povezu­ je tudi tematska opozicija med stalinističnim kominternskim internaciona- lizmom in različnimi "heretičnimi” tokovi v internacionali. Smeri naklonjenosti v pripovedovalčevem vrednotenju postanejo raz­ vidne ravno v motivu likvidacije zaradi partijske discipline in ugleda stran­ ke ter v motivu kraje rokopisov nekemu zgodovinarju revolucije iz istih partijskih interesov. Tu Plisnierov pripovedovalec vedno bolj zastopa prav­ no pojmovanje, kakršno je nastalo v meščanski demokraciji (posameznik kol vrhovna vrednota, zaščita njegovega življenja, lastnine in dela, resnica kot empirična dejanskost, ne pa resnica v službi ideje). To pojmovanje postavlja proti Igorjevemu, ki mu je najvišja vrednota partija kot organiza­ cija, njena akcijska sposobnost, njeni cilji, ki posvečujejo vsakršna sredst­ va.39 Podobno kot pri Malrauxu gre za protislovje med revolucionarnim procesom subjektov, povezanih v kolektiv, in revolucijsko institucijo. Plis­ nier vizira partijsko pripadnost že kot pravcati kult, verski fanatizem: stali­ nistična partija zasede mesto nekdanje transcendence ("cerkev brez bo­ ga”), saj je dvignjena ”nad vso resničnost” kot ideja, ki postane institucija. Tudi Sartru je lahko človekova vpetost v vojni oziroma revolucij­ ski kronotop možnost za premislek njegove eksistence. To se vidi že v no­ veli Zid, vendar so v njej zgodovinsko-politične razsežnosti same po sebi nepomembne. Bolj se izpostavijo v njegovem povojnem ciklu romanov Po­ ta svobode (1945 — 1949). Toda že v njihovi poetiki kompozicije (prevladu­ jejo vidiki posameznih oseb in naloga prikazati odnos mislečega človeka do lastne eksistence 4il), še očitneje pa v njihovi motivno-tematski zgradbi postaja razvidno, da so — podobno kot pri Malrauxu in Kocbeku - druž­ benozgodovinska dogajanja le tisto ozadje, na katerem se lažje izrazi eksi­ stencialna problematika. V romanu Smrt v duši se tako v socialno držo in­ dividualističnega (Mathieu) in komunističnega intelektualca (Brunet) vpi­ suje predvsem razlika med dvema eksistencialnima strukturama, med dve­ ma različnima pojmovanjema človekove svobode: Mathieujevo dobiva na družbenopolitični ravni anarhistične poteze, na eksistencialni pa gre za "ekstatično uveljavljanje individualne suverenosti in premagovanje predsmrtne groze” ; Brunetovo organizacijsko delovanje v drugem delu ro­ mana pa predstavlja zastavitev svoje osebne svobode revoluciji, osvobodit­ vi delavskih množic.41 V novelah SIP se vsaj na alegorično-simbolični posredni način ohranja družbenopolitična in eksistencialna problematika, ki jih povezuje z Mal- rauxom, Saint-Exuperyjem, Plisnierjem in Sartrom. Tudi v njih gre za is­ kanje razmerja med subjektivizmom, ki se hoče sam iz sebe in z oporo v revolucionarni akciji prenoviti v drugačnih, ne več meščansko individuali­ stičnih vrednotah, in nadosebno logiko revolucionarno-osvobodilnega bo­ j a . V Kocbekovih novelah epska totaliteta Malrauxovih romanov (s krono- topom zemljepisno obsežnega, zgodovinsko že kronikalnega dogajalnega sveta z vsemi političnimi in zgodovinskimi silnicami) in prav tako tudi pro­ storski in družbenopolitični zamah Plisnierjevega Igorja ne morejo biti za­ jeti na tak način. Najprej zaradi razlike v žanrih (roman—novela), drugič pa zaradi duhovnozgodovinske ter literarnostilne pogojenosti (realistična — postsimbolistična poetološka osnova). Vendar je v številnih epizodah Temne strani mesca čutiti težnjo po novelističnem zgoščanju epske totalite- te Malrauxovega Upanja in drugih romanov (nekaj motivnih podobnosti, nekaj prostorskooblikovalnih vzporednosti, najbolj pa seveda Barkova zgodba in karakterizacija); ta težnja je najbrž tudi tematska podlaga po­ gostnega simbolično-metaforičnega razširjanja kronotopa, prepletenega z razpravljalskim komentarjem. Panoramske slike so zasnovane na prostoru prelomnih, odločilnih dogajanj, časa, ki v mejnih situacijah močno izposta­ vlja problem človekove svobode, avtentičnosti, etičnih odločitev (npr. v noveli Ogenj, str. 139). V oblikovanju dialoškega spora med Gabrom in Damjanom se pripo­ vedovalec Blažene krivde približa nekaterim argumentom Plisnierjeve no­ vele: Damjan se upira likvidaciji Štefana (situacijska vzporednica eni iz­ med retrospekcij v Igorju) najprej v imenu civilnega prava, nato pa iz globljih krščanskih etičnih vrednot — obakrat je na vrhu posameznik. Ga­ ber se odloča v skladu s predanostjo nadosebnim interesom (podobno kot Plisnierjevi "verniki” revolucije). Še izrazitejša je ta problematika v dia­ loški sceni med Janezom in Gregorjem v Črni orhideji, kjer se z metafo­ ričnim prispodabljanjem (npr. režiser — igralec, konstruktor — kipar itd.) zariše razlika med dvema vidikoma: revolucionarno-nadsubjektivističnim in subjektivistično-revolucionarnim. 4 . Doslej opisane sociološke in zgodovinsko-politične razsežnosti so pravzaprav različne možnosti umetnostnega odzivanja na duhovnozgodo- vinsko oziroma eksistencialno skupno podlago sklopa subjekt-smrt-akcija. Na tej ravni se z Malrauxovimi romani in Sartrovo novelo Zid lahko pri­ merjata zlasti Kocbekovi noveli Temna stran mesca in Ogenj. Na Malrau- xove romane se navezujeta v prvi tako Barkov kot pripovedovalčev sižejski pramen, ki sta med seboj v opoziciji "strah — pogum” . Tudi tu gre torej za tipologijo eksistencialnih struktur: Barka in pripovedovalec, ki ga občudu­ je, sta problematična junaka - tako kot Malrauxovi liki.42 Njuno eksisten­ cialno strukturo določajo občutja strahu, tesnobe, absurdnosti sveta in last­ ne nezadostnosti spričo smrti. Prvoosebnemu pripovedovalcu se tako zdi nezadostna, problematična zgolj razmišljevalska sfera človekovega duha (npr. znanost); kot intelektualec se v takšni civilizacijski strukturi ne more utemeljevati, zato — podobno kot Malrauxovi liki — čuti potrebo po pre­ raščanju neavtentičnega bivanja z novimi, avtentičnimi vrednotami, ki naj bi jih realiziral z dejanjem. Akcija mu obenem pomeni tudi reševanje iz tesnobne zavesti o smrti. Njegova problematičnost je zaostrena s tem, da se po drugi strani še oklepa vrednot varnega meščanskega individualizma in pasivnosti, kar se mu z drugega vidika zdi nezadostno, celo smešno. Kljub navzven povsem drugačni eksistencialni strukturi določa Barko prav ista problematičnost, ki ju veže na kolektivni subjekt akcije. Podobno kot Malrauxovim junakom jima pomeni revolucija oziroma osvobodilni boj, ki sta mu povsem predana, predvsem tisto polje, v katerem vidita možnost za uresničevanje avtentičnih vrednot in za izrinjanje zavesti o smrti, za potla­ čitev tesnobe. Njuna akcija v mejnih situacijah ima torej v bistvu subjekti­ vistično-eksistencialni pomen. Barkova eksistencialna struktura pa je ven­ darle nasprotje pripovedovalčevi — v svoji zasnovi se močno naslanja na Malrauxove "zavojevalce” (Garine, Perken), v nekaterih podrobnostih na španske borce v Upanju. Barka je v nasprotju s pasivnostjo in nemočjo pri­ povedovalca utelešenje aktivizma in moči. Skrajno tvegana, že kar pusto­ lovska akcija v mejnih situacijah mu je sredstvo uveljavljanja svoje moči, s katero odriva zavest o smrti. Ta zavest je torej tudi pri njem temelj akcije in subjektivitete, smrt ima vlogo negativne transcendence.43 Pripovedoval- čeva težnja po varnosti, ki je pravzaprav samoomejevanje v neavtentičnih vrednotah meščanskega individualizma in ki je predvsem del sižejske "predzgodbe” kot pojasnila pripovedovalčevega vidika v dogajalnem času, je sorodna položaju likov v Sartrovih novelah iz Zida.*4 Barka se zaveda svojega položaja sredi breztemeljnega sveta, zaveda se tudi smrti, ki vzvratno razveljavlja smiselnost dejavnosti: "Človekova smrt je absurdna, nesmiselna. Popolnoma naključno napravi konec bivanju, ki je od začetka do konca eno samo čakanje, upanje in nepotrebno načrtovanje (...)” (str. 22). Že v to izjavo, ki močno spominja na Malrauxove junake (tudi v Goldmannovi interpretaciji), še bolj pa v njeno skoraj dobesedno ponovi­ tev v pripovedovalčevem govoru v noveli Ogenj (str. 130) se vpiše tudi vrednotenjska distanca do takšne eksistencialne strukture. V noveli Ogenj namreč Tone premaga to misel, kar je v skladu s pri- povedovalčevim alegoričnim pomenjanjem, oblikovanim na postavkah krščanskega personalizma, ki subjektovo zgodovinsko imanenco utemelju­ je še v krščanski transcendenci.45 Malrauxova eksistencialna struktura akci­ je kot "odpora pred ničem” (SIP, str. 29) je torej v Kocbekovih novelah preformulirana, celo polemično interpretirana z drugačnega pripovedoval­ čevega vidika. Kljub temu tudi pripovedovalcev sižejski pramen iz Temne strani mesca ohranja nekaj malrauxovskih potez: plašljivec se v mejni si­ tuaciji odloči za tvegano, izpostavljeno akcijo, s katero preraste podreje­ nost strahu pred smrtjo. Kocbekov pogled na sklop subjekt-smrt-akcija nam postane jasnejši v primerjavi Tonetovega sižejskega pramena v noveli Ogenj s Sartrovo nove­ lo Zid. Vzporedna jima je že mejna pripovedna situacija: tako Pablo Ibbie- ta kot Tone sta zaprta in čakata na usmrtitev, ker sta delovala proti faši­ stom na strani revolucionarno-osvobodilnega kolektiva, z obema je v zapr­ tem prostoru še človek, ki ni obsojen in je bolj ali manj opazovalec, ki le na videz pomaga (belgijski zdravnik v Zidu, kaplan Žgur v Ognju). Kljub velikim razlikam v slogu, kompoziciji in obravnavi idejnih problemov (veristično zasnovana prvoosebna pripoved v Z idu , tragično-patetična dia­ loška scena v Ognju) sta si eksistencialna položaja obeh likov izredno bli­ zu. Oba sta nepreklicno postavljena pred smrt, ki ni le absoluten konec življenja, ampak tudi radikalno izpostavlja vprašanje o smislu njunega bi­ vanja. V Sartrovi noveli smrt razveljavlja sleherno transcendentno, smiselno vez, ki druži svet in subjekt. Pablo doživlja svoj položaj v odtujenem svetu kot popoln absurd. Njegova zavest o absurdnosti sveta (popolnem nesmislu pripadnosti revoluciji, narodu, ljubljeni ženski) je tudi razlog njegove po­ nosne drže in tega, da se noče več rešiti smrti s tem, da bi izdal svojega to­ variša. Pred zasliševalci si kar na slepo izmisli njegovo skrivališče, saj misli, da ga njegova zavest o absurdnosti postavlja nad njihove posvetne interese. Toda po naključju so tovariša odkrili prav tam; absurdnost sveta torej ni samo subjektovo doživetje (zajeto v prvoosebno pripovedno perspektivo- zavest in v zaprt prostor), ampak je breztemeljna, naključna in absurdna tudi zunajzavestna struktura sveta. Tudi Tone v noveli Ogenj je postavljen pred vprašanje o smislu živ­ ljenja, sveta in smrti. Vendar nikoli ne zdvomi o smiselnosti svojega do- slejšnjega delovanja v osvobodilnem gibanju, ravno tako tudi ne o smislu svojega življenja nasploh. Njegovo približanje doživetju o naključnosti in nesmiselnosti smrti, ”ki popolnoma naključno napravi konec bivanju” , je le del pripovedovalčevega polemičnega dialoga z ozadjem ateističnega eksi­ stencializma, kakršnega zastopajo Malrauxovi romani in Sartrova novela. Po notranji krizi in tesnobi se Tone namreč prikoplje do spoznanja, da je njegova smrt "največja preizkušnja” njegove osebne "resničnosti” in "av­ tentičnosti” — da torej le potrjuje smiselnost njegovega bivanja in trans­ cendentni smisel sveta. Še zdaleč ni vir absurdnosti in nesmiselnosti kot pri Sartru. Zato se njegova zgodba lahko izteče v odvezo, ki je znamenje bož­ je ljubezni in odpuščanja ter sprave, ki predsmrtno bitje poveže z drugim, transcendentnim svetom, medtem ko Ibbieta ostane pri sarkastičnem sme­ hu nad absurdnostjo gole imanence. Pri Kocbeku je torej svet na ravni sim­ bola transcendence harmoničen in smiseln; čeprav junaki-subjekti tega ne doživljajo a priori in neproblematično ter padajo celo v eksistencialno tes­ nobo, se njihovo paradoksalno ravnanje v zgodovinski imanenci (iskanje stičišča med revolucionarnimi in evangelijskimi vrednotami) vendarle raz­ plete v transcendentni smisel. 5. Primerjava Kocbekove novelistike z "romani človekove usode” , s Plisnierom ter Sartrovo eksistencialistično pripovedno prozo je pokazala, da je bil Kocbek dovzeten za družbenopolitične (dialog različnih ideološko- vrednostnih sestavov) in duhovnozgodovinske (sklop subjekt-smrt-akcija) razsežnosti te povečini predvojne literature, da jo je globoko in sodobno dojemal, tako da je postala ozadje za oblikovanje njegovih novel, ki s tem ozadjem tudi dialogizirajo. Njegova izhodišča so drugačna kot pri teh pro- toeksistencialističnih in eksistencialističnih pripovednih delih. Malraux in Sartre vztrajata v radikalni eksistencialni ”deziluziji” , ki ostaja v imanenci zgodovinskega sveta. V skladu s tem se zdi njuno oživljanje oziroma aplici- ranje realistične poetike.46 Kocbek isto eksistencialno in socialnopolitično problematiko strukturira znotraj poetike in metafizike, ki verjetno izhajata iz religioznega postsimbolizma. Ta se je že v njegovi zgodnji prozi odprl t. i. "stvarnosti” (predvsem zgodovinskim dogajanjem), personalistični an­ tropološki sestav, ki je izraziteje zaznamoval že dnevniško-pričevanjsko prozo Tovarišija, pa je še podkrepil težnjo po preseganju avtonomnosti, izoliranosti subjekta. V tej težnji pa Kocbek — tako kot Malraux, Plisnier in Sartre - vztraja v toku novoveškega subjektivizma; subjekt mu je še vedno ireduktibilna osnova vsega, vendar ga od ateističnih eksistencialistov loči dejstvo, da subjekt ni zasnovan v negativni subjektiviteti in transcen­ denci metafizičnega nihilizma, ampak ima s svojo religijsko transcendentno utemeljenostjo razsežnost, ki presega zgodovinsko imanenco in mu - kljub notranji ambivalentnosti in paradoksalnosti — daje pozitivno vsebi- OPOMBE: 1 J. Kos: Med tradicijo in avantgardo, Sodobnost 1970, št. 10, str. 974. 2 Prim. J. Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva VIII, Maribor, 1972, str. 134; M. Kmecl: O Kocbekovi pripovedni prozi, v: Študije o jeziku in slovstvu, Murs­ ka Sobota, 1973, str. 79; J. Kos, n. d., str. 975; B. Krakar-Vogel: Vercorsova knjiga novel ”Oči in svetloba" v primerjavi s Kocbekovim ”,Strahom in pogumom", Jezik in slovstvo 1977/78, št. 2, str. 37-42; M. Vasič: Eksistencializem in literatura, Ljubljana, 1984, Literarni leksikon 24, str. 78-79. ’ Prim. M. Kmecl, n. d., str. 80; M. Dolgan: Pripovedovalec in pripoved, Mari­ bor, 1979, str. 37; B. Krakar-Vogel, n. d., str. 40; M. Juvan: Alegoričnost v Vercor- sovi in Kocbekovi novelistiki. Jezik in slovstvo 1985/86, št. 5, str. 158-166. 4 Prim. R. Konstantinovič: Vercors - ecrivain et dessinateur. Pariz, 1969. s J. Kos, n. d., str. 975-976. h Prim. M. Juvan: Položaj in vloga utopije v noveli Sanje smešnega človeka. Je­ zik in slovstvo 1982/83, št. 6, str. 185-190. 7 Raimondov termin povzema tudi M. Vasič (n. d., str. 40-44); v istem delu opozarja tudi na "podobnost med španskim borcem Barko iz prve novele in junaki Malrauxovih romanov" (str. 79); prim. še S. Tihole: Andre Malraux in začetek eksi­ stencialističnega romana, (dipl. naloga), Ljubljana, 1981, str. 47. II P, —H. Simon: Histoire de la litterature frangaise au XX ' sičcle, Pariz, 1957, str. 123; G. Vidan: Belgija, v: Povijest svjetske književnosti. Zagreb, 1982, str. 773. 9 Izšla v novelistični zbirki Faux passeports, 1937. Slovenski prevod E. Kocbek v Dejanju, 1939. III M. Vasič, n. d., str. 83. Po ustnem podatku J. Gradišnika so bili pri Dejanju tia revijo Mass und Wert naročeni in so Sartrovo novelo skupaj obravnavali. 11 Kocbek je Saint-Exuperyja začel prevajati že pred vojno, prevod pa je do­ končal njegov znanec J. Dolenc. Knjiga je izšla 1. 1943 pod prevajalskim psevdoni­ mom P. Kosem (Veter, pesek in zvezde). Po ustni informaciji Zdravke Kocbek in J. Gradišnika je tudi uvodno besedo verjetno napisal E. Kocbek. 12 P .-H . Simon, n. d., str. 9. L' P ,—H. Simon, n. d., str. 130-131. 14 Poleg že omenjenega lika Barke še pripovedovalčev namig na "nekatere mo­ derne romane", v katerih "so se do zdaj najbolj zaokrožili in poenotili posamezniki, ki so izvršili revolucionarna junaštva" (SIP, str. 10). 15 E. Kocbek: Tovarišija, Ljubljana. 1972’, str. 23. Ift E. Kocbek, n. d., str. 586. 17 E. Kocbek: Krogi navznoter, Ljubljana, 1977, str. 60. 18 Dejanje 1939, str. 427-429. 19 Prim. L. Legiša: Zgodovina slovenskega slovstva VI, Ljubljana, 1969, str. 329-330, 334. 2(1 Prim. P .-H . Simon, n. d., str. 123. 21 E. Kocbek: Dnevnik 1951, II, Nova revija 1983/84, str. 2254. 22 Prim. F. Zadravec: Slovenska književnost 1945-1965, II, Ljubljana, 1967, str. 229-234; M. Vasič, n. d., str. 87-106. F. Zadravec, n. d., str. 234-237; D. Rupel: Kocbekova Strah in pogum. Nova revija 1982/83. str. 682-689 24 E. Kocbek, Dnevnik, rt. m., str. 2249. 25 Prim. Simon, n. d., str. 195-196. Mounierjev personalizem, ki je kot etično usmerjena antropologija na podlagi ideje o inkarnaciji skušal združevati evangeljske, eksistencialistične in marksistične prvine (prim. T. Mrowczynski: Mounierjev tragič­ ni optimizem, v: Filozofi in sociologi 20. stoletja, prev. F. Jerman, Ljubljana, 1967; E. Kocbek: Sodobni misleci, Celje, 1981, str. 47-91; M. Vasič, n. d., str. 21-2), je na Kocbeka že pred vojno vplival tako s svojo idejnostjo (npr. Misli o človeku, 1936) kot z revialnim in kulturnopolitičnim angažmajem v pomembnih zadevah evropske in narodove zgodovine (krog Dejanja). 26 Prim. M. Dolgan, n. d., str. 30-38. 27 P .-H . Simon, n. d., str. 7. 28 P .-H . Simon, n. d., str. 8. 29 L. Goldmann (Pour une sociologie du roman. Pariz, 1964, str. 178) jo v skle­ pu obsežnega uvoda v strukturalno raziskovanje Malrauxovih romanov časovno loci­ ra med 1912 in 1945. 30 Prim. P .-H . Simon, n. d., str. 7, 9, 121-124; L. Goldmann, n. d., str. 128- 129. 31 V komunistično partijo stopi že 1919, predano sodeluje v komunističnih giba­ njih po Evropi, vendar je zaradi rastoče skepse do vzpona stalinizma 1. 1929 izklju­ čen iz KP kot trockistični disident. Tudi njegovo stališče niha med krščansko moralo in marksistično sociologijo (prim. G. Vidan, n. d., str. 773; Lexikon der Weltlitera- tur, izd. G. von VVilpert, Stuttgart, 1975). 12 Prim. M. Vasič: Pota Sartrove svobode, v: Sartre, Izbrana dela 7, Ljubljana, 1981, s tr . '368-369. 33 P.-H . Simon. n. d., str. 9, 111, 121. Prim. še Goldmannove (n. d.) interpre­ tacije Malrauxovih romanov (prehod od individualnega problematičnega junaka h kolektivu ipd.). 34 Prim. D. Pirjevec: Smrt makcija, v; A. Malraux, Kraljevska pot, Ljubljana, 1971, str. 57. 35 Goldmann (n. d.) odkriva v Malrauxovih romanih takšno socialno strukturo: v ospredju so liki, ki pripadajo anarhizmu, komunizmu, tudi (krščanskemu) socializ­ mu, nasproti so jim predstavniki zahodnega kapitala ali fašisti, v vmesnem prostoru pa meščanski demokrati, intelektualci-individualisti itd. 36 L. Goldmann, n. d., str. .76. 37 P .-H . Simon, n. d., str. 137. 3S L. Goldmann, n. d., str. 136-137. 39 S takšnim vrednotenjskim položajem je Plisnier ujet v dogajanje "kolektivne zavesti" francoskih levičarskih intelektualcev - prim. opozicijo med Ximenesom in Manuelom v Malrauxovem Upanju (gl. L. Goldmann n. d., str. 150-152). 40 M. Vasič, Pota..., str. 379, 398. 41 M. Vasič, Pota..., str. 404. 42 Prim. analize duhovnozgodovinskega oziroma eksistencialnega sklopa sub- jekt-smrt-akcija v Malrauxovih romanih pri Pirjevcu (n. d., str. 5-72), Goldmannu (n. d.), J. Skrušnyju (Malrauxovi Zavojevalci, v: A. Malraux, Zavojevalci, Ljublja­ na, 1981). 43 Prim. D. Pirjevec, n. d. 44 M. Vasič, Pota..., str. 394. 45 Prim. še M. Juvan, Alegoričnost..., n. m. 4,1 M. Vasič (Pota..., str. 394) pri Sartru odkriva sledi Flauberta poleg sodobnej­ ših vplivov angloameriškega modernizma in A. Gida, pri "romanu človekove usode" (Eksistencializem..., str. 43) pa tudi podobne izvore; tej prozi da slogovno oznako "subjektivni realizem", (str. 44). 47 Prim. J. Kos: Eksistencializmi in eksistencialisti na Slovenskem, Sodobnost 1983, št. 11, str. 988-1009.