Knjiga Slovenska XIX. veku. Ivan Tomšič r. 4. dec. 1838 v Vinici mej Belokranjci na Dolenjskem, kjer je oee njegov Bernard bil učitelj, rodoljuben pisatelj neniski (Carniolia, Illvr. Bl., Laibach. Ztg.) in slovenski (Novice, Vedež, Solski Prijatel, Danica) z bratom E m a nvelom vred (Vid. Jezičnik XIX 1. 1881 str. 11—19). Prav tako sta po očetovem in stričevem vzgledu zgodej pisatelja postala sinova I v a n in L j u d e v i t, oba vrla učitelja. Janez je rad prebiral Prijatla in Danico, priljubil se A. Einspielerju, A. Zamejcu. kateri je z dr. J. Bleiweisoin nm pomogel, da je prišel v Ljubljano, kjer je izvršil svoje učenje 1. 1860, postal učitelj v Tržiču, od koder je 1. 1868 prišel za učitelja na tedanjo normalko, sedanjo c. kr. vadnico. Na tej deluje niarljivo in vspešno I v a n T o m š i c še sedaj, odbornik v Slov. Matici in drugih narodnih društvih, 1. 1883 poslavljon z zlatim križem za zasluge, okrajni šolski nadzornik, slovenski pisatelj, Vrtcu urednik. _Ivan Toinžic je vrl učitelj. iskren rodoljub in prijatelj slovenske mladine" (Tovariš 1. 1885 str. 59). Šolski Prijatel je priobčevati jel prve poskušnje mladega pisatelja, in to 1. 18 53 v teč. II.: Poboljšani sin (str. 243—256). J a n e z T o in š i č u č e n e c. Sirotek (Pesem). Redek vrač. Tri gredičice. Sirota (Pes.). Otroci! Po ledu dersati je nevarno (str. 416). L. 1854 ima Šolski Prijatelt. III: Mestjan in pošten sosed (str. 44). Zgubljoni sinek. Učenec iz šole grede (Pes.). Narodski običaji v Vinici na Dolenskein. Marija pomočnica (Pes.). Cesar Trajan in Jozve (Iz nemšk.). Plašen fantič. Cvetlica (Pes.). Zadovoljni Peter. Od Horvatske meje. Ne kradi. Učiti se je dobro. Dež. — V teni tečaju sta z očetom vred prikazala se oba sinova pisatelja, in to v istom (31.) listu: Izplačana šala (Bomard Tomšič), Šolski zvon (Janez) in Bratovska ljubozen (Ludvi.k). — Zgodnja Danica 1. 1854 str. 107: rMladeneč na poti ločitve* — na razpotju, kjer vabi ga seboj po gladki poti veselje (hudobija) na levo, po ozki pa tednost na desno . . ,,Mladeneč: Cednost! za teboj grem; podaj mi svojo roko, in polji nie v tempelj sreče in zveličanja, kjer bo ves moj trud poplačan !.. Tudi ti, ljuba ndadost, stojiš poprej ali pozneje , kakor 1 a mladenec, na poti ločitve svojiga življenja. Hočeš se za čednostjo ali hudobijo podati? Za čednostjo boš sreena, za hudobijo pa, oh! vekomaj nesrečna". Janez Toinšič, učenec. L. 1856 Danica str. 56: ,,Zdihlj(»ji k Marii" — pe.som v štirih kiticah, zložil Janez Tomšič, na pr.: O Maiija v zarji zlati. Hiti hiti pomagati! Oh! smo revni, smo grešili. Nismo vredni, de b' prosili; Vender mali usmil' se nas! itd. L. 1863 Učiteljski Tovarš: Nekoliko o nalogah. — ,,Potrebne in važne so naloge izvan šole; ali učitelj inora pozoren biti, da bodo tako vredjene, da tudi svoj nanien dosežejo . . . Pisal sem te verstice, ker sem se sam prepričal, kako malo pazijo nekteri učitelji na pismene izdelovanja svojih učencev" (str. 234). Ivan T. Tedaj je dopisoval tudi v ,,Torbico" jugoslavenske mladosti v Zagrebu. L. 18 65 Tovarš: PaJnik. 0 branji koristnih knjig (str. 106). Poštevanje do sto. Iz pod Ljubelja na Gorenskem. Dopis govori o učiteljih, ki najraji nič ne bero, ki premalo bero, ki niso vredni, da bi se zvali učitelji . . Brez branja ni nikakega znanja . . Dopisovavci so perva potreba, da časopis ni prazen; sestavki, ki učitelju njegov težaven posel polajšujejo, so najlepša in prirnerniša povesl učiteljskeinu stanu; in en sam letnik učiteljskega časopisa je gotovo veo vreden, nego vsi njegovi obrekovavci . . . Gotovo je, da dobro vravnane konierencije (učiteljski zbori) o svoji dobi tudi obrode dober, tečen sad itd. T. — ,,Tovarša veself, da sta njegova Vedež in Klatež še drugej —  in še celo pod Ljubeljein — zbudila dopisovavca, kteri bode radovednemu Vedežu sporočeval, kaj delajo učitelji na gorotanski meji. Prosimo kmali kaj! Vredn. — Iz pod Ljubelja — od Teržiške glavne šole (str. 187—204). Ljudska šola na nravni podlagi. Napisal Ivan Toinšič (str. 241— 246). Pašnik. 0 dobrem in vspešnem podduku (str. 296 — 7) . . . Naše šolstvo se ne bode na bolje obernilo, dokler ne bodo naši učitelji in pa duhovni gospodje, kterhn inora šola enako učiteljem pri sercu biti, bolj pridno, kakor do sedaj, pedagogične časopise in druge enake spise prebirali . . Zabadav se trudi naš verli Tovarš, zabadav donaša Schulbote razne ministerijalne ukaze in spodbudovanja k teonejemu podučevanju šolske niladine, ako jih nikdo ne bere, se nikdo po njih ne ravna, in ako so vsa navduševanja enacih spisov nekira gospodom le — bob v steno . . Veliko je tudi na tera, kakošna da je šolska soba, ki mora biti zerkalo lepega reda in snage, ktera se ne smeta pri podučevanji nikakor prezirati itd. (str. 319)". L. 1866 Tovarš : Zakaj ljudske učilnice ne zadostujejo svoji nalogi. Napisal Ivan Tonišič. Krivi so 1) starši, ako svojih otrok s šolo vred ne izrejujejo, ako niso prijateljsko združeni z učiteljera, kteremu so iztočili svoj naj dražji zaklad. 2) Krivi so slabi zgledi odraščenih, s kterimi se otroci že prav zgodaj družijo in znanijo. 3) Krivi so sem ter tje učitelji, ako je njih podučevanje poniankljivo in preraalo vterjono. 4) Največa opovira pa je podučevanje v ptujera jeziku v pervih dveh razredih, s kterim se mali otročiči berž v šolo prišedši že terpinčijo (str. 75) itd. — Svetinje (Pesem). — Poljedelstvo in kmetijstvo v ljudskih šolah (str. 165—170). Sonet (Nikol' mi sreče zvezda ni sijala). Od kdaj so ljudski učitelji. Poglavitna naloga ljudskih učiteljev (str. 380 — 383). — Slovenski Glasnik IX str. 302: Misli tuje in lastne — na pr.: Naše življenje je dnevnik. Piši samo dobro vanj in razveselil to bode vselej itd. — 1) Zlat i orehi s 1 o v e n s k i m 1 a d o s t i v s p o m i n. Spisal Ivan Tomšič, učitelj v Teržiču na Gorenskem. Pervi zvezek (z eno podobo). V Ljubljani. Nat. in zal. J. R. Milic. 1866. 16. 126. — ,,Dobro vedoč, koliko veselja Ti daje knjižica polna mladih, poducnih povestic, podal se sem tudi jaz na slovensko livado; nabiral sem nekoliko časa domače cvetice, in glej—najdem ,,zlate orehe", ktere hitro spletem v venec, ter Ti jih, preljuba slovenska niladost, podarn s serčno željo, da bi jili rada ogledovala, vsaj bode vse le k Tvojemu pridu in k Tvoji koristi. Ako se bodera tudi nadalje prepričal Tvojemarljivosti do branja, nabral jib bodem, če Bog da, še in vsako jesen Ti jih bom veselo prinesel. Kako bi bilo pač veselo, da imaš tudi Ti, mila slovenska mladost, knjižno zbirko, kakor jo imajo Tvoji sosedi — Nemci" (Vid. Tov. 240). L. 1867 Tovarš: Knjižnica ljudskega učitelja (str. 52 — 55). Sonet (Naj bil v ozidji tvojem bi, Ljubljanaj. Nestalnost (Pena je življenje naše, naglo mine, in ga ni itd.). Čertice o izreji (97). Izreja (str. 193 - 276). Mladost — radost. Pesem v treh razstavkih, na pr.: Kje časi ste, ko ve mladosti lela Vedrila ste otroško nieni čelo, Ko ptuja bila je skerbi mi četa, Zibalo v spanje me domače selo? Z Bogom, z Bogom, čas mladosti, Čas mladosti, čas radosti! itd. Slovenski Glasnik X. str. 30: Šaljivi napisi. Očctu Skopcu. Gizdalinu (120). Sveta Katarina. (Narodna: Stoji, stoji bel gradie, — Notri je en mlad kraljič; — Hujši je ko pesoglavec str. 328—9). Na primer bodi: I. S tujini tare si glavo jezikom, Revež! lastnega pa še ne zna! Vedel naj bi, da kot zajcu boben Publa tujščina se inu poda. II. Kar šola mu ni dala, in tud' modrice ne, Dajejo iuu krojači — kdo tega ne uine! ,,Primorski Ilirjan" 1. 1866 in ,,Primorec" 1. 1867 imata nekteri dopis njegov; posebej pa je prišla na svetlo knjižica: Poboljšani sosedje ali sadjereja v pogovorih za doniače ljudstvo. Spisal J. Tomšio, ucitelj v Teržiču. Izdala Družba sv. Mohora. V Celovcu 1867. 8. 55. Nat,. J. Blaznik v Ljubljani. L. 1868 Novice: Deklica bolj zvita nego car. Pripovedka (str. 12). Ivan Tomšic. Šest tednov na Duaaji, ali gospodarsko - kmetijska šola za učitelje (str. 355 — 433), kjer na koacu pravi: ,,To je površen popis osnove prve kmetijske šole za učitelje, iz kterega eastiti bralci lahko uvidijo, kaj in koliko se je učilo in kako je šola vredjena bila. Mislim, da mi bode vsak rad pritrdil, ako rečem, da je bila šola v obče tako osnovana, da si je Ijudski učitelj (ako jc le irnel dobro voljo in ljubav do kmetijskega znanja) tudi mnogo koristnih naukov iz nje lahko zajel. Kar se mene tiče, priobčiti hočern časoma, kakor sem že obljubil, vse važnejše mrvice, ki si je sein na tej šoli pridobil, a častiti bralci naj je presojujejo in to, kar je dobrega tudi na svoj lastni prid obračajo. Po tem potu mislim, da bodem tudi ustrezal želji sl. ministerstva, ktero za velike stroške, ki je je imelo pri tein sila težavnem podjetji, od nas učiteljev nič druzega ne zahteva, nego to, da nauke, ki se je snio na Dunaji pridobili, tudi med prosti narod kar najbolj mogoče razširjujemo". — Tovarš: Nekaj o potresih (8). Omika in podučevanje v jutrovih deželah. Književstvo hervaško: Atlas slikah k prirodopisu živinstva i bilinstva. Naravoslovni slikovani Abecedar s poučnimi stihovi. Slikovana početnica za pomnjivu dečicu. U Zagrebu (str. 61). Nravnost. Cvetice (154). L. 1869 Novice: 0 mokroti in močvirnosti zemljišč (83 — 92). — 3) ABC v podobah in besedi za otroke. Sestavil Ivan Tomšic. Zal. Giontini. V Ljubljani 1869. 8. 12. ,,Pri vsaki čerki imajo te bukvice primerno podobico in poleg tega kratek izrek, na pr. pri eerki n vidiš podobo angela, ki čuje nad otročičema in spodaj napis: ,,Angelu se priporoči, varoval te bo po noei" itd. (Tov. str. 384 1. 1868. Novic. 416). — Besednik: 0 gnojnej jarni ali gnojišču (7). Srenja pod lipo. Pogovor o kmetijstvu. Šest nedelj. Zupnik, župan, učitelj itd. (str. 18—189). — 4) P r i r o d o s 1 o v j e v p o d o b a h. Slovenskej raladini v poduk in zabavo posvetil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. normalki. V Ljubljani 1869. 4. Popis dodanih prirodoslovnih podob iz živalstva, rastlinstva in rudninstva str. 1—15. Slike str. 1—14. Zal. Giontini, tisk. Milic. (Tov. 337. Novic. 366; cf. Kako se Tomšičevo ,,Prirodoslovje v podobah" v naših ljudskih šolah z vspehom rabi? Tov. 1870 str. 286). — Tovarš: Novo leto. Pesera, zložil E. T., napev J. Tomšičev (Priloga k 1. 24). — 5) Navod, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soaeske z gozdom. Slovenskim soseskani in kmetom (nemški spisal Mavricij Scbeyer, bivši nadlogar), poslovenil Ivan Tonišid. Na svitlo dal deželni odbor kranjski. V Ljubljani 1869. 8. 43. Nat. J. Blaznik. — 6) N a z n a n i 1 a. Na svetlo dala c. k. kmetijska družba na Kranjskem. V Ljubljani 1869. 8. 120. Zv. I. Sloven. nemški. Nat. Blaznik. L. 1870. Zv. I. str. 167. Zv. II. str. 45. Dodatek str. 51. L. 1871. Zv. I. str. 47. Doklada str. 59 itd. Slovenil I. Tomšic. L. 1870 Besednik: Srenja pod lipo. Sedma — enajsta nedelja. Pogovor o kinetijstvu (str. 4—189). Ne prevzemi se pre- zgodaj (Sultan Oskan II). Iz malega naraste veliko — Kmetija tam veliko zda, kjer delo, pridnost je doma (127)! Cvetlice (150), o kterih pravi naposled: »Gotovo bi bilo žalostno in pusto, ako ne bilo drobnih ptičkov, ne veselega njihovega petja in žvrgolenja; ako ne bi bilo pridnih, marljivih bučelie in lepo pisanih metuljev. Se veliko bolj pusto in žalostno bi pa bilo, ako ne bi imeli raznobojnih cvetlic, brez kterih si ne rnoremo misliti zemlje, nad ktero bi imeli pravo dopadajenje". — 7) Poljedelstvo s posebnim ozirom na domace pridelke. Za prosto domače ljudstvo po najboljših skušnjah izurjenih poljedelcev spisal Ivan Tomšic, c. k. ucitelj na vzornej normalki. V Ljubljani 1870. 8. 107. Izdala in založila Družba sv. Mohora v Celovcu. Nat. J. Blaznik. — 8) Zemlja (Globus) slovenski sestavil I. Tomšič. — 9)Vošilna knjižica ali vošilni listi za novo leto, godove in rojstne dneve. Slovenski mladini v porabo spisal Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici. V Ljubljani 1870. 8. 46. Zal. Giontini. ,,Vsak učitelj, pa tudi vsak drug, kdor ima z mladino opraviti, že davno čuti potrebo take slovenske knjižice, ki nam jo je spisal g. I. Tomšič, gotovo eden izmed najmarljiviših in v pisanji najbolj spretnih učiteljev našili. Okoli 100 pisem nam za izgled podaja ta knjižica, različnim razmeram in različni starosti primerjenih. ,,Venček za vezilna darila", ki ga imamo že v 2. natisu, obsega le vošilne pesmice, Tomšičeva ,,Vošilna knjižica" pa, kakor naslov kaže, vošilna pisma v prosti besedi itd. (Novic 1871 str. 5).