92
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
1.
Brusa, sultanom gnjezdo, Brusa, prirodne in umeteljniške krasote torišče! — katero mesto se ti more enačiti? — Bogme! vredno si, da bi čepelo na podno-žiji božjemu Olimpu, kateremu iz svetega temena in cestnih rebrij svitlo prodko vrvrajo studenci, skokoma spirajo božji svet, daje krepkih vodometov toliko, kolikor bistrih studencev, ki napajajo polje in gaje in tvoje vrte! Kakovo čudo je to! — Tako, da se človek potaplja v razkošji, katero mu ti daješ! A dan danes nisi to, kar bilo si nekdaj. Tvoj tekmec — Carigrad, ta ti je sultane vzel iz seraljev, *) — vzel ves lesek, ki se vzhodni despotje (samosilniki) dičijo z njim. 1402. leta pak so sultanje svoje oči poželjivo bulili čez Mra-morovo morje**) v mogočni Bizanec, kjer so Grški carji gnjilo lenobo pasli na zasmeh svoji nekdanji slavi, — Grški carji, že vgnani poginu v žrelo skoro z vseh strani; veselil se je Turek že naprej Carigraškega padca, nestrpno so Mohamedanje čakali, kedaj se kateremu pa-dišahov zljubi, da se polasti znamenitega gnjezdišča, ter vlado, svoje vlade prestol premakne v mogočno Kon-stantinovo mesto, da bi iz tega svojega novega osišča plašili in trli kristijanski svet, a le za tega del, da bi iz svojega gnjezda raztezali moč, ter narod za narodom, žalibože! to je, slovanske narode (kakor bi le Slovanstvo bilo prokleto, da bi trpelo za grehe vsega sveta); da bi narod za narodom oklenili v svojo pre-kruto sužnjoat, ter stiskali Slovane, da bi jim strašno po ušesih zvonilo: „Tremor Bvzantium!"
1402. leta, Brusa, nisi bila še sirota; tačas si bila še bosniško gnjezdo, Azijskim despotom — polno razkošija in radovanek , kakoršne poznd le jutrovska fantazija, razvneta — in ki se niso razkazovale še v nobenem drugem gnjezdu, nego v Drinopolji, morda zato, ker Evropski zrak veje po njegovih seraljih.
Ha, Brusa! zakaj si tako nenadoma promenila se v bojni tabor? Težko te človek pozna, če prav ae ponašaš s palačami; Če prav imaš tri sto mečet z muna-rami vred; nihče te lahko ne pozna" sredi šotorov, sredi različnih ležišč, ki so raztaknjena daleč okrog tebe, — tako daleč, da jim svobodno oko skoro ne more seči do kraja. Po šotorih in po ležiščih vse mrgoli in roji tako, kakor bučele šume po ulih v bučelnjaku, kajti več nego pol milijona ljudstva — samo bojnega, slu-žabništvo ni vmes, tudi nevojevitega človeštva ne, ki se je sešlo zaradi gotove beretije in dobrega dobička, takih ljudi množica se ob ugodnih vojskah cesto ujemlje z množino vojščakov, — in kateri že vedigabog od kedaj vzhodno vojsko spremljajo tako, kakor železne kobilice, — več, nego pol milijona vojevitega ljudstva tabori okrog znamenite Bruse.
Azijskih narodov pisani, sanjarski kroji z daleč, vabijo človeško oko; lahko človek poznd, da v taboru na tisti namen zbranih vojščakov — Evropskih in Azijskih — kroj je različen na prvi pogled, kajti tudi  voj-
*) Serail (seralj) je Turškega čara vladno poslopije,  tudi palača jutrovskim mogotcem, ki imajo svoje ženstvo v njih. **) Marmora-Meer.
sko Evropskih narodov, narodov krščanskih — je zbrala mogočna volja Bajazeta Ilderima, sultana padišaha, kalifom namestnika, — zbrala zato, da jo se svojimi Azijskimi jatami popelje na pretep z neštevilnimi jatami Timurjevih Tatarjev, ki so bili — kakor božja kazen pridivjali v njegovo sultanijo, da bi svoj svet povečali z novimi zmagami in s pustošenijem razsežne Azije tako, kakor so prednjimci pred dvema sto leti sužili in pustotili Evropo.
Čudovito je to, ker Bog križ za grehe in hibe, za zločinstvo in samopašnost človeškega pokolenja vselej najraji odbere med človeškim rodom samim. Dvakrat že so bili taki Božji poslanci divji Tatarji. A kedo bi do korena mogel seči vzrokom takih Gospodovih odlokov?
Izlam proti izlamu, Mohamedan proti Mohame-danu! a kristijanje, ali se je križ s polumesecem pobratil — ne mara zato, da bi Turku pomogel dobiti vlado, morda sebi na pogubo? Oh, resnica je to: ogenj Be z vodo sprijazni popreje, nego izlam s kristijanstvom, alkoran ne dovoljuje ravnopravnosti, alkoran poznd le svojo nadvlado.
Tako preverjeni pa nikakor niso bili vsi kristijanski vojščaki, zbrani 1402. leta v Bajazetovem taboru; Bolgari, katerim so bili na meji, v Drinopolji, Evropski sultanje ustanovili svoje gnjezdo, — Bolgari so bili že odrekli se slavni minulosti, pokorno so vpogibali svoje vratove v Turški sužnosti in pokorno šli, kamor so jih klicali sultanje, dosta jim je bilo to, ker so bili Turci njih vojno oskrbništvo izročili krščanskemu knezu, Srbskemu Štepanu Lazareviču; Srbje, ti so siušali svojega kneza, ni bilo na mari jim, kedaj, kde in komu slavno bojujo; tisti, katerim bi to ne bilo malomarno bilo, — tisti so bili trinajst let popreje se svojim junaškim čarom vred poginili na Kosovem polji; a ostala malost njih, ti so tudi se Srbsko vojsko vred vzdignili se na bo-rišče, a ne zato, da bi se bili tepli za svojo sužnost — ali za sultansko vlado, temuč zato, da bi mejusobne priče bili o Mohamedanskem boji — in da bi tem laže mogli porabiti ugodno priliko, ter osvoboditi svoj narod in svojo domovino Mohamedanskega gospodstva, katero bi, da-si je ta čas le vzdigavalo se na njih domovino, to so že zdaj znali sami, katero bi kasneje, čem delj, tem hujše tlačilo njih domovino.
*
Rano solnce pluje po modro-jasnem nebu; njegovi žarki se kopljejo v paru rosne zemlje — in v paru, ki se dviga iz bistrih vod po Olimpu, prominjajo se, ko igraj° > v barve najrazličnejšega dragega kamenja, da oko slepi njih lesek; že drugič so muezimi mečetam z munarov v Brusi molitvo oklicali, kar ukazuje alkoran, in hodži v taboru Mohamedanskega n&roda z vzvišenih prostorov , z drevenih gromad , s prekucnenih bečkov oglasili, da muezimi klič6 na molitvo, a miljo daleč v polukrogu ob Brusi si slišal zategli, drhteči jek: ,,Allah-il-Allah !"
Le na severji, kjer se razprostira krščanskih n&-rodov tabor, — samo tam je vse tiho, — le posmehuj6 se kriščečim hodžem pogosto.
Neki možak silnih pleč, visokega, skoro orjaškega telesa, — možak, ki stoji sredi glavnega prohoda Srbskega tabora, precej na njegovem začetku od Bruse, le-ta svoje oči vpira v mesto — in pljunil je, gnjusi se mu.
„Da bi pogagali, psi", — hušknil je srdito, „sveti Sava!" — govoril je poluglasno dalje, ,,nje naj toraj poslušamo , za-nje naj bi bojevali! Kolika sramota bi nam bila to! A zakaj to? — izdajstvo se je vgnjez-dilo v naš narod, a ne moremo ga zatreti."
Temu možaku, ki je tako govoril, visela je ob plečih levja koža. Nje prednji taci, narejeni umeteljno iz zlata, pripeti ste bili na ramenih k oklopu, obitemu se srebernimi in zlatimi šipicami, tako, da ste grozeče gledali k višku; to, pa orlja perotnica iz pozlačenega železa, — perotnica, prikovana k njegovi čeladi, kakor kaka perjanica, značilo je vojvodo, čegar imč je močno slavil njegov narod.
„Ali o izdajstvu govoriš, vojvoda?" — povpraša za njim neki glas, a vojvoda se je ozrl takoj.
„Kedo se je drznil", — vskliknil je močno: „oh! Ali si ti, Jefrem, tukaj?!" — začudil se je razjasnjenega obraza, ko je bil izpoznal prišleca, „jaz sem menil, da je kak vohon — Lazarjevicev, Bajazetove kukavice , kakoršnih po našem taboru vse polno mrgoli na sramoto Srbske slave, — menil sem, da je kedo tak drznil se, ter približal mi. Uh! presneto, poplačal bi to trenotje se svojim životom tako drzovitost; to znajo ti psi, to zna i Stepan , zato se mi z daleč umi-čejo s pota."
„Ali meniš, vojvoda?" — povprašal je prišlec in sumljivo odmajal z glavo, njegova vnanjost je kazala znamenitega junaka, — ?,izpred oči se ti pač umič6, to pa za gotovo znam, da pazijo na vsak svoj  korak."
Vojvoda je  skrivil ustna in zaničljivo nasmijal se,
„Stepan ti ne veruje, boji pa se te pač, to je gotovo", — govoril je junak dalje, „ali se tudi Bajazet boji te, le-tega —"
„A kaj je zato?" — presekal mu je ponosno vojvoda besedo, „jaz, menim, dal sem mu dosta povoda, da bi se me bal, a moje im6 ga je mnogo potov opla-šilo o njegovih radovankah tam v Drinopolji: pa poleg tega, ali meniš, da sem tako blazen, da bi dozdevalo se mi, da mi veruje? — ne bil bi Turek in ne bil bi sam se seboj; ha, ha!" — vskliknil je in zagnal glasen kratek smeh; „kako se dobro kaniva! on se vede, kakor bi veroval meni, a jaz se vedem, kakor bi veroval njegovi zaupnosti do mene, pa se ne bojiva drug dru-zega, ha, ha!" — zasmijal se je še enkrat.
„A vendar bi se jaz, da sem jaz ti, ne izdajal nevarnosti, vojvoda!" — govoril je varno Jefrem, „v levjem brlogu si ti — in mi smo v njem s teboj vred, treba je hliniti se medvedu, da bi nas ne podavil."
(Dalje prihodnjič.)
   93
99
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
1.
(Dalje.)
Zaničljiv smeh je poigral vojvodi po obličji, skomignil je z ramenoma, glavo na pol obrnil v Bruso in začudil se: „Ali ta lev tam?! — kaj še, Jefrem?! — to je pohotnež, vinsk pijanec, ki so odaliake že do cela oslabile ga. Ali prav je to — prav je to tako", — kimal je z glavo — notranje zadovoljen, ,,Bog sam je z nami in z vero svojega sina Jezusa Kristusa, z duševno slepoto Bajazeta tepe, zat6 ker ga hoče uničiti. Veruj mi, dragi brate, ako Bajazet pogine v tem boji, da zopet velikega Dušana sveti prapor zavihra nad svobodno Srbsko. Zakaj odmajujes z glavo, kakor bi ne veroval mojim besedam, — da, resnici? — Ali dolgo časa je trajala B aj a žeto va delavnost? — nič delj ne, nego tako dolgo časa, da je prepeljal se na kopno v Aziji, tu pa je zopet vtopil se v svojo staro razuzdanost, ta pohotnež in pijanec; tam" — obrnil je glavo zopet v Bruso, ,,tam se opoteče in gosti, pijančuje in ziblje odaliskam po naročjih, ko pa se bode nasitil njih lju-beznjivosti, da se bode gnjusilo človeku, začel bode zopet gostiti se, zato se bode kratkočasil s plesom po-lugolih saltimbanek in z igrami svojih glumcev; njegova vojska pa, siabejša in slabejša vsak dan vsled same lenobe, godrnja na nj in vznemirja se, da bi človek ne čudil se, ko bi dane3 ali jutri očito poknila vstaja."
„Naš ljud se, kar je meni znano , le posmehuje Bajazetu, kaže pa dosle še nikakoršne mrzkosti ne do njegove dolgotrajne lenobe" — pristavi Jefrem nekako očitajoče.
„Za vraga! kedo govori o našem narodu?!" — za-hudi se nanj vojvoda zavzetih oči, „naš ljud je ljud drage Srbske, ne Bajazetov.    Ali tam te surove, samo-
pašne jate", — pokazal je Mohamedanski tabor — „ali ne zdevajo sultanu najgnjusnejših imen in ali ga ne izdajajo sedmemu peklu? — ali bi kaj čudovitega bilo to, ko bi danes ali jutri tolkli na vrata njegovega se rajia in zahtevali zaklade, ki jih je nalupežil po njih pokrajinah, ko je iz njih izganjal rodne kneze? — A da se to tudi ne pripeti, kako bi mogel zmoči s takimi ljudmi? — Nikakor ne, dragi Jefrem, nikedar!"
„Resnici je podobnejše to, nego kaj drugega" — pritegnil je le-ta, „ali pa tudi Srbska dobode svobodo in davno slavo, to je kaj druzega."
„A kaj bi se moglo druzega zgoditi?" — povpraša vojvoda —- skoro razdražen, „Bajazet je uničen, uničena je tudi njegova moč, rada ali nerada — mora se osvoboditi naša Srbska."
„A Stepana, tega Lazarjeviča, ali ga ni sram ponašati se se svojo sestro sultanico, kateri bi ne požrtvoval le sebe, temuč narod in svojo domovino, ali si tudi to pomislil, vojvoda?" — povprašal je Jefrem dalje, ni se dal o svoji dvombi varati vojvodinej nevolji, prosunljivo je oči o svojem vprašanji vprl v njegovo obličje.
,,Hm!" — zagodrnjal je vojvoda, z dlanjo otrl si obličje, zamišljen nategnil pas in kimal z glavo, „da — to je", — spregovoril je poluglasno, ,,res je — vse je mogoče, to je nevreden sin svojega slavnega očeta, — sin, kateri razen hrabrosti — ničesar ni podedoval po njem, ni ljubezni do narodove slave, ni ljubezni do svojega Boga, vse ima na prodaj sestri kukavici na ljubo, a ona ima sina, sina z Bajazetom — uh, sveti Sava! Jefrem, ti vendar le misliš na vse!" — ozrl se je v junaka, ali precej se je vstavil, nehotoma je njegova desnica segla po handžar za pasom, po njegov držaj , in rudeč žar zadržavane jeze je polil njegovo obličje. „Ha, vražji sin!" — škripnil je se zobmi, že je razkoračil se na skok — ,,ne bodeš več svojih nečistih oči vpiral v me!"
,,Vojvoda!" — vskliknil je Jefrem s tajnim, svarilnim glasom in zatel ga za levjo kožo.
,,Oh, res je to!" — spomnil se je takoj vojvoda, „saj i krastava podgana lahko oči izbuli v me, nikar bi jih tak pes ne bulil; le to je bes, ker je Srbska mati povila ga, a zdaj sužuje in vedežuje tujcem."
„Saj sem ti pravil, da pazijo na vsako tvojo stopinjo" — pristavi Jefrem.
„Na stopinjo pač pazijo na vsako", — potrdil je vojvoda — ,,ali na moje besede in na moje srce? — Hodi, brate Jefrem, pojdeva pogledat k Brusi, zvedela bodeva tam nove padišahove bedarije" — rekel je in pljunil, ter pokazal, kako se mu gnjusi to ime — „zvlasti pa spregovoriva besedo o nečem, česar ni treba, da bi slišalo kako tretje uho."
A že se je obrnil proti Brusi.
„Vojvoda, ti si govoril o izdaji" — ogovori! ga je Jefrem, ko je poleg njega stopal, popreje pa je dvakrat, trikrat ozrl se, ali ni koga blizu, in povprašal je : „komu očitaš zdaj izdajo?"
,,Lazarjevic je suženj svoje sestre, a ta je nehala biti Srbska hči" — opomnil je vojvoda otožno.
,,To smo znali že iz poČetka" — opomni varni junak — „njega ne smemo prištevati iadajicam. Uga-njevaj dalje, vojvoda!" — rekel mu je.
„Sezaš v globočino mojega srca" — opomnil je ta in umiril svojih korakov urnost — „ali vendar se, če prav dvomim, ne smem pregrešiti na svetem pobra-timstvu."
,,Le povedi ga" — rekel je junak čvrsto preverjen — „reci: Milan Topličanin, a ne bodeš se zmotil, vojvoda Kazančic!"
„Ne   verujem,   ne  verujem   tega I" — izrinil je se
silo vojvoda iz svojih ust, da je očito bilo, kako bi raji pregovoril sam sebe, nego koga drugega.
,,Saj imaš bister razum, vojvoda!" — opomnil je hladno Jefrem — „znati vendar moraš, zakaj ne veruješ v njegovo odpadništvo."
„Krvavel je na Kosovem polji za vero in domovino" — začel je Kazančic naštevati Topličaninove zasluge, in pričal je glas, pričal njegov obraz, da čini to, zato da bi preveril bolj samega sebe, nego svojega po~ slušavca.
„To so činili tudi mnogi, kateri pa so kasneje vendar-le kričali: živel Stepan Lazarjevič, čara pa se ni spomnili niso" — pristavil je hladno Jefrem.
„Naj stehinejo, ti psi" — razhudil se je vojvoda — „Topličanin pa je" — govoril je dalje — „skril naše svobode zastavo, sveti Srbski prapor, prapor čara Dušana, zato da bi ne prišel v pesti niti Mohamedanu, niti Lazarjevicu, temu Bajazetovemu blaznu, za tega del slavne Srbske ne bode vladal ni Mohamedan, niti Lazarjevič."
„Dolgo Časa ne, res je to, ne bode je vladal nobeden!" — pritegnil je Jefrem globoko preverjen.
,,Celih trinajst let je bil" — govoril je vojvoda o veči gotovosti dalje — ,,veren tovariš ostanku Srbskih junakov v njih zatrepu, v gorah na Balkanu, od kodar smo se Lazarjevicu in njegovi lastnovoljni sužnosti po-smehovali, kar je vera in domovina zahtevala od nas, in osvečaii smo pravoslavnega čara smrt in svoje po-bitje Mohamedanom, katerih trupla smo raz3tiljali po Bolgarskih ravneh in po dolinah noter do Drinopolja, da je naše ime groza bilo tem davnim Božjim izdaji-cam — in da je Bajazeta samega plašilo o njegovih ra-dovankah. Ali o teh prilikah ni bil Milan Topličanin jeden prvih, ki so bogato skrbeli za živež pienečim ticam po Balkanu?"
„Resnica je to" — potrdil je Jefrem — ,,osvečal je svoje milice zgubo" — pristavil je osato.
„Ljubljenka nas vseh" — opomnil je vojvoda navdušeno — „koiikor nas je bilo odšlo v gore, — ta je bila naša domovina, naša vera , a moj pobratim Milan Topličanin ni delal nikakoršnega razločka."
„A Milica Lazarjevna, Bajazetova soproga?" — povprašal je Jefrem, vstavil se in oko vprl v vojvodo.
„Oh!" — vzdihnil je na dolgo Kazančic, tudi je vstavil se — in njegovo oko je blodilo dalje, da samo ni znalo, kam, kakor pogled kakega človeka, ki je zablodil.                                                           (Dal. prih.)
100
107
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen  obraz.
1.
(Dalje.)
„Nu, vojvoda", — govoril je Jefrem dalje — „ti znaš to tako dobro, kakor znam jaz, ali tvoje srce, ki je od mladosti gorelo tvojemu pobratimu, upira se resnici, da je vojvoda Toplicama izneveril se našemu pod-vzetju."
Kazaneič je molčal, sklonil je glavo in svobodno začel korakati naprej.
„Ni več ta , ki je bil, predno se je sešel z njo v Drinopolji" — pričel je Jefrem dalje — „ni skrbel nas zaman."
Vojvoda si je obličje otrl z dlanjo, prikimal je z glavo in molčal.
„Potlej njegovega obraza nisem videl več jasnega",
—   govoril je dalje Jefrem — „pa saj ga zdaj vidim le redko kedaj , gotovo se nas ogiblje, a kaj govorim, — nas, ogiblje se tudi tebe, svojega pobratima."
„Že cesto se mi je zdelo to" — pristavil je vojvoda zamolklo.
,,Pazi" — rekel je varno junak, vstavil se je in za ramo prejel vojvodo — „hudovesten volkodlak je to, ki razjeda njegovo srce. Omamila ga je bolezen ta La-zarjeva hči, ki se je narodila bas tisto nesrečno uro, katero Mara, nje sestra, Brankovičeva soproga —"
„Ha, sveti Sava!" — vskriknil je vojvoda razgret
—  ko bi bili vohonje bili kde blizu, da bi bili slišali njegove dosto daleč sezajoče besede — „tako je to , a ne drugače!" — potrdil je krepko, popolnoma preverjen — „zato je silil, da bi šli se svojimi junaci vred v
ta boj čez morje v daleke kraje, da bi poslednja Srbska moč vgasnila na ptujem sveti, a jaz" — vdaril se je po čelu — ,,gluhoslepi krt nisem videl, nisem slišal ničesar; — da, poginil nam je, na veke je Srbski poginil vojvoda Milan Topličanin, a meni je umrl drag pobratim" — dejal je, zakril obličje si globoko žalosten — in žaloval je nekoliko časa, ni ga probudii iz te bolesti spremljevalec : „uh, te ženske, te ženske", — govoril je zopet dalje vojvoda, ko je bil odkril obličje, glas se mu je tresel — ne vsied bolesti, temuč zbog notranje zlosti, in krčil je pesti o svoji jezi, „koliko nevihte so že navalile na narod in na domovino! A ta car Lazar, da je stokrat umrl za domovino in za vero, ne zadostil bi bil svojemu grehu, ker je splodil taki hčeri, kakoršni ste Mara in Milica, pa takovega sina, kakoršen je Šte-pan Lazarjevič, ki je hladen do narodove slave in do domovinske svobode, svoji sestri na ljubo pa ugaja volji najgnjusnejšega Mohamedana,   tega Bajazeta! — Hoj!"
—   vskriknil je še glasnejše — „kakor gotovo je Bog nad nami" — dvignil je desnico — „tako gotovo vas zadene Božja osveta, jaz bodem pa njena roka!"
„Pa moj meč, z vso svojo močjo ti bodem jaz pomagal" — pristavil je Jefrem z važnim glasom in podal mu desnico.
„Amen!" — zatrdil je vojvoda' prijel junakovo desnico, vroče stisnil jo in iskreno pogledal mu v obraz.
„A kaj uničiš zdaj?" — povprašal je junak po nekolikih trenotkih.
„S Topličaninom spregovorim, zato da zvem* kako globoko je že pogreznil se v mrežo svoje zapeljivke" — odgovoril je vojvoda; — „tako globoko vendar še ni vdrl se, da bi kanljiv obraz pokazal meni, svojemu po-bratimu, a potlej še le bodem znal, kaj bode dalje dal Gospod Bog."
„Prav je to" — pritegnil je Jefrem — „učini tako, a kakor sem bil jaz dosle poslužen, tako bodem tudi posle do cela pokoren tvojim ukazom , zmerom veren naši sveti zavezi."
„Znam to — znam" — prikimal je vojvoda z glavo
—  saj nisva ne ti, ne jaz dosle poznala nobenega zapeljivega glasu, nobene zapeljive ženske, ki je človeštvu prokletstvo že od svojega početka."
A zopet sta šla dalje in bližala se me3tu, ki je bilo samo se kakih tri do štiri sto korakov daleč.
„Hm!" — govoril je na poti Kazančic — „kako slavni vojščaki so ti naši ljudjč; od našega tabora prav do mesta je vse pusto in prazno , da nihče nima nič dela tam, in brez ukaza nihče ne zapusti svojega šotora; ali kakov je pogled ta ?! — kako vrešče in kako se te poganske ,,orde" gnjet6 med mestom in taborom! Sramota je boj v družbi s takimi ljudmi brez vaakoršne kazni in brez vsakojake bojazni".
,,Brez kazni se tudi meni zdi, da je ta ljud" — potrdil je Jefrem, ki je bistro gledal naravnost k taboru Azijskih narodov — „ali takega, kakoršen je danes, nisem videl še; čuj, kako hrmi! — gledi, kolika gruča se ga tlači k mestu — kako grozno dviga roke in kako mu orožje gori nad glavami!" — govoril je urnejše in urnejše, rastla je njegova radovednost, zato je pospešil svoje korake. „Hahoj, hahoj, vojvoda!" — vskliknil je radostno, vstavil se je in tlesknil je z rokama — „dej, tvoje prerokovanje se resnici! — Bisurmanje so ae uprli svojemu sultanu!"
„Sveti Sava, kdo bi bil veroval, da se bode tako brzo vresničilo to?!" — kriknil je radostno Kazančic. „Oj, le tako naj zori to naprej, le naprej, mladiči!' — klical je glasno, kakor bi bil želel, da bi ga slišali razburjeni Osmanje; ,,sicer ste še surova množina, ali zdaj vas vodi sveti Srbski angelj. Hodi, Jefrem, da nama ne zgine nobeden vstajajočih prizorov! Hoho! to je sul-
tan — padišah, rad bi nas prikoval k svoji stolici (fuss-schemmel), pa mora sam svojih ljudi bati se; ne bode nam gospodaril dolgo časa!"
(Dalje prihodnjič.)
108
116
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz. (Dalje.)
2.
Sultanov seralj v Brusi! — kako se razlikuje od njegovega seralja v Drinopolji! kakor dan, pa noč; kakor mesec, — njegov svit, pa solnčni žar! Tam v Drinopolji poleg vse oholosti kraljuje vendar-le nekova puhlost, tu pa v Brusi dije nekovo čaralno živenje, kakor bi ga prošinjala Aiadinova svetilnica! — duša tone, topi se v razkošji, in ti vetriči, ki dišijo po gaji v seralji, zde se človeku, da so napojeni z dehom sladkega, mamečega razkošja, da nehotoma dremlje duh, telo pa omaguje vsled tega mamljivega vpliva. Ali je kaj čudovitega to, ker je Bajazet prikazal se sredi svojega seralja v Brusi, ker je nadihal se njegovega mamečega zraka, ter zopet pogreznil se v lenost — še večo, nego so bile iz nje probudile ga srčne derviševe besede tam v Drinopolji? — ali smemo lenobo imenovati to, če kdo vživa razkošje, kakoršno more izumiti preširna jutrovska obraznost? — Kaj je sultanu na mari država? — njegova država je zdaj harem — in njegovi državljanje so najdičnejše krasotiee, ki so jih iz vseh kotov sveta zbraii, zato da slave radovanke; kaj mu je do vojske? — saj vojskuje s haremom in 8 kratkim časom, s katerim ga saltimbanke — njih ples, in glumci in burkeži — njih igre vzbujajo na nove snubitve; kako izborno slastna je Peloponeška malvazija (vino), ali Cipersko vino, ki so ga zaplodile mlečne kaplje Venerinih prsi, — kaplje, ki so na zemljo kanile, ko je dojila Amorja! Kdo bi mogel biti še padišah, — kdo vojščak, kdor je samega razkošja pijan tako, kakor Bajazet? — Bajazet je srečen tako, da je zabil sam na-se, na svet okrog sebe, — na svet, s katerega meni, da je vzletel, zato da vživa vseh sedmih Mohamedovih nebes razkošje.
Kaj se torej ta derviš, ki svojo nagoto ubožno pokriva z raztrgano obleko, mudi v teh dragocenih sobanah padišahovega seralja, — v sobanah, po katerih se ambra me3i z rožno vonjavo? — Ne strinja se njegova vnenjost z leskom okrog njega , ne vjemlje se njegovo resno, jezno oko s temi veselimi obrazi, s temi radostnimi razgovori, ki se razlegajo po sobanah, da je čudno, kako je ta čudoviti gost prišel v padišahov seralj : gotovo ni prišel vanj zato, da bi razveseljeval druge, ali samega sebe ! Zaničljivo gleda prelepo posodje in dra-gotino po sobi, — zaničljivo pljuje po Perziških šare-nicah, po katerih ima prostor, da hodi.
„Ali ni ta svčt, ki je ustvaril ga Allahovi deh, z vsemi svojimi vodami in gorami, se svojimi palmami in se svojim cvetjem vred krasnejši, — da, ali ni pustina sama, kedar „samum" po nji raznaša peščene oblake, krasnejša in čistejša od teh vaših otročarij ?!" — premišljal je in čudil se derviš — „ali bi morda zemlja, ki jo je AUah ustvaril, ožulila vam podplate, ker jo pokrivate z grehotnimi izdelki človeških rok Allahu na zaničevanje, kakor bi ne bilo dobro to, kar je ustvaril?!" — jezi se sveto razsrjen in v nevoiji Indiškega „fakira" pljuje po stenah in po šarenicah — „uničite le-to!" — ukazuje skoro glasno — ,,to vse je satanovo delo, vi pa ste njegovi služniki" — jezi se in ozira okrog srditih oči, ki izražajo gnjuenost.
A nihče mu ne brani tega njegovega nenavadnega početja, ki močno sramoti padišaha samega, temuč vsa-kedo se ogiblje njegovih očf, vsem veselost gine z obra-
zov, radostni razgovori se prominjajo v mrtvaško tihoto, ali pa v bojazljiv šepet.
Derviš hodi od sobane do sobane, povsodi razdira ples in radovanke zatira tako, kakor pomladanska slana gubi drevju cvetje, naposled pa se vstavi v sobani pa-dišaha samega, — v sobani, ki je lepša od drugih soban in kjer se na divanih kratkočasijo njegove vojske prvi načelniki; Bajazet sam na pol leži, objemlje ga blagoatna radost; to podoba kaže. Sam ne znaš, ali bi se čudil, ali kaj bi začel o pogledu na množno žensko krasoto, — o pogledu na množino milostnih mičnosti, ki so zbrane tu v sobani sultanu in njegovim emirom na postrežbo in na zabavo, da oko omaguje in da srce koprneče utriplje tako , da cel6 Srbski Stepan, čegar reani obraz in karajoče besede vsako jutro nekoliko razkali radovanke, — da cel6 ta zadovoljen ozira se okrog, ugaja mu slastno Cipersko vino, njegov zapeljivi tok se je vlezel v njegovo oko, da se sveti, kakor sokolje oko po noči, kedar koli se ozre v krasotico, ki mu o milostnem nasmehu zdaj pa zdaj poda zlato kupico, polno ljubo vonjajočega trtnega toka. Včliki vezir Mehmed in Timurtaš, sultanovi namestnik dalekim pokrajinam v Aziji, sedita z daleč na padišahovi levici — in že sta se vdala osodi, kateri sta se iz početka vpi-rala z Lazarjevičem vred, ker nista hotela leno ali razkošno tratiti svojega života v večnih radovankah, s ko-pernečimi očmi pogledujeta krasne odaliske, poslušata milostne pesni, katere sultanu pri nogah na šarenici klečeč pppeva in s plunko (spremlja Zulma, krasna, kakor Širaska ali njene domovine vrtnica, in v njenem žgočem oku lehko čitaš, da se po njenih žilah pretaka gorka kri, ognjena tako, kakor je ognjen njene očevine trtni sok; kako blagosten je padišah v objetji njenega deha, a Mehmedu in Timurtašu notranji strah zapira oči, bojita se, da ne bi oslepila krasote, ki je odločena le padišahu.                                                  (Dal. prih.)
117
126
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
'      (Dalje.)
Derviš stoji na pragu in strmi, ali ne zato, ker se toliko milostnih mičnosti kaže njegovemu oku, katero je že davno odmrlo takovim čaralnostim , srce pa mu je, ker je pridno čitai sure *) v alkoranu, okamenelo, da je podobno Tebriskemu **) tlaku po Bruskih meči-tah, — tlaku, na katerem je že mnogo potov spal; ali ker vidi te mičnosti očite , da-ai jih jasno prepoveduje prorok, napaja ga to se žalostjo, sveto je razsrjen, vstekel.
„AlIah-ii Allah!" — buduje se z grmečim glasom, z desnico pa maha po zraku, ni mu na mari to, ker je edina njegova plahta zmuznila se mu z ramen, ter po-lunag stoji pred svitlo družbo in svojo jezo oznanja: „a to bi bila padišahu, prorokovemu namestniku stolnica, v kateri alkoranove zapovedi teptajo z nogami in žensko obličje nesramožljivo odkriva se vpričo tujih oči?! — To je gehena (pekel), v kateri trpe tisti, ki je zavrglo jih Allahovo obličje, to je prokleto pokolenje, vredno svoje zavrženosti, svoje pogube!"
Umolknilo je Zulmino petje, njene plunke strune so zaječale, kakor bi bil vihar se svojim žvižgom puh nil va-nje; Zulroa pri padišahovih nogah oplašena svoje obličje skriva nadivanu, utihnilo je milostno šepetanje, zginili so milostni nasmehi z obrazov, ugasnili so koprneči pogledi, nevoljno, pa tudi grozno emiri pogledujejo motilca svojega razkošja, — razsrjenca, ki kakor kaka senjarska podoba, kakor kaka osvetljiva prikazen stoji na pragu in grozi se; poznajo ga, povest o njem, da je prorokov ljubljenec, svet mož, — ta jim brani, da ne smejo očito pokazati svoje nevolje; a da bi se ga lotili, tega bi se ne upal nihče v vaej carevini, raji bi vsak dal svoje živenje!
Le Bajazet je hladen, vesel, na smeh se drži in gleda derviša. „Nu, Abdallah!" — spregovoril je, nasanjal se in pokimal dervišu, „ali se ti je že prignjusii post? — ali ti je kameneni tlak vendar že ožulil tiste stare kosti?! — stopi   bliže,   vdeleži  se   naših radosti,
*) Sure so oddelki ali poglavja v koranu,   v verski knjigi, katero je spisal prorok Mohamed sam.
**) Te bris je mesto pri jezeru Urmiji v sedanji Perziji. Na vshodnem bregu tega jezera je nekoliko znamenitih močvirij, njih voda se zmirom gosti in prominja v krasen, prozoren kamen; kateremu je ime' ,,Tebriski mramor5'; ta kamen je naj veča krasota po Azijskih stanoviščih.
zopet se bodeš pomladil, preveriš se, da v prorokovem raji ne bodeš vžival večega razkošja."
Derviš je onemel vsled teh zasmehijivih besed, le roko je stresnil v zraku. „Zasmehovavec , propadel si pogubi" — godrnjal je — ,,ali bog je bog, a Mohamed je njegov prorok" — besedoval je ^opet mirnejše , — ,,to je tako resnično , kakor gotovo tebe, nevrednega prorokovega namestnika, zadene njegova kazen. Sultan !" — vskriknii je s povzdignjenim glasom — „a spomin se na Sivaa — in kde je tvoj sin Džehangir?" —
„V raji je, Abdallah!" — odgovoril je Bajazet hladno in zasmehljivo, kakor popreje — „srečen je, če vživa tako razkošje, kakoršno je Allah vsled svoje usmi-Ijenosti privoščil meni, da ga uživam." Stegnil je roko, ovil jo nežnej Zulmi okrog vratu, ^ pritisnil nje glavo na svoje prsi in nagajivo rekel: ,,Siraska vrtnica, obrni svojih oči zvezdi v Abdallaha, svetega moža!" — a po teh besedah je z obema rokama Zulmino obličje obrnil v derviša, „naj njih lesek otaja njegovo ledeno srce ; zapoj, ti rajska tica, o ljubezni in milosti, naj se njegovo uho napolni se sladkimi glasi, in naj se preveri, da je že na tem sveti mogoče vživati svetega edena (nebesa,) razkošje."
Stepana Lazarjeviča, ki je bil dervišev prihod pro-budil ga iz trenotne duševne opilosti, pooblačile so sultanove besede, katere so se mu zdele, da so sramotilne njegovi sestri; zato je vina polno Čašo, ki je baš to trenotje držal jo v roci, vrgel ob tla in na pol vstal.
„Prokletstvo naj te zadene, zasmehovavec!" — vskrilnil je derviš, vsled same vteklosti je bil skoro v nesvesti si — „prorokove zakone teptaš z nogama, vzel ti bode Allah carstvo in žalostno bodo poginili tvojih 8amopašnosti deležniki. Allah je edin bog, Mohamed pa njegov prorok!" — zakričal je, dvignil desnico in z njo nagrozii se sultanu, pa njegovim vezirjem in emi-rom, a naposled je obrnil se, ter hotel oditi.
Pa emiri so mu zaskočili pot. ,,Preklici svoje besede, nesrečnež!" — kričali so vsteklo — „sramoto si brusil v brado padišahu, prorokovemu namestniku, ti pes! a nas si preklinjal, slepar! preklici svojo grožnjo, če ne, ne obvaruje te budalost naših jataganov!" —na-pretili so mu — in deset rok je seglo po njem.
Derviš je hladno stal sredi njih, zasmeh se mu je zibal po obrazi, hudih oči je pogledaval drzoviteže, ki se niso bali, ter so grozili se mu, roke stegnili po njem, po svetem moži, čegar stopinje poljublja narod, in sam čudi se tolikej smelosti, a čudovito je to, ker se ne zgodi nikakoršno čudo njemu na pomo-5, da ne vsabno te po njem stegnjene roke, ali da emirom ne okamenš grozovita telesa.
„Nikar ga ne motite, svetega moža!" — brani sultan in glasno smeje se — „ne hudujte se, ker je srce okoščelo mu in kri posušila se na solnci, največ je sam kriv, da njegovo čutje ne gori razkošju tega sveta, edina radost mu je v cunje zavita svetost; voščite njemu srečo, narodu pa njegovo molitvo."
Emiri, zm6čeni vsled vinskega pitja in milostnih pogledov, tlesknili so radostno zasmehujočim sultanovim besedam, razstopili so se na dve strani, da je derviš lahko šel po sredi med njimi, in nizko so se mu priklanjali. „Allah te poblagoslovi, sveti mož!" — zasmehovali so ga.
,,Pomnoži naj tvojega života dneve do tisoč let!" — nasmijal se mu je drugi.
,,Naj se množi tvoja svetost, množe tvojega plašča cunje!" — zbodel ga je tretji.
,,Osvobodi vsaj mene svojega prokletsva" — poprosil ga je zasmehljivo četrti; ,,pa ti iz Samarkanda *)
*) Samarkand — glavno Timurjevo gnjezdo v Mongol s k ej.
Eripeljem najkrasnejšo devico, če prav iz Timurjevega arema, da bode blagostila tvoje starosti dneve." — A kakor sultan in njegovi emiri, tako so dervišu posnieho-vaii se tudi njih služabnici, ki so bili o njegovem prihodu boječe utihnili in katerim je bila groza, bojazen neutegoma skrčila ustna, ki so se sanjala vsled same radosti.
Ali derviš je hladnokrvno stopal med množnimi zasmehujočimi dvorskimi služniki in ponosno vsklanjal glavo; le trenoten trepet njegovih obrvi in skoro krčevit tresljaj njegovih usten je izdal njegovo notranjo zlobo; ko je bil prišel k durim poslednje sobe, obrnil se je na pragu in zopet je z desnico grozeče zažugal: „Niste hoteli slišati, nesrečneži!" — vskliknil je glasno, da je njegov glas krilil po dveh, po trijeh velikih sobanah — ,,ie nujte, saj vas bode bolelo to! Allah je edin bog, Mohamed pa njegov prorok, vi pa ste geheni propadli sinovi!" — Po teh besedah se je obrnil in po nekolikih turnih korakih je zginil izpred verej.
(Dalje prihodnjič.)
127
133
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
V sultanovo sobano niso slišali njegove kletvine; tam so še smijali se derviševi budalosti, kako izborno so burke uganjali z njim!
Le Srbskemu Lazarjevicu se je bilo pooblačilo čelo, nevoljno je natezai pas — in ker ni mogel več trpeti tega preširnega zasmeha, urno je vstal, stopil k sultanu in z važnim, skoro hudim glasom spregovoril: „Blazni, pa otroci resnico govore, sultan! A ta derviš je resnico govoril, njegova budalost, ako je budalost, govorila je tebi vsaj na prid. Že smo se naveseljačili, čas je, da pomislimo na dejanja. Tam Timur se svojimi odurnimi jatami vznemirja tvoja mesta, gubi tvoj svet na sramoto tvojemu imenu — a ti? — kaj pa ti delaš?"
„Veseiim se, a srečen sem" — odgovoril je Bajazet zaničljivo, ali vendar je roko vzel nazaj , ni pritisnil krasne Zulmine glave na svoje prsi, očito je bilo, da so mu Lazarjevičeve besede segle v živo.
„Nekova čarodejnica te je vščenila se svojim strupenim pogledom" — govoril je Lazarjevic nevoljen dalje, „ker si oglušei svoji Bramožljivosti, oslepel svoje slave lesku. Bajazet, moje sestre mož, kam gine tvojega imena slava?" —
,,Moja slava je krepko prikovana k nebu" — odgovoril je Bajazet ponosno — ,,a še nobena ženska ni povila tistega, ki bi se drznil ter hotel strgati jo s te višave."
„A Timur?" — povpraša ga Lazarjevic očitajoče — „pomisli na razvaljeni Sivas in na sramotno smrt svojega sina."
Sultan se je stresnil, zganil se je, kakor bi bil hotel poskočiti,  in kakor blisek o temni noči,   tako je
vsled prodkega vskipa zalesketalo njegovo črno oko; njegovega obraza se je zopet polotil izraz poprejšnje vladne lehkovažnosti — in zasmehljivo so se mu skrivila ustna. „Timur je pritlikavec, saj njegovo imč samo kuži mojega seralja zrak; vpokoji se, brate Stepan!"— opomnil je razpaljenemu knezu z lahkovažnim glasom, ali srditejše in srditejše je govoril — „le malo naj se stepeva, pa bode suženj mojih sužnjih, a Samarkand mi namesti Sivas; žene in sužnjice razdadem svojim včrnim, tudi ti jih bodeš imel na izbor, če bodeš hotel, prva Timurjeva kadima pa nam bode šerbeta in vina nalivala o naših gostijah."
Vsled teh najrazžaljivejših besed v Jutrovčevih ustih je ostrmel Stepan; emiri pa, ti vajeni hinavci neomejene sultanove volje, tlesknili so z rokami, mlasknili z jezici in hrumno trdili: ,,Zgodi se tako, padišah, ti jasno solnce tega sveta! Biamillah! videli bodemo Samarkand in njegova čuda. Kdo bi se upal vpirati sultanovi volji in našim^ jataganom?" — povpraševali   so   se vsi povprek,
Stepan je nevoljno poslušal te hinavske besede, obrnil se je v vezirja Mehmeda in v Timurtaša, ki sta zamišljena gledala predse. „ Vidva molčita, pa sta državi prva slopa! — zakaj ne vstavita tega čudovitega vrišča? — pač nista vredna svojega gospoda, ni svojih vojščakovl" — pokregal je oba Lazarjevic.
„Moj gospod in sultan je govoril tako, ali bi uprl se mu jaz, njegove volje suženj?!" — začudil se je veliki vezir in skomizgnil je z ramenoma — „midva nisva kavrinska vojvodi, vaši vojvode se ustavljajo zahtevam svojih gospodov."
„Allah-kerim!" — spregovoril je Timurtaš — „mora se zgoditi tako, kakor je govoril moj gospod in moj zapovednik."
„Tako je to, Stepan!" — oponesel je Bajazet — „nihče ne dvomi o moji izjavi, le ti dvomiš o njej. Da, da! nevernik si" — pristavil je osato — „ne veruješ v proroka, zakaj bi toraj zahteval, da bi veroval v moje besede?"
„Da, ti, sultan,^ govoril si to!" — opomnil je po nekolikih trenotkih Stepan o veliki zataji, zato da ne bi jeze razodevale njegove besede — ,,izdal si se osodi, njeni moči, a ta bode sodila tebe in Timurja, Bog daj, da bi se ne osvetila ti, zato ker si tako smelo odbrai jo, da bode tvoja sodnica!"
Te besede so usta zaprle emirom, vžliki vezir in Timurtaš sta čudila se in oči izbudila v smelega govornika; cel6 Bajazet se je stresnil, njegovo razkošno za-kaljeno oko se je nenadoma zaiskrilo.
(Dalje prihodnjič.)
139
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
v-
„Zg6di se to, ali to" — govoril je Stepan dalje, ni mu bil na mari poprejšnjih besed učinek — „jaz sem zbog svoje sestre tebi, sultan, prisegel, da tvojemu potomstvu vzdržim vlado — in tudi vresniČim svojo prisego. Za tega del se ne morem delj motiti se saltim-bankami in s tvojimi odaliskami, temuč rad bi že skoro bil med svojimi junaki, zato da bi moji udje silo trpeli v odločilnem boji, ter da bi jaz ne bil svojim junakom na zasmeh".
¦v
Oholo se je obrnil Stepan; da si je vse bilo tiho, da-si so mu emiri nevedoma umaknili se s pota, korakal je iz sobane, ni se ozrl v nikogar, kakor bi bil zaničeval vse.
„Kaj je govoril ta kavrin?" — poprašal je Timurtaš nevoijen, ko je bil Lazarjevic zginil — „ali da bode varoval tebe, vzvišeni moj gospod, gospod vsega sveta? — pa sam živi ob tvoji milosti in le vsled tvoje usnii-ljenosti je to, kar je. Kako se more rogati tvoji vzvišenosti ?"
„Res je to" — potrdili so emiri poluglasno — „le reci, jasni naš gospod, pa pokaznimo njegovo držo-vitost".
„Ne motite ga" — rekel je Bajazet resno, a po čelu so se mu preganjali oblaki, kakor njegovih notra-
njih misli sence — „da njega ni, ne slišal bi nikoli moških besed, resnice, a moja čast je previsoka, da bi me razsrdila resnica, da je tudi trpka. A trpka je bila, to moram potrditi" — zabredel je zopet v svojo poprejšnjo, lehkovažno voljo — ;,kakor stoletne aloe sok, daj mi, Zulma! Širaske trte soka — in zapoj kako milostno pesen, ki topi moško srce, duša pa umira svetu in njegovim revam, jaz bi še rad bil srečen, še bi rad užival prorokovega raja slasti."
A Zulma podaje, ker je rekel, dotične pijače; njene plunke strune poj6, nje glas krili o petji, kakor Rume-lijotskega slavoka glas; ali Bajazetu se zdi smeh, o katerem mu podaje čašo, da je hladen; tudi vino se mu zdi, da ni sladko tako, kakor je bilo popreje; plunka nima pravega soglasja: milostne pevke slavčje petje krili v njegovih ušesih odurno , mrzko , — že je o de-tinski jezi dvigal desnico, da bi plunko iztrgal iz krasnih rok , že je odpiral usta, da bi sladkim Zulminim ustnom ukazal, naj utihnejo, kar je ob njegovo uho zadel čudovit ropot, ki je bil od zunaj prodrl v sobane njegovega seralja; držal je desnico dvignjeno, imel je usta na pol odprta, otrplo je poslušal vrišč, ki je hrupno in pogosto prodiral v sobano.
Umolknila je Zulma, največi strah se je obrazil na njenem obličji, nje oko je tekalo po sobani, kakor bi bilo iskalo prostora, kamor bi se skrila, ali kodi bi mogla pobegniti jedva verjetni nesreči; Zulma, vshodna hči, razvija svoje dražesti le tačas , ko vživa pokoj in razkošje, kakor Siraska roža le o jasnem nebu okrog sebe širi svojo vonjavo, ko hitro pa vstane vihar in prižene se bura, jame se otrpla tresti in svoje listje razaiplje po zemlji.
Tudi druge odaliske, ki so stregle emirom, poskrile so se brzo po najtemnejših kotih v sobani, plahe so bile, kakor košutice; vzrasfle so bile razkošju samo in milostnim nasmehom, pa ne zato, da bi jih strašili podobni hrupi.
Utihnili so emiri, opiašeni so gledali drug druzega; veliki vezir in Timurtaš sta se po drugem hrupu, ki je bil vdaril jima v ušesa, vzdignila, vlekla sta na ušesa in šla skoro do srede sobane.
„To je upor! jaz poznam, da vrešče Kurdistanski sinovi" — opomnil je Timurtaš poluglasno, oplašen se je obrnil v vezirja Mehmeda.
Ta je le prikimal z glavo in obrnil se v sultana, kateri jedin je na videz hladnokrvno iz daljave vlekel na ušesa, kakor bi ne bil slišal tegu divjega hrupa.
Oglasili so se v prednjih sobanah brzi koraki — in takoj se je na pragu prestrašenim emirom pred oči prikazalo kavrinskega vojvode silno telo.
„Milan Topličanin!" — oglasilo se je mnogo ust. Bajazet je   prikimal  z glavo — in   zasmehujočega obraza je prišleca  povprašal:  ,,Kedo  razsaja   blizu našega seralja?"
„Tvoji verni" — odgovoril je Topličanin trpko — „tvojega proroka čestitelji iz Kurdistana, iz Karamanije in kedo zna, od kodi še."
„A kaj hote ti psi?"— povprašal je Bajazet ostro, jezil ga je Topličaninov zasmeh tako, kakor njegovih vojšČakov upor.
„Neko malost zahtevajo" — odgovoril je Milan trpko, kakor popreje — „zgnjusila se jim je lenoba in lega v taboru, naveličali so se boriti z vsakojakim pomanjkanjem, ko padišah z emiri vred zbog svojih rado-vanek zabija na ljud; vstali so lastnovoljno, ali na-te, sultan, in ne zahtevajo nič več, nič menj , nego tvoje živenje in tvoje zaklade."                             (Dal. prih.)
148
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Prestrašeni so vojvodo gledali eruiri — malo po-preje še tako oholi, kakor bi jim ne bila dosti na mari bila vest o uporu, — plašno so gledali drug drugega in sultana, znali so, da bi padišahova poguba bila tudi njih poguba.
Timurtaš je dobro poznal Azijske krvi značaj, zato je obrnil se v sultana in poprosil: „Jasni moj gospod! jaz dobro poznam te jate, njih strast vskipi tako brzo, kakor v pustini pesek pod dehom žgočega samuma, a tudi ukrotiti se dade tako urno, kakor se solnČna vročina brzo ohladi pod deževnim oblakom. Utrpi nekoliko svojih zakladov, vrzi jim, da se bodo trgali, samo kaj malega,  tebi bode to le berask dar,   a ti divji pu-
Btinski sinovi in preširni gorki rojaci te bodo častili precej , slepo bodo šli za teboj , kamor jim ti ukažeš, naj id6.'*
„Ta nasvet je dober" — pritegnil je vezir z ne-smelim glasom — „če je tvoji modrosti po godu/'
„Prav imaš, Mehmed, ker varuješ svoj hrbet" — opomnil je sultan , ki je trpko smijal se — ,,svetoval bi rad, svojega vratu pa ne bi rad vtaknil v past. Bis-millah! ali je Bruskega seralja zrak v šlapo promenil se? — Idi in poišči svojo zgubljeno modrost na Evropskih obalah v Drinopolji; takoj jutri, ali precej danes odidi, tam si mož, tu pa si enak temle" — rekel je in s pokimom svoje glave pokazal emire, ki so, kakor breziduhi, stali okrog.
Uporniki zunaj bijejo ob zidovje, sultan pa je v seralji resen, kakor o dneh svoje največe slave! ali je čudo to, ker ao ostrmeli emiri?"
„A kaj mi svetuješ ti, vojvoda Topličanin?" — povprašal je Bajazet Milana, ki je pri durih mirno stal, kakor skala, v katero se zaman zaganjajo razburjeni valovi; neka čudovita radost, ki je zdaj pa zdaj švignila iz njegovega oka, umikala se je zmirom nekaj za-mišljenosti; stresnil se je, a zopet je stal nepremično hladno.
„Ali ti je, sultan, zdaj moj nasvet tako drag, po-preje pa si ga zamotal toliko tednov?!" — začudil se je Topličanin smelo, o globokem , bodečem očitku. — „Ali čuješ tam zunaj ta jek, ki se že močno zaganja v tvoje uho? — Ali si oslevel? — le ugajaj upornikom, jutri bodo zahtevali tvojih zakladov ostanek."
,,Da!" — pokni[ je za njim Stepana Lazarjeviča glas — in takoj je Stepan sam stopil v sobano in pred sultana samega — „ni trenotka ne smeš zamuditi; gani se, Bajazet! ali daj svoje zaklade ali pa se pripravi na pogubo svojega života; moje drage sestre život pride na prodaj !** — kriknil je in hotel skozi stranske duri oditi v^ notranje izbe.
„Cakil" — oglasil se je Topličanin in premaknil — „jaz pojdem s teboj^ Stepan!"
„Kako govoriš se svojim knezom, vojvoda Topličanin?" — začudil se je Stepan in jezno obrnil v Milana.
,,Jaz poznam le Srbskega čara, da je moj gospod" — „opomnil je trpko Topličanin — „a moj car in gospod je poginil na Kosovem polji, kjer je branil vero in domovino; dej, Lazarjevic, ti nisi moj gospod, ali, čuj ! navzlic temu bodem s teboj vred varoval tvojo seatro in tvoje potomstvo; saj ne morem drugače činiti, ne smem!" — šepnil je, a obupna bolest je svoj oblak razgrnila po njegovem obrazi.                      (Dal. prih.)
149
159
Zabavno berilu.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
!                                                                                     2-
(Dalje.)
Zopet se je divji kric razlegnil po sobanah, a sil-Miejše, nego popreje: ali so bile uporne jate prodrle ihbliže —  ali pa je bila povečala se njih množina.
„Ali čuješ, sultan?" — povprašal je Stepan in obrnil s^se v padišaha, zabil je bil o tem kriči na trpke Topli-ečaninove besede — „ali bodeš  še dalje obotavljal se?"
Sultan je vstal do cela, gorela so mu lica, plam-fctelo mu je oko, tista sladna lehkovažnost, tista nemoč šali topost 7 ki je še pred nekolikimi trenotki mračila nnjegov obraz in njegovega oka lesek, zapustila ga je, sstal je poveljniški, kakor dveh svetov gospod, nezmagan iše, njegovo oko, s katerim se je oziral okrog sebe, pri-€čalo je nov život, nov up v emire.
„Jaz Ilderim bi se zlatom kupil si čast in poslušnost svojih sužnjikov!" — zakričal je nevoljen — „Allah-kkerim! ta sramota ne zadene še mojega imena!"
„A kaj učiniš?" — povprašal je Lazarjevič, čudil gse je, ker je bil tako naglo spremenil se Bajazet.
„Ali-beg!" — rekel je enemu izmed emirov, — v„moškemu, skoro se mladostnemu, čegar oči so ognjeno ^plamtele, kakor gore" levje oči, kedar razdražen besi v i boj — „zberi janičarje, te moje mlade orle, in pokon-<ičaj te pse, ki tulijo pred mojim seraljem, — vse, da sne bode ni jednega več, dosti nas bode še, da udušimo STimurja, tega paglavca."
Ali-beg je molčal in bežal iz sobane, ni ga zadržal Lazarjevič.
„Uže je prepozno!" — kriknil je — „ne prideš več k svojim janičarjem; mestna vrata so zaprta, bedasti derviš jeraznetil Ijud, da zdaj kriči: ubijmo krivoverca sultana, ki zasmehuje proroka!"
Ali beg se vstavi, vprašajoče je oči vprl v sultana.
„Utrpi nekoliko svojih zakladov, jasni moj gospod!"
—  ogovoril ga je zopet Timurtaš — ,,a to trenotje bodo klečali pred tvojimi nogami in molili tvojo slavo; poznam jaz ta divji pustinski zarod in njegovo lakoto."
„A s čim bi sladii svoj bodoči život?" — povprašal je tiho samega sebe sultan in povesil glavo. „Ne, ne! nikedar!" — vskriknil je srdito in zopet vsklonil glavo, — ,;kdo se sme bahati, da je se svojo močjo Ba-jazeta že prisilil na kaj ?"
Zopet je glušeč hrup razlegnil se po sobanah, a planil je v sobano nekov aga seraljeve straže, okropljen je bil s krvjo in držal je v roci prelomljen jatagan.
„Skrij se, jasni moj gospod!" — vskriknil je — „tvoje straže se ne mog6 več vstavljati napadom in —"
Ni bil še dogovoril, že je kinžal, ki je Bajazet bil zagnal ga , prodrl mu prsi, da je mrtev zgrudil se na tla, in njegova kri je rudila dragocene šarenice.
„To je na hvalo tvojemu nasvetu, da bi se jaz skrival svojim sužnjikom" — opomnil je sultan hladno; iskrile so se mu oči, iz katerih je plala notranja bura; oziral se je okrog sebe tako, da so vsi, cel6 Timurtaš, bali se njegovega pogleda, ter tresli se, samo Lazarjevič je očitajoč pogledaval Bajazeta, Topličanin pa je stopil k umorjencu, zagledal se va-nj, obrnil v sultana, katerega je bila zmogla vsteklost, da je molčeč gledal svojo žrtvo; Milan je povprašal: „Ali tako plačuješ svoje verne, sultan?" — »Da, da", — odgovoril je sam sebi, „to so bisurmanske dike , „despotom" kratkočasna tre-notja. Oh!" — vzdignil je in vdaril se po čelu, do cela se je pogreznil v misli, kakor bi bil premišljal svojo davno minulost — „kaj sem učinil?!"
Zaničljiv smeh je preletel Bajazetu ustna. „Saj je le kavrin to, ki miluje človeško živenje."
,, Allah-il-Allah! a Bajazet je versk zasmehovavec!"
—   slišali so dosti dobro; podoba je kazala, da so uporniki že polastili se prvega dvora v seralji.
,,Strebite njega in njegove sužnje se zemskega površja!" — oglasil se je zopet hrup, že si slišal, kako je brenketalo orožje; kako so bubaii kiji, pa zakaj ne?
—   saj so uporniki že poskušali, kako bi razbili drugega dvora vrata v seralji.
„A njegovi zakladi nam bodo na povračilo" — slišal si tisoč grl grožnjo.
„Ali si čul, padišah?" — povprašal je Timurtaš in obrnil se va-nj, kar tresla so se mu ustna.
„Allah kerim!" — pristavil je vezir Mehmed — „ura še mine, pa ne bode več padišah". — A poobesil je glavo na prsi o največi pokornosti in skesano opomnil: „Allah je edin Bog, Mohamed pa njegov prorok, nihče ne ubeži svoji osodi!"
Bajazet je zaničljivo smijal se, Stepan in Topliča-nin pa sta kazala uporno odločnost.
„Zakaj moji ljudje niso taki, kakoršna sta le-ta?"
—   povprašal se je šepetajoč Bajazet, zaničljivo je pogledal svoje emire in mogotce, čudil pa se je obema Srboma.
„Nu!" — vskliknil je glasno — „kdo se drzne, ter ukroti upornike, te pse, ki njih ščeket nemilo prodira v moja uba? — Obetam mu, da ga povzdignem na višino nedozirno skoro vsem, ki živč po moji daleki carjevini, osipal ga bodem z bogastvom; a največe ži-votno razkošje" — dejal je in pokazal devo, ki je z drugimi vred   bojazljivo  skrita  bila  v najposlednejšem
kotu, — „ta Siraska roža, kateri bi se ni prorok ne branil počivati v objetji, — le-ta bode njegova imovina; prisezam to na sveto Kaabo!"
(Dalje prihodnjič.)
160
164
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Po teb besedah se je zamolčal Bajazet, iz zunaj pa je upor in vrišč divjejše in divjejše — in glasnejše prodiral v sobane.
„Nu, vi stebri moje sultanije, — vi, ki ste tolikrat hvalili se, da ob svojih bedrab nosite vso carjevino in mojo slavo" — obrnil se je o trpkem zasmehu v velikega vezirja in v svojega namestnika Azijskim krajinam, — v Timurtaša — „vi ste vsak pot, kedar ni bilo treba, svoje živenje ponujali mi, žrtvujte mi ga zdaj tU
„Proti vodi nihče ne pluje" — opomnil je vezir.
„Tudi svojega živenja ne obvaruje, kdor drzovito nastavlja svoj obraz, kedar „samum" pesek pred seboj goni po pustini" — pristavil je Timurtaš.
„Nujte torej vi" — obrnil se je Bajazet v paše in emire, a nenehoma je zasmeb igral okrog njegovih usten, „vi mladi orli in izkušeni vojsčaki, kateri še nikoli niste umikali se sovražniku, temuč poskakavali ste radostnih obrazov v boji, — poskusite vi, ter uženite upornike, prisezam vam na prorokovo brado, kedor mi jih ukroti, da bode poleg mene prvi v sultaniji."
Emiri so molčali, povezali so glave, nobeden izmed njih se ni upal po robu postaviti upornikom, katerih vriše se je glasnejše in glasnejše — in grozovitejše razlegal po sobanah ; le Ali-beg je skočil naprej.
„Padišah, gospod moj!" — vskliknil je razpaljen, ^upornega vala ne morem zadržati, umrjem pa tebi jako rad."
A uže je bežal iz sobane.
„Stoj I" — zadržal ga je o begu zapovedniški glas sultanov, ki je ognjeno pogledal vanj. — „Bismillah ! tvoje živenje mi je predrago, da bi ga mogel žrtvovati svojemu veljaštvu. Eden mi je vendar le veren ostal do poslednjega trenotka; kdo bi mogel trditi, da je konec mojega gospodstva?" — povprašal je jasnega obraza.
„To so le besede, dejanja pa ni nikakoršnega" — posmehaval se je Stepan — „besede odnaša veter, kakor ginejo pene na vodi; idi, Topličanin!" — rekel je sam vojvodi — , otmiva vsaj mojo sestro. Vojvoda je prikimal z glavo in korakal za Stepanom.
„Idita, le idita, zmočenca" — zasmehaval je Bajazet njiju početje — „kavrini ne znajo, kakov je razdraženih šakalov značaj. Ali že je čas!" — opomnil je sam sebi in odšel, njegovo telo se je zdelo človeku, da raste, mirna odločnost, kakoršna pristuje mogočnemu gospodarju o odločilnih dobah, naselila se mu je na obrazi, zedinila se je z izrazom take čestitosti, kateri se glava, rada ali nerada, častitljivo vklanja, usta pa vselej umolknejo vsled nenadne bojazni.
Koraknil je bil stoprv nekolikrat, kar se je vstavil, vstavila sta se tudi Stepan in Topličanin, duri v skrivnostne prostore v haremu so se hotele odpreti — in mirno so se odprle resnično, stopila je v sobano neka ženska se zavojem, peljala je za roko blezu dvanajstletnega dečka.
Mladič, o katerem si težko določil, ali je že mladenič ali še deček, kajti stal je na razpotji iz deških let v mladeniška leta, — le-ta je šel jej tikoma za petama , le priprl je duri in ostal na pragu, roci je imel na prsih prekrižani, ognjenih oči je pazil na vzvišeno žensko, ki je ponosno vklonjene glave na lahko premikala se naprej, — čudovito je bilo to, kako so mladičeve prsi mogle toliko ognja pošjljati v njegove oči.
„Milica!" — vskriknila sta Stepan in Topličanin — oba kmalu, ko hitro se je bila ženska prikazala na pragu.
Ni jej na mari bil ta vskrik, kakor bi ju ne bilo tu bilo,   tako je ta ženska stopala naravnost k sultanu.
„Kedo je poslal te le-sem, hosudarka?" — povprašal je Bajazet — „tii ni ugodno in časa ni, da bi se tiho ali milostno razgovarjali" — pristavil je, prošinil ga je dih lehko nevolje, — „a kaj zahteva sin o tej uri?"
„Pripeljala sem svojega sina" — odgovorila je ženska z odločnim glasom — in tako jasnim, da je prodiral cel6 zunaj razsajajoče upitje, — ^pripeljala sem ga, zato da mu oča pokaže, kako se mora junašk vladar vesti o takih prilikah, kakoršna je današnja prilika."
Splošen zavzeten glas se je razgrnil po sobani — kakor bi bil začaral kdo, tako brzo je zibnila vsa bojazen,  vsa neodločnost  emirom z obrazov,   njih oči so
se iskrile vsled same vojskoljubosti,   vse pesti so objemale jataganom ročaje.
„Neuklonljiva Libanonska palma, predraga huriska!" — vskliknil je Bajazet in po pravici čudil se — „ka-tera ženska se more tebi enačiti?"
„Idimo, padišah, jasni moj gospod!" — začel je prigovarjati stari Timurtaš razpaljen, zdbil je o svojem razpalu do cela na svoje sužnjiško hinavstvo — „idimo in pokaznimo oholost teh psov, ki njih uporni ščeket skruni tvojega seralja sveto zidovje."
„AJlah Akhbar!" — vskriknil je Bajazet — „mojih emirov bojazljiva srca so se nenadoma promenila v levja srca, a to čudo se je zgodilo samo vsled tvoje čaral-nosti, hosudarka! kedo bi se ne pokoril tebi, a kedo bi se čudil meni, tvojemu slugi, ker se moj duh pokori ti, ker so zmetene moje misli? — Le kričite, kričite" — napretil je z roko dvoru, od kodar je vsteklo razlegal se in hujše in hujše divjalo orožje, njegov brenkot — „le kričite, predno vam zamašim grla, dosti imam še časa, da proglasim, da pokolenje tvojega naročja, hosudarka! oslavi Mohamedansko državo, da jo poveča, da bode strašna vsemu svetu!" — grozil se je, kakor bi bil kak prorošk duh govoril iz njega. „Ali si čul, Mohamed, sin moj, rajskega ptiča sin sč srcem kraljevske orlice?" — povprašal je in sklonil se k dečku.
Mladiču niso bile na mari te besede, ni bil na mari mu bliščeči zbor, vajen je bil že tega, da so največi mogotci v prah sklanjali pred njim, pred dečkom, gledal je le umorjenega age trup, sočutno sicer, ali brezi vsakoršne bojazni, brezi studa.
(Dalje prihodnjič.)
165
183
Zabavno berilo.
*
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Pa zapelo je okno, steklo, drago tačas, kakor zlato, ropotalo je padajoč na tla, šip (Pfeil) je bil priletel skozi okno in zapiknil se je v strop; kako blizo so že bili uporniki.
„Za menoj, verni moji !" — vkriknil je Bajazet in vsklonil se — „ti psi so začeli jako drzovito razsajati!"
A o radostnem kriku: „Allah!" in „Ilderim!" — biteli so paše in emiri za svojim sultanom, kakor bi bili šli gledat beg in kazen oholih upornikov.
,,Sestra!" — oglasil se je Štepan in stopil je k Milici, dotaknil se je njenega ramena, ali nepremično je Milica gledala za odhajajočimi, da ni videla, da sta brat, knez Štepan Lazarjevic in vojvoda Topličanin ostala v sobani.
„Stepan!" — ogovorila je brata in brž obrnila se va-nj — ,,ali si ti tu, brate?!" — začudila se je.
,,Ali nisi videla brata zbog svojega moža, draga sestra?" — povprašal je  in oponeael Stepan.
„Zakaj se Čudiš, Lazarjevic?" — povprašal je Topličanin trpko — „kedo bi svoje oči žrtvoval bratu, ki je zibal se v sultanovi milosti in napihaval z njegovo slavo? — Ha, ta sultan in ta njegova slava!" — opomnil je, skrivil usta in zaničljivo nasmijal se, — „gledi!"
—   rekel je in pokazal v temni kot, kamor je krasna Zulma z drugimi odaliskami vred bila skrila se najpo-preje uporniškemu hrupu, zdaj pa mogočni sultanici, o kateri je bilo znano, da vlada sultanovo voljo, „gledi!"
—   pokazal je va nje Topličanin — „to so udje verigi njegove ljubezni do tebe, ki si žena možu mnogih žen"
—  smijal se je škodoljubo — „a pogledi semkaj-le!" — rekel je zopet in pokazal razbito čašo in vino, razlito po tleh, — ,,to so njegove slave spominki, ne zavidam ti njihovega odseva; umljivo je, da zbog take in tolike ljubezni ne vidiš ne brata, ne tistega, ki je bil ti več, nego tvoj brat, a ker si ga bila zmotila, več, nego mož in tvoj brat." Končal je svoje besede v zasmehu, kateri se je mesii s pravično bolestjo.
,,Jaz se čudim, brate!" — opomnila je sultanica Stepanu, kakor bi Topličaninovih besed ne bila slišala,
—  „čudim se, ker te vidim tukaj verovala sem, da se ta trenotja za slavo boriš z mojim soprogom vred."
,,Njegova slava_ je v Brusi, tu pa jo oskruni, sestra!" — dejal je Stepan, jaz sem videl upornike, ni-kakoršna človeška moč jih ne zadrži več, dokler ne zadavijo svoje, žrtve, a jaz nečem tovarišiti se z bedakom, ki dragi čas trati z radovankami — in o svoji budalosti razburjeni tok hoče obrniti nazaj v hrib. Zbog tebe sem ostal tu, da te varujem, draga sestra, kukavica moja!" — opomnil je ognjeno.
„Padii Lazar, slavni moj car!" — vskliknil je Topličanin poluglasno — „kakove otroke si splodil? — zbog ljubezni drug do druzega zabijajo na svojo domovino; al kaj bi jaz govoril, jaz revež sam, izneverje-nec!" — pristavil je z otožnim glasom — in obupljiva bolest je svoja znamenja izgnala mu v obraz.
A tačas me bodeš branil, — tačas, ko ne bode kamena na kamenu več, ako uporniki zmorejo mojega soproga?" — povprašala je sultanica Lazarjeviča, ni pogledala ni Topličanina, kakor bi ga ne bilo ne blizu bilo — „tam" — pokazala je venkaj — „samo tam me moreš obraniti, dragi brate! tukaj pogineš z menoj vred, a ugonobim sama sebe lahko. Ali čuj!" — vstavila se je nenadoma in z daleč je vlekla na uho — ,,že je utihnil upor, ali se ti ne zdi, da je res, brate? — Idi torej, idi" — poprosila ga je, da ni bilo mogoče odreči njenemu ljubkemu glasu, svojega obličja ni vpričo brata ni odkrila — „a preveri se, ali je človeška moč bila to, ki je vstavila upor? — Ce pa ni ukrotila ga človeška moč, poveš mi, s kako nenavadno močjo vlada moj soprog^, sultan Bajazet!"
.,Čudim se ti, draga sestra!" — opomnil je Štepan jako resno in razprostrl svoji roci, kakor bi bil hotel objeti Milico, a spustil je ob sebi roki, ni se upal Lazarjevic, Srb, objeti ni svoje sestre, mogoče pa je bilo tudi, ker je bil le knez, ne več car sicer mogočne Srbske, da je zato bal se dotakniti se sultanove lastnine, — sklonil je svojo glavo; — „pokorim se ti" — dejal je — „ti si našega rodu čast, tvojega mogočnega duha ne umeje ni stoti mož!"
(Dalje prihodnjič.)
191
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Obrnil se je in brzo je, kakor kak poslušen sluga stopil iz sobane, da izvrši svoje sestre ukaz, ni slišal ni, kako je Topličanin glasno smijal se^ ni Čul njegovih glasnih besed: „Mogočna hramba si najkrutejsemu sovražniku svojega naroda in svoje vere, ti oslepljeni sin slavnega očeta!"
„Vojvoda Topličanin!" — ogovorila je sultanica Milana in obrnila se va-nj o vsej svoji gospodovalni dostojnosti, nič ni bil ganjen nje glas, ni pričal ni nevolje, ni strasti, hladna je bila, kakor bi bila govorila s kakim tujim, do cčia neznanim človekom.
„To sem bil do osodne noČi v Drinopolji" —- opomnil je vojvoda predrzno, bolestno — ?jzdaj nisem nič več, nego svoje prisege suženj."
,,Vzemi mojega sina, svojega gojenca" — govorila je Milica dalje do c^la hladnokrvno, kakor popreje, ni jej bila na mari ni Milanova drzovitost, ni njegova bolest — „pokaži mu seralju s cimbure, kako njegov oča igra z nevarnostjo, naj se uči, kako se možak vede — in junak o najhujši buri."
„0 peklenski uri sem obljubil, da bodem gojil le život tvojega sina" — opomnil je Milan plamtečega obraza, ognjenih oči, glas se mu je kar tresel vsled same zlesti — »tega pa ne — tega, da bi jaz bil sluga, ali pa naposled morda celo njegova pestuna."
„Jaz sem menila, da bi možak in junak, kakoršen je vojvoda Topličanin, najbolje znal junaške čine jas-niti mojemu sinu", — dostavila je sultanica z jako nežnim, ljubkim glasom.
,,Dovolj je to, jasna gospd" — oglasil se je mladenič, ki je bil ž njo vred stopil v sobano, pa je doslč pri durih v harem stal in molčal, a nikakor ni bil hladnokrven ; v nestanovitem lesku njegovega oka, v pro-menljivem izrazi njegovega obličja je bilo toliko govora, kolikor je čutja prominjalo se v njegovi notrini; stoprv zdaj, ko je bil vojvoda tako osato odbil sultaničino zahtevo, stopil je naprej, jako hudo in sovražno pogledal vojvodo , pa brzo svoj pogled promenil v takov izraz plamtečega sočutja, kakor bi bil s tem svojim pogledom hotel vsesati vso sultaničino bitost; — „dovoli mi, jasna gospd!'* — poprosil je in ponosno dvignil glavo — ,,da bi smel spjremiti tvojega  sina!   saj   se  pokorim  tebi in
vsemu, kar je tvoje", — govoril je strastno — „ni treba ti sramovati se mene , v škrlatu rojenega vnuka Grških čarov, dostojnejše bodem jaz spremljal tvojega sina, nego bi ga le ta barbar" — pokazal je vojvodo.
„Ali ti Emanuvel?!" — nasmijala seje sultanica — „ali si se že prostavil z mnogimi junaškimi čini?" — povprašala je skoro zasmehljivo.
„Ni manjkalo mi volje, temuč prilik ni bilo, da bi ti bil dokazal, da hočem tebi in vsemu, kar je tvoje, na ljubo kri prelivati brez vsakoršne prisege, brez sile" — odgovoril je mladenič razžaljen in obrnil glavo v vojvodo — „la8tnovoljno se ti ponujam. A junaški čini? — ti, v mojih prsih" — vdaril se je na prsi — „poČiva slavnih in velikih činov zarod, a ne bode te sram mene, svojega služnika, draga gospd! preveriš se, da ne!" — zagotavljal je z resnostjo dorastlega moškega, da je po-slušavec zdbil na njegova leta, ki so bila stoprv na pragu mladeniške starosti.
Molčeč je sultanica poslušala ognjene besede tega Čudovitega mladenča; z očito zadovoljnostjo je, brez vsakoršne nevolje zbog vsekanih ran, kakor dorastel Človek posluša otroško žlobudranje, tako je vojvoda poslušal njegove besede, pokojno prikimal z glavo neko-likrat, a ni z besedo ni izdal svojih čutov; le sultanih Mohamed je radostno tlesknil z rokama. „Ha, ha!" — zavriskal je mladostno razburjen — „ta bode moj tovariš, z njim daj, mati, da pojdem!" — govoril je gospodovalno, osato svojej materi — in podprl se je pod pa-zuhama z rokama — ,,njega hočem, da bode moj sprena-nik, ali pa nihče!" — vdaril je ob tla z nogo, kakor kak razposajen dečko, ki je vajen, da se mu po volji godi vse.
Sultanica je prikimala z glavo, ter dovolila, sultanič pa je prijel svojega izvoljenega spremnika in potegnil ga za roko, da je jedva mimogrede opomnil:
„Zahvaljujem se ti, draga gospd, ker si me osvobodila ženske službe, da ne bodem stražil vhoda v tvoje izbe; prisezam na palačo svojih očetov , ne vrnem ee več v sužnjiško službo!"
„Kakov mladenič je to!" — začudila se je sultanica glasno in nepremično je gledala za odšlim Grkom.
„Možak bi bil še, da ni svojih očetov sin" — opo-nesel je vojvoda in tako zamislil se.
„Saj tudi bode možak" — zatrdila je sultanica — „a velik junak bode."
„Kaj se!" — nasmijal se je Milan — ,,nihče ni ne mož, ne junak, kedor tujcu, pa ne svoji domovini, žrtvuje junaška dejanja, tak človek je najemnik, kukavica, zaničljiv izvržek."
Sultanica je ostrmela zbog teh besed , stopila je nazaj.   „Kaj! ?" —  začudila se je.
„Dejal sem" — govoril je vojvoda čudovito raz-paljen dalje — „nikedar odpadniku in domovinskemu izdajici pred prag ne posveti slava , temuč pogine na veke, ali ostane potomstvu v takem spominu, v ka-koršnem je hudobec , ki je bil prvi vzdignil se na svojega Boga. Tako osodo si je preskrbel Brankovic, ki je bila zmotila ga tvoja sestra, a takova osoda čaka tudi mene, ki si ti okanila me, ako me ne osvobodiš moje prisege."
„Ali te boli torej obljuba, s katero si se zavezal, da bodeš hramba meni in mojemu rodu?" — povprašala je Milica, dobro je v glasi tajila bolestni očitek — „aj, tega torej ti je žal in nekedanje ljubezni do mene" — pristavila je z drhtečim glasom , kakor bi bila močea izraz globoke bolesti skrivala v sebi.
„Ali da bi me bolela obljuba" — povprašal je Milan po kratkem molčanji — obljuba moje ljubezni do tebe? —• nikedar in nikakor ne!" — vskriknil je ognjeno — „kajti takrat, ko si me pogledala, da je mojei
srce vskoprnelo po tebi, vredna si bila junaške ljubezni, — takrat si lesketala med Srbskimi devami, kakor solnce leakeče med nebeškimi zvezdami, a srečen je bil, kdor je smel bližati se ti, jaz pa sem bil naj-Brečnejši, kajti takrat si me rada imela se svojimi usti*' — zamolčal se je, zamisljenost je nenadoma pooblačila
mu oko.
„A v srci ne, Milan?-' -— povprašala je sultanica 8 takim glasom, da je stresnil se vojvoda, spomnil ga Je nje glas na večere v Prizrenu; in nagnila se je k njemu , kakor bi tudi njo bil zmogel spomin, in ko je zopet bila vsklonila glavo, odgrnil se je zavoj na pol z njenega obličja — slučajno, da je Milan lehko videl nje rosno ok6.                                              (Dal. prib.)
192
198
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Milan pa je predse gledal tako, kakor gleda človek, čegar duh leta po drugih krajinah in v drugih dobah, gleda, pa ničesar ne vidi okrog sebe; po nekolikem časi je stresnil glavo , z dlanijo otrl si obraz in o poprejšnji zamišljenosti povprašal: „Ali tudi v srci? — to je kaj druzega; vsaj tačas, — da, celih trinajst let bas do tistega nesrečnega dne v Drinopolji sem senjaril tako; po tem dnevu pa sem preverjen, da si ženska — ta-kova, kakoršna je kaka druga, katere vernost je na pesek zidana in katera se daje, da jo odnaša pozemski lesek, sicer bi me ne bila odvrnila od mojih bratov, da zdaj ne morem trpeti njihovih pogledov, ter raji ogib-ljem se jih; ne bila bi me odvrnila od svete domovine, kateri sem krvavel in kateri je umrl car — tvoj oča, da sem zdaj izdajica svojim tovarišem, hudoba svoji vesti, da se ne upam se svojimi očmi pogledati v jasno nebo, v to Božje ogrinjalo, a — Jezus Kristus!" — zaječal je in z obema dlanima zakril si obraz — „in moje ime in moj spomin bodo kleli, kakor preklinjajo Brankoviča — njegovo ime in njegov spomin."
Sultanica je stopila bliže, nagnila se k njemu, položila je roko na njegovo ramo, ne mara je bila ganila jo moška Vojvodina bolest. „Poslušaj me, Milan!" — rekla je vroče, milosrčno — „če bodeš potlej zopet to, kar si bil, osvobojam te tvoje obljube, lahko bodes preganjal mene in to, kar je moje."
„Govori, jaz poslušam" — vskliknil je Topličanin radostno in odkril svoj obraz, up, da ga ne bode več vezela obljuba, dibnil je va-njo novo živenje.
Ko je bila sultanica takov izraz nenadne radosti začula v Milanovem glasu in zagledala v njegovem oku, prestrašila se je tako, kakor bi jo bil gad piknil, oko se je kar iskrilo jej — in nevolja je obličje polila jej z nežno rudečico, ali to vse je godilo se tako urno, podobno blisku, ki po nočnem nebu švigne in zibne, da Milan ni videl ničesar, a ko je bil oko vprl v Milico, videl je, da je vsled duševne žalosti oblačno nje obličje in da se notranja bolest obrazi jej na njem.
„Milan!" — začela je sultanica govoriti z otožnim glasom, kakor bi bile težko vile se jej besede iz prsi; že poprej je bila svoj zavoj popolnoma odgrnila z obličja — in stala je pred Milanom v vsi svoji čaralni krasoti, povešenih oči, sklonjene glave, in roci je držala ob sebi, kakor bi ne bila upala se pogledati vanj. ,,Milan" — govorila je — „jaz te nisem  rada  imela le
z usti, temuč z vso svojo dušo, s celim svojim srcem* a še zmirom se vsa moja bitost trese vsled same bla-gosti, kedar se spomnim na večere, ko sva se v senci pod drevesi na vrtu skrivala — tam v Prizrenu." Po teh besedah se je zamislila, kakor bi jo bil zmogel bil ta spomin, tudi Milan se je zamislil — in urnejše je utripalo mu srce,   močnejše   so jele delati njegove prsi.
Pritisnila je svojo dlan k čelu, kakor bi bila hotela zapoditi spomin na davnost in po globokem vzdihu je dalje govorila: „Ali zašlo je vse to, kakor solnce zahaja v temno noč; pa solnce zopet vstane z vsem svojim leskom vred, v vsi svoji krasoti, oni časi pa meni nikdar več ne vstano iz svojega groba; osoda je zahtevala to, a meni ni zapustila ničesar druzega, nego bolestne spomine."
„Re8 je to — res!" — pritegnil je Milan, zmoglo ga je bilo čutje.
„A vendar je to meni bila velika utjeha" — govorila je sultanica dalje, kakor bi ne bila slišala ničesar — „ko so me bili v Drinopolj pripeljali k neznanemu možu in zaničevanemu, ki je ugonobil mojo domovino in tudi deležnik bil mojega oče smrti. Vzel me je za svojo soprogo, torej sem njegova gospa, sultanica. Blišč in slava me ni oslepila, ves svet se pokori Bajazetu, kajti nenavaden možak je to, gospodar po rodu in po duhu, ali oni se pokori meni in pozorno streže mojim željam. A jaz vendar-le nisem zatajila svojega rodu — in da je Srbska dosle svobodna, — svobodna, kakor je bila sicer, le da je v Bajazetovem varstvu, da Brankovič ni za-vžil svoje izdaje, njenega sadu, to je moja zasluga!" — dejala je, oko je živejše lesketalo jej — in lice je ob-lila jej živejša rudeČica; mogoče je, da je govorila resnico. „Zato", — govorila je razpaljeno dalje, ali Čim delj , tem nežnejše je krilil nje glas — ,,zato sem do cčla vdala se Bajazetu in sprejemala njegovo češčenje; ker je on častil me, menila sem, da me ti častiš, kajti znala sem dobro, da ti, če prav je Milica sultanica, da je ne pozabiš."
„Ne, tega ne, nikoli ne!" — vskriknil je vojvoda razpaljen in roko položil na srce.
„Povila sem sina" — pripovedala je sultanica dalje, ,,a mene in mojega sina črte ti ljudje, starejši Bajazetovi sinovi zavistno gledajo kristjansko Srbko in njenega sina, — očitajo, da se jim zmanjša dedstvo po očetu, žarljivo gledajo svojega očeta ljubezen do mene. Kaj se bode zgodilo meni in mojemu sinu , če Bajazet pogine?" — povprašala je nenadoma, pogledala k višku — in dve solzi ste zalesketali jej na vejicah.
,,Navzlic tvojim sovražnikom in vsemu bisurman-stvu obvarujem jaz tebe in tvojega sina!" — vskriknil je srdito vojvoda, zopet so ga bile popolnoma zmogle njene besede, kakor tam v Drinopolji.
„Ne, ne!" — odmajala je sultanica z glavo — ,,to si mi že prisegel o priliki , a zdaj ti je žal svoje prisege; a jaz vendar ničesar ne zahtevam drugega, nego brambo sebi in svojemu sinu o potrebi, ne zahtevam nikakoršne izdaje, ni da bi izdal svoje brate. A komu sem krepkejše upala, da bode moja in mojega sina bramba, če ne tistemu, ki je že pred davnimi leti obljubil, da mi vsako uro, ko bi bilo treba, hoče žrtvovati svoj život? — Da, tačas ui menil ne on, ni jaz nisem verovala, da bodem kedaj sultanica, da tuje po-kolenje razsuje se iz mojega naročja, da leta ohiadč goreče mladosti žar!" — To je govorila samo poluglasno, kakor bi bila sama sebi pripovedala, pa vsklonila je glavo — in s krepkim glasom je, če prav je bolestno čutje migljalo v nj%m opomnila: „Ne, ne, Milan! ti bi se rad osvobodil svoje obljube"; — segnila je v ne-drije, vzela iz njega kinžalov ročaj, ponudila mu ga in
rekla: „n&, vzemi svojo stavo, svoboden si, združi se s mojimi sovražniki, mene pa prepusti osodi, Topličanin!'
(Dalje prihodnjič.)
-..-.i. ^— — i.   .1        .i.                   i    Mm
1 99
222
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
*.
(Dalje.)
Milan je odskočil nazaj: »Nikoli, nikedar ne preklicem pobratimske stave!" — zavpil je strastno, zabil je bil na svoj sklep, na svoje brate, utihnila je njegova vest v besedah kanljive ženske, o njenem pogledu, a kakor kak grešnik , tako je sklenil roci pred njo in poprosil: ,,Ne goni me od sebe, Milica! ne morem iti, vsaj tako dolgo časa ne, dokler sam ne poginem, ali pa dokler ne utrdim bodočesti tvojemu sinu. Vsaj to naj bode majhna zahvala verni ljubezni tolikih let, zgubljeni domovini, vernim tovarišem slavnih bojev — ali ne poslušaj me!'' — vskriknil je strastno — „rogam se tebi, če govorim o njih, a rogam se Bogu, če na-te mislim! — Jezus Kristus!4' — vskriknil je zopet ob-upljivo in z obema rokama prijel se za glavo: „otmi me blaznosti!" — A kakor bi bil hotel pobegniti jej, takovje izpred sultanice planil iz sobane.
Čudila se mu je sultanica, sočutno je za njim gledala Milica. „Revež!" — šepnila je — „kako srečna bi bila v njegovem naročji, ko bi —" — zamolčala je, stresnila glavo, — „da, jaz sem Bajazetova soproga, a moj rod mora sesti na prestol Othmanovih *) sinov" — opomnila je krepko, skoro osato — ,,upokoji se srce!" — rekla je in roko položila na srce — „sultanica ne sme imeti tistih čutov, katere je imela Milica!"
Po nekolikih trenotkih je pogledala kiržalu ročaj in vtaknila ga je zopet za naprsnik. —' ,,Nu" — šepnila je — „prikovala sem  ga  k svojej   osodi,   naj   se skesa
in naj tare verige, ne iztrga se mi več,   a brezi njega
______________________     ,
*) Othman je Turških sultanov praoča in ustanovnik njih carevine.
so vsi, tudi Kazančic, telo brez glave, ne bodo na kvar mojim nakanam!"
Tihoto, ki je nekoliko časa bila zunaj in v seralji, razkalil   je   nenadoma  radosten krič,   ki je  dolgo časa trajal tako, da so kar tresla se okna.
„Ha!" — dvignila je sultanica glavo — „ali je ž© konec upora, ali morda — ?" — povprašala je, pa ni dogovorila, le bledost, ki je bila polastila se njenega obličja, izdajala je nje misli: ,,Ali ne", — ojačila se je zopet — „saj je moj soprog po robu postavil se mu, a moj mož je Bajazet, konec je upora!" — pristavila je o ponosni prevernosti.
III.
Resnično je bilo konec upora; Bajazet je slavil eno svojih najbliskotnejših zmag, ukrotil je bil lastni ljud, ki je bil razburjen, divje strasten, kakoršne 80 pustine v Aziji, kjer buren vihar razsaja po njih , in ki je bil nevklonljiv in neukrotljiv, kakoršne so žule (granit) po Araratu. Zgnjusila se jim je lenoba, niso hoteli več boriti se z vsakojakimi pomanjkljivostimi, ko je sultan se svojimi pašami in z emiri vred neizmerno živel; Timur ruši mesto za mestom, širi in veča pustine iz ro-dovitih blagostnih krajin, — kodar razsaja, povsodi za seboj pušča svoje navzočnosti znamenja, Bajazet pa se moti s kratkočasnicami, grdi se samopašnostjo se, zaničuje proroka in njegov zakon, kakor kak kavrin, kak vinsk pijanec, krivoverec je in odpadnik ! Ulemi godrnjajo — in derviši, razgrajajo in očito proklinjajo sultana, da je odpadnik, a divje jato — Kurdi in Arabci roj6 in roje, današnjega dne pa je očito poknil upor.
„Bismillah!" — srde se — „čemu nam je tak sultan, krivoverec? — zavrglo ga je Allahovo obličje, naposled i nas za seboj potegne v pogubo. Grehotno bi bilo, da še dalje služimo tega pogubijenca; mi bojujemo le čistemu alkoranu na čast, pa ne njemu , temu odpadniku! Allah je edin Bog, a Mohamed je njegov prorok! — Idimo, ubijmo krivoverca, naj se bode vinsk valjal po tleh, naj se bode zibal v razkošji svojega harema; ubijmo ga, njegove zaklade pa razdelimo medse zaklade in saltimbanke in njegove kadune!"
A hodži so bili stoprv odpeli rano molitvo, že so divje jate vrele v Brusovo in vreščale in grozile se in orožje sukale nad glavami.
Dobro je Kazančic umel teh jat truš, prišel je se svojim zaupnikom Jefremom vred skozi druga vrata v Bruso tista trenotja, katera so va-njo pridrli uporniki, in videl je, kako so te jate, ki so dosle vreščale neukrotljivo vsteklo, takoj umolknile, ko hitro so bile prodrle do mestnih ulic, v zadregi so se pogledavale in nekako plašne so se razkrapljale po ulicah.
,,Za vraga!" — zahudobii se je Kazančic, ko je bil zapazil njih nepremišljeno plahost — „kako sužnjišk narod je to! z daleč vrešči in siČe, kakor bi skale hotel razrivati, ko hitro pa se približa zvršetku svojega namena, povesi glave, kakor Čreda plahih ovac. Uh, sveti Sava! tako sramotno ne sme končati se ta upor, ki nam obeta svobodo. Idi, Jefrem! stopi med-nje, spregovori jim zdaj pa zdaj kako gorko besedo, zato da se novic razunem6 njih strasti, ali pozoren bodi, da se vd-te ne obrne njih nevolja, kajti le ta surova drhal ne meri bojazljivo svoje nevolje, a da bi kavrina pobili, to bi bilo največe veselje tem poganskim psom; zini jim kaj le o sultanovih zakladih, ali spregovori jim o krasoti njegovih odalisek, to bode dosta, zlato in pohotnost, to je vsega dejanja netilo temu surovemu narodu! Nu, saj smo se že naučili, kako moramo motiti le te ljudi!" — opomnil je in pas naravnal okrog sebe.
„Bog je moja priča" — dejal je Jefrem, preteto je bil  vesel   svojega  naloga — „raji bi   stopil  med   čedo
.svinj,  ali pa, se raji bi nekolikim izmed njih podrobil erepove."
.,Saj si jih sami podrobe" — nasmijal se je Ka-zancic — ^sultanovega serajla ne zmorejo kaj lehko; ali čim več jih pogine, tim bolje bode to; Bog sam jim kali možgane \ki                                            (Dal. prih.)
223
    230    
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
A zgrinjale 30 se in zgrinjale nove jate v mesto, z množtvom vred je rastla tudi njih drzovitost.
„Naj gagne sultan, le-ta krivoverec!" — razgrnil se je nenadoma po ulicah „fanatišku jek — „zaklade in kadune naj nam bode dal, morajo biti naš plen; burimo in sesujmo serajl, — njegovo zidovje nevrednemu sultanu in njegovim emirom na glave!"
„Ha, ha!" — smijai se je Kazančič — in vsled same radosti je mel roci — „dobro jih razvnemlje Je-frem — dobro! Nu, Bajazet" — opomnil je in po strani obrnil se v serajl — ,,kako slavna vzbuja je to tebi danes! Hoj, gospod Bog, čast in hvala bodi tebi na višinah! Bisurman na Bisurmana, Brusa za Kosovo polje!" — vriskal je skoro neoprezno glasno, sreča je bila to, da je njegov krik v primerji se splošnim hrupom bil le deh.
Ti zlostni, tuleči divji vojščaki 3e nenehoma pomi-čejo k serajlu , divjost jim šviga iz oči, neukrotljiva strast, skoro blazniška besnost se peni okrog njihovih ust, to so Azijski sinovi, ki ne poznajo nikakoršae meje ni v strasti, ne v sužno3ti; ovladala jih je zdaj strast, krvna žeja,  kakor tigru, gleda jim iz oči, veje
v njihovem gorkem dehu, pogled va-nje budi grozo, gnjus; kedo bi ne sodil, da je današnji dan poslednji dan Bajazetu?
A vendar so se te odurne jate vstavile nenadoma, utihnile so, le poslednje se gnjet6 naprej in kričč: „Ubijmo sultana, tega krivoverca, nam naj d&de zlato in svoje kadune, nam pravovercem, mi nismo nikoli popustili prorokovega zakona!"
A ti, ki so spredaj, rin6 se nazaj in upijejo: „Naj vas gehenna (pekel) pogoltne! ali ne vidite?!" — S pestmi in z orožjem se upirajo navalu poslednjih jat, ki ne mog6 videti derviša, čegar strhlo telo ubožno krije le raztrgan plašč, kateremu pred očmi so i ti razkačeni pustinski in gorski sinovi odnehali in vsled Časti do njega jeli pomikati se nazaj.
Nenadoma se je bil sredi ulice , s katere si videl vrata v serajl, prikazal Abdallah, kakor bi bil iz zemlje prirastel, grozeče je desnico dvignil na upornike, in z resnim, karajočim okom je pogledaval jih.
Veliko moč je imel do teh divjih pustinskih in gorskih sinov ta polunagi starec, ki so ga častili, da je svetnik; njegovo resno živenje, njegov ,fanatizem" je njim bil dokaz , da občuje s prerokom, nagota pa je bila priča njegove svetosti; ni bilo ne v Brusi, ne v taboru okrog Bruse nikogar, kateri bi bil dvomil o svetosti derviša Abdallaha.
,,Meka bi se uprla Medini!"*) — kričal je derviš se silnim glasom, da so lahko slišali ga najbiiži, da-si je velik hrup bil v daiečini — „ali vas je „eblisa" omotil se svojim strupenim dehom, ker svoj glas in svoje roke dvigato na padišaha, na prorokovega namestnika, ki goji in širi alkoran?"
„Krivoverec je 1" — zakričali so mu in odgovorili, „v brado pljuje proroku; mi nečemo sultana, kavrin je, vinsk pijanec!"
„Ne, nečemo ga!" — kričali so poslednejši, katerih ni dosezai dervišev pogled — ,,ubijmo ga, a zlato in njegove kadune razdelimo med-se!"
„Tako je dobro!" — kimal je pohvalno z glavo Kazančič, ki je bil modro stopil na stran, da ni stal prav pred očmi razburjenim gojiteljem čistega korana, ali vendar je bil še dosta blizu, da je lahko slišal vse in videl — ,,tako je dobro!" — govoril je sam sebi — „ne dajte se okaniti besedam tega raztrganega blazna!"
,,Vi torej zahtevate boj in kri?" — kričal je dalje derviš — ,,Bismillah! podoba kaže, da ste pravoverni vojšČaki čistega alkorana. Bojevali boste, ali vaših sovražnikov kri bode barvala vam orožje; tukaj pa" — dejal je in pokazal seralj — „ne žede vaši sovražniki; čakite, da se vrnem, preverite se, da vas sultan še danes odpelje na vojsko, kjer boste zmogli in obogateli."
„Mi nečemo nikakoršnega drugega bogastva, mi zahtevamo njegove zaklade!" — kričali so nekateri.
,,Da, tako je to, Allah il-Allah!" — kričali so tudi nekateri.
Derviš se je še čvrstejše vsklonil, kar vsplamtelo mu je oko in obličje vsled same jeze, mahal je po zraku z rokama, razkačen je bežal preko ulice, a ko je zopet stal sredi njih, srdito je upil: ,,Prokleti satanovi sinovi! kdor izmed vas se upa prestopiti črto, ki sem jo zarisal, ta pride v gehenno, njegova duša bode na vekov veke blodila pred vrati v eden (nebesa) , nikdar ne bode okusila neizmerne sladkosti v prerokovem raji."
*) Meka in Medina ste Mohamedanom sveti mesti v Arabiji; Meka je Mohamedovo rodišče, Medina pa je mesto, ki je prvo vdalo se njegovi veri, sprejelo iz Meke izgnanega proroka in krvavo borilo se za-nj z Mekani.
Bojazljivo so prednji uporniki pomikali se nazaj, da bi zadnjejši ne porinili jih čez črto, a niso propadli kletvini svetega moža; nihče ni dvomil o resnici njegove grožnje.                                                  (Dal. prih.)
231
238
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
„ Vražji blazen !" — hudoval se je Kazančic duševno, ker se je bilo tako zasuknilo to — ,,skazil nam bode to vrlo vstajo; ta surovi narod je bil usmiljenja vreden poprej, ali zdaj ? — uh , to so otroci in svojo bojazni sužnji, pa takov ljud bi bil naš gospodar!"
„Jaz sam" — kričal je zopet derviš, zadovoljen je bil z učinkom svoje grožnje — „jaz sam pojdem k sultanu in pripeljem njegove vojske vodnike, zato da se vresničijo besede prorokove, ki pravi: in napojim vas s krvijo vaših sovražnikov ! A časna in večna korist ne mine potrpežljivega človeka!"
Popolnoma je veroval babjeverski bojazni svojih poslušalcev, — veroval, da ne prestopijo črte, ki je bil naredil jo v zraku, obrnil se je toraj in svobodno je korakal k serajiu, kakor bi bil on bil njegov gospod; spoštljivo so mu straže umikale se s pota , kdo bi se drznil, da bi bil ustavil derviša Abdallaha korake?
,,Bog daj I11 — opomnil je zopet Kazančic sam sebi in jezno gledal za odhajajočim dervisem — „če je Ba-jazet dobrovoljen; zapodil bode blazna, a ta abotna čreda se promeni v trumo besnih vragov I"
,,Nu, vojvoda!" tt- ogovoril ga je tiho Jefrem, ki je bil zopet pridružil se mu — ,,skazilo se je nam, ta šlevasti derviš je pokazii najkrasnejšo vstajo, ki je kedaj pogubo pretila Kriščeve vere vragu. Ta topi ljud ni vreden ničesar , suženj je svoje strasti in svojega babjeverstva; nase osvobojenje ima v nas samih svojo korenino, to bode posle moja vera in moje prepričanje!"
„Pa moje tudi!" — pritegnil je Kazančic — „ali vendar ne bodemo smeli zametati vseh tujih pomoči, katere nam hode pošiljal Gospod Bog. Strpi le do konca, meni se zdi, da zopet slišim njih milostno godbo: ubijte ga! Oj, sveti Sava, ta vrišč mi hrmi še zmirom po ušesih tako, kakor bi cela truma šakalov ves dan tulila mi v uha!"
A ni bil prazen vojvodin up; zaničevali so derviša v sultanovih sobanah , osramoten je primotavilil iz se-rajla, strastna zlost je švigala iz njegovih oči, raztrgani plašč je kar plapolal za njim v zraku, več, nego pol njegovega telesa je bilo nagega, z rokama je mahal po zraku in s hripavim glasom je kričal:
„Allah ga je pogubil pred svojim obličjem, dal ga je njegovim sovražnikom v pesti!"
Samo eden strašljiv, ali kratek hrup je bil odgovor tem besedam, zopet je bilo vse tiho, a ta tihota je bila morda strašnejša od poprejšnje grožnje, strasti, skoro blazniške, razvnemale so se mu v prsih; vsakdo je izbuljenih oči gledal in pesti krčil o derviševih burkah, vsakdo je žilil vrat, da bi ni besede ne bil preslišal hude kletvine, katera je deroče valila se iz derviševih ust na sultana.
Abdallah se je sklonil k zemlji, nabrskal je prsti v desnico, zagnal jo je proti serajiu in vskriknil je: „Proklet bodi, zasmehovavec prorokove vere! kakor ta zemlja, tako naj se razprši tvoja vlada in tvoja moč, da bodo zaničljivo teptali po njej tvoji sovražniki; tvoje tel6 naj strohni na tuji zemlji, še po smrti naj bode na zasmeh tvojim sovražnikom! Allah-il-AUah!" — povzdignil je glas, da je bilo čudovito, kako more iz takih starih prsi priviti se tak prosunljiv krič — in da niso prsi razskočile se mu — »*voJega života ure so seštete in konec je tvojega zasmeha, s katerim skruniš prorokove zakone, odpadnik! — Da!" — obrnil se je v množico, ki je njegove besede poslušala neizmerno nestrpno — „krivoverec je to — in odpadnik, a njegovo bivališče je satanovo gnjezdo! srečen bode, kdor le en kamen premakne v tem bivališči, da bi se zgrudilo in promenilo v grehotno grobišče, s prorokom vred bode godoval, kdor svoje orožje pobarva s krvijo grešnikovo, ki je dosle" bil sultan! Naj pogine odpadnik — ya gaza, ya džedid!"*) — vskriknil je in z roko mahal po zraku, kakor bi bil rane sekal.
*) Ali smrt ali pa zmaga.
,,Ya gaza, ya džedid!" — zavrisknila je množica, ¦čudovito radostno je vrela naprej , svetega dervisa besede so jih klicale na sveti boj se zavrženim odpadnikom , a poleg bogatega plena, katerega so se nadejali, da jih čaka v serajlu, vabilo jih je rajsko plačilo.
Hoj, kaka divja radost jim gori iz oči, kak blaz-nišk „fanatizem" lomi njih ude, razganja jim prsi, da kričč: ,,Ubijte sultana, tega odpadnika, sesujte mu se-rajlovo zidovje na glavo! tolcite, bijte, ubijte!"
A ne kriči več le razposajena vojaška sodrga, te-muč tudi Brusa, nje ljud, ki je dosle vdan bil svojemu sultanu; saj je vendar nemogoče to, da bi se človek ne udeležil svetega boja, da bi ne dobil zaslug pred obličjem boga Allaha; sultana je zavrgel derviš Abdallah, o njegovi svetosti ne dvomi ni živa duša, se dete nobeno ne dvomi o njej, sultan je pogubi izdan, pahnil ga je Allah izpred svojega obličja, ni več sultan; le odpadnik je se, krivoverec, gotove smrti sin.
Ali straže v serajlu niso verovale derviševi grožnji; stražniki so bili kristijanski mladenči, pa so jih se silo poturčili in pojaničarili, ,,fanatiški" so bili vdani svojim tovarišem, bojni slavi in svojim vodnikom, med katerimi je sultan bil prvi; koran in vse, kar je v zvezi z njim in z njegovimi ustanovami, — vse jim je bilo ma-lost, vprli so se navalu vsteklih vstajoikov, prvi neredni naskok na vrata v serajl so krepko odbili.
Ali o tem naskoku prolita kri je se hujše razdra-žila upornike, ni se več obetalo nič drugega, nego moritva do poslednjega trenotja, naj zmore ta ali ta stranka.                                                            (Dal. prih.)
239
246    
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
„Ti kavrinaki psi!" — hudovali so se uporniki — ,,branijo zavrženega odpadnika. Tudi nje naj zadene smrt in poguba! Zaprite mestna vrata!" — kričali so tisti, ki so bili varnejši med njimi — ,,nihče izmed teh zavržencev naj se ne umakne osveti, nihče izmed teh, ki tabore tam zunaj, ne bode mogel na pomoč priti le-tem prokletcem!"
„0h, vojvoda!" — dregnil je Jefrem Kazančiča pod pazduho — »zdaj sva v lepi pasti. Ko hitro bode ta surova žlota dokončala svoje podvzetje, posveti svoje delo kristijanske smrti, kder bode kedo v Brusi, poginil bode, a midva, vojvoda, ne moreva zdaj iz mesta iti k svojim ljudem."
„Za ves svet bi se ne hotel umakniti zdaj" — dejal je Kazančič in oprezno motril priprave, ki so jih ve>no delali, zato da napadejo serajl in sultana — „ka-kov prizor bode to, ko bodo te jate serajl, njegovo zi-dovje zrušile sultanu na glavo; ko bodo delili njegove zaklade, kedar bode dokrvavel pod njihovimi udarci. Oj, Jefrem, dragi pobratim, videl bodeš, da bodo zakladi in sultanove odaliske novega, še razkošnejšega boja povod, ne bodo se spomnili na kristijane; saj bi jih ne poznal, ko bi ne znal, da bodo potlej vsled svoje divje strasti in lakote, pa vsled svoje pohotnosti orožje dvignili drug na druzega. A da se ne utegne vresni-čiti le-to, a da moramo mi poginiti, potlej — z Bogom! da le popreje gagne moje domovine in njene svobode največi vrag, Bajazet — in —u — umolknil je.
„A kedo se?" — povprašal je Jefrem.
„Lazarjevic, slavnega očeta nevreden sin" — odgovoril je vojvoda o veči trpkosti, nego je bil pokazal jo, ko je imenoval Bajazeta — ,,Lazarjevič, ki raji v mrzki odvislosti, kakor kak Bisurmansk lakaj — živi, nego da bi v slavnem boji zopet priboril slavo svoji domovini, ali pa, da bi umrl njej in Kriščevi veri."
„Nikar me ne spomni še na tretjega" — rekel je Jefrem — ,,na tistega , ki se je izneveril, da je zdaj odpadnik, kakor Brankovič. Ce ta ostane živ, nekoristna bi bila naših životov žrtva."
„Umejem te" — šepnil je Kazančič in povesil glavo — „Milan Topličanin je ta. Nesrečen je bil dan v Drinopolji! a najnesrečnejši sem jaz, ker sem vsled svoje kratkovidnosti pripravil ta dan! Ali kdo bi bil kaj takega veroval tedaj?!" — začudil se je in udaril po čelu.
Ali takoj je zopet vklonii glavo, radosten, s plam-tečim okom je gledal upornike, ki so zdaj v redu zgrinjali se, da napadejo serajl, in kričali so: „Allah! Allah!"
A janičarji, ti mladi Bajazetovi junaci, vprli so se zopet njih navalu, njih jatagani so v uporniški gnječi lesketali tako, kakor leskečejo solnčni žarki, ko prodirajo goščavje, buzdovani in mlati so o zamolklem pretepu trli ude in črepove upornikom, bogato so hrabri varuhi trupe podirali pred vrati in zunaj pred serajlom, krvavo je bilo zidovje, kri je kar v kaluže stekala se po zemlji, kopali so se v njej uporniki in zavetniki, izpodtikali so se ob trupe, da je marsikedo neranjen zvalil se na zemljo, a poteptali so ga drugi, da je moral umreti.
Ali kaj je vsa zvestost v primerji 8 toliko množino, ki je pijana krvnega para bolj in bolj tlačila se naprej in v blazniškem vrišči derviševe besede kričala: „Ya gaza, ya džedid! kdor danes pogine, še danes bode s prorokom vred godoval v raji!"
A že je le majhna četa janičarov, ki varuj6 poslednjo stopinjo in branijo se upornikom, ki so jih porinili skoro na prvo dvorišče, drug za drugim padajo fitanoviti junaki, že samo trije, le dva, a že samo eden, posut z ranami, maha z buzdovanom okrog sebe, s poslednjo močjo brani svoje torišče, sam se bori s tisoč in tisoč uporniki in omahuje v živem vrtinci, kakor razbita barka v vrtinci morskih valov; da bi bojazljivo umaknil se, da bi pobegnil se svojega torišča, da bi zapustil svoje padle tovariše, tega ne zna, janičar zna le umreti, že pada, pa še enkrat in naposled se vzdigne, le svojo poslednjo močjo zavihti buzdovan nad glavo, mahne z njim po najgostejši gnječi, kjer psujo sultana in njegove emire, osvetljivi derviš pa nenehoma kriči: „Ya gaza, ya džedid! srečen je tisti, nad komur zašumi smrtnega angelja Asraela perotnica, še danes bode s prorokom vred godoval v raji!" — Vratom poslednji zavetnik se zaleti v to žloto, zaloti se svojo olov-nico nekega upornika prsi, prodere jih, dafjje zaločenec mrtev zavalil se na derviša, zadene se svojim ročajem ob rameno nekega drugega vstajnika, da je ta z razdrobljeno kostjo zvehral nazaj, in ker se ni mogel vzdržati na polzki krvavi zemlji, zvrnil se je na mrt-eeca in na derviša pod njim.
Ali tudi janičar, ki je bil popolnoma onemogel o jvojem poslednjem mahljeji, padel je mrtev na zemljo, ia svoje breziduhe tovariše, a čez-enj in čezi vse, ki 10 mrtvi in ranjeni ležali na zemlji; gnječa vsteklih rstasev se vali serajlu na prvo dvorišče, da z buzdo-ranom v rameno ranjeni umira pod njihovimi koraki, lerviš pa le stoče, do cela je poteptan, jedva je vsko-ehal, ali nag je , le kri, v kateri se je kopal, krije ijegovo goloto, plašča nima več, moral ga je popustiti pod težkimi trupi.
Tako tudi z drugimi vred derviš dere naprej, umi-tejo se mu na stran, kolikor mogo, kolikor jim daje itrast in vsteklost, sveta groza jih stresa, kedar ga posedajo, tega nagega, strhlega starca, okrvavljenega, ki lenehoma razunemlje jih s hripavim glasom, ter strastno triči: „Naprej, koranovi varuhi, Allahov meč naj za-lene odpadnika in njegove tovariše, naprej! ya gaza, ra džedid !"
A napadli so druga vrata tako kruto, kakor po-»reje, — uprli so se navalu s tisto hrabrostjo in strp-lostjo, s katero so se bili vstavili prvič, pa tudi na-itopek ni bil nič boljši, nego o poprejšnjem boji; najkoristnejša srčnost se mora vdati presili in sanjarski »esnosti.                                                        (Dal. prih.)
     247
254
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Sultan pa zmirom lenobo pase v svojih sobanah, ni mu na mari svakovo svarilo, ne oznanilo vernega age, kateri je svojo vest in svoj nasvet moral platiti se smrtjo, ki mu je prizadela jo bas roka tega gospoda, tega „despota" (samosilnika), kateremu na ljubo je bojeval in krvavel v nerazmernem boji; že prodirajo šipi (pfeil) in streli v sultanove sobane, pa še zmirom gnjije, morda je že potratil vse svoje telesne in duševne moči o samopašnih radovankah,   ali  pa se posmehuje svojih
emirov strahu. Čudovito, vendar čudovito je to! — Kazančic je iz svojega stranskega zakotja videl, da se neumorno jate za jatami pode* k serajlu, že dvakrat je slišal, kako zmagoslavno vrešče uporniki, kako se njih vrisek razgrinja po zraku, lahko torej mane roci in radostno trdi: ,,Zgodilo se je! pregovoril je Branko-viča, da je izdal domovino, in z izdajo je zmogel Srbsko; izdaja pogubila bode tudi njega — in umori, izdala ga bode njegovih vojščakov blaznost, poginil bode pod njihovimi meči in buzdovami, kakor kak pes, a nihče ne bode zvedel, na katero stran so vetrovi raznesli prah trupa Bajazetovega, ki je samega sebe zval Ilderima. Božja pravica in Kriščeve vere slava je to, da nje vragi davijo drug drugega, hahoj!" — vakriknil je jako, popolnima je bil zabil, kde tako neprilično uzde prepušča svojej radosti; al to trenotje bi bil smel še glasnejše krikati, pa bi nihče ne bil slišal ga, a da je tudi kedo začul ga, veroval bi bil, da kavrin sam z njim vred vriščč; „hahoj !" — kriknii je Kazančic — „Bisurman mori Bisurmana, kedo bi se bil nadejal, da bode tako brzo, a še danes Srbska slavila svoje vstajenje?!" — začudil se je radostno preverjen in obrnil v Jefrema.
Ta je bil hladnejši nego vojvoda, prikimal je z glavo in opomnil: „Sam vidim, da je to poslednji dan sultanu in njegovih tovarišev; ali pa bode po trinajstih letih danes Srbske slave prvi dan, tega ne znam. Kaj začne Srbski ljud, ker je njegove vojšČake Bajazet odpeljal iz domovine sebi na prid? — Kaj začn6 vojsčaki v daleki tujini, kristijanstvo sredi najgrozovitejših sovražnikov, brez vodnikov?"
„Ali brez vodnikov?!" — začudil se je vojvoda — in ponosno je vsklonil glavo.
»Vojvoda, ti ne znaš, da midva morebiti ne bodeva nikoli več videla svojih bratov; mesto je zaprto, saj si slišal, pazi, ti besneži" — dejal je in pokazal uporniške jate, ki so o glušečem vrišči korak za korakom pomikale se naprej, pa zadržane pomaknile se nazaj, kakor voda, ki se kroži v vrtinci — „ti besneži" — govoril je Jefrem — „slaviii bodo svojo zmago s pobojem ubogih kristijanov, kolikor jih najdejo v Brusi, a ne daj Bog, da bi naše brate tam v taboru poplavil njih naval!"
„Ali so babe!" — razhudil se je Kazančic — „za-kaj zaničuješ svoj narod, da bi mogel vdati se taki surovi množini?"— poprašal je, kar iskrile so se mu oči.
„Saj je že  vdal se enkrat" — oponesel je Jefrem.
,,Tej surovini se ni vdal še nikoli" — odbil je Kazančic — ^potlačila jih je izdaja lastnih bratov, katerim je slaboglasni Brankovic bil načelnik. A ta, ki je osnoval izdajo, Bajazet, pa ta, ki je zavrgel slavo in sužnost odbrat si, Lazarjevič, morda že zdajle izdihu-jeta vsak svojo dušo."
„Cuj, kaj je to, vojvoda?" — poprašal je Jefrem in vojvodo potegnil za levjo kožo, ki mu je visela ob plečih, da je zavehral Kazančic.
Od serajla, kjer je dosle" razsajal najsilnejši hrup, nista slišala ničesar več, in tudi ti, ki so se tlačili in gnali k serajlu, pa so še daleč bili, i ti so umolknili, nehali so se riniti naprej, beseda „padišah!" je bila z grozo prešinila vse vrste.
„Ubili so ga, zdaj pa jih je strah krvavega čina, to je — to!" — opomnil je Kazančic brzo.
Jefrem ni opomnil ničesar, dvomljivo je odmajeval z glavo , kajti ni se mu ta nagli spremin zdel, da je nastopek zmagi, ki bi bila raji razmnožila njih besnostf ali so zadeli na kako neprestopno težavo.... ali pa so ne mara popolnoma onemogli? — znal je, Bisurman — kakor se hitro blasniški besno razvname, da se taks urno zopet zaziblje v največo nemoč.
A ni se kanil. Že so bili sicer ovladali prvo in drugo dvorišče; že je le slabo še branila se verna sultanova straža njih navalu na tretjem in poslednjem dvorišči, od kodar bi se bili lahko brezi vsakojakega upora razkropili po vsem serajlu , da bi bili davili in morili po njem; že so njih strele prodirale v sultanove sobane, a ker so brzo, gotovo zmago videli že pred seboj, slavili so jo pred koncem boja s takim hrupom, da mu človek ne more primeriti ničesar, ni tigrovega rijevenja, ko plane na svojo žrtvo, ta pa omaguje pod njim. Ali nenadoma so utihnili, orožje omaguje, roke omahuj6, oči se bulijo , glave se nagibljejo naprej , kakor bi se jim bila nenadoma prikazala kaka pošast, in o grozi kričč: „Padišah!"
Marsiked6 je o svoji slučajni omamljenosti zgrudil se na tla med druge trupe, stražo je bila ojačila sultanova navzočnost in uporniška bojazen, zato je z novo močjo planila na nje ter osvetila se jim zbog mnogih padlih tovarišev. Nihče se ne brani straži, njenemu streljanju, vsakdo je raji iskal, kako in kodi bi pobegnil nazaj, ali poslednji so pot jezili prednjejšim, mnogo, jako mnogo je poleglo jih, predno so najposled-nejše jate zvedele, predno je po mestu razgrnila se upornikom strašna vest, da je prikazal se — ,,padišah, padišah sam!"
Orožje mečejo proč, tlačijo se jih celi korušlji nazaj, da marsikdo, ko prostor dobi okrog sebe, zdruz-njen in mrtev zgrudi se na zemljo. Bajazet sedi na konji in mirno čaka na čelu svojim emirom in vojvodom, kedaj bodo vrata vsaj toliko prazna, da bi mogel odjezditi skozi nja; zdi se človeku, da je hladan, kakor bi ne zadevala njega morija, ki jo motri; ali nenehoma nateza svojo brado, to, pa njegovo iskro oko, ki tako, kakor kak živ ogel igra mu v očnicah, priča buro, da razsaja v njegovi notrini.
Naposled so vrata bila prazna, le trupla so ležala okrog, krila so tla, kakor kak tlak, Bajazet je zbodel konja in se svojim spremstvom vred je dirjal na vso sapo naprej; skakala so konjska kopita po trupih, pod njih težo hrskne zdaj kak črep, zdaj se odpr6 kake prsi in zazije njih notrina, a okrog mnogih kopit se motajo čreva, kakor kake krvave vrvi; Bajazet je prijezdil na sredo dvorišča, od kodar ni polovica upornikov ni pobegnila še.                                    (Dal. prih.)
255
___    262___
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
A pozdravi ga tu hripavi, pa vendar se prodirajoči glas divjega derviša, — glas: „Ya gaza, ya džedid ! tu je se svojimi tovariši vred krivoverec in odpadnik, zavržen izpred Allahovega in prorokovega obličja, kdor mu odpre vrata v gehenno, ta bode počival pod proro-kovim plaščem ves čas svojega živenja, a če pogine, še danes bode užival sedmib nebes radost! Na-nj, pravo-verci, na-nj, aikoranovi čestiteiji!" — kričal je, kakor bi ne bil videl, kako beže pravoverci, aikoranovi česti-telji, ki se boje le sultanovega pogleda; ali mu je strjena kri zakalila oči, da jih ne vidi, ali pa je njegova osvetna besnost promenila se v blaznost!
Sultan se je obrnil vanj in videl ga je, da stoji nekemu slopu na podstavku — nag, okropljen s krvijo, kakor kaka smrtna prikazen. ,,AUah akhbar!" — je vskriknil padišah, prodrl je iz njega strašen kratek smeh, pognal je konja nekoliko skokov bliže k njemu, „8veti mož, ali si ti ta, ki moj ljud ščuješ na-me, na svojega gospodarja? — A kaj? — ali je bila preakrbno zakrita tvoja svetost s cunjami tvojega plašča , ker jo na ogled staviš brezi zagrinjala? — Oj , kar je tebi drago, jaz ti ne branim tega, Biamillah! ali moj serajl ni ugoden prostor, da bi te častili v njem, v serajlu bivajo krivoverci in odpadniki, tvoja svetost bi v njem utegnila trpeti nečast. Junaci!" — vskriknil je ostanku serajlove straže — „primite ga! Dal bi ga usmrtiti na izgled drugim, ali obljubil sem mu o neki priliki ži-venje, ali je to ali to, naj živi! primite pa ga ie, a vže-nite ga v kurnik, odločen levu, ki ga čakamo; ženite ga
------263    ___
va-nj z vso njegovo svetostjo vred, golega, takega, ka-koršen je; drugega ne bode nič krilo njegovo telo, nego ljudska kri, a njegov živež naj bode živež divje zveri. Postavite mi ga v mečeto, pod njenimi oboci naj se valja ponoči in podnevi. „Ha, ha!" — zasmijal se je Eopet osvetljivo — ,,dej, Abdallah! pač nisi mislil, da te jaz, krivoverec in odpadnik, toliko stopinj vise povzdignem v svetosti. Bismiilah!" — vskliknil je in obrnil se v svoje emire, ki so strmeli vsled njegove strašne sodbe — „kateri vladar se more ponašati s tako zverijo, s kakoršno se jaz lahko hvalim?"
„Revež!" — zakričal je nevklonljivi, pa skoro še huje razžaljeni derviš — ,,pravim ti, da je Allah zavrgel te izpred svojega obličja, da pogineš tako, kakor pogine popotnik, ki zablodi v puatini, — da gagneš vsled same žalosti in reve; kakoršno bivališče si ti meni priredil, bas tako dobodeš i ti, a zaman bodeš o žalosti in obupnosti lomastil po njem; jaz pa se od tu preselim na radovanke, kakoršne prorok obeta svojim vernim, Allahil-AUah!"
Po teh besedah je glavo poobesil na prsi in pokorno, na vse pripravljen je pocenil v kot v kurniku, ki so mu bili prinesli ga.
O derviševi grožnji je zlost vskipela v Bajazetu, nevedoma je segel podržaj svojega jatagana in poskočil je s konjem k dervišu samemu, hotel je z mahljajem zadušiti njegovo daljšo grožnjo; ali spomnil se je na svojo obljubo , a morebiti je zavrgel njegovo grožnjo, stresnil je glavo in o prisiljenem zasmehu na obrazi je mirno jezdil dalje; emiri pa so šepetali drug drugemu, z grozo so pogledavali derviša, katerega so na pol kav-rinski, neverni janičarji hladnokrvno nesli v kurniku za sultanovim spremstvom in zasmehavali ga. Emiri pa so pogledavali sultana in odmajevali z glavami, niso mislili drugače, nego je obetal derviš, kajti vsled svoje praznoverno8ti so bili prepričani, da se mora zgoditi tako , kakor je derviš nagrozil se , a da je Bajazetu osoda odločena že od začetka sveta; kakova je nada takih ljudi, ki svojo osodo merijo po sodbi takega nesrečnega?
Za tega del so tiho, sklonjenih glav pomikali se za sultanom , ki je kazal večo in večo zamišljenost, ni mu bilo na mari to, da so mestne ulice prazne in puste, ulice, ki so bile pred kratkim časom še vse polne razburjenega ljudstva; ko je sultan mudil se z dervišem in sodil ga, v tem so uporniki imeli dosti Časa, da so umaknili se. Kazančič je videl ta beg , iz početka ni mogel razjasniti si njegovega povoda, če prav je slišal bojazljivi krič: ,,Padišah se bliža! umaknite se njegovi jezi!" — Nikakor ni mogel umeti tega, kako bi samo to , da je Bajazet prikazal se, moglo biti dosti , da bi ukrotilo njih strast in da je omotilo jih z grozo; stoprv, ko je bil sultan prikazal se se svojo družino vred, ko je poleg njega zagledal Lazarjeviča, ki je bil vsled vabila svoje sestre pridružil se mu, — stoprv potlej je stresnilo ga nekaj, kakor bi bilo nenadoma začelo se mu svitati v možganih.
.,0h, bes te lopi!" — godrnjal je, pas natezal na sebi, čelado pomikal s tilnika na čelo, 8 čela na tilnik, — ,,tako, a tako je to! Sveti Sava! kdo bi bil veroval to, da bode tako nehala ta krasna vstaja?!" — začudil se je in obrnil v Jefrema.
Jefrem je skomizgnil z ramenoma. „Kako abotno ljudstvo je to !" — govoril je zanič-Ijivo Kazančič dalje — »rojen je le sužnjosti, ta pasji ljud , liže palico , ki ga bije , a vendar hoče biti več, nego je pravoslavni kristijan, a cei6 ukazovati nam hoče ta sužnja žlota! Pi te bodi! sramota je to!" — pljunil je — ,,bogme, sram meje, Jefrem! ker sem le trenotje nadejal se, da nas otme ta ljud,  ker sem zabiti mogel
na svojo preverjenost,   da  smo   mi   sami  sebi  svojega otetja izvor!"
„Da, bogme" —- pritegnil je Jefrem — „ali vendar današnji dan in ta upor nam ne bo brezi prida, vojvoda!" — opomnil je.
„Kakov prid meniš? — menda le to, da ne bo-demo nobenkrat več izročili se nevarnosti, da bi ne znali, zakaj" — oponesel je Kazančič mrzko.
Preverili smo se, da bodo Bajazeta, takemu ljudstvu načelnika, učinile Timurjeve jate" — povedal je Jefrem važno.
„Jefrem, brate!" — prijel ga je radostno Kazančič za rameno — „da, to je gotovo. Ali hodi! zdaj ne moreva učiniti nič lepšega, nego da se vrneva nazaj v tabor, ter strpno čakamo, kaj Bog dade; Bog nas ne zapusti, če ne bodemo zapustili sami sebe."
„To je tudi moja vera in moja nada" — pritegnil je junak o globokem čutu — „a ko bi jih tudi še toliko vernih bilo Topličaninu, ter zapustilo nas; popreje ali kasneje zasveti nad slavno Srbsko sveti Križ, ne omrači ga polumesec ne!" „Amen!" —pristavil je vojvoda in sklonil glavo. „Kar si povedal o Topličaninu" — začel je po kratkem prenehljaji govoriti — »tega vendar nihče ne more tajiti, da je zapustil nas, zapustil gladkemu ženskemu obrazu in kanljivim ženskim besedam na ljubo; ali da bi izdal najine namere, tega nikakor ne verujem o njem, ki je bil, kar le morem spominjati se, moj veren tovariš — da, še več je bil, i moj pobratim je bil; vsega sva se vdeleževala skupaj, skupaj sva ležala na trdi zemlji in tisti kamen imela pod glavo v Balkanskih gorah, skupaj sva bila deležna bojne slave, ko smo bili kakor orli, vzleteli na Bisur-mana, saj sam znaš to, saj si zmerom bil pri nas — prav po tistem trenutku, ko smo bili z nesrečnega bojišča na Kosovem polji krenili v gore — ves čas si bil pri nas." *)
,;Pomni Brankovica,   vojvoda!" — opomnil je neverni Jefrem.
„Brankovic je bil malopridnež, ki je nadejal se, da se svojo izdajo pripridi carsko krono, a njegova žena je bila peklensko seme, podvrženo slavnemu čaru v posteljo, sicer bi ne bila želela stopiti čez mrtvega očeta in dvigniti se na carski prestol" — dejal je Kazančič „a to ni bila Milica, ta hrepeni le po milostnih otročarijah, kakor pred leti, a Topličanin je obtičal v njeni mreži, zabil je na svoje brate — in na njih in na svoja dolžnost."                                                        (Dal. prih.)
*) To se veže s prekrasno povestjo — s „Kosovim poljem", ki je natisnjeno v Janežičevem ,,Glasniku" , ne spominjam se, v katerem letniku.
     277
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Junak je odmajeval z glavo, a ni opomnil ničesar, korakal je tih poleg njega v Srbski tabor, kjer je bojno ljudstvo, vzburjeno vsled upora v mestu in v Azijskih taborih, stalo v vojnem redu in le čakalo ukaza, kam, na katero stran in s kom vred naj plane v boj.
„Nu, vojvoda!" — klicali so Kazančiča   že   z   da-leka nekateri iz bojnih vrst, načelniki pa so mu šli na proti — „kaj znači  to rogovilstvo tam v mesti? — ali so oblaznele te vreščeče jate   surovih   Bisurmanov,  ali ka-li?"
„Zljubilo se jim je, pa hote* malo porazsajati v sultanovem seralji" — odgovoril je Kazančič o trpkem nasmehu — „pokratkoča8ili so se, da na obeh straneh leži trupov, kakor kake mrhovine, ali sultan zaničuje taka veselja, zato so pobegnili mnogo vspešnejše, nego so bili prišli; vendar slutim, da jih ne mine gospodarjeva kazen."
„Naj   si   vsi   brezi  kakega razločka zatilnike polomijo ti psi!" —  opomnili so nekateri.
A kakor je menil Kazančic, bas tako je mislil tudi Lazarjevic, ki je se sultanom vred mirno korakal v Azijski tabor, zato je povprašal: „Kaj meniš, kako po-kazniš ta upor, zato da se bodo pokorili, brate sultan?" Bajazet se je probudil iz svojih misli, otrl si je obraz z dlanjo, stresnil je glavo, kakor bi bil hotel iz nje iztre8ti neprijetne misli, ki so ga mučile. „Ha, ta Abdallah !" — odgovoril je Lazarjevic — in kakor bi ne bil slišal njegovega vprašanja, povprašal je: „kaj meniš, ali bi ne bilo modrejše bilo, da sem ga usmrtil?"
„Menda ne lastiš besedam blaznega človeka veče cene, nego so je vredne, kaj?" — povprašal ga je Lazarjevic zavzet — „to bi bilo zl6 znamenje tebi, a tvoja moč bi mrknila na veke."
Ponosno je Bajazet vsklonil glavo in opomnil: „Ni še posijalo solnce tistega dnč, ko bi se mogel ponašati, da je o njegovem svitu poginila Bajazetova moč! Da, povprašal si me, kako jih pokaznim" — odgovoril je stoprv zdaj Lazarjeviču — „ko bi jaz njih život cenil više, nego pasje živenje, marsikateri bi ne videl, kako bode zahajalo današnje solnce" — opomnil je o hladnosti Azijskega „despota", kateremu je človeško živenje le igrača njegove preširnosti — „ali naj žive, jaz jih zaničujem".
„A s kakimi junaškimi čini pa meniš, da se proslavi takov ljud?" — povprašal je o rastočem zavzetji Lazarjevic.
„Bismillah!" — nasmehnil se je Bajazet, „še ne sanja se mi o njihovih junaških činih. Leti — pa ju-naci! dobri bodo, da jih potolčejo, in dobro bodo postregli orlom, njihovim grlom, pa šakalom!" — pristavil je hladno, kakor bi bil kako živad peljal v mesnico.
Lazarjevic je oči izbuiil va nj , kakor bi ne bil mogel umeti njegovim besedam smisla.
„Kako jih pokaznim" — opomnil je Bajazet sam sebi — „s tem, da jih takoj danes odženem naprej. Ti-mur veruje, da še zmerom uživam svojega života razkošje, a jaz nenadoma priburim nanj, v njegovi krvi mu osvetim svojega sina, v Samarkandu pa si bodem poplačal Sivas, opustošene krajine in mesta!" — pridel je o samohvalni gotovosti.
„Ali precej danes?!" — začudil seje Lazarjevic — „ali brez vsakojake priprave, brez živeža?!"
„A kedo bi se trudil, da bi užitek preskrbel toliki množi gladnih grl?!" — začudil se je sultan. „Ti, moje soproge brat, ti si zmerom pripravljen; gledi, v tvojem taboru — kako lepo tvoj narod stoji v bojnih vrstah. Bismillah! želel bi, da bi skoro nad tem ljudstvom zasvetil polumesec, nezmogljiva bi potlej bila moja car-jevina" —- opomnil je poluglasno — „ali vendar, česar ni, pa še bode! Allah^ — Akhbar!" — pristavil je še varnejše. ,,Ti, brate Stepan, pojdeš naprej se svojim narodom vred!" — govoril je zopet glasno , ko je bil vstavil svojega konja, in obrnil se je v svoje spremstvo, zato da bi vsi slišali ga — »kar najdeš na poti, vse naj bode tvoje in tvojih junakov; dosta paberka ostane še le tem tam" — rekel je in zaničljivo kolebnil z roko proti Azijskim taborom — „šli bodo za teboj, a če ne bodo pokorni, nu, Bog je mogočen!" — dejal je s takim glasom, s takim izrazom v njem in na obrazi., da človek ni znal, ali je to zasmeh ali poštena resnica — „a morajo biti zadovoljni s tem, kar je, vsakemu izmed njih je že smrt odločena od začetka sveta" — dejal je zopet in hinavski, žalostno zamižal, emiri pa so pogledavali se in kimali so z glavami, kakor bi bili   umeli  njegovih   besed  smisel — „ali upam
Allahovi milosti, da Timurtaš, ta moj prvi slop in moja glavna podpora, da še dosta vojske pripelje na borišče, da bode plašila Tatarske jate in da se oddahne v Sa-markandu po tolikih nadlogah, če bodo pa hoteli kasneje vzbuditi današnjega dne prizore, ne bodem jim branil; nu, Timurtaš!" — ogovoril je njega mirno — „povedi jim, da jim Timurjeve zaklade v Samarkandu obetam na plen, — zaklade in njegove kadune; to jih ne mara potješi, da bodo trpeli glad in žejo na vojski, da bodo z nesnažnimi Tatarji tepli se, kakor so danes ti psi pobijali moje junake!" — razburil se je, pa brž je zopet smeh začel igrati okrog njegovih ust, in mirno si je gladil brado. „Ali-beg!" — ogovoril je bega in obrnil se va-nj — »moji junaci, ti mladi orli, ki o nobeni priliki hrbta ne pokažejo sovražniku — janičarji, mojih vojščakov čast, naj se seboj vzem6 živeža in vsega, česar je treba, zato da ne oslabe na poti vsled žeje in lakote; jaz sam jim bodem načeloval" — pristavil je resno — »torej se pripravi! čez Tokat drži naša pot v Angoro."                                   (Dal. prih.)
     278
286
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
2.
(Dalje.)
Umolknil je in molčal nekoliko časa; bistro je gledal okrog sebe, kakor bi bil vsakemu na obrazu hotel citati njegove misli ali svojih besed učinek; menda je bil miren, kajti nekoiikrat je prikimal z glavo, predno je spregovoril: „To je zdaj moja volja, znate jo vsi, a delajte po njej. Naših radovanek je konec, vse je minljivo, le Bog je večen!" — pristavil je resno, da je čudovito bilo, kako je on, ki ni veroval na nič druzega, nego v svoje veselice , mogel tako resnost dati svojim besedam, a! saj ta pregovor Turek zna že otrok — in pozna njegovo resnost. Sultan je jezdil dalje, ogledaval je svojo neizmerno vojsko, zbrano okrog Bruse, oznanjal je vsem svojo voljo, da morajo takoj danes oditi na vojsko, da jih odpeljo, zato da se proslave se zmago, janičarjem je obetal slavo, divjim pustinskim jatam in sinovom Azijskih gor pa plen in radovanke v naročjih Tatarskih žen in dev, a prav ti, ki so pred uro še najhujše kričali: ^Ubijte ga, ubijte krivoverca, odpadnika!" — vriskali so najpridnejše sultanu naproti, — sultanu, ki je imel le spremstvo okrog sebe, kajti bil je brezi vse druge brambe, varovala ga je njegova osob-nost in njegovega imena groza; jezdaril je po njih neizmernih in nesnažnih taborih, sami pa so veselili se, zato, ker jim za pregreho ni bila sultanova kazen za petami.
,,Oh!" — govorili so mejsobno zaničljivo, ko je bil sultan odjezdil — ,,kakov sultan je to? — saj ni več poprejšnji, ni kazniti ne zna več!"
„Ali da jih zaničuje?" — govoril je sam sebi La-zarjevic, ki je stopal v svoj tabor — „ali da mu ni na mari kazen? —¦ a vendar jih izroča najhujši kazni — gladu in žeji; naj se le ta dolžnost, ki jo morajo vres-ničiti, ne poveča prehudo!" — govoril je in boječe od-majeval z glavo.
„Ne znam, sam ne znam" — govoril je Timurtaš glasno svojim pokornim emirom — „gotovo bi bilo bolje, ko bi jim sultan nekoliko pesti zlata vrgel na zavdavek bodočega plena; poznam jih jaz, zlato jih vabi, da so verno, kakor psa kost, že je bilo odločeno, da nekoliko glav odleti na zemljo, le kri jih vzdržuje v grozi in poslušnosti. A kolikor jih pogine vsled lakote in žeje, to ne bode sultanova kazen, temuč Allahova bode, neogibna osoda, a odločilnega dna —¦ uh! pa kaj je nam
na mari to,  sultanova volja je to,   a kdo se more upirati njegovi volji, Bismillah?"
„AUah Akhbar!" — pritegnili so emiri.
Vstali so in odšli takoj tega dne; najprej je sel Stepan Lazarjevic se svojimi kristijanskimi vojščaki, to so bile: Srbska, Bolgarska, Bosna in Albanija; stoprv drugega dne je za njim vzdignil se Timurtaš z jatami Azijskih vojsk, a tretjega dn6 se je vendar Bajazet sam se svojimi janičari vred dvignil na pot, z njim vred sta šla tudi Milica in nje sin, Milici nikoli ni dal, da bi bila umaknila se kam z njegove strani, razen o takih urah, ko je motil se se svojimi odaliskami in saltim-bankami.
Mirno so šli čez Tokat proti Angori; na tem poti je neizmerno trpela Azijska vojska vsled vročine in vsakojakih potreb, kajti Lazarjevičevi vojščaki so ali primorani ali pa nalašč plenili, ko so dan pred njim bili na poti, požigali so in požigali vse, kar je le goreti moglo.
„Prav je to — prav!" — veselil se je in gladil brado Kazančic, ki je načeloval kristijanske vojske prvemu oddelku — „ni s polovico svojih ljudi Bajazet ne pride na odločeno torišče, Bog sam je zmel mu možgane, da samovoljno gubi svoj ljud. Oh, aha, Jefrem!" — vskliknil je in obrnil se v Jefrema, v svojega neločljivega tovariša — „pogledi tam spredaj gručo jezdecev na grivastih konjih, gnjusen je pogled na konje in na jezdece, kakor roj kobilic, to so Tatarji! Aj, za Boga! ta Timur ni tako neumen, da bi ne znal, kako daleko pridemo vsak. Nikar, junaci, nikar!" — kriknil je nekaterim svojih ljudi> ki so hoteli zaleteti se za vohon-skimi Tatarji — ,>zakaj bi Timur ne znal o našem vsakdanjem prenočišči? — Tatar na Bisurmana, Božja poguba pa na Bajazeta!"
Prišla je sultanova vojska k Angori, kjer je v ne-dobitnem zatrepu se svojimi Tatarji vred čakal Timur, ki je dobro vedel vsak gibljaj padišaha Bajazeta in njegovih vojščakov.
To je bilo tisto bojišče, kjer je Pompej potolkel Mitridata, poslednjega kralja, ki je bil uprl se Rimski čestihlepnosti, in človeku se zdi, kakor bi nekov poseben nagon stoletje za stoletjem vojske dražil, da se popadajo na tistem torišči — in kakor bi zemljepis že davno bil odločil nekatere prostore, da so ograjena po-zorišča, posvečena strašni Človečanski moriji.
(Dalje prihodnjič.)
294
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz. (Dalje.)
4.
23. dan julija meseca 1402. leta se je nad Angoro pripeljalo solnce — žgoče solnce, vsak njegov žarek se je človeku zdel, da je ognjišče, pod katerim vodni studenci sahne globoko v zemlji, rodovita zemlja prominja se v prah, skale in gore iz žule (granit) pa apnene pod njim, da leskečejo, kakor gruče rosaatega srebra. A to plamteče solnce se danes ogleduje v orožji, ki krije doline in vrhove pred Angoro nekoliko milj daleč; v pozadji (hintergrund) vidiš z gore, kjer Bajazet sredi straže in svojih vojevod ogleduje krajino, — z gore vidiš mesto Angoro samo z njenimi baštijami in se stolpi, z njenimi palačami in mečeti, z njih munami vred, ki sezajo v višine; strahotna, skoro mrliška tihota kraljuje nad Angoro, nad vso krajino, nad neizmerno vojaško množino obeh Azij, — nad vojnici, katere sta bila oba samosilnika (despota) in najhujša pasjeglavca svojega stoletja — Bajazet in Timur, postavila v boj, drug na drugega Angori po gorah in po dolinah; le hrzajoči konji, bridkega orožja brenkost kali to rano tišino, skoro strah vzbuja teh sto tisoč ljudi, zbranih na vojsko; vojščaki molčeče gledajo zdaj svoje vrste, zdaj vraga, bas tako gledajo i njih vodje. Tam za reko od doline naprej po gorah baš do njih temen se črne kosmate čapke iz ovčjih kož Tatarom in Perzijcem, ki jih ni menj, nego petkratsto tisoč, krije doline in gore; petdeset slonov, kakor petdeset trdnjav, stoji na čelu Tatarski vojski, sredi katere na vrhu, ki z njega lahko človek preleti vso krajino, dobro vidiš kana Timurja dragoceni šotor ; najodličnejši Perzijski in Tatarski emiri se gnjet6 okrog njega, pripravljeni so tudi na sužnjiško službo, da jim le migne kan. Dobro vidiš, da je Tatarska vojska razdeljena na devet oddelkov, Tatarom je številka devet sveta, vodijo te oddelke štirje Timurjevi sinovi s petimi njegovimi vnuki vred. Miran-šah, njegov najstarejši sin, naČeluje vsem oddelkom desnega krila, tam na višini vidiš njegov šotor, a ni tako dragocen, kakor je šotor kanov, njegovega očeta; šaha Rokh in Khalil, drugi in tretji sin, ukazujeta levemu krilu; Timurjev ljubček in vnuk, njegovega prvorojenega sina Džehangira sin, mirza-Moha-med, da-si je še mlad, načeluje pa Tatarski sredini, štirideset najiskušenejših emirov ima ta mladi vodja na pomoč, njegov šotor se buli sredi doline med reko in gorami med vznožjem.
Z nasprotne gore Bajazet dobro vidi ves bojni red Tatarske vojske, katero je s kanom vred z daleč, v Brusi, zaničeval, — da, zaničeval jo je še pred nekolikimi dnevi, ko je zaničljivo hrbet obrnil njemu, ki je prav na tem torišči na boj pripravljen čakal ga , a le na svojo zabavo, morebiti zato, da bi bil pokazal, kako malo mu je do Tatarskih jat, priredil je o vročini Azijskega julija velik lov, o kateri zabavi je vsled same žeje in trudnosti pogagalo 5000 konj in poginila velika
množica vojsčakov, osoda je Bajazeta globoče in glo-boče pogrezala v svoj vrtinec; a zdaj, ko je bil oholi sultan drugič, po tridnevnem izostanku prišel k Angori, našel je Timurja na boj pripravljenega zopet prav na tistem, njemu jako ugodnem prostorišči — in videl je, da je Timur vzel mu slehern pristop k reki, ter da vode ne more priskrbeti si nikakor drugače, nego z odločilnim bojem, o najhujših okolnostih, če neče umakniti se, kar bi njegovi oholosti bilo sramotno — in nestrpno.
Bajazet gleda se svoje gore bojni Tatarski red in čudi se mu. ,,Bismillah!" — šinilo mu je slučajno iz ust — „kdo bi bil veroval, da ima le-ta čednik toliko psov, da bode tako silno postavil se mi po robu! Satan in njegova vražja moč z njim; mene pa je omamil „eblisa" se svojim strupovitim dehom, da sem mu pred tremi dnevi prepustil svoje torišče" — pristavil je po-vesene glave, praznoverski pokoren svoji osodi.
Njegovi vojvode so kimali drug drugemu, z migljaji in z drugačimi znamenji so se opominjali, da bi kateri spregovoril nekoliko besed, ali zaman je bilo vse, nihče se ni upal, da bi bil samosvojnega gospoda jezo na svojo glavo navalil s prorokovo besedo, neljubo ne mara njegovemu uhu. Kar se predrzne Soliman, najstarejši sultanovi sin, ki je na desnem krilu načeloval vsi Azijski vojski, ta ga je ogovoril: ,,Modri se ogne satanove moči in njegovih zadrg, sultan, dragi oče!"
„Kaj znači to?" — povprašal je takoj Bajazet, njegovo oko, ki je bilo že skoro ugasnilo, iskrilo se je zopet.
„Da poginemo, ako na tem prostorišči začnemo boj" — odgovoril je srčno Soliman — ,,ako pa se umaknemo nazaj, svobodno bodemo na ugodnem prostoru čakali Tatarjev, ali pa, če Timur zapusti Angoro ter pomakne se nazaj , nič nam ne bode na kvar, če bodemo planili za njim in gnali njega in njegove jate po vsi pustim baš do Samarkanda."
„A jaz bi bežal?! — Bajazet bi se bal Timurja, sultan paglavca?!" — vskriknil je padišah strašno ne-voljen — „a to mi svetuje moj sin — to, da bi oskrunil svojo slavo? — kaj še, ha!" — zarezal je zaničljivo — „ti nisi moje krvi kri, sužnje sin si ti! ti šteješ sovražnikove jate, svoje moči, svojih vojsčakov pa ne sodiš" — pristavil je ponosnega očesa in ozrl se po svojih slavnih vojvodah, vprlo pa se je njegovo oko v najmlajšega sina Mohameda.
„Moj oče, Bajazet Ilderim, ne vrže v blato svojega imena!" — opomnil je Mohamed otroški, neumno smelo. A baš to je bilo znamenje, da je osoda Bajazeta že potegnila v svoj vrtinec, ker je bil vesel neumne opazke, ter je na konji približal se Mohamedu in strastno poljubil ga.
„Ne, ne oskrunim svojega imena, dragi sin!" — opomnil je radostno •— „da, ti si moj sin, moje carje -vine nada: precej jutri ti pokažem, kako bodeš o svojem časi moral mlatiti po svojem sovražniku!"
„Ali ta je nada carjevini?! — ali le-ta, kristijansk sin?!" — čudil se je zavistno Soliman s tajnim glasom, „Oče sultan!" — spregovoril je glasno, a uporna oholost mu je gledala iz obraza, krilila je v njegovem glasi, „tvoj sin sem tudi jaz, to sem pokazal se svojim nasvetom, da bi obvaroval sebe in svojo vojsko na gotovo zmago, na novo slavo; ti pa si drugače odločil, jutri tudi jaz pokažem ti, ali sem kri tvoje krvi ali ne!" — pristavil je in prisegel.                                (Dal. prih.)
302
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
Znam to — znam!" — potrdil je Bajazet zasmeh-ljivega obraza — „saj nisem le enkrat svojega prvorojenca videl sredi sovražnika, kako je razganjal ga na vse strani, kakor „samum" pesek raznaša po puščavi; samo podnetja mu je treba, to je — to!" — doložil je — in zopet je začel ogiedavati svoje vojske bojni red. Pogled na janičare , na te bojne sokole, kakor je rekai jim, stali so sredi vojske — pogled na Srbske vojščake, stali so na levem krilu in načeloval jim je Lazarjevic, ta pogled ga je napolnil z upom v gotovo zmago. „A1-lahova milo3t je z menoj" — hvalil se je vpričo svojih vojvod — „Ie-ta hoče pomnožiti mojo slavo. Jutri bo-demo videli, kako bodo ležale tam te gnjusne kobilice" — dejal je in roko stegnil proti Tatarski vojski — „z njihovimi trupi posteljemo cesto prav do Samarkanda, kjer izvršim svojo obljubo, a Timurjeve kadune razdelim svojim vernim."
„Greb je taka obljuba!" — šepetali so emiri drug drugemu.
„Kdor je skrunil tuje hareme, ta še nikoli ni bil brezi kazni" — odmajevali so nekateri z glavami.
„A kaj bode, ako Timur zmore, „AUah-Akhbar?" povpraševali so drug druzega. Niso imeli v zmago tistega upa, ki je imel ga njih sultan. Padišah ni slišal njih šepeta, njegov duh se je motil z pobojem zanič-ljivih Tatarjev — ni videl njih dvomljivih obrazov; do cela svoboden bojazni in svojih dvomov, kakoršen je navadno bil pred bitvo, vrnil se je polen veselih misli v svoj šotor, ki je stal na poslednjem pogorji za prvimi bojnimi vrstami.
„Jutri o prvem dnevnem svitu bodite pripravljeni na boj, na novo zmago in novo slavo" — opomnil je zmagoslavno in razpustil svoje vojvode. „Soliman, ti moj prvorojenec" — ogovoril je svojega sina, ki je bil otožen, kajti še zmerom ga je grizlo očetovo zaničevanje, spremil je z emiri vred sultana prav do Šotora — upam, da bodeš jutri veren svojej obljubi!"
„Bismillah!" — spregovoril je Soliman otožen, vrelo je v njem skrivaj — „z dejanji dokažem , a ne prvič, svoj povod, nikakor pa ne z otroškimi besedami."
Sultan je nekolikrat prikimal z glavo in mirno gladil brado, ta odgovor mu ni bil neljub; znal je, da sin, ohol in ponosen , raji pogine, nego da bi razkalil svojo besedo; a poleg tega je dobro slišal svojega sina oholi upor; a vendar je brezi daljših besed poslovil se od njega, najmlajšega sina, Mohameda pa je prijel za roko in peljal v svoj šotor.
Sultana Bajazeta šotor, ki je bil majhna palača iz svile in damaska na šuplih srebernih slopeh, poznali so vsi, zračil ga je mogočnega preroka sveti prapor, plapolajoč nad njim — značil zlat polumesec se zvezdo, ki je visoko gledala z njegove srede na sreberni žrdi. Telesna sultanova straža, močna 10.000 mož, stražila je ta šotor, pred katerim je gnjelo se množno služabništvo. Bajazet torej ni pogrešal ničesar, tudi životnega razkošja ne, kajti krasna Milica je z njim vred bivala v tem šotoru — Milica, njegovo najljubše srce, kedar pohotne strasti niso motile njegovih misli; Bajazetu ni manjkalo ničesar, pogrešal je le divje Drinopoljske plese ali Bruskih odalisek divje mitosti, na te pa je zabil o bojnem hrupu, ta hrup je nameščeval njegovih odalisek petje , konjsko dirjanje o pohodu ali o vajah pa je nameščevalo saltimbanke, Miličine besede so mu preganjale vse spomine na basni, ki so mu burile razum, preganjale spomin na njegove pripovedalce, njene ljubezni dokazi, svobodni vseh nevrednih misli, čarali so mu Allahovega raja blagosti, ki jih je bil prorok obljubil svojim nastopnikom. Bajazet je bil srečnejši na pustih Angorskih gorah, nego v Drinopolji ali v Brusi o divjih gostijah in o pustih radovankah; a danes, ko je se svojim sinom Mohamedom vred stopal v šotor, polnila mu je prsi gotove zmage, gotove slave nada, zato je ognjenih oči, plamtečega obraza, o smehu okrog ust razgrnil cel6 petega oddelka zavese v svojem šotoru in se sinom vred stopil pred Milico.
„Hosudarka" — ogovoril jo je — »raduj se z menoj vred in razjasni svoje obličje v daleko bodočnost, polno slave tebi in tvojemu sinu; džini (dobri duhovi) so na straži bili o njegovem spočetji in rojstvu, da je že „faris" še tako mlad."
„Moj sin je tvoj sin, moj gospod!" — opomnila je pokorno Milica, ali ta pokornost je bila podobnejša mi« lostivi gospodaričini ponižnosti do služabnika — „ju-naška kri se pretače po njegovih žilah; kaj je učinil tako znamenitega, da ga tako hvali njegov oča, a njegov oča je Bajazet?!"
»Njegovi roci ste še slabi,   ne zamahnili bi z jata-
ganom, da bi vsekal do kosti; kar pa je več, nego močna roka, to je duh in moška odločnost, razvita že v otroškem srci, to je učinilo, hosudarka, da je drag mojemu srcu, draži, nego je dragega učinila mi svest, da je tvoj sin" — dejal je sultan jako hinavski, Milico prijel za obe roci in ognjeno gledal jej v oči; — „edin on je pomnil svojega očeta danes, ko so vsi, ki sem jih sicer slišal, da so vriskali o boji, — da, tudi Soli-man, moj prvorojeni sin, nasvetoval mi je sramoten beg, — le njemu je na umu bila moja slava, očetova slava, da bi nerazkaljeno dedovalo moje potomstvo „Bismiliah l" — vskliknil je z vzvišenim glasom — „kakor je edin bil očetove slave zavetnik, tako bode tudi edin moj nastopnik; v njegovi roci oddadem o svojem časi svoje sultanije bodočnost in vlado vsega svojega sveta, sultanica — Valideh! *) Na pričo tega ti — še dečku dajem vodstvo svoje zasedne vojske, da jej bodeš jutri načeloval v družbi z emirom iz Ama-zije!" — opomnil je Mohamedu.
Mohamed se je radostno zasmijal, tlesknil je z rokama, prav tako, kakor dečko, ki je dobil igrače, katere je že dolgo časa želel. „Haha!" — vrisknil je otroški radosten — „videl sem te, dragi oče, kako si v Brusi uporne gruče razganjal se svojim okom; preveriš se, da nisem gledal te zaman; ker je moja roka preslaba, da bi vladala jatagan, zato pa je dosta močna, da bode prožila puščico. Ha, jaz sem vodnik, kakor so vodje moji bratje, ki me pogleduj6 se zavistnim okom, zaničljivo" — dejal je in vspel se, tlesknil je z rokama, podprl se pod pazuho in gledal je okrog sebe tako samosvesten, kakor bi bil on izvor nastopku vsega bodočega dne; — da, saj je bil dečko.
303
*) Sultanica — Valideh je vladajočega sultana mati.
311
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
Nikomur niso bile na mari njegove besede, ni bilo na mari njegovo početje; ko je mati bila svojega sina hvalo zaslišala iz Bajazetovih ust, pogledavala je iz po-četka ponosno, polaa ljubezni, svojega sinka, a ko je sultan, njegov oče, imenoval jej ga svojega nastopnika, vsplamtelo je nje oko, zarudelo jej je obličje, prsi so jej kipele vsled slutnje o bodočesti, ko bode sama, sul-tanica — Valideh, vladala v imenu svojega sina Oto-mansko carevino.
,,Poskrbela bodem, da se vresničijo tvoje besede", šepnila je sama sebi moški odločno.
Opomin na Bruso in na upor v njej se je dotaknil, kakor blisek , Bajazeta , stresnil se je, neka čudovita slutnja se je vnela v njegovi duši, a da sam ni znal, privili ste se mu iz ust besedi: „Brusa! Abdallah!" — Motil se je nekoliko časa z mučnimi misli, naposled pa je stresnil glavo, kakor bi bil težko zvalil neko pezo se svoje duše, otrl si je obličje z dlanjo, zasmeh je zopet malo poigral mu po obrazi in začudil se je: „Derviševe besede mog6 plašiti le žloto, a jaz, sultan, da bi se jih bal?! — Pretilčeva vsteklost nima nika-koršne moči do moje visokosti, ne oplaši mojih junakov, ne teh Srbskih vojščakov — Allah!" — vskliknil je in škodoljubo razveselil se — ,,tvoja milost je zavetnica čestitelju tvojega preroka, se slepoto si vdaril kozre *); ničesar ne more Mohamedu, poiumesecu njih prerok Issa**), njih križ; sami bi, složni, lahko pogubili Oto-mansko carevino, pa bojujo njej na prid — da, sami bodo ohranili nje trajnost; — Allah il Allah, Mohamed rasul Allah!"***) — vskriknil je in zopet je zamislil se v gotovo zmago.
Njegove besede so Milico probudile iz navdušenosti; se enkrat je blagosten nasmeh poigral okrog njenih usten; a zibnili ste ti znamenji, kateri je čarala jej obraznost o slavni bodočnosti, zginila je z obličja jej tudi rudečica , zopet je bila hladna, premišljala je na-potja, ki jih v sebi skriva sedanjost, ali pa utegne pokazati bodočnost.
,,Slišala sem svojega sina hvalo iz očetovih ust" — spregovorila je na videz hvaležno, skoro pokorno — slišala sem, hosudar, padišah, tudi tvojo obljubo, da bode ta tvoj in moj sin tvoje slave dedič, a to dedištvo je nevarno; zavidajo mu ga tvoji starejši sinovi, a do-brovoljno ne bodo dali, da bi se ta opasal z Otoma-novim mečem; ali predno bode vsega tega konec" — dejala je in ponosno dvignila glavo — ,,ne bojim se bodočnosti, ali —" — umolknila je in svoje oko pro-sunljivp, svareče vprla v Bajazeta.
„Cesa torej, za Allaba" — povprašal je Bajazet nestrpljivo — „česa se torej bojiš, draga huriska, ki ti jnnaška duša biva v srci?"
„Bojim se zdanjesti" — odgovorila je sultanica kratko, a pomenljivo.
,,Jaz te ne umejem, Mashallah!" — opomnil je sultan skoro razžaljen.
„Tam pa tam govore v taboru, a to znaš, hosudar, jasni moj gospod" — govorila je Milica sladko, zato da bi bila v svojih besedah počivajočo trpkost zastrla z ljubkim glasom, — celo nagnila se je k njemu,   da je
) Kozri so kristijanje.
*) Jezus.
** ,,Bog je bog, Mohamed pa njegov prorok."
nje deh vil se okrog Bajazetovega obličja — ,,saj sam znaš to, da je govorica podobna divji kozi, ki beži po puščavi pred plenečim tičem, a v šotor prav do mojih ušes je prodrla govorica, da je na tem prostorišči boj s Timurjem, s kanom nevaren —."
„Moiči!" — vskriknil je Bajazet jezno — „ali boj s tem kanom bi bil nevaren tu?! — črednik je to, suženj, kukavica, ki ga takoj jutri vvrstim med najnižje sužnje svoje palače, tega je vreden njegov rod z vsemi svojimi zaslugami; jutri bodeš videla, kako bode surove Tatarske jate razganjal mojih vojščakov bojni hrup, bežali bodo, kakor pesek pluje, kedar ga ,,samum" raznaša, a zmagoslavno, draga hosudarka, — zmagoslavno popeljem tebe prav k Samarkandu, zato da bodeš sama videla, kako bodem to oholo gnjezdo promenil v razvalino, Timurjevega harema kadune pa bodem razdelil svojim vernim."
Milica je z glavo odmajevala zbog teh oholih besed, neka negotovost je oraračila nje obličje, stopila je enkrat nazaj in desnico pritisnila k čelu, kakor bi bila premišljala Bajazetovo grožnjo ali kakov odgovor.
„Ali mi ne veruješ, hosudarka?" — povprašal je sultan skoro srdit — „Allah il-Allah! a jaz sem Bajazet Ilderim, zgoditi se mora, kar jaz zahtevam; ali mi ne veruješ?" — povprašal je še enkrat, čudil se je, ker je Milica dvomila o njegovi grožnji — ,,a kedaj si me videla , da bi se bil zbal, da bi torej bil zbežal pred sovražniki, ki so se drznili, da so po robu postavili se meni in mojim vojščakom? — a prisezam, doslč so borili se z menoj čvrstejši vojsčaki, nego so le-te Timur-jeve jate, ki bode oplašil jih le mojih junakov krik, ki so prirojile, kakor vzroje kobilice, ki gagajo vsled glada, pa ti mi ne veruješ!" — vskriknil je tretjič.
„ Verujem ti, dragi moj gospod" — dejala je Milica krepkoglasno, stopila je zopet bliže k njemu, eno roko je položila na njegovo ramo, eno pa je na dokaz svojih pravičnih besed pritisnila na srce in opomnila: „verujem ti, zato ker verujem v tvojo hrabrost in v tvojo voljo, niso ti oplašeni narodi zaman rekali, da si božji odsev; ali —" — vskliknila je, nje glas je nenadoma bil hranljiv, prosunljiv, vzela je roko z njegovega ramena in dvignila jo je na pol — „kedo se je kedaj smel upreti svoji osodi, da bi ga ne bila pokopala? — a tudi tvoja osoda, padišah, zaznamovana je že od po-četka sveta v životni knjigi, a bojim se, da je osoda skrita vsakemu smrtniku."
„Jaz sem sam sebi osoda, Bismillah!" — vskriknil je Bajazet oholo — ,,osoda se svojo vlado ne seza do meoe, kakor bodem sam hotel, tako promenim svoje osode črke v životni knjigi; Allah-il-Al!ah, a jaz sem Bajazet Ilderim, njegovih pravovercev padišah" — opomnil je zaničljivo, da je Milica sama prestrašena stopila od njega; Bajazet pa raztraščen ni zapazil tega: ,,a tebi na dokaz" — govoril je strastno dalje — „da le jaz vladam svojo osodo, osodo svoje carevine, zahtevam: daj nazaj kinžal , njegov držaj temu kavrinu, zato da se razdere vsa moja zaveza z njim , s katerim me je nesrečna ura zedinila tam v Drinopolji in zapeljala tvoja navzočnost*), ha, ha! ha, ha! jaz, padišah, da bi pobratim bil kavrinu? — kedo je kedaj slišal to? — a kedo bi veroval, ko bi slišal to pravljico? — Ne, ne!" ¦— govoril je srditejše in srditejše — „ni tre-notja ne sme dalj časa več trajati ta — meni sramotna zveza s tem rajevcem, pa zakaj bi tudi trajala dalje? — Srbski vojsčaki že stoj'6 pri Angori zedinjeni z mojimi junaci in bodo na stavo borili se s Timurjevimi ordinci, ne vdrži jih   več   ta  tvoj vojvoda,   tudi razdora nika-
*) Te besede so v zvezi s povestjo   „Milico" ,   ki pa je ni prinesel še noben naš list.
koršnega ne učini med menoj in med njimi; zakaj bi mi torej bilo treba ga? — konec je njegove namere, padišah ne sme dalje živeti v zvezi se zaničljivim ra-jevcem."
,,A to je bil edin namen tvojega činstva v Drino-poiji, sultan?" — povprašala je Milica in čudila se; gorelo jej je iz oka, trgalo je to jej usta, to je bilo jej  sramotno, zanieljivo, gnjusno.
„Da, edin ta namen je bil" — potrdil je Bajazet — „menda vendar nisi, ti mudljava ženska, menila, da se padišah vdade kaki zvezi s kavrinom , a ko bi kavrin bil največi vojvoda — da se vdade brezi vsakojakega namena, le vsied zgolj prijateljstva? — v primerji z menoj je suženj vojvoda in kralj in vsak kavrinsk knez, a da bi jaz, gospod, mogel biti sužnjemu pobratim? — Da" — govoril je dalje tako, kakor bi bil govoril sam sebi — ,,'zdaj jim moram časi ugoditi, ali pride čas, ko jim bodem stopil na tilnike, sami pa bodo se svojimi čeli prah otirali s tal, kjer je Mosleminova noga stala; daj nazaj najinega pobratimstva zastavo!" — rekel je srdito in roko stegnil po njej.
(Dalje prihodnjič.)
312
•            *      •                                  i
___    319    ___
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
Ali Mohamed, njegov sin, stopil je nenadoma med-nj in med svojo mater. „To je moja mati, oče!" — vsklik-
------    320   ___
nii je otroški hud — ,,a jaz  bodem o svojem časi tvoj nastopnik, nečem, da bi osramočen bil v svoji materi."
Bajazet je stopil nazaj , omahnila mu je dvignjena roka in otožen je gledal svojega mladega upornika; a nenadoma se drugi protivnik prikaže pred-nj, skočil je izza preproge , ko hitro je bil Bajazet grozeče roko stegnil po Milici, in stopil je med-nj in med Milico k sultaniču in strastno je rekel: »Sultan, z menoj bojuj! jaz sem ti enak vsled svojega rodu, — da, jaz sem vzvišenejši, nego si ti!"
„A kedo se je predrznil —" — povprašal in vsklik-nil je Bajazet,   njegova  roka pa je segnila po jatagan.
,,Jaz, Manuvel, Grških carjev vnuk" — odgovoril je mladenič neprestrašeno — „jaz, čegar očetje so se že rodili v škrlatu, ko so tvoji, jedoaki Timurju, črede pasli po Turkestanskih pašnikih. Na poroštvo so ti dali me, jaz ne služim tebe, temuč le svojo gosp6, jasno hosudarko, a nje mirni smehljaji so mi plačilo in povračilo ; dokler bodem živ, nihče ne sme ni s pogledom razžaliti moje gospe, ni ti, sultan, ne, tudi tebe se ne bojim."
Bajazet je z Manuvela svoje oko umaknil na svojega sina, otožen je bil, jezen pa ne; njegov sin, še deček, njegov tovariš pa ne še mladenič — oba sta se po robu postavila njemu , ki so se njegovega pogleda bali, ter tresli najslavnejši vodje, zdelo se je sultanu to tako čudovito, da je glasen smeh zagnal, nenadoma pa utihnil, kakor človek, ki ga kaj strašnega oplaši o radosti; povesil je glavo, obledel je njegov plamteči obraz, a oko, ki je sicer, kakor živ ogel, plesalo v oč-niči, zastrlo se je se zavojem trpke žalosti, pogledal je Milico nekako nesmelo, obe roci na prsi položil in o največem kesi je bolestno jeknil: „Allah-Akhbar! kaj sem učinil?!"
Milica, ki je o vzbuhu njegove strasti nepremično stala, kakor kaka gospodarica pred upornim sužnjim, Milica je nagnila se naprej, sklonila se je k svojemu sinu, poljubila ga je na čelo, obrnila se je v Manuvela, v svojega panoža, svojo roko položila na njegovo ra-meno in s kregajočim glasom opomnila: „Ne pristuje tebi, ker se staviš med mene in mojega gospoda, tim menj pa ti pristuje to, ker se upiraš njemu; idi, dragi dečko, in straži zopet vhod v moje bivališče , kar je tvoja naloga; moj sin" — dejala je in pokazala Mohameda — „le-ta se preveri, ali bodeš pokoren mojemu ukazu."
„Tvoja najmanjša želja je meni ukaz, jasna gosp&", opomnil je Manuvel občutno — »jaz, Grških čarov sin, rojen v škrlatu, suženj sem, rad ali nerad, tvoji volji, ni treba mi torej oglednika."
,,Jaz zahtevam to!" — dejala je   sultanica kratko.
Manuvel je roci navskriž del na prsi, sklonil glavo in molčeč odšel se solzo v očeh; Mohamed se je ozrl v svojega očeta in v mater — in obotavljivo je odšel za njim.
Bajazet in Milica sta ostala sama, nekoliko časa sta molčala oba, motili so tihoto le težeči glasevi Baja-zetovi, ki je pred Milico stal, kakor grešnik stoji pred svojim sodnikom,   ni  se upal svojih oči dvigniti v njo.
„Padišah!" — spregovorila je Milica mirno, vdano ali svobodno, nje besede so se sulranu zdele, da so puščice, kajti tresel se je o njih in še bolestnejše je sto kal, ali morda je le hlinil se? — „Ti si sultan in moj hosudar; tvoja volja je meni zakon; n& torej poroštvo svojega pobratimstva z vojvodo Topličaninom, poroštvo svoje zaveze, katera je najslavnejše Srbske vojnike ze-dinila s tvojimi prapori, na to poroštvo, nehvaležnik!" — rekla je in segnila v nedrije, vzela iz njega nožnico, v kateri je bil kinžalu ročaj, potegnila ga iz nje in podala sultanu.
„Allah-Kerim!" — vskliknil je sultan, poroštvo 2 roko porinil od sebe in stopil korak nazaj — „ne, ne Milica, draga hosudarka! pregrešil sem se, izneveri svoji besedi, razžalil sem te, draga „peri"! ali ti si mi lostna, kakor so rajske huriske milostive, džini bivaj« v tvoji duši, zato prizaneseš moji strasti, ki je vstah v meni, zato ker sem sodil, da bi tudi ti utegnila vero vati, da bi Bajazet ne mogel sam upreti se paglavci Timurju in njegovim jatam, da bi jutrajšnjega dne osodž slonela na kavrinskih vojščakih in na tej zvezi; jas želim, da bi moja slava neoskrunjena bila tebi, nihče se ne sme drzniti, ter jednačiti se meni — ne v juna štvu, ne v moji ljubezni do tebe, le dokler sem jaa tvoj edin „faris", le tako dolgo časa sem vreden tvoje milosti in brezi skrbi, da me imaš rada. Hosudarka!' — opomnil je skoro proseče — ,,padišah se ti pokori in spoznava svojo hibo, pogledi me zopet milostno in umori gnjusnega škorpijona — nevoljo v svojem srci!'
Milica se je smijala, ugajala jej je ta sultanova pokora, da-si je v svesti bila si svoje moči do njega, vendar ni bila hladna do nobenega novega dokaza njegove poslušnosti, saj je bila ženska, a kateri ženski bi to ne bilo prijetno?                                                 (Dal. prih.)
327
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
Vtaknila je zopet kinžalu držaj v nožnico in nožnico skrila v nedrije, smijala se je, stopila je k njemu, milostno gledala ga, obe roci, kakor hinavski, položila na njegovi rami — in nježno je opomnila: ,,Učinila sem, kar zahteva tvoja volja, dragi hosudar! ucinim pa še več,   ali čuj!" — opomnila je,   prestrašila  se je to
    trenotje   in vlekla  na  ušesa.    Bližal se je šotoru topot
    mnogih konj, ki so strašno dirjali.
,,Kedo bi to bil?" — povprašal je Bajazet samega
    sebe,   ni kazal   nikakoršne  zadrege;   ni   več   govoril s
    krasno Milico, zopet je bil sultan, vojevoda, ki ga nič ne more iznenaditi.
Konjaki peket je nehal blizu šotora, po glagolu človeških glasov, prodirajočih v šotor, spoznala sta Bajazet in   Milica   prihajalce.
„To je Srbski Stepan" — opomnil je sultan.
„Moj brat je to !" — vskliknila je Milica — in radostno tlesknila z rokama.
A po kratkem časi je Lazarjevic sam stopil v šotor, tako je vsak pot prišel k sultanu, svojemu šur-jaku, nič se ni oglasil nikoli; Milica je obličje zastrla se zavojem, a le, ko je pozdravila brata, odgrnila je zavoj na pol.
„Ali jutri torej se udariš z „ordineem", padisah?' povprašal je sultana brezi vsakojake obotave.
,,Jutri o prvem jutranjem svitu" — odgovoril je Bajaset — ali morda nisi pozabil tega o teh mahh urah?' —  povprašal je ostro.
Stepan je odmajal z glavo. „Kaj je do tega?!" — začudil se je po trenotji — „meni bas nič ni do tega, ali bi se tepel takoj danes, ali stoprv jutri, moji junaci so zmerim pripravljeni na boj, ko bi —".
„Mashallah!" — vskriknil je sultan nestrpno — ,,govori, brate, po kaj si prišel? — da nisi prišel zbog tega vprašanja, to znam, kaj je torej?"
„Jaz ti svetujem, ne začni vojske jutri, temuč že nocoj se pomakni k Tokatu nazaj" — odgovoril je Stepan odločno.
„Gehena" vas naj pogoltne" — vskriknil je in razsrdil se Bajazet — „ali je vsem vam satan grozo na-nesel v babja srca?"
„Oho, polagoma!" — zahudil se je Lazarjevic razžaljen — „res je to, da si sultan, rekajo ti Ilderim, ali z babjeki ne smeš pitati ne mene,   ne mojih junakov."
„A zakaj mi sramoto svetuješ? — zakaj si mi nasvetoval, da bi se umaknil hromemu čredniku?"
,,Ali Tjmurju, ali njegovim „ordincem"?" — povprašal je Stepan jako zavzet — „kaj še! kedo je to mislil? — oh, za vraga! a sveti Sava mi bodi priča, jaz sam bi ti zapljeval oči, a da si desetkrat padišah in moj fevdni gospod, ko bi se zbal teh —".
„A koga naj se bojim torej?" — povprašal je Bajazet, njegovo zavzetje je bilo veče in veče.
„Izdaje!" — povedal je Lazarjevic za gotovo.
„Allah!" — vskriknil je sultan in za ramo prijel Štepana.
„Ali ti niso razodeli tega?!" — čudil se je StepaD, ,,bali so se sultanove jeze , zato niso razodeli resnice, te sužnje duše rajše njega in sebe pahno v pogubo, nego da bi mu mreno strgali z oči. A da nisem slučajno zvedel tega , torej — nuj , ni zgubljeno še nič : jaz ti svetujem, nikdar se ne udari jutri, ne moreš verovati svoji Azijski vojski."
j,Ta torej je nevarna?!" — začudii se je sultan razjasojenega obraza.
„Baš ta je nevarna" — govoril je Stepan dalje, ni zapazil, da je promenil se Bajazetu obraz — ,,ali moreš nadejati se, da ti bodo sužnji verni? — jaz za gotovo znam, da njih nekdanji emiri, katere si prepodil z njih zemlje, ter prilastil jo sam sebi, in katerim je Timur dovolil in dal zavetje, — znam, da so zedinili se z njim, zato ne bodo bojevali tebi na prid, sultan!"
,,Tako je toraj to — tako!" — začudil se je Bajazet in zamišljen je kimal z glavo — ,,ali sem premalo pokaznil jih na poti in o lovu?! — ali je še premalo poginilo teh psov, Biamillah?!" —
„To je bila hiba" — opomnil je Stepan neprestra-šen — »raji bi jim bil ti vrgel kos zlata, saj ga imaš dosta; sužnjega le zlato veže na gospoda, a ti imaš raji kos lesketajoče kovine, nego svoj vspeh; zato se zdaj pomakni nazaj k Tokatu, kjer na ugodnem torišči
Timurjeve jate lahko potolčemo tudi brez njihove pomoči."
„To se zgodi brezi tega" — opomnil je Bajazet a krepkim glasom, ki je pričal neomajljivo voljo — „ja-ničarji, ti moji mladi sokoli, in tvoji hrabri junaci, brate Stepan, ne bodo hrbta pokazali sovražniku, kar utegn6 učiniti ie-te plahe Kurdiatanske jate. Ali le potrpi! da snujo izdajo, to mi je že razodel sinSoliman; a jaz jih poznam, borili se bodo z nami vred tako dolgo časa, dokler —" — govoril je, pa ni izgovoril, kakor bi se bil zbal povedati svojo misel.
„Kako dolgo časa?" — povprašal je Stepan — „nu, kako dolgo?"                                        (Dal. prib.)
328
334
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
„Dokler bodo nas videli, kako pobijamo Timurjeve jate" — dokončal je sultan svojo besedo — „a to se bode godilo pridno,^ ko hitro se snidemo se sovražnikom. Pazi, brate Stepan! videl bodeš, da bodo prvi Timurju za petami, to delajo tako, kakor volčje, bojazljivo se približajo svojej žrtvi, prvi pa so za njo, ko beži, a ne ukrotiš jih kaj lehko."
„Kaj pa bi bilo" — povprašal je Stepan in odma-jeval z glavo, kakor bi ne bil veroval Bajazetovim besedam — ,,kaj pa, ko bi nas zadela kaka neugoda? — kaj pa bi začeli? — namesti enega sovražnika bi dva imeli na vratu."
„Mashallah!" — vskriknil je in nasmijal se Ba-jazet — „dane8 si ti poien same dvomljivosti in premišljaš zgolj nemogoče pripetljaje. Znam, da ne omog6 tvoji juoaci, da tudi moji mladi vojniki ne onemorejo; kakova neugoda bi zadela nas? — ne, ne! tega ne bode, ni mogoče, že jutri bodem Timurja videl vklenjenega pred vhodom svojega šotora, to bode tako gotovo, kakor je res bog edin bog, Mohamed pa njegov prerok" — zatrdil je o fatališki trdokornosti, ki jasnost kali duhu o odločilnih trenotjih, ko človek že z eno nogo stoji nad propastjo.
Ko sta sultan in Lazarjevic razgovarjala se v šotoru, godilo se je pred šotorom nekaj, kar je, da-si je bilo skrivno, vendar-ie velik vpliv imelo na bodočnost Otomanske carjevine.
Spremstvo, ki je bilo s knezom Lazarjevicem vred pridirjalo k šotoru, čakalo je na konjih svojega gospoda, kedaj se vrne; samo jeden jezdec, krepek moški, orjašk, razvsedel je konja, uzdo vrgel najbližemu jezdecu, sam pa je bistro ozrl se okrog, kar je zahteval večerni mrak, in svobodno je odšel ob šotoru. Da tega ni uČinil, zato da bi se bil čudil šotorovi dragocenosti, to je pričalo to, da se ni ozrl ni v šotor, temuč skrbno je motril osobe, ki so jih ali bliže, ali daieko stale cele gruče, tiho razgovarjale se in vsled svojega posla prehajale sem ter tija. Ker menda ni našel, kogar je iskal, ustavil se je, mrzko je stresal glavo, a že se je obrnil, kar se zopet vstavi in bi3trejše pogleda naprej, tija, kjer je za šotorovim slopom na pol skrit stal nekov moški, podoba je kazala, močno žalosten, glavo je imel povešeno, roci pa na prsih prekrižani; jezdec je urno odšel k njemu, vstavil se pred njim, ta pa ni videl nikogar, dokler mu prišlec roke ni položil na rameno.
Dobro pogleda — in „Kazančic!" — vsklikne se zadržanim glasom, stopil je nazaj oplašen — in nepremično je stal, kakor bi bil očaran primrznil k zemlji, močno so se mu dvigale prsi, težko je dihal, glavo je nagibal naprej, kakor bi bil gledal kako prikazen, ki je slučajno pokazala se pred njim.
„Da, ta sem" — oglasi se prišlec hladno — ,,ali zakaj se tako bojiš svojega pobratima, Milan?" — povprašal je o trpkem nasmehu, iz katerega je krilila velika žalost.
Milan ni odgovoril, le skril je obraz v svoji dlani in na pol se je obrnil od svojega nekdanjega tovariša. ,,Stoj!" — vskliknil je Kazančic dosta glasno in Milana prijel za roko, a spomnil se je, pomiril je svoj glas in očitajoče, trpko je dalje govoril: „načakai sem se tega trenotka, o katerem iz obraza gledam v obraz, da, nisva se več videla po tisti osodni noči v Drino-polji, — po tisti noči, ko sem te spremil k tultanovemu seralju; zakaj se po tistem Časi med Bajazetovimi suž-njimi in odaliskami skrivaš meni, svojemu pobratimu, izdajica, drugi Brankovič?"
„Hoj, sveti Sva! ali jaz?!" — vskriknil je Milan, da so tisti, ki so daleč od njega stali, ozrli se, kako v drzovitež se upa tako kritikovati bas pri sultanovem šotoru; a Milan se je upokojil, poobesil je glavo:
,,Da, tega sem se bal" — šepnil je poiuglasno — „a jaz vendar nisem izdajica" — pristavil je bolestno, ,;A kedo si torej!?" — povprašal je Kazančic in Čudil se — „ogiblješ se nas, ne vdeležuješ se več naših namer, katerim na prid bojujemo že trinajst let, da ni mamo pokoja ne po dnevi, ne po noči, in ki se zdaj že bližajo srečnemu koncu*—"
,,Ali zdaj, zakaj zdaj?" — povprašal je Milan in segnil mu v besedo.
„Angorske doline in gore bodo Bajazetov in njegove carevine grob" — odgovoril je Kazančic dosta nepozorno — „Angora za Kosovo -~"
,,Tiho, tiho, tihotnejše govori" — opomnil ga je Milan — ,,ali pa raji molči o tem tukaje."
„Prav imaš" — prikimal je Kazančic z glavo, — „ali to je tako gotovo" — govoril je vendar le, a šepetal je — „tako gotovo, kakor gotovo bode osvobojena domovina tebe štela med izdajice."
„A ti Ivan?" — povprašal je Milan strastno. „Ali jaz?!"  —   začudil   se je   Kazančic — »zakaj jaz ne? —  kaj meniš?"
„Stojiš sredi sultanovih janičarjev , na pragu njegovega šotora" — odgovoril je Milan — „svobodno si se svojimi pobratimi vred vse uredoval njemu na pogubo, a vendar stojiš tu. Ali meniš, da bi to bilo tako, da sem izdajica?"
„0j, ohoj!" — vskliknil je Kazančic in prijel se za glavo — ,,zakaj pa se ogiblješ nas, zakaj se nam skrivaš med gnječo sultanovih sužnjikov? — kaj si torej, če nisi izdajica ?"
„Ne8rečnež sem" — odgovoril je Milan oblačen — »nesrečnež, čegar beseda in prisega me veže in zapeljuje v nedelavnost, da ne smem nikakoršnega deleža več imeti z vami."
,,Tako torej je to — tako! umejem, stoprv zdaj te umejem" — opomnil je Kazančic in stresal glavo in vse telo tako, kakor tisti človek , ki nenadoma začenja umeti kako neumljivost — »gladko obličje in sladke besede nekdanje milice so te zapeljale , da si zavrgel našo sveto namero. „0 Lazar, Lazar!" — jeknil je in roci jel lomiti — „hrabri moj car, nesrečne Srbske sveti mučenec! kakovo pleme je prišlo izmed tvojih bokov! ena tvojih hčer je Brankovica zapeljala, da je izdajica, da bodo na veke preklinjali njegovo ime, ena je iz prvega junaka, iz naše nade učinila odpadnika, svojih muh sužnjika, a tvoj sin se plazi po prahu, le da služi smeh nevrednega zatiralca svete Srbske in Kriščeve vere!"                                                              (Dal. prih.)
335
350
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
Po teh besedah se je zamolčal Kazančic, tudi Milan ni opomnil ničesar, le težki deh, ki je vil se mu iz prsi, pričal je njegovo veliko notranje ganotje.
„Da" — začel je zopet Kazančic govoriti — tako je to že tacaš bilo odločeno, da bode tvoj rod, dragi car! moral biti glavni pogubitelj svoje domovine, a ti, da si moral umreti zbog njegove krivde. Ali kedo tebe sili" — povprašal je in nenadoma obrnil se v Milana — ,,kedo te sili, da si zapustil našo namero o odločilni uri? — Ali zapeljive dražesti tuje ženske, matere bodočim zatiralcem uboge Srbske?"
Milan je glavo vsklonil in desnico položil na svoje srce. „Kakor gotovo svojih grehov odpuščenje upam, da sprosim Boga" — odgovoril je važno — „tako resnično je to, da nisem poznal njenih dražesti, da-si žalosten čutim njene navzočnosti neodbitno čaralnost; ko bi le nikoli ne bil videl njenega obličja, nikoli ne bi bil slišal njenega glasii!" — jeknil je in obraz skril v dlani.
„Res je to — res" — pritegnil je Kazančic — „ne bilo bi nam treba, da bi vso svojo nado naslanjali le na eno stavo; da bi se svojo krvijo napajali Azijska tla — ne bilo bi nam treba, da bi čakali, da nas otm6 surovi ,,ordinci", ki so hujši in gnjusnejši od poganskega Bisurmana; domača zemlja bi pila kri svojih sinov, padlih v svetem boji, a ko bi že zdaj Srbska ne slavila svojega prerojstva, slavila bi ga gotovo po kratkem Časi. A vse to si ti podrl zbog tuje ženske, ki je že davno pozabila na tvojo ljubezen tako, kakor je pozabila na svojo domovino in na svojega Boga — zbog ženske, ki se posmehuje tvoji abotnosti, vsled katere te še čara se sladkimi sanjami davne minolosti."
„Nehaj! za B6ga, nehaj!" — poprosil je Milan in roci stegnil proti njemu,   tresel   se je ves njegov život.
„Uh, za vraga!" — govoril je neomajljivi Kazanči6 goreče dalje — ,,ne bodi dalje nje igrača, ne slepar, raztrgaj njenih čaralnostij vezi! vrzi se k nam, k svojim davnim pobratimom, in kakor sicer, tako se bo-demo jutri drug poleg drugega tepli z ,,ordincem"; upremo se mu, zato da bodemo na razvalinah Baja-zetove carevine zavriskali: Aagora za Kosovo , a prvi med osvoboditelji svete domovine bode lesketal vojvoda Milan Topličanin!"
Po teh besedah ga je prijel za obe roci, potegnil k svojim prsim, pritisnil na-nje — in ognjeno je dalje govoril: ,,Kolikrat sva tako-le počivala na svojih srcih! kolikrat sva drug drugega prsi zaslanjala in varovala Bisurmanskib jataganov! — kolikrat se je mesila naša kri na večno pobratimstvo! — ali moreš na vse to pozabiti zbog zapeljive ženske, neverne Bogu, domovini in tebi? — Ne, to ni mogoče, na tem mojem vernem srci gine njene čaralnosti vražja moč, v mojem naročji se vrneš k svojim, radostno bodo zavriskali!"
Milan je pobratima krčevito pritisnil na svoje prsi, da bi bil v kakem drugem moškem , ne tako orjaških pleč, deh zaostati moral; iz vil se je iz njegovega naročja, stopil je nazaj, razgolil prsi in z otožnim, a vendar odločnim glasom spregovoril: ,,Ivan Kazančic, dragi moj pobratim! zahvaljujem se ti za ljubezen, ali s teboj vred vrniti se ne morem, ne smem, veže me prisega, a ne veže me, da bi se svojo smrtjo odstranil poslednjo in jedino zapreko naših namer, svoje domovine bodočnost; na, tu so moje prsi, le tvojega kinžala sunljaj me pomiri s teboj in z mojo domovino!"
Kazančic je nemo pogledal ga, skoro zmočen, kakor kak vinsk človek, divje je strmelo njegovo oko, velika žalost je strmela iz njega, že je segoil k pasu, h kateremu je kinžai bil pripet za verižico, nenadoma pa umaknil roko, pljunil in opomnil: ,,Kakor te sline ni spomina ne bode, tako najinega pobratimstva ni več duha, iz svoje pameti in iz svojega srca naj bode s korenino vred izruvano po tem trenotji; ti pa, nevreden, da bi te usmrtila moja roka, ti živi kot žrtva svojega odpadništva".
Po teh besedah se je obrnil od njega in urno je korakal k Lazarjevicevemu spremstvu.
Milan je — kakor k zemlji prikovan, izbuljenih oči gledal za odhajajočim, mrtvaški mu je obledel obraz, stresnilo ga je to, kakor vihar stresne osamelo hojo, moral se je prijeti šotorovega slopa, zato da ni zgrudil se na zemljo.
„Tudi smrt mi je toraj odrekel" — zajeČal je — ,,a jaz moram živeti Bisurmanski carevini na brambo. Jezu3 Kristus, usmili se me!"
(Dalje prihodnjič.)
358
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
5.
Že so se  bili Angorskih gor vrhovi razoetili o prvem jutranjem  razblesku,  njegovega žaru odblesek je
padal na obe vojski,   razvrščeni na boj, ali še zmirom ste nepremično stali na svojih toriščih.
„Grledite, junaei!" — ogovoril je Kazančič svoje ljudi, s katerimi vred je bil na najkrasnejšem krilu Lazarjevičeve vojske — ,,prav tako se je bil dan pro-budil pred trinajstimi leti nad Kosovim poljem, ni oblaček ni kalil solnčnega žaru, da je z njegovim popolnim leskom ožarjena v grob legla Srbska slava. A ker prav o takih znamenjih vstaja današnji dan, gotovo nam je to znak, pa propade opotočna Bisurmanska slava in da se iz njene razvaline zopet nerazkaljena visoko vzdigne naša slava in slava Krisčeve vere!"
„Amen, vojvoda! Bog daj to! — Bog nas uslisi!" — kričali so njegovi junaei.
,,Kar zadevlje nas, mi ne oskrunimo Srbske vpričo „ordincev" — vakriknil je Jefrem glasnejše od drugih.
Že je bilo solnce pregnalo poslednje nočne sence iz dolin, pred Bajazetovim šotorom je trikrat zaplapolal sveti prapor, zapeli so bobni, katere je glušil krič: „Allah! Ailah!" — in odmeval od gore do gore; Šte-panova vojska pa je klicala: „Krist bodi z nami!" — ko je z vsem bojnim redom Bajazetove vojske pomikala se naprej, zato da bi se na moč hitro sprijela s Tatarskimi „ordami".
,,Da, Krist bodi z nami!" — klical je Kazančič z močnim glasom, da je jako glušil drugih krik — „a kričite tudi: Angora za Kosovo, junaei!"
„Angora za Kosovo!" — vskriknili so vojščaki.
Pa nenadoma so oživele nasprotne gore; kakor na eno grlo, tako je sto tisoč Tatarov zavpilo: surum!"*) in hoteli so planiti naprej: ali se samim odkimom je Timur odvrnil ta neprilični napad svoje vojske, stopil je s konja in vpričo vse vojske odslužil svojo molitvo, kakor bi o svoji gotovosti, da zmore, ne bil čutil ni-kakoršne neprilične želje po boji.
„Za vraga! Bog mi je pričo!" — govoril je in čudil se Kazančič, ki je pazil na vsak gibljaj obeh vojsk — ta Timur je dostojen sovražnik, čestitejši, nego je Bajazet."
Timur je bil dokončal svojo molitvo, zopet je šinil na konja, a takoj si na desnem Tatarskem krilu videl veliko vrelost.
„Sveti Sava!" — vakriknil je Kazančič — „mi8lil sem, da se bodemo mi prvi vdarili z „ordincem", pa Bajazet se abotno rine naprej , kakor bi ne videl, koliko reža je med nami in njegovimi janičari,"
In še ta trenotek je Lazarjevic ukazal, da morajo staviti in uzrediti bojne vrste, ki je bil nekov nered vrinil se mčd-nje zbog brzega pohoda (marš).
,,Slava ti bodi, Lazarjevic!" — vakriknil je Kazančič — „kažeš, da si vsaj   na borišči svojega očeta sin!"
Ali njegove poslednje besede je oglušil krik: ,,Surum!" — in o naČelništvu Timurjevega sina šaha Mirana in njegovega sina Abubekra je štirideset tisoč Tatarskih jezdecev divjalo na Srbsko vojsko, da bi jo ali razgnali, ali pa vsaj prisilili, da bi še veča reža vstala med njo in Bajazetovo vojsko.
(Dalje prihodnjič.)
*) Naprej.
359
365
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
5.
„Stojte, junaci !" — zakričal je Kazančic tako strašno, da je bilo čudo, kako človeške prsi mogo poroditi takov krič, — „spominjajte se Srbske slave, Krist bodi z nami!u
,,Krist bodi z nami!" — razlegnilo se je v vsej kristijanski vojski, a že je brenknilo orožje, Tatarski konji so pridirjali, padali so na kolena, niso mogli kar brzo vstaviti svojega bega, padali so v živ zid, nekateri so se z jezdeci vred valjali po zemlji v lastni krvi. Tatarski napad je odletel od Srbske hrabrosti tako, kakor ae deroča voda zaganja od skale.
„Ni še poginila Srbska moč, vi ,,ordinci"! — za-vriskal je Kazančic — „in če Bog dade, ne pogine na veke; iščite kje drugje legotnejše zmage, tega vam ne branim."
Timur je videl, da je sovražnik zmogel njegove vojske desno krilo, pa vendar je bil miran — in ko je njegov vnuk in ljubljenec šah Mohamed pokleknil pred-enj, ter poprosil ga, ali sme se sredo Tatarske vojske, kateri je načeloval, na pomoč hiteti svojemu stricu, ni odgovoril mu, temuč samo gledal je z bistrim okom boj, kako se vrši dalje.
A tudi Bajazet je videl Srbske vojske zmago in poboj divjih Tatarov na njihovem desnem krilu.
,,Videl sem, da so te jate odskočile od naše moči, kakor truma kobilic odleti od Arnavta, — od njegovih skal, Biamiilah!" — kričal je in veselil se — „ali sramota je nam to , da bi vso slavo zmagoslavnega boja prepustili kavrinskim vojščakom. Soliman naj svojo vojsko pelje okrog gor sovražniku v bok, jaz se svojimi mladimi sokoli vred pa ga zgrabim na sredi. Allah! Allah!" — buril je do ceJa  razpaljen, — „a zmaga je
naša, zdajci bodo naši bunčuki  (konjski repi) zavibrali na razrušenem Samarkandu!"
Kar je bil ukazal, to je vresničilo se; Soliman je se svojo Azijsko vojsko vred odšel izmed Otomanskih bojnih vrst, da bi predrzno divjal okrog gričev in v levi bok planil Tatarjem, ali učinil je veliko režo med seboj in Bajazetovo sredo. Vzdignil se je Timur v svojih stremenih, na pol obrnil se v svoje jezdece v zasedi, se sabljo mahnil naprej in vskriknil: „Surun!" — a „surun!" razlegnilo se je dvajset tisoč izbranim vojščakom iz grl, — vojščakom, ki so za svojim kanom, kakor Božja kazen, vreli na Otomane. Hipoma se je bojišču promenil obraz, raztrgano je bilo Bajazetove vojske središče, tisoč in tisoč hrabrih vojščakov, ki so po robu postavili se temu navalu, posekali so bridki Tatarski jatagani, a Bajazet sam je moral z 10.000 ja-ničari vred , s to svojo telesno stražo, pobegoiti v zavetje na bližnji grič, odločen od drugih gor, njegova strmina je zadržavala Tatarskih jezdecev napad. S tega griča je videl, kako Tatarji divjajo okrog gore, na kateri je stal njegov dragoceni šotor.
„Milica, draga moja hosudarka!" — zaječal je bolestno in ruval si brado, zbog njene osode je zabil na svojo osodo, ni tega ni videl, da njegova Azijska vojska, ko hitro je zagledala, da je tepen — da beži med Tatarje.
Tatarji so privreli do šotora, vsuli so se okrog njega, znotraj je bilo vse tiho; razkropile so se bile straže, razkropili sužnji, morda je pobegnila, ter otela se tudi hosudarka.
Ali jem6 se gibati zavese v šotoru, Tatarji so po-skakali raz konje in zavriskali vsled same radosti. „Ba-jazet se je hvalil, da svojim emirom razdeli vse kadune v Samarkandu, ali gledali bodemo, kako bode njegova kaduna stregla našemu kanu!" — nagrozil se je njih vodja in sam bližal šotoru.
Razgrnili sta se pred njim zavesi — in nekov mladič se je prikazal med njima.
„Nazaj!" — vskriknil je in stegnil svoj meč — nazaj, pasjeglavec, le čez moj trup drži pot k moji gospodarici!"
Vodja se je vstavil, zaameh mu je krivil usta, obrnil se je na pol v svoje ljudi, kakor bi bil hotel vzbuditi njih pozornost, zvedavo so gledali mladiča, čudili so se njegovi smelosti, da on jim hoče zastaviti pot, katere Bajazet ni mogel zajeziti z vso svojo vojsko.
„Nikdar, Manuvel, miruj, drago dete!" — zakrilil je glas v šotoru, Tatarji pa so ostrmeli vsled tega ljubkega glasa — „videla sem svojega sina, da je bežal z Milanom vred, da najde svoj zatrep — in gotovo ga najde v varstvu vernega vojvode; zdaj mi ni več do ničesar nič, naj se zgodi z menoj , kar koli, da je le moj sin varen, le njemu sem živela ves čas potlej, ko sem blagostno ljubezen morala zameniti za lesek prve sultanove žene. Miruj, drago moje dete, upor ne pomaga ničesar več!" — opomnila je še enkrat.
„Dete, zmirom le dete!" — jeknil je Manuvel — „a po mojih žilah se vendar pretaee gorka kri, a vsaka njena kaplja je tvoja, milostiva gospd! se smrtjo sem ti hotel dokazati, kako močna je moja ljubezen, ki je vnela se v detetovem srci in rastla je z njim vred in prirastla bas v mladeniska leta!"
„Abotnež!" —• vskliknila je Milica karalno.
„Da, aboten sem!" — vskriknil je mladič strastno, „gledal sem te v Bajazetovem naročji, našel sem te v njem — in privadil sem se tega, strpeti pa ne morem misli, da bi katera druga roka o svoji smelosti segnila po tebi!"                                                      (Dal. prih.)
366
375
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
5.
Po teh besedah se je obrnil od Tatara, zagnal se je z golo ostrino v roci za njo, ali predno je zalotil jo, blisknil je Tatarskega vodje jatagan, hrsknilo je, a Manuvel se je razklane glave zavalil svoji hosudarki pred nogi.
Milica je bila zajetnica, Tatarska sužnja.
Kazančic je radosten gledal Otomanske vojske poboj in nje beg. „Ali nisem povedal tega V!" — zakričal je — „Angora za Kosovo; osvečeni so padli Srbski junaki, a ni zginila Srbska slava!"
,,Ne veseli se^prevred, vojvoda!" — oglasil se je za njim zamolklo Stepan, ki je ogledaval svojo vojsko, da bi jo uredil na umakljaj , in pokazal je se svojim mečem naprej, kjer so Tatarji — na sredi in na levem krilu so bili zmagoslavni — gromadili se, zato da bi z vso svojo silo pogubili to pest kristijanskih vojščakov. ,,Vidim jih — vidim!" — oponesel je Kazančic hladno -— „ali še nikoli nisem slišal, da bi kobilic truma, če prav je tolika ali tolika, udušila medveda. V gosto zagozdo zedinjeni pojdemo povprek po dolini, a tam na onih gorah" — pokazal je nasprotno stran — pozdravim tebe, da si moj car, car zopet velike in slavne Srbske."
,,Tvoj nasvet je dober" — pritegnil je Stepan — ^,ali še živi Baj&zet, še živč njegovi sinovi* — pristavil je, odmajeval z glavo in zdirjal s prostora, zato da bi stopil svojim vojščakom na čelo.
Gotovo bi se bil za njim spustil Kazančic, kajti strašna kletva mu je bruhnila iz ust in nevedoma je dvignila se njegova desnica z buzdovanom, pa zadržali so ga Tatarji. Z vseh strani so se o divjem kriku prignali na Srbske junake, a ni krič, ni njih napada divja vsteklost ni mogla podreti Srbske moči. V gosto zagozdo zedinjeni so Srbi trdokorno odbili vsak napad in šli po ravni dalje, da so nap6sled prišli na goro, kateri na vrhuncih se niso bali več nikakoršnega napada.
„Ti kukavni sužnji so levi!" — vskriknil je Timur, kar zgodovinarji pričajo, čudil se je toliki hrabrosti.
„Nu, Lazarjevic, ali hočeš biti Daš car?" — po-prašal je še enkrat Stepana Kazaočič, ko je bil pri-dirjal k njemu.
Lazarjevic pa ni odgovoril mu, dirjal je na holem, na katerem je Bajazet svojimi janičari odbijal Tatarske napade. Lazar jevicev konj je krvavel , puščice so se vsipale okrog njega, kakor dež, a vendar-le je prodrl do sultana. „Se je čas!" — vskriknil mu je — „za-pustirao to nesrečno torišče, kjer ne moremo priboriti nič druzega, nego mnogih hrabrih vojseakov smrt, obvaruj svojo carjevino, obvaruj samega sebe in svoje sinove!"
,,Moja osoda in osoda moje earjevioe je bila odločena že o početku sveta" — opomnil je Bajazet o mrk-lej odločnosti — „jaz znam umreti, ali ne znam, kako bi pobegnil!"
Prazne so bile vse Stepanove besede, Bajazet je o vsakem prigovoru izpodbii ga. Kakor je bil Stepan prišel, tako se je vrnil k svojim; prijezdil je nazaj z drugo četo vred , ki je bila z druge strani prihitela k Srbski vojski.
To je bil Milan Topličanin z Miličinim sinom Mohamedom vred.
„Dej, tvoje sestre sin!" — ogovoril je kratko Stepana in pokazal mu sultaniča.
,.A dedič Bajazetove carjevine in moči!" — pristavil je Stepan in svojo roko, kakor na hrambo, položil svojemu sestriču na glavo.
„Konec je torej moje naloge" — opomnil je Milan — „vstala mi je druga dolžnost; Srbska slava ne sme biti zasramovana v hčeri Srbskega čara!" — Po teh besedah je obrnil konja in takoj je zginil v prahu in bojni gnječi očem svojih krajanov.
„A kaj nČiniš s tem dečkom?" — povprašal je Kazančic.
„Zagotoviti mu hočem njegovega očeta dedištvo" — odgovoril je Lazarjevic.
„A Srbska, nje svoboda in slava?"
„Deček je moje sestre sin, sin Srbske hčere; ne bode zatiralec mojega naroda".
„Tako torej je to — tako!" — začudil se je Kazančic, ves se je tresel vsled same nevolje — „ti kratkovidni odpadnik slavnih očetov! Jaz ti prorokujem, kaj se bode godilo še. On in njegovi potomci bodo v večo in večo sužnost pogrezali Srbski narod, v tim večo sužnost zvlasti zbog tega, ker bode ta sužnost izvirala iz tistih, po katerih se bode pretakala Srbska kri, in bičali bodo narod tako, da se bode o svojem časi moral smiliti razsrjenemu Bogu samemu, pa vse to se bode godilo zbog Lazarjeve hčere pa zato , ker ti bolj ljubiš sestro, nego svoj narod!"
Stegnil je desnico proti njemu in nagrozil se mu, zdirjal je od njega, zato da je zopet stopil svojim junakom na čelo , da bi ž njimi vred prišel v domovino popreje, nego nje nevredni sin Stepan Lazarjevic, in da bi doma narod razburil, da bi Stepanu zaprečili prihod v Srbsko, katere ni hotel osvoboditi.
(Dalje prihodnjič.)
382
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
5.
Nevspešno je Jefrem razdiral to drzovitost, da ka-zaval je, da vojščakov tako majhno trumo, kolikoršna je njegova, če se loči od glavne vojake, da jo bodo gotovo zajeli Tatarji, ki so tako, kakor kobilice, že krili krajino, Srbski vojski bili za hrbtom in gnali Otomane, ti pa so bežali.
„Ne, ne!" — odbijal je Kazančic srdito — „ni ure več ne morem strpeti blizo te sleve, ki nevredni sestri žrtvuje svoj narod; čim popreje bodem v svoji domovini, tim preje bodemo raznetili narodu nevoljo, da za-ničevajoč iz svoje srede zavrže potomstvo sicer slavnega carskega rodu. Sveti Sava!" — vskriknil je — „ta kukavica, ta Stepan Lazarjevic goji in zopet v svoji domovini zaplodi plamen njenih bodočih rabljev! Proč od tu, zato da tim popreje zapremo svete Srbske meje njenemu nevrednemu knezu!"
Po teh besedah je švignil konja in zdirjal je od Stepanove vojske, ki je niso več vznemirjali Tatarji, a vendar je razmerno in svobodno umikala se*
,,Kaj namerja ta Kazančic, ker se svojimi ljudmi vred dirja v gotovo nevarnost?" — povpraševali so se tisti, ki so spredaj bili na pohodu, ter prvi zagledali njegov odhod.
A po bliskovo hitro so po vse bojne vrste zvedele, da je Kazančic se svojimi ljudmi vred odločil se od vojske.
„Pozorni bodite! zgodi se nekaj; Kazančic se ni zaman nagrozil knezu" — opominjali so tisti, ki so slišali Kazančičeve besede in videli, da je nagrozil se.
„Kaj še?"  —  govorili  so  nekateri  — „težko je upreti se kneževi volji, ko bi tudi krivična bila."
Da, le trinajst let je minulo po bitvi na Kosovem polji, a že so bili v mrzko sužnost pogrezneni tako globoko, da je težko zdelo se jim to, da bi se bili uprli krivični kneževi volji.
Ko je bil Stepan Lazarjevic zvedel, da je Kazančic odšel, močno se je zamislil, po nekolikih trenotkih pa je pogledal sultaniča Mohameda, idočega poleg njega, in opomnil: „Moje sestre sin, nisi še sedel na prestol svojih očetov!"
Sla sta dalje po poti nazaj; mesec, jasen, kakor ribje oko, svetil je njijunim korakom, razsvitljai jima je tir, kodar so bežali Turki, a kjer koli so jih bili dohiteli Tatarji, ležalo je orožje polomljeno, ležale so cele luže krvi, ležali posamezni trupi in nakupičeni; to je kazalo, kje so se bili spopadli Tatarji in bežeči Turki.
Zopet so rani solnčni žarki rudeii na obzoru, ko je knez Stepan svojim vojščakom ukazal, naj se malo oddahnejo. Ali njegov ukaz ni prodrl ni do najpred-njejših vrst, vstala je bila nenadoma velika vrelost med
njimi,  strast in groza se je oglasila iz prvih vrst, tam pa tam si v njih slišal ime: Kazančic.
Nihče ne misli na odpočinek, vsakedo se tlači naprej, vse je radovedno, kaj je tako zelo potrlo prednje vrste in zakaj se o groznih vriskih razlega ime: Kazančic.
„Kaj, kaj se^je pripetilo Kazančiču?" — povpraševal je in kričal Štefan — in gnal se je naprej.
„Le-sem pogledi!" — kričali so in kazali prednjih vrst vojnici, ki so bili malo popreje vstavili se nenadoma.
Da, žalosten pogled je bil to, gnjusoben, ki je pokazal se Stepanu Lazarjevicu. Nastlano je bilo Tatarskih trupov in konjskih mrh okr^g in okrog, da je to val bil iz samih mrličev , a sredi tega vala so pobiti ležali Srbski junaci, ki so bili s Kazančicem vred odtrgali se od Stepanove vojske, še o svoji smrti so stiskali buzdovane; Kazančic sam je ležal na gromadi Tatarskih trupov, postlal si je bil poslednjo posteljo se svojim buzdavanom , ki je še zmirom krepko držal ga v hladni pesti in  ves je posut s Tatarskimi puščicami.
Groza se je vsakega polotila o tem prizoru, Stepan sam se je zamislil, solza mu je zalesketala v oku; po nekolikih trenotkih pa je stresnil glavo, nasmeh je zaigral mu okrog usten in z jasnim okom je pogledal Mohameda.
„Zdaj stoprv" — opomnil je — „pozdravljam te, da bodeš Turške države sultan."
Mohamed je zaničljivo skrivil ustna. „Ali zdaj stoprv?" — povprašal je in le z okom pokazal Kazan-čicevo truplo.
„Da, zdaj stoprv!" — potrdil je Stepan— „dokler je ta živel, majal se je pod teboj tvojih očetov prestol, — da, morda se je majal tudi moj prestol!' — pristavil je tiho, kakor bi bil pošepetal.
„Gledite" — šepetali so drug drugemu najpuhlejsi sužnji — ,,zmirom smo trdili to, da se človek težko protivi kneževi volji!"
„Zdaj pa je zgubljeno vse!" — govorili so nekateri drugi, katerim je v prsih še telela narodnega ponosa iskra, pa so bili vendar že zgubili toliko samo-stalnosti, da se niso upali, da bi bili samosvojno vedli se, temuč pričakavali so, da jih kdo drug otme; »poginil je prvi Srbski junak , kaj se zgodi z nami, ker nas knez prodaje svoje sestre sinu?"
(Dalje prihodnjič.)
    389
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
4.
(Dalje.)
5.
A da jim nihče ni ukazal, odnesli so Kazančicevo truplo in trupla njegovih tovarišev v gromado in visoko gomilo nasuli nad njimi v tuji zemlji, daleč od domovine Kapadocije; Tatarska trupla pa so ostavili na slavne gostije šakalovin in plenečim pticam.
„Oddahnite se v pokoji, vrli junaci!" — molili so pri gomili — „z vami vred smo tudi Srbsko, položili v grob?" — govorili so maiomiselno in očitajoče so oči vpirali v kneza Stepana Lazarjeviča. Knez pa je zamišljen gledal pred-se, zdaj pa zdaj ozrl se v gomilo, pa v Mohameda, sina svoje sestre, a ti zaničljivi pogledi so pričali, da čudovite misli roje" po njegovi glavi.
„Ne, ne" — opomnil je naposled poluglasno — „ne učinim tega, ti si moje nesrečne sestre sin, a ti ne bodeš tlačil mojega naroda. Ali proč od tu, tudi sam nisem^ varen!" — pristavil je in ukazal, naj stopajo naprej.
Srečno so po dolgem, težavnem potovanji prišli k Trapezuntu na pobrežji Črnega morja — da, niso videli več Tatarskih jat, ki so gnale se za Turki k Brusi ; glavna Tatarska vojska — načeloval jej je Timur sam — pa je še nekoliko dni mudila se v Angori, kjer je Timur bas tistega dne in tista trenotja, ko so Srbi gomilo na-sipali nad Kazančicem in nad njegovimi junaki, pozdravljal vklenjenega Bajazeta pri vhodu svojega šotora.
Dolgo časa je vitez gledal svojega zajetnika, za-ničljiv smeh se je igral okrog njegovih usten.
„Allah te je izdal moji oblasti" — spregovoril je nap6sled, kje je tvojih tisoč in tisoč vojščakov , Ba-jazet?"
„Moji vojnici, ki so junaški umrli" — odgovoril je Bajazet oholo — ,,vesele se v raji, ki je prerok obljubil ga Allahovim ljubljencem, v raji so, kamor, menim, nikdar ne pridejo tvoji vojščaki".
„Nu" — govoril je Timur dalje, ni pokazal prav nič, da bi ga bile kaj zadele te besede — rekal si sam sebi, da si blisek, drugi pa so ti verovali to; ali znaš zdaj, da sem jaz grom, ki je blisek udušil?"
„Jaz znam" — odgovoril je Bajazet zaničljivo — „da si ubog paglavec, ki bi se rad posmehaval cesarskemu tekmecu, katerega je Allah izdal tvojej moči zbog njegovih grehov."
Pa tudi te   zaničljive   besede  niso   omajale Timur-
jeve hladnokrvnosti. „Malo mi je do tega, kdo govoriš,
da sem" — dejal je  Timur — ;,zdaj   si   v moji  moči,
to je vse.    Ali ti si hvalil se,   da razsuješ Samarkand,
*
mojo prestolnico, mojega harema kadune pa, da razdeliš svojim emirom; nu, a zdaj si sam v mojih pesteh, tvoja mesta so sedaj moja — in tvoj harem je moja imovina. Jaz se nisem hvalil, pač pa sem se pripravil na ta tre-notek, o katerem te vidim oklenjenega pred pragom svojega šotora."
A po teh besedah je pokazal na stran, kjer je stal majhen šotor, o poslednjih Timurjevih besedah pa ste razgrnili se zavesi tega dozdevnega šotora — in opla-šenim Bajazetovim očem se je pokazal velik železen kurnik, lepo pozlačen.
„Nu" — povprašal je Timur o trpkem zasmehu — „ali se ne bodo čudile mojega harema kadune, s katerimi si hotel nadariti svoje emire, ker jim v tem kur-niku pokažem tako dragoceno zver, kakoršna je sultan Bajazet?"
Bajazet je razkačenih oči gledal svoje bodoče bivališče, Timur pa je bil vesel njegove jeze.
„Abdallah!" — vskriknil je naposled nesrečni sultan, spomnil se je bil na derviša in na njegovo kletvo, ko ga je v Brusi dal zapreti v kurnik, in zakril si je obraz z dlanima, da so verige, ki so ga vezale, jasno zarožljale, ko je bil dvignil roci.
Brezi vsakojakega upora se je dal odpeljati v kurnik, v to svojo pozlačeno ječo; mrknil je njegov ponos.
Ali njegovega trpenja mera ni bila še na konci, še hujše ga je hotel ponižati vitez Timur: da bi ga Bajazet dobro videl, ukazal je prvim svojim vojvodam, naj sedejo z njim vred  za  g03tilno mizo pred šotorom.
„Bajazet je hotel moje soproge razdeliti svojim emirom" — opomnil je svojim vojvodom — „videli bo-demo, kako bode njegova prva kaduna stregla nam."
A na migljaj so Milico pripeljali iz njegovega šotora; nesrečni sultan je poskočil v kurniku, ko je bil zagledal jo; kakoršen je lev, kedar je razdražen, ta-kosen je bil, tresti je začel železne palice svoje ječe.
Glasno so Tatarski vojvode smijali se njegovi onemogli zlosti; Timur pa, če prav so mu oči kar gorele vsled same radosti, ni skrivil ust ni na najmanjši za-smeh, terauč ogovoril je Milico, ki je povešenih oči, bledega obličja, drhtečih usten stala pred njim.
„Prva kaduna si bila Bajazetu, kateremu so laž-njivci rekali, da je blisek" — ogovoril jo je — »torej si cesto imela priliko, da si ga čestila z vinom, z njegovo najljubšo pijačo o gostiji. Nu, kako milostiv sem ti", govoril je zasmehljvo dalje — „Bajazetje hotel moje soproge razdeliti svojim emirom, jaz pa dajem čast tebi, njegovi prvi soprogi, da meni strežeš!"
A Milica, ki je sicer hvalila se, da vlada Bajazetovo srce, da vlada dva sveta — Milica, katera je le mignila, pa je sto in sto sužnjic streglo jej, ta Milica je zdaj morala sama streči krutemu vitezu, ker je bila njegova sužnja. Ni se branila, saj bi bil zaman bil vsak upor, šla je, v čašo nalila vina in podala ga Ti-murju.
Ko je nesrečni sultan videl to , zopet je podrmal svojega kurnika železne palice, kar je na veliko utjeho bilo Timurju in njegovim gostom. „Kukavni paglavec, pastirsko seme, kako se upaš tako sramotiti mene, rojenega sultana, aultanskega sina, in mojo hosudarko, kraljevsko hčer?"                                       (Kon. prih.)
390
397
Zabavno berilo.
Angora.
Zgodovinski - romantičen obraz.
5.
(Konec.)
Kakor bi Timur ne bil slišal teh besed, vzel je veselega obraza čašo iz Miličinib rok in nesel k ustom. V tem pa je v zraku siknila puščica, zbila mu čašo iz rok prav od ust in padla kaftanu v široki rokav.
„Pogini, kukavica, da ne bodeš dalje skrunil Srbske časti v hčeri njenega čara!" — zakrilil je o tem glas iz gnjeČe radovednih gledalcev, ki so z daleč pre* žali v goste svojega kana, ki se je veselil in Bajazeta zaničeval se svojo gostijo.
„Milan!" — vskriknila je Milica nevedoma, ko je bila zaslišala ta glas.
„Sveti Sava!" — zakrilil je poprejšnji glas — „ali sem slep, ali ka-li, ker sem malovredno čašo zadel namesto tvojih čeljustij?!"
Timur se ni ganil ni, ko mu je časa bila odletela iz roke, ni pogledal skoro bi ne bil za njo, kako je trkolila se po pesku; vzel je puščico svojemu kaftanu iz rokava in skrbno je začel motriti jo.
„Allah!" — opomnil je — ,,le enega peresa manjka; ko bi strelec bil opazil, da na desni strani manjka pe-resca, zadel bi bil namesti čase moje čeljusti.    Kdo je
ta strelec?" — povprašal je s silnim glasom. Takoj so pred-enj pripeljali Milana Topličanina v Tatarski obleki; v tej preobleki je lahko prišel do kanovega šotora.
„To je eden tistih kristijanskih sužnjih, ki so včeraj bojevali, kakor levi" — opomnil je Timur svojim emirom, ko je bil pozorno premotril Milana. „Ali poleg vsega tega je le kukaveu pes, ki je menil, da uniči život kanu, kateremu ni še napoknila smrtna ura. Gledi, revni pes" — rekel je in pokazal mu puščico — ,»moral bi bil bolje ogledati svojo puščico, pa bi bil opazil, da na desni strani manjka peresa!"
„Ha!" — vskriknii je Milan o naglosti in stresnil se, da je bilo čudo, da niso popokale vezi, s katerimi je imel roci zvezani.
„AUah sam ti je, pes, zmel možgane, ker nisi mogel, ali pa nisi hotel, da bi bila Timurja, Allahove osveie meč, umorila neverska roka, zato umrješ, ne zato, ker si hotel ugasiti mi život, temuČ za tega del, ker si se uprl Allahovi volji in njegovim nameram, ud za udom ti odsekamo, da pogineš!" — odločil je zviti krutež.
„Milan Topličanio!" — vakriknil je Bajazet iz svojega kurnika.
„Dej, sultan!" — vskrilnii je Milan — „kam oholost zapelje — in izdaja, s katero si pred trinajstimi leti oskrunil mojo domovino! Z izdajo si zmogel na Kosovem polji, z izdajo si pogubil svojo carjevino in svojo svobodo pri Angori. Ali jaz rad umiram zbog svoje pregrehe, ker sem zapustil svoje brate o odločilni dobi, ko bi Srbska bila lahko okoristila se vsled tvojega padca, jaz sam, ker me je^ obljuba vezala, moral sem obvarovati tvojega sina, a Stepan Lazarjevic nima dovolj moči, da bi svoje sestre sina žrtvoval svojega naroda slavi in svobodi, kakor bi to bil učinil jaz, ko bi me ne bila vezala Drinopoljska prisega; jaz preklinjam zdaj tisto uro, katera menda je Srbski odloČila osodo, če ne pomore še Kazančic. Trpi, Milica, ki si nekedaj častila me, kasneje pa okanila, sužnjoat in sramota je pravična Božja kazen zbog tvoje pregrehe, ker si mi legala, da me častiš, in ker si se svojo močjo ovladala me o nesrečni uri, da sem zapustil svoje brate."
„Milan!" — vskliknila je Milica trpko, do cela je bila zabila na očitost in na vse okrog sebe, kajti ma-mile so jo priprave na izvršitev krute sodbe, ki je bila odločena ljubljencu njene mladosti.
„Da" — opomnil je Milan, ki je že ležal po čoku raztegnjen in k njemu privezan — „to je bil tisti glas, ki je tam v Drinopolji razvnel mi srce, zmotil razum, da sera pozabil na svojega pobratima, na svojo domovino; zakaj me zopet kličeš se svojim zapeljivim glasom? — ne prikličeš me več zopet v živenje."
Zasvetila se je o gorečem solnci, o njegovih žarkih sekira, raztegnil se je zamolkel udarec, zahreščala je kost — in desna Milanova roka je padla od telesa. Krčevito se je zganilo Milanovo telo pod tesnimi vezimi, Topličanin ni bolestno vskiiknil, temuč z jasnim glasom je vskiiknil: „Moja smrt zmije pregreho z moje duše, da ne bode na veke trpela, moji duši in Srbski, obema posveti otetje; češčeno bodi Kriščevo imč!"
Besedo dalje so mu zadušili poljubci Miličini, katera je, ko je bila zagledala, da je sekira posvetila se, zabila na vse okrog, prihitela k njemu, planila na-nj, kakor blazna, in jela vsklikati: „Smrtna ura niči vse ozire tega sveta; jaz nisem častila nikogar druzega, nego tebe vse svoje žive dni po tisti uri, ko je tvoj prvi poljub zagorel na mojih ustnih; ko sem objemala Bajazeta, objemala sem v duhu tebe, a ker nisem mogla 3 teboj živeti, pa vsaj umrjem s teboj vred, zato da se preveriš, da sem te resnično Častila!"
Hoteli so jo od njega odtrgati, ali Timur, ki je o Milanovih besedah čudil   se   in   ki  je   pogledaval   zdaj
njega samega, zdaj Bajazeta in Milico, — Timur je za-branil to; radostno je mel roci in rekel: „Ne motite je, razstopite se na stran, zato da bode Bajazet tem bolje mogel videti oba, ta prizor ga bode posebno potješil."
Bajazet je v svojem kurniku stal tako, kakor bi bil omračen bil, izbuljene je imel oči, kakor kri, tako je oči imel rudeče, gledal je svojo ženo, kako objemlje Milana, a bas — ko je sekira drugič zasvetila se v zraku in ko je druga Milanova roka bila odletela od telesa, brubnil je sultan iz sebe vskrik blazniške obup-nosti. „Pogini, raalovrednica!" — zakričal je in poskočil naprej, rad bi bil planil na Milico, menil je o avoji blaznosti, da prodere svojega kurnika železno plat, kakor bi bila iz lesenih palic bila, a — razbil si je glavo in zavalil se je po svojem kurniku.
„Srbska bode vendar-le o svojem časi svobodna, draga Milica!" — šepetnil je Milan se svojo poslednjo silo, ali o srečnem nasmehu, a ko je bila druga roka padla na tla, ni zganil se ni, z bežečo krvijo vred je iz njega bežal tudi njegov duh , a Milica je že svoja ustna pritiskala na mrliška ustna.
,,Mrtev je, vsega sveta gospod!" — opomnil je ra-bolj Timurju in pokazal Milana.
„A on-le tam je tudi mrlič!" — pristavil je Timur in pokazal Bajazeta v kurniku — „žal mi je, ker ne morem svojega zverinjaka v Samarkandu obogatiti s to dragoceno zverjo; ali kdo bi bil to veroval popreje?!" — začudil se je in zganil je z ramenoma ta krutež.
Milica je omedlela; umrla je takoj drugega dnč.
Tako je poginil Bajazet, glavni početnik grozne izdaje , s katero je bil Brankovic pred trinajstimi leti v sužnoat pahnil Srbsko; njegova carjevina je razpadla na toliko kosov, kolikor je hrepenelo jih po njenih posameznih delih; Bajazetovi sinovi so pobegnili z bojišča, posameznih pokrajin emiri in Tatarski emiri so vsi povprek bojevali in trgali se za opustošene krajine; le Srbska ni znala porabiti le te prilike, da bi bila Turke na veke izgnala iz Evrope; trinajst let, to je bilo dovolj časa, da je Srbski narod vklonil se kneževi volji, a Štepan Lazarjevič ni porabil te prilike, da bi bil Turke pognal iz Evrope, temuč dal je kri in slavo svojega naroda zato, da je vzdržalo se Turško gospodstvo v Evropi, — da, zato, da je tudi Azija poslušala Mohameda, njegove sestre sina, ter je svojo domovino otroval z večo izdajo, nego Vuk Brankovic sam. Mohamed sicer ni zatiral Srbskih pravic — in njegov sin Murad je miroval, da je životarila Srbska, ali njegov vnuk Mohamed II. se je 1459. leta polastil vse Srbske, odpeljal je s te nesrečne zemlje 200.000 bivalcev v zajetje, da je z njimi obljudil opustošene Azijske krajine.
Nevredni sin čara Lazarja, Stepan Lazarjevič, ta je bil kriv, da Srbi Angore niso dobili kot nagrade za Kosovo polje.                                        Češki „Jih".
398