335
Naši dopisi
Iz Rusije 7. okt. tj. — Magjari, želeči skočiti v naročje precartane Turčije, so tedaj prvi korak storili« O tem Magjarskem „vitežkem" činu je vse Rusko časopisje enakih misli. Citatelji „Novic" naj ne pričakujejo, da jim bom pretolmačil strašno kritiko tega ,,slavnega" Magjarskega dela v stilu Magjarskega in Dunajsko židovskega časopisja po Nemškem pregovoru: „Ka-kor v gozd kričiš, tako ti iz gozda odmeva/* Ves Ruski časnikarski žolč zarad Magjarske „legije" se je razlil po »Moskovskih Vedomostjah" 21. septembra (1. okt.) in je tak-le:
»Poslušajte! že tri dni govorč Dunajski telegrami o nekakem Magjarskem rožljanji na Rumunskem Sed-mograškem, češ, da ti „vitezi" mislijo napasti Rumunijo. Kakor se nam je vse to zdelo vesela norost, tako resno je to, kar nam današnji telegram trdi. Očividno je, da prav prilična plača, katero je prejel od sultana stari Magjarski puntar Klapka, je vnela v Magjarskih dušah novo navdušanje. Njega imenujejo podpihovavca k Sedmograški zaroti. Kakor je 1859. leta on osnoval ,,legijo** Magjarsko, da bi pomagal Italiji v vojski z Avstrijo; kakor je 1866. 1. on ponovil svojo „viteštvo", da bi z Magjarsko ,,legijo" pomagal Prusiji v vojski z Avstrijo, tako je tudi zdaj on zbiral v „legijo" Magjare, verne v službi ne svojemu vladarju, ampak Turškemu sultanu, da bi oropal Avstrijske arzenale na Sedmo-graškem in v zavezi z bašibuzuki razdjal Rumunijo. Magjari tedaj ne samo pijejo bratovščino z bašibuzuki, ampak lotili so se ž njimi tacega dela, katero se pri vseh narodih končuje z vislicami. Večina Dunajskih in Pestanskih časopisov po besedah Dunajskega telegrama imenuje  to  Magjarsko zaroto „neodpustljivo ne-
336
premisljenost". Dobro: „nepremisljenost"! Vendar poslušajte! ta ,,nepremišljenost" ima nekatere znamljive strani! Po besedah telegrama „začeli so Magjari snovati ta plan takrat, ko je bil Midhad-paša na Du-naji". Prav takrat, ko je bil M id ha t- p as a na Du-naji , so vsi turktfilski Dunajski časopisi in posebno „Tagblatt" delali velik hrup s svojimi telegrami, češ, da v Kumunskem delu Sedmograškega se je osnovala zarota, ki hoče s puntom odtrgati Sedmograško od Avstrije ; tam da so se obrazovali komiteti, ki nabirajo vojake v armado kneza Karola; tam da se skladajo zaloge vsacega orcžja; tam da se že pokazujejo šajke puotarjev. Šumeli so ti ,,zvesti" sinovi Avstrije o vsa-cih karbonarskih zarotah in vsacem državnem izdajstvu na Sedmograškem med Rumuni. Taka obrekovaDja so naredila toliko šuma in hrupa, da so res vznemirila Magjarsko vlado tako, da je velela po svojih agentih na Sedmograškem razpustiti vse ženske komitete, ki so se bili osnovali v prid Rumunskim in Ruskim ranjenim. A v senci tega Rumunskega „puntaa so gospodje Magjari snovali svojo „nepremišljeno'* zaroto.
Magjarska vlada je tirala pred sodnijo za državno izdajstvo Srbskega poslanca Miletica ter ga zaprla v ječo cel6 med preiskavo, češ, da Miletic je hotel z orožjem iz Magjarske zemlje pomagati Srbiji. Zanimivo bo slišati, bo li tako postopal g. Ti s za s svojimi ro-jaci, kateri so se zarotili z orožjem pomagati bašibu-zukom?
Natančna preiskava Magjarskega „mučka" bo važna tudi za to, da se pokaže, na koliko Anglija podpihuje puntarske elemente proti Rusiji. Se ni davno, kar so iz Berolina na drobno sporočali, po kakih potih in kotih siplje Arjglija svoje šterlinge zato, da bi spuntala našo Poljsko. Zdaj je Anglija obrnila svoje šterlinge v Magjarijo, od kodar naj bi se vzdignili Magjarski razbojniki na Rumunijo. Za Boga! ali se ne vojujemo z Anglijo?
Magjarska ,,legija'^ tedaj ni izbudila silno srdite jeze našega časopisja. Še manj jeze je vidno v občinstvu sploh; slišijo se celo govorice: „Škoda, škoda, da se ni posrečilo Magjarom tako dolgo skrivati svoj plan, dokler bi ne bili v orožji prestopili meje!" Ko bi kdo prašal: čemu še to? je li ni dovolj Turkov, katerih ne moremo ugnati? Odgovorili bi mu: Samih Turkov ne moremo, Turko-Magjaro-Angleže bi pa ugnali. Ni dvombe, da bi Rusija bila razvila svoje sile. Ne davno so ,,Moskovske Vedomosti" končale neki članek s sledečimi besedami: „Položenje naše ne stalo huže ot is-pijtanih neudač, i nam nečego opasatjse (= bati se) pomeh, jeslji toljko mi sami ne zahotim vreditj (škodovati) sebe. Ali šli na vojnu, kak na igrišče, i vot, nam toliko napomnili, čto vojna s kakim bi to ni bilo pro-tivnikom jest delo serjoznoje."
Pri nas ni, glede današnje vojske, nikakoršnih strank: ves narod tirja, da naj se vojska dokonča, da naj se doseže njeni cilj. To tirja Ruski narod ne z besedami, zakaj prepirov tukaj nikakoršnih biti ne more, ker nihče ne misli in ne govori o miru, dokler cilj vojske ne bo dosežen; to tirja Ruski narod v dejanji: vsi stanovi, mesta, graščaki in kmetje ene so misli, da je treba vlado podpirati ne samo po ukazu, ampak dobrovoljno, vsak del po svoji moči, da se cilj doseže. Nekatere kmečke soseske so cel6 začele skladati žito, druge moko ali ce!6 pešeni kruh za vojake. V Tuli se je zbralo okolo zemskega maršala kneza Obolenskega nekaj grajščakov ter pečejo v veliki fabriki „suharije" (nekake piškote) za armado ter jih sami pošiljajo armadi. Drugi grajščaki in trgovci ponujajo vladi provijant veliko cenejše, kakor ga ona zdaj nakupuje od judovskih podvzetnikov.   Kolikor
smo imeli dozdaj nesreče v vojski, vsa ali izvira od nemarnosti in neumnosti nekaterih načelnikov, ali je pa le na videz nesreča, ker odvrača resnično nesrečo. To bo vidno potem, ko bo vojska končana. V Rusiji se slišijo ostre besede le glede nekaterih oseb, ne pa glede hoda in vspehov vojske. Nikjer ni videti malodušja, nikjer ne slišati mrmranja, povsod polno prepričanje o konečnem polnem vspehu. Narod ima do vlade polno zaupanje. To najlepše potrjujejo kurzi državnih papirjev. Vsi fondi, odkar se je vojska začela , ne samo niso padli, ampak nekateri so se Jako v ceni povzdignili. Storubeijski loži, kakor je čitateljem ,,Novic" znano, 23. aprila, to je, poslednji dan pred napovedanjem vojske so bili po 167 rubijev, zdaj že nekaj mesecev stoje vedno okoli 208 rubijev, tedaj cena njihova presega dvojno nominalno ceno. Ban-kini bileti prve serije so po 95 rubijev (visi nikdar ni bil njihov kurz), treh poslednjih serij pa po 93 rubijev, le par tednov so bili padli na 92 rubijev , in to prav takrat, ko so turkofili najbolj šumeli o miru. Ko je naš vladni list spregovoril, da na sklep pri nas nikdo ne misli, dokler ne bo dosežen cilj vojske, so se ban-kini bileti naglo povzdignili. Vsi produkti, ne samo poljski, ampak tudi fabrični, celo sladkor, so bolji kup, kakor so bili pred vojsko. Edino zlato je draže; pol-imperijali so po 8 rubijev 5 kopeek. Zlato je p sko Čilo v ceni zato, ker vlada v vojski mora veliko plačevati v zlatu, ono gre tedaj iz dežele, posebno zato, ker po milosti turkoiilskih in židovskih birž zunaj Rusije so naši fondi v njihovih očeh v ceni padli — turkofili se z nami vojskujejo ne samo s peresi, ampak še posebno z denarjem.
O poslednji nabiri vojakov moram čitateljem „Nov.u se nekaj povedati. Izvzemši Besarabije je bila razpisana nabira vojakov po vsi Evropejski Rusiji, in sicer za zdaj 175.000 mož, s tem, da namesto onih, ki so po postavi v vojsko poklicani, smejo drugi vstopiti v vojno dobrovoljno. Vseh dobrovoljcev se je oglasilo vec, kakor je tirjal ukaz. Pa ker nekateri so biii premladi, drugi niso imeli k temu pravice kot bodoči rekruti, tretji pa komisijam se niso zdeli zadosti močni, nabralo se je dobrovoljnih vojakov okoli 90.000, med katerimi je mnogo uradnikov , grajščakov , kupcev in rokodelcev. Tedaj samo 85.000 je bilo sprejetih iz po postavi klicanih. Iz 175.000 nabranih vojakov so manjšo polovino obdržali pod orožjem, večo polovino so prec po rekrutbi spet razpustili domu, dokler jih ne bo treba.
Kdaj jih bo treba, ako ne zdaj? bo morda kdo vprašal. Najbrže takrat, kedar bo treba vse armade. Tukaj je še drugo vprašanje: Ce ima Rusija še take vojne sile doma, če narod sam sili v vojsko; zakaj se Rusija tako po beraški čuka sTurčijo, da jo vsi turkofili zasmehujejo ter štejejo za nesposobno k taki vojski? Zakaj— to ve sam Bog, mi grešni ljudje, ki niti z angelji nimamo občenja, ne moremo vedeti, in ko bi prav vedeli, ne hoteli bi turkofilom kratiti veselja, katero tako ne bo dolgo trajalo. Mi moremo govoriti le o tem, kar vidimo. V Aziji so bili naši polki že na pol poti iz Karsa v Erzerum; tam jih je sprejel Muktar-paša s silno armado pod tajnim poveljstvom Angleškega vojnega agenta Kambelia; umaknili so se za Kars in ustavili se pred mejo, čez katero ravno tisti Kambell že tri mesece ne more naprej. V B u 1-gariji, kjer so nas Turki pod poveljstvom tudi Angležev in Francozov tako pobili, da po turkofilskih sporočilih celo armade več nimamo,*} sedi naš car tudi že
*) Vsi Dunajski pisci-turkomani z začetka vojske do 15. sept. so se pokazali take viteze-junake, kakoršnih s časov Homerove   Trojanske   vojske   svet  ni  videl do
337
mesece prikovan k Bulgarski koči, kakor Prometej h Kavkazlii skali, in ne kliče na pomoč, da bi ga rešil v Moskovski Kremelj; ampak zida čez Rumunijo k Donavi dve železni cesti, ukazal je ce!6 te dni narediti železnih zimskih šotorov za celo armado ter jih do novembra postaviti v Podbalkanake doline; velel je popraviti vse ceste in pota v Bulgariji ter prolagati nove, kjer je treba in pa zidati železno cesto od Donave v Trnovo po takem planu, da jo bo mogoče prihodnje leto speljati čez Baikane.
V Gorici 14. okt. — Casništvo je težko breme; — to ve vsak vrednik, namreč pravi, ne „odgovorni" vrednik ali pa ,,gerente", kakor mu pravijo Italijani. Dopisniki so tudi — ali bi vsaj radi bili — kos vred-ništva , tedaj pomagajo tudi oni nositi breme trudapol-nega časoištva. Ce )e temu tako, kedo bi se jim čudil, da se včasih izmuznejo izpod jarma žurnalističnega. In tako mi Vi, gospod vrednik ,,Novic", gotovo niste zamerili, da sem si ukradel enmalo „ferij". *) — Ministri in druge visoke in mogočne glave — hodijo vsako leto v toplice, državnim zborom se vsako leto toliko dovoli, da se smejo oddahniti: zakaj ne bi se ravnal po njih tudi kak — tedniški dopisnik? In to tem več , če je uverjen , da se brez njega in njegovih dopisov svet prav dobro počuti, da lahko stoji ali se vrti, kakor prej. Ministrom in enakim velikašem sem se poprej primeril; to je prevelika predrznost; ostanimo pri žurnalistiki. Rimski ,,Fanfulla" je unidan, meseca avgusta, svojim čitateljem kar naravnost rekel: ,,Veste kaj? Naj piše, kedor hoče v tej suši in vročini, jez ne morem. Redar pride dež in se zrak ohladi, izide spet „Fanfulla"; od jutre naprej ga tedaj naročniki ne bodo dobivali — do dežja". Pa kaj bi „Fanfulia"-o navajal za zgled?! Nimamo li zgledov bliže? Sedem let je nosil nek Atiant na Primorskem zemeljsko krogljo, to je, vesoljno našo narodno politiko na hrbtu, sedmo leto pa je leto prazoično, leto počitka, kakor pri starih Izraelcih, tu mora delovanje nehati. Imenitno leto je letošnje sedmo leto po slavnem sedemdesetem in torej skrajni čas, da je nas Atlaat svojo butaro na druga ramena zavalil. **)   Počitek je potreben živini in
•
ifrasih dni. Srditi Ahilej — „Neue fr. Presse" s svojim1 ostrimi pereeije vdobil v 3 generalnih bitvah tri določne zmage ter nas je ubil 390.000; silnokričeči Diomed — „Extra-Blatt" je dobil 17 generalnih zmag ter nas ubil 380.000 mož; mali ali brzonogi Ojlejev sin, Ajant — „Neues Wiener Tagbl." je vdobil 19 generaloih zmag ter nas ubil 210.000 mož ; prekanjeni Odisej — „Deutcshe Zeitg." je določno zmagal v 7generalnih bitvah ter nas ubil 176.000 mož, in vrh nas še 5000 Rumunov; veliki Telamonov sin, Ajant — ,,Morgen Post" v nekoliko generalnih bitvah je poslal k Plutonu 140.000 duš; cei6 glasnokričeči Menelaj — „Tagespresse" je vdobil 2 generalni bitvi ter mnogo hrabrih odpravil k mračnim vodam Aheronta; modri Nestor — „Fremden-Blatt" je določno zmagal v eni generalni bitvi; in car narodov, Agamemnon — „Wiener Abendpost" je zmagal v eni generalni bitvi. Padlo nas je tedaj v 48 generalnih bit vah samo od vitežkib peres Dunajskih bašibuzukov čez 1 milijon in 300.000 mož. V koliko generalnih bitvah je določno zmagal in koliko sto tisoč nas je ubil renčeči kregaČ , Terzit — ,,Laib. Tagblatt" — ne vemo, kajti pisarije tega pritlikovca ne dohajajo do naših ušes, ker visoke gore nas ločijo in široke doline.
*) Cem bolj smo pogrešali Vas velecenjenega nam sode-lovalca, tem bolj smo veseli, Vas zopet pozdravljati na starem mestu in, kakor pismo kaže, prav dobre volje.            Vred.
**) Glej našo duševno prerojeno „Sočoa od 5. okt. t. 1.
Pis.
ljudem. Vse to sem povedal sebi v opravičbo, da sem se predrznil držati se zgleda viših in slavniših mož in začasno odložiti butaro (!) dopisniško. Toda — v tem, ko se — bode mislil kedo — se svojo dopisniško nalogo norčujem, čutim, da ,,butara" ni šala. Zdaj, ko zavračam pero v dopisniški kolovoz, sili se mi v spomin stari rek: „Ingenium ionga rubigine laesum — Torpet et est multo, quam fuit ante, minus". Godi se mi, kakor mehaničnemu učencu v šoli. Učitelj ga vpraša, učenec se sili, napenja, pa nič ne spravi iz ust. Da vsaj kaj spregovori, — izgovarja se rekoč: ,,Znam vse, sem se učil;   —  samo začeti ne morem;   prosim   pomagajte
mi!u    Tudi jez ne znam začeti......Pač,   pač,   že
gre, že gre! Kaj originalnega, kaj prav ingenioz-nega hočem najprej povedati, in to je: danes imamo lepo vreme! Hvala Bogu, da sem jo zadei in svetu pokazal, da mi um ni še ves zarujavel. Da je pa moja novica res ingeniozna, more potrditi vsakdo, če le pomisli, kako je bilo pri nas preteklo nedeljo in naslednje dni, ko je tulila naša „patria bora" — bi rekel „Isonzo". Ad vocem ,,Isonzo"! Včeraj je bil „Isonzo" v prepoved djan , znabiti zsrad zabavljanja proti Slovencem. Lahi in Slovenci na Goriškem bi se bili — kedaj že ! — pobratili in zlili v en narod, ko ne bi bili prišli novoslovenski sanjači se svojo „Slovenijo". Tako piše zaseženi „Isonzo". Morebiti pa, da so ga ustavili tudi zarad tega, ker je grajal naše šolstvo, studijski sistem in njega atlante. — — Pola je popisana, čas mi je potekel; ravno prav, da se spominjam reka: Prima scriptio brevis! (Tiho! saj sedanji svet ne zna latinski, in ne bo vedel, da nisem pregovora prav navedel.)
0(1 X? — »Kaj Kočevje vriska, raja? kaj veselja hrup nastaja?" — tako sem se vprašal prišedši v prijazno mestice po opravilih, gredč proti slavni gimnaziji, ker dečki, vsi veseli so si kazali popisan papir, za njimi pa so prišli gg. profesorji, tudi drug druzemu papir kazaje, vsi zadovoljnih obrazov. Kaj neki se je godilo? — »>Kaj pa imate, povprašam nekega gospodov, da je vse tako veselo?" Lakonično mi odgovori: gosp. vodja je izdal svojo „magno charto", to je — ,,štuoden-eintheiiungo" za to leto, katere smo do danes čakali. — Težak porod, si mislim — ob mesecu še le dobiti dnevni red — al docti sunt docti! vsaj je drugod tudi taka, se tolažim. -—?— učencem v 4 razredih ves mesec dnevni red kovati ter vsak dan „von Fall zu Fali" naznanjati zjutraj , kaj se bo dopoldne in popoldne, kaj se bo drugi dan učilo, to je pač več, ko hruške peč'! — Vspehi te gimnazije so neki velikanski; pa vsaj ne more drugače biti, ker 10 učenikov podučuje — učencev. Za povzdigo učenosti skrbe tudi ptujci, ker gimnazijskemu muzeju pošiljajo glave divjih kozlov, namesti, da bi živih domačih poslali v izrejo — pa že vedo zakaj! Vprašaje prijatelja o marsičem, ali je tako in tako, mi on odgovori, da se ne briga za tako učene reči, — tedaj vemo sosedje in ptujci več ko domači; zato, če vam drago, drugo Še kaj.*)
Iz Črnomlja 11. okt. — Pri včerajšnji volitvi občinskega zastopa so bili izvoljeni gospodje: France Su-štaršič za župana, Jože Vardjan in Jože Stari ha pa za svetovalca. Ker je ves zastop, kakor so ^Novice" že v poslednjem listu povdarjale, naroden, zato se za trdno nadjamo, da bode vljudno, mirno in vspesno svoj posel izvrševal, — da mu bode korist občine zmi-rom in povsod glavno vodilo, zato pa tudi marsikaj na pravo pot pripeljal, kar je zdaj zavoženo bilo, kvar in napčnosti pa zmirom o pravem Času odvrnil.   Vse to je
*) Jako drago,   da Germanija vendar včasi sliši,   da je njej na slavo ustanovljena Kočevska gimnazija še na  svetu.
Vred.
lahko mogoče, ker nemčurji ne bodo imeli prilike podpihovati, mir in red kaliti. Skrajni čas pa je tudi res, da se to zgodi in to bo prav lahko mogoče , ako se zaupno in skupno dela. In v to ime pozdravljamo radostni novi naš občinski zastop.
Iz Krškega 16. okt. --To vam je bila včeraj komedija pri nas od zora do mraka z osvečavo, godbo, eerenado, koncertom, pojedino itd. itd., ko je gosp. Martin Hotschewar izročil okraju Krškemu novo šolsko poslopje, katero je neki sezidal s stroški nad 100 000 gold. To je res lep dar svojemu kraju in bil bi vsestranskega priznanja vreden, ako bi ne bil markiran s protinarodno nakano ponemčevanja ljudske šole. In samo zato se je vršila včerajšnja slovesnost s tolikim hrupom, da je celo Ljubljansko konsti-tutsijsko društvo in pa filharmonično društvo iz Ljubljane poveličevat prišlo slovesnost s svojimi pesmami, katere so Njegovo ekscelenco ministra Stremajera, ki tudi je iz Dunaja prihitel in g. Hotschewarju prinesel red železne krone, popolnem vtrditi morale v njegovi misli, da Krško že stoji na zemlji nemški. Ce mi kdo zavrača, da krivo sodim motive „tolikega veselja hrup", naj mi odgovor da na moje vprašanje: bi li bilo skromno kmečko mestice včeraj doživelo toliko slave, ko bi bil kak mecen zidal šolsko poslopje s pogojem, da šola mora narodna biti?
Iz Ljubljane. — Zopet se je obrnila veča pozornost na obravnave Dunajskega državnega zbora zato, ker je zbornica poslancev začela razpravo o davku za žganje in je ta postava en del nove dualistične pogodbe zOgersko. Al tako na tiboma je prišla ta predloga zbornici v obravnavo, da so poslanci komaj vedeli, da je ta postava odlomek onega velikega vprašanja, ki se zove nova pogodba med Avstrijo in Ogersko.
—  (Iz seje dež. odbora 13. oktobra.) Sklenilo se je, da se v deželno vino- in sadjerejsko šolo na Slapu sprejm6 z deželnimi štipendijami: Štefan Jakša, Jožef Mavec, Janez Starina, Matija Kambič (vsi 4 iz Semiške fare), Anton Božič iz Budanj in Janez Skvarč iz Goč. — 31. dne t. m. bodo v tej šoli konecletne preskušnje učencev, h katerim pošlje deželni odbor svojega zastopnika.
— (Odbor Čitalnicin) je v zadnji svoji seji določil program zimskih »besed" do konca tega leta tako-le: prve dni novembra meseca muzikalna beseda s predstavo gledališke igre; prve dni decembra meseca slovesna beseda v spomin Prešerna, — zadnji dan leta (Silvestrov večer) pa veselica po programu prejšnjih let.
—   (Za delitev zimske obleke ubogim šolskim otrokom) so se združile predvčeranjim v Čitalnici zopet gospe in gospodične, ki hočejo nadaljevati lepo delo milosti. Slava!
—  (Vožnja po Gorenski [Rudolfovi] železnici) se nekoliko spremeni od 15. dne t. m. naprej , kar se tiče vlakov za osebe, in sicer takole: iz Ljubljane gre en vlak 55 minut po 3. uri zjutraj, — drugi ob 8. uri dopoldne, — tretji pa 15 minut po 6. uri zvečer. Iz Gorenjskega pride pa v Ljubljano en vlak 35 min. po 2. uri zjutraj, — drugi 58 minut po 8. dopoldne, — tretji pa 45 minut po 8. uri zvečer.
338