Eiist 102.
V i»etfk % 1 . Grudna
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani T gold., za polleta 3 gold. in
ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
'/„ gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno
V zadevah narodne ravnopravnosti.
Narodne ravnopravnosti ideo njeni nasprotniki nalaš v podobi kažejo, v kteri je namenjeno to ideo smešno in nečimerno storiti, kolikor namreč ima slovanskimu živelju v prid biti, po narodnim oslobodjenju segajočimu.
Pravijo, de narodna ravnopravnost s svojimi nasledki izpeljavna ni, kir so posebno v Austrii mnogi rodovi med seboj tako razde-leni, de v nekterih krajih, posebno pa v mestih vse, ali mnoge narodnosti vkupej žive, de bi toraj vsaka oseba terjala od svojiga urada narodno viadana biti, in na vloge v svojim narodnim jeziku tudi odgovore dobivati, tako de bi nmogojezični govor v šolali in uradih prav bil kakor delo babilonskiga turna.
Ta misel ad narodne enakopravnosti zares je prazna, in pametin človek si ne bo domislil, to sveto kristjansko ideo do tacih nasledkov gnati.
V zadobljenje terdne podloge za prevdark te reči, se moramo verniti k pervimu vzroku, kteri je vstvaril močno silenje in voljo austrijanskih narodov k oslobodenju narodskimu.
Kakor so naprave pestne pravice in feu-dalne prevnctja močnejših naravno jji/rojeno pravico pozamesnili v svojimu slobodnimu okraju zamejile, in so s tem slabejši ali nerodniši sužni močnejših ali bolj zvitih postali, ravno tako so se celi narodi prevzeli gospodariti čez druge narode, in jim narodni, to je naravni obse-žik pravice kratiti, z izgovoram omikanosti in izobraženja jim zgol lažnjivo izobraže-nje vsiliti, ktero le po verhu duhovskiga življenja plava, nikolj pak duh tako rečeniga bar bare a ne prešine.
Po tim takim je mogla naravna rastljiva moč zatirane narodnosti opasti, ali vsaj vstavljena biti v svojim resničnim razvitku. Nar gorši duhove taciga naroda je ptuji zapopa-dek izobraženja odtegnil naravni njih nalogi: začetniki biti duhovskiga napredovanja svojiga naroda; potegnil jih je na mesto duhov-ske delavnosti kakiga ptujiga naroda, kjer so se skazali le kot učenci, malokterkrat kot mojstri, nikdar pa kot učeniki svojiga lastniga naroda.
Tako so bile zatiranim narodam ropanenar gorši moči, narodi ti so bili duliovsko kapu-»jeni, in gospodarjoči rodovi so malokterkrat s tem kaj pridobili za svojo narodno resnično omikanost.
Kir se je ptujo izobraženje le na verhu poprijelo zavolj pomanjkanja vsemogočniga osredka materniga jezika, kteri ne prešine le celi narod brez zaderžka, ampak še iz no trajniga vun po naravni rasti goni, torej ni čuda de zatirani narodi dozdaj se na vikši stopnjo omikanosli in obljudnosti povzdigniti niso mogli, in de mervica, za ktero se imajo ptujimu prizadetju k omikanju zahvaliti, jim le mirkučno podobo da, jim da tisto omiko na pol, od ktere se ne ve prav, če se sme vikši ceniti od tako rečeniga barbarstva, posebno če pomislimo blago jasnost ravnanja in uniniga zapopadenja tacih naravnih , v lažnji-vimu izobraženju dalječ še ne pripravljenih narodov, in v pervo mej Slovani.
Poloni duh o v s k e moči zatiranih narodov je v njih posebno željo in hrepenjenje
po naravnimu omikanju iz notrajniga pridšinui obudil; močneji postane ta želja, ko ptuje breme družili narodov huji tiši.
Narodno slovstvo je pervi cil prizadevanja zatiranih narodov, ker brez njega na povzdigo omikanosti celiga naroda misliti ni.
Ta cil pa bo prazna želja, dokler mu nasprotujejo deržavne naprave naroda, in sosebno dokler ni narodni jezik povzdignen k edinimu jeziku v vsih uradih in šolah.
Prevdarimo to reč le v praktičnimu obziru, in lahko bodemo spoznali, de vsaki je nagnjen tisti jezik in tisto slovsto nar bolj gojiti, njega uku se nar bolj vdati, kteri mu je ob enim pomoček k zaslužku k pre-skerbljcnju v kakinm javnimu uradu, kir pač deržavno življenje je steber, okoli kteriga se vertijo vsi interesi, torej tudi slovstvo in vsi osredki za izobraženje naroda.
Temu nasprot vsa duhovska povzdiga hira, ako narod nima materialniga interesa pri svojimu slovstvu, in velikanske dela so tu nemo-gočne zavolj pomanjkanja občnosti. Ne vidimo torej, vkljub vsim paragrafam od enakopravnosti, naše narodnosti zagotovljene, dokler naš jezik brez izjemka do narvikših urad kot uradni jezik ustavno spoznan in vpeljan ni.
Ako pa celi narod take deržavne naprave ima, k; so v prid svoji narodnosti, tam kjer prevaga, in kjer je v skupni kepi, ako jezik naroda, tam kjer je v skupni kepi, polno iz-ključljivo veljavo ima v uradih in šolali, tako obstoji pogoj za narodno slovstvo in z njim za obljudno pravo izobraženje, roda narodnost je takrat in le takrat zagotovljena.
Francoz na Laškim, Lah na Nemškim ali na Francoskim, Rus v ptujih deželah, Neme na Ogerskim (kamor v tem obziru nemške okraje na meji austrijanskiga nadvojvodstva ne štejemo, timuč jih denemo k nemškiniu živelju nadvojvodstva austrijanskiga) itn. zamore brez skerbi biti zastran svoje narodnosti, kir tam, kjer je njega narod na kupu, narodnost, jesik in slovstvo nar lepši cvete, dalječ od svojiga naroda, vender duliovsko lepo v njemu živi, in/desiravno deržavne naprave dežele , v kteri mende zavolj materialniga prida živi, mu v narodnim obziru niso depadljive, vunder narodno omiko in izobraženje njegoviga naroda ne za mervico ne zavira ali zaderžu je; ponosno zvedenje ima, de jc njegoviinu rodu duliovsko bitje, de narod na častitljivimu prostoru v versti omikanih narodov stoji, in rad se poda šegam in navadam druzih narodov, kterih dežela mu vžitek materialnih interesov daje.
Po tim se morajo posamesne osebe, ali otoške naselovanja kakiga naroda potrebnim deržavnim napravam večine podati, „po do m a č e" , ker pametniga namena ne morejo skleniti s terjanjem zadnib nasledkov temeljnitne ravnopravnosti, ako se le v politiškim obziru pravic večinje vdeležijo, in svoje der-žavljanske dolžnosti spolnujejo.
Nikolj Jugoslovani terjali nismo, de bi uradni jezik drugi od jezika večinje tam bil, kjer se je po kakih 1000 Slovanov naselilo brez zveze z našim skupnim narodam, n. p. v Rcču, Budapešti in nekterih županijah Ogerskiga. Le tam delamo za narodno bitje, kjer smo v kupih združeni, kir s tem pridobemo pogoj duhovskiga omikanja našiga naroda, in
nobenimu zavidljivi nismo za to, kar si mi tudi nikolj odvzeti ne damo. Torej tudi nabera narodnih proselitov se pri nas Slovanih nikdar godila ni.
Ako pa v tacih razmerah slišimo od ne-mogočnosti izpeljave principa narodne ravnopravnosti, in vidimo, de se podstave k temu izreku išejo nekaj v nasledkih tega principa , do absurdniga dognanih, nekaj v politiškimu oslobodjenju vsih austrijanskih narodov, — tako se nam dozdevati hoče, de le na vso moč skušajo, v pervo tako lahko razumljivo pomembo narodne ravnopravnosti zviti, nje namen pokaziti, in iz kristijanske stavbe slobode, naravnimu umu tako lahko zapopadljive, spako, resnični babilonski turn narediti, de bi se slednič sam poderl, in temelj postal novih želj gospodarstva.	(Siidsl. Z.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana. Koristi, ktero smo od novo vpeljane naše železnice pričakovali, nismo v meri še dosegli, v kteri bi jo lahko vživali. /n.iiio ic. do nrevožnia kunencLifra l.io«*« oi?^.« Ljubljano je zmiraj obilna, zmed nar bogatejših dohodkov za prebivavce tega mesta dobiček iz špedicije ni zadni. Imenitni del tega dobička pride zdaj na opravništvo železne ceste, ako ga leto le hoče; ampak čudna je viditi, kako de se opravništvo dobička skor ogibati skuša. Trume obloženih vozov pridejo po teržaški cesti, in kakoršni so, morajo vozovi po 2, 3, clo do 7 dni pred kolodvoram čakati, de se uradniki špedicije jih vsmilijo, blago na železnico preseliti in proti severu odposlati blagovolijo. Ljubljanski tergovci se na vse viže trudijo pripraviti, de bi se za-stanju v ptujih daljnih krajih silno potrebniga blaga v okom prišlo, — tode vse zastonj dozdaj. Opravništvo železnice še toliko osker-belo ni, de bi se zamoglo po natisnjenih in razglašenih postavah za odpošilanje po železnici, željam tergovcov zagotovi denar vstre-či. Blago hitreje odpraviti, so tergovci, postavim, posebni, neredni vozovlak plačati hotli; odgovorilo se jim je: „Ni moč! še za navadne vozovlake nimamo vozov dovelj." — Res čudno je to ! mende 300 vozov za blago se vozi po železnici mej Ljubljano in Semeringam, in v Ljubljani jih ni, de bi ležeče blago prevzeli. Kakošna škoda za tergovstvo, za voznike ki morajo v Ljubljani zastati, kakošna tudi za opravništvo železnice! Sodimo de vzrok teh napak je deloma pre malo število nalož-nikov v Ljubljanskim kolodvoru, deloma nemarnost in lenoba, ktere pri uradih skor cele železnice skoz Krajnsko in Štajersko vladate. — Nadjamo se, de bo ministerstvo tergovstva na prošnjo Ljubljanskih tergovcov njemu izročeno, to reč dobro poravnalo. —
Včerajšni list naše „Laibacher Zeitung" razglasi prošnjo mestniga poglavarja na prebivavce, de bi v prid veliciga števila vojaških bolnikov miloserčno pripomogli. Res potrebno je, de se mesto vsmili od deržave zapušenih njenih služabnikov, in upati je, de bo veliko došlo v roke dobrovoljnih nabiravcov: gosp. J. Stare, Dr. Rudolf, Ignaci Bernbacher in mestne gosposke.
Gospodu profesorju Eliju Rebiču so nj. ces. veličanstvo podarili veliko zlato svetinjo za imenitne njegove zasluge. Izročila se bo svetinja gosp. Rebiču prihodno nedeljo, 23. dan t. m. ob enajstih do poldne s spodobno slovesnostjo.
8. in 12. dan t. m. so na Dunaju sledeči novi politiški uradniki za Koroško in Krajnsko postavljeni bili:
I.	Za Koroško. Cesarjev namestnik (poglavar dežele) Janez baron Schloissnigg, dosedajni guberialni svetovavec in začasni poglavar Koroške; svetovavec namestnika: Frančišek žlahtni Blumfeld, dosedajni okrožni poglavar v Belaku. Dalje pri namestniku: Okrožni svetovavec l.ga reda, pervi okrožni komisar Jakob Frohlich; okrožni svetovavec 2.ga reda, gubernialni tajnik Kajetan baron Jurič; namestnika koncepist l.ga reda, gubern. koncipist Reinhold Buzzi vitez; namestnika kon cipista 2.ga reda, gub. koncipist Henrik Moro in konceptni praktikant kamerprokurature Dr Anton Schdppl; namestnika tajnik, okrožni tajnik Kari Ubl.
Pri okrajnih poglavarstvih: Okrajni poglavarji l.ga reda: Pervi okrožni komisar Bo-štijan Samic, drugi okrožni komisar Eduard Fischer, žlahtni Wildensee, 3ti okrožni komisar Anton Desimon vitez.
Okrajni poglavarji 2.ga reda: 3ti okrožni komisar Kari Gold, vitez; 3ti okrožni komi sar Janez Fischer; magistratni svetovavec Aleksander Herrmann in okrajni komisar Peter Kanič.
Okrajni (kantonski) komisari ga reda 3ti okrožni komisar Vincenc Fradenegg, vitez; gubern. koncipist Frančišek Šluga; gub koncipist Bogoljub žlahtni Treuenfeld; ka-meralni komisar Jožef Fraenzl; okrajni komisar Julij žlahtni Webenau; okrajni komisar Chistaii linama: konc. nraktikant kamerprokurature Dr. August baron Aichelburg;
sindik Jožef Pucher.
Okrajni komisari 2 ga reda:
Okrajni komisar Simon Schijfermiiller;
„ „ Jožef Gregorič;
„ „ Vilhelm Klander;
„ „ Jožef Rossmann;
„ „ Alois Homann;
„ „ Anton žlahtni Zenegger; ministerialni konc. praktikant Eduard Lušin; okrožni konc. praktikant Viktor Raab; kameralui konc. prakt. Jožef Hierldnder;
„ ,, „ Anton Haan; okrajni aktuar Kari baron Aichelburg;
„ „ Korl žlahtni Negroni.
Konceptna adjunkta l.ga reda:
Konc. praktikant kamerprokurature Leo polil Wenger, in stanovski konc. prakt. Janez baron Šluga.
II.	Za Krajnsko. Namestnik: Gustav grof Chorinskg, dosedajni deželni poglavar Austrije pod Anizo; namestnika svetovavec Andrej grof Hohemvarth, dvorni svetovavec in pod-predsednik v Ljubljani.
Na dalje pri namestniku: okrožni svetovavec l.ga reda, gubernialni svetovavec Friderik Kreizberg, vitez; okrožni svetovavec 2.ga reda, gubernialni tajnik Korl Raab. Namestnika koncipist l.ga reda, gubernialni konc. praktikant Janez Roth; namestnika koncipist 2.ga reda, drugi okrožni komisar Anton La-schan, in gubern. konc. prakt. Jožef l)oxat; namestnika tajnik, gubern. vodja vložniga protokola Janez Pradatsch.
Pri okrajnih poglavarstvih: Okrajni poglavarji l.ga reda: Okrožni poglavar Ludvik baron Mac Neven; gubernialni tajnik Tomaž Pauker; Ivi okrožni komisar Tomaž Glan-tschnig; 2gi okrožni komisar Frančišek Mor-dax.
Okrajni poglavarji 2.ga reda: 2gi okrožni komisar Jožef žlahtni Schhvitzhojfen; neredni gubern. tajnik Viktor baron Schmidburg; Sli okrožni komisar Korl žlahtni Pavič;
„ „ „ Henrik Vesel;
okrajni komisar Janez Pajk; „ „ Janez Derbič. Okrajni komisari 1 .ga reda : 2gi okrožni komisar Vilhelm Laschan; n „	„ Vilhelm Jettmar;
gubern. koncipist Alois Czik; mestni poglavar Janez Guttmann; okrajni komisar Emanuel Matavšek; okrajni komisar Jožef Paeuer; ministerialni konc. prakt. Janez Zach; gubern. konc. prakt. Vilhelm žlahtni Roeder; neredni okrožni komisar Hugo grof Thurn; okrajni aktuar Janez Rus.
Okrajni komisar 2.ga reda: Kameralni iomisar Anton Iirenn; okrajna komisarja Jožef Brunner in Alojzi Mulleg; gubernialni konc. prakt. Janez Recher;
v	n „ Martin Tribuzzi;
v	„ „ Viktor Huber;
n	„ „ Korlgr. Hohemvarth;
„	„ „ Aleks. Strangfeld;
neredni okrožni komisar Hiacint grof Thurn; in okrajni aktuari: Janez Zupane, Anton Per-ko, Frančišek Šuler, Anton Ogrinc, Jožef Logar in Janez Elsner.
Celovec 14. Decembra 1849. Vender vender jednokrat so se zdramili naši mestjani , in jeli postupati, kakor se ustavnim der-žavlanom spodobi! Nekteri mestjani v 148 listu „Celovčanke" tirjajo, da naj mestni odbor svoja opravlenja javno v novinab oznani, kakor se po drugih bližnih l^ronovinah godi. Veliko je deržavlanov, pravijo ovi mestjani, kteri nčmajo časa ali priložnosti pri sejah mest-noga odbora pričijočim biti, kterim pa vender zlo na sercu leži zvedeti, kaj mestni povere niki govore, i delaju, kako mestni odbor gleda i skerbi za mestne potrebe, i mestno blagost. Naj se toraj ravnanje i opravlenje mestnoga odbora po novinab javno na znanje da, cel svet vidi in čita, prevdari in sodi.
tovo j pravijo dalej ,
da
— Go-
se bo v mestnem odboru marsTR"aj spremenilo; uai noj« izstopili, se bojo morali voliti. Le samo iz javnoga opravlenja pa zamore srenja gospode poznati in razsoditi, kteri se za njenje pravice, in za njenjo srečo in blagost potegujejo in trude kteri so tudi zanaprej njenjega poverenja in zavupanja vredni. Večkrat kak poverenik kaj prav dobroga in koristnoga ponudi in sproži; naj svet njegovo slavno ime sliši in zve, če ravno svojo ponudbo ne more dognati, če ravno se njegov ludomili naklep podere. Kdor vselej in povsod po vesti in pravici ravna, tomu se javnosti ni treba bati: »zakaj kdor dela resnico, pride k luči, da se razodenejo njegove dela, ker so v Bogu storjene." Potem sklenejo: Upamo in pričakujemo, da se našemu poželenju nobeden odbornik ne bo proti-vil; resnica in pravica vselej, če ravno pozdaj, slednič vender zmaga. —
Pri zadnej seji mestnoga odbora je blo sklenjeno, od novega leta vse svoje opravlenje po novinab javno na znanje dati. Nekteri 4 odborniki, med njimi Dr. Bulic, ki se pri vsakej priložnosti za blagor našega mesta in naše dežele, in za ustavne pravice možko in krepko poteguje, so scer predložili, da naj se že od sada ustavna in občnoželena pot javnosti nastopi; pa njih beseda ni obveljala. Vender ovhn štirim odbornikam iz serca kličemo : slava in hvala!
Slovenija je tudi že pred nekimi mesci slavni Ljubljanski odbor na potrebno in postavno javnost opomnila; pa nikolj ni besedice prinesla od Ljubljanskoga odbora ; njenjin glas je blizo ostal vpijočega v puščavi. Dobro je, da naš mestni odbor neina tak terda ušesa, in se brez odloga ravna po občnom mnenju. — Že večkrat je blo v Sloveniji dokazano, da je bil za naše drage Slovence tuji nemški jezik v pisarnicah hud in težek jarm. Dobivali so oni vsa pisma, ki zadenejo naj važnejše in naj svetejše reči, v nemškim jeziku, in jih nosili od Poncia doPilatuža, da jih naj prebere in tolmači; prav ali narobe, je gospoda uradnika malo skerbelo. Alj vse to še ni naj-
veča škoda; mnogokrat je nemški uradnik — upamo, da vselej iz nevednosti — drugači napisal, kakor so slovenske strani (Partheien) mislile in želele ; in sovražtva, pravde in zgube so ondot izvirale. Čujte ! živ in nov dokaz. Četertik, to je 13. lega mesca je me neki grajšak (Grundherrr) v Celovcu na svojo jizbo povabil; najdem tamej staro ženkico, ktera vsa v solzah in za skozjibog prosi, da naj jej pomagam. Najprej zbaram, da je iz Pod-kernosa (Gurnitz) in da kar trohice nemško ne zna in ne zastopi; dalej prašam, kaj se jej prigodilo? „GIejte, ljubi moj oče! ni dolgo, kar sem jaz stara, slepa sirota svojemu sinu pohištvo izročila; tole je najna pogodba, alj kaj, vse je drugači napisano, kakor sem jaz tela in govorila, jaz moram sada na svoje stare dni svojo lastno hišo zapustiti in se po tujih kotih valati; prosim, lepo prosim, pomagajte, alj kej morete." Prašam jo na tenko, koliko si je za se prideržala; potem či-tam pogodni list, in res najdem, da je vse drugači napisano.
Sam Bog je siroti v stanu pomagati; morebiti da dolga in draga pravda to krivico poravna? Težko bi se bla ova strašna krivica prigodila, če bi bil gosp. sodnik slovensko znal, pogodbo po slovensko napisal, in potem ženkici prebral. Kdo je sada tako nesramen, nevsmilen in krivičen še dalej terditi, da v slovenskih uradih ne treba slavensko-ga jezika? da je vse to nesramna gerda laž nekterih prenapetih prekucnežev, da so Slovenci zavolj nemškoga jezika mnogo škode in krivice terpeli? Hvalo Bogu in svetlomu caru, da zanaprej ovi težki jarm ne bo več žulil in tlačil naše mile Slovence; že imamo deržavni zakonik v slovenskom jeziku; po tem slovenskom tekstu se bojo uradna pisma so-stavlala, po tom se bojo Slovenci sudili, na ti slovenski tekst se bojo morali advokati pri
rečin, hi r Jcraarucm« zakoniku zapopadene
ukaze zadevajo, pri Slovencih pozivati itd. s kratkim: pri slovenskih uradih bo vse, vse po slovensko. To je naravno, pravično, in tudi svečano zagotovleno; naj gg. uradniki vse žile napenjajo, naj gg. komisarji še tako ka-čno in lažnjivouBeč svoje „Berichte", „Ein-begleitunge" itd. pošiljajo; uradni jezik bo pri Slovencih vender Ie slovenski! Cesar je to
obljubil: „carska ne
poriče";
Slovenci od svo-„če biti, naj bi
jih pravic ne bojo odstopili; se moralo s terte zviti." —
Tudi pri nas — v vojaškej bolnišnici — Ičgar (Tvphus) hudo mori; sliši se, da 2—3 vojaki na den vmerjejo. Naj več jih vmerje od našega bataliona, ki je na Ogerskom bil; tudi honvedi bolehjejo. 6—7 sto je bolnikov v bolnišnici, ktera je že nekaj časa zaperta; v mestu je pa, bodi Bogu hvala, še vse lepo zdravo.	Svečan.
Hervaska in serbska dežela.
Od pešnega »nadvojvoda Leopolda" beremo v „Soldatenfreundu" sledeče:
„Gorečo sim upal, da bode kak umeten pisavec vse hvale vredno obnašanje 53. c. k. pešnega polka naznanil, in zaslugam vredno krono daroval; ker se pa to, kolikor je nam znano od nobene strani ni zgodilo, podam jez ta listek v nabero Ivlioni, da ne ostane pozabljeno v razvalinah nekdajnosti, kar zasluži se vedno v svitlobi juvela blišati.
Mesca maja v letu 1848 je bil tretji ba-talion tega polka, ki je nabran iz Horvatov, Slavoncev in Sremcev v Oseku za posadko. Ogersko, prekucijo pripravljajoče ministerstvo je na terdnjavo in na nje pokrajne svoje oči obernilo — imela bi se bila v prekucijske valove potegniti, v službo Madjarov. Al zvesti polk je zapeljivcem in podkupovavcem svoje uho zatisnil.
Bil je močen naval proti madjarskim zvijačam, Osek v madjarsko oblast pripraviti. 18. maja je bil nenadama od tačasnega sla-vonsko-sremskega ga višjevojaškega poveljstva

na pot v Buda-Pest poklican, kamor je tudi 22. dan tistega mesca na parobrodih prišel.
Ko je bil višjemu zapovedništvu predpostavljen je na vprašanje; kak duh da med polkom vlada, grof major Degenfeld-Šomburg brez straha odgovoril, da s Hervati derži, ki se za obstoj Austrije in cesarski prestol poganjajo. Vodji so takemu odgovoru prav dali.
Med tem je pa tudi iz Temišvara pervi batalion tega polka v Beko poklican bil, al na poti je imel dosti opraviti ustaje deželanov vničiti in bil je potem v Budapest poklican. To je bila naredba, ki kratko malo hudobnih namenov madjarskega ministerstva ni podpe-rala in nadušje obeh batalionov, ki sta bila zdaj združena, še povzdignila. Pa tudi dobro je bilo to stanje v sredi drugač mislečega sveta. Od cesarskega ministerstva zapušena bataliona, popolnama sama sebi pripušena, sta zadela na tako hude in teške ovirke, ka-koršne le osoda kakemu polku naložiti zamore; al toliko čistejše v kolikor večih zadevah so bili, se je tudi njih čast zasvetila. Že so mislili, da jim bo enako drugim polkom zapovedano na ogersko ustavo priseči.
Vse je bilo napeto. Manj ko 19 —12 vojakov skupej ni nikdar iz kosarne šlo. Clo v pivnicah in na cesti se niso prestrašili slovanskih pesem peti, in „Živio Jelačič" se jc razlegalo v tistem mestu, v kterem bi se bila imela vsaka druga narodnost z madjarsko zine šati. To stanovitno, neboječe zaderžanje tega polka je bilo brez dvombe, ktero jim je clo pri sovražnikih spoštovanje pridobilo, in jih varvalo, da niso bili od napetih Madjarov z orožjem napadeni. Takega polka se je vsak vgibal kakor ognja, in samo novine so proti
se je temu polku
v kterih
njim vpile, novine „rusko" ime dalo.
Proti koncu mesca maja je res zapoved prišla od ministerstva, da mora cela posadka v Budapeštu na ogersko ustavo priseči. Še so bile takrat na Ogerskem skrivne vravnave s plajšem postavnosti ogernjene; le malokdo je še spoznal, kaj da prav za prav pod njimi tiči in kaj da se zamore spod njega v prihodnje roditi.
Častniki imenovanega polka so se zdaj posvetovali, kako se jim je zaderžati. Sklenili so se temu povelju ne podvreči. Dolge ure so jih predpostavljeni v to silili, pa vse zastonj. Vpričo vodjev se je glasovalo, in iz ust naj pred vprašanega naj mlajšega častnika je donelo »Nikdar!" — in »Nikdar!" — „Nikdar" je skor vsak drug odgovoril. Potem pristavi grof Degenfeld: „Gospodje, kar smo ustno sklenili, hočemo tudi pismeno ponoviti in ogerskeniu ministerstvu predložiti." In to se je tudi tako zgodilo. Že tisti dan se je puntarskemu ministerstvu ta sklep predložil in zraven zagotovljenje zvestobe in vdanosti do cesarskega prestola. Torej sta bila oba bataliona v Komorn odpeljana. V tej lerdnjavi so bili skor en mesec v miru. V tem času so si tako spoštovanje tamošnih prebivavcev pridobili , da je en gradjan ogerskega naroda v neki gostivnici vpričo mnogo častnikov in pri vatnih oseb rekel: ..Živi Jelačič, ki svojemu narodu dolžnosti, ljubezen do domovine in po-štovanje do postav tako živo v serce vtisniti zna!"
Al ogersko ministerstvo je zapovedalo, da mora komarnska posadka na ustavo priseči 29. junia je bilo to povelje naznanjeno, in temu naznanilu je bil prisiljen rokopis cesarja Ferdinanda pridjan, v kterem je bilo zapovedano , da imajo vse ogerske armade na oger-
in prijatli bi jih mogli zavreči, ako bi svojo domovino na tako nesramno vižo zatajili; ako se hoče njih zvestoba skusiti, naj jih na laška bojna polja pošlejo." Ko jim je bil v prepričanje cesarjev rokopis pokazan, so odgovorili, da se tudi banknoti znajdejo; ki so mnogo let za pristne spoznani bili, na zadnje se je pa vonder zvedlo, da so ponarejeni — tudi cesarski podpis je morebiti nepristen: tedaj se morajo k cesarju v Inšbruck poslanci podati, da bi se s tem prepričali. Po tem takem se jim je zlo žugalo, pa tudi žuganje jih ni premaknilo. Stotnikom je bilo zapovedano pismeno naznanilo izročiti, da se temu povelju ne vdajo: Slovesni dan prisege, na kterega so bile po zapovedi ministerstva vsi civilni imenitniki povabljeni, je bil toraj od poveljnika terdnjave za negotov čas odločen, ki se je moral bolan narediti, da je zamogel to storiti.
Ogerski punt se še ni do zdaj tako vter-dil, da bi bili zamogli in si upali, njih namenom protiven polk z silo v svojo armado potisniti. Tedaj je ogersko ministerstvo brez vednosti dunajskega ministerstva obema ba-talionoma povelje poslalo, Komarno zapustiti in se v Beč podati.
Z neskončnim veseljem je stopil krasni polk v parobrode, ki so ga v kratki dobi v Beč pripeljali, in to veselje je bilo še pomnoženo, ko je polk nenadama v Beč prišel, in od tod se hitro na laško napotil. Kervava bitva pri Novari priča, da so vedli komu so se v Budapeštu in Komarnu zoperstavili, da zvestoba do vladarja, vdanost domovini, spoštovanje večne pravice je bilo, za kar so se poganjali, da stara hrabrost Horvatov, Sla voncev in Sremcev vedno nove mladike poganja. V vojaškej zapovedi je bilo očitno za deržanje tega polka pohvaljeno.
O kratki dobi je torej polk bojeval teški ioj kreposti, duha in moči -r- in povsod slavno zmagal. Pridobil si je pravico, da ga cesar in njegova domovina časti in mu hvaležnost skaže, da se mu zgodovina čudi in ga na dostojno stopnjo postavi. Ponosno bo še v poznih letih marsikter oče na Hervaškem, Slavonskem in Sremskem svoje sinove spodbadal in jim kazal na 53. polk.
Novo izvoljen škof djakovaški, g. Stross-majer je 2000 gold. podpisal k denarnici za ranjene vojšake, po banu Jelačiču imenovani.
Staroverska duhovščina Karlovske škofije je podala banskimu svetovavstvu prošnjo na Cesarja zastran poboljšanja svojih dohodkov, k podpori. Kir je pa prošnja nemško pisana bila, je bansko svetovavstvo jo duhovščini nazaj poslalo, s tem, de nemško spisano prošnjo zdaj toliko manj Cesarju predložili zamore, kir ^e ravno godi o vpeljanju narod-niga jezika v vse urade domovine, in o pri-hranjenju pravila ravnopravnosti vsi narodnosti.
Dalmacia.
V Zadru so 1. dan I. m. pričetik šol pobožno praznovali.
sko vstavo priseči, v djanju pokazala.
Tu se je prava zvestoba Prisega je bila enoglasno
zaveržena. „Niso mogli priseči" — tako so govorili — ker bi se scer zoper svojega cesarja in vladarja in zoper svojo domovino vojsko vati morali; cesarju so že popred prisegli in tej prisegi bodo do zadne kaple kervi zvesti ostali; nove prisege ni potreba, staro ponoviti so vsako uro pripravljeni; brati, rodovine
hodno se postave in ukazi nimajo v vsih jezikih cesarstva na enkrat razglasovati, kir s tem je preveč zamude, ampak za tisto deželo, za ktero je berzo razglašenje potrebno, naj se ukaz samo v jeziku tiste dežele koj razglasi , v druzih jezikih pa naj pozneje sledi v zakoniku.
Minister denarstva je z narodno banko na Dunaju zastran poplačevanja dolga deržave tako pogodbo sklenil: Stari dolg 138,400,000 goldinarjev srebra, in drugi 2,900,000 goldinarjev sr. tukaj ne omeni, kir sta že v druzih pogodbah vredjena. (Vidi se iz tega, de deržava je banki skupej 228,200,000 gold. dolžna.) Ostank dolga, 96,948,768 gold. 28 kr. plačati, je odločenih 60,000,000 gld. vnovič najetih po 4% percentov, in 24,000,000 sardinskiga vojskiniga odškodovanja; zastran zadnih 12,948,768 gold. se bo posebno pogodilo. Vojskiniga odškodovanja bo vlada vselej dva tretina vsakiga oddelka na eno pot plačaniga, banki oddala, in zadni pot ji plačala celi znesik ali v denarju ali pa v menil-skih listih.
Ukaz ministra notrajnih oprav 13. t. m. veli, de vsi politiški uradniki koncepta zvu-naj Ogerskiga in Laškiga, od 15. t. m. naprej zamorejo v ktero kronovino kolj v službo prestavljeni biti, in de odškodovanja za preselitev ne dobe. Prestavljenju so tudi mani-pulanti pri politiških uradih podverženi, tode tem je odločeno 20 od sto gold. za selitev, izjeti so iz prestavnosti tisti ki zadobe službo pri novo vredjenih uradih, in ki so začasno ali za vselej v stanu počitka.
Osservatore dalm. naznani, de je vlada sklenila, mornarske šole napraviti v Zadru, Splitu, Dobrovniku in Kotam. Želimo, de bi se slovenska mladež tam v domačim jezil podučevala, za kar bi imela posebna skerb biti gosp. ministra javniga uka.
Za Travnik in Mostar t. j. za Bosno, turško Hervaško in Hercegovino sla odločena dva austrijanska konsula.
Austrijanska dežela.
Dunaj. Pervi dan grudna t. l.je veljav nost zadobil novi ukaz ministra notrajnih oprav, kteri veli, de politiške urade (kresije, guber-nii itd. v pravdah med dozdajnimi grajšaki in podložnimi več soditi nimajo. Te pravde se morajo koj oddati sodnišem, razun če so sklenjene s opravki pri odvezi podložnih zemljiš, in torej k odboram za odvezo slišijo.
Deržavni zakonik naznani ukaz, de v pri-
Ceska in Moravska dežela.
Korl baron Mecsery dozdajni deželni poglavar na Češkim je postal cesarja namestnik v ti deželi po novi politiški uravnavi. P e-ter Zivna, Anton Halbhuber, Frančišek žlahtni Nagel in Dr. Korl Junek so namestnika svetovavci.
Za Moravsko je namestnik Leopold grof Lazanzky, in svetovavec Adolf Poche; za Siležko namestnik: Jožef vitez Kalchberg.
Galieia in Vladimiria.
Rusini ki imajo slavjansko bogočastenje , m s Rimam le s tem pogojam zedinjeni so, de se njim cerkveni red ne žali, so davnej že želeli, de bi se njihovim bogoslovcam bogoslovje v staro —slavjanskim jeziku učilo, kakor se je pod avstrijansko vlado nekaj časa že godilo po ukazu cesarja Jožefa II. Bogo-slovci rusino — latinski so pri narodu kakor mutci. Nedolgo se je rusinski metropolita oglasil zavolj tega sosebno pri vladi; tode ministerstvo uka je dogovorilo, de naj pri latinskimi! redu obstane, kir drugači bi bila cerkvena edinost v nevarnosti, in rimska katolška vera podana. — Kako de pred take nevarnosti — clo po spričevanju papežkih pisem — ni bilo, in je pri staroslavjanskimu bogača-stenju v druzih avstrijanskih deželah še dan današni ni?!
Iz Lvova. Oglas žive rusinske narodnosti! Učenci novih dveh licealnih oddelkov so s hrupam terjali od svojih učenikov, de naj se jim poduk v raznih predmetih ne po nemško, timuč po rusinsko daja. Nato je 17 učeneov bilo iz šol izgnanih, in 30 so jili iz verste kolegialnih štipendistov izbrisali, ter so šole za en mesec zaperli. 30 izbrisani so se potem k latinskimu nadškofu podali, in mu naznanili, de hočejo k latincam prestopiti. Zdaj ostane silni šum, zbere se liipama „rada ruska," v zboru govorijo mladenči iskreno od dolgo prenešeniga terpljenja naroda, med jeznim mermranjem vsih posebno govor izvolje-niga predsednika, nekiga Poljca, serca vžiga, kteri dokazuje, de so Rusini goljufani, de se jih jc vlada za svoje namene posluževala, zdaj pak jih zatira, de je bilo slabo za Ru-since od svojih bratov Poljcov se ločiti, in de je treba zdaj se terdno zvezati. — Kaj de bo iz tega, vedoželjni pričakujemo. —

3 C p' «s> i i t i « fc I
il e 1.
Tožba.
Znano do nebes ime, In po zemlji je sloveče, Poezije moje vse So za tvojo čast goreče.
Alj pesništva vonder vene*) Meni noče pripustiti, Ta hudobni kriv' Slovenc Ga le sebi če dobiti! —
Tudi jez sim dalječ znan, Več njih so me že hvalili, Ta kraj Save, uno stran Niso kriv'ga me dobili.
Pred Apolam tož'ta to Hči Slovenija in Slovenc; Alj Apolo prav' takti: »Sta preslaba še za vene!"
»Le se kavsajta ko psi Vsak za čast in pesmi svoje. Pojejo Slovenci vsi, Njim že tud' petelin poje"-
Fr. Blažič. (Pravi Slovenec.)
*) Kazavnik namest rodivnika po novim kopitu!
Jugoslovanske cvelllce.
(Nabral F. Cegnar.)
27. Serbske narodne pesmi.
(Konec.)
Clo nar manjše okotnosti razodenejo, kak junak daje Serb! Ako jezdi na boj, nagovori popred svojega konja po imenu (Lasta-vica, Šarac i. t. d.) mu obeta in našteva, kaj da mu bo dal, ako mu k zmagi pripomore. Ravno tako tudi svoj meč in drugo bojno orodje. Kako enako Homeru!
Zanimiven je tedaj serbski junak v boju, pa bi rekli, da še bolj mikavna je njegovo živlienie v doiaači družb?, posebno v oziru na ženski spol. Zena mu je popolnoma podložna. Še preden ji je osoda moža dala, ji že od očela ali brata popolnoma odvisna in mu v vsem podveržena. Iz zmage domu pridšemu možu ali bratu mora sestra ali žena konja deržati; prihodnega moža ne sme deklica sama zvoliti, še besedica ji ni pripuščena, in vonder mož ženo poštuje in ona njega, da se zares čuditi moramo. Kako sladke imena daja ^ubi svoji zvoljeni, kakor rudeča roža, le-skeča zvezda, zlata krona i. t d. Koga bi serbski mladeneč za svojo drago ne storil! kako visoko svojo zaročnico poštuje! Pa domovino vonder še bolj ljubi. Lazar se dvigne na Kosovo polje in clo Milice Carice ne po-rajta, ki jo toliko ceni! Nobenega ji v Kru-ševcu ne zapusti v varstvo in tolažbo, dokler si sama nesprosi enega služabnika, kega je pa serce tako močno v boj gnalo, de zbeži in samo zapusti. Žena ljubi moža cez vse, mu vesela vse stori, kar mu je drago in ljubo; nje udanost in odkritoserčnost do njega vse preseže. Torej se pa tudi med njima od nobene nezastopnosti ne čuje. To je pač srečno življenje, zlate ure, ki bi si jjfe marsikdo vošil.
Da so serbske narodne pesmi, kar vižo pisanja tiče, Homeru popolnoma enake, nikdo ne mora dvomiti. V kratkih besedah, še bolj pa v delih, je značaj osebe krasno vtisnen, lepih oblik in primerlejev ne manjka, krasnih popisov tudi v nevažnih pa z celotino vozko zvezanih rečeh je dovolj. Desiravno marsi-ktera junaška pesem ni cela, je vonder vsaka tako rekoč, lep, krasen, čverst, železen liv. Ako bi bile vse cele, bi bilo pred ko ne mogoče, jih v celotino zvezali.
Da serbske ženske pesmi dobro razumimo, moramo popred stan in okoljšine serbskih žen in deklic poznati. Dolžnosti žene do moža smo že omenidi.
Res da je serbska žena zlo omejena, pa ne enaka jetniku, tem več privajenemu tičkii, ki ga gospodar iz kletke vabi in mu sladčice daja. Tak tiček še prostosti ne želi.
V" ženski izbi čuje deklica od svojega brata mnogo junaških del slavnih junakov, in nje serce se čudenja dviguje, hrepeni takega junaka viditi, ga poznati in — njegova biti. Pa prazne, zastonj se njene želje. Serbska deklica ne sme svojih čutov razodeti, Tamošne šege velijo, da se ona možkih ogiba; nobena deklica si ne upa vpričo mladenča v tla po-
Tolažba.
(Sonet.)
Ko krokar čern pondadne zore čuje V zeleni lipi tiče žvergoleti, Si misli: »Tudi jez jo znam zapeti!" Ter pevski kljun široko razteguje.
In krok, krok! krokne — kroka — krokotuje, Ker v petju hoče krog in krog sloveti; Al nanj nobeden noče se ozreti, Krokot ostudni vsak le zaničuje:
Ker si pesniškega zasedel P rama, Ce hočeš piši: iga, uga, aga, Ti prosto je posnemati Odama.
Ne bo nam tekla grenka solzna sraga; Sej vonder ..Kletje pevca *)", „Tožba"
tvoja «)
Ne bo rodila smertnega pozoja!
Fr. Cegnar.
*) Glej 21. in 22. list »Pravega Slovenca", kjer je prekrasna Uhlandova pesem »des Sflngers Fluch" tako ostudno poslovenjena, da se Bogu vsmili! Pri priložnosti jo hočemo tudi mi posloveniti in v Sloveniji natisniti.
2
bešenih oči kviško povzdigniti; vdova umer-lega moža ne sme objokovati; kako slabo ime bi si še le deklica dobila, ko bi svojega ljubega objokovala!
Čudno pa je, da je pesniški značaj ženske včasih čisto nasproten njenemu življenju. Za izgled podamo sled«čo pesem:
Majka in deklica.
Šel mladeneč je skoz selo, Ni ga dala noč mi vidit, Mučno mi je, za umreti, Zovi, majka, ga pod streho: Zovi, majka, ga za Boga! — Pusti, hčerka, mi mladenča, V mestu je doma mladeneč, Treba je mladenču žganja, Treba njemu je večerje ln gradjanske mehke postlje. — Zovi, majka, ga pod streho, Zovi, majka , ga za Boga! Moje oči so mu žganje, Moje lice mu pogača, Ino b«Ii vrat mu sladkost; Rosna trava mu je pošilja; Vedro nebo pokrivalo Ino moja roka zglavje; Zovi, majka, ga pod streho, Zovi, majka, ga za Boga!
Brez dvombe bi samo petje take pesmice vsaki deklici veliko nečast storilo, clo srem-ski ali slavonski, akoravno so že tamošni prebivavci bolj izobraženi.
Serbska žena je zvesta, nepremakljiva v ljubezni, dobra gospodina, pridna in snažna. Kar pridnost tiče, se vsak tega lahko prepriča, ako se v kako sremsko vas poda. Mar-sikako ženo, marsikterega dekleta bo vidil po cesti iti, pa vsako z vezilom ali kakim drugim opravilom v roki; clo na polje ne gre, da bi med potjo ne delala. V hiši ni nikdar nobena ženska brez opravila, med tem ko možki večidel s pipo v ustih krog ognja ležijo. Vedno so lepo počesane in spletene, obleko imajo z mire j oprano, hiša je čedno pometena. Cvetlice neizrečeno ljubijo; priljudne in prijazne so tako, da se morajo vsakemu prikupiti; rahlo in milo serce jim je prirojeno. Kako milo tožijo svojo nesrečo, nas narodne pesmi dovolj podučijo. Tu in tam zagledamo v Sremu na pokopališčih kako deklico, ki svojegazgo-dej umerlega brata miluje: »Ah, zakaj si tako zgodej umeri? zakaj si me samo zapustil? Ah, moj ljubi, ti imaš eno sestro, zakaj si od nje šel? Saj sim te tako rada imela, sim nate čakala in ti noge umivala, sim ti mehko postijo pripravljala" i. t. d. Take tožbe večkrat morajo serce ganuti in pričajo rahločutnost Serbljanke. To se sieer nekterim smešno zdi, pa tim ljudem se po našem mnjenju zmožnost čutenja odreči mora.
Povernimo se tedaj k ženskim pesmim. Ne pojejo jih samo ženske, tudi ne govorijo samo od žensk. Imenujejo se le zato tako, ker so proti junaškim pesmim v enaki razmeri, kakor žena proti možu. Junaška pesem je krepka, občutki v njej zunajni svet zadevajo; ženska pesem pa je mila, polna notrajnih ob-čutkovr Pojejo se eno — ali dvoglasno, in
bolj poječega razveselijo kakor poslušavca, kar je v zadevi junaških pesem ravno narobe. V Sremu Rački in Ranatu se ne slišijo več ženske pesmi, ampak druge nove, ktere so omikani ljudje, učenci in drugi zložili. Pa te nove pesmi so tak revnega in pokvarjenega duha, da se Rogu usmili! ko nekteri tako raz-svitleni, da narodne pesmi popolnoma zaver-žejo, in se z svojimi, pri kterih mora čutnega človeka mraz tresli, bahajo in šopirijo.
Od kod pa pride, da Slovani v Sremu Rački in Slavonskem toliko krasnih pesem nimajo, kakor Boznijaki in Serbi. desiravno so enega in ravno tistega naroda? Krajija lega je temu gotovo velik vzrok. Serb, Boznijak, Černogorc med hribi živi, in planinar ima zmiraj več pesniškega duha kakor ravninar. To se že mora poterditi, ako Slavonijo z Sremom primerimo. V goratem Sremu se veliko več petja sliši kakor v Slavonskih močvirih. **) Irek je glavno stanje sremskih slepih pevcev; ondi se zbirajo in učijo, in od tod se razidejo na vse somnje in na vsako cerkveno slovesnost.
V	Slavonii tih slepih starčikov ni toliko, pa tudi toliko poslušavcev nimajo kakor v Sremu. Drugih vzrokov, kteri v teh krajih narodno pesništvo zaderžujo, nočem pretreso-vati, toliko pa je gotovo, da neka domišljena izobraženost je močen ovirk; že clo kmetiški deklici zalibože! glas tujiga kregulja bolj dopade kakor rahle melodije domačega slavca. Nekteri serbski pisači k temu mnogo pripomorejo, ki vsako besedo prikolnejo, ako je zgodovina popolnoma ne opraviči. 0, vbogi pisači, pojte rakom žvižgat, ne pa žlahten narod pokvarjat!
Hudičeva kupčija.
(Arabska pravlica.)
Eniga dne sreča naš gospod in zveličar hudiča, ktir je ravno štir z blagam teško otovorjene osle naganjal.
Kako? ti si kupec postal, vpraša naš mojster gerdiga.
De gospod, ta odgovori, in komaj zamo-rem vsi m s svojim blagam vstreči.
In sčim barantaš ga Jezus vpraša.
Gospod, dobra kupčija, poglejte moje blago. Pervi čveterih osličev in scer nar moc-neji, ktiriga sim za terde tolarje v Sirii kupil je ves s krivicami obložen, in kdo jih bo nek kupil? — kralji. —
Drugi je obložen z nevošljivostjo in kdo jo kupuje? Modrijani. Tretji oslič je obložen s tatvinami, in kdo jih kupuje? kupci. Četerti je obložen z nezvestobo in z zvijačami, zraven pa je v tovoru zapeljivost in druge strasti. In kdo to blago kupuje? Ženske.
Hudobnež bodi preklet, mu naš izveličar na to odgovori.
Kaj je meni mar, če le svoj dobiček imam, je Satanas odgovoril in svoje osliče nagnal.
Drugo jutro, ko je naš gospod spet na taistim mestu molil, zasliši preklinjanje oslarja, ktiriga štirje osliči pre teško otovorjeni, so komaj naprej lezli.
Gospod Satanasa spozna, in mu reče: Hvala Bogu, da nič nisi prodal.
Gospod , mu ta odgovori, komaj eno uro potem, ko ste me zapustili, je bilo vse moje blago spečano, le za voljo plačanja sim imel sitnosti. Kralj je vkazal svojimu denarničarju meni gotove dnarje plačat, ali ta me je hotel goljufat; modrijani so plačanje odlašali, rekoč da so revčki, kupci so me latvine obdolžili, pa jest sim jih tud dobro ograjal, le ženske so mi do venarja plačale.
In vunder vidim, reče Jezus, da so tvoji tovori še napolnjeni. — Pač, mu Satanas, odgovori, so napolnjeni pa z dnarjem, s ktirim si hočem zdaj sodnike podkupit.
Zlati izreki.
Nek Nemec takole piše:
V	moji hiši ste dve skrivni stopalnici. Ko sim ne davno v mislih zamaknen po enih kviško stopal, bi bil kmalo znak padel, in scer zlo nevarno. Ko to nekoliko pomislim. sim naj-del: da, kdor hoče po stopalnicali kviško hoditi, mora vedno lierbet lepo pripogvati, ako hoče, da nazaj ne pade; kdor pa po stopalnicali navzdol gre, mora svojo glavo ošabno kviško deržati, da na obraz ne pade. S sto-palnicami v domačem in duhovnem življenju je ravno taka.
*) Tudi na Krajnskem smo tega živo pri-
pričani.	Pisavec.