VEŠČA LiliNovy
Skoz pozni večer
zamolklo grozeče
grmi.
Oblaki so težke vreče,
nevidni tlačan jih vleče,
sopeč, da zrak valovi,
venomer
v isto smer.
Prepolne eo' skrito^ tleče,
pogubo noseče
snovi,
iki hipnoi belo in ostro zaplamti.
Nikjer
že več ni
zgoščeno rdeče
krvi
umorjenega dneva —.
O — tista beseda — — —!
Mrakoten, uročen mir
se razpreda,
turobno odeva
vrt.
Okvir
širokega okna je v noč odprt,
plahi plamenček sveče
na mizi med nama
trepeče,
vsa polna razgibanih senc je soba,
tegoba
se v stene zajeda —.
O — tista ena sama grozljiva beseda —-------!
Blisk —
in svet
je zagorel kot slama —
1106
a spet
je pritisk
kot težek, temoten prt
padel na vrt.
Grenkobna omama
prepaja ves kraj.
In zdaj
pritava,
priplava
iz temnega lirama
noči
tja, kjer slabotna svečava
med nama
se že onesvešča
in zmeraj spet zaživi,
črna, velika vešča.
Pošastno
se spreletava
okoli luči,
ki hlastno
kvišku dAti,
se krivi
in muči.
Veter napne zavese —
plamenček se strese
in sključi •—.
O — tista ena zlovešča, okrutna beseda-----------!
Modrikasti plamen
zadihne in zbegan pomigne,
se v lastno svetljavo' proseče zagleda,
a vešča
že švigne —
nad svetli trepei vseh preplašenih znamenj
se vzdigne —
na stenj se spusti — ga pritisne —
in lučka, ki zadnjič od groze in bede
nemočno zablisne,
ugasne'.
70*
1107
Tema se izlije iz srede neznansko žalostne, slepe, gluhe, brezglasne teme.
Končano je vse,
še bliski ne mečejo več svoje sreipe,
hudobno blede
svetlobe
v podze-msko temnobo sobe
in grom za gorami molči,
pogleda ni več ne besede,
ničesar več ni
in biti ne more,
do kraja
je svet podrt, razdejan.
Po hladnem slovesu zastrte zore
prihaja
iz mraka oblakov im slutenj
tuj in brezčuten
dan, —
1108