UDK
316.344:711.1.4
UDC
Pavle Gantar
TEORIJA FLEKSIBILNE
AKUMULACIJE IN URBANO
DRUŽBENO RAZISKOVANJE
Prispevek se osredinja na prikaz osnovnih značilnosti teorije fleksibilne akumu-
lacije in njene pojasnjevalne moči pri analizi urbanih družbenih procesov. Sam
prikaz teorije fleksibilne akuluacije je vmeščen v kontekst urbanih in prostorskih
sprememb, ki sta jih povzročili reorganizacija kapitalizma in nove inforacijske teh-
nologije na eni strani, in v kontekst sprememb v urbani družbeni teoriji na drugi
strani. Pomembno je poudariti, daje bila urbana družbena teorija podvržena temeljitim
vsebinskim spremembam, da bi se lahko prilagodila novemu razvoju v "urbanem polju ".
In teorija fleksibilne akumulacije predsravja način prilagajanja tako
imenovane "akumulacijske teorije", ki je bila nagnjena k pojasnjevanju urbanih
družbenih sprememb v marksovskih kategorijah akumulacijske teorije . Čeprav
avtor ne podaja nikakršnih končnih zaključkov, pa izraža domnevo, da ta teorija
poskuša reševati predvsem "marksistično dediščino" v spremenjenih razmerah
reorganiziranega kapitalizma. Vendar pa tej teoriji priznava določene prednosti,
predvsem poskus po celovitem pojasnjevanju in poudarek na ekonomskih razsežnostih
in tehnoloških spremembah, ki vplivajo na spremenjeno urbano realnost .
The paper tries to outline the main features of theory of flexible accumulation
and its explanatory power for analysis of the urban social processes . The depiction
of theory of flexible accumulation is placed into the context of urban and spatial
changes induced by reorganization of capitalism and new informational technologies
on the one side, and of changes within the urban social theory of eighties on the other
side. It is important to stress that urban social theory has undergone substantial
theoretical changes in order to adapt itself to new developments in the urban field .
And the theory offlexible accumulation presents a sort of such adaplation of
so-called "capital-accumulation" theory that is prone to explain the urban social
changes in terms of Marxist accumulation theory . Although no final conclusions
concerning the accuracy of theory of flexible accumulation are given, the author's
45
assumption is that theory tries to "save" the legacy of Marxist analysis in a
changed social conditions of the "reorganized capitalism" By assuming such
conclusion the author does recognizes some valuable features of the theory as for
example the search for comprehensive explanation, the emphasis on economic
forces and technological changes .
urbano družbeno raziskovanje, urbani razvoj, informacijske tehnologije, način
regulacije, fordizem, postfordizem, fleksibilna akumulacija
A. Uvod
V pričujočem prispevku se bomo ukvarjali s teorijo fleksibilne akumulacije v
urbani družbeni teoriji in raziskovanju 1 Gre za novejši, marksistično navdahnjeni
pristop, ki se je pojavil sredi osemdesetih let 2 in predstavlja nekakšen poskus teoret-
ske konceptalizacije velikih sprememb v urbanih procesih in urbani realnosti, ki so
se pojavile vzporedno z revitalizacijo kapitalizma in predvsem s spremenjenim
načinom poseganja države v urbane procese . Najprej bomo poskušali v sežeti obliki
predstaviti teoretske dileme, pred katerimi se je znašla predvsem neomatksistična
urbana družbena teorija, ko se je soočila s procesi hitrega in zanjo tudi nepričakova-
nega prestrukturiranja velikih urbanih aglomeracij, ki so se od sredine šestdesetih let
nahajale v stalni krizi .
Poenostavljeno lahko zapišemo, da so v urbanem družbenem raziskovanju v
šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so 'obračunali' v teoretsko dediščino chicaške
urbane sociologije, prevladovale tri glavne teoretske paradigme 3, in sicer :
1 Pojem urbana družbena teorija je seveda širši od urbane sociologije . Z uporabo tega pojma želimo opozo-
riti, da je na področju raziskovanja družbeno-prostorskih procesov prišlo do velike stopnje interdisdpli-
narnasti in do nekakšne integracije teoretskih in raziskovalnih pristopov, ki jih tako ni moč nedvoumno
uvrstiti v eno od klasičnih disciplin (sociologija, ekonomija, geografija) . Seveda pa to ne pomeni, da se
je urbana družbena teorija unificirala v teoretskem pomenu kot nekakšna enotna paradigma .
2
	
Njen glavni predstavnik je David Harvey (1989, 1989a), ki mu bomo v nadaljevanju posvetili tu-
di največ pozornosti .
3 Seveda ne mismilo trditi, da lahko ves korpus urbanega družbenega raziskovanja vmestimo v na-
vedene tri glavne paradigme. Ob in mimo teh paradigm je obstajalo bogato, predvsem empirično
usmerjeno raziskovanje, ki je gradilo na tradiciji socialno ekološkega raziskovanja in ga nadgraje-
valo z uporabo metod kvantitativnega raziskovanja . Lahko bi celo dejali, da je bilo to raziskovan-
je še kako zaslužnozarazvoj omenjenih treh paradigm, saj so se te razvile ob reinterpretaciji ob-
sežnega fonda kvantitativnih raziskav .
46
a) Teorija, ki je urbane družbene procese (logiko razvoja prostorskih razmesti-
tev dejavnosti, ljudi, stanovanj, storitev, upravljanje z grajenim okoljem itd .)
pojasnjevala v kategorijah kolektivne porabe, ki jo izvorno opredeljujejo
konflikti med delom in kapitalom. Ta pristop je najjasneje izražen v danes
že znamenitem Castellsovem delu La Question urbaine (1977) . Castells
izhaja iz Marxove sheme členitve družbenega reprodukcijskega procesa na
proizvodnjo, delitev, menjavo in porabo (individualno in kolektivno) ter
poskuša pokazati, kako kapitalistični način produkcije strukturira in prilaga-
ja prostore kolektivne porabe za namene teh štirih temeljnih 'inštanc' kapi-
talističnega reprodukcijskega procesa . Urbane aglomeracije so torej dojete
kot način takšne ali drugačne, seveda konfliktne, prostorske artikulacije tega
procesa. Urbanistično planiranje in urbana politika pa predstavljata medij, s
katerim država posega v regulacijo teh konfliktnih razmerij .
b) Teorija, ki urbane procese pojasnjuje v kategorijah akumulacije kapitala .
Grajeno okolje predstavlja obliko fiksnega kapitala . S pomočjo produkcije
prostora industrijski kapitalizem rešuje po eni strani problem prekomerne
akumulacije in obenem zagotavlja 'prostorske pogoje' za svojo nadaljnjo
reprodukcijo . Značilni predstavnik te bolj geografsko usmerjene šole (ne-
kakšne urbane geografije kapitalizma) je David Harvey (1975) . Konflikte v
urbanem okolju in krizne procese prav tako obravnava v kategorijah razred-
nega konflikta v zvezi s prisvajanjem presežne vrednosti . Mesto in grajeno
okolje sta v tej teoriji povsem reificirana ; predstavljata golo utelešenje za-
konov kapitalistične proizvodnje in se podrejata invariantni logiki akumula-
cije. Razredni konflikti v zvezi z boji v urbanem okolju (stanovanjski
konflikti ipd .) so pravzaprav predvsem oblike odpora delavskega razreda
zoper izkoriščanje tako na delovnem mestu kot tudi v bivalnem okolju.
c) Tretja pomembnejša teoretska paradigma pa obravnava mesto oziroma gra-
jeno okolje z vidika alokacije redkih resursov in torej predstavlja tisto smer
urbanega družbenega raziskovanja, ki temelji na neoweberjanskih teorijah
redistribucije . Prostor in grajeno okolje sta po definiciji redek vir, zato nujno
obstajajo tako prostorske kot družbene omejitve dostopnosti do določenih
objektov in prostorsko opredeljenih (javnih) storitev. Iz tega sledi, da so
konflikti v prostoru nujni. Temeljno vlogo igrajo tako imenovani urbani
menedžerji (urbani politiki, planerji), ki posameznim kategorijam prebival-
cev omejujejo ali povečujejo dostopnost do določenih storitev ; na ta način,
s politiko prostorskega razmeščanja kolektivnih storitev, vplivajo na razvoj
urbanih aglomeracij . Značilen predstavnik te šole urbanega družbenega ra-
ziskovanja je Ray Pahl (1975) .
47
Splošna značilnost vseh treh pristopov, še posebej pa prvih dveh, je reifikacija
urbane realnosti in njena redukcija na 'politekonomske' razsežnosti . Prostor in gra-
jeno okolje sta obravnavana predvsem kot materialna substanca, ki se podreja tako
ali drugače opredeljenim zakonitostim ekonomskih procesov in političnega odločanja .
Koncept urbane kulture, ki je od Simmla in Wirtha naprej opredeljeval temeljno izho-
dišče urbane sociologije - namreč proučevanje razmerja med človekovim/družbenim
ravnanjem in prostorom - je tako rekoč izginil iz urbanega družbenega raziskovanja ¹ .
te poenostavimo in se držimo samo najbolj splošnih opredelitev, bi lahko dejali,
da je bil ključni pojem marksistično usmerjenega urbanega družbenega raziskovanja
urbana kriza z vsemi njenimi manifestacijami - od finančne krize mest do propa-
danja notranjih mestnih območij, od suburbanizacije do družbene anomije in devian-
tnih pojavov v mestnih okoljih. Iz pojavnosti urbane krize so izhajali različni poskusi
teoretskih konceptualizacij in empiričnih raziskovanj njene razvojne dinamike, vzro-
kov, urbane politike in planiranja ter političnih in socialnih posledic .
Marksistično urbano družbeno raziskovanje je bilo predvsem usmerjeno v raz-
delavo in aplikacijo različnih marksističnih in neomarksističnih teorij na realnost
velikih urbanih aglomeracij ². Pri tem se - vsaj, če se ozremo nazaj - ni mogoče
izogniti vtisu, da je delu strogo marksističnega urbanega raziskovanja bolj šlo za to,
da bi na primeru urbane realnosti ³ dokazali pravilnost splošnih hipotez o 'krizi
kapitalizma' in nujnosti njegove preobrazbe v nekakšno postkapitalistično, celo so-
cialistično družbo. 'Urbano polje' je bilo le eno od konkretnih primerov in dokazov
za takšne teorije in koncepte. Še posebej pa to velja za tisti del marksistične teorije,
ki je vztrajala na 'primatu razrednega boja' in je s te optike raziskovala problematiko
urbanističnega planiranja in sploh državne intervencije v urbane procese 4 .
Tedaj seveda ni težko razumeti, da se je marksistično in neomarksistično urbano
družbeno raziskovanje v osemdesetih letih znašlo pred dejstvom, da je moralo, če je
še želelo ostati v 'stiku z realnostjo' in hotelo ponuditi kolikor toliko sprejemljive
razlage urbanih procesov, opraviti temeljite teoretske rekonceptualizacije . Kajti, po-
1 Spomnimo se znanih Castellsovih tekstov Theory and ideology in urban sociology inIs tkere an
urban sociology, v katerih razglaša urbanost in urbano kulturo za ideološka koncepta, ki zgolj za-
krivata 'realna' družbena razmerja v urbanih okoljih . Prim: Castells, 1976, 1976a
2 Eno izmed vprašanj urbane sociologlje je šestdesetih in sedemdesetih let ki ga je sprožil Ca-
stells, se je nanašalo na dilemo, ali sploh lahko obstaja neka specifična teorija 'urbanega', nek
'teoretski predmet' urbane sociologije, ali pa je 'urbano polje' le predmet aplikacije splošno
družbenih teorij? To vprašanje je bilo vsaj v marksistični urbani sociologiji razrešeno v korist
splošno družbenih teorij.
3
	
Urbana družba je v najbolj razvitih kapitalističnih državah tako rekoč izenačena z 'družbo v celoti' .
4 Značilen takšen pristop lahko zasledimo v Fainstein, N., Fainsteiln S. (1979).
48
splošeno vzeto, s kapitalizmom se je zgodilo prav obratno, kot so pričakovali mar-
ksistični teoretiki. Ni se zrušil in preoblikoval v nekakšno postkapitalistično, nemara
celo socialistično družbeno formacijo, temveč se je obnovil in prestrukturiral v do-
mala vseh sferah družbenega življenja - od dela in proizvodnje, urbane forme pa do
življenjskih stilov, porabe in načinov državne intervencije . Seveda ne mislimo trditi,
da je kapitalizem končno splaval iz konfliktov in protislovij, da se je končno pojavil
družbeni red in način regulacije, ki je sposoben preživetja . Ne, nove družbene delitve,
oblike dominacije so v nekaterih segmentih nemara celo bolj krute kot tiste, ki smo
jih poznali prej, toda sistem je pokazal izjemno prožnost prilagajanja in spreminjanja,
kar seveda ni bila značilnost socializma, ki preprosto ni prenesel sprememb .
Največje spremembe so se v kontekstu 'revitalizacije kapitalizma' in pod vpli-
vom razvoja novih, predvsem komunikacijskih tehnologij, zgodile prav v območju
reorganizacije urbanega prostora . Spremenjeni lokacijski kriteriji, razmerje med de-
lom in prebivanjem (stanovanjem), fleksibilnost proizvodnje in predvsem minimizi-
ranje 'ovire prostor' in s tem povezani procesi globalizacije so zahtevali 'teoretski
odgovor', predvsem seveda s strani tistih urbanih teoretikov, ki so pričakovali predv-
sem drugačen 'izhod' kapitalizma iz krize sedemdesetih let . In teorija fleksibilne
akumulacije je pravzaprav takšen odgovor . Na neki način bi lahko dejali, da poskuša
nekatere temeljne postulate marksistične teorije prilagoditi novim razmeram in jih
uskladiti s hitro spreminjajočo se urbano realnostjo .
Preden pa podrobneje predstavimo teorijo fleksibilne akumulacije in izrečemo
nekaj povsem preliminarnih sodb o njenem pojasnjevalnem dometu, bomo prispevali
še nekaj opazk o urbani teoriji osemdesetih let, saj teorije fleksibilne akumulacije ni
mogoče obravnavati izven tega konteksta.
B . Osnovne značilnosti urbane družbene teorije
in raziskovanja v osemdesetih letih
Teoretske osnove, na katerih temelji urbano družbeno raziskovanje, so se v
osemdesetih letih razširile in so postale bolj raznovrstne . Za osemdeseta leta ne
moremo več trditi, da teoretsko diskusijo v urbanem družbenem raziskovanju obvla-
dujejo že omenjene tri glavne paradigme . Te so se tudi pod vplivom temeljnih kritik I
deloma tudi razgradile, njeni avtorji pa so bili prisiljeni temeljito modificirati svoja
izhodišča. Najbolj temeljito je to storil Castells, ki seje v veliki meri odpovedal togim
1
	
Najbolj temeljito takšno kritiko je opravil Peter Saunders (1981) .
49
formulacijam althuserjanske urbane sociologije in se naslonil na 'koncepte in pristope
iz različnih intelektualnih tradicij' . (Castells, 1983 : xii) Lahko bi dejali, da predsta-
vlja Castellsova knjiga The City and the Grassroots samo najbolj izrazit primer za
teoretski eklekticizem, ki je povečal raznovrstnost urbanega raziskovanja, četudi
včasih v škodo koherentnosti in 'čistosti' pristopov .
Sicer pa lahko v urbanem družbenem raziskovanju osemdesetih let zasledimo
naslednje spremembe in premike v poudarkih :
1 . Urbana kultura se vrača v urbano teorijo in raziskovanje . Različni avtorji
ponovno odkrivajo pomen različnih kulturnih oblik mestnega življenja . Pri
analizi urbanih življenjskih oblik so ponovno aktualizirali avtorje, kot sta
Weber in Simmel . 1 Koncept urbane kulture v urbanem raziskovanju se je
obnovil, osvobodil naivnih biologizmov še iz časov chicaške šole in postal
eden od temeljnjih konceptov, s pomočjo katerih tolmačijo spremembe v
urbanem okolju. Posebej naj opozorimo na Castellsa (1983), ki urbano kul-
turo povezuje z urbanimi družbenimi gibanji in boji za 'simbolno prisvajan-
je' posameznih mestnih predelov . Urbana kultura se vrača v raziskovanje
tudi po zaslugi 'odkritja postmodernizma', ki oživlja zanimanje za partiku-
larnosti, različne življenjske svetove, načine prisvajanja in obvladovanja
urbane realnosti ter estetske prakse urejanja/oblikovanja mest .
2 . Različni koncepti prostora ponovno dobivajo večjo vlogo v urbanem razi-
skovanju. Urbano raziskovanje, ki seje ukvarjalo predvsem z logiko produk-
cije grajenega okolja in distribucijo javnih storitev, se je pravzaprav znašlo
na meji tako imenovane 'neprostorske urbane sociologije' (prim .: Saunders,
1981), v kateri prostor funkcionira zgolj kot materialna entiteta, kot 'surovi-
na' za proizvodnjo ali kot dobrina za redistribucijo . Tudi pod vplivom 'in-
tervencije od zunaj' 2 so urbani raziskovalci znova načeli probleme
'prostorskosti' družbe in različnih načinov družbene konstitucije prostora .
3. Tesno povezana z rekonceptualizacijo prostora in grajenih struktur postaja
tehnologija, predvsem pa nove produkcijske in komunikacijske tehnolo-
gije, temeljni pojasnjevalni element družbeno-prostorskih sprememb . Urba-
no družbeno raziskovanje se v osemdesetih letih ukvarja predvsem z
raziskovanjem vpliva novih tehnologij na lokacijo proizvodnih, upravnih in
1
	
Prim.: Hanerz (190), Burdin in Hirschhorn (1985), Castells (1983), Harvey (1989, 1989a) .
2 Pri tem imamo v mislih predvsem Anthonyja Giddensa in njegovo konceptualizacijo časovno-pro-
storske konstitucije družbenih sistemov. (Prim.: Giddens, 1981)
5 0
storitvenih dejavnosti; na spremembo urbanih oblik; kvalifikacijske struktu-
re zaposlenosti in vplivov, ki jih imajo te spremembe na družbeno konstitu-
cijo prostora . V tem okviru nekateri posebno pozornost posvečajo tudi
novim družbenim delitvam in neenakostim, ki nastajajo kot posledica tehno-
loškega in organizacijskega prestrukturiranja kapitalizma 1 .
4 . Ena izmed tem, ki ponovno prihaja v ospredje urbanega raziskovanja, se
nanaša na individualnost, ljudi, na njihovo ravnanje v mestu, na načine
'branja mestnih struktur' in pomenov, ki jih nudijo . Simbolna konstitucija
mest in komuniciranje med posamezniki in grajenimi strukturami je postala
relevantna ob novejših razpravah s postmodernizmom v arhitekturi in sim-
bolnim ter družbenim prisvajanjem posameznih mestnih predelov 2.
5 . Pojem prestrukturiranja zamenjuje koncept urbane krize, za katerega smo
dejali, da je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih ključna kategorija urbanega
raziskovanja. V zvezi s prestrukturiranjem poudarek ni več toliko na analizi
objektivnih in 'invariantnih' zakonitosti urbanega razvoja, pač pa na strategijah
države, delodajalcev, lokalnih in regionalnih ravni, da bi preprečili negativne
razvojne procese ali pa spravili specifično okolje iz dolgotrajne krize .
V ta, grobo opisani kontekst urbanega družbenega raziskovanja se uvršča tudi
teorija fleksibilne akumulacije . Njen teoretski in pojasnjevalni domet lahko presodi-
mo prav glede na to, kako koncetualizira zgoraj omenjene premike v urbanem družbe-
nem raziskovanju .
1
	
Literatura na to temo je tako rekočnepregledna . Relativno celovit pregled najdemo v Castellsu
(1989). To knjigo predstavljamo v posebni recenziji .
2 Ponovno naj opozorimo na Castellsa (1973) in na Walmsleya (1988), ki sicer iz povsem ra-
zličnih kotov tematizirata to problematiko .
51
C . Teorija fleksibilne akumulacije in njen
pomen za analizo urbanih procesov
Teorija fleksibilne akumulacije se je pojavila sredi osemdesetih let kot poskus
teoretskega pojasnjevanja radikalnih sprememb v delovnih procesih, porabniških na-
vadah, geografskih in geopolitičnih konfiguracijah na razvitem zahodu od sredine
sedemdesetih let naprej . Glavni protagonist teorije fleksibilne akumulacije je David
Harvey I (1989, 1989a). Pri koncipiranju te teorije se je Harvey naslonil na francosko
šolo 2 , ki se ukvarja z 'opisovanjem dolgoročnih stabilizacijskih procesov pri aloka-
ciji neto proizvoda med porabo in akumulacijo' (Harvey, 1989 : 121) . Ta teorija izhaja
iz domneve, da morajo v vsaki družbi obstajati mehanizmi, ki zagotavljajo konsisten-
co obnašanja posameznikov z reprodukcijsko shemo . Esser in Hirsch (1989: 440)
takole predstavita osnovne kategorije regulacijske šole . V vsaki družb morajo obstajati :
a) način ali režim akumulacije, ki izraža obliko proizvodnje presežne vrednosti,
kakor jo pač omogočajo posebni načini produkcije in upravljalske tehnologije ;
b) določena metoda regulacije, s katero označujemo način medsebojne social-
ne povezanosti med elementi kompleksnega razmerja med produkcijo in
reprodukcijo, torej takšne povezanosti, ki temelji na ravnanju posameznih
družbenih akterjev;
c) hegemonka struktura, s katero opisujemo konkretne zgodovinske poveza-
ve med načinom akumulacije in metodo regulacije .
1 V obeh navedenih delih, v katerih predstavlja osnovne značilnosti teorije fleksibilne akumulacije,
je Harvey tudi precej razširil področje svojega ukvarjanja . Ne omejuje se več samo na politeko-
nomske in geografske razsežnosti urbanega razvoja, pač pa je tematiziral tudi nekatere povsem
estetsko sociološke vidike razprave o urbanosti in urbanizmu, predvsem postmodernizem, kultur-
ne spremembe v osemdesetih letih . Zaide pa tudi v arhitekturno zgodovino, predvsem z esejema
The time and space of the Enlightement project (v :1989) inMonument and Mith the Building of
the Basilica of the Sacred Hearth (v : 1989a).
2 Glavni predstavniki te šole so Aglietta (A Theory of capitalist regulation, London, 1979), Liepitz
(New tendencies in the international division of labour : regimes ajaccumulation and modes of re-
gulateon, 1986 V : A. Scott in M . Stroper /eds ./, Production, work, territory ; the geographical ana-
tomy of industrial capitalism .) in Boyer (La flezibilite du travail en Europe, Paris, 1986 ; La theo-
rie de la regulation : une analyse critique, Paris, 1986)
52
Iz opisanih temeljnih kategorij regulacijske šole je razvidno, da njeno osnovo
tvori Marxova shema družbenega reprodukcijskega procesa, ki temelji na predpostavki
produkcije presežne vrednosti in akumulacije kapitala. Vendar pa regulacijska šola
razširi Marxovo ekonomistično pojmovanje družbene reprodukcije, in to prav z uved-
bo pojma metoda ali način (v nekaterih verzijah celo 'režim') regulacije . Način
regulacije ne zajema samo razmerij v ekonomski sferi, ampak pozornost premešča na
neekonomske, se pravi politične, socializacijske in kulturne dejavnike vmeščanja
družbenih akterjev v kapitalistični način produkcije . Način regulacije zaobsega tudi
državno intervencijo - bodisi posredno bodisi neposredno - za zagotavljanje delo-
vanja invariantnih (kot poudarja Harvey) zakonitosti kapitalističnega načina proizvodnje .
Tako bi lahko v dosedanjem kapitalističnem razvoju ločili tri temeljne načine
regulacije, ki se med seboj pomembno razlikujejo, obenem pa bistveno vplivajo na
spremenjeno podobo vsakokratnih kapitalističnih družb l :
a) Obdobje liberalne regulacije, od nastanka modernega industrijskega kapita-
lizma do prve svetovne vojne . Za to obdobje je značilna minimalna vloga
države ter spontana in naključna regulacija družbenih reprodukcijskih procesov .
b) Obdobje fordistične regulacije 2, od prve svetovne vojne do sedemdesetih
let tega stoletja. Svoj razcvet je fordizem kot način družbene regulacije
doživel po II . svetovni vojni in je v Evropi dobil naziv 'socialna država'
c) Postfordistično obdobje, ki temelji na režimu fleksibilne akumulacije in se
je pojavil kot odgovor na krizo fordističnega načina regulacije . To obdobje
traja še danes .
V nadaljevanju bomo predstavili značilnosti fordistične in postfordistične regu-
lacije (ki je največkrat izenačena s fleksibilno akumulacijo 3 ), še prej pa bomo
prispevali nekaj kritičnih opazk k samemu konceptu, ki ga je razvila regulacijska
šola. Prvič: Koncept je, ali vsaj tako je predstavljen v literaturi, ki smo jo obravna-
vali, izrazito funkcionalistično naravnan . Kompletne sfere družbenih razmerij,
življenjskih svetov in praks, ki obstajajo v sodobnih kompleksnih družbah, so opazo-
vane z vidika ustrezanja/neustrezanja nekakšnim funkcionalnim prerekvizitom pro-
1 Na tem mestu naj dodamo opozorilo Esserja in Hirscha (1989 : 439), ki zagovarjata 'nelinearno
teorijo' razvoja kapitalizma. Kapitalistični svet je sestavljen iz mnoštva posamičnih in partikular-
nih razvojev in ni enostavna 'aplikacija' invariantnih zakonitosti blagovne produkcije v posamez-
nih okoljih. Na tej točki obstajajo torej pomembne razlike med navedenima avtorjema in Harvey-
jem, ki zagovarja bolj ortodoksno stališče .
2
	
Ki se je pojavila z različno intenziteto in tudi v časovnih zamikih v svetu industrijskega kapitalizma
3 Tu nastopajo nekatere razlike med avtorji : Esser in Hirsch (1989) se bolj nagibata k uporabi poj-
ma postfordizem, Harvey pa k uporabi pojma fleksibilna akumulacija .
53
dukcije presežne vrednosti. Koncept protislovja, ki je ključen za pojasnjevanje 'neu-
jemanja' določenih življenjskih praks in svetov s kapitalistično produkcijo, pa je
dojet kot tisto gonilo razvoja, ki omogoča prehode iz enega v drugi način regulacije .
Drugič: Zdi se, da teoretiki regulacijske šole in z njimi tudi zagovorniki teorije
fleksibilne akmulacije precenjujejo vlogo zavestnih intervencij, ali če že hočemo,
'določenega generalnega družbenega načrta' pri vzpostavljanju regulacijskih meha-
nizmov. Zdi se, da je vloga zavestnih dejavnikov (vlad, delodajalcev in sindikatov)
pri vzpostavitvi določenega režima regulacije pretirana in da so se ti mehanizmi
razvili bolj spontano in naključno, skratka tudi postopno v specifičnih kontekstih
razvoja posameznih družb. Lahko bi dejali, da teoretiki regulacije šele 'za nazaj'
razkrivajo koherenco določenih regulacijskih mehanizmov .
1. Fordizem
Harvey začenja svoj opis fordistične regulacije s Henryjem Fordom in njegovo
znamenito uvedbo osemurnega delavnika za pet dolarjev 1 . Fordovo prizadevanje je
bilo usmerjeno v vzpostavitev stabilnih družbenih razmerij na mikro ravni, ki bi
zagotavljale delavcem zaposlitveno varnost in solidno plačilo, obenem pa bi deloda-
jalci vzpostavili vsaj posredno kontrolo nad delavci tudi izven delovnega mesta . Ford
je tako kot tudi drugi industrialci in državni uradniki v ZDA verjel, da je korporacija
tisto središče, okoli katerega se regulira družbeno življenje, obenem pa korporacije
regulirajo tudi celotno ekonomijo (Harvey, 1989 : 126) .
V koncept fordistične regulacije spada tudi zagotavljanje kolektivne infrastruk-
ture, stanovanj in šol, kar naj bi zmanjšalo konflikte med delom in kapitalom . Temel-
jna ideja, ki jo je Ford poskušal realizirati na mikro ravni, je pravzaprav poskus da
bi v razmerah masovne produkcije vsaj posredno upravljali tudi s porabo - indivi-
dualno in kolektivno . Na teoretsko ekonomski ravni pa je fordistično regulacijo
utemeljil Keynes z idejo upravljanja s porabo, ki šele omogoči, izraženo v marksi-
stični terminologiji, kolikor toliko neprotisloven potek družbenega reprodukcijskega
sistema. Skratka, da ne bi izgubljali preveč prostora z opisovanjem, naj naštejemo
samo nekaj najpomembnejših elementov fordistične regulacije: masovna proizvodnja
1
	
Primerjaj bolj podrobno obravnavo 'Fordovega eksperimmenta' v Gantar (1984) .
54
in poraba, ki morata biti usklajeni, reševanje problemov presežne akumulacije kapi-
tala z investiranjem v grajeno okolje, institucionalizacija odnosov med delom, kapi-
talom in državo, racionalno državno planiranje na posameznih področjih družbenega
življenja (sociala, šolstvo, urbanizem) in dominacija 'atlantske ekonomije' 1 nad
ostalimi predeli sveta .
Ta relativno stabilen in - če vzamemo obdobje po II . svetovni vojni-uspešen
način družbene regulacije seje začel krhati že ob koncu šestdesetih let . Harvey (1989 :
141-145) navaja naslednje razloge : v začetku šestdesetih let se je opomogla evropska
industrija, Nemčija in zatem še Japonska sta vstopili na svetovni trg . Po letu 1966 je
začela upadati podjetniška profitabilnost, država pa je bila obremenjena s finančnimi
izdatki za pokrivanje 'socialnih mrež' . Edini izhod je bil v monetarni sferi, rezultat
tega pa je bila velika inflacija. Naftna kriza v zgodnjih sedemdesetih letih je probleme
še zaostrila. Način fordistične regulacije je postal rigiden . V okviru obstoječih insti-
tutcionalnih aranžmajev preprosto ni bilo mogoče poiskati rešitev .
Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih se je pod vplivom novega tehno-
loškega razvoja začel proces prestrukturiranja industrije, ki je bil možen le ob sočasni
razgradnji fordističnega načina regulacije in ob vzpostavitvi popolnoma novega
režima regulacije . To je bil prehod k načinu fleksibilne akumulacije .
2.
	
Fleksibilna akumulacija
Za regulacijski način, ki temelji na fleksibilni akumulaciji, je po Harveyju (1989 :
147) značilno, da predstavlja neposredno konfrontacijo z rigidnostmi fordizma . Ta
fleksibilnost v nasprotju s fordizmom zajema tako delovne procese, proizvode kot
tudi vzorce porabe. Podobno opredeljuje fleksibilno akumulacijo tudi Scott (1988 :
174): "V nasprotju z masovno proizvodnjo, ki je rigidna v strukturi, je za nove oblike
proizvodnje na splošno značilna sposobnost hitrega spreminjanja procesov in produk-
1 Scott (1988 : 173) posebej poudarja, da je bil fordizem geografsko povezan z velikimi industrij-
skimi religijam) Severne Amerike in Zahodne Evrope . Tu so pač obstajali veliki propulzivni indu-
strijski sektorji (na primer avtomobilska industrija), velike urbane aglomeracije, v stanovanjskih
območjih so potekali aktivni procesi kolektivne porabe, poudarek je bil na razvoju skupnosti in
na družbeni reprodukciji.
55
tov, sposobnost, ki je vzpodbujena z uporabo računalniških tehnologij." Po njegovem
mnenju je fleksibilna akumulacija značilna za tri sklope industrijskih sektorjev:
a) za oživljanje obrtno umetnostne in oblikovalsko visoko intenzivne proizvod-
nje, ki v glavnem proizvaja končne proizvode za trg ;
b) za različne industrije, ki proizvajajo visoko tehnologijo in njim pripadajočo
proizvodnjo - za ta tip je značilen velik obseg dela po pogodbah in vertikal-
na dezintegracija proizvodnje;
c) za storitvene dejavnosti, še posebej pa za storitvene dejavnosti pri poslov-
nem upravljanju (banke, borze, telekomunikacije . . . .) . (Ibidem, str. 175) 1
Osnovna značilnost proizvodnje v režimu fleksibilne akumulacije, to poudarjata
tako Scott kot Harvey, je dinamična vertikalna dezintegracija proizvodnih sklopov .
Kot pravi Scott, ekspandirata tako imenovana eksterna ekonomija in delo po pogod-
bah, kar vsakemu individualnemu proizvajalcu omogoča, da znotraj razširjene
družbene delitve dela poišče zase najbolj ugodne opcije, npr . nabava polproizvodov
po bistveno nižjih cenah . (Ibidem, str. 176) Vertikalno dezintegracijo spremlja tudi
naraščajoča fleksibilnost na delovnih trgih . V majhnih in srednje velikih podjetjih
menedžerji reagirajo na pritiske po zviševanju mezd tako, da oddajajo posamezna
delovna opravila zunanjim pogodbenim sodelavcem, povečuje pa se tudi delo za
določen čas in 'part-time job' . Medtem pa za velika podjetja še vedno veljajo osnovna
načela institucionalne regulacije med delom in kapitalom .
V sami metodi regulacije Esser in Hirsch (1989 : 443) opažata naslednje spre-
membe :
1 . Novi odnosi integrirajo panožno strukturo in industrijo na temelju napred-
nih proizvodnih tehnologij in povezano z močnimi mednarodnimi procesi
koncentracije in reorganizacije razmerij med industrijskim in finančnim ka-
pitalom. Mala industrija, ki je bliže trgu in je inovativna, postaja bolj po-
membna. Tako v sektorju visoke tehnologije kot tudi v marginaliziranih
območjih ekonomije postaja meja med samozaposlovanjem in mezdnim de-
lom čedalje bolj zabrisana.
2 . Kvantitativno zmanjševanje in institucionalna fragmentacija sistema social-
ne varnosti, ki rezultira v nadaljnje delitve v različne kategorije mezdnih
delavcev .
1 Esser in Hirsch navajata naslednje značilnost) novega načina akumulacije in regulacije : 1. pre-
hod k postaylorističnim oblikam organizacije proizvodnje in dela na temelju novih informacijskih
in komunikacijskih tehnologij ; 2 . močna industrializacija storitvenega sektorja; 3. zaupanje v kapi-
talizacijo proizvodnih in tudi drugih sektorjev ; 4. razveza razmerij med naraščanjem produktivno-
sti in zaslužkom množic ; 5. individualizacija in pluralizacija življenjskih stilov . (Ibidem, str . 443)
56
3 . Slabljenje moči sindikatov zaradi množične nezaposlenosti, procesov tercia-
rizacije, heterogenizacije delovnih razmerij in procesov družbene delitve
med mezdnimi delavci .
4 . Oblikovanje novih korporacijskih oblik, za katere je značilno tesno preple-
tanje med državo in industrijo v tehnoloških sektorjih, ter selektivna
vključitev priviligiranih segmentov delavstva v korporacijske aranžmaje
('selektivno decentralizirani korporatizem').
Na osnovi dosedaj prebrane literature o fleksibilni akumulaciji bi lahko trdili, da
avtorji poskušajo čim bolj natančno precizirati razlike med starim in novim načinom
regulacije in pojasniti prehod iz enega v drugi način . Za ilustracijo bomo v nadalje-
vanj povzeli Harveyjevo priredbo sheme razlik med obema načinoma regulacije v
posameznih sferah družbenega življenja 1.
Fordistična proizvodnja (utemeljena Prilagodljiva proizvodnja
na ekonomiji obsega) /just-in-time production/
	
(utemeljena na ekonomiji dosega)
A. PROCES PROIZVODNJE
masovna proizvodnja homogenih proizvodnja v majhnih serijah,dobrin
uniformnost in standardizacija fleksibilna proizvodnja raznih variantproizvodov v majhnih serijah
velike zaloge in inventar ni zalog
postfestna kontrola kvalitete (izmet in kontrola kvalitete je del procesa pro-
odpadki so odkriti pozneje) izvodnje (takojšnje odkritje napak)
izmet je skrit v zalogah takojšnja zavrnitev delov z napakami
zgubljanje proizvodnega časa zaradi zmanjšanje zgubljenega časa,dolgotrajnega usklajevanja, delov z na- zmanjšanja 'poroznost delovnegapakami, pomanjkljivosti v inventuri dneva'ipd .
proizvodnja je odvisna od virov proizvodnja odvisna od povpraševanja
1 Nasprotje med fordizmom in fleksibilno akumulacijo (po Swyngedouw, E. : "Me socio-spatial im-
plications of innovations in industrial organization' .Working Paper, No  20, John Hopkins Euro-
pean Center For Regional Planning and Research . Lille) (Harvey, 1989: 177-179)
57
vertikalna (in v nekaterih primerih)
	
(kvazi) vertikalno delo po pogodbahhorizontalna integracija
redukcija stroškov s pomočjo kontrole učenje s pomočjo dela, ki je integrira-
mezd no v dolgoročno planiranje
B. DELO
individualna delavčeva opravila mnogovrstna opravila
plačilo glede na obseg (utemeljeno na osebno plačevanje (razdelan sistem
kriterijih opisa del) bonusov)
visoka stopnja specializacije dela ukinjanje stroge razmejitve medposameznimi opravili
nič ali zelo malo priučevanja za delo dolgo izobraževanje za delo
vertikalna organizacija dela bolj horizontalna organizacija dela
izkušnje niso potrebne izkušnje se pridobivajo zizobraževanjem za delo
poudarek je na zmanjševanju
odgovornosti delavca (discipliniranje poudarek na odgovornosti delavca
delovne sile)
ni zagotovljena varnost delovnega
visoka stopnja varnosti za pomembne
mesta
delavce (zaposlitev za življenjski čas),
slabe delovne razmere, ni varnosti za
začasne delavce
C. PROSTOR
funkcionalna prostorska specializacija prostorsko grozdenje in aglomeracija(centralizacija/decentralizacija)
prostorska delitev dela prostorska integracija
homogenizacija regionalnih trgov diverzifikacija delovnega trga ('in-
delovne sile place' segmentacija delovnega trga)
nabava komponent za proizvodnjo in prostorska bližina vertikalnopogodbena dela potekajo v svetovnih
kvaziintegriranih podjetijrazsežnostih
58
D. DRŽAVA
regulacija
	
deregulacija/re-regulacija
rigidnost fleksibilnost
kolektivna pogajanja delitve/individualizacija pogajanj samona lokalni ali podjetniški ravni
socializacija blaginje (država blaginje) privatizacija kolektivnih potreb insocialne varnosti
mednarodna stabilnost, ki jo podpirajo decentralizacija in ostrejše
multilateralni sporazumi medregionalno in medmestno tekmova-nje
mesta se vzdržujejo s pomočjo mesta se opirajo na podjetniško
subvencij inciativo in podjetniško državo
posredna intervencija v tržne procese s neposredna državna intervencija vpomočjo dohodkovne in cenovne tržne procese s pomočjo naročil
politike
nacionalna regionalna politika 'teritorialna' regionalna politika(koncept tretje stranke)
raziskovanje in razvoj sta financirana s	raziskovanje in razvoj financira državastrani podjetij
industrijsko usmerjane inovacije državno usmerjane inovacije
E. IDEOLOGIJA
masovna poraba potrošnih dobrin : individualizirana poraba : 'yuppie'
porabniška družba kultura
modernizem postmodernizem
totalnost/strukturna reforma posebnosti/adaptacija
socializacija individualizirana družba 'spektaklov'
Eno od vprašanj, ki se zastavlja ob prehodu iz fordističnega v režim fleksibilne
akumulacije, zadeva temeljitost in stalnost sprememb . Ali je, kot bi dejal Harvey,
59
fleksibilna akumulacija le 'začasna rešitev' za težave kapitalizma, ali je torej površin-
ska rešitev, ali pa odraža globoke transformacije kapitalizma? (Harvey, 1989 : 189)
Avtor ostaja dvoumen : po eni strani priznava globino in temeljitost sprememb, po
drugi strani pa povsem upravičeno meni, da režim fleksibilne akumulacije še ni postal
prevladujoč v svetovnih razsežnostih . Novi način regulacije torej zanj odraža global-
ne spremembe v tehnologiji ; toda na ravni družbene in politične regulacije Harvey
fleksibilno akumulacijo pojmuje kot niz začasnih rešitev, ki blažijo krizo kapitalizma,
ne ponujajo pa trajnih rešitev . Fleksibilna akumulacija je predvsem način reševanja
težav presežne akumulacije z investiranjem v znanost in tehnologijo, slej ko prej pa
bodo tudi te preureditve pokazale svoj krizni značaj . Narava kapitalizma se ni spre-
menila . (Ibidem, str. 196)
Harvey, ki trdno vztraja na marksističnih premisah analize urbane in družbene
realnosti, seveda ne more priznati, da bi lahko kapitalizem sploh proizvedel kakšno
trajnejšo rešitev pri reguliranju in stabilnosti družbenega razvoja . Seveda pa se lahko
sploh vprašamo, kaj naj bi bila ta 'trajnejša rešitev' v tako dinamičnem sistemu, kot
je kapitalizem?
3.
	
Fleksibilna akumulacija in prostorske spremembe
Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da kriza fordizma pomeni tudi krizo
'fordističnega mesta' (Esser in Hirsch), ki je utemeljeno na industrijski produkciji in
visoki stopnji kolektivizacije storitev . Postfordistična metropolitanska mesta, ki so
"povezana z internacionalizacijo proizvodnje, komunikacijsko revolucijo / . . . . / se raz-
vijajo kot 'vozliščne povezave' med internacionalizirano proizvodnjo, cirkulacijo in
financami" . (Ibidem, str. 445) Za ta mesta je značilna visoka stopnja družbene hete-
rogenosti, močne družbene in prostorske delitve med posameznimi območji v mestu,
prodor yuppijevske kulture itd. Pomembno je poudariti, kot pravita Esser in Hirsch,
da je "'postfordistično' metropolitansko mesto manj kot kadarkoli poprej proizvod
naravnih pogojev lokacije, ampak je rezultat ekonomskih strategij" . (Ibidem, str . 445)
In je zaradi tega podvrženo številnim in hitrim spremembam tudi v gradbenem smislu .
Scott govori o novih industrijskih prostorih, ki so rezultat dvojnega procesa : na
eni strani težnje moderne fleksibilne produkcije, da bi se izognila starejšim centrom
akumulacije in dinamične lokacijske implozije, ki je povezana z naraščajočo ekster-
nalizacijo proizvodnje . (Scott, 1988 : 178) Novi industrijski prostori pa nastajajo a)
bodisi kot enklave znotraj tradicionalnih industrijskih regij, ali pa kot b) niz območij,
ki so vmeščena v geografske margine kapitalistične industrializacije (novo industria-
lizirana območja) . (Ibidem, str . 179) In zatem nekoliko podrobneje opredeli tipe
prostorov nove industrializacije :
60
1 . Notranja mestna območja z revitaliziranimi obrtnimi industrijami, kot so na
primer oblačilna, mizarska, zlatarska, usnjarska industrija. Navaja primer
Los Angelesa s filmsko industrijo .
2 . Različna območja 'sončnega pasu' in območja tako imenovanega 'tretjega
razvoja' (se pravi revitalizirana industrijska območja) v Severni Ameriki in
Zahodni Evropi. Sem spadajo tudi mejna območja teh regij, v katerih je pred
tem prevladovalo kmetijstvo .
3. Območja z veliko ekspanzijo majhnih obrtnih in lokaliziranih industrijskih
kompelksov, ki se povezujejo v grozde in oblikujejo skupne strategije . Scott
navaja 'tretjo Italijo', severna in osrednja območja, ki doživljajo tovrstno
ekspanzijo. (Ibidem, str. 179-80)
Scott navaja, da v vseh deželah razvitega zahoda lahko opazimo podobne pro-
cese, ki pa so odvisni tudi od velikosti dežele, predhodne diferenciacije in lokalnih
ter regionalnih posebnosti . Skratka, ni 'dvoma, da je podobna kapitalistične produk-
cije danes drastično različna od predhodnih' . (Ibidem, str. 180)
D. Nekaj sklepnih ugotovitev
Vsekakor bi bilo prezgodaj podati kakšno bolj določno presojo teorije fleksibilne
akumulacije ter njenih spoznavnih in raziskovalnih potencialov . Ugotovimo pa lahko,
da vse novejše teorije in koncepti opisujejo približno iste stvari in procese v dokaj
enakih kategorijah. Toda teoretske podlage in prepričanja so precej različna . Teore-
tiki fleksibilne akumulacije vztrajajo pri temeljnih predpostavkah marksistične teorije
kapitalistične akumulacije ; zanjo, predvsem pa za Harveyja, so pojavi, ki jih opisuje,
le nova oblika artikulacije starih konfliktov .
Esser in Hirsch, pa tudi Scott so v tem pogledu 'bolj fleksibilni' . Pri teh avtorjih
ni mogoče v takšni meri zaslediti redukcije zapletene urbane realnosti devetdesetih
let na nekaj temeljnih marksovskih kategorij. 'Invariantnim značilnostim' kapitaliz-
ma posvečajo le malo pozornosti, Esser in Hirsch pa opuščata tudi kategorijo 'razred-
nega boja', medtem ko Harvey v fleksibilni akumulaciji vidi nove oblike artikulacije
tega boja .
Značilno pa je, da najbolj ortodoksni marksistični teoretiki, kot je na primer
Sayer (1989), odklanjajo koncept fleksibilne akumulacije z utemeljitvijo, da se v
'kapitalizmu ni nič zares spremenilo' in da za krizo fordizma ne more biti odgovoren
fordizem (Ibidem, str .667) Na primeru Japonske, ki ima nekaj skupnih potez s kon-
ceptom fleksibilne akumulacije, še več pa tistih značilnosti, ki postavljajo pod
vprašanje samo naravo fleksibilnosti (npr . regulacija delovnih razmerij in t .i . 'fleksi-
61
bilne rigidnosti') dokazuje, da je treba opustiti binarno zoperstavljanje fordizma
fleksibilni akumulaciji v korist zgodovinskih primerjav . (Ibidem, str. ) Na ta očitek
bi lahko odgovorili, da so binarne tipologije zgolj teoretski pripomoček za analizo,
ne pa opis konkretnih razmer .
Po našem mnenju je prednost teorije fleksibilne akumulacije predvsem v tem, da
poskuša znotraj enotnega koncepta integrirano obravnavati spremembe v vseh ob-
močjih družbenega življenja - od sprememb v proizvodnji pa do sprememb v življen-
jskih stilih in v prostoru . Ponuja kolikor toliko koherentno in globalno sliko . Vendar
pa je obseg kategorij, s katerimi opisuje in pojasnjuje spremembe, preozek in vsaj za
Harveyja velja, da vse pojavnosti sodobne reorganizacije kapitalizma in njegovega
prostora pač ni mogoče reducirati na nekaj temeljnih politekonomskih pojmov .
E. Literatura
BURDIN, Alain (1985): Figures de la ville : autour de Max Weber . Paris: Editions Aubier .
CASTELLS, Manuel (1976) : Is there an urban sociology. V: Pickvance, 1976 .
CASTELLS, Manuel (1976a) : Theory and ideology in urban sociology. V : Pickvance, 1976 .
CASTELLS, Manuel (1977) : La Question urbaine, Paris : Maspero.
CASTELLS, Manuel (1983) : The City and the Grossroots . A CrosspCultural Theory of
Urban Social movements . London: Arnold .
CASTELLS, Manuel (1989) : The Informational City . Information Technology, Economic
Restructuring, and the Urban-Regional Process . Oxford : Blackwell .
ESSER, Joseph and HIRSCH, Joachim (1989): The crisis of fordism and the dimensions
of 'postfordist' regional urban structure . International Journal of Urban and
Regional Research . Vol . 13, No . 3, Sept . 1989 .
FAINSTEIN, Norman S FAINSTEIN, Susan (1979) : New debates in urban planning : the
itnpact of the Marxist theory within United States . International Journal of Urban
and Regional Research, Vol. 3, September, 1979 .
GANTAR, Pavel (1984): Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje . Ljubljana : Krt.
GIDDENS, Anthony (198 1) : A Contemporary Critique of Historical Materialism . Vol . 1,
Power, property and the state. London: Macmillan .
HANNERZ, Ulf (1980) : Exploring the City. Inquiries Toward an Urban Anthropology . New
York: Columbia University Press.
HARVEY, David (1975): Social Justice and the City . London: Arnold .
HARVEY, David (1989): The Condition of Postmodernity, Oxford, Blackwell .
HARVEY, David (1989a): The Urban experience . Oxford : Blackwell .
PAHL, Ray (1975) : Whose City . London: Penguin.
PICKVANCE, Chris (1976) : Urban Sociology . Critical Essays . London: Methuen .
SAUNDERS, Peter (1981): Social Theory and the Urban Question . London: Hutchinson .
SAYER, Andrew (1989): Postfordism in question . International Journal of Urban and
Regional Research, Vol.13, No.4, December 1989.
62
SCOTT, A. J . (1988): Flexible production systems and regional development: the rise of
new industrial spaces in North America and western Europe . /International Journal
of Urban and regional Research, Vol. 12, No. 2, lune 198/
WALMSLEY, D. J . (1988) : Urban Living . The Individual in the City. Harlow: Longman .
63