Sem slovenskega naroda sin
Tomaž Domicelj - le težko bi našli na Slovenskem koga, ki se dlje in iz leta v leto uspešneje uveljavlja v rock, pop, popevkarskem ali kakor-koli to že imenujemo, glasbe-nem prostoru. Težko bi tudi našli bolj zabavnega človeka na odru, bolj predrznega, bolj duhovitega, bolj raznolikega, z več kitarami in efekti in tako naprej. Iz skromnih začetkov splošno slovenske in tudi svo-je kariere v šestdesetih letih, je najprej kot član nekaterih pionirskih slovenskih rock skupin, kasneje kot kantav-tor, pa lahko tudi šansonjer, danes postal avtor vsega, kar se dogaja okoli njega - je av-tor glasbe in besedil, aranžer svojih skladb, izvajalec, sam miksa  svoje  posnetke,  sam
skrbi za to, da plošča izide; sam poskrbi za reklamo za koncerte, sam v glavnem tudi organizira turneje svoje po ož-ji in širši domovini. Ker dru-gače se nič nikamor ne pre-makne. Njegovi koncerti pa so vedno in povsod zaželeni. V marsičem je sam zabijal kli-ne v Himalajo, kot sam pravi o svoji glasbeni karieri. Rezul-tati tega dela so: dve veliki plošči, osem malih, kup na-grad na mnogih festivalih in seveda splošna priljubljenost po vsej Jugoslaviji, saj se nje-gove plošče tudi drugod, ne samo v Sloveniji dobro proda-jajo.
-  Kaj delaš trenutno?
-  Posnel sem malo ploščo pri   Kasetni   produkciji.   Na njem bosta skladbi »Novolet-
ni honorar« in »Maša«. S to zadnjo, ki je ljubezenska pe-smica, bom nastopil tudi na festivalu Vaš šlager sezone.
-  Na kaj misliš, ko ustvar-jaš za festivale?
-  Predvsem delam zase, za svoje veselje in za občinstvo. Kaj  mislijo razne žirije, me sploh ne zanima. Zato semtu-di tako daleč prišel.
-  Kaj pa velike plošče?
-  Ja, album »Letnik 48« se dobro prodaja, ne samo v Slo-veniji, ampak gre dobro tudi po vsej Jugoslaviji, (mislim, da prodam od vseh Sloven-cev, ki pojemo v slovenščini, v  Jugoslaviji  največ  plošč). Trenutno     pa     pripravljam skladbe za svoj tretji LP, ki ga bom   posnel   v  londonskem BBC studiu, ki je zgrajen po-sebej za akustično glasbo, mi-slim pa uporabiti več elek-tronskih    efektov    v    svoji glasbi.
-  Ali kaj nastopaš?
-  Letos sem imel največ na-stopov v vsej karieri in to po vsej Jugoslaviji. Sicer pa na-stopam v vsaki dvorani, ki sprejme več kot sto petdeset ljudi. Zunaj Slovenije nasto-pam po večjih glasbenih pri-reditvah, imam pa tudi samo-stojne koncerte po večjih me-stih - bil sem v Beogradu, Pančevu, Novem Sadu, Zre-njaninu, Zagrebu, Bjelovaru, na Reki, v Puli...
-  Poješ    pa    kar   v   slo-venščini...
-  Veš, kako je s tem. Malo me razumejo, malo jim razlo-žim, ker me ne, malo me po-znajo s plošč, malo je pa vse skupaj interesantno. Nastopal sem tudi že po Nemčiji, pa ni bilo problema zaradi tega. Saj je tudi Charles Aznavour v Ljubljani pel v francoščini, pa ljudi to, da ga niso razumeli, sploh ni motilo. Mislim, da je to predsodek. V bistvu podla komercialna poteza, ki je glas-benikom ne bi bilo treba dela-ti. Govorim o tem, da Sloven-ci snemajo v srbohrvaščini. Lani sem imel v Beogradu dvajset nastopov, v Ljubljani pa dva. Pa še vedno pojem v domačem jeziku.
-  Praviš torej, da ni prav, da nekateri zaradi večjega uspeha snemajo v srbohrva-ščini?
-  Sem    brezkompromisen človek. V slovenščini se naj-lepše izražam. Ne maram, da bi mi kdo moral popravljati besedila. Ko so še vsi peli v angleščini, sem jaz v sloven-ščino prevajal angleška bese-dila in pel v slovenščini. Avto-mat in Jamajka, oba sta bila hita v studiu B, v oddaji Veče uz radio... Pesem »Sem slo-venskega naroda sin« je na Reki neverjetno priljubljena. Veš kaj se mi čudno zdi, da me vsi sprašujejo, zakaj ne pojem v srbohrvaščini, name-sto da bi druge spraševali, za-kaj pojejo v srbohrvaščini.
-  Že od nekdaj velja med slovenskimi glasbeniki mne-nje, da slovenščina ni prime-ren jezik za tovrstno glasbo.
-  To govorijo tisti, ki slo-venščine   ne   znajo.   Koliko
plošč pa so prodali Septem-ber, pa Oko, pa drugi, ki so snemali v srbohrvaščini? »Dan ljubezfti« je bil velik hit, večji kot »Moja Dalmacija«. Sicer naj vsak dela, kakor ho-če. Ampak če kdo misli, da je bolje, če dela v hrvaščini, mi je pa žal zanj.
-  V čem, misliš, da je bi-stvo tvojega uspeha?
-  V tem, da še vedno zabi-jam kline v Himalajo. Ljudje se čudijo - najprej pravijo -saj nič ne zna, pa kaj je, ali je roker? Ali popevkar? Kantav-tor?  Potem dobim nagrado publike, pa še strokovne žiri-je. Koncerte v Hali Tivoli sva začela delati Borut Mišica in jaz. Upal sem si narediti kon-cert »Tomaž v živo« z gosti od vsepovsod,    ki    je    silovito uspel. Če ne bi, bi še danes dolgove plačeval. Potem so pa naredili koncert »Ljublja-na je zaspana«, ko so videli, daseda.                    D. Marolt