GEOGRAFSKI OBZORNIK GEOGRAFSKI OBZORNIK leto 2020 letnik 67 številka 3-4 GEOGRAFSKI OBZORNIK strokovna revija za popularizacijo geografije Izdajatelj: Zveza geografov Slovenije, p.p. 306, 1001 Ljubljana Za izdajatelja: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Odgovorna urednica: Ana Seifert Barba Uredniški odbor: Nejc Bobovnik, Dejan Cigale, Primož Gašperic, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže in Igor Žiberna Upravnik revije: Primož Gašperic Terminološki in jezikovni pregled strokovnih clankov: Drago Kladnik Elektronski naslov uredništva: geografski.obzornik@gmail.com Medmrežje: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Tisk: Collegium Graphicum d.o.o. Naklada: 600 izvodov Cena: 6 € Transakcijski racun: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana Izid publikacije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih poljudnoznanstvenih periodicnih publikacij. Izhaja do 4-krat letno kot enojna ali dvojna številka. Geografski obzornik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugod. Uredništvo si pridružuje pravico do (ne)objave, krajšanja, delnega objavljanja prispevkov v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Prispevke pošljite natisnjene in po elektronskem mediju na naslov in elektronsko pošto uredništva. Poslanih prispevkov ne vracamo. Revija je vkljucena v SCOPUS. GEOGRAPHIC HORIZON professional magazine for popularization of geography Publisher: Association of Slovenian Geographers, p.p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenia For the publisher: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Responsible editor: Ana Seifert Barba Editorial board: Nejc Bobovnik, Dejan Cigale, Primož Gašperic, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže and Igor Žiberna Administrator: Primož Gašperic Terminology and language review of professional articles: Drago Kladnik E-mail: geografski.obzornik@gmail.com www: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Print: Collegium Graphicum Price: 6 € Number of copies printed: 600 copies Bank account: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia The magazine is indexed in SCOPUS. This publication was co-financed by the Slovenian Research agency. Fotografija na naslovnici: POTEK POVEZOVALNIH JARKOV V CIK-CAK OBLIKI V OKOLICI PECINKE Avtor fotografije: SALAHUDIN HALILOVIC 4 Matjaž Geršic Bližnjevzhodno kršcanstvo in njegove ostaline v Iraku 21 Salahudin Halilovic, Blaž Repe, Rok Stergar Ugotavljanje izbranih objektov soške fronte 34 Nuša Hudoklin Vkljucenost tržnic v prostor 41 Patricija Ostrožnik Vpliv podružnicnih šol na razvoj podeželja 51 Luka Zaletelj,Blaž Repe Uporaba brezpilotnih zrakoplovov za potrebe fotogrametrije in kartografije 62 Žiga Smrekar Razvoj celovite geoinformacijske podpore obiskovalcem Levstikove poti IZVLECEK Bližnjevzhodna država Irak je v zavesti sodobnega Evropejca praviloma sinonim za nasilje, vojno, preganjanje in radikalni islam. Kljub navedenim dejstvom v clanku ugotavljamo, da je to obmocje s kristjani kontinuirano poseljeno od samega zacetka širjenja kršcanstva. Razlicni vzroki so prispevali, da kršcanstvo v Iraku ni enotno, ampak razdeljeno med vec razlicnih kršcanskih Cerkva. Kljucne besede: kršcanstvo, Irak, Bližnji vzhod, zgodovina, geografija. ABSTRACT Middle Eastern Christianity and its Remnants in Iraq In the minds of modern Europeans, Iraq, a country in the Middle East, is usually a synonym for violence, war, persecution, and radical Islam. Nonetheless, this article establishes that this area has been continuously settled by Christians since the very beginning of the Christian era. However, for various reasons Christianity in Iraq is not uniform, but divided between several different Christian Churches. Key words: Christianity, Iraq, Middle East, history, geography GO BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Avtor besedila in fotografij: MATJAŽ GERŠIC, doktor geografskih znanosti, znanstveni sodelavec ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana E-pošta: matjaz.gersic@zrc-sazu.si COBISS 1.02 pregledni znanstveni clanek I rak, dežela rodovitnega polmeseca med Evfratom in Tigrisom, ki je zavze­mala najvecji del Mezopotamije, je znana po številnih civilizacijskih pre­sežkih, kot sta iznajdba pisave in uvedba šestdesetiškega številskega sistema v matematiki, gradbenih mojstrovinah, kakršni sta babilonski viseci vrtovi, eno od sedmerih cudes starega, ter v stari zavezi omenjen babilonski stolp, ter ne­katerih neprekosljivih umetniških stvaritvah, kakršne so zgodbe iz Tisoc in ene noci. Žal pa je od leta 1980 v zavesti zahodnega sveta prepoznaven predvsem kot dežela, prežeta z vojaškimi konflikti. O imenu države Irak je znanih vec etimoloških interpretacij. Arabsko ime drža­ve lahko izhaja iz srednjeperzijskega izraza erak v pomenu 'nižavje', lahko tudi iz imena biblijskega mesta Erech, bolj znanega kot Uruk, v bližini reke Evfrat, lahko pa iz arabske besede `araqa v pomenu 'potenje, znojenje, globoko zakore­ninjen' ali 'zelo moker' (Etimološki slovar 2020). Adrian Room (2006) navaja, da arabsko ime države verjetno pomeni 'breg', kar se nanaša na njeno lokacijo v kotlini ob rekah Tigris in Evfrat. Beseda »iraški« v angleškem izvirniku (Iraqi) se je prvikrat pojavila leta 1777 in se nanaša na regionalno oznako glasbe in narecje, ki sta izhajala iz Mezopota­mije (Etimološki slovar 2020). Ime pokrajine Mezopotamija, ki se pogosto uporablja kot sopomenka za Irak, je starogrškega izvora. Ime v pomenu 'medrecje' je zloženka izrazov mesos (µ.s..) v pomenu 'sredi, srednji, sredina' in potamos (p.taµ..) v pomenu 'reka', kar se nanaša na njeno lokacijo med rekama Evfrat in Tigris (Kladnik s sodelavci 2013). Geografski oris Irak je bližnjevzhodna država, ki na severu meji s Turcijo, na vzhodu z Iranom, na zahodu s Sirijo in z Jordanijo, na jugozahodu s Saudovo Arabijo in na jugo­vzhodu s Kuvajtom. Z vidika geoloških razmer jugozahodni del Iraka pripada Arabskemu šcitu, ki je prekrit s sedimenti, severovzhodni del pa Perzijski mikroplošci. Med obema tektonskima enotama poteka konvergencna meja. Skrajni severni del pripada gorovju Zagros (najvišji vrh je Jebel Šiha Dar, 3611 m), ki je nastalo v alpidski orogenezi. Ob tem se je nekoliko ugreznilo južno ležece kopno, ki so ga pozneje zapolnili naftonosni morski sedimenti. Stik med hribovitim severnim delom in ravnikom v osrednjem delu države predstavlja prodno sredogorje, ki je nastalo z recno akumulacijo iz goratega površja v plitvem morju. Ob obeh glavnih rekah je dolina zapolnjena z recnimi sedimenti, skrajni jugovzhodni del, ob izlivu reke Šat el Arab v Perzijski zaliv, pa je mocno zamocvirjen. Jugozahodni in zahodni del države obsega obširen ravnik, visok med 100 in 400 m, ki ga številni vadiji cle­nijo v smeri jugozahod–severovzhod in v južnem delu regionalno pripada Veliki GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 5 Arabski pušcavi, v severnem delu pa Sirski pušcavi (Natek in Natek 1999; Strahler in Strahler 2005). Najpomembnejši reki, ki sta omogo-cili razvoj prvih civilizacij, in sta še ve­dno zelo pomemben vir za vodooskr­bo Iraka, sta Evfrat in Tigris. Omenja ju že Stara zaveza. V Prvi Mojzesovi knjigi (Geneza 2-14) je zapisano, da je v Edenu izvirala reka, ki je nama­kala vrt, od tam pa se je razdelila na štiri reke: Pišon, Havila, Evfrat in Tigris (Geneza 2010). Obe izvirata v Armenskem višavju v Turciji. Evfrat je dolg okrog 2700 km, Tigris je nekoli­ko krajši (1900 km). Oba recna toka sta nekako vzporedna, njuna izvira sta oddaljena le okrog 80 km. Ko se spustita z višavja, njuni dolini zameju­jeta trikotni pušcavski ravnik na nad­morski višini od 240 do 460 m, ki se imenuje Al Jazirah (v pomenu 'otok') (Natek in Natek 1999; Luhr 2006; Al-Jazirah 2020). Približno toliko kot pri izviru sta recni strugi oddaljeni tudi pri Bagdadu (Tigris tece skozi mesto), severozahodno od Basre pa se reki zlijeta v enoten, 200 km dolg vo­dotok Šat el Arab (v pomenu 'arabska reka'), ki se izliva v Perzijski zaliv. V tem delu so ob reki obsežna mocvirja s trsticjem (Luhr 2006). Ime Evfrat izhaja iz gršcine in po­meni 'razglasiti', izvorno ime pa naj bi bilo sumersko in naj bi pomenilo 'baker', saj naj bi po reki transporti­rali bakrovo rudo. Arabsko ime reke je Al furat. Ime Tigris pa je staro­perzijskega izvora in pomeni 'hitra', arabska razlicica imena pa je Didžla (Gamkrelizde in Ivanov 1995; Hau­sleiter s sodelavci 2020). Obe reki sta deloma plovni, kar je bilo pomembno predvsem do izgra­dnje železnic in cest. Njuna najpo­membnejša vloga je vodooskrba. Zadnje redne poplave so bile leta 1954, potem pa so zgradili vec je­zov, s katerimi uravnavajo pretocne viške. Zajezitve obeh rek v Turciji in Siriji so predmet meddržavnih spo- Slika 1: Zemljevid Iraka. BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU rov, saj po teh posegih v Irak pritece bistveno manj vode (Natek in Na-tek 1999). Vec zajezitev, s katerimi uravnavajo raven vode, so zgradili tudi ob obeh rekah v Iraku (Qadi­siya, Habbaniyah, Razazah, Thartar in druga). Lega v subtropskem pasu je glavni podnebni dejavnik osrednjega in juž­nega dela države, kjer prevladuje vro-ce pušcavsko podnebje s povprecno letno temperaturo nad 18° C (BWh). Na severovzhodu države je pomem­ben vpliv nadmorske višine, zato tam prevladuje gorsko podnebje (H). Za prehodno obmocje sta znacilni step-sko podnebje (BSh) v vzhodnem delu in sredozemsko podnebje (Csa) v se­vernem delu. Višek padavin je v hla­dni polovici leta (Strahler in Strahler 2005). Prsti v Iraku so zaradi razlicnih pedo­genetskih dejavnikov zelo mozaicne. Viri navajajo okrog 40 razlicnih tipov prsti (Exploratory soil map of Iraq 1957). Na obmocjih s pušcavskim podnebjem prevladujejo pešcene in kamnite pušcavske prsti, prsti s sadro, pojavljajo pa se tudi otoki zaslanjenih prsti. Ob obeh rekah prevladujejo ilovnate prsti, nekatera obmocja so bila redno poplavljena. Za severni del so znacilne kostanjeve prsti in litosoli. Prsti ogrožata predvsem zaslanjevanje zaradi namakanja in v severnem delu države predvsem erozija zaradi cez­merne paše(Natek in Natek 1999). Po zadnjih podatkih ima Irak okrog 38.800.000 prebivalcev (The World Factbook 2020). Najgosteje so po­seljeni Mezopotamija in mesta v ira­škem Kurdistanu. Stopnja urbaniza­cije je 70 %. Najredkeje so poseljeni zahodni deli države, kjer bivajo be-duini (Natek in Natek 1999). Etnic­na sestava prebivalstva je sorazmerno pestra. Arabcev je med 75 in 80 %, med 15 in 20 % je Kurdov. Preostalih 5 % sestavljajo druge etnicne skupi­ne, Turkemni, Jezidi, Beduini, Asirci, Perzijci, Luri, Azerbajdžanci, Šabaki, Armenci, Kakai, Romi, Cerkezi in Mandejci (Natek in Natek 1999; The World Factbook 2020). Po verski pripadnosti je 99 % pre­bivalstva muslimanov, kristjanov je 0,8 %, 0,2 % je pripadnikov drugih prepricanj oziroma ateistov (Middle East … 2015). Muslimani v Iraku vecinoma pripadajo šiitski skupnosti (67,5 %), 32,5 % je sunitov (McCan­dles in Bergamaschi 2014). Šiiti, ki so bili kljub vecini desetletja brez politic­ne moci, poseljujejo predvsem južni in vzhodni del države (Natek in Na-tek 1999). Kurdi so vecinoma sunitski muslimani. Poleg severnega dela Iraka poseljujejo tudi severozahodni del Irana, severovzhod Sirije, jugovzho­dno Turcijo in vzhodno Armenijo. Veljajo za najštevilcnejši narod brez lastne države. Njihovi politicni apetiti po lastni državi so grožnja vsem ome­njenim državam, da bi lahko izgubile dele svojega ozemlja. Zato so Kurdi v svoji zgodovini de­ležni nenehnih preganjanj in napa­dov, na primer leta 1995 ob ofenzivi Jutranja zarja, ko jih je v Iraku s tež­kim orožjem napadlo vec kot 35.000 turških vojakov. Iraški Kurdi imajo od leta 1970 avtonomijo, avtonomni status znotraj zvezne iraške republike so dobili potrjen tudi leta 2005. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 7 V Iraku je poleg arabšcine uradni jezik Kurdšcina, ki spada v iransko skupino indoevropskih jezikov in je zapisana v prilagojeni arabski pisavi. Skladno z ustavo imajo pravico do izobrazbe v maternem jeziku tudi ostale manj­šine (Iraqi Constitution 2005). Nav­kljub ustavni pravici do avtonomije in rabi kurdskega jezika pa pri omembi Kurdov v Iraku ne smemo spregledati genocida, ki ga je Huseinova oblast nad Kurdi in Asirci izvedla med 12. marcem 1986 in 7. junijem 1989. Šlo je za tako imenovano operacijo Anfal. Ime izhaja iz 8. poglavja (sure) v Ko­ranu, kjer je opisano, kako je leta 624 v bitki pri Badru 313 novokršcencev v muslimansko vero pobilo vec kot 900 poganov. V genocidu je bilo ubitih okrog 200.000 Kurdov in vec tisoc Asircev. Med najgrozovitejšimi napa­di v tem pogromu je zagotovo napad s kemicnim strupom na obmocju vasi Halabja/Helebce, ki ga je iraška voj-ska izvedla 16. marca 1988. Šlo je za najvecji napad s kemicnim orožjem v svetovni zgodovini (British Parlia­ment officially … 2013; 1988: Thou­sands die in Halabja gas attack 2020). V preteklosti je bilo iraško kmetijstvo poleg samooskrbe vsaj deloma usmerje-no tudi v izvoz. Glavni izvozni pridelek so bili datlji. V Iraku je bilo posajenih okrog 30 milijonov datljevih palm, ki so letno dale preko 25.000 ton datljev, kar je pomenilo okrog 80 % svetovne proizvodnje. Poleg datljev so izvažali tudi živalske kože in volno. Beduini so namrec redili okrog 8 milijonov ovac in okoli 2,5 milijona koz (Stazic, Petro­vic in Stanic 1955). Dandanes je glavni izvozni artikel surova nafta, ki so jo v Iraku odkrili konec 19. stoletja. Izvozi­jo namrec kar 99 % nacrpane surovine (Stazic, Petrovic in Stanic 1955; The World Factbook 2020). Po zadnjih podatkih (za leto 2017) je Irak v svetovnem merilu na cetrtem mestu (za Rusijo, Saudovo Arabijo in Združenimi državami Amerike) po letni nacrpani kolicini surove nafte. Nacrpana kolicina nafte se od leta 2005 stalno povecuje in je leta 2017 dosegla 1.672.801 sodckov oziroma 4583 sodckov na dan (Crude oil pro­duction 2020). Med storitvenimi dejavnostmi, ki prispevajo 46 % BDP-ja (kmetijstvo 3 %, industrija 51 %) (The World Factbook 2020), omenimo turizem. Kljub politicno nestabilni in varno­stno tvegani državi je bilo upravno središce kurdskega dela države Erbil/ Hewler razglašeno za arabsko turi­sticno prestolnico za leto 2014 (Erbil named … 2012). Iraški Kurdistan je namrec zaradi dokajšnje varnosti in ugodnih cen, predvsem pa oblice vode tudi v topli polovici leta, med Arabci izjemno priljubljeno letovišce. Poleg naštetega je vizumski režim v kurdskem delu Iraka precej bolj spro-šcen kot v arabskem delu države, kar prav tako pripomore k vecjemu obi-sku regije. Zgodovinski okvir Dežela med Evfratom in Tigrisom je bila okrog leta 3000 pred našim šte­tjem obmocje prve visoke kulture clo­veštva. sestavljala so jo manjša mesta, ki so se razvila iz precej starejših nasel-bin. Zaradi ugodnih naravnih razmer in možnosti umetnega namakanja je bil ta prostor zelo mikaven tudi za nomadska ljudstva, ki so se tod stalno naselila. Prvi priselitveni val so pred­stavljali Sumerci, ljudstvo iz osrednje Azije, ki je deželi dalo ime Sumeri­ja. Iz tega obdobja so nam poznana mesta Ur, Uruk, Kiš, Lagaš, Uma in Mari, ki so obstajala istocasno. Ep o Gilgamešu nam prica o njihovih medsebojnih odnosih. Sumerskemu obdobju sta sledili dve vecji državi, Babilonija na jugu in Asirija na severu (Konte 1997). Asirci so leta 612 pr. n. št. klonili pred Babilonci, slednje pa so si leta 538 pr. n. št. podjarmili Per-zijci. Perzijce je premagal Aleksander Veliki in tako je dežela med Evfratom in Tigrisom prešla pod grško kulturno okrilje. Sledila je rimska zasedba, ko sta bili na tem obmocju ustanovljeni provinci Asirija in Mezopotamija. V 7. stoletju je dežela postala arabska, Bagdad pa se je razvil v kulturno in trgovsko središce muslimanov. Leta 1258, ob vdoru Mongolov, je bil Bagdad unicen in Mezopotamija je izgubila vlogo politicnega in trgovske­ga središca. Leta 1534 so jo osvojili osmanski Turki, ki so obmocje seda­njega Iraka posedovali vse do konca prve svetovne vojne (Ingolic 1998). Irak, kot ga poznamo danes, je bil ustanovljen po koncu prve svetovne vojne iz treh provinc Osmanskega imperija. Po sklepu konference v San Remu leta 1920 je to obmocje postalo britansko mandatno ozemlje. Arabci so se v tako imenovani Veliki iraški revoluciji, kjer so sodelovali tako šiiti kot suniti, uprli britanski nadoblasti in 23. avgusta 1921 je bila razglaše­na kraljevina s kraljem Faisalom I. na celu. Leta 1926 je bil Iraku prikljucen Mosulski vilajet, kar je bilo v naspro­tju s pricakovanjem tam živecih Turk-menov, ki so se želeli prikljuciti Tur-ciji. S tem je bilo formiranje Iraka v ozemeljskem smislu dokoncano (Sta­zic, Petrovic in Stanic 1955; Natek in Natek 1999; Tko su iracki Turkmeni … 2020). Društvo narodov je 3. ok­tobra 1932 koncalo britanski mandat nad tem obmocjem in Irak priznalo kot neodvisno državo. Monarhicna ureditev je trajala do leta 1958, ko je prišlo do državnega udara (Ingolic 1998; Natek in Natek 1999). Sledila so desetletja politicne nestabilnosti in vojaških spopadov, ki so Irak gospo­darsko, politicno in tudi družbeno Slika 4: Potrdilo o usmrtitvi Sadama Huseina BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU popolnoma izcrpali. Postal je sinonim za uniceno državo, z velikim številom mrtvih, ranjenih, vojnih sirot in be-guncev. Povoda za državni udar sta bila kra­ljeva navezanost na zahodne države in crpanje nafte pod okriljem tujih družb. Po uspelem državnem udaru je bila razglašena republika, ki se je navezala na Sovjetsko zvezo in nje­ne zaveznice. Leta 1963 je prišlo do novega državnega udara, po katerem je na oblast prišla Stranka arabskega socialisticnega preroda (Baas). Z no-vim državnim udarom leta 1968 je na oblast prišel Hassan al-Bakr. Leta 1972 je nacionaliziral naftno indu­strijo in leta 1975 dosegel premirje s Kurdi. Leta 1979 je al-Bakr odstopil in na oblast je prišel Sadam Husein, ki je uvedel diktaturo. Zaradi skrbi pred širitvijo islamske revolucije in mejne­ga spora na reki Šat el Arab oziroma iransko Arvand Rud, je 22. avgusta 1980 Irak napadel Iran. Vojna, ki je trajala 8 let in se koncala 20. avgusta 1988, je terjala 1,5 milijona smrtnih žrtev, Irak pa je moral priznati do tedaj veljavno mejo z Iranom. Julija leta 1990 je Irak zaradi spora glede crpanja nafte na mejnem obmocju napadel sosednji Kuvajt. 8. avgusta istega leta je bil Kuvajt prikljucen Ira-ku. Varnostni svet OZN je zahteval popoln umik iraške vojske, a je Irak tovrsten ultimat zavrnil. 17. januarja 1991 so zahodni zavezniki skupaj z nekaterimi arabskimi državami priceli z operacijo Pušcavski vihar, s katero je bila okupacija Kuvajta koncana in 12. aprila 1991 sta državi podpisali pre­mirje (Ingolic 1998; Natek in Natek 1999). Zaradi nekaterih kršitev med-narodnih sankcij in suma o proizvo­dnji orožja za množicno unicevanje so 20. marca 2003 Združene države Amerike in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve Varnostnega sveta OZN izvedle invazijo na Irak, ki so jo poimenovali operacija Iraška svoboda (tudi druga perzijska vojna). 13. decembra 2003 so v bližini Tikrita Sadama Huseina ujeli in ga po sojenju 30. decembra 2006 usmrtili z obeša­njem. Orožja za množicno unicevanje, ki je bilo povod za napad ZDA na Irak, niso nikoli našli. Ameriška vojska se je avgusta 2010 iz Iraka uradno uma­knila, a hkrati v državi ohranila naj­številcnejšo diplomatsko misijo na svetu in okrog 50.000 vojakov (ZDA uradno koncale … 2010). Leta 2014 so ZDA v Irak napotile dodatne voja­ke z nalogo boja proti Islamski državi. Islamska država (ISIS oziroma Islam-ska država Iraka in Levanta) izhaja iz islamisticne teroristicne organizacije Al Kaida, ki jo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovil Osama bin Laden. Vendar je Al Kaida leta 2014 z Islam-sko državo prekinila stike, saj na bi se ISIS v bojih posluževala prevec bru­talnih metod (Sly 2014). ISIS je svoje prve vojaške uspehe beležila leta 2013 v Siriji, naslednje leto pa tudi v Iraku. Razmahnila se je predvsem v severo­zahodnem in zahodnem, sunitskem delu države. Borci Islamske države so bili neprizanesljivi predvsem do kri­stjanov, šiitskih muslimanov in jezi­dov. Iz nekaterih predelov države so se celotne skupnosti zatekle v taborišca v kurdskem delu Iraka. V svetovni javnosti je mocno odme­valo predvsem zajetje Jezidov na gori Sinjar, ki so jih osvobodile kurdske pešmerge z zracno podporo ZDA ob pomoci pripadnikov kurdske delavske stranke in kurdskih milic iz Sirije (Ce­torelli s sodelavci 2017). Varnostni položaj se je v zadnjem obdobju nekoliko izboljšal, vendar je predvsem na jugu države še vedno precej nemirno, saj državo pretresajo pogosti notranji spopadi in protesti, do napadov pa prihaja tudi od zunaj. Zadnji takšen je bil 7. januarja 2020, ko je Iran kot povracilo za uboj ge­nerala Kasema Solejmanija na Irak izstrelil nekaj raket(Americani v rake-tnem… 2020). Kršcanstvo in njegove cerkve na Bližnjem vzhodu Med svetovnimi religijami je po šte­vilu vernikov na prvem mestu kršcan­stvo. Število kristjanov se je v zadnjih stotih letih pocetverilo, z okrog 600 milijonov leta 1910 je zraslo na vec kot 2 milijardi (Fairchild 2020). Po rojstvu Jezusa Kristusa v Betlehemu med letoma 7 in 4 pr. n. št., ki so ga nekatere judovske skupnosti dojele kot Mesijo oziroma odrešenika, ki bo odrešil izraelsko ljudstvo, se je kršcan­stvo hitro širilo predvsem po Sredo­zemlju (Konte 1997) in do leta 600 so bili pokristjanjeni zahodna Evropa (obmocje zahodno od Rena), južna in jugovzhodna Evropa (obmocje južno od Drave in Donave), obsredozemski pas v severni Afriki ter Mala Azija z zaledjem. Do prvih vecjih razhajanj v kršcanstvu je prišlo že leta 260, ko se je prvikrat pokazal razkorak med vzhodno in zahodno teologijo. Gre 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Slika 5: Razvoj kršcanskih tradicij do 11. stoletja (prirejeno po Jacobsen 2011). predvsem za razmerje med Bogom Ocetom in Sinom. To ter vprašanji Božje narave (ali ima Jezus le eno, božjo naravo, ali dve, poleg božje tudi cloveško) in Božjih oseb je bilo pred-met razhajanj tudi v naslednjih dese­tletjih (Trenc-Frelih 1998). Kršcanski Rimsko cesarstvo, ki se je trudilo ohranjati anticno kršcansko tradicijo, je zacelo pocasi razpadati. Zahodni, latinsko govoreci del, so ogrožala barbarska plemena, vzho­dni del pa je postajal vse manjši in se spojil z grško govorecim Bizantinskim cesarstvom, ki ga je pricel ogrožati is-lam. Še pred tem, v 6. stoletju, se je anticna kršcanska tradicija razcepila v tri smeri, miafizitsko, kalcedonsko in vzhodno (Jacobsen 2011). Kalcedon-ska tradicija se je leta 1054, ob veliki shizmi oziroma vzhodnem razkolu, ko je 16. julija kardinal Humbert na oltar patriarhatske cerkve Svete Mo-drosti položil bulo papeža Leona IX. o izobcenju carigrajskega patriarha Mihaela Kerularija, razdelila na kato­liško in pravoslavno smer (Trenc-Fre­lih 1998; Jacobsen 2011). Bližnji vzhod, obmocje od koder kr-šcanstvo izhaja, je tako v 11. stoletju postal sticišce treh razlicnih kršcan­skih tradicij, vzhodne v vzhodnem delu regije, miafizitske v njenem osrednjem delu ter pravoslavne kalce­donske v zahodnem delu, na vse pa je mocno vplivala širitev islama. Cerkve miafizitske tradicije – stare vzhodne cerkve (tudi vzhodne pra­voslavne cerkve) temeljijo na pre­pricanju, da sta v Kristusu nelocljivo povezani božja in cloveška narava. Z gledišca globalnega pravoslavja so te skupnosti res manjšinske, a na Bli­žnjem vzhodu so vecinske, saj jim pri­pada kar okrog 70 % tamkajšnjih kri­stjanov vzhodu in predvsem na racun Koptov tudi v Severni Afriki(Jacobsen 2011). K starim vzhodnim cerkvam spadajo asirska cerkev, sirska cerkev, armenska apostolska cerkev in kopt-ska pravoslavna cerkev ter iz njih izha­jajoce starovzhodne skupnosti (Trenc--Frelih 1998; Jelincic Boeta 2015). Na svetu je skupno je od 73 do 81 milijonov pripadnikov teh cerkva (Je­lincic Boeta 2015). Zgodovina asirske cerkve sega v 2. stoletje, ko so v Asiriji, Babiloniji in Perziji nastale kršcanske skupnosti. Leta 410 so na cerkvenem zboru v Se-levkiji Ktesifon (zdajšnji Al-Madain v osrednjem Iraku) kršcanske skupnosti Mezopotamije preklicale pripadnost Antiohiji in drugim zahodnim škofi-jam. Poglavitni razlog za takšno odlo-citev je bilo dejstvo, da so živeli v per-zijski in ne rimski državi, zato bi jim kakršnokoli simpatiziranje z Rimom lahko mocno škodovalo. V bogo­služju se je uveljavil vzhodnosirski ali kaldejski obred v vzhodni aramejšcini (Jacobsen 2011; Jelincic Boeta 2015). Sirska cerkev velja za najstarejšo kr-šcansko skupnost, saj naj bi jo apostol Peter ustanovil leta 34. Arabska osvo­jitev obmocja je prekinila bizantinski vpliv na sirsko cerkev, ki je v srednjem veku doživela velik razcvet teoloških akademij. Njen vpliv je segal vse do Afganistana, Turkmenistana in Ujgu­rije. Od 14. stoletja dalje je sledil njen zaton, vojaški in politicni pritiski so botrovali k številni diaspori. Sedež pa-triarhata je od leta 1959 v Damasku. Sveto pismo, ki ga uporablja sirska cerkev, je bilo v 3. stoletju prevedeno v zahodno aramejšcino; imenuje se Pešita (Jacobsen 2011; Jelincic Boeta 2015). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 11 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Slika 6: Armenska katedrala Vank (katedrala Svetega Odrešenika) v Isfahanu, Iran. Armenska apostolska cerkev je ena najstarejših nacionalnih cerkva, saj je bilo kršcanstvo za državno vero spre­jeto med letoma 301 in 314. Leta 406 je bila oblikovana armenska abeceda in kmalu zatem je bilo izdano tudi sveto pismo v armenšcini. Armenija je leta 428 prvic izgubila svojo samostoj­nost in jo ponovno pridobila leta 885. V 11. stoletju so deželo zasedli Tur­ki in Armenci so se množicno selili v Kilikijsko kraljestvo, ki pa so ga leta 1375 osvojili egipcanski Mameluki. V naslednjih stoletjih so Armenci živeli pod Turki in Perzijci. Del njihovega ozemlja je leta 1828 prešel pod oblast Rusije, kar je povzrocilo val preselje­vanja Armencev na rusko stran. V delu pod Turki je med prvo svetovno vojno prišlo do genocida, v katerem je umrlo okrog 1,5 milijona Armencev. Po razglasitvi armenske neodvisnosti leta 1991 armenska cerkev doživlja preporod. Posebnost armenske litur­gije je, da vkljucuje prvine bizantin­ske, sirske, latinske in jeruzalemske tradicije (Jacobsen 2011; Jelincic Bo-eta 2015). Koptska cerkev je razširjena pred­vsem v severovzhodni Afriki. V Egip­tu, kjer se je kršcanstvo pojavilo že na samem zacetku, je povezano z aposto­lom Markom, ki je leta 42 ustanovil cerkev v Aleksandriji. Do prihoda Arabcev leta 639 se je kljub bizantin­skemu preganjanju cerkev ohranila, zatem pa je prebivalstvo postopoma prevzelo islam. Koptšcino je kot li­turgicni jezik nadomestila arabšcina. Položaj Koptov se je pricel izboljševati po letu 1835, ko je na oblast prišla dinastija Mohameda Alija. Dandanes so Kopti v Egiptu pomembna manj­šina in njihovo število narašca. Kopti imajo tudi svoje osnovne in srednje šole. Poleg Egipta so vecje koptske skupnosti v Sudanu in Libiji, njihova misijonarska dejavnost pa je prisotna tudi v Podsaharski Afriki (Jelincic Bo-eta 2015). Številcno najvecja koptska cerkev je etiopska z okrog 40 milijoni verniki. Kršcanstvo je v to deželo prišlo v le­tih 42–52 z apostolom Filipom, leta 330 pa je postalo državna vera. Za etiopsko cerkev so, ceprav izhaja iz koptske aleksandrijske cerkve, znacil­ne nekatere posebnosti (obrezovanje, spoštovanje sobote in nedelje, nekate­ra prehrambna pravila). Razlog za raz-like tici v dejstvu, da se je kršcanstvo na to obmocje razširilo neposredno iz Palestine, pa tudi, da so bili Judje na tem obmocju verjetno prisotni že 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU pred širitvijo kršcanstva. Liturgicni jezik etiopske koptske cerkve je giz, ki pa ga marsikje izpodriva amharšcina. Etiopska cerkev je svojega patriarha dobila leta 1951 in šele s tem se je pri-cela njena avtonomija (Jelincic Boeta 2015). Cerkve vzhodne tradicije (katoli­ške vzhodne cerkve), so postale na nek nacin samostojne že pred letom 500. Od ostalega kršcanskega sveta so se navzven locevale predvsem zaradi rabe siršcine (vzhodnoaramejski jezik) in mocnega vpliva perzijske kulture. Ce je vzhodna katoliška cerkev v pr-vih stoletjih vsaj deloma sledila kal­cedonski tradiciji, je do razkola prišlo na drugem koncilu v Konstantinoplu leta 553. Od tedaj dalje so se te cerkve razvijale loceno. Njihova interpretacija Svetega pisma kot zgodovinskega dokumenta temelji na zavedanju, da le to ni nujno edino tocno, zato dopušcajo še druge inter-pretacije zgodovinskih dejstev. Takšen odnos omogoca precej lažje sodelova­nje s pripadniki nekršcanskih verstev, kar daje vzhodnim katoliškim cer­kvam edinstven položaj v kršcanstvu (Jacobsen 2011). Od leta 1054 si Rim prizadeva za vzpostavitev cerkvene enotno­sti. Kljub neuspehom lyonskega in firenškega koncila, da bi se spravila vzhod in zahod, so se veckrat ude­janile unije s posameznimi cerkva-mi vzhodne tradicije (Trenc-Frelih 1998). Imenujemo jih uniatske, torej združene z Rimom. Kot najvišjo av-toriteto priznavajo papeža, medtem ko pri obredu uporabljajo pravoslav­ne prvine (Jacobsen 2011). Prvi so se, okrog leta 1182 Rimu prikljucili maroniti, pripadniki najvecje izmed katoliških vzhodnih cerkva, ki je z okrog milijon verniki razširjena pred­vsem v Libanonu (Trenc-Frelih 1998; Jacobsen 2011). Maroniti spadajo k cerkvam zahodnosirskega ali antio­hijskega obreda, ki poleg cerkva vzho­dnosirskega ali kaldejskega obreda, Slika 7: Koptska cerkev v Kartumu, Sudan. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 13 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU armenskega obreda, aleksandrijskega obreda in bizantinskega obreda sesta­vljajo katoliške vzhodne cerkve. Vse te cerkve so prešle pod Kongregacijo za vzhodne cerkve, ki je bila oblikovana leta 1862 (Jelincic Boeta 2015). Vzhodnosirskemu ali kaldejskemu obredu pripadata kaldejska in sirska malabarska cerkev. Kaldejska katoliška cerkev se je z Rimom prvikrat združila leta 1553. Ta vez je bila veckrat preki­njena in ponovno obujena, nazadnje leta 1830 z novim patriarhom, ki si je za sedež izbral Mosul, leta 1950 pa so sedež preselili v Bagdad. Obredni jezik cerkve je aramejšcina. Najšte­vilcnejša skupnost je bila v Iraku (leta 1990 okrog 550.000 vernikov), kjer pa se število pripadnikov od ameriške invazije v to državo vztrajno zmanjšu­je. Po par škofij je še v Iranu, Siriji, Libanonu, Turciji in Egiptu, nekaj pa tudi v diaspori. Sirska malabarska ka­toliška cerkev je razširjena v predvsem v Indiji (Jelincic Boeta 2015). Zahodnosirskemu ali antiohijskemu obredu pripadajo maronitska cerkev, sirska katoliška cerkev in sirska ma-lankarska katoliška cerkev (Jelincic Boeta 2015). Maronitska cerkev, ki izhaja iz samostana svetega Marona v Siriji, se je pred Arabci zacela umikati v Libanonske gore, kjer se je utrdila. V casu križarskih pohodov se je zbli­žala s katoliško cerkvijo in leta 1182 z njo sklenila zvezo. V maronitskem obredju je poleg aramejšcine prisotna tudi arabšcina. Po letu 1860 so se Ma-roniti mocno navezali na Francijo, saj so jih Francozi šcitili pred masakri s strani egipcanske vojske. Francoska naklonjenost maronitom je botrova-la tudi demarkaciji meje Libanona s Sirijo, saj so Francozi želeli oblikova-ti državo s kršcansko vecino. V liba­nonski ustavi iz leta 1943, ko je bila ustanovljena neodvisna republika, je bil maronitom zagotovljen položaj predsednika in parlamentarne vecine. Sirska katoliška cerkev se je dokonc­no oblikovala leta 1782. V liturgiji je poleg arabšcine prisotna tudi siršcina, sedež patriarha pa je v Bejrutu (Ja­cobsen 2011; Jelincic Boeta 2015). V Siriji ima sirska katoliška cerkev štiri Slika 8: Cerkev svetega Jurija v Lalibeli, Etiopija. 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU nadškofije, v Iraku dve, po eno pa v Egiptu in ZDA. Sirska malankarska katoliška cerkev je razširjena v Indiji in ima okrog pol milijona vernikov (Jelincic Boeta 2015). Armenskemu obredu pripada armen-ska katoliška cerkev z okrog 600.000 verniki. Posamezni armenski škofje so se od 12. stoletja dalje trudili za zvezo s katoliško cerkvijo in šele 1742 je pa-pež Benedikt XIV. imenoval armen­skega apostolskega škofa za patriarha, pristojnega za južni del Osmanskega cesarstva. Tamkaj je cerkev samostoj­nost na podlagi pritiska Francozov pridobila šele leta 1829. Turški geno­cid je armensko katoliško cerkev moc­no zdesetkal, sedež patriarhata pa so iz Carigrada preselili v Bejrut. Armen-ska katoliška cerkev je organizirana v petih nadškofijah v Siriji, Iraku, Li-banonu, Turciji in Ukrajini ter šestih škofijah v Egiptu, Iranu, Siriji, ZDA, Franciji in Argentini. V 19. stoletju se je del katoliških Armencev zacel seli-ti na Kavkaz, kjer so ustanovili nekaj vasi (v Armeniji okrog 30 in v Gruziji okrog 20) (Jelincic Boeta 2015). Cerkve aleksandrijskega obreda so koptska katoliška cerkev, etiopska ka­toliška cerkev in eritrejska katoliška cerkev. Razširjene so v severovzhodni Afriki. H katoliškim vhodnim cer­kvam prištevamo tudi cerkve bizan­tinskega obreda oziroma grškokato­liške cerkve. Znacilne so predvsem za vzhodni in južni del Evrope. Na Bli­žnjem vzhodu v to skupino spadata melkitska grškokatoliška cerkev in na skrajnem severu gruzijska bizantinska katoliška skupnost (Jelincic Boeta 2015). Kršcanstvo v sodobnem Iraku Kršcanstvo, ki ga je na obmocje so-dobnega Iraka v 1. stoletju razširil apostol Tomaž oziroma (po vzhodno kršcanski tradiciji) Tadej iz Edesse (Rassam 2005), je bilo v zadnjih dese­tletjih zelo verjetno na najtežji preiz­kušnji v svoji zgodovini. Ceprav so se preganjanja kristjanov na tem obmo-cju dogajala skozi celotno zgodovino – v prvih stoletjih s strani Kurdov (Aboona 2008), posebej intenzivno na primer s strani Mongolov v 15. in 16. stoletju (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015) ter s strani Turkov med prvo svetovno vojno, ko je bil poleg genocida nad Armenci storjen nic manj brutalen genocid nad kristjani na obmocju sedanje­ga severnega Iraka (Kurdski genocid 2020), tedaj otomanske province – je razmah ekstremizma po padcu Hu­seinovega režima leta 2003 skorajda iztrebil kristjane v Iraku (Iraqi Chri­stians' long history 2020). Podatki o mrtvih in razseljenih so razlicni, ven­dar lahko z veliko verjetnostjo sklene-mo, da je bilo od leta 2003 ubitih ali pregnanih okrog 1.250.000 kristja­nov (Gardner 2019; Iraqi Christian Foundation 2020). Bistveno slabše se jim je godilo v arabskem delu Iraka. Mnogi, ki so morali od tam zbežati, so našli zatocišce na severu, kjer so jih kot begunce sprejeli Kurdi (Neuf 2015). Kristjani v Iraku so vecinoma živeli Bagdadu ter v zaledjih Kirkuka, Er-bila in Mosula, nekdaj najpomemb­nejšega mezopotamskega trgovskega mesta, znanega pod imenom Ninive. Vecina kristjanov v Iraku pripada Kaldejcem, skupnosti, ki prakticira vzhodnokatoliški obred, je avtono­mna, a priznava oblast papeža. Mnogi Kaldejci še uporabljajo aramejšcino, jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus (Iraqi Christians' long history 2020). Druga pomembnejša skupina so Asir­ci, potomci prebivalcev nekdanjih cesarstev Asirije in Babilonije. Ko sta cesarsvi v 6. oziroma 7. stoletju pro-padli, so se prebivalci razselili po Bli­žnjem vzhodu. Vecinoma pripadajo asirski cerkvi, manjši del tudi ostalim cerkvam. Ker so simpatizirali z nekda­njimi kolonialisti Britanci, je ob raz­glasitvi neodvisnosti leta 1932 iraška vojska nad njimi izvajala številne po­grome (Iraqi Christians' long history 2020). Preglednica 1: Število kristjanov v Iraku po posameznih cerkvah (Jelincic Boeta 2015). cerkve miafizitske tradicije – stare vzhodne cerkve asirska cerkev 150.000–250.000 sirska cerkev 15.000–30.000 (tudi vzhodne pravoslavne cerkve) armenska cerkev 15.000 koptska cerkev 2000 vzhodnosirski/ kaldejski obred 235.000 vzhodne katoliške cerkve zahodnosirski/ antiohijski obred 50.300 armenski obred 1600 GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 15 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Kljub zelo težkim okolišcinam se je kršcanstvo v Iraku ohranilo od sa-mega zacetka pa vse do sodobnosti. Pomembno vlogo pri širjenju vere v preteklosti in njenem ohranjanju v zadnjem obdobju imajo predvsem samostani. Nekaj jih je lociranih v goratem, severnem delu Iraka, ki so ga zavojevalci slabše nadzirali, saj za življenje ni bil tako primeren kot rav­ninska Mezopotamija. Kristjani pa so visoko v gorah našli zatocišce za mirnejše življenje v svojem verskem prepricanju. Nekoliko pobliže spo­znajmo dva takšna samostana. Samostan Mar Mattai/Matti (na­slovna fotografija) stoji na pobocju gore Alfaf oziroma Maqlub, okrog 30 kilometrov severno od Mosula (Goldfarb 2005). V 4. stoletju ga je ustanovil Matti (sirsko ime za Ma-teja), ki je bil rojen v Apgarshatu v sedanji Turciji. Zaradi zgodnje smrti staršev je kmalu stopil v samostan, kjer se je posvetil ucenju sirskega je­zika in študiju psalmov. Živel je v vec samostanih, po letu 361 pa se je pred preganjanjem kristjanov v Rimskem cesarstvu zatekel v gore, poseljene z Nestorijanci, kjer je nadaljeval svo­je asketsko življenje. Ker je imel dar ozdravljanja, je obcasno obiskoval okoliške kraje in zdravil ljudi. Legen­da pravi, da je ozdravil tudi hci kra­lja Sanheriba in pozneje tudi samega kralja. Po ozdravitvi je kralj kot vero v svojem kraljestvu sprejel kršcan­stvo in na pobocju Maqluba poma-gal zgraditi prvi samostan. To naj bi se zgodilo leta 363, kar velja za leto ustanovitve samostana. Sprva so me-nihi živeli v nišah, izdolbenih v steno, potem pa so zaceli delovati v samo­stanu, ki je bil veckrat prezidan, tako da njegova prvotna oblika ni znana (Hann, Dabrovska in Townsend-Gre-aves 2015). V 5. stoletju ga je unicil obsežen požar, v letih 1171 in 1369 so ga napadli in izropali Kurdi (Mo- Slika 9: Notranji del samostanskega kompleksa (lokacija je oznacena na sliki 1). osa 2020), pozneje so ga izropali in unicili še Mongoli. Obnovili so ga v 16. stoletju pod Otomani in nazadnje med letoma 1970 in 1973, ko so ga tudi elektrificirali (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015). Samostan, ki je v upravljanju sirske vzhodne pravoslavne cerkve, velja za enega najstarejših kršcanskih sa­mostanov nasploh. V njem trenutno prebiva le nekaj menihov. Samostan hrani obsežno zbirko sirskih kršcan­skih rokopisov. V zadnjem desetletju so ga nekoliko povecali, tako da lahko romarji v njem ostanejo vec dni. Vsa­ko leto 18. septembra so v samostanu slovesnosti v spomin na smrt svetega Mateja (Saint Matthew … 2020). Na pobocju gore Beth 'Edhrai seve­rovzhodno od naselja Alqosh stoji samostan Rabban Hormizd (beseda rabban v siršcini pomeni 'menih', v aramejšcini pa 'ucitelj'). Leta 640 ga je ustanovil asirski menih Hormizd (Hann, Dabrovska in Townsend­-Greaves 2015). Rojen je bil konec 6. oziroma na zacetku 7. stoletja v mestu Gundeshapur (v siršcini Beth Lapat) na ozemlju sodobnega Irana. Pri 18­ih letih je odpotoval proti samostanu v mestu Sketis (sedanji Wadi El Na-trun) v severnem Egiptu. Na poti je srecal tri menihe iz samostana Bar Idta in se jim pridružil. Tam je pre­živel skoraj 40 let, pozneje pa še ne­kaj let v samostanu Abba Abraham iz Rishe. V poznih letih, star okrog 66 let, je ta samostan zapustil in se naselil blizu mesta Alqosh. Tamkajšnje pre­bivalstvo se je ponudilo, da mu zgradi samostan, kar je sprejel (Rabban Hor­mizd 2020). 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU Samostan je bil zelo pomembno ver­sko središce vzhodne asirske cerkve in od leta 1551 do 18. stoletja sedež njenega patriarhata. V njem so tudi grobnice devetih patriarhov, ki so delovali med letoma 1497 in 1808 (Wilmshurst 2000). V 19. stoletju, ko je del vzhodne asirske cerkve sto­pil v unijo z Vatikanom, je samostan postal pomembno središce kaldejske cerkve. V njem je živel tudi Yohan­nan Sulaqa, preden je šel v Rim in postal prvi patriarh kaldejske kato­liške cerkve (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015). Med leto-ma 1743 in 1808 je bil samostan za­radi kurdskih obleganj zapušcen, na­kar so ga ponovno naselili. Kurdi so samostan in okoliške kršcanske vasi Slika 11: Cestni znak za mesto Alqosh v arabšcini, aramejšcini, kurdišcini in latinici (od zgoraj navzdol). Alqosh je znan tudi kot rojstni kraj starozaveznega preroka Nahuma. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 17 BLIŽNJEVZHODNO KRŠCANSTVO IN NJEGOVE OSTALINE V IRAKU oplenili tudi v letih 1838 in 1843. Ob slednjem napadu so pobili vec kot 10.000 kristjanov (Fraze 2006). Unicili so tudi bogato samostansko knjižnico, polno sirskih rokopisov, vendar so menihi s prepisovanjaem rokopisov nadaljevali, tako da se je nekaj knjižnicnega fonda vendar­le ohranilo (Hann, Dabrovska in Townsend-Greaves 2015). V samostanskem podzemlju so šte­vilni rovi, ki so jih menihi uporablja­li tako za skrivanje kot pobeg pred napadalci. Meniška celica svetega Hormizda je še ohranjena. Na nje­nem stropu so vidne zanke verig, v katere je bil vklenjen, ko je stoje spal. V samostanu že od konca 19 stole-tja ni stalno naseljenih menihov, saj je patriarh Joseph Audo s financno pomocjo Vatikana dal v Alqoshu leta 1892 zgraditi nov samostan Notre Dame des Semences, kamor so se pre­selili tudi menihi iz Rabbana Hormiz­da. Ta je sedaj prazen, v njem se ver­niki udeležujejo cerkvenih slovesnosti le ob vecjih praznikih (Samostan Ra-bban Hormizd 2020). Drobce kršcanske miselnosti so v svo­je verovanje sprejeli tudi Jezidi, kurd-ska etnicna skupina, katerih vera te­melji na starodavnih iranskih verstvih (Jazidi 2020). Njihovo glavno svetišce je tempelj Lališ v bližini Dohuka. Rimokatoliška skupnost v Iraku je po številu vernikov zelo skromna, saj ima le okrog 1500 pripadnikov. Z Irakom in iraškimi rimokatolicani je na pose-ben nacin povezana tudi slovenska ri­mokatoliška cerkev. Papež Francišek je namrec spomladi leta 2020 za novega apostolskega nuncija v Iraku imenoval slovenskega duhovnika in vatikanskega diplomata mons. dr. Mitjo Leskovarja (Pogacnik 2020). Leskovar je bil v ško-fa posvecen 8. avgusta 2020 v ljubljan-ski stolnici. Glavni posvecevalec je bil kardinal dr. Franc Rode (Škofovsko posvecenje … 2020). Leskovar je tako postal naslovni škof Beneventa, nekdaj cvetoce škofije v Severni Afriki (Pogac­nik 2020). 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 Sklep Zgodovina iraškega kršcanstva na nek nacin zrcali dogajanje zadnjih dveh tisocletij na tem obmocju, kjer so se razvile prve civilizacije, prva mesta. Kljub neugodnim oko­lišcinam, preganjanju, pobijanju in mucenju so se kristjani v Iraku ohranili do današnjih dni. Pri ohra­njanju vere so prebivalstvu nudili oporo nekateri pomembni kršcan-ski samostani . Ce so pred stoletji Kurdi plenili kršcanske samostane in kristjane pobijali, jim zdaj nudijo zatocišce in varnost pred nasiljem s strani radikalnega islama. Življenje v sožitju razlicno verujocih na seve­ru Iraka daje zgled in upanje, da bi takšna miselnost lahko prežela tudi ostale dele države, širše regije in ne­nazadnje celega sveta. Zahvala: Clanek je bil pripravljen v okviru raziskovalnega programa P6-0101, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Viri in literatura 1. 1988: Thousands die in Halabja gas attack, 2020. Medmrežje: http://news.bbc.co.uk/onthisday/hi/dates/stories/march/16/newsid_4304000/4304853.stm (3. 11. 2020). 2. Aboona, H. 2008: Assyrians, Kurds, and Ottomans: Intercommunal relations on the periphery of the Ottoman Empire. Amherst. 3. Al-Jazirah, 2020. Medmrežje: https://www.britannica.com/place/Al-Jazirah-region-Middle-East (3. 11. 2020). 4. Americani v raketnem napadu ubili iranskega generala Kasima Sulejmanija 2020. Medmrežje: https://www.delo.si/novice/svet/americani-v-raketnem-napadu-ubili-iranskega-generala-kasema-solejmanija/ (4. 1. 2021). 5. British Parliament officially recognizes 'Kurdish Genocide' 2013. Medmrežje: https://www.hurriyetdailynews.com/british-parliament-officially-recognizes-kurdish-genocide---42182 (3. 11. 2020). 6. Cetorelli, V., Sasson, I., Shabila, N., Burnham, G. 2017: Mortality and kidnapping estimates for the Yazidi population in the area of Mount Sinjar, Iraq, in August 2014: A retrospective household survey. Plos Med. 14-5. DOI: https://dx.doi.org/10.1371%2Fjournal.pmed.1002297 7. Crude oil production 2020. DOI: https://doi.org/10.1787/379b6cdc-en. Medmrežje: https://www.oecd-ilibrary.org/energy/crude-oil-production/indicator/english_4747b431-en (3. 11. 2020). 8. Erbil named 2014 Arab Tourism Capital, 2012. Medmrežje: http://previous.cabinet.gov.krd/a/d.aspx?l=12&a=45887 (4. 1. 2021). 9. Etimološki slovar 2020. Medmrežje: https://www.etymonline.com/word/iraq (3. 11. 2020). 10. Exploratory soil map of Iraq 1957. Medmrežje: https://esdac.jrc.ec.europa.eu/images/Eudasm/Asia/images/maps/download/IQ2000_1SO.jpg (3. 11. 2020). 11. Fairchild, M. 2020: How Many Christians Are In the World Today? Learn Religions. Medmrežje: https://www.learnreligions.com/christianity-statistics-700533 (3. 11. 2020). 12. Fraze, C. 2006: Catholics and Sultans: The Church and the Ottoman Empire 1453-1923. Cambridge. 13. Gamkrelizde, T. V., Ivanov, V. V. 1995: Indo-European and the Indo-Europeans. Berlin, New York. 14. Gardner, F. 2019: Iraq's Christians 'close to extinction'. BBC News. Medmrežje: https://www.bbc.com/news/world-middle-east-48333923 (3. 11. 2020). 15. Geneza 2010. Sveto pismo stare in nove zaveze. Ljubljana. 16. Goldfarb, M. 2005: Ahmad's War, Ahmad's Peace. New York. 17. Hann, G., Dabrovska, K., Townsend-Greaves, T. 2015: Iraq, the ancient sites and Iraqi Kurdistan. Chalfont Saint Peter. 18. Hausleiter, A., Roaf, M., Simpson, J. St., Wenke, R. 2020: Tigris/Diglitus (river). Medmrežje: https://pleiades.stoa.org/places/912964 (4. 1. 2021). 19. Ingolic, B. (ur.) 1998: Enciklopedija svetovne geografije. Ljubljana. 20. Iraqi Christian Foundation 2020. Medmrežje: https://iraqichristianfoundation.org/ (3. 11. 2020). 21. Iraqi Christians' long history 2020. Medmrežje: https://www.bbc.com/news/world-middle-east-11669994 (3. 11. 2020). 22. Iraqi Constitution 2005. Medmrežje: https://www.wipo.int/edocs/lexdocs/laws/en/iq/iq004en.pdf (3. 11. 2020). 23. Jacobsen, D. 2011: The World's Christians. Who they are, Where they are, and How they got there. Chichester, Malden. 24. Jazidi 2020. Medmrežje: https://sh.wikipedia.org/wiki/Jazidi#cite_ref-IranicaJesidiI_1-0 (4. 11. 2020). 25. Jelincic Boeta, K. 2015: Vzhodne cerkve. Celje. 26. Kladnik, D., Ciglic, R., Hrvatin, M., Perko, D., Repolusk, P., Volk, M. 2013: Slovenski eksonimi. Ljubljana. 27. Konte, B. (ur.) 1997: Kronika cloveštva. Ljubljana. 28. Kurdski genocid 2020. Medmrežje: https://thekurdishproject.org/history-and-culture/kurdish-history/kurdistan-genocide/ (3. 11. 2020). 29. Luhr, J. F. 2006: Zemlja. Ljubljana. 30. McCandles, D., Bergamaschi, F. 2014: Suuni vs Shia. Medmrežje: Internet: https://www.informationisbeautiful.net/visualizations/islamic-sects-schools-branches-movements/ (3. 11. 2020). 31. Middle East and North Africa religious affiliation by country 2015. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/attachments/docs/original/Middle_East_Religion_graphic_FINAL_ WFB_2015.pdf?1568317969 (3. 11. 2020). 32. Moosa, M. 2020: The Christians Under Turkish Rule. Medmrežje: http://www.syriacstudies.com/AFSS/Syriac_Articles_in_English/Entries/2012/4/28_The_Christians_Under_Turkish_ RuleCrusades_Conflict_Between_Christendom_And_Islam_Dr._Matti_Moosa.html (4. 11. 2020). 33. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sveta. Ljubljana. 34. Neuf, F. 2015: Abandoned and betrayed, Iraqi Christians rise up to reclaim their land. Medmrežje: https://www.thenationalnews.com/world/abandoned-and-betrayed-iraqi-christians-rise-up-to-reclaim-their-land-1.17473 (4. 11. 2020). 35. Pogacnik, M. 2020: Ce te Bog poklice v Indijo ali Irak, tja tudi greš. Družina 69-19. Ljubljana. 36. Rabban Hormizd 2020. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Rabban_Hormizd (4. 11. 2020). 37. Rassam, S. 2005: Christianity in Iraq. Leominster. 38. Room, A. 2006: Placenames of the World. Jefferson. 39. Saint Matthew the Hermit and the Martyrs Mar Behnam, Sarah and their forty companions 2020. Medmrežje: https://web.archive.org/web/20181226035732/http://www.syrian-orthodox.com/readnews.php?id=215 (4. 11. 2020). 40. Samostan Rabban Hormizd 2020. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/Rabban_Hormizd_Monastery (4. 11. 2020). 41. Sly, L. 2014: Al-Qaeda disavows any ties with radical Islamist ISIS group in Syria, Iraq. The Washington Post. Medmrežje: https://www.washingtonpost.com/world/middle_east/al-qaeda-disavows-any-ties-with-radical-islamist-isis-group-in-syria­iraq/2014/02/03/2c9afc3a-8cef-11e3-98ab-fe5228217bd1_story.html (3. 11. 2020). 42. Stazic, Ž., Petrovic, E., Stanic, F. 1955: Geografija svijeta: Azija, Afrika. Zagreb. 43. Strahler, A., Strahler, A. 2005: Physical geography. Hoboken. 44. Škofovsko posvecenje msgr. dr. Mitja Leskovarja 2020. Medmrežje: https://katoliska-cerkev.si/skofovsko-posvecenje-msgr-dr-mitja-leskovarja (4. 11. 2020). 45. The World Factbook 2020. Medmrežje: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/iz.html (3. 11. 2020). 46. Tko su iracki Turkmeni i zašto žele svoju provinciju? 2020. Medmrežje: https://poskok.info/tko-su-iracki-turkmeni-i-zasto-zele-svoju-provinciju/ (3. 11. 2020). 47. Trenc-Frelih, I. (ur.) 1998: Kronika kršcanstva. Ljubljana. 48. Wilmshurst, D. 2000: The Ecclesiastical Organisation of the Church of the East, 1318–1913. Louvain. 49. ZDA uradno koncale bojne operacije v Iraku 2010. Medmrežje: https://www.rtvslo.si/svet/zda-uradno-koncale-bojne-operacije-v-iraku/238129 (3. 11. 2020). IZVLECEK Soška fronta je kot eden najobsežnejših konfliktov na našem ozemlju za seboj pustila ogromno vidnih sledi. Obstojnejši objekti, zgrajeni med prvo svetovno vojno, so se v veliko primerih ohranili do danes. Njihovo poizvedovanje nam je olajšalo evidentiranje v literaturi, s pomocjo razlicnih orodij daljinskega zaznavanja pa smo lahko zelo natancno dolocili natancne lokacije ostankov. V raziskavi smo si poleg zapisov v virih pomagali tudi z zgodovinskimi zemljevidi, skicami in vojaškimi aerofotografijami. Analizo na posameznih primerih smo opravljali na podlagi ortofotov in z natancnim digitalnim modelom nadmorskih višin, ki smo ga pridobili iz podatkov lidarskega snemanja. Rezultate vizualne interpretacije smo preverili s terenskim delom analizo, kjer smo objekte izmerili ter ocenili njihov obseg in namen. Kljucne besede: soška fronta, daljinsko zaznavanje, ortofoto, DMNV ABSTRACT Assessment of selected Isonzo Front structures based on visual interpretation of remotely sensed data and its derivatives The Isonzo front, one of the largest conflicts on Slovenian territory, left many visible traces. Durable structures, built during the WWI, were preserved in many cases, their inquiry was eased by our findings in scientific literature, while different tools used with remotely sensed data gave us accurate locations of remains. Besides writings in different sources, diverse historical maps, sketches, and military aerial photographs also came in useful. Analysis of separate cases were made based on orthophoto and an accurate digital elevation model, which was acquired through Lidar scanned data. The results of visual interpretation were also tested with field work; the structures were measured and additionally assessed according to their size and purpose. Key words: Isonzo front, remote sensing, orthophoto, DEM GO21 Avtorji besedila in fotografij: SALAHUDIN HALILOVIC, univerzitetni diplomirani geograf in zgodovinar, Goriška cesta 49, 3320 Velenje E-pošta: salahudin96@gmail.com BLAŽ REPE, doktor geografije, docent, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: blaz.repe@hh.uni-lj.si ROK STERGAR, doktor zgodovine, izredni profesor, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: rok.stergar@hh.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni clanek P red dobrimi stotimi leti je svet pretresla ena najvecjih tragedij našega casa, prva svetovna vojna. Spopad med velesilami na takšni ravni je bil nekaj novega; z vso svojo srditostjo in prostorsko staticnostjo je za seboj pustil tudi ogromno fizicnih sledi. Fronta med centralnimi in antantnimi silami je v jugozahodnem teatru konflikta med letoma 1915 in 1917 obsegala tudi tako imenovano soško fronto – bojišce v porecju reke Soce. Velik del bojev je potekal tudi na sedanjem ozemlju Republike Slovenije. Kot eno najvecjih gorskih bojevanj v zgodovini cloveštva in najobsežnejši spopad na naših tleh je pomembno vplival na slovensko zgodovino in zapustil še vedno vidne ostanke vojne in vojaških objektov. V clanku poskušamo geografsko in zgodovinsko preuciti konfliktno obmocje soške fronte ter s pomocjo geografsko informacijskih sistemov (v nadaljevanju GIS) na nazornih primerih prikazati ostanke vojaških objektov. Poleg analitic­nih metod v zgodovinopisju smo za njihovo lažje lociranje in identificiranje uporabili digitalne rastrske in vektorske podatke. Ker gre za geografsko zelo raznoliko obmocje obravnave, smo se odlocili za poizvedovanje s pomocjo GIS­-ov, zaradi nacina bojevanja v jarkih in s tem povezanih tipov objektov je v ospredju predvsem uporaba podatkov lidarskega skeniranja in njihovih izpe­ljank ter ortofotov. Temeljni namen clanka je preverjanje uporabnosti razlicnih daljinsko zajetih podatkov za dolocanje lokacije, oblike in obsega objektov, povezanih s soško fronto. Glede na spreminjajoce se specifikacije bojišca je bilo pricakovati precej­šnje razlike med njihovimi ohranjenostjo, velikostjo in nacinom gradnje, zato smo si zastavili dva glavna cilja: a.) preveriti uspešnost metode daljinskega zaznavanja za ugotavljanje razlicnih objektov, b.) prepoznati in tolmaciti razlike v vidnosti in velikosti posameznih objektov. Navkljub sorazmerno kratki razdalji med posameznimi tockami raziskave sta se oblika in velikost vojaških struktur zaradi hitro spreminjajocega se površja in rastlinja po dolini Soce navzgor mocno razlikovala. Razkriti smo želeli tudi, kako so se objekti razlikovali glede na okolico, v kateri so bili grajeni, in kako je to vplivalo na njihovo dotrajanost ter prepoznavnost na razlicnih slojih da­ljinskega zaznavanja. Soška fronta V Evropi se je ob koncu 19. in na zacetku 20. stoletja med državami oblikoval znacilen sistem dogovorov in alians, ki se je do izbruha prve svetovne vojne polariziral v dve zvezi: sile antante z vodilno vlogo Francije, Velike Britanije in Rusije ter centralne sile, kjer sta glavno vlogo igrali Nemcija in Avstro-Ogrska. Ohranjanje trdnega zavezništva in prizadevanje po strateškem dosegu sta za­dnja leta pred vojno vse velesile pahnila v oboroževalno tekmo. Zadnji preizkus trdnosti zavezništev je bila julijska kriza po umoru avstro-ogrskega pre­stolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 . Zveze ki naj bi preprecile veliko vojno med velesilami, so krizo podaljšale v vecletni globalni konflikt (Kronnenbitter 2019). Obdobje voj­ne je doživelo edinstven preobrat v naravi, metodah in ciljih boja, prepo­znaven v specializaciji vojaške tehno­logije, ki jo je omogocila industrijska revolucija. V ospredju so bili stroj-nice, težko topništvo, letala, tanki in bojni plini. Poleg takticnih sprememb lahko opazimo spreminjanje strate­gije – bolj kot neposredno zavzetje sovražnikovega ozemlja je postalo po­membno izcrpavanje sovražne vojske in unicenje njene zmožnosti za vojno udejstvovanje (Phillpott 2014). Ob izbruhu vojne avgusta 1914 je bila Italija de iure še vedno clanica trojne zveze z Nemcijo in Avstro-Ogrsko, a je takoj razglasila nevtralnost in se še skoraj celo leto izogibala spopadom. Italijanska vlada se je v tem casu poga­jala tako s centralnimi kot antantnimi silami; slednje so jo z ogromnimi oze­meljskimi obljubami v primeru zmage prepricale v podpis tako imenovanega londonskega pakta 26. aprila 1915. Tajni sporazum je predvideval vstop Italije v vojno v roku enega meseca, zato je kraljevina 5. maja izstopila iz trojne zveze in 23. maja z vojno napo­vedjo Avstro-Ogrski izpolnila obljubo zaveznicam (Thompson 2008; Rau­chensteiner 2014). Odprla se je nova, 600 km dolga jugozahodna fronta, ki je potekala od švicarsko-italijansko--avstrijske tromeje prek Tirolske, nato južno od Trenta prek Lesinskih Alp do Belluna, kjer je zavila proti severu do Karnijskih Alp, kjer se je preusme­rila na vzhod, proti Posocju. Najbolj dejaven in pomemben krak bojišca je bil južni del fronte, ki je po­tekal skozi sedanje slovensko ozemlje: 93 kilometrska obrambna crta je prec­kala mejo na Rombonu, se spustila v Bovško kotlino in nadaljevala cez Ra-velnik in naprej ob vznožju Javoršcka na vršni greben Krnskega pogorja. Na Krnu (2244 m) je fronta dosegla najvišjo tocko in se od koder se prek Mrzlega vrha in Mengor spustila do Soce na obmocju Tolminske kotline. Tu se je oblikovalo tako imenovano tolminsko mostišce na desnem bregu reke, ki je varovalo železniško poveza­vo med Mostom na Soci in Ljubljano. Od Sela pri Volcah pa vse do Saboti­na je bojna crta sledila levemu bregu Soce, branik v ozadju so bile Banjšice. Vrhovi Sabotina, Oslavja, Podgore in Kalvarije so predstavljali tako ime­novano goriško mostišce, ki je varo­valo Gorico in preprecevalo prodor v Vipavsko dolino. Bojna crta se je na levem bregu Soce nadaljevala do vznožja Krasa, kjer so bojišce zameji­li vrhovi nižjih vzpetin na zahodnem robu kraške planote. Soška fronta se je zakljucila v Tržaškem zalivu, neda­lec od izliva reke Timave pri Tržicu (Svoljšak 1994). Avstro-Ogrska, ki je že utrpela poraze na vzhodnem in balkanskem bojišcu, je bila v primerjavi z Italijo na novo fronto slabo pripravljena in je v sko­po opremljenem moštvu imela hude vrzeli. Zato je generalštab oblikoval defenzivni nacrt in umaknil obramb-no armado z nekdanje meje med dr­žavama na lažje branljive položaje ob Soci. Na drugi strani je bil general Ca-dorna prav zaradi sistema utrdb in ne­primernega visokogorskega terena na Južnem Tirolskem nagnjen k ofenzivi v smeri Krasa. Na eni strani je ta smer pomenila dostopnejši teren, ki bi z zavzetjem Postojnskih vrat in mostišc ob Soci omogocal preboj v notranjost avstro-ogrske monarhije (Thompson 2008), na drugi pa je bil ta del Avstro--Ogrske pomemben cilj italijanskih nacionalistov, katerih glavna cilja sta bila Gorica in Trst. Po zacetni zasedbi nebranjenega oze­mlja so konec junija 1915 Italijani zaceli prvo izmed skupno dvanajstih vecjih ofenziv na soški fronti. Do pomladi 1916 so se zvrstile še štiri ofenzive, vse osredotocene na južni krak bojišca: na tolminsko in pred­vsem goriško mostišce ter na Kras. Pr-vih pet ofenziv je prineslo bore malo uspeha. Zasedeni so bili le posamezni vrhovi in zelo ozek pas ozemlja, na obeh straneh pa je umrlo na desetti­soce vojakov (Simic 1998; ÖULK II 1931; ÖULK III 1932). Šele šesta ofenziva je prinesla uspešen preboj na Sabotinu in Šmihelu, kmalu zatem je padla Gorica. Na Krasu so se avstro--ogrski vojaki umaknili pred napa­dom italijanske vojske do crte Opatje selo–Mirenski grad (Simic 1998). V naslednjih treh ofenzivah jeseni 1916 se je 3. armada z napadi osredotoci-la na severni rob Komenskega Krasa, najbolj na vzpetine Fajti hrib, Trstelj in Grmado, z željo preboja proti Tr-stu. V sedmi, osmi in deveti soški bit-ki so Italijani v srditih bojih le stežka napredovali. Zasedli so Lokvico in Pecinko (kota 291), pozneje tudi Fajti hrib ter približno 1 km dolg in 4,5 km širok pas ozemlja med Hudim Logom in Mirenskim gradom, a ob tem utr­peli hude izgube, ki so dalec presega­le željene rezultate (ÖULK V 1934; Thompson 2008). Pozimi 1916/17 so se tako branil­ci kot napadalci vkopavali, sistem obrambe se je širil in pridobival na globini, predvsem na Krasu, kjer so se jeseni položaji hitro izmenjavali. Na obeh straneh so gradili vse bolj obsežne sisteme mulatjer, cest, jarkov, prsobranov in kavern, logisticno po­membna je bila tudi gradnja žicnic in vodovodov (Simic 1998; Košir 2017). Za obrambo in skladišcenje so upora­bili tudi mnoge kraške jame (Musner 2015; Klavora 2014). V deseti soški ofenzivi poleti 1917 so Italijani spet napadali na Krasu in vrhovih v oko­lici Gorice, a so imeli le malo uspeha. Po podatkih Thompsona (2008) in Klavore (2014) so samo v tej ofenzivi od zacetnih 280.000 izgubili okrog 150.000 mož, vkljucno s 27.000 uje­timi in 36.000 mrtvimi, pri cemer so na južnem robu Krasa prodrli pov­precno le 2 km globoko. Ob koncu poletja leta 1917 je generalštab itali­janske vojske želel doseci zakljucek fronte na Soci in po zboru ogromnega števila vojakov 17. avgusta zacel obse­žen in silovit napad med Tolminom in Slika 2: Zacetno grajenje položajev na kraškem bojišcu v okolici Pecinke (Österreichische Nationalbibliothek 2020). morjem. 11. ofenziva je prinesla vec uspeha le na Banjšicah, potem ko so Italijani s pontonskimi mostovi pre-cili Soco in prebili linije maloštevilne avstro-ogrske garnizije in del planote tudi zasedli, vendar jim ni uspelo za­sesti tudi Škabrijela (Simic 1998). Vse težji položaj na soški fronti je cesarja prisilil k ponovni prošnji za nemško pomoc. Nemci so za preboj na fronti poslali vec divizij, Alpski korpus in precejšnje število topov (ÖULK VI 1936). Nemški general Delmensingen je nacrtoval ofenzivo v Zgornjem Posocju, italijanske po­ložaje pa je ocenil kot dobro utrje­ne in morebitnemu preboju pripisal možnosti le z uporabo bojnega pli­na. Poleg plina je ofenziva temeljila na presenecenju bliskovitega napada ter sodelovanju topništva in pehote (Svoljšak 1994). Hitri preboj italijan­ske crte 24. okrobra 1917 prek Bovca in nato Kobarida je bil izjemno uspe­šen, v samo dveh dneh je na celi fronti grozilo zajetje ogromnega števila ita­lijanskih posadk. Zato je italijanska vojska sprožila splošen preplah, kar je povzrocilo brezglav beg proti za­hodu (ÖULK VI 1936). Ta ofenziva, pozneje poimenovana »cudež pri Ko­baridu«, je premaknila bojno crto na reko Piavo, a trajne zmage ni prinesla. S tem so bili boji na soški fronti kon-cani. Leto pozneje se je v prid antan­tnih sil koncala tudi izcrpajoca prva svetovna vojna. Metodologija in izbira lokacij analize O soški fronti je bilo napisanih že ve­liko del, tako faktografske kot literarne narave, zato iskanje virov ni pomenilo vecje težave, sta pa ob tolikšnem razpo-nu nujna pravilno vrednotenje avtorja in njegovega dela ter temu sledeca in-terpretacija podatkov. Za faktografske in kartografske podatke o fronti smo si najbolj pomagali z zbirko Österrei­ch-Ungarns letzter Krieg 1914–1918 (ÖULK), ki je na pobudo avstrijskega zveznega ministrstva za vojne zadeve ob sodelovanju avstrijskega vojaškega arhiva nastala v tridesetih letih 20. sto­letja. V veliko pomoc je bila tudi diser­tacija Arheologija soške fronte, v kateri Uroš Košir zelo podrobno predstavlja dosedanje delo arheologov na bojišcu soške fronte ter uporabnost aerolaser­skega skeniranja na primeru Rombo­na. Prav tako je izcrpno magistrsko delo Matjaža Ravbarja Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915-1917, v katerem je avtor zbral kakovostne za­pise o lokaciji in velikosti letališc, ki so delovala za frontno crto. Poleg teoreticnih izhodišc v literaturi smo za lažjo opredelitev in umešcanje objektov predelali tudi veliko kolicino kartografskega in slikovnega gradiva, predvsem vojaške zemljevide, foto­grafije s fronte, skice položajev ter razne nacrte premikov in napadov ob frontni crti. Ker se je v prvi svetovni vojni razširila uporaba letal, zlasti z namenom opazovanja in oznacevanja nasprotnikovih položajev, so v doloce­nih primerih prišle prav tudi vojaške aerofotografije, posnete predvsem iz italijanskih letal. Nastale so predvsem nad uravnanim kraškim bojišcem, kjer je bila raba letal veliko bolj razšir­jena. S tolmacenjem literature in virov smo mocno zožili obmocje obravnave in prešli na delo z GIS-i. Slika 3: Preglednica uporabljenih lokacij v analizi in njihovih podrobnosti. ime mikrolokacije najbližji vecji kraj uporabljeni listi lidarskega snemanja uporabljeni ortofoti približne geo. koordinate Divaca Divaca 423_60 C032662, C032762, C033662, C033762 14° 0' 33'' v. g. d. 45° 41' 8'' s. g. š. Ajševica Nova Gorica 400_90 B052662, B053662, B053762 13° 42' 43'' v. g. d. 45° 57' 1'' s. g. š. Lokvica–Pecinka Kostanjevica na Krasu 392_80, 393_80 B041362, B041262 13° 36' 46'' v. g. d. 45° 51' 47'' s. g. š. Selski vrh Most na Soci 401_112, 402_112, 401_113, 402_113 B061762, B060762 13° 43' 30'' v. g. d. 46° 9' 3'' s. g. š. Krasji vrh–Debeljak Kobarid 392_127, 392_128, 393_127, 393_128, 394_127, 394_128 B070362, B070262 13° 35' 53'' v. g. d. 46° 17' 25'' s. g. š. Javoršcek Bovec 390_131, 390_132 B084262 13° 34' 29'' v. g. d. 46° 19' 15'' s. g. š. Slika 4: Pregledna karta lokacij obravnavanih obmocij (Vira podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015; Garmin 2020). SOŠKA FRONTA IN VIZUALNA INTERPRETACIJE DALJINSKO ZAJETIH PODATKOV Objekte smo zajemali predvsem s po­mocjo dveh vrst podatkov: a.) vektorskega oblaka tock, ki je bil za- jet s pomocjo lidarskega snemanja, b.) rastrskih ortofotov, to je aerofo­ tografij, ki so že bile pretvorjene v ortogonalno projekcijo. Izbrane liste lidarskega snemanja smo uvozili v programsko orodje ArcGIS 10.7.1, jih s pomocjo orodij v LAS Dataset združili in jim dodelili enoten koordinatni sistem. Iz vektorskega slo­ja talnih tock smo oblikovali atributiv-no tabelo formata DBF, iz katere smo interpolirali rastrski digitalni model nadmorskih višin z natancnostjo 1 m2. Glede na že opravljena podobna poi-zvedovanja v literaturi smo se odlocili za interpretacijo na sencenem reliefu, ki smo ga z orodjem Hillshade prido­bili iz digitalnega modela nadmorskih višin (v nadaljevanju DMNV). V pro-gramsko orodje smo uvozili tudi liste ortofotov in jim spremenili koordina­tni sistem, da se je ujemal z DMNV. Letalske aerofotografije smo georefe­rencirali na podlagi ortofotov, za re­ferencne tocke pa uporabili lokacije naselij, cest in železnice. Vse zaznane objekte smo oznacili in digitalizirali na podlagi vizualne interpretacije, za lažjo predstavo smo nekatere prikaze ume­stili tudi v okolje 3D. Glede na dostopne zemljevide, ski-ce in drugo slikovno gradivo smo se odlocili za štiri lokacije na sami fronti in dve v njenem bližjem zaledju. Boji-šce na kraško-ravninskem delu fronte predstavlja lokacija Lokvica–Pecin­ka, za hribovito-gricevnato obmocje frontne crte smo izbrali mikrolokacijo Selski vrh, visokogorsko bojišce pa prikazujeta lokaciji na grebenu Krasji vrh–Debeljak in na vznožju Javoršc­ka. Lokaciji v zaledju sta letališci c. in kr. vojske, po posvetovanju z mag. Ravbarjem smo se odlocili za letališci v bližini Ajševice in Divace. Analiza podatkov daljinskega zaznavanja Letališci Ajševica in Divaca sta bili med vojno posneti iz izvidniških letal, zato so nam lociranje objektov olaj­šale georeferencirane aerofotografije. Ajševica je bila za uniceno Gorico eno najpomembnejših letališc avstro-ogr­ske vojske vse do padca mesta poleti 1916. Letališce je spreminjalo svojo lokacijo: mocvirnato obmocje na fli­šu okrog potoka Lijaka (vzhodno od Ajševice) je bilo scasoma opušceno in premaknjeno je bilo proti vzhodu na bolj sušno površje, kar je bilo tudi posledica umikanja pred bližajocim italijanskim topništvom. Obmocje je bilo nenehno na udaru sovražnih letalskih bombnih napadov, zato so hangarje in druge objekte kamuflira­li (Ravbar 2011). Na sliki 5 so dobro vidne struga potoka Lijaka (oznacen je z napisom v modri barvi), glavna cesta Šempas–Gorica in stranska cesta proti Šmihelu. Oznaceni objekti letališca so za lažjo razpoznavo obkroženi z rdeco barvo. Kjer so hangarji zgošceni, je v sredini najverjetneje vidna letalska steza, ta je obkrožena z modro. Glede na to, da je letališce delovalo kratek cas in bilo po­polnoma uniceno, lahko pricakujemo manj ohranjenih objektov. Prav tako že na ortofoto posnetkih lahko opa­zimo, da gre za precej gosto naseljeno obmocje z veliko kmetijskih zemljišc v uporabi, med drugim tudi vinogra­dov, kar dodatno zmanjša možnosti za ohranjanje bojnih ostalin. Mocvirnat teren Vipavske doline je bil veckrat Slika 5: Georeferencirana aerofotografija letališca Ajševica na ortofotu, merilo 1 : 10.000 (Vir podatkov: Geodetska uprava Republike Slovenije 2015). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 27 umetno spreminjan v obliki melio­racij in komasacij v namakalna ze­mljišca, v obliki hidromelioracij so se spreminjale tudi struge vodnih tokov (Perko, Ciglic, Zorn, 2020). Poleg letališc v Ajševici, Ajdovšcini, Št. Vidu (sedanji Podnanos), Proseku, Vipavi in Sežani (Ravbar 2011) je v neposrednem zaledju fronte delovalo tudi letališce v Divaci. Locirano je bilo na obmocju sedanjega letališca Divaca, kjer zdaj deluje Kraški letalski center, oziroma na vzhodnem delu sedanjega letališca. Nastalo je predvsem zaradi bližine železniške proge, ki je olajšala dobavo potrebnega gradbenega in le­talskega materiala (Ravbar 2011). Na podlagi vizualne interpretacije sence­nega reliefa DMNV-ja (glej sliko 6) smo zajeli ohranjeno cesto, ki vodi od nekdanje vzletno-pristajalne steze do obmocja ob železnici, kjer je bila verjetno nakladalna rampa. Cesta je oznacena z modro barvo. Na desnem robu slike so vidni ostanki domnevne nakladalne rampe, oznaceni z zeleno barvo. Drugih objektov ne moremo z gotovostjo opredeliti. Letališce je še vedno precej zakraselo in kamnito, na obmocju preucevanja so tudi kotanje, zato težko ocenimo, ali gre na prikazu za ostanek vkopanega hangarja ali le manjšo vrtaco. Obravnavano obmocje na Komen­skem Krasu je bilo prica enemu naj­srditejših borb soške fronte. Na Krasu je ravninski teren omogocal gradnjo obsežnih sistemov jarkov, kar je vi-dno tudi na podatkih lidarskega sne­manja. Poleg ogromnih koncentracij topništva in mož so v napadih sode­lovala tudi letala, zato ni presenetlji­vo, da smo tudi v tem primeru uspeli najti letalski posnetek. Na vsega 300 m zracne razdalje med Lokvico in Pecinko (kota 291) se je zgradila vec stometrska mreža povezovalnih in frontnih jarkov, ki so v casu 7. soške ofenzive vsakodnevno menjali lastni­ka (Thompson 2008). Na sliki 7 je na sencenem DMNV-ju zajet sistem jarkov, oznacene so tudi ceste za lažje razlikovanje med objekti na sliki. Ce­prav je uporabljeno vecje merilo, sta dobro vidni vecstopenjska struktura povezovalnih jarkov in kompleksnost mreže obrambe na kraškem obmocju fronte. Z rdeco crto so oznaceni za­znani jarki, z modro pa ceste in poti med njimi. Oznaceni so tudi kota 291, približen vhod v jamo Pecinka pod njo ter rob naselja Lokvica. Za Avstro-Ogrsko je bil eden naj­pomembnejših delov soške fronte zagotovo tolminsko mostišce, sistem utrjenih vzpetin v okolici Tolmina, ki so preprecevale italijanski prehod po dolinah Idrijce in Bace v notranjost države. Ena izmed teh vzpetin je Sel-ski vrh, hrib nad sotocjem Lojšcice in Soce, v bližini Sel pri Volcah. Na sencenem reliefu smo tudi tukaj brez težav zaznali mulatjere in poti, na sa­mem vrhu pa tudi sistem jarkov. Pod vrhom smo opazili tudi uravnave, ki jih nismo takoj umestili. Krasji vrh (1773 m) in sosednji Debe­ljak (1628 m) sta s svojo nadmorsko višino povsem visokogorski bojišci, zato so tukajšnji objekti grajeni iz ka­menja, odrocnost pa je ostaline ohra­njala skoraj neokrnjene. Glede na to, da gre za visokogorje, lahko pricakuje-mo, da je gostota tock lidarskega sne­manja manjša in so rezultati zato manj natancni. Na podlagi vizualne inter-pretacije DMNV-ja hitro opazimo mulatjere, ki na greben vodijo z juga, ter jarke na severnih pobocjih vrhov. Po pregledu ortofotov so bili objekti bolje prepoznavni na Debeljaku, zato smo ta list (392_128) ponovno ob-delali v vecjem merilu. Ortofoti so se tukaj izkazali celo bolje kot sencen re­lief: nad drevesno mejo so bili objekti grajeni iz kamenja ali vklesani v skalo; barvno precej izstopajo iz okolice. Ceprav Javoršcek sestavlja triasni apnenec, je njegovo vznožje ob Soci in Slateniku iz mlajših nesprijetih sedimentov, zato so na tem obmocju fronte gradili precej globoke jarke in rove, ki so se prilagajali precejšnjemu naklonu in bližnjim vodotokom. S pomocjo vizualne interpretacije po­datkov lidarskega snemanja na sliki 8 smo zasledili eno samo utrjeno bojno crto (oznacena je z modro barvo). Ta se v bližini naklona pri potoku jugo­vzhodno razširi in razcleni, verjetno je šlo za strojnicna gnezda. Vznožje Javoršcka je poraslo z gozdom, zato objekti na ortofotih skozi drevesne krošnje niso opazni. Za lažjo pred­stavo obmocja smo v Google Earthu oblikovali tudi prikaz 3D objektov na Javoršcku (glej sliko 9). Terenska analiza Ceprav metode GIS postajajo vse na­tancnejše in lahko z daljinskim zazna­vanjem opravljamo razlicna poizvedo­vanja ne glede na našo lokacijo, je pri ugotavljanju objektov na takšen nacin skoraj nujno terensko preverjanje pra­vilnosti naših ugotovitev. Objekte na terenu smo fotografirali in izmerili s pomocjo merilne letve in metra. Pri delu smo uporabljali tudi kompas, to-pografsko karto in za lažjo orientacijo in iskanje objektov zemljevid sencene­ga reliefa obmocij. Obmocje letališca Ajševica je bilo v zadnjem stoletju popolnoma spreme­njeno, kar je najbolj vidno na spre­menjenem toku Lijaka. Domacin je o letališcu znal povedati le, da zdaj to obmocje uporabljajo jadralni le­talci, ker je ugoden vzgonski veter in ni nenadnih sunkov, kot na primer v Ajdovšcini, kjer je burja pogostejša in mocnejša. Vzhodni del letališca Diva­ca, kjer je vcasih obstajalo avstro-ogr­sko letališce, je še vedno uravnan in nekoliko dvignjen, zgrajena je tudi as-faltna vzletno-pristajalna steza. Ohra­njeno cesto, ki vodi do železnice, smo našli brez težav, saj se še vedno, sicer kot kolovoz, ohranja kot protipožarna preseka. Prav tako smo v bližini žele­znice našli železobetonske stebre, ki so verjetno ostanek nakladalnega žerja­va. Južneje ob progi so tudi zarašceni ostanki betonske nakladalne rampe. Površje Krasa je danes povsem dru-gacno kot v vojnih dneh, regija je gosto porašcena s toploljubnim ra­stlinjem. Sistem jarkov smo našli na podlagi podatkov slike 7, z gozdne ceste Lokvica–Kostanjevica na Krasu pa so zaradi sedanje porašcenosti tež­ko vidni. Jarki so bili globoki med 90 in 130 cm, široki pa najvec meter. Ker so imeli na zahodni strani nasut prso-bran, je verjetno šlo za avstro-ogrske jarke (slika 10). Po južnem kraku te gozdne ceste se lahko vzpnemo po urejeni poti Fundacije Poti miru, ki je del jarkov ocistila in jih oblikovala v muzej na prostem. Raziskali smo tudi obmocje severno od spomenika nadvojvodi in generalu Boroevicu, kjer so glede na podatke ALS (Airborne laser scanning) vidni ostanki jarkov. Gre za težko prehodno obmocje kraškega kamnišca, porašce-no s pionirskimi vrstami. Tukajšnji jarki so bili globoki med 100 in 160 cm ter precej ozki, nekje med 60 in 70 cm. Ob jarkih in tudi nekaj me-trov vstran stojijo ostanki prsobranov, visoki od 30 cm do 50 cm. Glede na to, da so prsobrani orientirani v smeri vzhod–jugovzhod, sklepamo, da gre za italijanske položaje. Ob vzponu na Selski vrh opazimo velik naklon hriba in mehkejšo litolo­ško podlago, ki se razkrije ob odkriti kamnini na vznožju, pri cemer velika kolicina padavin v kombinaciji z na­klonom povzroca potno erozijo. Pri­bližno sto metrov pod vrhom smo do-bili odgovor za izravnave, ki jih nismo mogli dolociti na sencenem reliefu. V odkrito skalo na vzhodnem pobocju je namrec vklesanih vec kavern (slika 11). Zaradi pravilne oblike lahko z gotovostjo trdimo, da ne gre za jame naravnega izvora, nekatere med njimi pa so tudi ojacane z mešanico betona in kamenja. Poleg jarkov, ki so sedaj že skoraj povsem zasuti z zemljo in organ-skim odpadom, so vidni tudi ostanki kraterjev, ki so jih naredile topovske granate, mogoce pa je tudi, da gre za okope. Med 80 in 120 cm globoki ter meter ali malce vec široki jarki so bili vkopani v prst in na dolocenih delih utrjeni s kamenjem.. Povezovalni jarki imajo znacilno cik-cak obliko in razlic­ne smeri, bojni jarki pa so orientirani proti zahodu in jugozahodu, kjer so bili italijanski položaji na Gradu. Nižja gostota tock ALS v visokogorju je razkrila pomanjkljivost lidarja, saj veli­ko objektov zaradi manjšega odboja ni natancno prikazanih. Tako so nekateri ostali neopaženi, kar je terenska razi­skava tudi potrdila (slika 12). Na poti navzgor se veckrat locijo na nekaj kra­kov, ob delih, kjer je pot odprta proti Krnskemu pogorju (avstro-ogrski crti), je ob mulatjeri tudi branik iz zložene­ga kamenja. Objekti, ki so vidni na podatkih lidarskega snemanja na De-beljaku, so dejansko predstavljali prvo obrambno crto, jarki so bili vklesani v skalo in mocno utrjeni z zloženim in Slika 9: Prikaz jarkov na Javoršcku v prostoru 3D (Vir podatkov: Google Earth, 2020). zidanim kamenjem. Skoraj povsod ob jarku je bil namešcen prsobran, pone-kod se jarek razširi v strojniško gnezdo, ki je bilo na enem mestu tudi betonira-no. Jarki so bili globoki od 130 pa tudi do 200 cm, s prsobrani je obramba se-gala še višje, tudi do tri metre visoko. Mulatjere na južnem pobocju so slabo ohranjene, smo pa med spustom nale­teli na zarašceno cesto, ki smo ji sledili. Ob njej je vec objektov, med drugim kaverna, pa tudi vecji artilerijski polo-žaj, ostanki okopov in ostanki utrjenih nasipov, verjetno za manjše topove. Po-ložaji so bili usmerjeni proti Drežnici in Kobaridu; težji topovi bi s svojim dosegom lahko ciljali tudi tarce na Ko­lovratu in v bližini Tolmina. Do objektov, prepoznavnih glede na podatke ALS, smo najprej poskušali priti z vznožja, iz smeri Soce, a so bili ostanki poti gosto porašceni ter v bli­žini objektov popolnoma neprehodni. Zato smo do njih poskusili proti še z višje lege na zahodnem pobocju. Ker je obmocje porašceno z bukovim goz­dom, je bilo ostanke jarkov mogoce zlahka opaziti. Globoki so od 90 do 160 cm, vkopani do maticne podlage prsti, na robovih pa so dodatno okre­pljeni z nasuto zemljo. Najgloblji so bili ob okopih ob potoku na koncu crte. Nekateri so bili okrepljeni tudi s kamnitim zidom. Jarki so poleg klasicne cik-cak oblike potekali tudi v ravni crti, ki se je zakljucila v strojnic­nem gnezdu. Sklep Ugotavljamo, da s pomocjo metod daljinskega zaznavanja in njihovih izpeljank lahko zelo ucinkovito pre­poznamo in dolocimo lokacijo objek­tov, precej natancno pa tudi njihovo velikost. Izbrane metode daljinskega zaznavanja smo uporabili na vseh pri­merih in jimocenili njihovo uspešnost. Najdene objekte smo najprej poiskali in s pomocjo vizualne interpretacije iz­locili kot strukture soške fronte. Njihov obseg in velikost smo lahko oznacili in ocenili že v delu raziskave s pomocjo GIS-ovskih metod, na terenu pa smo jih naknadno natancno izmerili. Na številcnost najdenih objektov so vpli­vali drugi dejavniki: srditost bojevanja in staticnost bojne crte je na dolocenih obmocjih tvorila kompleksne sisteme obrambnih objektov. Delo z izpeljankami podatkov lidar­skega snemanja se je v vseh obrav­navanih primerih potrdilo kot zelo uporabno. Z njihovo pomocjo smo natancno dolocili lokacije objektov, ki so sicer težko opazne in redko obi-skane. Ostanki vojaškega konflikta so še vedno dobro vidni na sencenem reliefu DMNV-ja in v vecini prime-rov lahko že ob manjših merilih opa­zimo antropogene strukture v reliefu. Metoda se ni povsem obnesla le tam, kjer je bila gostota zajetih tock manj­ša in razlike v reliefu pri interpolaciji lidarsko zajetih podatkov niso bile za­znavne. Prav tako z njo ni mogoce na­tancno razlagati uravnav in objektov pod površjem, kakor se je to izkazalo pri kavernah. Obenem pa lahko s to metodo zelo temeljito zajemamo glo­boke strukture, predvsem jarke. Orto­foti so se kot pomožni sloj izkazali v georeferenciranju in na obmocjih brez rastlinstva: tako smo na primer v vi-sokogorju brez težav prepoznali jarek, ki se je od okolice razlikoval po barvi gradbenega materiala. V porašcenem svetu so ti podatki manj uporabni. Za nadaljnje raziskovanje priporo-camo uporabo natancnejših pro-storskih podatkovnih baz, ce je le mogoce tudi ponovno snemanje, kar bi omogocilo casovno sledenje sprememb. S trenutnimi podatki se lahko preiskusijo tudi ostale meto­de interpolacij in sencenosti reliefa. Odprto je še veliko orodij in metod zaznave, pri modelih 3D na primer fotogrametrija posameznih objektov. V okviru obmocja soške fronte je še veliko mikrolokacij, primernih za natancno obravnavo. Za natancnejše dolocanje obrambne crte in posle-dicno tudi frontnih ostankov bi bila potrebna tudi obdelava neposrednih italijanskih virov. Viri in literatura 1. Garmin. Map data. Medmrežje: https://www.garmin.com/sl-SI/maps/updates/ (21. 1. 2020). 2. Geodetska uprava Republike Slovenije. Ministrstvo za okolje in prostor. Portal e-Prostor. Medmrežje: https://www.e-prostor.gov.si/brezplacni-podatki/ (21. 1. 2020). 3. Google Earth. Medmrežje: https://www.google.com/intl/sl/earth/ (21. 1. 2020). 4. Klavora, V. 2014: Fajti hrib: Bojišce na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec. 5. Košir, U. 2017: Arheologija soške fronte. Doktorska disertacija, Folozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 6. Kronnenbitter, G. 2019: Alliance System 1914. 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War. Berlin. Medmrežje: https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/warfare_1914-1918/2014-10-08 (23. 2. 2020). 7. Musner, L. 2015: Der verdammte Karst – Mikroräume des Ersten Weltkriegs an der Isonzo-Front. Zeitalter der Gewalt: Zur Geopolitik und Psychopolitik des Ersten Weltkriegs. Frankfurt am Main. 8. Österreichische Nationalbibliothek. Kriegssammlung - Fotos 1914–1918. Medmrežje: https://www.onb.ac.at/bibliothek/sammlungen/bilder-und-grafiken (22. 2. 2020). 9. ÖULK, Österreich-Ungarns Letzter Krieg 1914–1918, zvezki I–VII, 1930–1939. Wien. 10. Phillpott, W. 2014: Warfare 1914–1918. International Encyclopedia of the First World War. Berlin. Medmrežje: https://encyclopedia.1914-1918-online.net/article/warfare_1914-1918/2014-10-08 (27. 2. 2020). 11. Rauchensteiner, M. 2014: The First World War and the End of the Habsburg Monarchy, 1914–1918. Wien. 12. Ravbar, M. 2011: Avstro-ogrsko letalstvo na soški fronti 1915–1917. Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte. Magistrsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 13. Simic, M. 1998: Po sledeh soške fronte. Ljubljana. 14. Svoljšak, P. 1994: Soška fronta. Ljubljana. 15. Thompson, M. 2008: The White War: Life and Death on the Italian Front. London. IZVLECEK Tržnice so sestavni del mestnega prostora, na katerem ob njihovi temeljni vlogi trženja proizvodov in oskrbe s hrano, izstopa družbena funkcija. Tržnice so tudi ena pomembnejših povezav med mestom in podeželjem, saj podeželska obmocja oskrbujejo urbana središca z lokalno pridelano hrano. Na primeru Mestne tržnice Novo mesto smo prepoznavali vkljucenost tržnice v prostor, pri cemer nas je zanimala predvsem njena povezanost z lokalnim prebivalstvom in zaledjem (kmetijskim okoljem). Kljucne besede: tržnice, mestna tržnica, lokalno pridelana hrana, kratke prehranske verige, Novo mesto ABSTRACT Integration of the Farmers' Markets into the Local Environment: The example of Novo mesto Farmers' Market Farmers' Markets are a public place where, in addition to the primary function of food supply and product marketing, their social function stands out. Rural areas supply urban centers with locally grown food, this is why the markets are an important link between the city and countryside. This article gives an example of the Novo mesto Farmers' Market integration into the local environment, which we analysed on the basis of two main market connections. One is with the residents of the Municipality of Novo mesto and visitors coming from other municipalities, the other with agricultural environment, comparing with the number of providers who sell at the Farmers' Market. Key words: markets, Farmers’ Market, locally produced food, short food chains, Novo mesto 34 GO T ržnice so pokriti prostori, na katerih je organizirana prodaja, pri cemer se ob stikih pripadnikov razlicnih generacij ter starostnih skupin odraža tudi njihova družbena vloga. Na tržnicah se ohranja tradicija in vzpo­stavljajo medsebojne povezave, zato lahko odsevajo identiteto mesta in so po­memben del življenja obiskovalcev. Ovsec (2009) jih opredeljuje kot diferenci-ran mestni prostor, ki izraža tako družbene spremembe kot tudi gospodarske in politicne razmere. Poleg izstopajoce socialne vkljucenosti ne smemo pozabiti, da je prvotna funkcija tržnega prostora prodaja: »Ce ne bi tržnice v prvi vrsti uspešno delovale kot prostori menjave in potrošnje, ne bi obstajale oz. ne bi delovale kot družbeni prostori.« (Japelj 2018, 16) Lutman in Batista (2010) sta že pred desetletjem zaznali zmanjšanje ponudbe in prodaje na Plecnikovi tržnici v Ljubljani. Tudi na novomeški mestni tržnici so branjevke in ostali ponudniki opazili, da se je število obiskovalcev zmanjšalo. Na upad povpraševanja je imela zagotovo velik vpliv pospešena globalizacija z razmahom trgovskih centrov, ki zagotavljajo stalno in pestro ponudbo, živila pa nudijo po nižjih cenah. Za preprecitev zatona lokalnih tržnih prostorov je pomembno izvajanje njihovega oživljanja in revitalizacije. Ob premikanju trgo­vanja na splet smo prica posodabljanju prehranskih sistemov, vse vec ponudbe je digitalizirane, kar spreminja nakupovalne navade in neposredno vpliva tudi na prostor. Slika 1: Model vkljucenosti tržnice v prostor (Vir: Hudoklin 2020). PODEŽELJE MESTO oskrba s hrano središni prostor, socialna vkljuenost Avtorica besedila: NUŠA HUDOKLIN, univ. dipl. geogr. ter univ. dipl. etn. in kult. antrop. E-pošta: hudoklin.nusa@gmail.com COBISS 1.04 strokovni clanek VKLJUCENOST TRŽNIC V PROSTOR Kako se tržnice prilagajajo sodobnim spremembam? V Angliji so vlogo tržnic s poudar­kom na oskrbi z lokalno pridelano hrano raziskovali Smith, Ilbery in Maye (2014) . Tradicionalni živilski prostori naj bi bili – razen splošnih prispevkov o tem, da so hitre spre­membe v prehranskem sistemu, ki se kažejo predvsem v hitrem pora­stu, marginalizirale tržni prostor –v agroživilski literaturi zapostavljeni. Glavni raziskovalni vprašanji clanka sta Kako se tržnice prilagajajo spre­membam v preskbi s hrano in, kako prostorska razporeditev odraža geograf-ski odnos s krajem. Raziskavo so zaceli z zbiranjem, analizo in interpretacijo sekundarnih virov. S tem so kvalita­tivno in kvantitativno preucili vecje število tržnic na obmocju Anglije, jih s pomocjo izbranih kriterijev kvalificirali in izbrali dve tržnici, na katerih so pozneje izvedli podrobno študijo primera. V raziskavo sta bili vkljuceni tržnici na prostem in v po­kritem prostoru, pri cemer je bila ena v mestnem in druga v podeželskem okolju, kar je zagotovilo mestno-po­deželski kontrast. Kontrastni tržnici v Newcastleu in Cambridgeu obra­tujeta vsaj trikrat tedensko. Smith in sodelavci so raziskavo nadaljevali s terensko metodo polstrukturiranih intervjujev z upravljalci, ponudniki in obiskovalci tržnice (kupci). Zbra­ni odgovori so neposredno izražali izkušnje in perspektive, ki so poma-gale pri razumevanju prostorskih in družbenih povezav ter prilagajanju tržnic na sodobne spremembe. Po-leg kakovostne ponudbe in podpore lokalnim pridelovalcem intervjuvan­ci cenijo predvem družbeno vlogo tržnice, ki je prepoznavna v mocni lokalni identiteti. Avtorji ugotavlja­jo, da je vsaka tržnica edinstvena in da so geografske razmere pomem­ben del njene identitete. V Newca­stlu, kjer je zaznavno gospodarsko nazadovanje, so se zaceli prilagajali mocni konkurenci, medtem ko v Cambridgu, za katerega je znacilna gospodarska rast, išcejo inovacije v smislu povecanega povpraševanja po lokalnih pridelkih. Pri študijah pri­mera je treba upoštevati medsebojno soucinkovanje notranje dinamike tr-žnic in zunanjihe pritiskov (globalni prehranski sistemi, komercialni priti-ski ipd.); njuno ustrezno razmerje je namrec pomembno za uspešno prila­gajanje spremembam (Smith, Ilbery in Mayeelavci 2014). Raziskovalno domnevo, da so tradicionalne živil­ske tržnice v kriticni tocki: nekatere propadajo, druge se (re) gentrificirajo za kupce z višjimi prihodki, so avtorji med glavnmi spoznanji zavrgli z raz­lago, da tržnice niso v kriticni toc­ki, saj se kljub edinstvenim razlikam uspešno prilagajajo hitrim spremem­bam. Tovrstno prilagajanje je opazno prevsem v širši ponudbi, oplemeni­teni tudi z uvoženimi/eksoticnimi izdelki. Menim, da je ovržena do-mneva potrebna kriticne presoje in nadaljnih raziskav (nadaljnje raziska­ve s podrobnejšo analizo perspektiv kupcev in ponudnikov priporocajo tudi avtorji študije). Študijo dveh tr-žnic, ki sta bili po zastavljenih krite­rijih sicer dobro izbrani, je vprašljivo posplošiti že na ravni ostalih tržnic v Angliji. Z neustreznim upravljanjem se nekatere tržnice (tudi v Sloveniji, ki je od Anglije tako po površini kot Slika 2: Casovno spreminjanje tržnega prostora (v Sloveniji) (Vir: Hudoklin 2020). porast nakupovalnih centrov GLOBALIZACIJA gradnja pokritih tržnih TREND prvi manjši letni porast števila prostorov (tržnic) OŽIVLJANJA tedenski sejmi letnih sejmov v Sloveniji TRŽNIC krajevni sejmi las obine OSKRBA S HRANO podporne ustanove DRUŽBENI PROSTOR MENJAVA izobraževalno svetovalna funkcija 36 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 VKLJUCENOST TRŽNIC V PROSTOR po številu prebivalstva veliko manj­ša) težje prilagajajo spremembam in stagnirajo oziroma postopoma pro-padajo. V številnih primerih lahko zasledimo proces gentrifikacije na tržnicah, kar pomeni, da si prebivalci z nižjimi prihodki ne morejo privo-šciti lokalno pridelane hrane, katere cena je praviloma višja od uvožene v supermarketih. Prostori tržnice se tako spreminjajo pod vplivom razlicnih gospodarskih, družbenih in politicnih sprememb. Opazili smo, da so imeli v zadnjih desetletjih pomemben vpliv ucinki globalizacije, zaradi katerih so tržni­ce zacnele postopoma izgubljati svo­jo funkcionalno vlogo središcnega prostora skupnosti (Japelj 2018). Na pomenu pa so pridobivale konvenci­onalne prehranske verige s pestrejšo in zaradi masovne pridelave pogosto tudi cenejšo ponudbo. Na spodnji sliki je predstavljen model casovnega spremljanja slovenskega tržnega pro-sora, vse od prvih sejmov in živilskih trgov do gradnje pokritih tržnih pro-storov na zacetku 20. stoletja, pa tudi njihovih revitalizacij v 21. stoletju. Mestna tržnica Novo mesto: od tržnih pravic do sodobnosti Novo mesto je od ustanovitve leta 1365 imelo pravico do tedenskih sej­mov in petih letnih sejmov, pri cemer je bil vse do druge svetovne vojne osrednji prostor trgovanja Glavni trg (Vrhovec 1891). Po škodi, ki so jo na stavbenem fondu povzrocila nemška letalska bombardiranja jeseni 1943, je potekala gradnja novih objektov (Merlin 2009). Živilski trg so v pet-desetih letih 20. stoletja premestili v novo mestno tržnico na sosednjem Florjanovem trgu. Sedaj je v lasti Mestne obcine Novo Mesto, ki je z odlokom o urejanju javnih tržnic leta 2006 za upravljalca prostora izbrala javno podjetje Komunala Novo me-sto, d. o. o. Prostor mestne tržnice se deli na pokriti del, kjer prodajajo ži­vilske izdelke in tekstil, ter nepokriti del, kjer poteka prodaja rokodelskih izdelkov in suhe robe. Živilski del tržnice obratuje trikrat tedensko, ob ponedeljkih, petkih in sobotah do-poldan. Ponudnik tekstila prihaja na tržnico dvakrat tedensko, prodajalci suhe robe pa le vsak petek. Na Glavnem trgu je 12 let delovala ekološka tržnica, ki so jo leta 2016 zaradi prenove mestnega jedra pri­kljucili k mestni tržnici. Tam se ni ohranila, saj naj ne bi bilo jasne meje med ekološkimi in konvencionalnimi ponudniki, ekološki ponudniki so bili nezadovoljni tudi z nizko higiensko ravnjo tržnice in neozavešcenostjo obiskovalcev o ekološko pridelani hrani. Zaradi tega so si ekološki po­nudniki poiskali druge tržne kanale (Marincek 2020). Tako kot ponudniki in obiskovalci, so tudi snovalci Trajnostne urbane strategije Novo mesto 2030 izpostavi­li, da je novomeška centralna tržnica neurejena. Med pregledom virov in literature smo našli dva velikopotezna nacrta za njeno ureditev. V dvajsetih letih 20. stoletja, ko so tržni dnevi in sejmi še potekali na Glavnem trgu, je bil pripravljen nacrt za novo me-stno tržnico, vendar ni bil izveden (ZVKDS 2020). Sedanji tržni prostor je pokrit s preprosto montažno kon­strukcijo (Golob 2009). Leta 2012 je bil zasnovan 1,6 milijona evrov vre-den projekt za obnovo tržnice, prila­gojen sodobnim potrebam in novim standardom (medmrežje 1). Vendar je zaradi financnih težav prišlo le do manjše prenove, ki je vkljucevala za­menjavo salonitne kritine in cišcenje Slika 3: Število obiskovalcev Mestne tržnice Novo mesto glede na obcino bivanja. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 37 VKLJUCENOST TRŽNIC V PROSTOR pokritega dela. Povzamemo lahko, da je bila novomeška mestna tržnica de­ležna velikih idej, vendar do njihovih uresnicitev ni prišlo. Ponudba in povpraševanje Na terenu (med decembrom 2019 in avgustom 2020) smo opazili skromno število lokalnih živilskih ponudnikov, kar nakazuje slabo vpetost tržnice v njeno kmetijsko okolje. Prisotnih je bilo pet stalnih pridelovalcev z lo-kalno živilsko ponudbo: zelenjave, suhomesnatih izdelkov, medu, kruha in peciva. Vsi ponudniki imajo dejav­nost registrirano v okoliških obcinah, dva v Šmarjeških Toplicah in po eden v Metliki, Šentjerneju in Krškem. V toplejših mesecih so svoje presežke prodajale tri branjevke iz maticne Mestne obcine Novo mesto (Hudo­klin 2020). Znacilnosti obiskovalcev tržnice so predstavljene na podlagi spletnega vprašalnika, ki so ha respondenti iz­polnjevali maja 2020. Izpolnilo ga je 209 prebivalcev Mestne obcine Novo mesto in obiskovalcev tamkajšnje tržnice ne glede na obcino bivanja. Ker je Novo mesto regionalno sredi-šce, smo v raziskavi predpostavili, da obiskovalci na novomeško mestno tržnico prihajajo s celotnega obmocja regije Jugovzhodna Slovenija. Anali­za odgovorov nakazuje, da med obi-skovalci tržnice prevladujejo obcani maticne obcine (77 %), preostali pa prihajajo z obmocja Dolenjske in Bele krajine oziroma obcin Šmarješke To-plice, Dolenjske Toplice, Straža, Mir­na Pec, Mirna, Trebnje, Crnomelj, Sevnica, Škocjan, Semic, Šentjernej in Kostanjevica na Krki. Sodelujoci v raziskavi lokalno pride-lano hrano najpogosteje razumejo kot hrano, pridelano znotraj regije, v kateri stanujejo, polovica kot hrano, pridelano v Sloveniji, majhen delež pa tudi kot hrano, pridelano znotraj meja domacih obcin. Enotne oprede­litve koncepta »lokalno« ni, v literatu­ri pa smo najveckrat zasledili kriterij cimkrajše razdalje med krajem pride-lave in krajem porabe. Nanj moramo sicer gledati kriticno, saj zgolj fizicna bližina ne zagotavlja trajnosti. Potreb-no je upoštevati še socialno bližino, ki je na tržnicah prek neposrednih osebnih stikov med obiskovalcem in pridelovalcem obicajna. Skoraj vsi, ki so sodelovali v anketi, Mestno tržnico Novo mesto pozna­jo, jnekaj vec kot polovica jo je tudi že obiskalo. Vecinoma so zanjo iz­vedeli nakljucno, ko so se sprehajali ali peljali mimo nje. Obiskovalci so mnenja, da tržnica poživlja mestno jedro in povezuje mesto s podeže­ljem. Ceprav na novomeški mestni tržnici ni veliko prostora za druženje, precej obiskovalcev tržnico dojema kot socialni prostor, ki jim daje ob­cutek pripadnosti lokalni skupnosti. Pri interpretaciji rezultatov bi doda­li, da predstavljene ugotovitve niso popolnoma reprezentativne. Zaradi razmeroma slabe odzivnosti na sple­tni vprašalnik in želje po cim vecji odzivnosti smo vprašalnik delili tudi prek facebook strani Dolenjske tržni­ce, katere clani so ljubitelji lokalno pridelane hrane. Od njih smo prejeli vec kot tretjino v analizo vkljucenih odgovorov, ki so zagotovo prispevali k pozitivnejšemu znacaju rezultatov (Hudoklin, 2020). Kako urejajo tržnice drugod? V sklopu oživljanja mestnih jeder ob­cine, lokalne akcijske skupine (v na­daljevanju LAS) in druge podporne ustanove prepoznavajo potencial tudi v oživljanju tržnic. LAS za mesto in vas je na obmocju obcin Medvode, Domžale, Komenda, Mengeš, Trzin in Vodice izvedel enoletni projekt Oživitev tržnic. Namenjen je bil »… širjenju ponudbe prodajalcev na tržni­cah v posameznih obcinah in s tem tudi kroženju ponudnikov na tržnih prosto­rih v vseh obcinah …«, pri cemer so investirali v nakup stojnic, s katerimi bi lahko povecali in izboljšali ponud­bo ter posledicno število obiskovalcev (Oživitev tržnic 2018). Nasprotno je na mestni tržnici v Novem mestu stojnic in prodajnih mest zaenkrat veliko vec od sedanje ponudbe. Tako bi morala LAS Dolenjska in Bela kra­jina, ki pokriva preucevano obmocje, za morebitno oživljanje tržnice izbrati pristop, ki bi jo bolje povezal s pode­želskim zaledjem in tako v vecji meri izkoristil prodajni prostor. Uspešno izvedena oživljanja oziroma revitalizacije tržnic lahko povzrocijo tudi negativne posledice. V Nem-ciji so na primer berlinski tržnici Markthalle Neun dodali vzporedno ponudbo, prireditve, sejme ulicne prehrane in podobno. Tovrstni do-godki ustvarjajo odpadke in povzro-cajo hrup, ki moti okoliške prebival­ce. Prav tako lahko tržnice povzrocajo gentrifikacijo, saj z višjimi cenami lokalnih živilskih pridelkov in proi­zvodov izkljucujejo prebivalce z niž­jimi dohodki, kar poglablja socialne razlike med družbenimi skupinami (Japelj 2018). 38 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 VKLJUCENOST TRŽNIC V PROSTOR Nekatere tržne prostore zunaj casa obratovanja uporabljajo za javne razprave ali okrogle mize, v Dom-žalah so na primer tržnemu prosto­ru dodali prireditveno plošcad, kjer organizirajo številne dogodke. Spet drugod so ti prostori zaradi slabega upravljanja dotrajani in slabše funk-cionalno izkorišceni. Kako bi bilo smiselno urediti tržnico v Novem mestu? Anketni vprašalnik je obsegal tudi vprašanja o predlogih, s katerimi bi lahko izboljšali sedanje stanje. Ko smo februarja 2020, pred izbruhom epidemije Covid-19 v Sloveniji, an-keto še osebno izvajali na tržnici, je bila najbolj izpostavljena dosto­pnost. Ceprav je novomeška mestna tržnica umešcena med pomembni-mi prometnicami, je zaradi lokacije v mestnem jedru zaznati precejšnje pomanjaknje parkirnih mest. S pre­novo mestnega jedra, ki se je konca­la leta 2019, promet skozenj poteka enosmerno, kar je položaj dodatno otežilo. Nekateri anketiranci so za­radi potrebe po vecjih prostorih in pomanjkanja parkirišc predlagali spremembo lokacije tržnice, najraje v bližini nakupovalnih središc. Kljub temu menimo, da mora tržnica navzlic pomanjkanju prostora ostati v mestnem jedru. V raziskavi je bila najpogosteje nakazano, da mestna tržnica potrebuje vec oglaševanja in boljšo promocijo. Tržnica še nima spletne strani, ki bi uporabnikom ponudila vpogled v njen obratovalni cas in njeno ponudbo. Prav tako ni medijsko izpostavljena. Leta 2019 je casopis Dolenjski list še vedno redno objavljal tedenske prispevke »z no-vomeške tržnice« o sezonski živilski ponudbi, z marcem 2020 pa so ti za­pisi izginili. Kot primer dobre prakse izpostavljamo projekt 'Novomeška tržnica' na Glavnem trgu, ki poteka v dolocenem delu leta in ga podpi­ra tudi Mestna obcina Novo Mesto. Promocija projekta je potekala v raz­licnih medijih, na radiu, televiziji, v revijah in casopisih in na socialnih omrežjih. Za vecjo prepoznavnost se nam zdi smiselna še uporaba prome­tne signalizacije, tako da bi usmer­jevalne table dodali k že obstojecim smerokazom v mestnem središcu. S terenskim delom ter ob pregledu virov in literature smo ugotovili, da je treba uskladiti tudi poimenovanje; na objektu mestne tržnice je logotip projekta 'Novomeška tržnica', ki v casu našega raziskovanja ni poskrbel ne za urejanje ne za promocijo me-stne tržnice. Predlagamo nov napis na objektu: Mestna tržnica (Novo mesto) in/ali dogovor o novem sode­lovanju pri upravljanju tržnice. Pre­poznali smo tudi potrebo po dolgo­rocni viziji, ki bi vkljucevala ureditev higienskih razmer in spodbujanje interesa za prodajo na tržnici, saj je ob mocnem podeželjskem zaledju in številnih lokalnih pridelovalcih za to še kar nekaj neizkorišcenega poten­ciala (Hudoklin 2020). Primer dobre prakse: 'Novomeška tržnica' na Glavnem trgu 'Novomeška tržnica' je projekt, ki se pred mestno hišo na Glavnem trgu izvaja enkrat tedensko, predvidoma od spomladi do sredine jeseni. Z iz­vajanjem se je zacelo leta 2016, na­slednja tri leta je bilo zaradi prenove GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 39 VKLJUCENOST TRŽNIC V PROSTOR mestnega jedra zacasno prekinjeno, ponovno pa je zaživelo leta 2020. Z namenom podpore lokalnim pride-lovalcem na stojnicah poteka pro-daja izkljucno slovenskih izdelkov. Organizatorji se povezujejo tudi z razlicnimi društvi, skrbijo za sode­lovanje ter zagotavljajo vzporedno ponudbo in dogajanje. Projekt si­cer nakazuje interes Mestne obcine Novo Mesto za spodbujanje proda­je lokalno pridelane hrane, vendar bolj z vidika oživitve mestnega je­dra kot ohranjanja stalnega tržnega prostora. Mestna tržnica Novo mesto v casu epidemije Covid-19 V Sloveniji je bila marca 2020 raz­glašena epidemija. Skladno s priza­devanji za zajezitev širjenja virusa so v veljavo stopili ukrepi in odloki, s katerimi sta bila zacasno prepove­dana neposredna prodaja blaga in nudenje storitev, iz katerih pa so bile izvzete prodajalne z živili. Tako so ponudniki tekstila, rokodelskih izdelkov in suhe robe za dva mese-ca prekinili s prodajo, živilski del tržnice pa je obratoval nemoteno. Nepredvidljiva kriza je s praznimi policami v trgovinah nakazala odvi­snost Slovenije od uvoza nekaterih živilskih proizvodov iz tujih držav ter vzbudila zanimanje za lokalno ponudbo. Prodajalka na novomeški mestni tržnici je spomladi 2020 za­znala veliko novih obiskovalcev, ki so raje prihajali na tržnico po doma-ce pridelke kot pa odšli v trgovino po »italijansko« solato. Prodajalci so pri svojem delu nosili zašcitne maske in uporabljali rokavice. Pro-tiepidemioloških navodil so se dr­žali tudi obiskovalci, ki so dosledno upoštevali varnostno razdaljo. Ker zaradi ostrih ukrepov druženje in pogovarjanje na tržnici ni bilo mo­goce, se je v casu epidemije nekoli­ko zmanjšal socialni pomen tržnice, bolj pa je prišla do izraza njena vlo­ga oskrbe s hrano. Sklep Prostor in delovanje tržnice se lahko spreminjata glede na razlicne gospo­darske in družbene spremembe. V za­dnjih desetletjih sta izrazita predvsem globalizacija in prilagajanje spremem­bam v preskrbi s hrano, na katera se tržnice razlicno prilagajajo, kar se sku­paj z geografskimi in zgodovinskimi posebnostmi odraža v edinstvenosti vsake tržnice. Mestna tržnica Novo mesto je razmeroma dobro povezana z lokalnim prebivalstvom, slabo pa je vpeta v njeno kmetijsko zaledje. Za­vedamo se, da je ob skromni ponudbi manjše tudi povpraševanje in posle-dicno pomanjkanje interesa po širi­tvi ponudbe. Za izhod iz zacaranega kroga je potrebno spodbujanje delo­vanja in razvoja tržnice tako s strani obcine kot upravljalca. Izboljšano so-delovanje z lokalnimi pridelovalci bi obogatilo živilsko ponudbo in s tem poskrbelo za vitalnost tržnice, kar bi pomembno prispevalo k ohranitvi se­danjega tržnega prostora. Viri in literatura 1. Golob, T. 2009: Konservatorski program za prenovo tržnice. Osebni vir. 2. Hudoklin, N. 2020: Vpetost novomeške tržnice v lokalno okolje. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 3. Japelj, P. 2018: Aktivnosti lokalne pobude kot orodje za zagon revitalizacije. Študija primera: Problematika in potenciali male tržnice v Mariboru. Magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 4. Lutman, M., Batista, E. 2010: Ljubljanske tržnice. Medmrežje: http://www.dedi.si/dediscina/295-ljubljanske-trznice (18. 8. 2020). 5. Marincek, M. 2020: Združenje za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Intervju, 17. 6. 2020. 6. Medmrežje 1: https://www.youtube.com/watch?v=_kkuNauFHGU (1. 5. 2020). 7. Merlin, I. 2009: Projektna naloga za izvedbo urbanisticno arhitekturne delavnice Mestna tržnica Novo mesto. Medmrežje: https://www.novomesto.si/mma/-/20170901134895/ (3. 7. 2020). 8. Ovsec, D. 2009: Etnološki pogled na ljubljansko tržnico. Arhitektov bilten 39-181/182. 9. Oživitev tržnic 2019. Medmrežje: https://www.medvode.si/post/144799 (27. 8. 2020). 10. Smith, J., Ilbery, B., Maye, D. 2014. The traditional food market and place: new insights into fresh food provisioning in England. Area, 46-2. Medmrežje: https://rgs-ibg.onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1111/area.12083 (28. 12. 2020). 11. Trajnostna urbana strategija Novo mesto 2030 2017. Medmrežje: https://www.zmos.si/wp-content/uploads/2019/01/MO-Novo-mesto-IN-TUS.pdf (9. 6. 2020). 12. Vrhovec, I. 1891: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana. 13. Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Novo mesto (ZVKDS) 2020. Osebni vir. 40 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 IZVLECEK Podeželje in šolstvo sta kompleksna sistema. Sticišce med njima je mreža podružnicnih šol na podeželju. Nanjo pomembno vplivajo predvsem družbenogeografski dejavniki. Od sedemdesetih let 20. stoletja se ta mreža redci, kar se kaže tudi v Zasavski statisticni regiji, kjer so leta 2009 zaprli še podružnicno šolo v Konjšici. Zdaj je v Zasavju na podeželju še 13 podružnicnih šol. Zakonodaja pogojuje njihov obstoj z zadostnim številom ucencev, pri tem pa ne upošteva vecfunkcijske vloge podružnicnih šol pri razvoju podeželja. Kljucne besede: razvoj podeželja, podružnicne šole, šolski okoliši, Zasavska statisticna regija, Slovenija ABSTRACT Influence of branch schools on rural development in case of the Zasavje Statistical Region The rural areas and education are two complex systems. The meeting point between them is a network of branch schools. It is influenced mainly by socio-geographical factors. Since the 1970s, this network has been thinning, which is also reflected in the Zasavje Statistical Region, where in 2009 the branch school in Konjšica was closed. Today, there are still 13 rural branch schools in Zasavje. Legislation conditions their existence on a sufficient number of pupils, regardless the multifunctional role of branch schools on rural development. Key words: rural development, branch schools, school districts, Zasavje Statistical Region, Slovenia GO41 Avtorica besedila in fotografij: PATRICIJA OSTROŽNIK, univerzitetna diplomirana geografinja in zgodovinarka Golce 4, 1410 Zagorje ob Savi E-pošta: rbdpatricijao@gmail.com COBISS 1.04 strokovni clanek I zobraževanje je kljucen dejavnik posameznikovega razvoja in razvoja družbe. V vecini gospodarsko razvitih držav, med katere spada tudi Slove­nija, je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in dostopno vsem otrokom, pri cemer je kljucna mreža javnih osnovnih šol, ki vkljucuje tudi podružnicne šole (v nadaljevanju PŠ) na podeželju. V zadnjih letih poteka veliko razprav o delovanju šol v povezavi z demografskim razvojem. Nizka rodnost in negativni migracijski saldo ogrožata obstoj PŠ, ki imajo širši razvojni in družbeni pomen. Pomembne so z vidikov izobraževanja, vzgoje, socializacije, stikov, srecanj lo-kalne skupnosti, so tudi prostor, kjer se pripravljajo skupni obroki, in se zapi­suje ter ohranja lokalna kronika. Ucenci tudi prek šole razvijajo odnos do kraja in regije, v kateri živijo, in se aktivno vkljucujejo v razreševanje lokalno-regio­nalnih izzivov. Z zaprtjem PŠ je lahko vse to izgubljeno, saj ostale ustanove, ki morda nadomestijo nekatere funkcije šole, ne vkljucujejo nujno vseh mladih (Kucer in Kucerova 2009). Ce se ozremo v obdobje po 2. svetovni vojni, je Zasavje razumljeno kot regija treh obcin: Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik. Na njihovem podeželju je delovalo 19 PŠ. Mreža PŠ se je zacela intenzivneje redciti v sedemdesetih letih 20. stoletja. Doslej so zaprli 13 PŠ (Lebar 1992), zadnjo leta 2009 v Konjšici. Od leta 2015 k Zasavski statisticni regiji prištevamo še obcino Litija. Trenutno na podeželju celotne statisticne regije deluje 13 PŠ,. ki so mocno vpete v lo-kalno okolje. Lokalno prebivalstvo do njih cuti potrebo in odgovornost, zato si prizadeva spodbujati njihovo delovanje in nadaljnji obstoj. Geografske poteze Zasavske statisticne regije 485 km2 prostrana Zasavska statisticna regija leži v osrednjem delu Predalp­skega hribovja, ob reki Savi. (Orožen Adamic, Perko in Kladnik 1995). Sesta­vljajo jo obcine Hrastnik, Trbovlje, Zagorje ob Savi in Litija. Razgiban relief in precejšnja nadmorska višina so v preteklosti narekovale posebne razmere za pridelovanje, zato je poselitev hribovitih predelov Zasavja zelo razpršena. Pre­vladujejo manjši zaselki z osrednjimi vaškimi jedri, kjer so locirane nekatere javne ustanove, med njimi tudi PŠ. Naravnogeografske posebnosti Zasavske statisticne regije za organizacijo šolske mreže predstavljajo raznovrstne izzive. Zasavje velja za najbolj znacilno slovensko rudarsko-industrijsko regijo. Z osa­mosvojitvijo Slovenije in gospodarskimi spremembami je prišlo do postopnega zapiranja rudnikov in propada vecjih industrijskih podjetij (Rudnik Trbovlje-Hra­stnik, Varnost, Deloza, Svea, Strojna tovarna Trbovlje), kar je vodilo v povecano brezposelnost in narašcanje dnevnih migracij na delo v sosednje regije (Josipovic 2004). Gospodarska tranzicija, poslabšane socialne razmere, prometna odmaknje­nost, odseljevanje in staranje prebivalstva so razvojni problemi, s katerimi se sre-cujejo zlasti v urbanih predelih Zasavske statisticne regije. Na podeželju je položaj podoben, a v nekaterih segmentih vendarle drugacen. Od osemdesetih let prej­šnjega stoletja so se z izboljšanjem cestnih povezav in razmahom individualne mo­ Trojane Celje Morave Ljubljana Legenda Hrastnik Litija Trbovlje Zagorje ob Savi Zidani Most železnice reke regionalna cesta III reda regionalna cesta II reda regionalna cesta I reda glavna cesta II reda glavna cesta I reda Ivanna Gorica Trebnje hitra cesta avtocesta Slika 1: Prehodnost in povezovalnost Zasavske statisticne regije (GURS 2020). bilnosti (lasten avtomobil) mnogi na podeželje priselili in dnevno odhajali na delo v mesta. Tako kljub deagrarizaciji upad prebivalstva na podeželju , ni bil pretirano izrazit. Navkljub pomanjka­nju delovnih mest v Zasavski statisticni regiji zaposlitvena središca niso tako da­lec, da bi se bili ljudje primorani mno-žicno odseljevati. Kljub ugodni legi v osrcju Slovenije pa ta regija spada med prometno slabše razvite. Zakonodajna podlaga s podrocja podružnicnih osnovnih šol Dostopno osnovnošolsko izobraže­vanje je temeljna clovekova pravica. Otrokom, ki živijo na podeželju, je zato nujno omogociti izobraževanje v bližini doma. Pri tem imajo kljucno vlogo prav majhne podeželske šole, znane kot podružnicne osnovne šole, katerih ustanavljanje od clena v Ustavi Republike Slovenije do podzakonskih predpisov ureja slovenska zakonodaja. 57. clen ustave pravi, da je osnov­nošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, pri ce-mer država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Zakon o lokalni samou­pravi v 21. in 51. c clenu obcinam nalaga financiranje in ustanavljanje javnih šol (Uradni list RS 1994). Zakon o osnovni šoli PŠ posebej ne obravnava; urejajo jih 3 podzakonski akti: • Uredba o merilih za oblikovanje podružnicnih šol v 5. clenu vse­buje merila za oblikovanje šolske­ga okoliša. Podatki o slednjem so v Registru prostorskih enot; Pra­vilnik o pogojih za ustanavljanje PŠ (Uradni list RS 1998); • Pravilnik o normativih in stan­dardih za izvajanje programa osnovne šole poudarja nujnost spremljanja števila šoloobveznih otrok. Ob vecjih spremembah lahko pride do ukinitve PŠ, ce ima ta manj kot štirinajst ucencev oziroma na obmocjih z razvojnimi posebnostmi manj kot pet ucen­cev (Uradni list RS 1998); • Pravilnik o normativih in stan­dardih za izvajanje programa osnovne šole ureja organizacijo kombiniranega pouka (Uradni list RS 2007). Vloga in razvoj šole kot javne ustanove v lokalni skupnosti Šola je nekakšen katalizator, ki zdru­žuje ljudi celotne skupnosti, s cimer se krepita zaupanje med prebivalci in socialna vkljucenost, zmanjšujejo se neenakosti. Delovanje šole presega meje šolskih prostorov in ucinkuje na celotni šolski okoliš (Vodopivec 1996). Zaprtje šole tako vpliva na dobrobit otrok, staršev, uciteljev in celotnih naselij (Kearns 2001). To se izraziteje kaže na obmocjih, kjer je šola edini nosilec kulturnega ži­vljenja. Obicajno prav ucitelji spa-dajo med najaktivnejše posameznike v naselju. Tudi krajani se zavedajo, da šola kraju zagotavlja središcno vlogo, zato si prizadevajo za njeno ohranitev. PŠ oživi zapušceno vaško okolje in zadrži otroke v domacem kraju. Na demografsko ogroženih obmocjih poživi lokalno dogajanje, ohranja življenje na podeželju, mla­dino pritegne nazaj v domace okolje, lokalno kulturno izrocilo lažje ostaja živo. Nenazadnje so PŠ pomemb­ne tudi z državniškega, varstvenega, okoljevarstvenega in turisticnega vi-dika (Vodopivec 1996). Obstoj in razvoj podružnicnih šol je v najvecji meri odvisen od vitalno­sti šolskega okoliša, na kar vplivajo predvsem naslednji dejavniki: -rodnost prebivalstva (Vodopivec 1996); -zadostno financno podpiranje po­družnicnih šol (Kearns 2001); -dostopnost šole vsem otrokom v vseh oblikah njenega delovanja; -bližina šole otrokovemu domu; -oblikovanje širše kulture, ki otroka ne bi custveno odtegnila od doma- cega kraja; -izobraževanje, skladno z družbeni-mi potrebami in potrebami prebi­valstva, ki upošteva tudi mnenja staršev, krajanov in obcanov; -družbenogospodarska varnost pre­ bivalcev (Vodopivec 1996). V Sloveniji je število PŠ narašcalo do sredine šestdesetih let 20. stoletja. Še posebej zanimiv je porast njihovega števila v letu 1966, ko odprlo vrata kar 115 PŠ, potem pa se je krivulja njihovega števila zacela obracati nav­zdol. Zdaj je v Sloveniji 455 maticnih osnovnih šol in 316 podružnicnih (Ažbe 2020). Statistika PŠ se spremi­nja na letni ravni, v nekaterih ukinjajo kombinirani pouk, druge šole mora­jo zapreti svoja vrata, nemalo je tudi nenavadnih kombinacij v primerih, ko izostane celotna generacija otrok. Porast števila kombiniranih oddelkov je posledica manjšega števila ucencev v posameznem oddelku (Vodopivec 1996). Posebnosti pouka na podružnicnih šolah PŠ so z vidika dela specificno okolje, kar dokazuje prisotnost kombiniranih oddelkov. Nekoc so PŠ veljale za manj kakovostne od maticnih, kar naj bi veljalo predvsem za slabšo material-no opremljenost in pedagoško slabše izobražene kadre. Sedaj morajo uci­telji imeti enako stopnjo izobrazbe in usposobljenosti, ne glede na to, ali ucijo v maticni ali PŠ, izboljšale so se materialne razmere, prevladujejo dvo­razredne kombinacije, bistveno manj pa je štirirazrednih kombinacij. Kljub temu še vedno ostaja veliko prostora za izboljšave. Mnoge PŠ so brez telo­vadnice, ucitelji bi se lahko posebej specializirali za delo v kombiniranih oddelkih, veliko nejasnosti je tudi pri vlogi vodij šol. Njihove obveznosti so namrec opredeljene zelo ohlapno (Je­len 2010). Kot glavne prednosti šolanja na PŠ lahko izpostavimo bližino šole, kombinirane razrede (starejši ucenci so zgled mlajšim), tesnejše socialne stike, manjše razrede, ki omogocajo bolj individualen pristop k pouce­vanju, tesnejšo povezanost in boljše vzgojno delovanje. V ucni proces je praviloma vkljucena tudi skrb za ohranjanje kulturne dedišcine doma-cega kraja (Vodopivec 1996; Cencic in Kogej 2016). Po drugi strani se opažajo tudi slabosti: kombinirani oddelki (za šolo in ucitelja zahtev­nejša organizacija in izvedba pouka), potreba po ustrezni dostavi toplega obroka (kuhinje so obicajno na ma-ticnih šolah), otežena organizacija prevoza, vožnja uciteljev z maticne šole za poucevanje nekaterih pred­metov, pomanjkanje racunalniških ucilnic, telovadnic, svetovalne službe in zdravstvene oskrbe. Težave se po­javljajo pri nadomešcanju uciteljev, manj je tudi interesnih dejavnosti Slika 2: Spreminjanje števila PŠ v Sloveniji v letih 1965–2019 (Vodopivec 1996; Ažbe 2020). 700 600 500 400 300 200 100 0 (Nolimal 2001). Kljucno pri zagotavljanju kakovo­stnega delovanja PŠ je tudi sodelova­nje s krajevno skupnostjo, lokalnimi društvi in ustanovami v kraju. Zaradi svojskih oblik in metod poucevanja se morajo ucitelji, ki poucujejo na PŠ, dodatno strokovno izpopolnjeva-ti. Zato Društvo uciteljev podružnic­nih šol vsako letno prireja strokovna srecanja, na katerih se ucitelji in šole povezujejo, izmenjujejo izkušnje in predstavljajo primere dobrih praks (Jelen 2010). Sodobna mreža podružnicnih šol v Zasavski statisticni regiji Sedaj na podeželju Zasavske statistic­ne regije deluje 13 PŠ. Najvec jih je v obcini Litija, najmanj pa v obcinah Trbovlje in Hrastnik. Naselja s PŠ imajo vsa središcni zna-caj, vendar se med seboj tudi precej razlikujejo. Najsevernejše naselje obravnavanega obmocja je Cemšenik, najvzhodnejše Dol pri Hrastniku, na skrajnem južnem robu so Dole pri Li-tiji, na zahodu pa Jevnica. Zelo velike razlike med naselji so tudi glede na nadmorsko višino. Jevnica (z 273 m najnižje ležece naselje obravnavanega obmocja), Kresnice, Hotic, Mlinše, Sava in Dol pri Hrastniku so dolinska naselja, medtem ko so Dole pri Litiji, Vace, Polšnik, Šentlambert, Cemše­nik, Dobovec in Podkum (s 744 m najvišje ležece naselje obravnavanega obmocja) hribovska naselja (Orožen Adamic, Perko in Kladnik 1995). Vsa naselja so tudi sedeži krajevnih skupnosti in posameznih društev. V vseh je tudi gasilski dom. V vecini na­selij je tudi cerkev, v nekaterih pa vr­tec, gostilna, pošta in trgovina. Ostale storitvene dejavnosti se pojavljajo le izjemoma (preglednica 1). Iz preglednice 2 je razvidno, da se šol-ski okoliši zelo razlikujejo tudi po ve­likosti. Poleg tega se kaže prevlada PŠ s štirimi razredi, le tri PŠ imajo devet razredov. Razvojni dejavniki, ki so vplivali na mrežo podružnicnih šol v Zasavski statisticni regiji Nekateri razvojni dejavniki so skupni vsem preucevanim PŠ. Že omenjena izoblikovanost površja je narekovala poselitev, nastanek naselij, nenaza­dnje upravno razdelitev in prometno infrastrukturo. Kljub temu so za ra­zvoj šolske mreže odlocilni predvsem družbenogeografski dejavniki. Nastanek današnjih šol so namrec omogocile politicne odlocitve. V casu šolske reforme Marije Terezije leta 1744 pa vse do uvedbe laicne šole leta 1869 je bilo šolanje v domeni duhovnikov. Potekalo je v mežnarijah in župnišcih. Duhovnike so nadomestili poklicni Slika 3: Šolski okoliši osnovnih šol v Zasavski statisticni regiji. Osnovne šole OŠ Gabrovka - Dole OŠ Gradec OŠ Ivana Cankarja OŠ Ivana Kav i a Izlake OŠ Ivana kvar e Zagorje OŠ Litija OŠ Narodnega heroja Rajka Hrastnik OŠ Toneta Okrogarja Zagorje OŠ Ton ke ’e OŠ Trbovlje OŠ Šmartno MŠ = matina šola Obine Hrastnik Litija Trbovlje Zagorje ob avi Preglednica 1: Središcne funkcije naselij s podružnicnimi šolami v Zasavski statisticni regiji (medmrežje 1 2020). SREDIŠCNE FUNKCIJE NASELIJ Dol pri Hrastniku Dole Vace Kresnice Dobovec Podkum Polšnik Sava Jevnica Hotic Cemšenik Mlinše Šentlambert sedež KS • • • • • • • • • • • • • šola • • • • • • • • • • • • • pošta • • • • • • • • • trgovina • • • • • • • • • • cerkev • • • • • • • • • • • • gasilski dom • • • • • • • • • • • • • sedež društev • • • • • • • • • • • • • gostilna • • • • • • • • • smucišce • • kmetijska zadruga • železniška postaja • • • vrtec • • • • • • • • • • bar • • • industrijski obrat • • bankomat • • • cvetlicarna • • turisticni objekt • lovski dom • • • • • • • kulturno-rekreacijski center • • • ucitelji, katerih place so bile dokaj niz­ke. Placa ucitelja je bila 155 goldinarjev letno, medtem ko je rudar v Zasavju zaslužil 250 goldinarjev letno. V tem obdobju je nastalo veliko šol, ki ne delujejo vec, med drugim v Šentgotardu, na Zasavski Sveti Gori, v Kandršah in na Sveti Planini (Lebar 1992). Že kmalu po sprejetju šolske reforme leta 1744 so vrata odprle šole v Podkumu (Mihevc 2007), na Vacah (Zupan 2002) in v Dolu pri Hra­stniku (Gornik in Kmet 2019). Vse preucevane šole so bile ustanovljene za casa Habsburške monarhije, razen PŠ Jevnica, ki je bila ustanovljena leta 1921 v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Rajšek 2009). Leta 1929 je osnovna šola postala enotna, razdelje­na na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo. Na podeželju obi­cajno ni bilo sedmega in osmega ra­zreda. Med drugo svetovno vojno so na šolah poucevali vecinoma nemški ucitelji. Šolstvo je propadalo, mnoge šole so bile požgane. Organizirani so bili tudi »partizanski krožki«, a le v bolj oddaljenih krajih, najvec na hra­stniškem obmocju. Po drugi svetovni vojni je vladalo vsesplošno pomanjka­nje. Med vojno je bilo veliko šol pož­ganih, zato so marsikod uredili zasilne ucilnice v drugih prostorih. Po drugi svetovni vojni so politicne razmere spodbudile obnovo šol in njihovo za­piranje v sedemdesetih letih, ko se je razvoj usmeril v mestne predele (Le-bar 1992). Svojski gospodarski razvoj Zasavske statisticne regije je imel velik vpliv na demografsko podobo, s katero tudi sedanja zakonodaja pogojuje ustana­vljanje PŠ. Primerjalna analiza demo-grafskih kazalcev posameznih PŠ kaže na izrazite razlike med posameznimi šolskimi okoliši (preglednica 3). V preglednici so zbrani demografski po­datki o šolskih okoliših za šolsko leto 2019/20, medtem ko je bilo vredno­tenje demografskega trenda izdelano na podlagi podatkov za zadnjih 10 let (2011–2019). VPLIV PODRUŽNICNIH ŠOL NA RAZVOJ PODEŽELJA Preglednica 2: Kljucni podatki o preucevanih podružnicnih šolah in šolskih okoliših v Zasavski statisticni regiji. ime PŠ ime MŠ obcina leto ustanovitve šole število razredov velikost šolskega okoliša (km2) gostota poselitve (preb./ km2) PŠ Dole OŠ Gabrovka-Dole Litija 1907 9 42 15,3 PŠ Jevnica OŠ Gradec Litija 1921 4 13 83,5 PŠ Kresnice OŠ Gradec Litija 1876 5 7 137,7 PŠ Hotic OŠ Gradec Litija 1869 4 10 110,6 PŠ Vace OŠ Gradec Litija 18. stoletje 9 23 44 PŠ Polšnik OŠ Litija Litija 1895 4 28 18,5 PŠ Sava OŠ Litija Litija 1857 4 4 92,3 PŠ Podkum OŠ Ivana Skvarce Zagorje Zagorje ob Savi 18. stoletje 4 27 29,5 PŠ Cemšenik OŠ Ivana Skvarce Zagorje Zagorje ob Savi 1800 4 20 51,1 PŠ Šentlambert OŠ Toneta Okrogarja Zagorje ob Savi 1879 4 23 36,5 PŠ Mlinše OŠ Ivana Kavcica Izlake Zagorje ob Savi 1858 4 16 92,1 PŠ Dobovec OŠ Trbovlje Trbovlje 1900 4 18 25,2 PŠ Dol pri Hrastniku OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik Hrastnik 18. stoletje 9 27 268,3 PŠ na podeželju ima širšo vlogo v poglavitne javne ustanove, ki so de­družbi in je zagotovo povezovalna lovale v manjših podeželskih krajih, prvina v lokalni skupnosti. Po mne-postopoma selijo v vecja središca, s nju Liepinsove (Woods 2005) se tem pa podeželje izgublja prostore Slika 4: Podeželska naselja v Zasavski statisticni regiji, kjer so podružnicne šole zaprle svoja vrata; oznaceno je obmocje naselja (Lebar 1992; Beja 2020; RPE 2020) . Obdobje zaprtja po 2. svetovni vojni do konca 70. let do konca 80. let leta 2000 Obine Hrastnik Litija Trbovlje Zagorje ob Savi za druženje, ki zagotavljajo krepitev obcutka pripadnosti skupnosti. Z za­piranjem šol, pošt, bank in trgovin se druženje seli v zasebne prostore, pri cemer se skupnost razdrobi na manj­še skupine, nekateri posamezniki pa pri tem ostanejo izkljuceni. Ob opre­delitvi elementov, ki lokalno pre­bivalstvo vežejo na šolo in tovrstno analizo na primeru zasavskih PŠ, se kaže pestrost podrocij, na katerih šola in kraj sodelujeta. Primerjava podružnicnih šol Vace in Dobovec Analiza demografskih kazalcev je po­kazala, da se najbolj razlikujeta šolska okoliša Vace in Dobovec. V prvem je izrazito pozitivna demografska podo­ba, medtem je ta pri drugem precej bolj negativna. Ce oba šolska okoliša primerjamo, se med njima že na prvi pogled pokažejo opazne razlike, pa tudi nekatere podobnosti. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 47 Preglednica 3: Primerjava izbranih demografskih kazalcev za šolske okoliše še delujocih podružnicnih šol v Zasavski statisticni regiji (RPE 2020; SURS 2019; AJPES 2020; osebni viri 2020). ime šole število prebivalcev delež otrok, starih do 14 let (%) število ucencev Dole pri Litiji 646.* 11,4. 68. Dobovec 454. 10,6. 7. Dol pri Hrastniku 7243. 12,5. 198. Jevnica 1086. 16,5. 62. Kresnice 964. 16,3 ˜ 44. Mlinše 1774. 18,5. 35 ˜ Podkum 796. 16,3. 17. Polšnik 518 ˜ 14,0 ˜ 29. Sava 359. 20,0. 26. Vace 1013. 17,9. 111. Hotic 1106. 19,2. 41. Cemšenik 1021. 14,0. 30. Šentlambert 840. 15,3. 32. *Simbol ».« pomeni negativni trend, simbol ».« pozitivni trend, simbol »˜« pa neizrazit trend spreminjanja števila prebivalcev, deleža do 14 let starih otrok in števila ucencev. Dobovec je naselje v obcini Trbo-Adamic, Perko, Kladnik 1995). Je vlje, južno nad dolino reke Save, na del Krajinskega parka Kum. V osre­severovzhodnem pobocju Kuma, na dnjem delu kraja so cerkev, šola, nadmorski višini 660 m (Orožen sedež KS, trgovina, gasilski dom, se­deži društev in smucišce (medmrež­je 2020). Šolski okoliš meri 18 km2 (RPE 2020), vkljucuje 454 prebival­cev, od tega jedo 14 let starih otrok le 10,6 % (SURS 2019). Gostota pose-litve je 25,2 preb./km2. Šola na Do-bovcu je bila ustanovljena leta 1900, sedaj pa je PŠ OŠ Trbovlje. Na šoli so štirje razredi s po sedmimi ucenci. Šola se z lokalno skupnostjo povezuje na prireditvah, pri sodelovanju z dru­štvi (prostovoljno gasilsko društvo, turisticno društvo, Smucarsko dru­štvo Kum-Dobovec), rdecim križem, podjetji TET, Siporex, Krajinskim parkom Kum. Organizirajo pusto­vanje, komemoracijo ob krajevnem obeležju, šola prispeva clanke za lo-kalni casopis Kumski brzec (Bartolj 2020). Vace so naselje v obcini Litija, sever-no nad dolino reke Save, na nadmor-ski višini 525 m, v neposredni bliži­ni geometricnega središca Slovenije GEOSS (Orožen Adamic, Perko in Kladnik 1995). V osrednjem delu Slika 5: Graficni prikaz nacina vkljucevanja lokalne skupnosti v delovanje podružnicnih šol. Iz modela je razvidno, da vse šole sodelujejo na krajevnih prireditvah in z lokalnimi društvi. Krajani zelo pogosto sodelujejo pri obnavljanju šol in na delovnih akcijah. Poleg vseh ostalih podrocij sodelovanja, se pogosto uporabljajo tudi šolski prostori za druženja krajanov. PRIHODNOST? Slika 6: Merljive razlike in podobnosti razmer za delovanje podružnicnih šol Vace in Dobovec ter njihov vpliv le teh na odlocitve o njihovem nadaljnjem obstoju. kraja so cerkev, pošta, šola, trgovi­na, cvetlicarna, sedež KS, bankomat, gasilski dom, sedeži društev, gostilna in v bližini naselja adrenalinski park (medmrežje 2020). Šolski okoliš meri 23 km2 (RPE 2020) in vklju-cuje 1013 prebivalcev, od tega je do 14 let starih otrok 17, 9 % (SURS 2019). Gostota poselitve je 44 preb. /km2. Ti podatki nakazujejo precej boljšo demografsko podobo od Do-bovca. Tudi zacetki šolstva na Vacah segajo bistveno dlje v zgodovino. Se-daj je na šoli 111 ucencev, razporeje­nih v 9 razredov. Šola je del maticne OŠ Gradec v Litiji. Na podrocju so-delovanja šole in kraja se kaže veliko podobnosti s PŠ Dobovec. Krajani uporabljajo šolske prostore, sodelo­vali so pri gradnji šolske stavbe (da­rovali so les, pesek, pomoc pri delu). V preteklosti je bila organizirana tudi kmetijsko-gospodarska šola, pripravljeni so bili tecaji za dekleta. Šola organizira vec prireditev, pestro je sodelovanje z društvi: Kulturno--umetniško društvo Lipa, turisticno društvo, regionalni center nevladnih organizacij (Grdun 2020). Konjšica kot primer naselja, v katerem so podružnicno šolo zaprli Konjšica je naselje v obcini Litija, na desnem bregu Save. Nekdanji šolski okoliš je umešcen med šolska okoli­ša Polšnik in Podkum. Ko se je leta 2009 število ucencev na PŠ Konjši-ca zmanjšalo na manj kot pet, so se odlocili šolo zapreti (Beja 2020). Tre­nutna demografska podoba Konjšice ni takšna, da bi lahko v bližnji priho­dnosti prišlo do njenega ponovnega odprtja. Intervjuvani predstavnik krajevne skupnosti meni, da se je življenje v kraju po zaprtju šole zelo spreme­nilo. Prej v njem ni bilo prireditve, pri kateri ne bi sodelovala tudi šola. Ker je bilo otrok malo, so prav vsi pridobili vešcine nastopanja. Šola je dobro sodelovala tudi s krajevnim kulturno-umetniško-športnim dru­štvom KUŠD. Krajani so poskrbeli za beljenje šolske stavbe, soudeleženi so bili tudi pri urejanju njene okolice in šolskega igrišca. Maticna šola jim je takrat poslala malico, s cimer je simbolicno pokazala, da ceni njihovo delo. Sedaj krajani Konjšcice sodelu­jejo predvsem z maticno osnovno šolo v Litiji. Prevoz ucencev je organiziran s kombijem (Beja 2020). Odzivi krajanov na zaprtje šole so bili po intervjuvancevem mnenju dokaj brezbrižni. V Konjšici nimajo šole, gostilne, niti stalnega župnika, zato se zdi, da družbeno življenje zamira. Edina povezovalna prvina v Konjšici je društvo KUŠD, ki pa vkljucuje le pešcico krajanov. Prej je veljalo, da so se ob druženju otrok družili tudi star-ši. Med krajevnimi prireditvami so še žive miklavževanje v domeni krajevne skupnosti, žegnanje, ki ga organizira nekaj starejših ljudi, in prireditev za starostnike v organizaciji Rdecega kri­ža (Beja 2020). Sklep Šola s svojim vzgojno-izobraževalnim poslanstvom lahko pomembno iz­boljša družbene odnose in splošno kakovost bivanja, zato imajo PŠ na podeželju izjemen pomen za razvoj tamkajšnjega okolja. Šola ne prispe­va le k vzgoji in izobraževanju otrok, ampak vpliva tudi na razvoj lokalnega okolja. V Sloveniji obstoj PŠ pravilo-ma pogojuje število otrok. Politicni odlocevalci bi morali poleg zadostnega števila šoloobveznih otrok upoštevati tudi ostale prvine vitalnosti šolskega okoliša. Merljive razlike, katerih se od­locujoci pri ohranjanju PŠ oklepajo, kakovostnih kazalcev ne upoštevajo dovolj. Dejavniki odlocanja bi mora­li stremeti k ohranjanju PŠ, saj ostale strukture, ki prispevajo k vitalnosti podeželskega okolja, v primerjavi s PŠ zahtevajo še vecje financne vložke. Zdi se, da se tega prav zaradi sprememb smernic razvoja podeželja in vidnih uspehov PŠ na podrocju izobraževa­nja cedalje bolj zavedajo tudi nekateri odlocujoci (obcine, Ministrstvo za iz­obraževanje, znanost in šport). Cetudi v kratkem ne bo zakonskih sprememb, ki bi pogoje za ohranitev PŠ posodobi­le, se do leta 2040 mreža PŠ v Zasavski statisticni regiji najverjetneje ne bo bi-stveno spremenila. Glede na to, da je demografska podoba v vecini šolskih okolišev stabilna, ostaja ogrožena le PŠ Dobovec. Na drugi strani bodo kraji, kjer so šole v preteklosti zaprli, ostali izpostavljeni negativnim procesom, ki jih sproži zaprtje pomembne javne ustanove. Za zdaj tudi ni zaznati zgo-šcevanja prebivalstva na povsem novih obmocjih in posledicnih potreb po ustanavljanju novih šol. Viri in literatura 1. Ažbe, R. 2020: Podatki o številu podružnicnih šol v Sloveniji (osebni vir, 17. 6. 2020). Ljubljana. 2. AJPES, Poslovni register Slovenije 2020. Medmrežje: https://www.ajpes.si (9. 11. 2020). 3. Bartolj, V. 2020: O šoli na Dobovcu in intervju (osebni vir, 30. 4. 2020). Trbovlje. 4. Beja, J. 2020: Intervju o Konjšici (osebni vir, 2. 2. 2020). Konjšica. 5. Orožen Adamic, M., Perko, D., Kladnik, D. 1995: Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. 6. Cencic, M., Kogej, N. 2016: Mnenja staršev o pouku in ucnem okolju podružnicnih šol. Revija zavoda RS za šolstvo 18-2/3. Ljubljana. 7. Gornik, L., Kmet, M. 2019: Letno porocilo za leto 2018. Hrastnik. 8. Grdun, J. 2020: Število ucencev na Podružnicni šoli Vace in intervju o Podružnicni šoli Vace (osebni vir, 2. 4. 2020). Vace. 9. RPE Register prostorskih enot (RPE). GURS Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS). Ljubljana, 2020. 10. Jelen, N. 2010: Vodenje sodobne podružnicne šole – izziv za raznolikost. Šola za ravnatelje. Kranj. Medmrežje: http://solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-26-8/055-061.pdf (26. 12. 2019). 11. Josipovic, D. 2004: Dejavniki rodnostnega obnašanja v Sloveniji. Geografija Slovenije 9. Ljubljana. 12. Kearns, R., McCreanor, T., Ramasubramanian, L., Witten, K. 2001: The Impacts of a School Closure on Neighbourhood Social Cohesion. Health & Place 7-4. 13. Krajevna skupnost Vace 2015. POŠ Vace. Medmrežje: http://www.ksvace.si/o-nas/pos-vace/19 (13. 11. 2020). 14. Kucera, Z., Kucerova S. 2009: Changes In The Rural Elementary Schools Network in Chechia During the Second Half of the 20th Century and Its Possible Impact on Rural Areas. European Countryside 1-3. Medmrežje: https://content.sciendo.com/view/journals/euco/1/3/article-p125.xml (18. 12. 2019). 15. Lebar, I. 1992: Osnovno šolstvo v revirjih. Trbovlje. 16. Medmrežje 1: https://www.google.com/maps (8. 9. 2020). 17. Mihevc, I. 2007: Šolstvo in Podružnicna šola Podkum skozi cas. Zagorje ob Savi. 18. Nolimal, F. 2001: Majhne podeželske šole nekdaj in danes. Didakta 11-60/61. 19. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole 2007. Uradni list RS 57/07. Ljubljana. 20. Pravilnik o pogojih za ustanavljanje podružnicnih šol 1998. Uradni list RS 16/98. Ljubljana. 21. Pravilnik o vsebini in nacinu vodenja registra prostorskih enot 2006. Uradni list RS 47/06. Ljubljana. 22. Prebivalstvo po izbranih starostnih skupinah in spolu, statisticne regije, Slovenija, polletno. Statisticni urad Republike Slovenije (SURS). Ljubljana, 2019. Medmrežje: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05C2006S.px (9. 11. 2020). 23. Prebivalstvo po velikih in petletnih starostnih skupinah in spolu, naselja, Slovenija, letno. Statisticni urad Republike Slovenije (SURS). Ljubljana, 2019. Medmrežje: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05C5002S.px (9. 11. 2020). 24. Rajšek, D. 2009: 80 let Podružnicne osnovne šole Jevnica. Jevnica. 25. Woods, M., 2005: Rural Geography. Los Angeles, London, New Delhi, Singapore, Washington DC. Uporaba brezpilotnih zrakoplovov za potrebe fotogrametrije in kartografije IZVLECEK Brezpilotni zrakoplovi (BPL) so razmeroma mlada in izredno pomembna tehnološka inovacija. Ob siloviti rasti prodaje cenovno dostopnih brezpilotnih zrakoplovov se v zadnjem desetletju poleg uporabe za rekreacijske namene povecuje tudi njihova uporabnost za znanstveno-raziskovalne namene, predvsem kot metoda daljinskega zaznavanja podatkov ob podpori geografskih informacijskih sistemov. V prispevku predstavljamo razlicne nacine uporabe dostopnih brezpilotnih zrakoplovov, pregled obstojece literature in zakonov ter prednosti in slabosti tovrstne geografske metode. Kljucne besede: fotogrametrija, brezpilotni zrakoplovi, kartografija, GIS, daljinsko zaznavanje ABSTRACT The Use of Unmanned Aerial Vehicles for the Needs of Photogrammetry and Cartography Unmanned aerial vehicles (UAVs) are a relatively recent, yet a very important technological innovation. With the strong growth of affordable UAV sales in the past decade, there has been an increase of use for recreational purposes as well as use as a method of remote sensing with the support of geographic information systems in the line of scientific-research work. The paper presents various uses of accessible UAVs, a review of existing literature, laws, and the advantages and disadvantages of such geographical method. Key words: photogrammetry, unmanned aerial vehicles, cartography, GIS, remote sensing GO51 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Avtorja besedila: LUKA ZALETELJ, diplomirani geograf (un.) Gornji trg 37, 1000 Ljubljana E-pošta: luka.zaletelj98@gmail.com BLAŽ REPE, doktor geografije, docent Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerceva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: blaz.repe@ff.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni clanek R azvoj okoljskih znanosti, med katerimi je tudi geografija, je bil mocno pogojen z omejitvenimi dejavniki okolja in omejen le na dolocene sfe-re, na primer hidrosfero. Z razvojem tehnologije in prvih letalnih na­prav pa je v iskanju odgovorov cloveku postala dostopna tudi celotna Zemljina atmosfera, bodisi kot neposreden vir informacij bodisi kot prostor izvajanja da­ljinskega zaznavanja površja. Brezpilotni zrakoplovi, kot ena izmed sodobnejših tehnologij daljinskega zaznavanja, niso vec le v domeni vojske, temvec postaja­jo vse bolj dostopni tudi širšemu krogu posameznikov. Vzporedno s tovrstnim tehnoloških napredkom smo ob podpori geografskih informacijskih sistemov prica razvoju prostorskih znanosti, kakršni sta kartografija in fotogrametrija, obenem pa, zaradi množicne uporabe, tudi zaostrovanju zakonodaje. Glede na razmeroma kratek cas širše dostopnosti te tehnologije, so ljudje z metodo daljinskega zaznavanja ob uporabi brezpilotnih zrakoplovov slabše se­znanjeni, imajo pa morda tudi predsodke ali napacne informacije o zahtevnosti uporabe, zakonskih omejitvah in drugih vidikih, kar jih lahko odvrne od upo­rabe sicer zelo široko uporabne metode. Namen raziskave je bil predstaviti nacin uporabe brezpilotnega zrakoplova pri izdelavi pravih ortofoto posnetkov z visoko prostorsko locljivostjo za prouceva­nje hitrih sprememb v pokrajini (na primeru poplav), ki niso zajete v podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije. Brezpilotni zrakoplov Brezpilotni zrakoplov (angleško unmanned aerial vehicle – UAV), tudi brezpi­lotni letalnik (BPL) ali dron, je v slovenski zakonodaji opredeljen kot daljinsko krmiljen, programiran ali avtonomen zrakoplov brez oseb na krovu, katerega namen je izvajanje letov (Uradni list RS 52/16 2016). Ceprav je bila še pred dobrim desetletjem njihova uporaba omejena le na vojaško industrijo in razme­roma maloštevilne navdušence letalskega modelarstva, smo sedaj prica razcvetu zasebne in komercialne uporabe (Bitenc 2015). Prva, morda celo najpomemb­nejša prednost v primerjavi s tradicionalnimi metodami daljinskega zaznavanja je, da med leti z visoko stopnjo nevarnosti ne ogrožamo življenja operaterja, pa tudi, da v primeru težav med letom (najveckrat) nastane zgolj materialna škoda. Zaradi svoje majhnosti sodobni brezpilotni zrakoplovi omogocajo laž­je manevriranje in dostop do sicer težko dostopnih obmocij. Prav tako lahko izpostavimo možnost zracnega vpogleda opazovanega obmocja s pomocjo pre­nosa slike na kraju samem (in-situ), najpogosteje na mobilni telefon ali drugo napravo (Eisenbeiss 2009). Na sliki 1, ki kaže model fotografiji namenjenega brezpilotnega zrakoplova, so oznaceni njegovi najpogostejši sestavni deli. Navadno ima brezpilotni zrakoplov (vsaj) 4 elise oziroma propelerje z motorji 52 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Slika 1: Sestavni deli brezpilotnega zrakoplova (Avtor: Zaletelj 2020). (tako imenovani kvadrokopter), kjer se jih polovica vrti v smeri urinega ka­zalca, ostali pa v obratni smeri, bate-rijo, senzorje bližine, kamero ali drug senzor, pritrjen na dvo- ali troosni stabilizator, v ohišju pa tudi globalni navigacijski satelitski sistem (GNSS) za dolocanje položaja s pomocjo do vec deset prikljucenih satelitov ter sistem povezave med zrakoplovom in daljinskim upravljalnikom. V vecini primerov gre za povezavo bodisi prek (izboljšane) Wi-Fi povezave bodisi ra­dijske frekvence. Poleg ali namesto navadne fotograf­ske kamere je na brezpilotni zrako­plov mogoce namestiti tudi multi in hiperspektralne senzorje. Z razvojem tehnologije in dostopnosti brezpilo­tnih zrakoplovov smo prica tudi po­rastu njihove uporabe v intenzivnem tržnem kmetijstvu. Kmetovalcem omogoca vpogled v stanje nasadov in lažjo optimizacijo nacina pridelave za doseganje vecje kolicine pridelka. Poleg osnovne barvne kamere (RGB) vse vec proizvajalcev zrakoplovov omogoca razširitev zajema v nevidni spekter, najpogosteje v bližnji infrar­deci spekter, kar omogoca izracun številnih vegetacijskih indeksov, na primer NDVI (angleško normalized difference vegetation index) in NDWI (angleško normalized difference water index) (Oštir 2006; Earth observing system 2020). Uporabnostni vidik podkrepi tudi napoved, da naj bi bilo med letoma 2015 in 2025 kar 80 % prodanih zrakoplovov uporabljenih za kmetijske namene (Montes de Oca s sodelavci 2018). Veliko uporabno vrednost pa imajo tudi zrakoplovi s termalno kamero, ki zajemajo podatke v termicnem in­frardecem spektru, v intervalu od 3 do 15 µm. Uporabljajo se za številne naloge, kot sta na primer spremljanje naravnih nesrec (na primeru požarov – identifikacija vrocih tock, kartira­nje požganih površin) in opazovanje toplotnih anomalij kot posledica to-plotnega onesnaževanja (na primer mestni toplotni otok). Izpostavimo lahko še brezpilotne zrakoplove z namešcenim lidarskim senzorjem. LiDAR (angleško Light detection and ranging) je tehnologi­ja laserskega zaznavanja in merjenja razdalj do objektov s pomocjo casov­ne razlike med oddajo in prejemom odboja laserskega pulza. Ti senzorji omogocajo pridobitev ažurnih vi-šinskih podatkov visoke prostorske locljivosti in izdelavo digitalnih mo-delov reliefa oziroma izoblikovanosti površja (Oštir 2006). Eden izmed glavnih omejitvenih dejavnikov šir­še uporabe teh zrakoplovov je visoka cena opreme. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 53 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Z razmahom cenovno vse bolj dosto­pnih brezpilotnih zrakoplovov v Slove­niji smo v naši državi konec julija 2016 sprejeli temeljno zakonodajo za to po­drocje, imenovano Uredba o sistemih brezpilotnih zrakoplovov, ki je trenu­tno še vedno veljavna. Ta uredba pa ni edina, ki dovoljuje ali prepoveduje letenje na dolocenem obmocju, na kar moramo paziti tudi pri letenju. Ope-rater brezpilotnega zrakoplova je pred letom dolžan zagotoviti tehnicno brez­hibnost naprave, med samim letom na za to primernih obmocjih pa zno­traj vidnega polja upoštevati najvecjo razdaljo 500 m med zrakoplovom in operaterjem, najvecjo višino 150 m in predpisane varnostne razdalje od ljudi, skupine ljudi in ostalih objektov (Ura­dni list RS 52/16 2016). S 1. januar­jem 2021 naj bi dobili novo uredbo, potrjeno s strani Evropske komisije, ki bo poenotila pravno podlago uporabe brezpilotnih zrakoplovov v državah, clanicah EU, in spremenila dosedanja pravila (CAA 2020b). Uporabljena oprema Uporabili smo brezpilotni zrakoplov Mavic Air kitajskega proizvajalca DJI. Gre za dober primer cenovno razme­roma dostopnega (manj kot 1000 €) in na trgu zelo prepoznavnega mode-la brezpilotnega zrakoplova. Tehta le 430 gramov in je opremljen s kamero, namešceno na triosni stabilizator (an­gleško gimbal), ter s senzorji bližine na sprednji, zadnji in spodnji strani zrako­plova. Zmogljivost baterije zadošca za 15–17 minut letenja (DJI 2018). Skupaj z brezpilotnim zrakoplovom smo na terenu uporabili tudi dve brez­placni aplikaciji za nacrtovanje letov. Aplikacija DroneDeploy, usmerjena v izdelavo 3D-zemljevidov, je manj intui­tivna, podpira manj modelov zrakoplo­vov, a omogoca izvedbo kompleksnejših in lažjo izvedbo daljših letov z možno­stjo uporabe vec baterij znotraj enega projekta ter rabo varnostnih sistemov brezpilotnega zrakoplova. Nasprotno aplikacija Pix4Dcapture podpira vec modelov, je bolj intuitivna in ponuja vec vrst nacrtov, natancneje tudi dvoraz­sežnostnega zemljevida (tako imenovani popolni ortofoto posnetek) in 3D-mo-dela (vecja natancnost ob enem, manj­šem objektu) (Pix4Dcapture 2020; DroneDeploy 2020). Po izvedenem terenskem delu so sledili analiza, interpretacija in predstavitev podatkov s pomocjo fotogrametricnih programov in pro-gramov GIS. Uporabili smo Meta-shape Professional, program ruskega proizvajalca Agisoft. Velja kot eden boljših za samodejno obdelavo fo­tografij in izdelavo oblakov tock, ki so predpogoj za izdelavo kako­vostnih ortofoto posnetkov in digi­talnih modelov površja. V kolikor zajete slike vsebujejo metapodatke o lokaciji, avtomaticno poteka tudi georeferenciranje. Pri analizi in kar­tografskem prikazu smo uporabili tudi programa ArcScene in ArcMap 10.7.1. Ortofoto in njegova izdelava Ortofoto posnetek je zracna fotogra­fija površja, narejena v centralni pro-jekciji in pretvorjena v ortogonalno projekcijo. Razlikujemo navaden in popoln oziroma pravi ortofoto posne­tek (angleško true ortophoto). Slednji se od prvega razlikuje po vecji polo-žajni natancnosti objektov na posnet­ku, kar dosežemo z zajemom vec pre­krivajocih se posnetkov (Oštir 2006; GURS 2020b). Terensko delo je potekalo v obci­ni Brezovica, na Podpeškem jezeru , ki je v poletnih mesecih priljubljena rekreativna destinacija. Voda v 51 m globoko jezero okrogle oblike, z dalj­šim premerom 135 in krajšim 121 m, priteka iz številnih kraških izvirov. Okrog jezera je obsežna zamocvirjena ravnica, ki je v primeru poplav (naj­pogostejše so v jesenskem in spomla­danskem casu po obilnih padavinah) pod vodo (Hrvatin 2010). 54 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Izhodišce našega terenskega dela je stanje oziroma površina jezera v nor-malnem stanju, zajeta ob 11. uri 6. maja 2020, ko so bile ustrezne vre­menske razmere za letenje (hitrost vetra 9 km/h in druge). Glede na to, da aprila in na zacetku maja ni bilo obilnejših padavin, lahko na podlagi terenskega ogleda z veliko verjetnostjo sklenemo, da je zajeta površina jezera normalna (nepoplavljeno stanje). Za zagotavljanje kakovostnega rezulta­ta smo v nastavitvah leta v aplikaciji Pix4Dcapture nastavili 80-odstotno prekrivanje vzdolž poti in 75-odsto­tno med vzporednicami leta na viši­ni 40 m od vzletne tocke. Glede na podatke iz aplikacije je to dober kom­promis med dolžino trajanja leta in kakovostjo slik ter skladno s priporo-cili programske opreme o vsaj 80-od­stotnem prekrivanju vzdolž poti in vsaj 70-odstotnem med vzporednica-mi letenja (Agisoft LLC 2019). Pomemben vidik pri uporabi brezpi­lotnega zrakoplova za izdelavo ortofo-to posnetkov je površina ozemlja, ki ga lahko zajamemo v doloceni casovni enoti. Omejeni smo namrec s casom letenja in zmogljivostjo baterije. Z eno baterijo Mavic Air-a (okrog 15 minut) in z uporabo zgornjih nastavi­tev lahko zajamemo kvadratno obmo-cje površine 3,5 ha. Za zajem enega hektarja potrebujemo torej nekaj vec kot 4 minute. Analizo, katere postopki so predsta­vljeni na sliki 3, smo zaceli v pro-gramu Metashape Pro in nadaljevali v ArcMap. Za primerjavo koncnega izdelka in trenutnih podatkov smo pridobili tudi ustrezen list državnega ortofoto posnetka. Njegova starost je vec kot dve leti, kar je za ciklicno sne­manje državnega ozemlja zadovoljivo, vendar kot podpora za preucevanje hitrih sprememb v pokrajini ne zado- Slika 3: Postopek izdelave ortofoto posnetka v Metashape Pro (Avtor: Zaletelj 2020). stuje (GURS 2019). Ustvarjeni orto­foto posnetek ima prostorsko loclji­vost 1,33 cm na piksel, kar je obcutno vec od državnih posnetkov s 50 cm na piksel. Na sliki 4 lahko že od dalec vidimo, da je v dveh letih med nastankom obeh posnetkov prišlo do nekaterih vecjih sprememb, tudi odstranitve pomolov. Zaradi vecje prostorske locljivosti pa lahko opazujemo tudi manjše spre­membe, ki neposredno vplivajo na nam zanimivo površino jezera. Poleg obcasnih poplav, na površino po vsej verjetnosti vpliva tudi dolgoletna ero­zija brežin; kjer gre za obmocja vstopa in izstopa iz vode, lahko to pripišemo kopalcem. Pri dolocanju površine jezera smo, ker gre zgolj za barvno sliko, obmocje z vodo rocno vektorizirali v merilu 1 : 60. Na obmocjih rastlinja, ki sega nad gladino jezera, je bil potek jezerske obale neviden, kar je zagotovo slabost uporabljene metode. Kot površino je­zera smo vektorizirali le površine, na katerih je nedvoumno prisotna voda. S tem smo seveda dobili le približek dejanske površine. Vektorizirana po­vršina jezera v normalnem stanju je približno 1,2 ha, kar je skladno s podatkom na informativni table ob jezeru. Drugi del terenskega dela smo izvedli 16. maja 2020, po nekajdnevnem de­ževju, ko je po podatkih z meteorolo­ške postaje Ljubljana v štirih dneh od 12. do 15. maja padlo 23,8 mm dežja in do jutra 16. maja še dodatnih 30,7 mm (ARSO 2020). Pri nacrtovanju leta smo prilagodili oziroma razširili GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 55 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Slika 4: Primerjava prostorske locljivosti ortofoto posnetkov (GURS 2019; Zaletelj 2020). obmocje zajema v južni oziroma jugo­vzhodni smeri, ostali parametri leta so bili enaki kot pri prvem; spremenila se je torej le površina zajema. S pomocjo ustvarjenega ortofoto po­snetka poplavljenega jezera smo v enakem merilu kot prej vektorizirali površino jezera, ki je bila tokrat 1,76 ha, to je 0,56 ha oziroma 46,6 % vec kot na dan prve faze terenskega dela. Na terenu smo od ribica izvedeli, da je bila še pred 24-imi urami površina jezera povsem normalna, kar še doda­tno potrjuje, da gre za izredno hitre spremembe v naravi, ki jih trenutni podatki praviloma ne zajamejo. To se­veda govori v prid uporabnosti brez­pilotnih zrakoplovov za opazovanje tovrstnih dogodkov. Digitalni model površja (DMP) in njegova izdelava Poleg ortofoto posnetka uporabljeni zrakoplov omogoca izdelavo digital-nega modela površja (DMP). Gre za 3D-zemljevid dejanskega stanja po­vršja, vkljucno z vsem rastlinstvom in drugimi objekti (Oštir 2006). Na koncnem izdelku dobimo navpicne razdalje med ravnino vzletne tocke zrakoplova in tockami na površju, pri cemer lahko s poznavanjem nadmor­ske višine vzletne tocke ugotovimo nadmorske višine tudi na tamkajšnjih golih površinah, na primer cestah. Terensko delo je potekalo 8. maja 2020 na obmocju opušcenega ka­mnoloma s površino 1,44 ha, ki leži na meji naselij Orle in Lavrica v obci­ni Škofljica. Ker je kamnolom na ob-mocju, kjer je za dolocene zrakoplove obvezna uporaba odzivnika, gre za tako imenovano obmocje TMZ (an­gleško transponder mandatory zone), je najvecja višina leta omejena na 50 m nad vzletno tocko, kar smo dosledno upoštevali (CAA 2020a). Postopek terenskega dela je podoben kot pri izdelavi popolnega ortofoto posnet­ka, pri cemer smo za nacrtovanje leta uporabili digitalnemu modelu površ­ja prilagojeno aplikacijo DroneDe-ploy. V njej smo pred letom nastavili 80-odstotno prekrivanje vzdolž poti in 70-odstotno med vzporednicami letenja na višini 50 m in tako z dvema porabljenima dvema baterijama izde­lali 365 posnetkov. Postopek izdelave DMP-ja je podoben tistemu za izdelavo ortofoto posnetka, 56 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE vendar z nekaterimi bistvenimi spre­membami. Prva je, da smo zajeli še enkrat vec slik kot za ortofoto, kar je treba upoštevati pri analizi v progra-mu Metashape. Ob poskusu uporabe enakih nastavitev kot v prejšnjem po­glavju (to je visoka kakovost obdelave oziroma angleško high quality preset), je zaradi pomanjkljive zmogljivosti racunalnika prišlo do sicer predvide­nega vecdnevnega casovnega trajanja analize. S to omejitvijo smo bili, vsaj pri izdelavi podrobnega oblaka tock, kar je casovno najzahtevnejšega dela analize, primorani uporabiti nasta­vitev srednje kakovostne obdelave. Prav tako smo na tej stopnji skladno s priporocili proizvajalca programa morali prilagoditi oziroma zmanjšati nastavitve filtriranja globin, , glede na to, da nas zanimajo podrobne višinske razlike (Agisoft LLC 2019). Kot pri ortofotu je tudi v tem prime-ru pomemben cas letenja. Ob zgoraj navedenih kriterijih v 24 minutah za- Slika 5: Zemljevid primerjave površine Podpeškega jezera. Zemljevid primerjave površine Podpeškega jezera pred in v asu poplav površina - 6. 5. 2020 površina 16. 5. 2020 jamemo kvadratno obmocje velikosti 2 ha, torej hektar v 12 minutah. To pomeni, da z uporabo ene baterije Mavic Air-a lahko zajamemo pribli­žno 1,25 ha veliko obmocje. Da bi izracunali približno kolicino materiala, ki so ga v kamnolomu od­stranili, smo morali najprej ustvariti podatkovni sloj poteka reliefa, ce ka­mnoloma ne bi bilo. Pri delu smo si pomagali z že uporabljenim rastrskim DMNV-jem lidarskega skeniranja površja, pretvorjenega v tockovni vek­torski sloj s pomocjo ukaza ''Raster to Point'', iz katerega smo izbrisali tocke na obmocju kamnoloma, in z metodo rastrske interpolacije sosedstva (an­gleško natural neighbour) dosegli pri­bližen potek reliefa. Z uporabo sen­cenega lidarskega sloja smo ustvarili poligon za namen raziskave, ustrezne meje kamnoloma in s pomocjo ukaza ''Extract by mask'' na to obmocje ob-rezali podatkovna sloja z zrakoplovom ustvarjenega DMP-ja ter z interpo­lacijo ustvarjenega površja. Postopek poizvedbe razlike v prostornini je bil preprost. Najprej smo z orodjem ''Raster calculator'' odšteli en rastrski sloj od drugega, zatem pa z orodjem ''Surface volume'' dobili prostornino izkopanega kamninskega gradiva, ki ga je bilo skoraj 204.000 m3. Da bi rezultat izboljšali, smo od­stranili rastlinski pokrov. Sprva smo ustvarili nov vektorski sloj, kjer smo s poligoni na obmocju kamnoloma omejili vidne sklenjene površine ra­stlinja. DMP smo pretvorili v tocke in izbrisali tiste, ki so bile na obmocju rastlinstva. S tem smo dobili obmo-cje kamnoloma brez njega, vmesne prazne prostore pa zapolnili s pomo-cjo interpolacije. Površina obmocij z rastlinstvom je bila 0,51 ha oziroma 35,2 % od celotne površine kamno­loma, kar pomeni, da je bilo vstavlje­nih malo vec kot tretjina tock, kar ni optimalno in je zagotovo slabost upo­rabljene metode. Ce bi bilo terensko delo izvedeno v hladnem delu leta, ko na drevju ni listov, sklepamo, da bi bil problem manjši, saj bi vec tock dose-glo gola tla. Preostanek analize je enak prejšnjemu. Ocenili smo, da je bilo na obmocju kamnoloma po odstrani­tvi rastlinskega pokrova odstranjenih skoraj 212.000 m3 gradiva, kar je za približno 8000 m3 vec kot pri prvo­tnem rezultatu. Primerjalno smo prostornino izra-cunali na podlagi državnih lidarskih podatkov,. s cimer smo dobili oceno nekaj vec kot 207.000 m3 odstranje­nega gradiva. Rezultat je približno na sredini med obema prej izracu­nanima vrednostma z brezpilotnim GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 57 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE zrakoplovom ustvarjenega podatkov­nega sloja (ARSO 2015). Izracunana vrednost z rastlinskim pokrovom od lidarske odstopa za 1,66 %, medtem, ko vrednost brez rastlinstva odstopa za 2,09 %. Odstopanje je pricako­vano, saj gre za razlicne prostorske locljivosti, obenem pa je bilo pri ustvarjenem podatkovnem sloju brez rastlinstva razmeroma velik delež vre­dnosti interpoliranih. Kljub temu se je metoda izkazala za primerljivo s trenutnimi razpoložljivimi/dostopni-mi državnimi podatki. 3D-model objekta in njegova izdelava Pri izdelavi 3D-modela objekta z brez­pilotnim zrakoplovom lahko pote­gnemo številne vzporednice z izdelavo digitalnega modela površja, vendar v praksi obstaja kar nekaj kljucnih raz­lik. Prva je praviloma drugacna krivu­lja leta. Pri izdelavi DMP-ja se crte leta sekajo med seboj pod pravim kotom, pri izdelavi 3D-modela pa gre pravilo-ma za kroženje okrog objekta. Druga razlika je namen. Pri izdelavi 3D-mo-dela je naš interes pogosto ta, da je koncni izdelek cimbolj tocen. Druga-ce povedano, med analizo je cimvec podatkov pridobljenih neposredno iz posnetkov in s tem je manj izracuna­nih oziroma interpoliranih vredno­sti. Tretja razlika je vecja natancnost. Vzrok za to je predvsem osredotoce­nost na en, praviloma manjši objekt, kakršen je na primer hiša. Zajem 3D­-modela je tudi hitrejši in nam poleg vizualizacije služi tudi kot pomembna podlaga za prostorsko nacrtovanje in druge prostorske stroke. Terensko delo je potekalo 26. maja 2020 na vzpetini Sveta Ana med nase­ljema Jezero in Podpec, na kateri stoji istoimenska razgledna cerkev. Namen Slika 7: Zemljevid obmocij rastlinstva na obmocju kamnoloma med Orlami in Lavrico. 58 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 Zemljevid obmoij vegetacije na senenem DMP kamnoloma kamnolom rastlinstvo Zasnova in kartografija: Luka Zaletelj Kraj in as izdelave: Lju ljana, 2020 Vir podatkov: Terensko delo 8. 5. 2020 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Prikaz opornih tok za doloanje višine objekta toka na zvoniku talna toka pri vhodu vzletna toka sleme Zasnova in kartografija: Luka Zaletelj Kraj in as izdelave: Ljubljana 2020 Vir podatkov: Terensko delo 19. 5. 2020 Slika 8: 3D-model cerkve in prikaz opornih tock za dolocanje višine objekta. raziskave je bil zajeti 3D-model cer­kvenega objekta. Z aplikacijo Pix4D­capture ustvarjeni model smo primer-jali s trenutnim DMNV-jem in dobili višinska odstopanja zajetega modela od reliefa. Postopek izdelave je enak kot pri izdelavi digitalnega modela površja. Z uporabljeno metodo smo želeli do-lociti višino objekta. Na ustvarjenem modelu smo iskali razlike v višini tock na zvoniku, slemenu strehe in tlemi ob vhodu v cerkev. Nadmorska viši­na slednje tocke je 482,93 m (ARSO 2015). Iz podatkov katastra stavb iz­vemo, da je najvišji del stavbe (zvonik) na absolutni nadmorski višini 499,90 m. Podatki iz ustvarjenega 3D-mode-la pa kažejo, da je nadmorska višina vrha zvonika 500,52, razlika med obema meritvama je torej približno 62 cm (GURS 2020a). Vzrokov za­njo je lahko vec. Gre ali za napako ustvarjenega podatkovnega sloja ali pa je do razlike prišlo pri opravljenih dveh meritvah najvišjega dela stavbe. Na vrhu zvonika je namrec križ, ki ga ustvarjeni 3D-model vkljuci kot do-datno višino, vprašanje pa je, ali so ga upoštevali tudi pri terenski meritvi za kataster stavb. Našo domnevo podpre tudi na oblaku tock preverjeno dej­stvo, da je višina križa 64 cm, kar je precej podobno številki odstopanja podatkovnih slojev. V kolikor to vre­dnost odštejemo, je nadmorska višina najvišjega dela stavbe 499,88 m, kar je le 2 cm manj od uradne terenske me-ritve opisnih podatkov katastra stavb. Iz tega lahko izracunamo, da je naj­višja tocka na križu od tal pri vhodu v cerkev oddaljena 17,59 m. Da bi dolocili nadmorsko višino glav­nega slemena strehe, smo uporabili al­ternativno metodo. Sprva smo ustvar­jen podatkovni sloj sencili z uporabo orodja ''Hillshade'', s katerim je bilo sleme bolj vidno. Ustvarili smo nov linijski vektorski sloj, ki smo ga ume­stili na sleme in z ukazom ''Stack Profile'' v preglednici dobili tocke in pripadajoce nadmorske višine vzdolž linijskega sloja. Na slemenu je bilo ustvarjenih 141 tock s pripadajocimi vrednostmi nadmorskih višin v in-tervalu od 492,25 do 492,31 m (raz­pon je torej 6 cm), povprecna višina pa je bila 492,27 m. S to povprecno vrednostjo lahko izracunamo, da je glavno sleme od talne tocke pri vhodu oddaljeno 9,34 m. Za potrebe primerjave smo izdelali še model, ki se od prvega razlikuje po tem, da so bile nastavitve izdela­ve oblaka tock vecje kakovosti (vec ustvarjenih tock). Na sliki 9 vidimo primerjavo obeh modelov. Opazimo lahko, da je spodnji model zaradi vecjega števila ustvarjenih tock na­tancnejši in zaradi manjše potrebe po interpolaciji vsebuje vec podrobnosti, kar je na modelu najbolje vidno ob primerjavi drevesne krošnje. Razlika je opazna tudi pri manjših objektih na desnem paru slik, kjer na primer sivi kamniti objekt zaradi interpolaci­je na zgornjem delu slike ni pravilne oblike. Iz tega lahko sklepamo, da je GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 59 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE Slika 9: Graficna primerjava ustvarjenih modelov (Avtor: Zaletelj 2020) uporaba boljših nastavitev zagotovo priporocljiva, ce to le dopušca strojna oprema. Sklep Brezpilotni zrakoplovi, nekdaj zgolj vojaška tehnologija, doživljajo hitro rast razširjenosti uporabe, kar odpira možnost vse vec posameznikom, da jih uporabijo tudi v znanstveno-razi­skovalne namene. Z brezpilotnim zra­koplovom smo uspešno izdelali tako imenovane popolne ortofoto posnet­ke, digitalni model površja in 3D-mo­del objekta. V primerjavi s trenutnimi državnimi podatki so bili z brezpilotnim zrako­plovom ustvarjeni podatki vecje pro-storske locljivosti, obenem pa nam metoda omogoca, da podatke zajame-mo, kadar jih potrebujemo, oziroma, kadar nam to ustreza in s tem nismo omejeni le na javno dostopne podat­ke. Možnosti uporabe brezpilotnih zrakoplovov za potrebe fotogrametrije in kartografije so številne, uporabimo jih lahko v kmetijstvu, geomorfolo­giji, za namene klimatoloških študij, pri prostorskem nacrtovanju in v šte­vilnih drugih strokah (Bitenc 2015). Kljub nekaterim pomanjkljivostim so trenutne aplikacije za nacrtovanje le­tov celostno gledano intuitivne, upo­rabnikovim potrebam prilagodljive in varne za uporabo, saj med terenskim delom ni prišlo do nobenih nevarnih dogodkov, kar je pomembno, saj avtor aplikacij ni proizvajalec brezpilotnega zrakoplova. Pri manjših kolicinah slik (< 100) za analizo v sprejemljivem casu zadostuje tudi strojna oprema nižjega cenovnega ranga. Kot operater brezpilotnega zrakoplo­va sem bil omejen le na obmocja brez izrazite prisotnosti in posegov clove­ka, kar onemogoca preucevanje veci­ne družbenogeografskih procesov. Ob ustreznem usposabljanju in pridoblje­nih dovoljenjih je ta problem prak-ticno brezpredmeten. Druga slabost je dokaj omejena uporabnost brezpi­lotnih zrakoplovov. Ceprav so lahko kartografski izdelki brezpilotnih zra­koplovov za dolocene namene zado­voljivi, pa so v primeru znanstvenih raziskav vecinoma uporabni le brezpi­lotni zrakoplovi višjega cenovnega ra­zreda, daj je le z njimi mogoce doseci najvišjo možno natancnost in objek­tivnost pridobljenih podatkov. Poleg kakovosti izdelka je lahko problema-ticen tudi razmeroma kratek cas lete­nja (med 10 in 30 minut na baterijo), predvsem na obmocjih brez dostopa do elektrike, kjer smo pri uporabi zrakoplova omejeni s številom baterij. Prav izboljšanje baterije je pomembna 60 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 UPORABA BREZPILOTNIH ZRAKOPLOVOV ZA POTREBE FOTOGRAMETRIJE IN KARTOGRAFIJE smernica trenutnega razvoja zrakoplo­vov, saj se proizvajalci že približujejo 40-minutnemu casu trajanja poleta z eno baterijo. Za izdelavo digitalnega modela površ­ja in obdelavo aerofotografij z brezpi­lotnega zrakoplova je potrebna tudi precej zmogljivejša strojna oprema, kot smo jo imeli na razpolago. Tudi to lahko oznacimo kot slabost metode, saj smo cas analiz in obdelave merili v dnevih. Ce bi uporabili nastavitve višje kakovosti (vec ustvarjenih tock, manj posploševanja in interpolaci­je vrednosti …) predvidevamo, da bi bili tudi rezultati bolj kakovostni. Vse vec placljive programske opreme za analizo posnetkov že ponuja tako imenovano oblacno analizo, ki razbre­meni uporabnikovo strojno opremo. Brezpilotni zrakoplovi zagotovo ne spadajo vec na podrocje znanstvene fantastike. Gre za uporabno tehno­logijo daljinskega zaznavanja v števil­nih dejavnostih, kakršna je na primer kmetijstvo, ki bo v prihodnosti, poleg vojske, nedvomno glavna tržna niša za nakup brezpilotnih zrakoplovov. Za zdaj je tako tovrstna metoda še vedno premalo izkorišcena, znanje za njeno uporabo pa je vendarle izredno cenje-no. To je lahko pomembna motivacija geografom z naprednimi racunalni­škimi znanji, da prevzamemo pobudo in to metodo nadalje razvijamo, s tem pa krepimo geografsko vedo in njen pomen. Viri in literatura 1. Agisoft LLC 2019: Agisoft Metashape User Manual: Professional Edition, Version 1.5. Medmrežje: https://www.agisoft.com/pdf/metashape-pro_1_5_en.pdf (17. 4. 2020). 2. ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje) 2020: Klimatološke vrednosti za preteklih 30 dni na postaji Ljubljana. Medmrežje: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/graph/sl/by_location/ljubljana/last30days_ljubljana.txt (16. 5. 2020). 3. Atlas okolja ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje) 2015: Lidar podatki po listih v projekciji D48GK (1 km2). Medmrežje: http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=atlas_voda_Lidar@Arso (5. 5. 2020). 4. Bitenc, M. 2014: Brezpilotni letalniki – od igrace do vecnamenskih robotov. Geodetski vestnik 58-1. Medmrežje: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-SGL7S9PW/0e548d79-4534-40d5-8cd9-bc3fb5252882/PDF (8. 3. 2020). 5. CAA (Javna Agencija Republike Slovenije za civilno letalstvo) 2020b: Nova skupna EU ureditev. Medmrežje: https://www.caa.si/nova-skupna-eu-ureditev.html (17. 4. 2020). 6. CAA (Javna Agencija Republike Slovenije za civilno letalstvo) 2020a: Karta obmocij omejitve letenja brezpilotnih zrakoplovov. Medmrežje: https://caa-slovenia.maps.arcgis.com/apps/webappviewer/index.html?id=1136c5f0c19346238db3112c5ddf011e (15. 3. 2020). 7. DJI 2018: Mavic Air user manual v1.2. Medmrežje: https://dl.djicdn.com/downloads/Mavic%20Air/201911um/Mavic_Air_User_Manual_v1.2_en.pdf (3. 12. 2019). 8. DroneDeploy. Medmrežje: https://www.dronedeploy.com/product/mobile/ (26. 4. 2020). 9. Eisenbeiss, H. 2009: UAV photogrammetry. Doktorsko delo, ETH Zürich. Zürich. Medmrežje: https://doi.org/10.3929/ethz-a-005939264 (19. 4. 2020). 10. GURS (Geodetska uprava Republike Slovenije) 2019: Zbirka podatkov daljinskega zaznavanja DOF050. Medmrežje: https://egp.gu.gov.si/egp/ (5. 5. 2020). 11. GURS (Geodetska uprava Republike Slovenije) 2020a: Graficni in opisni podatki katastra stavb. Medmrežje: https://egp.gu.gov.si/egp/ (29. 5. 2020). 12. GURS (Geodetska uprava Republike Slovenije) 2020b: Ortofoto. Medmrežje: https://www.e-prostor.gov.si/zbirke-prostorskih-podatkov/topografski-in-kartografski-podatki/ortofoto/ (9. 4. 2020). 13. Hrvatin, M. 2010: Podpeško jezero. Digitalna enciklopedija naravne in kulturne dedišcine (DEDI). Medmrežje: http://www.dedi.si/dediscina/384-podpesko-jezero (6. 4. 2020). 14. Montes de Oca, A., Arreola L., Flores, A., Sanchez, J., Flores, G. 2018: Low-cost multispectral imaging system for crop monitoring. 2018 International Conference on Unmanned Aircraft Systems (ICUAS). Dallas. Medmrežje: https://www.researchgate.net/publication/325094094_Low-cost_multispectral_imaging_system_for_crop_monitoring (28. 2. 2020). 15. NDWI. Earth observing system 2020. Medmrežje: https://eos.com/ndwi/ (5. 4. 2020). 16. Oštir, K. 2006: Daljinsko zaznavanje. Ljubljana. Medmrežje: https://iaps.zrc-sazu.si/sites/default/files/9616568728.pdf (11. 3. 2020). 17. Pix4Dcapture. Medmrežje: https://www.pix4d.com/ (26. 4. 2020). 18. Uredba o sistemih brezpilotnih zrakoplovov. Uradni list Republike Slovenije 52/16. Ljubljana. 19. Zaletelj, L. 2020: Uporaba brezpilotnih zrakoplovov za potrebe fotogrametrije in kartografije. Zakljucna seminarska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 61 IZVLECEK Uporaba mobilnih in spletnih aplikacij je postala zelo priljubljena in razširjena. V prispevku predstavljamo razvoj spletnih geoinformacijskih aplikacij Po Levstikovi poti, Predstavitev severne trase Levstikove poti, Predstavitev južne trase Levstikove poti ter predlog metodologije spremljanja obiska in ocenjevanja ponudnikov storitev na Levstikovi poti. Povzeti so tudi glavni rezultati dveh raziskav, izvedenih z namenom ovrednotenja našega dela. Kljucne besede: pohodništvo, Levstikova pot, spletne geoinformacijske aplikacije, geografski informacijski sistemi, ESRI ABSTRACT Development of comprehensive geoinformation support for Levstik Trail visitors The use of mobile and web applications is very popular and widespread today. In this paper we present the development of web geoinformation applications Po Levstikovi poti (On the Levstik Trail), Predstavitev severne trase Levstikove poti (Presentation of Levstik Trail's northern route), Predstavitev južne trase Levstikove poti poti (Presentation of Levstik Trail's southern route) and proposal of methodology for monitoring visits and evaluating service providers on the Levstik Trail. We also summarized the main results of two research that were conducted to evaluate our work. Key words: hiking, Levstik Trail, web geoinformation applications, geographic information systems, ESRI 62 GOAvtor besedila: ŽIGA SMREKAR, magister geografije Vinji Vrh 4, 1276 Primskovo E-pošta: ziga.smrekar@gmail.com COBISS 1.04 strokovni clanek V seskozi narašca število ljudi, ki svoj prosti cas preživljajo dejavno, saj se zaradi znacilnosti sodobnega nacina življenja povecuje splošno zavedanje o pozitivnih ucinkih rekreacije v naravi. Pohodništvo lahko zaradi njego­ve vse vecje priljubljenosti opredelimo kot množicni kulturni pojav sodobne dobe (Vesenjak s sodelavci 2005). Slovenija je pokrajinsko razgibana dežela. Ima vec kot 10 000 kilometrov oznacenih planinskih poti, ki jih je mogoce obiskati v razlicnih letnih casih. Urejenih je tudi vec kot 700 tematskih poti (medmrežje 4). Ena iz-med priljubljenih pohodniških poti je Levstikova pot, ki je najbolj obiskana vsako drugo soboto v novembru, na tako imenovano Martinovo soboto (medmrežje 5). V želji po še ucinkovitejšem posredovanju razlicnih informacij o Levstikovi poti smo s pomocjo programske opreme podjetja ESRI (Environmental Systems Rese­arch Institute) razvili celovito geoinformacijsko podporo njenim obiskovalcem. Internet je omogocil, da so geografski informacijski sistemi postali dostopni razlicnim podjetjem in institucijam, ki ponavadi posredujejo prostorske podat­ke, do katerih lahko dostopa vsak, tudi ce nima znanja s podrocja geoinforma­tike (Oblak 2009; Fu in Sun 2011). Predstavitev temeljnih pojmov Geoinformacijska podpora obiskovalcem Levstikove poti so spletne geo­informacijske aplikacije, razvite s pomocjo mobilnih, namiznih in spletnih geoinformacijskih orodij podjetja ESRI. Celovita geoinformacijska podpo­ra obiskovalcem Levstikove poti pa pomeni, da so spletne geoinformacijske aplikacije v podporo razlicnim ciljnim skupinam obiskovalcev, potencialnim obiskovalcem in razlicnim namenom, na primer raziskovanju kulturne in na­ravne dedišcine ter orientaciji obiskovalcev na Levstikovi poti (Smrekar 2020). Spletne geoinformacijske aplikacije so pripravljene za razlicne ciljne skupine uporabnikov, katerim omogocijo intuitivno in racionalno uporabniško izku­šnjo. Uporabne so za reševanje problemov in prisotne na razlicnih podrocjih, vezanih na prostor. Njihove glavne prednosti so prikazovanje in poizvedovanje na zemljevidih, zbiranje in deljenje geografskih informacij ter izvajanje prostor­skih analiz (Fu in Sun 2011; Harder 2015). Glavne prvine spletne geoinformacijske aplikacije so (medmrežje 3): 1. spletna geoinformacijska aplikacija, ki odjemalcu oziroma spletnemu brskal­niku nudi programski vmesnik; 2. temeljni zemljevidi, ki zagotovijo geografski kontekst; 3. operativni prostorski sloji, namenjeni prikazovanju, urejanju, poizvedovanju in analiziranju prostorskih podatkov; 4. pripomocki, ki uporabnikom omogocajo dolocene funkcionalnosti in do-stop do razlicnih spletnih storitev, in 5. zbirke prostorskih podatkov, ki so nujne pri upravljanju, vzdrževanju in or-ganiziranju prostorskih podatkov. RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI Levstikova pot je pohodniška pot, poimenovana po Franu Levstiku, oblikovana in urejena pa po njegovem literarnem delu Popotovanje iz Litije do Cateža. Zacetki Levstikove poti se­gajo v leto 1987. Takrat se je skupina 397 pohodnikov iz vse Slovenije od­pravila na pot, o kateri so brali v knji­gi. Zavod Levstikova pot vsako leto organizira množicno popotovanje na Martinovo soboto, udeležijo pa se ga tako domaci kot tudi tuji obiskovalci. V primeru lepega vremena se po oce­nah organizatorja na pot odpravi od 15 000 do 20 000 obiskovalcev. Pot poteka po obcinah Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje. Obstajata sever-na in južna,varianta poti, izhodišce obeh pa je v Litiji na Levstikovi ulici. Zacetni del poti obeh tras je isti, zato je opredeljen kot skupna trasa. Pot se v Preski nad Kostrevnico loci na dva kraka, zato tudi poimenovanje sever-na in južna trasa. Cilj obeh tras je na Catežu, kjer po organiziranem mno-žicnem popotovanju poteka zakljuc­na prireditev, imenovana Razhodnja. Dolžina severne trase je 21,4 kilome­tra, južne pa 21,9 kilometra. Za posa­mezno traso je predviden cas hoje 6 ur (medmrežje 5). V prispevku smo namesto izraza po­hodnik uporabili izraz obiskovalec, ker je njegov pomen širši in zajema tudi tiste, ki pot pretecejo, prejahajo, prekolesarijo in podobno. Metode dela Pri delu smo uporabili kabinetne in terenske metode. Priceli smo s pre­gledom in analizo literature, ki se nanaša na obravnavano tematiko. Sledilo je zbiranje prosto dostopnih podatkov in podatkov, zbranih s pomocjo terenskega dela. V nadalje­vanju smo z ESRI jevo programsko opremo razvili spletne geoinforma­cijske aplikacije Po Levstikovi poti, Predstavitev severne trase Levstiko­ve poti in Predstavitev južne trase Levstikove poti. Predlagali smo tudi metodologijo spremljanja obiska in ocenjevanja ponudnikov storitev na Levstikovi poti. V ta namen so bili zasnovani spletna vprašalnika Regi­stracija obiskovalcev Levstikove poti in Ocenjevanje ponudnikov storitev na Levstikovi poti ter spletna geoin­formacijska aplikacija O obisku Le-vstikove poti. Povezave do razvitih aplikacij in vprašalnikov smo nato s pomocjo skrbnika Levstikove poti objavili na njeni spletni strani. Izve­dli smo tudi dve poizvedovanji, in sicer terenski preizkus aplikacije Po Levstikovi poti ter spletno anketo o ovrednotenju vseh razvitih spletnih geoinformacijskih aplikacij. Slika 1: Lokacija Levstikove poti. 64 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI Pridobivanje prostorskih podatkov Najprej smo se lotili pridobivanja prosto dostopnih prostorskih po­datkov s spletnih strani Geodetske uprave Republike Slovenije, Agencije Republike Slovenije za okolje, Stati­sticnega urada Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo, Državne­ga portala prostorskih podatkov in aplikacij, Levstikove poti in ESRI­-ja. Podatke, ki niso bili dostopni na spletu, smo zbrali s pomocjo metode terenskega dela. Postopek terenske­ga zbiranja podatkov je temeljil na pregledu literature, izdelavi zbirke prostorskih podatkov v geoinforma­cijskem orodju ArcMap 10.6.1, izde­lavi spletnega zemljevida na spletni platformi ArcGIS Online, terenskem zajemu podatkov z mobilno aplikaci­jo Collector for ArcGIS in urejanju podatkov na spletni platformi Arc-GIS Online. Razvoj spletnih geoinformacijskih aplikacij Po Levstikovi poti, Predstavitev severne trase Levstikove poti in Predstavitev južne trase Levstikove poti Delo je temeljilo na razvoju spletnih geoinformacijskih aplikacij, ki imajo razlicen namen, funkcionalnost in naslavljajo razlicne skupine uporab­nikov. Razvoj spletnih geoinformacij­skih aplikacij Po Levstikovi poti, Pred­stavitev severne trase Levstikove poti in Predstavitev južne trase Levstikove poti je potekal v štirih fazah: pregled literature, priprava prostorskih slojev (ArcMap 10.6.1), izdelava spletne­ga zemljevida Zemljevid za aplikacijo (ArcGIS Online) in nazadnje izdelava spletnih geoinformacijskih aplikacij (Web AppBuilder for ArcGIS, Classic Story Maps, ArcMap 10.6.1 in Arc-Globe 10.6.1). Slika 2: Na terenu smo zbirali razlicne podatke, med drugim lokacije objektov kulturne dedišcine (levo zgoraj), Levstikovega sadovnjaka (desno zgoraj), razgledov (levo spodaj) in tabel, na katerih je po odlomkih predstavljeno literarno delo Popotovanje iz Litije do Cateža (desno spodaj) (foto: Žiga Smrekar). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 65 RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI Najprej smo razvili spletno geoin­formacijsko aplikacijo Po Levstiko-vi poti. Namenjena je vsem, ki jih zanima lokacija Levstikove poti in želijo pridobiti kljucne informacije o poti ter kulturni in naravni dedišci­ni, obiskovalcem pa je v pomoc tudi pri orientaciji in opozarjanju drugih obiskovalcev o morebitnih ovirah na poti. Pri razvoju aplikacije smo upora­bili geoinformacijsko orodje ArcMap 10.6.1, spletno platformo ArcGIS Online in znotraj nje geoinformacij­sko orodje Web AppBuilder for Arc-GIS. Aplikacijo smo zasnovali tako, da je cim bolj preprosta za uporabo. V zgornji vrstici aplikacije smo nastavili logotip Levstikove poti, naslov aplika­cije in povezave do drugih aplikacij, ki smo jih razvili. V aplikacijo smo vkljucili spletni zemljevid in naslednje pripomocke: • »Legenda« – razlaga pomen na ze­mljevidu prikazanih objektov, ki se nanašajo na vklopljene podatkovne sloje. • »Seznam prostorskih slojev« – vse­buje seznam prostorskih slojev, na­menjenih prikazu in poizvedovanju po geografskih podatkih. • »Galerija temeljnih zemljevidov« – predstavlja zbirko temeljnih ze­mljevidov, ki zagotovijo geografski kontekst. • »Deli« – omogoca deljenje povezave do aplikacije na družbenih omrežjih ali po e-pošti in vdelavo aplikacije na razlicne spletne strani. • »O aplikaciji« – predstavlja namen aplikacije, kratek opis pripomockov in vire. • »Nariši« – namenjen je dodajanju poljubnih objektov (tock, linij, ob-mocij in besedila) na zemljevid. Preglednica 1: Prostorski sloji, uporabljeni v aplikacijah Po Levstikovi poti, Predstavitev severne trase Levstikove poti in Predstavitev južne trase Levstikove poti. PROSTORSKI SLOJI VIRI PROSTORSKIH SLOJEV zemljepisna imena, naselja, obcine aplikacija e-Geodetski podatki Register kulturne dedišcine – tocke, Register kulturne dedišcine – poligoni spletne geoinformacijske storitve – Ministrstvo za kulturo naravne vrednote – tocke, obmocja Natura 2000 Geoportal ARSO digitalni ortofoto 2011, digitalni ortofoto 2014, digitalni ortofoto 2018, topografski zemljevid spletne geoinformacijske storitve – GURS digitalni model površja državni portal prostorskih podatkov in aplikacij Levstikova pot, ponudniki storitev na poti, Levstikov sadovnjak, pripovedovalni sloj, razgledi na poti, izpostavljene tocke spletna stran Levstikove poti, terensko delo v maju 2020 opozorilni sloj – obiskovalci obiskovalci Levstikove poti • »Natisni« – omogoca tiskanje trenu­tnega pogleda zemljevida. • »Iskanje« – omogoca iskanje naslova ali kraja. • »Povecaj/pomanjšaj zemljevid« – omogoca prilagajanje pogleda na zemljevid. • »Domov« – ponastavi zemljevid na privzeti obseg. • »Moja lokacija« –s pomocjo vklo­pljenega GPS sprejemnika na pre­nosni napravi omogoca zaznavo lokacije uporabnika. • »Graficno merilo« – prikazuje merilo zemljevida pri trenutnem pogledu. • »Koordinate« – omogoca prikaz ze­mljepisne dolžine in širine katere­koli lokacije na zemljevidu. • »Atributna tabela« – prikazuje doda­tno vsebino izbranih podatkovnih slojev. • »Dodaj opozorilo« – namenjen je ure­janju opozorilnega sloja, ta pa doda­janju opozoril obiskovalcev ter s tem nadzoru in pregledu ovir na poti. Sledil je razvoj spletnih geoinforma­cijskih aplikacij Predstavitev sever-ne trase Levstikove poti in Predsta­vitev južne trase Levstikove poti, namenjenih podrobnejši predstavitvi obeh tras in vzpodbujanju predvsem tistih, ki se doslej še niso odpravili na pot, da to storijo v prihodnje. Aplika­ciji naslavljata predvsem potencialne obiskovalce Levstikove poti. Sta vrsti spletnih geoinformacijskih aplikacij, ki jih imenujemo zemljevid z zgod­bo. Zasnovani sta tako, da se uporab­niki na »stranski plošci« premikajo po locenih odsekih, ki prikazujejo vsebine (na primer besedilo, slike, vi-deoposnetke), vezane na lokacije na zemljevidu. Pri razvoju spletnih ge­oinformacijskih aplikacij smo upora­bili geoinformacijski orodji ArcMap 10.6.1 in ArcGlobe 10.6.1, spletno platformo ArcGIS Online in znotraj nje geoinformacijsko orodje Classic Story Maps. Aplikacijama smo dolo-cili naslov in logotip Levstikove poti 66 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI Slika 3: Levstikova ulica v Litiji – start Levstikove poti (foto: Žiga Smrekar). ter omogocili, da se lahko delita na Facebooku, Twitterju ali s pomocjo URL povezave. Na levi strani aplika­cije je prikazan spletni zemljevid z re-levantnimi prostorskimi sloji, na de­sni strani pa v prvem odseku naslov in uvodni nagovor, nato pa v vsakem naslednjem odseku podnaslov ter vsebina v obliki besedila in slik, ki se nanaša na prikazano vsebino na zemljevidu. Leva stran aplikacije je skozi celotno predstavitev namenje­na spletnemu zemljevidu, razen v od­seku, kjer namesto njega prikažemo videoposnetek navideznega preleta 3D modela obmocja severne oziroma južne trase, na desni strani aplikacije pa njuna višinska profila. Odsek je namenjen boljši prostorski predsta­vitvi obmocja, po katerem potekata trasi. V zadnjem odseku aplikacij so prikazani viri in literatura. Predlog metodologije spremljanja obiska in ocenjevanja ponudnikov storitev na Levstikovi poti Predlagali smo tudi metodologijo spremljanja obiska in ocenjevanja ponudnikov storitev na Levstiko-vi poti. Razlog za njen razvoj je bil predvsem dosedanje nesistematicno spremljanje obiska in želja, da obi-skovalcem poti ponudimo možnost ocenjevanja tamkajšnjih ponudnikov storitev. Za potrebe tega smo razvili spletna vprašalnika Registracija obi-skovalcev Levstikove poti in Ocenjeva­nje ponudnikov storitev na Levstikovi poti ter spletno geoinformacijsko aplikacijo O obisku Levstikove poti. Pri razvoju vprašalnikov in aplikacije smo si pomagali s spletno platformo ArcGIS Online in geoinformacijski-ma orodjema Survey123 for ArcGIS in ArcGIS Dashboards. Namen spletnega vprašalnika Re-gistracija obiskovalcev Levstikove poti je spremljanje obiska na Levsti­kovi poti, iskanje oziroma prepozna­vanje razlicnih tipov obiskovalcev, pridobivanje informacij o prejšnjih obiskih, motivih za obisk in prika­zovanje teh podatkov v spletni ge­oinformacijski aplikaciji O obisku Levstikove poti. Vprašalnik vsebuje GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 67 RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI Slika 4: Cilj Levstikove poti na Catežu (foto: Žiga Smrekar). nagovor, sledi vprašanje o datumu obiska poti, zatem sklop vprašanj o osebnih podatkih in nato še sklop vprašanj v povezavi z Levstikovo po­tjo. Izpolnjevanje obeh vprašalnikov je za obiskovalce prostovoljno in ano­nimno. Vprašalnika sta bila izdelana s pomocjo geoinformacijskega orodja Survey123 for ArcGIS. Razvili smo tudi spletno geoinforma­cijsko aplikacijo O obisku Levstikove poti, ki je v obliki »nadzorne plošce«. Njen namen je prikazovanje podatkov, pridobljenih s pomocjo predhodno Namen spletnega vprašalnika Oce­njevanje ponudnikov storitev na Levstikovi poti je pridobivanje in-formacij o zadovoljstvu obiskoval­cev s ponudbo razlicnih storitev, ki jih nudijo domacini na dan organi­ziranega množicnega popotovanja. Vprašalnik je zasnovan tako, da obi-skovalec s številom zvezdic (od 1 do 5) poda splošno oceno o zadovoljstvu s storitvami, ki jih nudi posamezen ponudnik. V prihodnje bo za poso­dabljanje vprašalnika skrbel Zavod Levstikova pot, in sicer tako, da bo dodajal nove ponudnike storitev ozi­roma umaknil tiste, ki jih tisto leto ne bodo nudili. Slika 5: Eden izmed ponudnikov storitev ob Levstikovi poti je tudi Weissova zidanica, kjer se v casu organiziranega množicnega popotovanja obiskovalci lahko okrepcajo (foto: Žiga Smrekar). 68 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 predstavljenih spletnih vprašalnikov. Zbrani podatki se v aplikaciji avtomat­sko posodabljajo, takoj ko obiskovalec odda spletni vprašalnik. Aplikacija je sestavljena iz vec elementov, ki pri­kazujejo podatke na razlicne nacine. V »glavo« aplikacije smo vkljucili na­slov, kratek opis namena aplikacije in logotip Levstikove poti, pod njo pa 5 indikatorjev, ki prikazujejo število registriranih obiskovalcev na dan or-ganiziranega množicnega popotovanja in kadarkoli v letu, povprecno starost registriranega obiskovalca ter dosedanji povprecni obisk severne oziroma južne trase poti med registriranimi obisko­valci. Na levo stran aplikacije smo do-dali spletni zemljevid, ki prikazuje lo-kacije, od koder prihajajo obiskovalci, in vdelano vsebino, ki prikazuje ocene ponudnikov storitev. Na desno stran aplikacije smo dodali dve skupini se­rijskih in tortnih grafikonov, ki prika­zujejo demografske podatke o obisko­valcih in podatke, povezane z obiskom Levstikove poti. Za boljšo uporabniško izkušnjo si je aplikacijo priporocljivo ogledati na vecjih zaslonih. Dostop do razvite celovite geoinformacijske podpore obiskovalcem Levstikove poti Razvite aplikacije in vprašalnika smo s pomocjo skrbnika poti vkljucili na spletno stran Levstikove poti (https:// levstik.si). Na spletni strani smo v glavnem meniju ustvarili tri nove za­vihke: »O poti«, pod katerim so do-stopne povezave do aplikacij Po Lev-stikovi poti, Predstavitev severne trase Levstikove poti, Predstavitev južne trase Levstikove poti, zavihek »O obisku«, pod katerim je dostopna povezava do aplikacije O obisku Levstikove poti, in zavihek »Moja pot«, pod katerim sta dostopni povezavi do spletnih vpra­šalnikov Registracija obiskovalcev Le-vstikove poti in Ocenjevanje ponudni­kov storitev na Levstikovi poti. Tako je vsem dostop do aplikacij in vprašalni­kov na voljo na enem mestu. Ovrednotenje razvite celovite geoinformacijske podpore obiskovalcem Levstikove poti V nadaljevanju prispevka predstavlja-mo še glavne rezultate obeh izvedenih raziskav, s katerima smo pridobili po­vratne informacije o razviti celoviti geoinformacijski podpori obiskoval­cem Levstikove poti. Izvedli smo terenski preizkus sple­tne geoinformacijske aplikacije Po Levstikovi poti, s katerim smo želeli preveriti zlasti delovanje in uporabnost aplikacije. V terenskem preizkusu je sodelovalo 9 ljudi. Razlog za skromno udeležbo je bila predvsem epidemija covida 19. Po analizi pridobljenih podatkov smo ugotovili, da sta pripomocka »Dodaj opozorilo« in »Moja lokacija« nemo­teno delovala v vsaj 85 % preizkuše­nih primerov. Najvec težav je povzro-cal pripomocek »Galerija temeljnih zemljevidov«, saj je kar 5 od 9 ude­ležencev porocalo o njegovem mote-nem delovanju. Splošna ugotovitev je bila, da je aplikacija v vecini primerov delovala nemoteno. V primerih, ko so se pojavljale motnje, lahko to pripiše-mo slabšemu telefonskemu signalu. V drugi raziskavi smo spletno anketo o ovrednotenju vseh razvitih sple­tnih geoinformacijskih aplikacij že­leli pridobiti informacije, povezane z vsebino, in informacije za izboljšavo aplikacij. V njej je sodelovalo 107 oseb. V povezavi z aplikacijo Po Levstikovi poti smo zbirali odgovore vseh anke­tirancev. Kar 90 % jih je menilo, da sta pripomocka »Nariši« in »Natisni« uporabna, 94 % anketirancev pa jih je RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI b Število anketirancev po obinah Kartografija: Žiga mrekar Ljubljana, 2020 Vira podatkov: medmrežje 2, Ovrednotenje spletnih ... 2020. 0 20 40 80 km 0 1 2 3 4 5 7 9 26 Slika 8: Prostorska razporeditev sodelujocih v spletni anketi. navedlo, da so prostorski sloji v apli­kaciji uporabni. Anketiranci so podali tudi predloge za izboljšavo aplikacije. Predlagali so, da se v aplikacijo vklju-cijo prostorski sloj, ki bi prikazoval, po kakšnih tleh oziroma obmocjih poteka Levstikova pot, na primer po gozdu, asfaltu in podobno; oznake prehojenih kilometrov poti in oznake smeri pote­ka trase, ostala gostinska ponudba, po­stajališca javnega potniškega prometa in povezava do aktualne vremenske napovedi. Predlagana je bila tudi nad­gradnja na mobilno aplikacijo, ki bi delovala brez internetne povezave. V povezavi z aplikacijama, namenje­nima predstavitvi tras, so nas zanimali le odgovori tistih, ki Levstikove poti še niso obiskali. Takih je bilo 57. Naj­vec jih je kot tisto, kar jih je najbolj motiviralo, da jo v prihodnje obišcejo, izpostavilo slikovno in video vsebino. Vecina anketirancev v aplikacijah do-datnih informacij ni pogrešala. Apli­kaciji so ocenili kot zanimivi, prak­ticni, uporabni in nazorni. Predlogi anketirancev za izboljšavo aplikacij se nanašajo predvsem na vkljucitev dodatnih fotografij, oznak smeri tras in povezav na druge spletne strani, ki ponujajo še vec informacij. Vsi anketiranci so ovrednotili tudi aplikcijo O obisku Levstikove poti. Približno 75 % jih je menilo, da so informacije, prikazane v aplikaci­ji, pomembne za obiskovalce. 85 % jih je navedlo, da bi bilo aplikacijo v casu organiziranega množicnega po­potovanja zanimivo prikazovati na »informativnih« zaslonih na cilju Le-vstikove poti. Predlogi za izboljšavo aplikacije so se nanašali predvsem na vkljucitev statistike obiska na dan, te-den, mesec in leto, prostorskih slojev Levstikova pot in Ponudniki storitev na poti, prikaza podrobne ocene po­nudnikov storitev v obliki komentar­ja in vsebine v povezavi s programom na zakljucni prireditvi po organizira­nem pohodu. Sklep Spletna orodja so bila razvita na pod-lagi literature in predstav o tem, do kakšnih vrst informacij bi želeli do-stopati, ce bi bili v vlogi obiskovalca Levstikove poti. Razvita celovita ge­oinformacijska podpora lahko pripo-more k dodatni prepoznavnosti Lev-stikove poti, ponudnikov storitev ob njej ter obcin Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje, prek katerih pot poteka. Lahko pa je tudi zgled tistim, ki bi želeli razviti podobna orodja, ne le za pohodne poti, ampak tudi za druge, kot so na primer kolesarske in tekaške poti. Izvedeni raziskavi sta potrdili, da je bilo opravljeno delo uspešno. Skrbnik Levstikove poti je izrazil navdušenje nad celovito geoinformacijsko podpo- Slika 7: Sodelujoci v terenskem preizkusu so se na pot odpravili tudi s kolesom (foto: Tilen Bevc). 70 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 RAZVOJ CELOVITE GEOINFORMACIJSKE PODPORE OBISKOVALCEM LEVSTIKOVE POTI ro. Zavod Levstikova pot je oktobra verze v Ljubljani prenesli vsa razvita šalnikov. Ob uspešni promociji pa bi 2020 poskrbel za nakup licencnega orodja. Delo bo v prihodnje povezano se lahko razvila tudi mobilna aplikaci-ArcGIS Online racuna, na katerega predvsem s promocijo, upravljanjem ja, ki bi združila lastnosti vseh izdela­smo iz ArcGIS Online racuna Uni-ter nadgrajevanjem aplikacij in vpra-nih spletnih orodij. Viri in literatura 1. Fu, P., Sun, J. 2011: Web GIS: Principles and Applications. Redlands. 2. Harder, C. 2015: The ArcGIS Book. 10 Big Ideas about Applying Geography to Your World. Redlands. 3. Medmrežje 1: http://gis.arso.gov.si/arcgis/rest/services (11. 11. 2020). 4. Medmrežje 2: https://egp.gu.gov.si/egp/ (11. 11. 2020). 5. Medmrežje 3: https://enterprise.arcgis.com/en/server/latest/create-web-apps/windows/a-framework-for-deploying-web-gis-applications.htm (6. 11. 2020). 6. Medmrežje 4: https://issuu.com/bovecslovenia/docs/pohodni__tvo_2016_slo (9. 11. 2020). 7. Medmrežje 5: https://levstik.si/ (9. 11. 2020). 8. Oblak, I. 2009: Internetna GIS aplikacija za ponazoritev urbane opreme obcine. Diplomsko delo, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 9. Ovrednotenje spletnih geoinformacijskih aplikacij, namenjenih obiskovalcem Levstikove poti 2020. Spletna anketa (interni vir, 31. 6. 2020). Ljubljana. 10. Smrekar, Ž. 2020: Razvoj celovite geoinformacijske podpore obiskovalcem Levstikove poti. Magistrsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 11. Vesenjak, P., Alic, A., Rakovec, A., Novak, M., Komel, M., Novarlic, K., Pavlovcic Kapitanovic, T. 2005: Strategija razvoja turisticnega proizvoda pohodništva v Sloveniji. Medmrežje: https://www.slovenia.info/uploads/dokumenti/turisticni-produkti/strategija_razvoja_proizvoda_pohodnistva_2005.pdf (6. 11. 2020). *V prejšnji številki nam jo je zagodel tiskarski škrat in prehitel naslednjo temo Foto: www.eko-planet.net za eno številko. Tokrat zato ponovno napovedujemo kolesarsko tematiko. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2020 | 71 72 GO