ETNOLOG GLASNIK ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA, ETNOGRAFSKEGA MUZEJA IN ETNOLOŠKEGA SEMINARJA NA UNIVERZI V LJUBLJANI LE BULLETIN DE LA SOCIÉTÉ D'ETHNOGRAPHIE A LJUBLJANA REDAKTOR: DR. NIKO ŽUPANIĆ KNJIGA XIII LJUBLJANA ........................1940 „ ... TISK DRŽAVNE TISKARNE KRALJEVINE JUGOSLAVIJE - BEOGRAD î 44061 Izdajatelj in urednik »Etnologa« Dr. NIKO ŽUPANIĆ, univerzitetni profesor Redakcija in uprava: Ljubljana, Univerza — seminar za etnologijo. Editeur et Rédacteur de »Etnolog« Dr. NIKO ŽUPANIĆ, professeur de l'Université Rédaction et administration: Ljubljana (Yougoslavie), Université, Seminaire d'ethnologie. Božidar Maksimović prosvetni minister Kraljevine Jugoslavije (1940) Niko Župani ć, Ljubljana: Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu Predavanje napisano za XVIII svetovni kongres antro- pologije in prazgodovinske arheologije V Carigradu V letu 1799 je Neca Vuin, srbski kmet iz Semikluša(nekdaj Szerb-Nagy-Szent-Miklös, sedaj v rumunskem delu Banata) pri kopanju jarka na svojem dvorišču slučajno odkril depojsko najdbo 23 zlatih posod: 7 vrčev, 10 skodel, 1 vaza, 2 pokala, 2 čaši in 1 pivski rog. Ta zlati zaklad, ki je velikega arheološkega pomena in po obsegu pač največji v Evropi, se nahaja že 140 let v cesarskem kabinetu novcev in antik (Münzen- und Aratikenkabinet) na Dunaju pod imenom „Atilov zaklad". I. Arheološka veda XIX stoletja se je v prvi vrsti pečala s kla- sičnimi starinami in se je za barbarski zaklad le malo brigala ter je skoro izključno množina zlata vzbujala zanimanje muzejskih obisko- valcev. Oblike in okraske posod so smatrali za tuje in barbarske pa tudi napisom vtisnjenim ali vrezanim v zlato niso posvečali nobene pažnje. Šele v zadnji četrtini XIX stol. (1885) je resni in mnogo- stranski arheolog J. Hampel mimogrede obdelal tudi „Atilov zaklad", pri čemer pa ga je ime zaklada zapeljalo, da je nastanek slutil že v času bosporskega kraljestva in da je potem zaklad prehajal zapo- redoma v roke Gotov, Hunov in Gepidov (5 stol.). Kmalu nato je bil nastanek postavljen v 8. stol. (G. Nagy), k čemur se je končno pridružil tudi J. Hampel (1905). Po dognanjih filologa Supke, ki je hotel v napisih večine posod videti staro tursko zarezasto pisavo (Kerbschrift) je J. Strzygowski (1907) razlagal, da je zaklad iz srednje 1) Semikluš je rojstni kraj srbskega liternarnega zgodovinarja, Dr. Tihomirja Ostojića, pokojnega univerz, profesorja v Skoplju. 6 Niko Županić Azije in da je staroturško delo altajskega kulturnega kroga iz 8—9 stol. Nasproti temu zastopa E. H. Zimmermann (1923) stališče, da je treba iskati nastanek zaklada iz Semikluša v kavkaškem okrožju, mogoče na bizantinskem Hersonesu (starorusko Korsun') blizu današ- njega Sebastopola in da so ga zgotovili tamošnji barbarizirani Grki ok. 870—890 po Kr. r. Drugače so v splošnem izvajali morfološke in ornamentalne posebnosti posod iz sasanidskih, bizantisko-krščanskih in srednjeazijskih motivov. Začetki znanstvenega raziskavanja „Atilovega zaklada" so doka- zali, da je na njem marsikaj še nedognano in da so se pojavili v zvezi SI. 1. — Krstna skodela iz zlata z grškim napisom (Semikluš, H« 9). Z njim problemi, ki ne zanimajo samo arheologe, marveč ravno tako tudi zgodovinarje, lingviste in etnologe. Stara muzejska oznaka „Atilov zaklad" pa je popolnoma po pravici odpadla. II. Sedaj si hočemo natančneje ogledati novejše faze znanstvenih poizkusov rešiti problem etnične pripadnosti zaklada iz Semikluša! V prvi vrsti nas seveda zanimajo napisi na posodah. Napise delimo v tri vrste: I. Dva napisa napravljena v grških črkah na skodelah 9 in No 10 (numeracija po J. Hamplu), katerega so doslej petkrat ali šestkrat različno prečitali, dokler ga ni konečno (1936) bolgarski znanstvenik J, Gošev prečital in spoznal kot krščansko misel p Asa Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 7 (ôia) uôaroç avdjtaucov ke (e)iç t,(ur]v aîcbviov, katero dobimo V svetem pismu in v starih bizantinskih akolutijih blagoslovitve vode. Po vsebini napisa kakor tudi po oblikah so bile posode določene za zajemanje blagoslovljene vode in izhajajo iz 8.-9. stol. II. Napis na skodeli No 21, takozvani „Buila-skodeli", ravnotako v grški pisavi in dobro čitljiv, vendar po vseh izgledih v tujem negrškem jeziku. III skupino sestavlja 18 napisov na 13 posodah, od katerih deset sestoji iz ene in iste skupine črk. J. Németh trdi, da so to kratki napisi pečeneškega izvora in da je abeceda v svojih elementih zelo sorodna kökturški (vzhodno-turški) in madžarski zarezasti pisavi (Kerbschrift), čeprav sta ruski bizantolog Kondakov, kakor tudi Bolgar Balaščev, pred SI. 2. — Notranja stran dna zlate »buila-skodele« z arabeskami obdani- mi v krogu z napiisom v gršMh črkah (No 21, W. Schmiiid, si. 8). tridesetimi leti opozorila na simptome grške paleografije. V zadnjem času so se te pečeneške črke izkazale kot deformirane grške (S. Mla- denov, 1935). III. Povrnimo se k napisu na „Buila-skodeli", ker je najdaljši in čitljiv, toda z ozirom na jezik še nedognan, čeprav obstojajo že mnogi poizkusi, da bi ga razjasnili. Notranja ploskev dna je izpolnjena z arabesko križnatega motiva katera je obdana v krogu z napisom: t BOYHAA • ZOAHAN • TECH • AYrETOIFH • BOYTAOYA • ZQA- nAH • TArporH • htzifh • taich • Genialni danski turkolog W. Thomsen je prvi prišel na misel, da je „Bulla napis" turški; čital in prevedel ga je tako-le: Buila 8 Niko Županić zoapan täsi dügätügi Butaul zoapan tagrugi ičigi t äs i kar pomeni: „Buila-župan je časo dovršil, (ta) čaša, katero je Butaul-župan napravil primerno za obešanje". W. Thomsen je pro- glasil turški idiom „Buila-napisa" za protobolgarskega iz historičnih, arheoloških in paleografskih ozirov. V prvi vrsti se je opiral na zgodovino, ker so si Bolgari pod vodstvom kana Omurtaga podvrgli pokrajijo med rekama Maros in Tiso (827) in so jo imeli v svoji oblasti do prihoda Madžarov torej do konca 9. stol, ko so bili že spreobrnjeni h krščanski veri. Šest let po objavi W. Thomsenovega dela je hrvaški ljubitelj zgodovine in filologije, Lukajelić, trdil, da jezik Buila-napisa sploh ni turški, marveč „kasijski" ali „antski" in da Protobolgari, kakor tudi Huni in Avari sploh niso bili Turki, marveč so pripadali „kasijski" rodbini narodov. Prevod napisa je zvaril skup na podlagi besednega zaklada kavkaskih avtohtonov na sledeči način: „Bulla, župan spodnje Tise (sin Buta ali Butka), župana Tagroga, daruje (to) čašo". Župa- nija spodnje Tise da je obsegala približno ozemlje Senta—Temišvar v zapadnem delu Banata, kjer leži tudi Semikluš, dočim bi treba iskati županijo Tagrog (a) v deželi Tagra (snežnikov) v Karpatih med zgornjim Dnjestrom in Dunajcem, kamor da Ptolemej postavlja ljudstvo Tagrov. Originalna in fanatazije polna razalaga Buila-napisaî Petnajst let po W. Thomsenovemu delu (1932) se je zdelo potrebno madžarskemu turkologu J. Némethu zavzeti kritično stališče k njegovim nazorom s trditvijo, da kaže z grškimi črkami izveden Buila-napis glasovne poteze, ki kažejo na pečeneško-komanski izvor: dügätügi < tükätüki, tagrugi < taqruqui; ičigi *zeuppan-> slov. *žiupan-> župan: „predstojnik srenje, upravitelj župe". Na drugi strani spominja srbohrvatska beseda župa „solnčna, rodovitna dolina (navadno ob potoku ali na reki)" na čerkesko besedo žuape „polje, njiva." Zanimivo je pripomniti, da nekateri „župljanom" postavljajo nasproti „vrhovi j a ne" t. j. privršce ali gorenjce. Najbrž sta oba korena alarodska (jafetitska), katera so morda indoevropski Daki in Sloveni prevzeli in po pravilih svojega jezika spremenili. Vrnimo se še enkrat k besedama ZOAHAN in ZDAHAN v za- pisu na zlati buila-skodeli, ker izgledate istovetni in vsekakor važni in ker se beseda v kratkem zapisu kar dvakrat omenja. Najbrž pada razlika v pravopisu na račun izdelave obrtnika — zlatarja, ki ni točno pazil na ortografijo. To ne bi bilo nič čudnga ker sta Vil in VIII stoletje po Kr. najbolj revni v pogledu kulture in pismenosti, ko je že antična prosveta do malega propadla a nova šele začela kliti izpod Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 17 Starih razvalin. Mirne duše lahko postavimo enačbo ZOAnAN = ZQ- AriAN, kar naj bi pomenilo isto kakor Iouk&v protobolgarskih na- pisov (Aboba) iz začetka IX stoletja in isto kakor Jopan v krems- miinsterski listini iz leta 777. ZOAHAN pač pomeni jugoslovanskega župana, predstojnika srenje ali okrožja. Izvor besede si razni lingvisti razno tolmačijo. K. Brugmann-u znači „vseslovanski pojem župa: srez, ki je oskrbovan" in jo izvaja iz staroind. gopa „paznik, čuvar"; praslov. oblika da je bila geupa in da je iz tega nastala župa. K temu pripominja prosluli bolgarski jezikoslovec, St. Mladenov, da ni mogel dosedaj nikdo dokazati, da ne obstoji zveza med slov. župan in staroind. gopa, ki ne znači samo pastir goveda" ampak tudi „pastir naroda, vladar". Oblika ZUAHAN na buila-skodeli se javlja po S. Mladenovu v znamenju iranskega vokalizma, na osnovi metateze: — oa, cua. Mi pa mislimo da nam ni treba hoditi na dolgo potovanje niti v Indijo niti na Iransko planoto, da bi tam našli korenino pojma župana in župe, ker to lahko najdemo doma v Evropi v doljnem Podunavlju, tam kjer je živel pred rimskim osvojenjem veliki narod Tračanov med Karpati in Egejo.^) Pri Dačanih namreč, ki so pripa- dali tračanski rodbini in stanovali na severni strani Dunava, je živel ob času rimskega cesarja Domicijana njihov kralj Diurpaneus Daco- rum rex qui et Decebalus (Tac. pri Oros. 7, 10, 4; Dorpaneus, Jor- danis, Getica, 13). Gotovo znači isto tudi ime nekega libertina v Rimu: Diuppaneus. Mislim, da ime Diurpaneus sploh ni osebno ime ampak pojem dostojanstva (primerjaj predlat. dubenus, dubius „ôeaKôx^C) in da je pravo ime tračanskega voditelja, ki se je vojskoval z Do- micijanom in Trajanom Decebalus ali kako drugo. Grafija, diu-znači po vsi priliki nekak sičniško-palatalni glas, ki bi ga z ozirom na rezultat, podan v slovanski govorici, mogli in smeli označiti kot *žu-, torej Diuppaneus> ^župan-, župan „predstojnik sreza, okrožja". Tu se obenem lahko pripomni, da se je na drugi strani tudi novo- rumunski j ( = ž) razvil iz prarumunskega § in / in da on zastopa lat. / in di pred vokaloma o, u: jnedpan „brinje" slovanskl u, n.pr. v besedah Poetovio >Ptuj, Monte Majore >Matajur in slično. 2* 20 Niko Županić Morišem žapan mogla je iz tega iziti oblika zoapan^) kakor imamo n.pr. V istrski rumunščini: cioace za hrv. ćaća joâlostan za hrv. žalostan, poglavoar za hrv. poglavar, i.t.d. Iz tega bi lahko sklepali, da je bil zlatarski mojster in izdelovalec buila-skodele za slovenskega župana iz Semikluša Trako-roman, vsekakor kristjan, ki je živel med Obri več ali manj svobodno. Ali pa je bil dotični banatski župan (Buila?, Vuila?) morda trako-romanskega pokolenja in kristjan, ki je postal predstojnik banatskih slovenskih Bodričev pod obrsko nadoblastjo? Vse to je bilo mogoče. Obri so bili tolerantni v verskem in narodnem oziru, kakor dokazuje zgodovina (Legenda S. Dimitrija). Znano je, da so množice Bizantincev^^bizantskih podanikov), ki so jih Obri SI. 11. — Avarska skledica iz ilovice (Janoshida XXXVII, 7). odpeljali v ujetništvo, a pozneje niso bile odkupljene, živele v Sremu pomešane z Bolgari, Obri in drugimi pogani. Ker so se pod obrskim upravnikom dosti svobodno gibali, so obdržali celo njihovi potomci krščansko vero. Vedeti je treba tudi to, da je Serdika (Sofija) padla šele leta 809 v roke barbarov (Bolgarov) in da je mogla do tedaj imeti krščansko-bizantinska civilizacija vpliva na sosedne Obre, ki so imeli v svoji oblasti tudi dolnjo moravsko dolino v Srbiji. Tako je 1) Zgodovinar K. Jireček in mnogi lingvisti mislijo, da je iirvatsko ime dostojanstva ban „kraljevski namestnik, gospod" nastalo iz ßoavoc, ßoeavoc (Konst. Porfirogenet) a to zopet iz mongolskega bajan „bogat" ali oberskega mena Bajan, dočim smo mi ravno nasprotnega naziranja, da je namreč oblika ßoavoc nastala iz ban po uplivu trako-romanščine, a da je prvotno azijskega izvora. Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 21 možno pojasniti zakaj sta se nahajali v inventarju zlatega zaklada iz Semikluša posodici za krščenje in zakaj je bil na dnu buila-skodele med arabeskami napravljen križ. Prva beseda buila-napisa: Buila je morda staroturška, nekako v pomenu „plemenitaš" ali kaj podobnega, katera se pojavlja v proto- bolgarskih napisih IX. stoletja (ßor]Xac, touç ßoiXdoac, ßoiXd). Pomi- sliti je tudi na to, da so takrat stanovali v Banatu Dako-Sloveni. Postavljanje dostojanstva ali zanimanja izza osebnega (robinskega) imena — Buila zoapan — bi pa zopet kazalo avarsko-turški značaj napisa.*) Ostale besede „buila napisa" so pa nerazumljive in so lahko turške, trako-romanske ali celo kavkaske. Mogoče pomenijo samo imena pokrajin ali razne stopnje sorodstva. Rešitev je prihranjena bodočnosti in upam, da bodo pri rešitvi tega in sličnih problemov sodelovali tudi turški znanstveniki, ker jih bo zgodovina in etnologija turških narodov, ki so prodirali v jugo-vzhodno in srednjo Evropo, prav gotovo zanimala. Llubljana, v maju 1839. Zum Problem der etnischen Zugehörigkeit des Goldschatzes von Nagy-Szent-Miklôs im südwestlichen Rumänien^ im Jahre 1799 entdeckte ein serbischer Bauer, Neca Vuin, aus Semikluš (ehemals: Szerb-Nagy-Szent-Miklös, jetzt im rumänischen Teile des Banat gelegen) zufälling beim Ausheben eines Grabens in seinem Hofe einen Depotfund von 23 Goldgefässen: 7 Krüge, 10 Schalen, 1 Vase, 2 Pokale, 2 Becher und 1 Trinkhorn. Dieser Goldschatz von hoher archäologischen Bedeutung, wohl der grösste in Europa, wird seit 140 Jahren im kaiserlichen JVliinzen-und Antikenkabinett in Wien unter dem Namen „Attilaschatz" aufbewahrt I. Die Archäologie des XIX. Jahrhunderts kümmerte sich wenig um den Barbarenschatz, da sie in erster Linie mit klassischen Altertümern zu tun halte und hauptsächlich die Menge des Goldes war es, welche die Aufmersamkeit 1) Nobena okolnost pa ne podpira nazora rumunskega učenjaka C. Diculesc-a (Die Gepiden, Leipzig 1922, str. 241), kakor da bi imeni Buila in Butaul pomenili osebni imeni gepidskih vazalnih knezov pod bolgarsko nadoblastjo in sicer bi bilo ime Buila deminutivna / — izpeljava iz staronem. Buo (staro'nord. Bui, gepid. *Biia, drugo ime Butaul pa naj bi stalo namesto *Butaulf. Na ta način naj bi bili obe imeni vzhodno-germanski, gepidski, kar pa je daleč od stvarnosti. 2) Vortrag bestimmt für den XVIII Internationalen Kongress für Anthro- pologie und prähistorische Archäologie in Istanbul. 22 Niko županić der Museumsbesucher anzog. Fremd und barbarisch fand man die Formen und die Verzierung der Gefässe und auch den in Gold gepressten oder eingeritzten Inschriften schenkte man wenig Beachtung. Erst im dritten Viertel des XIX. Jahrh. (\885) nahm ein ernster und vielseitiger Archäologe, J. Hampel, den Attilaschatz vorübergehend in Bearbeitung, wobei ihn aber der Name des Schatzes verführte seine Entstehung noch zur Zeit des bosporanischen Reiches anzunehmen, wobei dieser dann nacheinander in die Hände der Goten, der Hunnen und Gepiden (V. Jahrh.) gekommen wäre. Bald darnach setzte man den Schatz ins VIII. Jahrh. (G. Nagy), welcher Meinung sich schliesslich (1905) auch J. Hampel anschloss. Veranlasst durch den Philologen Supka, der in den Inschriften der meisten Goldgefässe alttürkische Kerbschrift erkennen wollte, erklärte (1907) J. Strzygowski, der Schatzfund rühre von Mittelasien her und er sei eine alttür- kische Arbeit aus dem altalschen Kulturkreise aus der Zeit des VIII—IX. Jahrh. Dagegen befürwortete E. H. Zimmermann (1923) die Meinung, die Entstehung des Schatzes von Semikluš wäre im Umkreise des Kaukasus, vielleicht in der byzantinischen Chersones (russ. Korsun), nahe dem heutigen Sebastopol zu suchen und wäre von dorfigen barbarisierten Griechen um 870—890 p. Chr. n. verfertigt worden. Sonst wurden morphologische und ornamentale Eigentümlichkeiten der Gefässe im Allgemeinen auf sassanidische, byzantinisch-christliche und mittelasiatische Motive zurückgeführt. Diese Anfänge der wissenschaftlichen Bearbeitung des „Attilaschatzes" haben bewiesen^ dass noch manches an Ihm rätzelhaft Ist und dass da Probleme aufgetaucht sind, welche nicht nur den Archäologen, sondern auch den Historiker, den Linguisten und den Ethnologen zugleich anziehen. Die alte Museumsetikette „Attllaschatz" ist jedenfalls mit Recht entfernt worden. Nun wollen wir uns die neueren Phasen der wissenschaftlichen Versuche, das Problem der ethnischen Zugehörigkeit des Schatzes Semikluš ansehen! Natürlich Interessieren uns in erster Linie die Inschriften auf den Gefässen. Diese sind in drei Gruppen zu teilen: I. zwei Inschriften ausgeführt mit griechis- chen Buchstaben auf den Schalen JVs 9 und jY; 10 (Nummerierung nach J. Hampel), welche bis jetzt fünf oder sechs Lesungen veranlassten und zuletzt (1936) vom bulgarischen Gelehrten J. Gošev als ein Christusgedanke p Asd (Sid) cSaroc dväjtavoov Kë (e)iç L,wr)v aid)viov gelesen und erkannt wurde, welcher Gedanke in der heiligen Schrift und in den alten byzantinischen Akoluthlen der Wasserweihe vorkommt. Nach dem Inhalte der Inschrift und nach der Form wären die Schalen zum Schöpfen des geweihten Wassers bestimmt gewesen und etwa aus der Zeit des VIII —IX. Jarh. stammen; II. eine Inschrift auf der Schale 21, der soge- nannten „Buila — schale" ebenfalls in griechischer Schrift und gut lesbar, aber allem Anscheine nach in einer fremden, ungriechischen Sprache verfasst; III. Gruppe stellen achtzehn Inschriften auf dreizehn Gefässen dar, von denen zehn aus einer einzigen Buchstabengruppe bestehen. Nach J. Németh (1932) sollen diese kurzen Inschriften „Kerbinschriften" pecenegischer Abkunft sein und dieses Alphabet sei mit den Elementen der köktürkischen^und magyarischen Kerbschrift nahe verwandt, obgleich der russische Byzantinologe Kondakov sowie der Bulgare Balaščev dreissig Jahre bevor anf Symptone der griechischen Paläographie bei Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 23 1) VV. Thomsen, Une inscription de la travaille d'or de Nagy Szent Miklôs (Hongrie). Kopenhagen 1917. den Inschriften aufmerksam gemacht haben. Diese „pecenegischen" Buchstaben sind in letzter Zeit (1935) als deformierte griechische Buchstaben erwiesen worden (S. Mladenov). III. Kehren wir zurück zur Inschrift auf dei „Buila-schale", weil sie am längsten und lesbar ist, aber bezüglich der Sprache noch ein Geheimnis zu sein scheint, obgleich bereits viele Deutungsversuche vorliegen. Die innere Fläche des Bodens ist von einer Arabeske mit dem Kreuzmotiv ausgefüllt, welche von der Inschrift im Kreise umschlossen ist: + BOYHAA • ZOAHAN. TECH • AYrETQirH • BOYTA- OYA ¦ ZOAHAN • TArPOrH • HTZIFH • TAICH. Der geniala däniche Turkologe W. Thomsen war es welcher zuerst auf die Idee kam, dass die Buila-inschrift türkisch sei; er las und übersetzte sie folgendermassen: Buila zoapan täsi dügätügi Butaul zoapan tag- rugi ičigi täsi und das soll heissen „Buila-zupan, hat die Schale vollendet, (diese) Trinkschale, die Butaul-župan zum Aufhängen geeignet gemacht hat". W. Thomseni) erklärte das türkische Idiom der „Buila-inschrift" für protobulgarisch aus historischen, arhäologischen und paläographischen Rücksichten. Er stützte sich in erster Linie an die Geschichte, da sich die Bulgaren unter ihrem Chane Omurtag die Landschaft, gelegen zwischen den Flüssen Maros und Tisa unter- tänig gemacht haben (827) und sie bis zur Ankunft des Magyaren, also bis zum Ende des IX. Jahrhunderts unter ihrer Botmässigkeit hielten in welcher Zeit sie zum Christentume bekehrt wurden. Sechs Jahre nach der Veröffentlichung der Arbeit von W. Thomsen trat ein kroatischer Liebhaber der Geschichte und Philologie, namens Luka Jelić, mit der Bahauptung auf, die Sprache der „Builainschrift" sei gar nicht türkisch sondern „kasisch" oder „antisch", und die Protobulgaren sowie die Hunnen und Awaren seien ja keine Türken gewesen, sondern gehörten zur „kasischen" Völ- kerfamilie. Er zimmerte die Ubersetzung mit Hilfe der Wörter aus dem Sprach- schatze der kaukasischen Autochtonen folgendermassen zusammen: „Buila, der Župan der unteren Theiss (Sohn des Buta oder Butka), des Župans von Tagroga schenkt (diese) Schale". Die Županija (Gau) der unteren Tisa hätte ungefähr das Ge- biet Senta-Temišvar im westlichen Teile des Banats, wo auch Semikluš liegt, umfasst, wogegen die Županija Tagrog(a) das Land des Tagr (des Schneebergs) in den Karpathen zwichen dem oberen Dnestr und dem Dunajec, wohin Ptolemaeus das Volk der Tagrer versetzt, zu suchen wäre. Eine originelle und phantasievolle Deutung der Builainschrift! Der ungarische Turkologe, J. Németh, sah sich fünfzehn Jahre nach dem Erscheinen der W. Thomsen-schen Arbeit (1932) veranlasst kritische Stellung zu den darin geäusserten Ansichten zu nehmen mit der Behauptung, dass die mit griechischen Buchstaben ausgeführte Builainschrift lautliche Züge zeige, die auf das Pecenegisch-komanische hinweisen: dügätügi < tükätüki, tagrugi < taqruqui, ičigi < ički, bagradž < baqradz. Der Name Bota-ul, Čaban, Bota's Sohn (aus dem Stamme) Čaban sei mit Bara, dem Namen des Fürsten des petschenegischen Stammes T5osôv = Čaban zusammen zu stellen. Der von Konstantinos Porphyro- 24 Niko Županić genetos erwähnte pečenegische Fürst Bata regierte um 889 und sein Sohn Bota-ul, dem der Schatz gehörte, hätte um 900-920 gelebt, in welche Zeit eben man die Inschrift verlegen müsse. Dafür spräche auch die unterstrichene Form des Buchstaben B und man könnte annehmen, dass einzelne pečenegische Fürsten in dieser Zeit die christliche Religion angenommen hatten, wofür die im Gold- schätze befindlichen Taufschalen sprechen müssten. Németh übersetzt die Insch- rift folgendermassen: „Die Schale des Boila Caban, in seinem Auftrage wurde sie ausgeführt; Butaul Caban hat ihr die Schnalle machen lassen, seine Trink- schale ist sie". Gegen J. Németh wendet sich mit grosser Wucht der bulgarische Linguist, S. Mladenov (1935), indem er den pecenigisch-komanischen Charakter der Bul- lainschrift verwirft und ihre Sprache aus lautlichen Rücksichten für die Protobul- garen reklamiert: Im Pecenegischen hätte man Jula, während das Protobulgarische dafür Dulo biete wie auch türk. jilan protobulg. dilom, türk. jigit: protobulg. diget und kasan-tatar. žeget. Im Protobulgarischen und kasan-tatar. erscheine e für türk. / (y) und umgekehrt, also protobulg. šegor: türk. sygvr; protobulg. et „Hund": kasan-tatar. et, turk. it u.s.w. Die protobulgarische Rédaction sehe man nicht nur In der Schreibung ßo«r,Xa statt ßoüa, ßo^Xa in anderen Quellen, son- dern selbst im griech. Sea statt 5ia. S. Mladenov übersetzt die Builainschrift auf diese Weise: „Der Zoapan Buila hat graviert den Kampf (digit, džigit), der Zaopan Butaul hat das innere Kreuz graviert"- Statt griech. otaupo-erscheint Taupo raypo, wie im Ungar, kopac statt skopac, oder finn. kaunis statt agerm. skaunis u.s.w. die Alternanz v: y kommt schon im Komanischen (tag: tav, say: sav e.c.) vor. Wie ôuye^oiYE sei auch Tauypoyr) „das Kreuz" direktes Object im Satz. S. Mladenov hat scharfsinnig nachgewiesen dass die Sprache der Builain- schrift keineswegs peceneglsch-komanisch sein kann. Nun meldet sich der gar strenge Slavist aus Berlin, B. von Arnim, welcher aus historisch-psychologischen, sprachschriftlichen und schriftgeschlchtlchen Rück- sichten die Lesung J. Németh's glatt abschlägt. J. Németh's Annahme, die Inschrift reiche ursprünglich nur bis dügätügi und sei erst von dem zweiten Besitzer Butaul ergäntzt, ist schon aus dem Grunde unrichtig, weil „eim Blick anf die Schale genügt zur Feststellung, dass die ganze Inschrift von einer Person eingehämmert ist: der verfügbare Raum Ist vorher berechnet und gleichmässig ausgefüllt. Weiter sei die Datierung der Buchstaben B mit Grundstrich (nach Féhér: 820—906) willkürlich und gar nicht ernst zu nehmen, wie auch die volk- setymologische Verknüpfung des ersten Wortes der Inschrift BOYHAA mit Or- chontürk. boila und dessen mitteltürkischen Fortsetzungen, die immer mit o geschrieben werden nicht als gesichert zu nehmen. Dadurch würde natürlich der türkische Charakter der Builainschrift entfallen und zugleick die Hypothese Mladenov' s: „der Zoapan Butaul hat das innere Kreuz graviert." Der strengen und genug sachlichen Kritik von Arnim's schllesst sich der magyarische Turkologe G. Mészâros an indem er die Builainschrift des Schatzes von Semikluš kurzweg eine „pseudotürkische" Inschrift nennt: bei Türken kommen zwar mit Würdenamen zusammengesezte Personennamen vor, der Würdename bildet aber immer den zweiten Teil des Namenskompositums; einen türk. Boila- Caban kann es also nicht gegeben haben. Das Wort *tesi hat mit türk. tas nichts geneinsam; einen Wandel von ä> a gäbe es nicht, auserdem sei tas ein arab. < pers. Lehnwort. In der Bedeutung „fertig machen" hätten die Türken das Zw. Problerr. etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 25 püdür, büdür angewendet und nicht das Zw. tilget zu Ende gehen, beendigen verprassen (in dügetügi). Sohn des Buta wäre nicht *Butaul sondern Buta-oglu. — Anhängen, befestigen lassen wäre nicht ičigi; tc und nicht ia = trinken. Weiter übersetzte J. Németh den von ihm hergestellten Text in vier Sätzen, obgleich in seinem Text weder ein verbales noch ein nominales Prädikat vorkomme, was Mészâros wohl als etwas „absurdes" bezeichnet. Nach allen diesen linguistisch-ethnologischen Erörterungen befinden wir uns bezüglich der ethnischen Zugehörigkeit unseres Goldschatzes beiläufig dort, wo wir vor der Deutung der Inschrift durch W. Thomsen (1917) waren, da es ungewiss ist in welcher Sprache die Builainschrift verfasst wurde, wenngleich gewisse Indizien doch für den türkischen Charakter sprechen dürften. Dafür wird allenfalls die Zukunft entscheiden. IV. Nun wenden wir uns der Archéologie zu! Schon fünf Jahre vor dem Auftreten J. Németh's behauptete (1928) die Archéologie (W. Schmid), dass die Ornamentik des Golgschatzes von Semikluš hellenistische, germanische, sassanidische und auch christliche Elemente verei- nige, die nur im Grenzgebiet zwischen westlicher und östlicher Kultur zusam- mengeflossen sein konnten. Der Entstehungsort konnte wegen des Ueberwiegens orientalischer Vorbilder nur im Gebiete des kimmerischen Bosporus liegen. Die ornamentale Dekoration machen aus: Ranken, Palmetten, häufig in Verbindung von Plameltenranken. Auch die Umbildung der Stabranke zur abstrakten Arabeske der neuorientalischen Kunst macht die Entstehung des Schatzes in nachjustiniani- scher Zeit wahrsche/nlich. Es gäbe ältere und jüngere Bestandteile des Schatzes deren Entstehung in den Verlauf des VI—VIII. Jahrh. falle. W. Schmid meint die Builaschale sei während der Avarenherrschaft des VIII. Jahrh. angefertigt worden und sei im Besitze avarischer Župane gewesen. Die Herren Buila und Butaul hätten also nicht unter der Herrschaft der Bulgaren, sondern unter der Herrschaft ^avarischer Chagane im VIII. Jahrh. gelebt. Dieselben wären wahr- scheinlich Župane an der Tisa gewesen, weil dieser Flussname TECH, TAICH in der Inschrift zweimal vorkommt und die Bezeichnung dygetygi, tagrogi, itzigi, dürften nähere Bezeichnungen der Landschaften längst des Flusslaufes der Tisa (Ti'ica Ô jrotapLÔç) oder vielleicht das Verwandschaftsverhältniss der beiden Gauverweser enthalten. Inzwischen wurden in Ungarn etvwa 15.000 Avarengräber vorgefunden von denen ein grosser Teil reich an Fundmaterialien ist. Darin sind zahlreiche Objekte der Stilgruppe Semikluš enthalten und sicher beruht dieser Kunstkreis auf sassanidischen Elementen. Wichtige Probleme der avarischen Metallkunst knüpfen sich an den Schatzfund von Semikluš und schon bei der Sammlung und Bearbeitung des keramischen Materials bieten sich wichtige Daten zur Chrono- logie des Fundes. Einzelne Metallfunde aber aus dem Gräberfeld von Kiskörös ergaben nach T. Horvâth noch die Notwendigkeit in der Avarenkultur selbst eine eigene, dem Stil des Semikluš-fundes nahestehende Gruppe aufzustellen. Um charakteristiche Uebereinstimmungen bezüglich der Form und der Ornamentik vorzuführen, sollen einzelne Gegenstände aus den avarischen Nekropolen Kon- domb, Györ und Kiskörös, sowie aus dem Schatze von Semikluš nach der Betrachtung von T. Horvâth zum Vergleiche herangezogen werden. Da wäre besonders der Krug aus der Nekropole (Grab AI 130) von Kundomb 26 Niko Županić (Komitat Czongrad) zu erwähnen, welchen seicht konkaver Qefässboden, kräftig abgeplattete und gerillte Körperkontur in der Bauchhöhe und untereinander verbundene in schwarzer Farbe aufgetragene Medaillons am Qefässkörper kenn- zeichnen. „In den Medaillons sind Greifenköpfe dargestellt, in den Mittelfeldern ist der Schnabel, das Auge, die Kopfverzierung, sowie der um den Kopf herum- ringelnde Körper deutlich erkennbar. Der gestreifte Körper ist unorganisch ausgebildet, die Fusse, der Sbhwanz (die Flügel) fehlen. Der Raum zwischen je zwei Medaillons war mit Blumenmotiven (Palmette?) ausgefüllt. — Der Krug mit den Medaillons deutet auf ostturkestanische Zusammenhänge hin. Dort verwendete man mit Vorliebe die schwarze Farbe und die Medaillons als Ver- zierugselemente. Sie umrahmen dort gewöhnlich Hippokampen, Enten und Eber- köpfe. Für unser eingeringeltes Greifenmotiv findet sich aber dort kein Beispiel. Es konnte blos in solchen Gebieten in die Kreismedaillons eiugeführt werden wo altskythische Traditionen zu dieser Zeit noch weiterlebten, also im Südruss- land oder in Ungarn, da doch eine derartige Stilisirung der Tiere (Rolltier, animal enroulé) im Gebiet der skythischen Kunst enstand. Nach Herzfelds Ansicht imitieren solche Wandgemälde Stoffmuster. Le Coq behauptet, dass diese Perlen- medaillons in der Sassanidenkunst sehr beliebt waren, wochin sie aus der helle- nistischen Kunst herüberkamen". Aber nicht nur in der avarischen Keramik, sonder auch In der avarischen Metallkunst fand das Medaillonmotiv Verwendung, wie z. B. auf den Riemenzungen im Grab 545 von Györ und aus dem Komitat Tolna. Beim irdenen Krug von Kondomb zeigt der Hals und der überhängende Mündungsranft grosse Aenlichkeit und sonst gewisse Formenverwandschaft mit dem goldenen Kruge 2 von Semikluš, wobei sonst beide mit ähnlichen ineinander verschlungegen Medaillons verziert sind. Bei weiterem Verfolgen der Formenverwandschaft der Keramik mit den Goldschmiedearbelten bieten sich neue Aehnlichkeiten dar. So muss z. B. das Qefäss XXXVIII, 2 aus dem Grab Xi 150 non Kiskörös mit dem Krug Jvfs 1 von Semikluš verglichen werden. Beide sind ungevohnt gross in der Gestalt, die Körperkontur unten ausgebaucht und es Ist auch der Halswulst des Goldkruges am Tongefäss zu finden. Die Schalen Xî 11 und 12 von Semikluš fiden gute Analogien an dem Gefässpaar von Györ (Grab Jß 121) und an dier Schale von Janoshida (XXXVII, 7) stehen recht gut zur Seite die flachen Goldschalen 9—10, 20—21 von Semikluš. Nach Tibor Horvâth dürfte der Schatzfund von Semikluš nicht früher als 700 p. Chr. n. und keinesfalls später als 790 enstanden sein und gehört der Kultur der Avaren an. Wahrscheinlich fällt seine Entstehung nach der Meinung dieses magyarischen Archäologen in den Zeitabschnitt 750—775 hinein. Es war das beiläufig in derselben Zeit, als der bayrische Herzog Tassilo II zu Krems- münster in Oberösterreich das Kloster des Heiligen Erlösers stiftete (A. D. 777) und demselben unter anderen auch eine Dekanie der dort ansässigen Slovenen schenkte, bei welcher Gelegenheit ihr župan Physso erwähnt wurde (coniuravit ille jopan, qui uocatur Physso). V. Zum Schlüsse möchten wir zu den obigen Auseinandersetzungen bemerken, dass man den Beweisen der Archäologie und der Paléographie zustimmen muss, wenn sie die Entstehung des Schatzes von Semiklusi) in das VIII. Jahrh. versetzen. 1) Rumänisch heint der Markt Semikluš: Sinnicolaul-Mare. Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 27 Dadurch werden die Protobulgaren als auch die Pčenegen und Komanen als Verfertiger oder Eigentümer der goldenen Qefässe ausgeschlossen. Als solche kommen in Betracht in erster Linie die Avaren, ein Volk nordtürkischer Abkunft in zweiter Linie aber die Slovenen, welche hauptsächlich die ackerbauende Grundbevölkerung im avarischen Reiche bildeten und im VIII. Jahrh. mit den erobernden Avaren schon in Symbiose lebten. Damals verwechselten schon die Byzantiner die Namen Avare und Slovene was eben anzeigt, dass sich im Avaren- reiche analoger Prozess der Slaviesirung vorbereitete wie bei den Bulgaren in Thra- kien. Speziell auf dem Boden des Banats, wo sich der Fundort Semikluš befindet, lebten damals auch dakische Slovenen welche sich zweifellos mit den Resten der autochtonen Bevölkerung, mit den Dako-Romanen, vermischt haben. Deshalb ist es nicht zu verwundern wenn der Amtstitel Zoapan (Župan) zweimal auf der Builaschale vorkommt, da ihn jedenfalls die erobernden türkischen Avaren bei der Organisation der Verwaltung von den dortigen Südslaven übernommen haben. Gleiches geschah in Donaubulgarien, wo im IX Jahrh. auf den Grabinschriften neben den bulgarisch-türkischen Titeln wie Tarkdnos, kopdnos und bagatur auch der Župantitel in der Regel vorkommt, vielleicht um sich den sozialen Ver- hältnissen des slovenischen Teiles der Staatsangehörigen anzupassen. Der Titel Župan kommt fast gleichzeitig in ganz verschiedenen und voneinander enfernten südslavischen Ländern in verschiedener Schreibweise vor: zuerst in Banat (Dakien) in den goldenen Boden der Builaschale eingehämmert: Zoapan; zweitens in der Schenkungsurkunde des bayrischen Herzogs Tassilo II im Jahre 777: jopan Physso; drittens um das Jahr 800 in der Inschrift des kroa- tischen Župans Godeslav zu Nin in Nord-Dalmatien: Godes(l)av iuppano qui isto domo construxit; viertens in Bulgarien (Aboba) unter der Regierung des Kan's Omurtag (814—831): Kavaç vßixi 'Op-up-ray 'Oxoouvoç ô l,oraav tapKavoç ¦*p8jtT6: dvdpcusoç... Zwei moderne Slavisten, A. Brückner und P.Skok, behaupteten neulich der Titel župan sei türkischer Abkunft, woran ich aber nicht recht glaube, denn das Wort župan kommt im Wortschatze keines türkischen Volkes und keines türkischen Stammes vor. Es scheint an den alten dakischen Namen DIUPPANEUS zu erinnern und aus ihm hervorgegangen zu sein: diuppan-'> *zeuppan-^ slov. *žiupan-y- župan „Vosteher des Bezirkes, Verweser des Gaues". Anderseits erinnert das serbokroatische Wort župa „sonniges fruchtbares Tal (gewöhnlich am Bache oder am Flusse)" an das čerkessische žuape „Feld, Acker". Wahrscheinlicü sind beide Wurzeln alarodisch (japhetitisch) welche von den indoeuropeischen Dakern und Slovenen übernommen und nach der Regel ihrer Sprachen umgewandelt worden sind. Kehren wir zu den Worten ZOAIIAN und ZQAriAN in der Inschrift auf der Builaschale zurück, weil sie identisch und richtig erscheinen da sie in der kurzen Inschrift zweimal vorkommen. Wahrscheinlich ist der orthographische Fehler auf Rechnung des gewerbetreibenden Goldschmiedes zu buchen, der es mit dem Rechtschreiben nicht gar genau nahm. Das wäre ja kein Wunder, weil das VII und VIII. Jahrhundert wohl am ärmsten sind was Kultur und Schrifttum anbe- langt in der Zeit, wo die antike Kultur fast verfallen war und die neue erst unter den Trümern zu keimen begonnen hat. Ruhigen Herzens können wir die Gleichung ZOAIIAX = ZQAIIAN aufstellen, was soviel wie l,ou.Tav der protobulgarischen (Pliska) Aufschriften aus dem Anfange des IX. Jahrh. und dasselbe wie jopan der Schenkungsurkunde von Kremsmünster aus dem Jahre 777 bedeuten würde. 28 Niko Županić Unter ZOAIIAN ist wohl der südslavische župan „Gemeindevorsteher, Kreissob- mann" zu verstehen. Den Ursprung des Wortes župan (župa), erklären die Lingui- sten auf verschiedene Weise. K. Brugmann sieht im allslavischen Ausdruck župa „einen Bezirk welcher verwaltet wird" und leitet ihn vom altind. gopa „Aufseher, Hüter" ab; die urslavische Form hätte geupa gelautet und daraus wäre župa enstanden. Dazu bemerkt der bekannte bulgarische Linguist S. Mladenov, dass es bis jetzt niemanden gelungen sei zu beweisen, dass es keine Verbindung zwischen dem slov. župan und altind. gopa gebe, was nicht nur den Hirten der Rinder, sondern auch den ,Hirten der Völker" bedeute. Die Form ZQAriAN der Builaschale erscheint nach S. Mladenov im Zeichen des iranischen Vokalismus auf Grund der Metatese: -oa, -oa. Wir aber sind der Meinung, dass man keine weiten Ausflüge weder nach Indien noch nach der Iranischen Hochebene zu machen brauche wegen Auffindung der Wurzel des Begriffes župan und župa, weil man das leicht zuhause, in Europa, im unteren Donaulande findet, wo vor der römischen Eroberung das grosse Volk der Thraker zwischen den Karpathen und dem ägäischen Meere lebte'. Bei den Dakern nämlich, welche der grosen thrakischen Familie angehörten und auf nördlicher Seite der Donau wohnten, lebte zur Zeit des römischen Kaisers Domitianus ihr König DIURPANEUS DACORUM REX, qui et Decebalus (Tac. bei Oros. 7, 10, 4; DORPANEUS, Jordanis, Getica, 13). Gewiss bedeutet dasselbe auch der Name eines Libertinus in Rom: DIUPPANEUS. Ich denke, dass der Name Diurpaneus überhaupt kein Personenname ist, sondern eher einen Ausdruck der Würde darstellt cnf. vorlat. dubenus, dubius „oeosoTric" und das der eigentliche Name des dakischen Fürstes, welcher mit den beiden Kaisern Domitianus und Traianus den Krieg geführt hat, Decebalus oder anderswie lautete'). Die Schreibweise diu- bedeutet wahrscheinlich einen Laut, welchen man mit Rücksicht auf das Resultat gegeben in der slavi- schen Rede, mit zu bezeichnen könnte, also DIUPPANEUS> župan-> župan, „Vorsteher der Gemeinde, des Kreises". Da kam man zugleich bemerken, dass anderseits auch der neurumän. j (ž) aus dem urrum. g und j enstanden ist und dass er das lat. i und di vor den Vokalen o und u vertritt: jnedpa „Wach- holder" < juniperus, ajut < adiufo „ich helfe". Wenn wir also bezüglich der Schreibweise zoapan mit der Meinung S. Mladenov's nicht übereinstimmen, wie sollen wir das Lautphänomen -cua statt u oder irgendwelchen 5 (Kremsmünsterurkunde: jopan-) erklären ? Wir schreiben • diese lautliche Eigentümlichkeit dem Einflüsse des Thrakoromanischen, oder genauer gesagt, des Dakoromanischen zu, welches vielleicht auf dem Gebiete der Fundsätte Semikluš, d. i. im südlichen Teile von Dacia Superior gesprochen wurde. Schon die Daker besassen nämlich in ihrer Sprache die lautliche Eigen- tümlichkeit, die sie mit oa ausdrückten, wie das der Pflanzenname KcaSajia oder wie dies Dečev liest KoaÂâp.a(*kol9ma). Die geschichtliche Entwicklung der rumänischen 1) N. Županić, Župan in župa (Résumés des Communications présentées a la Vl-e section-Ethnographie, sociologie, démographie, anthropologie -du IV-e Congres des géographes et ethnographes slaves a Sofia, 1936 pag. 42—43, Sofia 1936. -) Jçpan kann man sich erklären, wenn wir den Uebergang des vulgär-lat. O > slov. u vergleichen, z. B. in den Namen: Petovio > Ptuj, Monte majore > Matajur u. ähnliches. Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu 29 Sprache (Tiktin, Rumänisches Elementarbuch, 1905) sagt aber aus,dassbetontesodas alte 0 und ö, ausser vor offenem Vokalen vertritt, z. B. rog „ich bitte" < rögo, nod „Knoten" < nodus, corn „Horn" < cornu, moara „Mühle" < mola; es geschiet aber öfters dass o beziehungsweise oa für lat. u erscheint moare „Krautlacke" < muria, ro§iu „roth" < russeus (roseus), ploave „Regen" < plüvia, toamna „Herbst" < autumna. So konnte sich im Laufe des VIII. Jahrh. beim Begriffe župan im Munde der Thrakoromanen die Wortform zoapan^) entwickelt haben: ZDADAN auf der goldene Builaschale von Semikluš. Auch wenn vielleicht damals der Name des Kreisvorstehers oder des Qauverwesers zwischen den Flüssen Tisa und Moriš als zäpan ausgesprochen wurde, so konnte auch daraus die Form zoapan* herauskommen, wie es wir z. B. im Istrorumänischen finden: cioace für kroat. ćaća „Vater", jodlostan für kroat. žalostan „traurig", poglavoar für kroat. poglavar „Hauptmann" u. s. w. Daraus könnten wir vielleicht schliessen, dass, der Goldschmied und Verfertiger der Builaschale für den župan des Gaues zwischen der Tisa und Moriš ein Thrakoromane war, welcher sich unter der avarischen Herrschaft frei bewegte. Oder aber war der betreffende župan (Buila?, Vuila?) im heutigen Banale vielleicht thrakoromanischer Abkunft und zugleich ein Christ, welcher als Verweser über die südslavischen Bodriči in Banat unter avarischer Oberhoheit fungierte? Alles das hat sein können. Die Avaren (Obri) waren nämlich tolerant gegen andersgläubige und anderssprachige Untertanen, wie das die Geschichte erzählt (St. Demetriuslegende). Es ist bekannt, dass viele Gruppen von Byzantinern, welche von der Avaren in die Gefangenschaft abgeführt worden sind und später nicht losgekauft wurden in Syrmien vermischt mit Bulgaren, Avaren und anderen Heiden lebten. Da sie sich unter dem avaris- chen Qauverweser genug frei bewegen konnten, behielten sogar die Nachkommen dieser Gefangenen ihre chrisltliche Religion. Man soll auch das wissen, dass die mösische Stadt Serdika (Sofia) erst im Jahre 809 in die Hunde der Barbaren (Bulgaren) gefallen ist und dass bis zu dieser Zeit bie byzantinisch-christliche Civilisation auf die Avaren ihren Einfluss ausüben konnte, da diese auch das Gebiet der unteren Morava in Serbien in ihrer Gewalt hielten. So könnte man sich erklären, warum sich im Jnventar des Goldschatzes von Semikluš Taufs- chalen befanden und warum auf dem Boden der Builaschale zwischen den Ara- besken das Keruz zu erkennen ist. Das erste Wort der Builainchrift : Buila ist wahrscheinlich alttürkisch beiläufig in der Bedeutung „Edling, Höfling" oder etwas ähnliches und kommt wiederholt in den protobulgarischen Inschriften des IX, lahrh vor: (BoriXaç touç ßoiXdoac, ßoiXac). Dabei' darf man nicht ausser Acht lassen, dass damals in Banat auch Dako-Slovenen wohnten. Die Hintansetzung des Namens der Würde nach dem Personennamen — Buila zoapan — scheint doch villeicht für den avarichtürkischen Charakter der Inschrift zu reden. 1) Der Historiker K. Jirecek und viele Linguisten meinen, dass die kro- atische Bezeichnung des höchsten Würdenträgers, ban, „Herr, königl. Stathalter" aus ßodvoc ßoiÄvoc (bei Konstantin Porphyrogenet) enstanden ist und das wie- derum aus dem mong. bajan „reich" oder aus dem avarischem Namen Bajan, wogegen wir die Sache ganz verkehrt annehmen, dass nämlich die Form ßoävoc durch den Einfluss des Thrakorumänischen aus ban enstanden ist. Das Wort ban ist ursprünglich asiatischen Ursprungs. 30 Niko županić Die übrigen Worte der „Builainclirift" sind aber so ziemlicli unverständlicli können aber in Wirklichkeit türkisch, thrako-rumänisch oder gar kaukasisch sein. Vieleicht bedeuten sie nur Namen der Gegenden oder verschiedene Grade der Verwandschaft. Die Erklärung der einzelenen Worte bleibt der Zukunft vorbehalten und ich hoffe, dass bei der Lösung dieses und ähnlicher Probleme anch osmanisch- türkische Fachmänner mitarbeiten werden, da sie ja die Geschichte und Ethnologie der nach Pannonien und nach dem Südosten Europas vorgedrungenen türkischen Völker gewiss interesieren wird. Ljubljana, im Mai 1939. BOŠTJAN ROS MOJI MLADOSTNI SPOMINI UVOD NAPISAL NIKO ŽUPANIĆ INŽENJER BOŠTJAN ROŠ (1839—1917) Iz življenja Boštjana Rosa Avtor spisa »Moji mladostni spomini«, Boštjan Roš, se je rodil 20-11-1839 v Hrastniku pri Zidanem mostu kot najstarejši sin pre- možnega in uglednega kmeta in posestnika Mihe Roša in njegove žene Jere. Svojo mladost je preživel v domači vasi, kjer je pomagal pri paši. Osnovno šolo je obiskoval v Hrastniku. Kot najstarejši sin bi bil moral Boštjan po tradiciji prevzeti domače posestvo ter se posvetiti kmetovalstvu. Toda njegova neo- 'doljiva želja je bila, da bi se posvetil znanstvu, zlasti tehničnemu studiju in postati inženjer. Za ta poklic se je navdušil pod vtisom, ki ga je dobil ob trasiranju južne železnice, ki je v Hrastniku bila vo- dila ravno preko Roševega posestva. Ko se je to dogajalo, je Bo- štjan štel dvanajst let. V počitnicah je pomagal inženjerjem s tem, da jim je zabijal pisane merilne kole ter jim prenašal instrumente. S svojimi otroškomi očmi je videl v inženjerskem poklicu višek vsega znanja in moči, kajti opazil je, da so bili vsi, ki so bili zapo- sleni pri trasiranju proge pod vplivom in oblastjo inženjerjev. Takrat se je mladi deček odloči, da mora postati inženjer. Gimnazijo je pričel obiskovati v Celju, nadaljeval jo je v Ljub- ljani, končal pa jo je v Gradcu 29. julija 1861 z odliko. Radi težkih materijalnih razmer, v katere je padel radi spora s starši, ki so se protivili njegovemu nadaljnemu šolanju, se je moral že na gimnaziji vzdrževati sam predvsem s tem, da je instruirai slabe dijake. S svojo močno voljo in energijo je uspel, da je mMuriral kot naj- boljši dijak. Po kratkem bivanju v Hrastniku se je napotil na Dunaj, kjer je leta 1866. z odliko končal tehnične študije na državnem politeh- ničnem zavodu (K.U.K. Polytechnisches Institut Wien). Tudi na Du- naju se je v glavnem preživljal z inštrukcijami. Kljub temu pa je našel vedno dosti časa tudi za splošno izobraževanje. Zanimal se je za umetnost, književnost, gledališče in petje. Fausta je znal napamet. Bil je odličen tovariš in dober pevec. Že kot visokoškolec na Dunaju se je navdušil za »ilirsko« (ju- goslovensko) misel. Med svojimi tovariši je vedno odločno zavze- mal pravice in svobodno Jugoslovenov. To je pozneje poleg osebnih motivov tudi odločilo, da se je naselil v Srbiji, kjer si je ustvaril svoj dom in kjer je umrl v dneh okupacije, na predvečer uresničenja njegovega ideala — jugoslovenskega edinstva in svobode. Etnolog 3 34 Niko županić Ko je po končanih študijah postal inženjer, se je z Dunaja vrnil v svojo domovino. Tedaj so ga poiskusili starši poslednjič pre- govoriti, da bi prevzel in ostal na domačem posestvu. Dolgo je o tem razmišljal, končno pa se je odločil, da se posveti inženjerskemu poklicu, odrekel se je vsem materijalnim koristim, ki mu jih je nu- dila domačija, pa tudi svoji dediščini. Poprijel se je svojega poklic- nega dela in tako je bil kot praktični gradbeni inženjer zaposlen: od 1. maja 1867 do 22. decembra 1868 pri avstrijskih državnih železnicah na trasiranju hrvatsko-dalmatinske proge; od 15. sep- tembra 1868 do marca 1869 v svojstvu šefa odseka pri gradbeni in- špekciji »Prestolonaslednika Rudolfa železnice« (Bauinspektion der Kronprinzen Rudolf Bahn) na projektiranju in trasiranju proge Dunaj—Inomost in od 1. aprila 1869 do 1. januarja 1870 v svojstvu šefa odseka pri gradnji proge Karlovac—Reka. Nato postane samostojen in neodvisen podjetnik ter gradi kot tak najprej od 1. januarja 1870 do oktobra 1874 progo Johhanis- thal—Luchtenvald in to na račun firme Montana-Industrie- und Met- talhandel A. G. Po pogodbi, ki jo je sklenil z imenovano firmo, je znašala njegova mesečna plača 500 goldinarjev s tem, da se mu po- sebej plačajo vsi osebni in potni stroški na terenu, a po dovršenem delu je prejel še 4000 goldinarjev. Od leta 1875 do 1879 je deloval kot civilni inženjer v Zagrebu. V osamdesetih letih preteklega stoletja se je izvršil v njego- vem življenju preobrat. Odločil se je za ženitev ter odšel na Balkan. Leto tega dogodka se ne more točno ugotoviti, vendar je zelo ver- jetno, da je prišel v Srbijo skupno z Antonijo roj. Štrukelj iz Ljub- ljane leta 1881. Tu se je naselil, prestopil v pravoslavlje ter se oženil. V Srbiji je deloval kot samostojni inženjer-podjetnik ter je kot itak zgradil mnogo mostov, cest in drugih zgradb. Iz njegove strokovne delavnosti v Srbiji navajamo sledeča njegova dela: Leta 1885., v času srbsko-bolgarske vojne je zgradil most preko Nišave pri Pirotu. Z naglo dograditvijo mosta je pri umiku srbske vojske rešil celo divizijo. Drugi most je zgradil preko Ko- lubare pri Valjevu. Oba mosta služita še danes prometu. Roš je tudi odprl kamnolome pri Beogradu ter je s tako pridobljenim materi- jalom gradil razne stavbe, trasiral in popravljal državne ceste, že- lezničke proge in ograje. Tako je Boštjan Roš sezidal ograjo pri saborni cerkvi s kamnom iz svojega kamnoloma. Razen tega je še ustanovil podjetje za impregnacijo železnih šliperjev, ki je bilo prvo te vrste v Srbiji. Leta 1890. je postal ukazom Namesništva državni gradbeni svetnik, kar je ostal do leta 1896. Boštjan Roš je bil lepe zunajnosti. Imel je široka pleča, a na kratkem vratu je brla izrazito slovenska glava z visokim čelom. Nosil je brado in brke. Njegovi sodobniki so trdili, da je bil zelo sličen francoskemu državniku Gambeti. Vse svoje življenje je bil zdrav in impulziven delavec, ki od svojih načel in pogledov na živ- ljenje nikdar ni odstopil. Njegov inženjerski tovariš Nikola Pašić, ki mu je Roš često posojeval tehnično orodje, ga je pozneje kot Iz življenja Boštjana Roša 35 srbski državnik večkrat vabil v radikalno stranko, kjer bi imel iz- glede za lepe položaje. Toda Boštjan Roš se ni hotel spustiti v po- litično življenje, ker je daval prvenstvo praktičnemu delu in rod- binskemu miru. Zanimivo je, da je Nikola Pašić, ko je bil po zaje- čerskem uporu obsojen na smrt, pred katero se je rešil z begom v Bolgarijo, na meji srečal Boštjana Boša, ki mu je pomagal preko meje ter ga tudi denarno podprl. Tako vsaj pripovedujejo v njegovi rodbini. V takratnih surovih časih mlade Srbije, so Roša, ki je bil pre- pojen se zapadno kulturo, težko razumeli. Toda te težave osebnega značaja je kot prepričan Jugosloven kmalu prebrodil in premagal. V Roševi hiši na oglu Birčaninove ulice in ulice kralja Milutina, v kateri je nekaj časa sam stanoval, pozneje pa dajial v najem, je leto dni pred umorom Kralja Aleksandra Obrenovića stanoval mladi gardijski poročnik Antonije Antić, ki je bil eden glavnih mlajših oficirjev-zarotnikov, ki so izvršili prevrat. V tej hiši so baje v stano- vanju omenjenega poročnika zarotniki prisegli ter izvršili tudi vse priprave za prevrat (1903). Rošev dom je bil dolgo vrsto let obiskovan od mnogih njego- vih rojakov Slovencev inženjerskih tovarišev, znancev, politikov in novinarjev. Tudi potdpisani sem vžival prijateljstvo B. Roša in go- stoljubnost njegovega doma od mojega prihoda v Beograd (1907) do decembra 1914, ko sem se z njim videl zadnjikrat v Nišu pred od- hodom v Rim radi ustanovitve Jugoslovenskega odbora. Posebno dragocena mi je bila Boštjanova gostoljubnost, ko sem prišel okto- bra 1914 za teden dni iz Niša v Beograd, kamor me je poslalo ministr- stvo za zunanje zadeve. V prijateljevi kleti sem dobil stanovanje in zavetišče pred avstrijskimi šrapneli in granatami, ki so padale noč in dan na neutrjeno srbsko prestolnico. Ko je bila med svetovno vojno Srbija okupirana v jeseni leta 1915, je avstrijsko poveljstvo m.esta Beograda poklicalo Boštjana Roša k zaslišanju, pri katerem so ga izpraševali v podrobnosti o raznih obiskih, ki so jih naredili njegovem domu razni ugledni Slovenci, avstrijski državljani. Avstrij- ska špijonaža je umela potrpežljivo in točno beležiti, kdo vse prihaja v Roševo hišo. Roš seveda zahtevanih informacij avstrijskim vojnim oblastem ni mogel dati; zanimivo pa je, da Roševa hiša v Beogradu za časa okupacije ni bila dobro zapisana v knjigah avstrijske vojaške policije. Boštjan Roš je od dneva svojega prihoda v Srbijo ostal tam do konca svojega življenja. Kot beograjski meščan je mnogo storil za olepšanje prestolnice in bil je tudi med ustanovitelji društva za olepšavanje Vračarja, ki mu je bil dolga leta podpredsednik. Na stara leta se je Boštjan Roš bavil z numizmatiko. Zbiral je stari srbski, grški in rimski denar ter razno posodo in nakit. O zbirki je poslal 7-VII-1939 podpisanemu g. prof. dr. ing. h. c. Mirko Roš iz Curiha naslednje podatke: »Kot dijak realne gimna- zije v Beogradu sem začel že leta 1895. zbirati iz zanimanja za kuV- turno zgodovino in umetnost rimske novce. V tistem času so se v Beogradu prav lahko in poceni dobili srebreni in bakreni novci. 36 Niko Županić pa celo zlati. Zato sem si sčasoma iz svojih prihrankov ustvaril prav lepo zbirko, v kateri so bili zastopani skoro vsi rimski vladarji od Avgustove dobe do propada rimskega cesarstva. Moj oče, ki je imel temeljito humanistično izobrazbo, je bil moje zbirke zelo vesel in se je vneto zanimal za njo. Pomagal mi jo je izpopolnevati z na- sveti in denarnimi sredstvi. Ko sem zapustil Beograd ter odšel v Ha- nover končat svoje tehnične študije, je prevzel moj oče celo zbirko, ki je takrat štela blizu 1000 komadov starinskega novca. Ing. Boštjan Roš v miajšili letili Še za časa mojega bivanja v Beogradu leta 1899 je prišla naša rodovina v posest dragocene zbirke grškega posodja, ki je bila last takratnega ruskega poslanika v Beogradu. Zbirka je štela okrog 100 kosov. Za njo se je pozneje zanimal zagrebški muzej, ki nam je nudil deset krat večji znesek, kot pa smo mi za njo plačali. Pozneje je moj oče zbirko posodja povečal s tem, da je dokupil nekaj manj važne rimske bronze. V času moje študijske odsotnosti je moj oče sam znatno po- množil denarno zbirko. Obsegala je »grke«, »rimljane«, »bizan- tince«, »južne Slovene« in »barbare«; zlasti dobro so bili zastopani 37 Iz življenja Boštjana Roša rimski konzularni novci (denarji) in oni iz Makedonije, Trakije, Mezije in Panonije. Med novci je bilo več prav lepih zlatnikov. Deloma že pred vojno in kolikor mi je znano tudi med vojno, je moral moj oče večji del zbirke prodati, da je lahko zadostil ma- terijalnim obveznostim napram meni. Takrat so bili za moje starše težki časi: preseliti so se morali v notrajnost države z le malo sred- stvi; sin Jurij je bil pri zavzetju Beograda težko ranjen, drugi sin Dušan je bil v Macedoniji kontuziran in težko bolan. Zato se ni Antonija Roš, rojena Štrukljeva iz Ljubljane Čuditi, da se je moral v takih razmerah moj oče ločiti tudi od svojih najbolj priljubljenih predmetov. Ti težki časi so skoraj popolnoma raztepli zanimivo in lepo zbirko novcev in malih umetnin starega sveta ter srbskih kraljev in carjev. Svojim otrokom je oče po smrti zapustil samo nekaj komadov iz nekdaj bogate zbirke, ki jih je mati za časa vojne skrbno skrila in hranila. Del, ki je pripadel meni, je postal osnova nove zbirke, ki sem jo v toku mojega delovanja v Švici stalno izpopolnjeval. Prev- zel sem zbirko od svojega očeta, da jo bom izpopolnjeno zapustil svojemu sinu.« 38 Niko županić Od svoje zgodnje mladosti je bil Boštjan Roš, kakor že vsi njegovi predniki, pasioniran lovec in kot tak je sodeloval v mladih lovskih in strelskih društvih takratne mlade Srbije. Vedno je vzdrže- val po več lovskih psov. Proti koncu osemdesetih let prošlega stoletja je Roš kupil posestvo na Vračarju ter si tam zgradil vilo, ki je bila radi svojega italijansko renesančnega sloga in radi lepe izdelave, okras Beogra- da. V tej hiši, ki je danes povečana last sina Dušana in Dorda, so se mu rodili vsi njegovi otroci: Mirko, Jerica, Dušan i Dorde. Posestvo v Birčaninovi ulici je B. Roš prodal malo pred svetovno vojno. V svojo slovensko domovino je prihajal na obisk od časa do časa in vse svoje življenje je bil v stikih s svojim mnogoštevilnim sorodstvom. Malo pred svojo smrtjo je še pisal svoji sestri Rozaliji Plavšek v Trbovlje: „Slutim, da smo pri koncu te strašne vojne. Moja vroča želja je, da bi to doživel ter da še enkrat vidim Tebe, draga sestra, in svoj rojstni kraj". Boštjan Roš ni doživel izpolnitve te svoje želje in tudi ne zedi- njenja naših bratov, temveč je umrl v najtežjih urah svetovne vojne, v odsotnosti svojih otrok, 31. decembra 1917. Danes počiva na beo- grajskem pokopališču, kjer zaznamuje njegov grob visok križ iz rdečega granita. Antonija Roš, ki je dočakala že 87 let, pa je pripovedovala da je njen pokojni mož napisal svoje mladostne spomine v letu svoje smrti (1917) ali iz spominov samih je razvidno da jih je pisal že okolu leta 1912. Zanimivi spis — »Moji mladostni spomini« objavljamo ob stoletnici rojstva Boštjana Roša (1839—1939) v prepričanju, da ga bodo njegovi ožji rojaki z zanimanjem čitali. Pa tudi znanstvenik bo v njem našel mnogo zanimivosti iz dobe slovenskega narodnega prebujenja, kakor tudi marsikatero antropogeografske, narodopi- sno, sociološko in narodno gospodarsko zrno. V Ljubljani, o Veliki maši, 1939. Niko Županić Biographie de Sébastien Roš Nous publions ici en langue Slovene »Les mémoires de ma jeu- nesse« (de 1839—1866) de l'ingénieur Sébastien Roš (Roche) qui sont tres intéressantes de la côté anthropogeographique et folkloristique. Nous pensons qu'il est bien de savoir la biographie de cet homme, ¦qui n'était pas un homme d'état mais dans sa vie privée un vrai gentleman, un excellent observateur de la vie et un tres bon Slovene et Yougoslave. Né le 20 janvier 1839 a Hrastnik pres de Zidani Most en Slové- nie, Sébastien Ros (Roche) était le fils ainé d'un riche et honorable paysan—propriétaire Michel (Miha) Roš et de sa femme Yera (Jera). Iz življenja Boštjana Roša 39 Les premieres années de sa vie Sébastien passe au village, dans la propriété de ses parents, parmi les prairies abondantes et les montagnes boisées. Il aide ses parents en paissant les troupeaux et puis il entre dans l'école primaire a Hrastnik — meme. Il fallait, selon les traditions de famille, que Sébastien, comme fils ainé, reçut la propriété. Mais il avait d'autres idéals — c'était le désir insatiable de s'adonner aux études techniques et de devenir ingénieur. On sait d'apres les notes de biographie de Sébastien que sa décision naquit au temps et sous l'influence de la construction du chemin de fer d'Etat a Hrastnik, qui traversait justement la pro- priété des Roš. A cette époque Sébastien avait 12 ans et pendant les vacances il aidait les ingénieurs en cognant des poteaux et des bâtons bariolés pour le mesurage et en leur portant des instruments. Pour lui, comme pour un enfant, l'ingénieur possédait le comble de tout savoir et pouvoir; il pouvait s'assurer que tout le monde occupé la la construction de ce chemin de fer, — l'ouvrier, l'inspecteur, jusqu'a l'entrepreneur, le curé, le professeur jusqu'au réprésentant du gouvernement, ¦—• était sous l'influence et le pouvoir de l'ingénieur. A l'esprit du garçon naquit la résolution de devenir un jour un ingénieur, et ce qu'il avait décidé — il réalisa. 11 commença ses études au lycée de Celje, les continua a Lju- bljana et finit a Graz le 29 juillet 1861 avec un excellent certificat de 1-ere classe. Sébastien, a cause des rudes conditions materielles et des conflits avec ses parents au sujet des études, devait gagner lui — meme sa vie; il donnait des leçons aux étudiants faibles et faisait des différants travaux. Avec la ferme volonté et l'énergie il a réussi de passer comme un des meilleurs éleves son baccalauréat a Graz. Apres un court séjour au pays natal — Hrastnik, — il part a Vienne, ou il fait ses études techniques, terminées a l'Université 1866 (K. u. K. Polytechnisches Institut, Wien) avec un excellent certificat de 1-ere classe. Encore ici, a Vienne, il gagnait sa vie avec des leçons privées et de différents travaux. Alors, comme vainqueur, il retourne dans son pays natal — Hrastnik, portant le diplome d'ingénieur dans sa poche. Au cours ces années d'études a Vienne, il s'intéressait beaucoup aux arts ,au théâtre, a la littérature, ainsi qu'il jouait et chantait comme figurant au théâtre de Vienne et au théâtre des étudiants. H connaissait presque tout le Faust par coeur. Il était un bon ami et un excellent chanteur; la jeunesse viennoise le connaissait bien dans le quatour avec ses amis. Comme un bon Yougoslave, malgré qu'il ne travaillait pas dans la vie politique il désirait toujours obtenir la liberté et le droit pour des Yougoslaves, et par ce trait il se distinguait parmi ses amis. Plus tard, en plus de ses motifs privés, cette tendance, comme force motrice, lui a donné l'énergie de retourner en Serbie, d'y fonder sa maison, de travailler et de mourir au temps de l'occupation de la Serbie, la veille de la réalisation de l'unité Yougoslave. Ses études finies ,devenant ingénieur, il retourne au pays natal et alors, pour la derniere fois, ses parents s'efforcent vainement 40 Niko Županić de le détourner des études et de sa vocation si difficilement réalisée pour le faire revenir a sa propriété. Apres avoir réfléchi pendant plus d'un mois pour prendre une décision définitive, l'énergique Sébastien décida encore cette fois-ci de désobéir aux parents et, ayant renoncé aux avantages matériels et a l'héritage, il se rend aux travaux pra- tiques d'ingénieur: Du 1. VII. 1864 jusqu'au l.II. 1966 il travaille comme ingénieur assistant a la construction du chemin de fer pres de Zagorje. Du 1. V. 1867 jusqu'au 22. XII. 1868, comme ingénieur des che- mins de fer autrichiens, il travaille a la construction du chemin de fer kroato-dalmatien. Du 15. IX. 1868 jusqu'a mars 1869 il est directeur de la Section et travaille sur le projet et la construction du chemin de fer Vienne — Insbruk chez »Bauinspektion der Kornprin- zen Rudolf Bahn«. Du 1. IV. 1869 jusqu'au 1. 1. 1870, comme ingé- nieur indépendant et directeur il est occupé au chemin de fer Karlo- vac—Rijeka. Sébastien devient entrepreneur indépendant et du 1. 1. 1870 jusqu'au octobre 1874 il travaille aux chemins de fer Johannis- thal —• Luchtenwald, pour le compte de la maison Montana — Indu- strie — und Metalhandel A. G. Tres intéressant fut le côté matériel de ce contract d'apres lequel ses appointements montaient 500 guldens — (toutes dépenses ainsi que les frais du voyages payés), et 4.000.— le travil terminé. Du 1875 jusqu'a 1879 il est l'ingénieur civil a Zagreb. Etant un homme mur de 42 ans, un changement se produit dans sa vie, il se décide de se marier et de s'établir aux Balcans, en Serbie 1881 (on n'a pu fixer l'année et la date exacte), probablement c'était vers 1881 qu'il est venu en Serbie avec Antonija née Štrukelj, avec laquelle il se marie, adoptant la religion orthodoxe. En Serbie il continue a travailler indépendement comme ingé- nieur — entrepreneur et entreprend des travaux de construction des ponts, des voies et des bâtiments: a travers la Nišava au temps de la guerre serbo-bulgare et a cette occasion il sauve en 1885 une division serbe en retraite en donnant a sa disposition un pont prompte- m.ent bâti. En construisant le pont sur la Kolubara il se sert pour le fon- dement de celui-ci du ciment qui n'était pas encore utilisé comme la matiere de construction. 11 construit aussi le pont a Valjevo sur la Kolubara. Tous ces ponts existent encore et servent pour la communication. Roche découvre des mines aux alentours de Belgrade et avec ces pierres il construit des maisons, des voies d'Etat, des chemins de fer, des bâtiments et des clôtures. C'est Sébastien qui a construit la clôture de l'église cathédrale avec les pierres prises de sa mine. 11 a fondé le premier établissement en Serbie, qui s'occupait de la resistence des traverses de chemin de fer. L'anné 1890 il devient, par le décret de la Régence, le conseil- ler en construction et il occupe cette position jusqu'a 1896. Se rendant en Serbie, il vient pour la premiere fois sur le terri- toire libre serbe, auquel il aspirait des son enfance quand il obser- Iz življenja Boštjana Roša 41 vait, encore comme un enfant, la construction du premier chemin de fer ou étaient occupés comme ouvriers des Serbes, des Dalmates des Bosniaques, et quand il revait a son avenir lointin ou il pourra, comme ingénieur, créer et construir. Sébastien était un personnage remarquable, bien fait, de lar- ges épaules, d'oeil et d'allure ferme. Un cou court portait fierement une remarquable tete de large front, avec une barbe et des mousta- ches. Dans ce temps — la on trouvait qu'il ressemble bien a l'homme d'Etat français-Gambetta. Toute sa vie il a vécu sainement comme un travailleur énergi- que, qui ne se dévia pas de ses principes et de ses vues sur la vie. Quoiqu'il fut invité par son collegue, célebre homme d'Etat serbe, feu Nicolas Pašić — qui il pretait souvent l'échafaudage et les in- struments techniques — d'entrer dans le parti radical en lui promet- tant de bonnes positions et de grandes affaires, quand meme Sébastien refusait toujours de mener une vie politique a laquelle il préfferait le travail pratique et la paix de famille. 11 faut mentionner qu'au temps de revolte de Zaječar, quand le feu Nicolas Pašić fut con- damné a mort, il a rencontré une nuit tout pres de la frontiere son ami Sébastien Roche, qui le pourvut d'argent, en lui donnant la possibilité de s'en fuir en Bulgarie. A ces temps la, quand les conditions de vie de la jeune Serbie étaient encore tout mornes, lui, imbibé de la culture occidentale, se trouvait souvent devant de différentes dificultés de caractere privé, dont il souffrait et dont il se rendait maître, comme un vrai Yougo- slave. 11 est intéressant a noter, que la maison de Roche, ou il vivait un temps, a l'angle de la Birčaninova et Kralja Milutina, habitait, un an avant le meurtre du Roi Alexandre Obrenović, le jeune officier de la garde — Antonije Antić, un de ces jeunes officiers qui ont organisé la révolution. Dans cette meme maison et dans le logis d'Antonije Antić les jeunes officiers ont prononcé leur jurement révolutionnaire. La maison de Roš était aimablement ouverte pour les compa- triotes Slovenes, les amis ingénieurs, les connaissances, aussi que pour les hommes politiques, les journalistes, qui sout venu a Bel- grade pour des motives patriotiques. Pendant la guerre de 1915, au temps de l'occupation de la Serbie et quant la capitale — Belgrade — fut prise, Sébastien fut appelé par l'état major de l'ar- mée autrichienne pour donner les explications détaillées sur les visites faites a sa maison par les honorables Slovenes — sujets autrichiens. L'espionnage autrichien notait patiemment, durant de longues années, les noms de tous ceux qui visitaient la maison de Roche et, apres l'occupation, on lui demanda, des explications a ce sujet. Bien entendu, l'état major millitaire autrichien n'a pas reçu les informations demandées, mais ce qui était caractérestique c'est que la maison de Roche était inregistrée dans les livres de la Police autrichienne comme suspecte. S'étant rendu en Serbie, Sébastien y reste jusqu'a la fin de sa vie et comme citoyen de Belgrade il fait beaucoup pour l'embellis- 42 Niko Županič sement de la capitale. Il était l'un des premiers fondateurs de la Soci- été qui s'occupait de l'embellissement de Vračar et il restait pen- dant plusieurs années le souprésident de la dite Société. Dans ses années de vieillesse il s'intéressait a. la science numismatique en collectionnant les anciennes monnaies serbes, grecques et romaines, aussi bien que la vaisselle et les parures. Apres sa mort il a laissé trois collections tres riches, que ses enfants reçurent en héritage. Toutes les explications sur ces collections et sur tout ce qui est en rapport avec elles sont données par Mr. Mirko Roche, le professeur. Sébastien était des sa jeunesse, comme tous ses ancetres, un chasseur passioné et, comme tel, il est devenu membre de différentes sociétés de chasse et de tir de la Serbie d'autrefois. Il avait une meute et pendant son temps libre, en traçant et construisant des voies, des chemins de fer et des ponts; il chassait par toute la Serbie; c'était encore l'époque quand il y avait beacoup de gibier qui, malheurese- ment, n'existe presque pas aujourd'hui, ou. en tout cas, se trouve tres rarement. A la fin de 1880 il avait acheté un bien le quartier Vračar ou il a bâti une belle villa qui, par son architecture de style da Renais- sance italienne, était l'embellissement de la capitale. Un temps Séba- stien vivait dans cette maison, ou sont nés ses enfants; elle est maintenant la possession de Dušan et Georges, ses fils, qui l'agrand- rent encore. Sébastien a vendu sa maison dans la rue Birčaninova encore avant la guerre. De temps en temps il venait dans son pays natal — la Slovénie, et toute sa vie il était en contact étroit avec toute sa nombreuse fa- mille. Peu avant sa mort, pendant la guerre et l'occupation de la Serbie, il écrit a sa soeur Rozalka Plavšak de Trbovlje: »Je sens que nous touchons a la fin de la guerre et c'est mon unique et dernier désir de revoir, ma chere soeur, toi et mon pays natal«. Sébastien n'a pas eu le bonheur de voir son voeu réalisé et de voir l'union des Yougoslaves; il est mort, comme un vrai Yougoslave, au moment le plus sombre de la guerre, le 31 décembre, 1917, quand tous ses enfants étaient absents. Au cimetiere de Belgrade s'éleve une grande croix du granit rouge, posée sur le tombeau de Sébastien Roš, ingénieur. Moji mladostni spomini t Boštjan Roš — Beograd. Sledeče beležke pišem v nameri, da se mojim otrokom in moji rodbini ohranijo spomini na usodo naših prednikov iz nedavne pre- teklosti. Pri teh zapiskih se moram nekoliko tudi ozirati na mono- grafijo svojega rojstnega kraja, s katerim stoji usoda moje družine v tesni zvezi. Pri tej priliki mi bo mogoče, tako se nadejam, rešiti Moji mladostni spomini 43 pozabnosti marsikatero zanimivo in karakteristično črtico iz živ- ljenja Hrastničanov in Trboveljčanov, katera bi bila sicer popolnoma zgubljena. Položaj trboveljske občine in fare. Trboveljska občina in župnija, kateri se popolnoma ujemata, sta najjužnozapadnejši del štajerske dežele, toraj mejaš Kranjske dežele. Njo sestavljata dolini: hrastniška in trboveljska. Obe pripa- data glavni savski dolini ter se prožete od Save severno do visokih vencev, kateri ti dolini na severu, zapadu in deloma tudi na vrhodu omejujejo. Iz samega položaja se že vidi, da je promet teh dolin z ostalim svetom bil vedno navezan glavno na savsko dolino. Na jugu omejuje trboveljsko in hrastniško dolino kamenito, ozko in strmo savsko korito, po katerem brzi hitra, zelena, peneča se Sava. Na desnem bregu Save se vzdigujejo strmine Kum-planine, katere popolnoma zaklanjajo dolino od juga. Dolini imata torej značaj dveh kotlov ter je njima klima, ker sta od juga visokim Kumom skoraj hermetično zastrti, precej ostra. Vinska trta ne uspeva v trboveljski dolini nikakor, a v Hrastniku se le delno goji. Ob vznožju trboveljske doline teče potok Trboljšica, kateri ima svoje izvore na strminah za trboveljske vasjo in ki se pri želez- niški postaji Trbovlje izliva v Savo. V svojem poslednjem kilometru Trboljšica dela mejo med Kranjsko in Štajersko. Isto tako ima tudi hrastniška dolina svoj potok Savodnjo, ki se sestavlja iz potoka Boben došlega iz Čejč in iz Brnice, katera priteče iz Dola skozi vas Brnico. Izpred železniškega mosta na podnožju Ravnega laza se spajata ta dva potoka v enega, ki se pri hrastniški železniški postaji izliva v Savo. Oba potoka, Trboljšica in Savodnja imata približno enako količino vode ter lakho ženeta pri navadnem stanju vode po tri mlinske tečaje, le v močni letni suši voda upade na jačino za eden mlinski tečaj. Stanovalci teh dveh dolin so bili in so še dandanes izključno poljedelci — kmetje in kočarji, naseljeni po malih vaseh in po sa- motnih hišah. Največja vas — stolica župnije in šole — so Trbovlje, vas, katera je štela komaj 15 hiš: farovž, kaplanija, šola in kmetje: Roš, Volk, Porašuh, Koren, Kobac, Urhovec, Peklar, Samogonj in še 3 hiše. Zemlja trboveljske župnije je podeljena na precej mala kmečka posestva, od 10 pa do 150 oralov površine. 44 Boštjan Roš Zemlja oraiiica je po trboveljski župniji skoraj povsod težka ilovica; s težavo se orje in prekopava, vender je rodovitna če se dobro gnoji in racionalno obdeluje in — ako jo posluži prilično suho leto. Vsaka kmetija ima: 1 hišo, navadno s kletjo podzidano za sta- novanje gospodarjeve obitelji in njegove družine; 2 hlev za konje, za govejo živino in za drobnico. Hlevu je navadno dodana pojata za steljo. Nad celim poslopjem hleva se nahajajo kot: II. nadstropje parna za spravljanje slame in sena in pod, kjer se žito mlati; 3 svi- njak na več predelov razporeden za stare svinje in za prašičke; 4 kozolec, za Slovence zelo karakteristična kmečka stavba, s katero se ne more ponašati noben drugi narod. Vsaka premožnejša kme- tija je imela poleg navedenih poslopij še kaščo, ali hram za hra- njenje pijače, kislega zelja in repe, krompirja itd. v spodnjih pro- storih, v gornjih se je pa hranilo suho meso, obleka, platno in enake stvari — in kočo, malo hišico, navadno z dvema sobama in kuhinjo, za stanovanje ostarelih staršev gospodarjevih, ali pa za kakega starega strica. Dol 1848 so bili Trboveljčani podložniki raznih graščin, pre- boldske, plumberške, laške itd. Burno 1848 leto je zdrobilo stari avstrijski fevdalni sistem. Te graščinske gosposke so vladale nad svojimi podložnimi skoro nezavisno od državnih oblasti, prav po turško. Vsaka graščinska oblast je bila v stvari pravi pašaluk. Graš- činski eksekufivni organi so bili po županstvih tako zvani »rihterji« in »oberrihterji« — sodniki in višji sodniki, ugledni inteligentni kmetje, kateri so bili zmožni nemškega jezika. Po večjih vaseh so bili postavljeni knezi, zopet inteligentni kmetje, podložni »rihter- jem«. Graščinske oblasti so pobirale od kmetov štibro, desetino in kazen, imele so v svojih rokah sodno oblast za občine resnične ali navidezne prestope, kateri so se kaznovali z zaporom v kajhi, ali pa z batinami. Se ve, da je leskovka igrala pri tej proceduri glavno vlogo. Hrastniška dolina naziva se še le od 1848 leta s tem imenom in sicer zato, ker je premogokop v tej dolini kot njeno posebno zna- menje prišel tedaj na glas in zadobil ime Hrastnik. Staro ime je Zavodenjski graben, ali Zavodenjska dolina. Obe dolini, zavodenjska in trboveljska bili sta brez vsake kolovozne zveze z ostalim svetom, toraj od njega skoraj herme- tično usprti. Primitivno brodarstvo na Savi je edino uzdrževalo kolikor toliko komunikacijo z Dolejnsko in Hrvaško na eni strani Moji mladostni spomini 45 in na drugi z Ljubljano. Ni toraj čudno, da je bil vpliv tedanjega svetovnega življenja na naše Trbovlje enak 0. — Le redko je zašel kak tujec v te doline. Kvečjemu, da so se včasih pritihotapili po stranskih stezah tobakarji in rokomavharji. Nihče, razen graščin- skih beričev ni maral za usodo Trboveljčanov, ti pa se niso za niko- gar brigali, kar se je godilo preko Kriških planin, Kala in Kuma. Živeli so pravo patriarhalično življenje; obdelovali so — ne samo v »znoju svojega obraza« — ampak v znoju od nog do glave trdo zemljo, trebili grmovje in trebeže predelavali v plodonosne njive. Trboveljčani so jako skromno živeli. Glavna jedila so jim bila: močnik, kaša, krompir, ješranj (Gerstenbräu), mleko zelje in repa, mlinci, fižol in sočivje, sadje in vrhunec celega »menu-a«: žganci in štruklji; se ve, da je bilo zmiraj dosti kruha in to črnega na mizi. Vina in mesa kmečka miza navadno ni videla, pač pa je vino zame- njaval hrušovec ali jabolčnik. Meso je prišlo le ob velikih praznikih in pri botrinjah, na svatbah, pri rešitvah in pogrebih na mizo; tudi je ob takih prilikah bel kruh zamenjal črnega. Vsa poljska in domača opravila je izvrševal sem gospodar z vso svojo družino: z ženo, z otroci in starši, ako so še živeli in bili še pri moči, z brati in sestrami, ako so ti bili še v njegovi družini. Vsak bolji gospodar je imel poleg svojih otrok tudi najeto družino, hlapce in dekle proti letnemu plačilu. To družino je gospodar nabav- ljal o Božiču za prihodnje leto. Letno plačilo hlapcem je bilo 15 do 20 goldinarjev, deklam pa 8 do 16 goldinarjev, pastirji pa so služili na leto po 4 goldinarje. Razmerje med najeto družino in gospodar- jevo obiteljo, je bilo čisto familjarno. O priliki velikih poljskih opravil, kakor so: okopavanje vinograda, senokoše, žetve, mlatve, si je izposojeval gospodar mlade ljudi iz soseske, kateri so mu pri teh opravilih pomagali. Kadar je bilo treba proso meti, je prišla mladina iz soseske »na kopico«. Se ve, da je bil gospodar obvezan tudi sosedom pri enakih prilikah s svojo mladino pomagati. — Bilo je v navadi, da je imela vsaka premožnejša hiša svojega »prihajača«. Ta človek, navadno rokodelec, je imel v hiši prosto prenočišče in hrano. Pomagal je pri raznih domačih opravkih, kadar ni bil s svo- jim rokodelskim poslom drugod zavzet — 2, 3 dni, potem je zopet odšel na 7—14 dni po svojem poklicu. Poleg vsega bornega in primitivnega življenja so se moji Trboveljčani v svoji naivnosti čutili precej svobodne, zadovoljne in srečne ljudi. Največ skrbi, straha in žalosti jim je delala vojaška dolžnost, kateri so bili podvrženi mladi trboveljski fantje. In v res- 46 Boštjan Roš niči je bila ta starokopitna vojaška dolžnost težko breme, katero je slonelo na ramah ubogega kmeta. Vzeli so mladeniča v najlepši dobi med 20 in 22 leti zdravega in krepkega iz naročja obitelji, kateri je bil že največja podpora in ga uvrstili me dvojake na celih 14 dolgih let in to ne na domačih tleh med svojimi rojaki, nego v Italiji. Celih 14 let niso videli ti siromaki slovenske zemlje in svoje drage obite- lji, pa vrnivši se po dosluženi dobi zopet v svoj domači kraj, koliko svojih ljubih so našli še živih? In kako so oni sami tedaj izgledali? Odšli so z doma mladi in rdeči kot rdeča, vrnili so se pa ostareli v stari in strani vojaški obleki, suhi in prepečeni od jakih žarkov itali- janskega solnca. Pojmljivo je torej, da so trboveljski fantje vse mogoče načine uporabljali, da bi se izognili vojaškemu stanu. Na nabore (Recru- tierung) ni nobeden trboveljski fant, sposoben za vojaka, odšel dobrovoljno. Vsi ti fantje so postali vojaški begunci (Flüchtlinge). Celjska kresija, kateri je bila podložna trboveljska občina, je bila obvezna da da, kakor tudi vsaka druga kresija, vsako leto gotovo število regrutov, ker pa ni iz Trbovlja dobila skoraj nobenega, so morale druge občine s svojimi fanti nadomestiti primanjklaj. Se ve, da je na ta način pomnoženo vojno breme razsrdilo prizadete občine, posebno one »na Polju« v Savinjski dolini. Kaj se je potem iz takih razmer spletlo? Savinjčani so hodili v trumah, po 200 mož po noči lovit trboveljske fante, begunce. Savinjčani so imeli točen seznam vseh trboveljskih beguncev v rokah, obkolili so torej v največji tišini dotično hišo in pretresli tam vsako luknjo. Ako so begunca našli ,so ga zvezali in odpeljali vojni oblasti v Celje. Spočetka se je menda Poljancem ta lov dobro obnesel, zasačili so, bržkone dosti debelih sulcev; pozneje so pa Trboveljčani postali opreznejši in pretkanejši: pri vsaki pojavi poljanskih lovcev so javljali kmetje na obmejnih hribih, na Kriški planini, na Mrzlici, na Kalu, vsi dobri prijatelji Trboveljčanov z močnim glasom; Bežite fantje, Poljanci gredo! V trenutku sta bili obe dolini obveščeni o preteči nevarnosti in fantje so se po raznih šumah in brlogih pravočasno poskrili. Posledica tega nezdravega stanja pa je bila, da so se Trboveljčani in Savinjčani črteli kot pes in mačka. Pred 1848 letom je bilo v trboveljski župniji 5 oštarij: v Trbo- vljah pri Korenu in pri Mesarju, dalje pri Bregarju, kjer je sedaj tovarna za cement, na »Razpotju« in v »Peklu«. V tretjem desetletju 19 veka je osnovana v Trbovljah narodna šola na nemški podlagi! V celi župniji ni bilo niti enega Nemca, a Moji mladostni spomini 47 Čisto slovenski otroci so se učili v tej šoli izključivo nemško citati in nemško pisati! Učitelj je bil popolnoma odvisen od duhovščine in je poleg šole opravljal tudi službo organista. Brodarstvo na Savi je pred 1848 letom igralo imenitno vlogo sploh za Slovence, posebno pa še za naše Trboveljčane. Potrebno je torej, da se z njim bolje spoznamo. Trgovina med Ljubljano in Gorenjsko z ene strani in Dolenj- sko in Hrvaško z druge strani, je bila zmeraj jako živahna. Posebno je šlo mnogo žita in koruze iz Hrvaške in še več vina iz Dolenj- skega na Gorenjsko. »Pridi GoreBj z mrzle planine Vabi Dolenje v gorke dolmne« »Pridi na brod Krški s' Triglava.« Komu niso znana imenitna krška vina iz žlahtne vinske kap- ljice iz Gadove peči? Koga ni razveselilo in ogrelo srce bizeljsko vino s svojim finim okusom in z nepozabljivo aromo? Najbližja in najprirodnejša pot iz Zagreba do Ljubljane je savska dolina. Naši stan so toraj sklenili, savsko korito regulirati in ga osposobiti s tem za plovbo. Menda v drugi polovici 18 stoletja so se temeljito in sistematično lotili tega mučnega podjetja. Pri tem važnem delu je imel tudi naš imenitni rojak Jurij Vega, kot mlad inženjer svoje zasluge. Popravljanje savskega korita za plovbo ni bila mala stvar! Velike teškoče in težave so imeli inže- njeri posebno v kamenitem defileju od Radeč pa blizu do Litije čez 30 km daljine. Ta težavna regulacija savskega korita je stala veli- kega truda in gotovo mnogo denarja; mi pa še danes, ko ne vidimo več sarokih ladij in ko so vsa ta dela le še podrtija, občudujemo v njih požrtvovalnost, podjeten duh in gradbeno umetnost naših prednikov. Slava jim! Čim so začele po regulirani Savi ploviti ladje, natovorjene z rumeno pšenico in rujnim vinom, je nastalo v savski dolini živah- no življenje. Vse je vrelo k Savi. Hribi so odmevali od brodniških klicev in od vpitja volarjev. Vsaka ladja je imela po 12, 14 — 16 brodnikov; najvažnejše mesto je zavzemal »zadnik«, kateri je dajal s krmilom ladji smer (Richtung); drugo važno mesto je bilo »spred- nikovo«, kateri je s svojimi tovariši upravljal vožnjo na sprednjem kraju ladje. Da je bila plovba na Savi zelo nevarna in združena z veliko odgovornostjo, razume vsak, ki pozna močen tok Save, 48 Boštjan Roš njeno ozko in ogromnih skal polno korito. V defileju »med gorami« je bilo v vsaki natovrijeni ladji na potu proti vodi vpreženo po 20—30 parov volov, kateri so na dolgih vrveh počasi vlekli ladjo. Za plovbo je bil popravljen desni breg savskega korita, za to je bil tudi na desnem bregu napravljen kolovoz — komaj 11/2 metra širok za vprego. Največ težav so imeli vodniki in volarji v strugah pod Južnatom in »Na jezu«, kjer sta bili napravljeni umetni strugi in kjer je voda zelo hitra, struga pa ozka. Še nevarnejša je bila plovba vzdolž vode. Ni bilo terej nič nenavadnega, ako se je čulo, da se je kaka ladja »med gorami« razbila. Potrebne volarje so dobivale ladje iz bližnjih vasi na desnem bregu Save. Dotični kmetje so torej imeli stalen zaslužek, kar jim je seveda dobro došlo. — Brodniki so se nabavljali iz prebivalstva Savske doline. Bili so močni, zdravi slovenski fantje, skoraj sami vojaški begunci. Morali so trdo delati, no, zato so tudi dobro jedli in pili. Pijače jim nikdar ni manjkalo, tovorniki so skrbeli, da je za brodnike zmeraj bilo dosti dobrega dolenjca na ladji. Pojmljivo je, da so pri tako težkem in nevarnem delu vladali na ladjah prostaški običaji in sirovi razgo- vori; hudiči in pridušanje je letelo kakor toča iz ene strani ladje v drugo, od zadnika k predniku in nazaj; obnašanje brodnikov je prišlo zato v narodno poslovico: Kolne kakor brodnik! Savske ladje so plovile samo po dnevu, prenočevale so na go- tovih postajah, kamor so zvečer prispele. Take postaje so bile bile na Slovenskem: v Jesenicah pri Hribarju, v Brežicah, v Krškem, na Blanci pri Klembasu (ta je imel pregovor: še en teden po nedelji), v Bohovem, na Zidanem mostu pri Zoretu, pri Lašenu, Klemasu in Peklarju na Hrastniku, na Jezu, v Zagorju, Litiji Kresnicah, v Lazah in na skrajni točki v Zalogu. Na vseh teh postajah so imeli dotični oštirji obilen dohodek od prometa na Savi, obogateli so in postali so sodišča in merodajni činitelji svojega kraja. V opisanem »milieu« sem se rodil 19. januarja 1839 leta kot prvorojenec mojih staršev, Mihaela Roša, posestnika Zvonetove kme- tije v Zavodnji in njegove žene Jere, rojene Osteršekove (Razpot- nikove Jerice). Zibelka prednikov mojega očeta je tekla v okolici Kranja, ali pa v samem Kranju na Gorenjskem, kjer še dandanes žive Roši. Praded mojega očeta, ako ne že njegov pred-praded, se je naselil v 17 stoletju v Trbovljah, kjer ga najdemo kot posestnika Roševe kmetije na severozapadnem kraju trboveljske vasi. Zraven Moji mladostni spomini 49 poljedelstva se ja pečal tudi s tesarskim poslom. Istega rokodelstva se je tudi njegov sin poprijel, krepek in lep mladenič. Moralo je biti okoli leta 1765 ko so tega mladega Roša, mojega pradeda najeli v neko malo grajščino na »Polje« v Savinjsko dolino, da naj isti popravlja strešni stol »grušt«, kateri je bil že prilično izdal. Menda se je mladenič na tem poslu precej dolgo mudil. Pri tej priliki je prišel v dotiko z graščinskimi ljudmi; spoznal se je tudi z graščel- sovo hčerko, katera se je v mladega »cimpermana« smrtno zalju- bila. In sedaj se zgodi nekaj, do sedaj še nezaslišnega in nenavad- nega: grajska hči, plemenitašica pretrga vse rodbinske vezi s svojo familjo in se omoži z navadnim kmetom, podložnim graščinski go- sposki ter postane navadna kmetica. Medeni dnevi mladega para menda niso dolgo trajali. Mlada gospodinja ni bila vajena trdemu mlečkemu delu; prišle so hude letine in gospodarstvo je krenilo rakovo pot. Umrla sta oba v naj- večji revščini, zapustivši troje nepreskrbljenih otrok; enega sina Ja- koba in dve hčeri; posestvo pa je bilo za dolgove prodano. Roman- tična ljubezen grajske hčeri se je končala toraj žalostno, tragično. Tej naši simpatični, ali nesrečni prababici ni torej namenjeno, da vživa sad svoje goreče ljubezni, toda v srca svojih otrok je posa- dila zrno kulture, katero je v potomstvu naprej klilo in iz katerega je pozneje zraslo sveteče drevo blagostanja: naučila je namreč svoje otroke čitati, pisati in računati v slovenskem in v nemškem jeziku, hčeri tudi šivati in krojiti ženska ročna dela. To je bila edina dota, katero je nesrečna mati svojim otrokom zapustila. Hčeri ste ostali samici; živeli ste skromno po kočah in se vzdrževali kot mojškri. Spominjam se dobro, da so mi ljudje v mojih otroških letih govo- rili o mojih starih tetah Rošovkah, ki ste tedaj stanovali v Martin- šekovi koči nad današljim hrastniškim kolodvorom. Tam jih je tudi našla smrt. Sin Jakob, moj ded, se je potikal po domačih krajih. Ker je bil pismen in ker je govoril nemško, je našel povsod zaslužka kot pisar in posrednik. Naposled se je bil vstanovil kot nekak bolji »pri- hajač« v imenitni, premožni Peklarjevi hiši v Peklu Jakob je oprav- ljal pri raznih gospodarjih brodarstva na Savi službo »Schaffer-ja« — poslovodje. V tem poslu je terej spremljaj ladje od Zaloga do Siska in tudi dalje globoko v Slavonijo in nazaj. Kadar se je taka »rajža« končala, je odsedel Jakob nekoliko dni pri Peklarju, pa se zopet pripravil za drugo »rajžo«. V tem poslu je Jakob dobro živel in si prihranil tudi nekaj denarja. Etnolog 4 50 Boštjan Roš Premožna in spoštovana Peltlarjeva družina je imela od starih časov lepo posestvo v Peklu v svojih rokah. Početkom 19. stoletja se ponesreči gospodar Miha Peklar, slučajno se mu sproži polna puška in on od tega strela umre. Miha je zapustil tri sine: Jurja, Jakoba, Franca in še trdno vdovico Lenko v najboljših letih. Naj- Miha Roš, trboveljski >ober-richtar« (rojen 1808) starejši sin je bil že odrastel in sposoben da vzame gospodarstvo v roke. Sedaj prevzame sin Jurij res posestvo in se oženi; mati Lenka se pa preseli v malo hišo. Tu Lenka ni bila dolgo sama, omoži se kmalu z Jakobom Rošem, katerega je že zdavnaj poznala kot poštenega človeka. Živela sta nekoliko let v tej mali hiši, kjer je bilo rojenih troje otrok: Miha, moj oče, hčerka Neža in sin Jakob. Leta Moji mladostni spomini 51 1816 sta pa kupila popolnoma zapuščeno Zvonetovo posestvo v Za- vodnji, preselila se tja in dala prepisati posestvo na ime svojega 8 letnega sina Mihaela, mojega očeta. Tukaj na Zvonetovem mojim starim, Jakobu in Lenki, sreča ni bila mila. Ukvarjala sta se in obdelovala zapuščene njive in trav- Jera Roš, rojena Ojsterškova po domače Razpotnikova, poročena 1838 nike, kolikor sta mogla; ali, poleg vse dobre volje se nista mogla otresti dolgov. Polje je ostalo deloma neobdelano in s plevelom za- raščeno, poslopje nepopravljeno, strehe neprekrite, v hlevu pa skoraj nobene živine. Izgleda, da se je nemila usoda Jakobovih staršev pri njem in njegovi Lenki ponavljala. Otroci so jima pa bili zdravi, veseli in brihtni. To je bila menda njuna edina tolažba. Poleg vse 52 Boštjan Roš svoje revščine je Jakob vendar le uspel, da pošlje svojega starej- šega sina Mihaela v Celje v šolo. Tukaj se daroviti dečko v enem letu nauči slovensko in nemško čitati, pisati in računati. Na koncu šolskega leta se vrne Miha zopet domov. Tukaj se dečku precej po- nudi prilika, da svoje šolsko znanje uporabi v praksi in da ga spre- meni v zaslužek. 1824 leto so prišli v trboveljsko sosesko zemlje- merci — geometri —, za topografsko snimanje zemljišča. Geometri so se v Peklu ustanovili. Bili so vsi trdi Nemci brez znanja sloven- skega jezika. Potreben jim je toraj bil pismen človek, kateri je go- voril oba jezika. Razen Zvonetovega Mihaela ni bilo v celi trbovelj- ski župniji človeka, ki bi lahko odgovarjal tem potrebam. Njega so torej geometri vzeli v službo. Miha jim je prav dobro služil in postal njihov factotum. Poleg skromnega zaslužka se je naučil tudi marsi- kaj koristnega iz oblasti zemljemerstva. Ko je bilo zemljemerenje gotovo, je ostal Miha doma pri starših in jim pomagal pri domačih opravkih. Pozneje je stopil Miha v službo nekih zakupnikov daca v Slovenskih goricah. Tam je prebil kot dacar nekoliko let. Ko so pa starši bili opešali, približno 1837 leta, je Miha prišel domov in. je prevzel gospodarstvo žalostne kmetije v svoje roke. 1838 leta se je Miha oženil z Jerico z najmlašo hčerko Ojstrše- kovo, po domače Razpotnikovo. Razpotje je bilo lepo posestvo na kraju ojstrške vasi, na sedlu ležeče med trboveljsko in zavodenjsko dolino. Razpotje ima krasen položaj ter nudi potniku prelep razgled na tri strani. Horizont z Razpotja na vshodu omejuje Kal in masiv Kolka, na jugu Kum, na zapadu sv. Planina; za hrbtom na severu se pa vzdigne Ostenk. Ojstrški, že od nekdaj posestniki Razpotja, se bili premožni in spoštovani gospodarji. Na Razpotju je bila tudi že od davna oštarija; zmeraj se je mogel popotnik, ki je prišel iz Trbovelj ali iz Zavodnje, iz Ostenka ali iz Pleskega, tukaj okrep- čati s čisto kapljico dobrega dolenjca. V razpoški hiši so bila tri pokolenja zastopana, četrto je bilo pa na pomolu. Očak Razpotnikov je bil moj praded Valentin, gib- čen, poln humorja in zelo zanimiv starec okrog 100 let star, dalje njegov sin 70 letni gospodar Martin, sin njegov Janez, mladenič, že za ženitev. Od treh Martinovih hčeri je bila starejša Mica že v Za- gorju pri Juvanu omožena in imela je že tudi otroke — četrti rod —• mlajše, Ančka in Jerica, sta bili pa še neomoženi doma. Razpoška oštarija je bila zmeraj dobro obiskana, že radi dobrega vina in — lepih deklet. Vsak tujec, ki je prišel v Trbovlje, se je oglasil tudi na Razpotju, da vidi in čuje stoletnega moža Valentina, da ga pov- Moji mladostni spomini 53 praša kako je živel, da je mogel dočakati tako visoko starost. Va- lenta je popil kupico vina, pa je potem pripovedoval ljudem iz svo- jega dolgega življenja. On je bil v mladih letih strasten lovec in zato tudi poln lovskih pripovedk in laži. Da je bil tedaj že udo- mačen med lovci »Jägerlatain«, priča sledeča Valentova zgodba, ka- tero je rad pripovedoval: — Neko popoldne sem precej truden prišel od Ostenška sem skozi Ojstro iz lova in slišal kako šoštar (čevljar) Mamovnik nabija. Da si malo odpočiješ in pokramljaš z Mamov- nikom, sem si mislil, krenem k njemu v hišo in tam pri njem na klopi posedim. Ko se je začelo mračiti, obesim zopet prazno puško na rame, poželim prijatelju Mamovniku »lahko noč« in odrinem domov. Komaj sem pa prišel blizu prelaza, mi priteče nasproti zajec. Glej ga, badrge, si mislim, vedoč, da mi je puška prazna in se po- češem po r . . . . — v roki mi pa ostane kepa smole, ki se je bila na Mamovnikovi klopi prilepila mojim hlačam; zaženem smolo proti zajcu, ki je ravno hotel skočiti čez prelaz in ga srečno zadenem sredi čela; — ali v istem trenutku prileti tudi od druge strani zajec in skoči čez plot. Ravno na vrhu plota sta se srečala zajca^i trčila s čelom eden ob drugega, zlepila se s smolo in obvisela eden na eni, drugi pa na drugi strani prelaza. Jaz — ne bodi len — njima mirno pristopim, snamem s prelaza, obesim žive preko druge rame in možko odkorakam na Razpotje. Da postane človek v globoki starosti zopet otročji, dokazuje sledeči prizor, ki se je na Razpotju večkrat ponovil: Valenta je bil velik prijatelj otrok in rad se je z njimi igral, posebno z nami, nje- govimi pravnuki, kadar smo prišli na Razpotje v goste. Pivci so sedeli okoli mize z Martinom, mi otroci smo pa po hiši z Valentom in on z nami burke uganjali, smejali se in ropotali, da gosti niso več mogli drug drugega razumeti. Martin je Valentina opomnil, da naj se z otroci na mirnejši način zabava in da naj ne delamo toliko vrišča. Valenta pa se je po takem opominu od strani svojega sina čutil bridko osramočenega in razžaljenega, vzdignil se je srdito, udaril z nogo ob tla in svojega sina, 70 letnega starca oslovil: »Kaj, Ti poba boš mene učil in meni ukaze dajal!« Razume se, da je ta prizor vzbudil med gosti veliko veselje in najveći grohot. Valenta je bil suh, ali žilav, preko povprečne postave visok človek; nosil je solne, kratke hlače do kolena, po zimi volnene no- gavice, po leti pa brez njih, srajco s trto i širok črn klobuk. Pre- selil se je mirno, kakor da je sveča dogorela in ugasnila, na drugi svet v starosti 102 let. 54 Boštjan Roš Martinu Razpotniltu, imenitenemu gospodarju ni bilo všeč, da daje v zakon svojo pridno, vitko, lepo črnkasto, 22 letno hčerko človeku, ki se klati po belem svetu, ki nima nič svojega razen ene raztrgane koče in nekaj zadolženih, s trnjem obraščenih oborov. Tako je rezoniral oče Martin, Jerica in Miha sta pa vse drugače mi- slila in tudi drugače potem ukrenila. Pa kakor je že v navadi, na kraju krajev premaga zvesta ljubezen očetovo upornost; Miha se oženi z Jerico, oče Razpotnik pa da svoji hčeri za doto 200 gol- dinarjev in eno telico. Sedaj so pa nastopili novoporočenima hudi dnevi, časi polni mučnega dela, trpljenja, pomanjkanja in požrtvovanja. Morala sta sama z eno deklo, enim hlapcem in enim pastirjem obdelavati za- puščeno kmetijo, odplačevati stare dolgove in nove davke, poprav- ljati razpadajoča poslopja, nabavljati novo živino, hraniti sebe, dru- žino in ostarele Mihove starše. Miha je vozil z enim parom konj natovarih premog v ladje in ga vozili v Brežice pa tudi v Ljubljano, natovarili premog v ladje in ga vozili v Brežice pa tudi v Ljubljano. Na ta način je zaslužil Miha nekaj denarja, potrebnega za domačijo. Kot pismen in razborit človek, je bil Miha po vsej dolini čislan in uvaževan. Ljudje so hodili k njemu vpraševat za nasvete, da jim prečita in napiše kako pismo, da jim zdere zob (v Pekarjevi in Ro- ševi obitelji je bil od starih dni udomačen običaj, da so vsi moški drli zobe). Za vsak izdrt zob je računal moj oče groš, prijateljem pa zastonj. Pri teh operacijah so se večkrat dogodili tudi prav ko- mični prizori. Nekoč je moj oče izdrl zob mladi ženski; sedela je, kakor je to bilo običajno, na nizki tronožni stolici. Ko je kri že odtekla, ona ni vstala, nego je še vedno sedela. Končno je le mo- rala vstati, ali je pri tem glasno zajokala in si sramežljivo pokrila oči z robcem. Pod stolico pa je pustila malo lužo vode, katera ji je bila všla pri izdiranju zoba. Kmalu je kresijska gosposka imenovala Miho za »richterja« in skoro na to za »oberrichterja«. S tem imenovanjem postane moj oče uvaževana osebnost. Mnogo je imel posla po raznih komisijah in pisarnah. Tudi mu je uradna in privatna korespondenca jemala mnogo časa, tako da ni vtegnil opravljati potrebnih poslov na svoji kmetiji. Cela skrb in vsa odgovornost kmetije je slonela torej na ramah mlade žene Jere. Delala, mučila se in gospodarila je torej ta pridna in junaška žena, kolikor je mogla, od ranega jutra do pozne noči Še ena briga se je obesila tem dobrim ljudem na vrat: priplavali so jim otroci po vodi. Leta 1848 se je Roševim rodilo Moji mladostni spomini 55 Že četrto dete. Ali — hvala bogu — sedaj se je začelo Trboveljča- nom nebo jasniti in tudi Roševa obitelj je šla bolji prihodnosti nasproti. Ko so me moji botri: Plaznik in brniška Kržanjka z babico Spirovko 20. prosinca 1839 leta v Trbovljah h krstu nesli, so se na Razpotju pri mojem dedeku Martinu malo oddahnili in z dobro do- lenjsko starino malo okrepčali. Z Razpotnikom v dobrem prijatelj- stvu, so menda radi tega malo dalje posedeli in tudi kako kupico starine preko potrebe popili. Med živahnim pogovorom so pozabili skoraj na mene in na krst, zares so pa zgubili pismo mojega očeta, namenjenega trboveljskemu župniku, s katerim ga moj oče prosi, da naj krsti mene na gotovo ime. Ko je v trboveljski cerkvi prišlo do dajanja imena krščeniku, sta botra po žepih iskala Mihovo pismo. Zastonj! Pisma ni bilo nikjer, ime pa sta pozabila. Da me nebi nekrščenega nosili nazaj k Zvonetu, so mi dali ime svetnika 20. prosinca: Svetega Boštjana! Na ta način sem prišel do svojega krstnega imena. Moji mami se pa to ime nikakor ni dopadlo in zato je jokala celih 10 dni. Moj najraniji spomin datira iz 4 leta moje starosti. Bil sem s svojimi starši v Plazu na svatbi — ohceti. Ženil se je menda Plaznikov Jur, stric mladega Plaznika in po svojem poklicu mežnar v Dragi. Popoldne so se svatje pri bogato obloženi mizi veselili. Mi otroci smo pa v veži noreli. Ravno sva se bila z enim petelinom moje starosti spopadla, ko nama pristopi iz hiše eden svat in vpraša, koliko da sem star. Kakor vsi mali otroci, tako sem tudi jaz hotel biti starejši nego sem v resnici bil, — odgovoril sem nesramno svatu da sem star 6 let, dobro vedoč, da mi je bilo še le 4 leta. Ta laž mi je ostala — ne vem, zakaj — do današnjega dne v spominu. Da pri tej priliki opišem tudi svatovščine, kako so se pred 60 leti vršile v trboveljski župniji. Ženin je imel svojega starešino, ka- teri mu je bil snubil nevesto, svojega tovariša — navadno najbo- ljega prijatelja iz vrst svojih tovarišev — in svoje svate, prijatelje in sorodnike. Isto tako je nevesta imela svojega starešino, svojo dru- žico in svoje svate. Ženinovi svatje so se zbrali z godci vred na nje- govem domu ter so skupaj šli po nevesto, katera jih je s svojimi svati čakala na svojem domu. Vsi tako zbrani so šli v cerkev k po- roki. Med potjo so svatje streljali iz samokresov (pištolj), ker je vsak od njih ponesel s seboj samokres in potrebno množino smod- nika — »pulfra«. Ženin in svatje so bili oblečeni v lepo črno obleko iz sukna, povrh te so nosili dolg in košat plašč iz finega temnopla- 56 Boštjan Roš vega sukna s »kragen-nom«. Škornji, biksani, do izpod kolena so morali biti za vsako svatovščino novi. Na glavi so nosili črne, dol- godlake zajčje klobuke. Vsak svat je nosil za klobukom in na plašču na prsih pripet velik »pušelc« umetno napravljen s širokim svilenim trakom. Ženske so bile v narodnih oblekah: rokavci, čez nedri lepo svileno ruto, na glavi »avbo« s pečo pokrito, črno ali pa plavo »kiklo« in opasane s srebrnim pasom. Na nobeni pošteni sva- tovščini niso smeli manjkati godci. Godci so imeli poleg godbe še nalogo svate zabavljati in jih razveseljevati; zato so oni razne burke uganjali, držali šaljive govore, preoblačili se v ciganke in stare babe itd. Svatovski godec je moral vse pojesti in vse popiti kar se mu je nudilo, moral je izdržati vse sunke in batine, katere so nehote ali pa namenoma na njega padale, moral je vedno biti vesel, šaljiv in pa razpoložen. Zvečer so prišli fantje iz bližnjih vasi »voglarit«. Dobili so na- vadno v kablu vina; zapeli so, ženinu in nevesti drage pesmi in imeli so pravico obrniti se nekolikokrat v plesu z nevesto, družico in dru- gimi dekleti svatovščine. Večkrat je prišlo pri voglarenju do boja med fanti iz raznih vasi in tudi do uboja. Na svatovske mize je prišlo vse najbolše, karkoli je hiša pre- mogla: purani, kapuni, race, piščeta, svinjina in teletina, šarkli, krofi in pogače. Dobrega vina je bilo zmiraj v izobilju. Za fino in okusno prireditev jedil so nabavljali posebno dobro kuharico, kakor je bila na pr. brniška Križanjka in njena hči Klembaska. Zavodenjski graben je bil pred 60 leti kaj redko obljuden. Na Cukališču pri Savi, na desnem bregu zavodenjskega potoka, je po- sestnik Drnovšek iz Drage bil postavil malo hišico, katera še dan- danes tam stoji v prvobitnem stanju. Poleg hišice je bilo sezidano »znamenje« s sliko sv. Miklavža, brodniškega patrona. Tu je bil »brod« — prevoz preko Save na čolnu. Savijani: Lasen, Vodopivec in drugi so imeli brod v svojih rokah in so prevažali romarje na sv. Kum. Na drugi strani potoka, malo niže za Savo je imel Mo- žina svoje poslopje in svoje posestvo; nad njim na bregu je bil na- seljen Martinšek. Nekih 400 m od Cukališča naprej v dolini in na desnem bregu potoka so živeli Peklarji v »Peklu«. Peklarji so imeli dve lepo zidani hiši, štalo, mlin na potoku, kovačnico, kozolec in frjačo; bistri studenci so izvirali okrog hiš. Dalje v dolini v »Spaš- nici« je bil naseljen fužinar Mitelj, dober kovač in zelo bister in »kunšten« človek. Kakih 300 m naprej je stanoval na levi strani po- Mo)i mladostni spomini 57 loka stari Pintar v mali kočici; imel je nekaj trebežev okrog koče in mali vinogradič; od njega so bili Roši kupili Zvonetovo posestvo. Njegov sosed, kakšnih 200 korakov naprej v dolini je bil Špilar, po domače Blanček, mali možiček in majhen posestnik. Na desnem bregu nad Blančkom je živel mali posestnik Kržanc, naš sosed. Sto korakov naprej od Kržanca je bila naša domačija na lepi planoti, ležeča nekih 40 m nad potokom. Naš sosed na potoku je bil »za- vodenski mlinar« Nace, dobra in poštena duša, s polno hišico otrok Okrog svojega mlina je imel Nace nekaj vrta in majhno njivo. Moji materi je Nace, ko je videl, koliko je trpela in kako žalostno je živela, večkrat stisnil v roko kakšno sadje, kako jajce, ali pa celo daroval kako pišče. Moji sestri Rozaljki je pa rešil življenje; ko je bila nam- reč kot dveletni otrok pri mlinu padla v vodo, jo je on, že na pol mrtvo, izvekel iz vode. Moja mati se je te dobre duše zmeraj spomi- njala z največjo hvaležnostjo in mu ohranila najlepši spomin. — Iza Nacetovega mhna 100 korakov naprej in malo oddaljena od potoka izpod Slepčeka je stala Štihova hiša. — Na desnem bregu potoka se dviga kakih 30 m iznad doline lepa ravan. Log. Tam so nase- ljeni kmetje, premožni Logar, Štih in Kašnar, izpod njih na potoku pa Žefran. Od tukaj na desno se polagoma vzdiguje breg Žuganje s posestnikom Bizeljom. Na tem planu so izkopali rudarji — knapje — okna (Stollen) do velikega premogovnega zaklada izpod Hrast- nika. Zavodenjsko dolino zaključuje nekih 500 m od Žefrana naprej, kovač Bobnar s svojo kočico in trebežem okrog. Zavodenjska dolina je bila skoraj povsod zaraščena z grmov- jem, zlasti z jelšo. Otroci so pasli ondot živino. Po dolini so tudi voziH, ali je kolovoz večjim delom tekel v samem potoku. Po celi zavodenjski dolini so vladale večji del revščina in nadloge, kakor bi bila dolina zapuščena od Boga in ljudi. Trije važni dogodki, ki so skoraj ob enem stopili na plan, so naenkrat spremenili lice zapuščenih trboveljskih dolin in usodo naših Trboveljčanov. To so bili: revolucija 1848 leta, gradba želez- nice skozi Savsko dolino in eksploatacija premogovnih zakladov na Hrasrtniku, Trbovljah in Zagorju. Revolucija 1848 leta, katera je bila zavzela vso srednjo Evro- po, je zadela tudi Avstrijo v temelju, podrla je fevdalni sistem, na katerem je bila ta stara država osnovana. Vse zemljišče je namreč bilo lastnina peščice ljudi, plemstva, graščakov. Kmetje, kateri so bili od nekdaj obdelovalci in posestniki tega zemljišča, so bili podložniki te gospode in v neko roko samo zakupniki, »štantmani« 58 Boštjan Roš graščakov. Revolucija pa je napravila od podložnih kmetov prave gospodarje njihovih posestev in ravnopravne državljane monar- hije. Se ve, da kmetje niso dobili svojih posestev zastonj, za »Bog lonaj« v svoje roke, ampak so jih morali graščakom plačati. Ta aranžman je vzela država v roke tako, da se je odplačevanje — razbremenitev (Grundentlastung) razprostirala na nekoliko decenij. Od največje važnosti za Trbovlje je postala železnica med Celjem in Ljubljano preko Zidanega mosta, katero so začeli graditi 1847 leta. Od cele proge »Južne železnice« so najprej dovršili Dunaj—Glognice, potem Gradec—Maribor, pa Maribor—Celje in sedaj je prišel na vrsto del Celje—Ljubljana. Slišal sem, da je bilo na merodajnih mestih mnogo govora, svetovanja in prevdarjanja, s katero progo bi vezali Celje z Ljubljano. Prvi pogled na karti kaže že lajiku, da bi bila železniška proga od Celja po Savinski dolini preko Motnika na Ljubljano krajša, lažja in cenejša nego proga Zidanega mosta in Savske doline. Z druge strani pa se je morala vzeti v poštev ta okolnost, da se Hrvaška, v prvi vrsti Zagreb mora vezati z glavno progo »Južne železnice«; najprirodnejša in najboljša taka zveza pa je bila Celje—Zidanimost—Zagreb. Proga Celje—Zidani most se je torej pokazala neobhodno potrebna in menda zato je dobila savska varijanta petežnost nad prvo. Bilo je menda že 1846 leta v jesen, ko so nekega večera stopili v našo hišo trije lepo in gosposko oblečeni gospodje —• Italijani, vsi v najboljših mladih letih. Eden z rumenimi lasmi in z isto tako, redko brado, drugi pa črnega obraza, kodrastih las in črne brade a la Egmont, rdeč in zdrav, tretjega se pa ne spominjam več. Prvi, siromak mrzličen, je malo govoril nemški in predstavi sebe in tova- riše mojemu očetu kot železniške podjetnike; prosili so očeta za »jerperge« in pa, da jih jutri zjutraj spremlja v Kalovje, v prapre- ško in naplešansko skalovje, da si tam ogledajo in prouče kamen, sposoben za zidanje železnice. Ti trije Italijani so bili vsaj za mene — prve lastovke, ki so nam oznanjale početek zidanja železnice. Še tiste jeseni so začeli po Prapreškem in Naplešanskem lomiti in tesati kamenje. Prihodnjo pomlad 1847 leta so pa privrele cele trume neštevilnih tujih delavcev v naše kraje. Bilo je največ Lahov in Hrvatov, pa tudi dosti Čehov in Nemcev. Po vseh vaseh, samot- nih hišah in poslopjih je bilo polno tujih ljudi. Pod našim kozol- cem je prenočevalo 200—300 Hrvatov; povsod je vrelo, kakor v čebelnjaku. Slišali so se govori in pesmi v vseh mogočih jezikih. Postavljali so na važnejših mestih barake za pisarne, za kantine in za prenočišča. Pod vsakim grmom je bila že gostilna. Moji mladostni spomini 59 Ne pretiravam, alTain gori za liramom en trsek stoji je z grozdjem obložen, da komaj drži« Andrej Krastel, drugi očetov pristni prijatelj, bivši po- sestnik na hrastniški vasi, vsakemu znan pod imenom »Doljni Hra- stel«. Andrej je bil že zdavnaj, čeravno še trden mož, izročil gospo- darstvo svojemu sinu Janezu in je živel kot zasebnik s svojo ženo mirno v Hrastelovi koči; hodil je po vsej dolini ljudem svinje klat in klobase delat. Čez 30 let je bil tudi naš mesar. Menda ni nikoli preteklo več ko 10 dni, da se Krastel ne bi oglasil pri nas in popil v družbi očeta in matere 2—3 poliče vina; pa se je zgodilo, da je v živahnem razgovoru z družbo pri kupici vina dalje obsedel, včasih tudi po 2 dni Moji mladostni spomini 69 Praprečani: Martin Weber, Matija Nacelj in Wej so bili pravi Roševi pijanci, vedno žejni in vedno brez denarja; vsak je bil zapil pri nas polovino svoje domačije. Mati so imeli »knjigovodstvo« pijancev v rokah. V dolgi knjigi so imeli dolžnike popisane v slo- venskem jeziku in z nemškimi črkami, kakor so se bili v trboveljski šoli naučlH. Vsako jutro so mati vpisavaU v to knjigo vse, kar se je prejšnji dan i prejšnji večer bilo zadolžilo. Kadar je pa dolga vrsta praznih poličev in bokalov že prišla do dolnjega kraja knjige, so me mati naprosili da sem jim rubriko dotičnega dolžnika seštel. Poleg vseh svojih nadlog so pa bili ti Praprečani krotki, skoz po- šteni, vedno veseli in dobri ljudje. Janez Čamer je bil eden najznamenitejših Trboveljčanov. Iz rodu ugledne in premožne Čamrove familje, postal je Janez zgo- daj gospodar lepega čamrovega posetva v Lakovnici. Hodil je nekaj časa v Celju v šolo in se je tam naučil citati, pisati in za silo tudi nemško govoriti. Janez je bil visoke, lepe moške postave, jako raz- vit, močan in bister človek; spočetka so ga vsi radi imeli in posvod je bil uvaževan. Ko se na železnici počeli v veliko delati, si je Janez omislil tri pare lepih velikih konj s celo potrebno vprego in je na železnici kamen vozil. Dosti je zaslužil, ali je razkošno živel, za- nemarjal svoje posestvo, pijančeval in na kraju uničil sebe, svojo obitelj in zapravil celo svoje imetje. Mogočni in bahavi Camrov Janez je umrl kot siromašen dninar. Knavsov Gašper. Gotovo so bile rojenice Gašperju liro v zibeljko položile, kajti bil je bogato obdarjen s pesniškim duhom. Rodil se je tam nekje na Kranjskem. Njegovi starši so bili kupili Knavsovo posestvo in prišli z njim in njegovim bratom v Šibenek na Knavsovo. Tu so kmalu umrh in zapustili zanemarjeno in zadol- ženo domačijo fantoma, katera se tudi nista za isto dosti brigala. Knavsovo je bilo kmalu prodano; Gašperjev brat je šel k brodnikom in postal slaven »zadnik«. Gašper je potrošil v veselju, v lovu in brezkrbnosti prav kmalu ono malo denarja, kar je bilo od prodaje za njega ostalo. Sedaj pa je Gašper šel k knapom, oženil se je in ostal dolgo v našem mlinu. Po/neje se je preselil v Zagorje, kjer je pri zagorskem rudniku opravljal službo lovca in nadzornika šum; tu je bil Gašper na svojem mestu in v svojem elementu. V tem po- klicu je tudi umrl. Gašper je bil samouk. Ljubil je knjigo in rad je čital. Bil je veseljak in humorist. Skoval je mnogo pesmi v narod- nem duhu, večji del humoristične in satirične vsebine. Vse te pesmi je tudi popeval, ali po že znanih meloddijah, ali pa po novih, ka- 70 Boštjan Roš tere je bil tudi sam skrojil. Po vsej dolini so fantje peli njegove pesmi. Posebno mi je še v spomini njegova pesem o dobrovškem mežnarju, hi je bil mesto lisice junca enškovega vstrelil. Škoda da ni bilo nikogar, ki bi bil pobral vse Gašperjeve pesmi, jih malo oči- stil in rešil pozabe. Morebiti še ni prepozno. V Gašperjevih pesmih je nakopičeno mnogo zdravega humorja in narodnega duha. Nikdar ne bom pozabil dobrega, naivnega in poštenega mojega prijatelja: Knavsovega Gašperja! Franc Pust-Kobac je bil dolgo let najznamenitejši mož cele trboveljske župnije. Uvažen in merodajen v vseh rečeh, ki so se tikale Trbovelj, je stal kot župan gotovo 40 let na čelu trbovelj- skega županstva. Miren in premišljen, bil je pravi diplomat. Nikdar ga nisem videl raztogotenega, vedno je bil hladne krvi in brez vsa- kega posebnega naprezanja je vselej postal gospodar najtežje si- tuacije. — Kobac je imel zelo skromno šolsko izobrazbo, hodil je samo v trboveljsko šolo. Skoraj vse, kar je znal, se je naučil od župnika Grošlja. Grošelj je bil dober pravnik, dovršil je namreč pravne nauke, predno je bil prešel v bogoslovje. Kobac je dosti dobro govoril in pisal nemški in slovenski. Svoje uradne stvari je opravljal vestno in popolnoma korektno. Bil je nekaj let mlajši od mojega očeta. Z očetom sta živela vedno v dobrem prijateljstvu, ako ravno sta bila na neki način tekmeca — rivala. Midva s Kobacom sva se posebno marala. Kadarkoli sem prišel na vakance, sem se mu ogla- sil ter bil vedno prijateljski sprejet in pogoščen. Ko sem postal in- ženjer, sem se moral znjim pobratiti. Na kraju dolgega in častnega življenja in dela je zadela tega dobrega moža bridka usoda: zme- šalo se mu je — gotovo vsled dedščine po njegovi materi — in umrl je od svoje lastne roke. Trboveljčani bi morali postaviti spomenik temu zasluženemu rojaku. Šolska doba (1850—1863) V jeseni 1850 leta so me oče peljah v Celje v ondotno nor- malno šolo. Razen mene sta tedaj stopila v to šolo tudi moja trbo- veljska součenca: Porašuhov Tonček (Anton Čamer) in Logarjev Janez, prvi v drugi razred (sedaj 3. razred), Janez in jaz pa v gornji tečaj prvega razreda (Oberabteilung der I Klasse). Z Janezom sva skupaj stanovala pri »Tuchscherer-ju« Hoffmann-u v Kolodvorski ulici, kjer so starši za naju plačevali po 7 goldinarjev na mesec za celi penzijon. Nekako slovesni občutki so me prevzemali, ko sem prvi krat stopil čez šolski prag in pred seboj zagledal malega okro- Moji mladostni spomini 71 glega starčka, učitelja Köpl-a. Kmalu sem se v šoli udomačil ako- ravno je bil celi šolski aparat skrojen po strogo nemškem kopitu. Učil sem se na pamet vsega — čeprav nisem v početku nič razumel. Priroda me je bila obdarila z dobrim spominom, zato sem na vsa vprašanja pravilno po knjigi odgovarjal ter zavzel na kraju leta prvo mesto med svojimi tovariši. Leta 1851 sva bila s Tončkom Čamrom v mali gostilnici »Pri Valentu« za kasarno na stanovanju. Stari Valent in njegova mnogo mlajša žena sta bila preprosta, ali poštena Slovenca. Nekega dne me pridejo oče z Janezom Čamrom obiskat. Zvečer po večerji sedimo vsi z Valentom okoli mize in počasi pijemo. Valenta je bilo vino že malo razgrelo. »No Valent«, rečejo oče, »prinesite nam ga še en polič«! Valent vstane, užge svečo in se napoti v klet. Kmalu se zopet vrne — brez flaše in po- stavi gorečo svečo mesto poliča gostom na mizo; polič je bil pa v kleti pozabil! Se ve, da smo se vsi — razen Valenta — sladko smejali. Bilo je pozimi od 1851. na 1852. leto. Vse luže in mlake v Celju —¦ bilo jih je v izobilju — so bile že pomrznjene in mi otroci smo se pridno po ledu drsali. Neke nedelje po maši greva z nekim sošolcem, ki si je bil omislil zelo primitivno napravljene drsaljke, da jih preizkusi na ledu ter se spustiva na premrznjene luže za celj- skim kolodvorom. Jaz si prvi navežem drsaljke na noge in se spu- stim na led. Ali, komaj sem bil 3 m od kraja, začne led pokati, v trenutku se mi udre pod nogami in se znajdem do pazduh v vodi. Nisem izgubil prisebnosti, lomil sem led z rokami do kraja in se izkobacal srečno na suho. Kaj pa sedaj početi? Bil sem ves moker. Sezujem se torej, izcedim vodo iz čevljev, ožmem dobro hlače, ka- mižolo in gate in se spet brez gat oblečem. K sreči je bila moja obleka črna ter se ni poznalo da je vlažna. Gate pa zavijem v robec, skrijem pod kamižolo in krenem domov. Na domu pri Valentu niso nič opazili, kaj se mi je bilo zgodilo. Mokre gate sem bil vrgel med • umazano perilo, pa sem se potem celi dan vrtel okrog peči, da se je obleka na meni posušila. Le Valentovka me je nekoliko krat začudeno vprašala: »Kaj pa je danes Tebi, da se celi dan peči držiš?« Ko pa je dobra žena v par dneh potem našla moje mokre gate, je mislila da sem se bil pos..., ter me je s porogljivim pogledom oslo- vila: »Kaj si pa vendar počel, da si vse gate zmočil«? Bridko sem občutil njeno grajo, ali nisem smel niti odgovoriti, še le na kraju šolskega leta sem se ji izpovedal in opral svoj obraz. Moje slučajno kopanje vsed hude zime je pa ostalo brez vseh zlih posledic. 72 Boštjan Roš Tega istega leta sem tudi prvikrat videl zbirko 18 mrtvaških glav celjskih grofov, ki se hranijo za velikim oltarjem v nemški celjski cerkvi. Te lobanje so napravile velik utis na mene ter vzbu- dile zgodovinsko struno, ki še do današnjega dne v meni brenči — zanimanje za zgodovinske dogodke. Poslednja velika in razvita lobanja grofa Urha mi je še živo pred očmi; nosi nekoliko smrto- nosnih udarcev od mečev Huniadovih vojščakov, zadobljenih v Be- lemgradu leta 1456. Kmalu potem sem dobil v roke Orožnovo kroniko »Celjskih grofov» ter se temeljito seznanil z usodo te najimenitnejše viteške obitelji naših krajev. Veliko dopadanje mi je prinesla predstava, ki sem je gledal prvikat v celjskem gledališču. Igrali so slovensko narodno igro: »Županova JVlicka« v slovenskem jeziku celjski meščani. Vloga Matička je bila v rokah mladega Jeretina, tiskarja, župana je pa igral moj učitelj Franc Kranjc — učitelj II. razreda celjske nor- malke. Baccillus »furor teutonicus« tedaj še ni bil Celjanov okužil. Od tega trenutka pa do danes sem se vedno zanimal za gledališče. Nekako početkom grudna 1851 leta sva v Tončkom Čamrom zvedela, da bodo prihodnjo nedeljo v Trbovljah nove zvonove v zvonik trboveljske cerkve obešali; celo Trbovlje se bo te nena- vadne svečanosti udeležilo; umestno bi torej bilo, da sva tudi midva navzoča. V soboto popoldne skleneva, da se po šolskem zaključku podava peš v Trbovlje. Dogovorjeno storjeno. Ob zvečer odri- neva skrivaj brez krajcarja v žepu iz Celja po železnici v smeri proti Laškemu — bližjega pota v Trbovlje čez hribe nisa znala. Kmalu je začelo snežiti. Ob petih je že nastopila trda noč. Največ nevar- nosti im skrbi sva imela pri prekoračenju Savinje na lesenih želez- niških mostovih pri Celju, v Tremerjih in v Laškem. Večkrat so naju podili železniški čuvaji s proge; bežala sva dalje poleg proge, pa se zopet na njo popela. Sneg je čedalje bolj gosto padal, noč pa je bila temna, da se še dva koraka izpred oči ničesar ni videlo. Lačna, žejna, iznemogla in vsa mokra sva prišla preko Laškega, Rim- skih toplic in Zidanega mosta naposled vendar le do Hrast- nika; 32 kilometrov sva bila odpešačila! Prešlo je bilo že polnoči. Na Cukališču v hiši moje tete Lenčke (udova Franceta Peklarja) je še luč brlela, še niso bili legli. Oglasila sva se toraj teti Lenčki. Preplašeni in začudeni so naju vsi gledali in poslušali, ko sva jim začela pripovedovati najino vratolomno potovanje. Moja dobra teta Lenčka naju je dobro pogostila, potlej naju je njen hlapec spremil do naše hiše. Bilo je že 2 čez polnoči, ko sva potrkala na Moji mladostni spomini 73 domaČa vrata. Starši so se naju ustrašili, oče so me pa skoraj tepli. Legla sva s Tončkom v eno posteljo in spala do 8. Tonček je vstal in res odšel črez Razpotje v Trbovlje, da vidi kako nove zvonove obešajo. Jaz sem se pa toliko trudnega počutil, da sem dopoldne obležal v postelji. V ponedeljek so naju oče nazaj v Celje na vlaku peljali. S Tončkom sva po tej avanturi ostala zdrava. Tri leta na celjski realki so kmalu pretekla. Zmeraj sem bil odličen dijak. Naučil sem se bil tudi prilično dobro pokvarjene celjske nemščine. Telesno sem se dobro razvijal, rad sem se s tova- riši spuščal v vsakovrstne igre, bil sem bister, zelo okreten in živ; Valentovka je rekla, da sem srborit. Ko pridem leta 1952 domov na velike vakance, mi oče na moje vprašanje, kje so mati, odgovore, da so mati malo bolani in da leže v gornji sobici. Brž poletim po stopnjicah v malo sobo pod streho, da vidim, kaj je materi. Ko odprem vrata, vidim mater, da ležijo v postelji; no bili so veselega obraza, nasmejejo se, primejo me za roke in mi pokažejo malo dete, ki je ležalo ob njihovi strani. To je bila moja najmlajša sestra Lojska. Vseh otrok nas je bilo 6, ki smo se po tem le redu rodili: Boštjan, Rozalka, Janez, Ferdinand, Marič- ka in Lojska; Janez, lep fantič rumenih las, nam je bil na griži v 4. letu starosti umrl. Sedaj sem stal na križpotju moje prihodnjosti. Isto tako menda tudi moj oče. Prosil sem starše, da me pošljejo še naprej v šolo. Doma sem se bil znebil velikega bremena; niso me več silili krave pasti — to je bil že dober znak, da bom zopet šel v šolo. Oče se sedaj posvetujejo s svojim pijateljem Muhičem, dolskim župni- kom; zaključek tega dogovara je bil: da me pošljejo v latinske šole v Ljubljano. V Ljubljani sta bila že dva moja sestrica, Janez in Jaka Juvan v šoli. Bilo je torej razumljivo, da so mene dali tudi tja na stanovanje, kjer sta bila moja sestrica. Dne 29. septembra na sv. Mihajla dan smo še doma očeta »reševali«, 30. septembra so me pa mati v Ljubljano spremljali. V Zagorju so se nam pridružili: teta Juvanka s svojima sinovoma Jenezom in Jakom. Janez je bil starejši od mene za kakih 5 let, Jaka pa za 2 leti mlajši. Ljubljana mi je imponirala. Mnogo večja in lepša od Celja se mi je zdela tudi bogatejša in mogočnejša. Zato pa se mi moje bodoče stanovanje nikakor ni dopadlo, še manj pa moje bodoče gospodinje, ki so gospodarile v tem brlogu. To so bile tri sestre, Valjavke po imenu, stare samice in tercijalke prvega reda. Najstarejša Mica je gospodinjila doma, Neža, zelo blebetava 74 Boštjan Roš in ne brez zdravega humorja, je bila branjevka in imela »štant« za Ljubljanco, tam blizu »flečkanjerskega« mostu in je prodajala kruh, žemlje, suhe klobase, sadje in drugo ropotijo; tretja je pa kupčevala z gorenjskimi proizvodi: suhimi gobami, ščetino, volov- skimi rogovi, fižolom itd. Neža je bila pismena — samouka, druge dve pa ne. Vsak dan so šle k maši, doma so molile ali pa ljudi opravljale. Valjavke so bile po vsej Ljubljani in menda tudi po vsem Gorenjskem dobro znane. Glasoviti profesor na Hrvaškem in zaslužen slovenski pisatelj, Matija Valjevec, je bil njihov sestric, pa ga niso marale, ker se jim je bil izopačil in ni postal duhoven. Te ženske so imele stanovanje na mansardi (pod streho) v študentovski ulici, takoj druga hiša na levo, čim stopi človek v to ulico. Pred tremi leti sem videl to hišo še v istem stanju, kakor je bila pred skoraj 60 letmi. To stanovanje je imelo in ima še 2 sobi s po enim malim oknom na strehi in kuhinjo. Ena soba je bila odrejena za nas študente, v drugi pa so stanovale Valjavke. V tej precej mali sobici nas je toraj stanovalo in prenočevalo 6 študentov! Hrana — jed — je bila izpod vsake kritike slaba, pičla in nečisto pri- pravljena. Menda ni pretekel dan, da nisem privlekel iz sklede ženski las, muho, ali pa še kaj drugega. Najstarejši med nami dijaki, Janez Juvan, je bil naš korporal in nas držal, kolikor je mogel, v redu. Poučeval je še 4—5 drugih malih dijakov do 7 zvečer in z istimi zavzel celo sobo. Razume se da mi pri takem stanju ni bilo mogoče naučiti se vsakdanjo lekcijo. Takim prilikam sem bil torej izpostavljen na milost in nemilost v najvažnejši dobi življena, v ka- teri je mladeniču potrebna dobra, izdatna hrana in dober čist zrak za pravilno razvijanje telesa, kakor tudi poštena prijateljska roka, da ga varuje vseh neprilik in da ga vodi na pravo pot. Ker se doma nisem dobro naučil lekcije, je tudi — seve — v šoli nisem dobro znal; moj ponos je bil potresen, začel sem se jeziti na sebe in na latinsko šolo in prišel sem do prepričanja, da za mene ni obstanka na gimnaziji, da nisem za njo ustvarjen, ona pa ne za mene. Na kraju prvega semestra sa energično odločim, da prestopim v dru- gem semestru v Realko. Ne da bi bil koga vprašal, grem k direk- torju realke, Peternelu, ter ga prosim, naj me sprejme v realko. Ta šola je bila ravno prejšnjega leta osnovana kot trorazredna nižja lealka. Imela je kot nepoznana nova ustanova, zelo malo dijakov; zato ji je vsak dobro došel, ki se ji je prijavil. Peternel me je torej brez velikega obotavljanja vpisal. Sedaj sem bil na svojem mestu. Pridno sem risal v šoli in z veseljem sem se učil lekcije raznih pred- Moji mladostni spomini 75 metov v mali sobici pod streho, katera je pripadala Valjavkam in jim služila za sušenje in obešanje perila. Na koncu šolskega leta sem dobil odlično spričevalo o izvršenem 1. razredu realke ter se radosten in zadovoljen odpeljal domov. Doma so me že s kosilom čakali. Oče so bih povabili tudi dolskega župnika Muhiča, svojega prijatelja na kosilo. »No, kako ti je v šoli izpadlo« me oče vpra- šajo. Sežem torej v žep in izročim jim svoj »cajgnis«. Oče začnejo čitati, na licu se jim izražava nekako presenečenje, podajo list žup- niku, da ga tudi on prečita. Na kraju sta ta dva moža ugotovila, da to šolsko spričevalo ni iz gimnazije, ampak iz ljubljanske real- ke! Sedaj nisem mogel več molčati, povedal sem jim vse, kako je v resnici teklo. Oče in mati so bili od početka malo nevoljni, pa so se na kraju sprijaznili z gotovim dejstvom. Samo župnik je pri- pomnil: »Škoda za fanta, da ne bo študiral, ker se tako dobro uči in ker ima tako bistro glavo! Častivreden in dober mož, ali staro- kopitnež je mislil, da le tisti študira, ki se posveti gimnazijskim, šolastičnim naukom. Vesel sem bil tem bolj, da se je ta stvar na miren način poravnala, ker sem videl v mojem skoku iz gimnazije na realko, prvi korak do zaželjenega cilja — do inženjerja! Na ljubljanski realki sem ostal tri leta: od 1. oktobra 1952 pa do 1. avgusta 1855, toraj v dobi največje reakcije v Austriji. Ta zavod še tedaj ni bil sitematično organiziran; učitelji so bili skoraj sami diletanti brez kvalifikacije, ali so bili dobri predavači in vsak je bil iskreno vnet za svoj predmet. Kar so sami znali, naučili so tudi nas fante in to je bila zadostna podloga za višjo realko. Fiziko in kemijo nam je predaval Miha Peternel dosti dobro. Peternel je bil dober človek, inteligenten in med nami dijaki pri- ljubljen. V letnem poročilu (Jahresbericht) 1854 leta je bil napisal znamenit članek o matematiku J. Vegi. Ta članek sem prečital neko- liko krat z gorečim zanimanjem ter mi je isti dal tudi povod, da sem s svojim šolskim drugom Jožefom Juvanom iz Vač obiskal rojstni kraj in rojstno hišo našega slavnega rojaka, junaka.Vege, prerano i tragično umrlega. Najbolj priljubljen profesor pa mi je bil Rajmund Pirker. Pre- daval nam je računstov in nemški jezik prav interesantno. Poleg gramtike nam je tudi malo odprl vrata v bogato literaturo. Strastno sem se bil poprijel tega predmeta, listo tako živo me je zanimal slovenski jezik; fanatičen klerikalec katehet Lesar nam ga je pre- daval. Zemljepis je bil v rokah dobričine Vojske, popolnoma one- moglega starca. Vojska je bil stalen predmet naše porednosti in 76 Boštjan Roš razposajenosti. Poleg obligatnih šolskih predmetov sem se pečal tudi z muziko; obiskoval sem muzikalno šolo starega Mašeka in njegovega sina Kamila. V tem skromnem zavodu sem se naučil malo muzikalne teorije, ali mi je petje prevzelo celo srce in — brez pogovora —¦ blago uplivalo na mojo bujno prirodo. Sedaj mi je pesem postala najmilejša zabava. Tudi naši pofesorji: Pirker, Centric in Lesar so bili ljubitelji pesmi in sami dobri pevci; podpirali so pesem povsod, kjer koli so mogli. Peli smo lepe Marijine pesmi ob nedeljah v cerkvi sv. Florjana, slovenske in nem- ške; mesto molitve »očenaš« pred začetkom predavanja v šoli: »Ustanimo, zarja vstaja«... ; pri Lesarju pa: »Veš, o Marija----; bilo nam je vse eno, samo da smo peli! Od mojih sošolcev so mi kot dobri pevci še ostaU v spominu: Franc Gerbič, Tome, Linhard, Trdina, Detelja, Franc Drenik. Šolsko leto smo pri Mašeku zaklju- čili s slovesnim koncertom. Spominjam se, da sva na eni teh sveča- nosti pela s Tomcem duet: »Reiterlied«, besede od bana Josipa Je- lačića, glazba pa od Mašeka. V poslednjem letu mojega šolanja na ljubljanski realki smo se kolegi že bili zbrali v »moški zbor« in poleg drugih, peli tudi te le kvartete: Otok bleski. Noč na nebu zvezdice prižiga, Pojo zvonovi. Rado ide Srbin u vojnike. Oj, talasi mili, ajte. Bubanj silno budi, nas u boj krvavi. Po zimi smo se na ledu drsali, po leti smo se kopali v Gradašci, ali smo pa bih žogo v jami za sv. Krištofom. Poleg vsega tega koristnega in pametnega početja sem pa tudi večkrat zabredel v neumosti in budalosti. Najmlajši med nami 6 di- jaki, ki smo v brlogu Valjavk životarili, je bil Gustelj Praprotnik, dečko osmih let, iz dobre obitelji, doma na Gorenjskem; imel je črne lase, žive črne oči in izrazite črne obrvi. Bila sva z Gusteljom v tistem kurniku izpod strehe, kamor sem se hodil učit, če v naši suk- pni sobi ni bilo prostora. Ravno kar sem bil dal nabrusiti svoj pérorez (žepni nož), bil je oster kot britva. »Vidiš Gustelj«, mu rečem, »ka- kor oster je moj nož, lahko bi se z njim človek bril«. Gustelj gleda nožek in se smeje. »Daj, da vidim, bi H ti mogel obriti tvoje obrvi«, mu rečem in počnem Gusteljnovo črno obrv sliniti. Gustelj lepo mirno drži in še se zmeraj smeje. Jaz mu obrijem res eno obrv tako gladko in spretno, kot da sem patentiran brivec. Gustelj se še vedno na smeh drži. Ko se pa v odprtem oknu pogleda in v steklu vidi svozo spačeno sliko, glasno zajoka in zbeži hitro po stopnicah k Va- Ijvakam. Še le sedaj mi je šinila vsa težina mojega neumnega po- četja pred oči. Toda bilo je prepozno. Gustlova obrv je bila obrita Moji mladostni spomini 77 ter se ni dala več nazaj prilepiti. Grevalo me je, kar sem bil storil, ali je bilo prepozno. Doli v kvartirju pa je nastal pravi dar-mar. Gustelj se je drl na ves glas, Valjavke so se pa kregale in kokoda- kale kakor stare koklje, fantje so se iz celega grla grohotali, Jane- zovo lice pa je bilo na eni strani jezno, na drugi se je pa na smeh držalo. Taka je bila situacija, ko so me poklicali na raport. Bil sem pripravljen na vse, vendar sem se zmazal boljše, kakor sem si mogel misliti. Po prvem plusku, ki se je izlil na mene iz babjih ust, so me naposled še prosili, da Gustlju obrijem tudi drugo obrv, da dobi lice zopet simetrijo, katero sem mu bil jaz pokvaril. Gustelj je sedaj sicer izgledal kakor oskubljen srakoper, ali so mu že v dveh mesecih zoper obrvi zrasle. Med nami realci in ljubljanskimi fakini in postopači je prišlo pri igri na Gradu večkrat do prepira in tudi do boja; se ve, da sem bil jaz vedno na čelu naše vojske in tudi vedno prvi, ki je v šoli odgovarjal za take prestopke. Tudi s hatehetom Lesarjem sem živel vedno na »ratnoj nozi«. Nisem se vselej mogel in hotel pokoravati njegovim kapricam. Zato me je povsod gonil, kjer je mogel in tudi očetu sporočil, da so mi zrasli rogovi. Že tretje leto sem se nahajal pri Valjavkah na stanovanju, pa še niti enkrat nisem bil v ljubljanskem gledališču. Živo sem si za- želel, da vidim zopet kako gledališko predstavo. Na »vseh vernih duš dan« je bila tudi v ljubljanskem gledališču, kakor povsod drugod objavljena predstava »Mlinarja in njegove hčeri«. Zvedel sem, da je to posebno lep komad; odločim se — imel sam 7 krajcarjev v žepu, da obiščem ta večer gledališče. Opoldne sem počasi in oprezno Valjavke seznanil z mojimi namenom. Ali moje, v diplomat- ski plašč zavito naznanilo, ni pri teh trcijalkah našlo zaželjenega od- ziva. One so smatrale gledališče naravnost kot peklensko ustanovo, kot veliko mrežo, v katero hudiči neumne in zapeljane ljudi lovijo, kakor pajki muhe. Kratkomalo mi odrečejo dovoljenje. Janez Juvan je pa poslušal in gledal ta prizor kot lesen bog. Nisem se dalje bri- gal za babje praznoverstvo, nego sem se zvečer — seveda brez ve- čerje — podal v gledališče. Užival sem prav posebno v Raupachovem — sicer že preživelem — komadu. Ko sem pa prišel ob 10-tih domov, sem našel hišna vrata zakljenjena. Šele po dolgem ropotanju so mi ženske odklenile vrata. — Ali poleg vseh težav in neprijetnosti, v katerih sem v Ljubljani živel, so mi ostala ljubljanska šolska leta vendar v milem spominu. 78 Boštjan Roš Tu mi je zasijala luč in mi razvetlila pot v široko življenje. Tu sem se živo zavedal svoje narodnosti. Predno preidem na dijaško življenje v Gradcu, hočem omeniti še neke dogodke iz Hrastnika. Menda je bilo 1851.—1852. leta, ko so moji stariši bili sezidali novo modernejšo in prostranejšo hišo za naše stanovanje. Hiša je imela dve lepi kleti v suterenu, v parterju pa vežo, kuhinjo in 4 sobe, pod streho pa sta bili dve sobi srednje velikosti. Na stranišče pa so bili pozabili; ni ga bilo v hiši. Ko je bila hiša gotova, se nismo sami v njo vselili, stariši so jo dali v »štant« nekemu Rauferju iz Znojma na Moravskem, ki je tam bankrotiral in prišel v naše kraje, da tukaj v miru živi od onega, kar mu je bilo še od bankrotstva ostalo. Käu- fer je bil zavzel razpoški premogokop in tam prvi začel delati na eksploatacijo premoga. Menda za poldrugo leto se je izselil iz naše hiše, katero smo sedaj mi sami zavzeli. Ob velikih počitnicah 1853. leta me je moja teta, materina sestra, Rudarca, povabila v goste k sebi v Zagorje. Bil sem pri njej en teden. Nekega dne pridejo k Rudarju ciganke in najstarejša prične takoj teti in »kelnerci« pro- rokovati. Ko je ciganka z ženskami na splošno zadovoljstvo svoj »hokus pokus« dovršila, jo teta napoti k meni, da tudi meni pro- rokuje srečo. Tedaj ciganka pazljivo pregleda črte na dlani moje desne roke ter mi med ostalim tudi reče, da se bom s konjem ubil. To cigansko prorokovanje me je nekako neprijetno zadelo in mi ostalo v spominu. Bil sem že zopet nekaj dni doma, ko mi oče re- čejo, da naj našega žrebca, ki je bil podkev izgubil, vodim na fu- žino, da ga kovač na novo podkuje. Radosten sedem na našega ne- osedlanega pramca ter ga v družbi našega domačega psa odjaham na fužino. Ko je bil kovač izvršil podkovanje, sem se vzpel zopet na konja in se vrnil domov. Jahal sem po časi, v trapu, v galopu, pa zopet počasi ter prišel blizu našega mUna. Nekam sem se bil za- gledal, kar napravi konj nepričakovano — ne vem zakaj — velik skok ... in me vrže raz sebe ... v tem trenutku mi stoji ciganka s svojim prorokovanjem pred očmi . . . Obležal sem nezavesten na cesti, konj pa je prišel sam domov. Neki knap me je na cesti našel in me prinesel preplašenim staršem. Težko sem se bil pobil. Na levi roki izpod lakta mi je bila kost po dolgem počila, tudi na levo uho nisem dolgo nič slišal. Cigankino prorokovanje se je bilo samo na pol izpolnilo. Nisem bil mrtev, samo sem se dosti močno pobil, ko sem padel s konja. Moji mladostni spomini 79 Na višji reallci v Gradcu Gmotno — materijalno — stanje naših staršev se je iz leta v leto popravljalo. Razen zavodenjskega mlina so bili kupili tudi že Kovačevo posestvo v Studencih, mati so bili pa podedovali po svojem umrlem očetu Martinu posestvo v Ojstrem. Gostilna je dobro tekla, ravno tako tudi mlin. — V hrastniškem rudniku se je bila eksploatacija premoga jako razvila. Izkopali in izvozili so za preko 50.000.—¦ ton premoga na leto. Črez 300 knapov je delalo po hrast- niških jamah in do 15.000.— goldinarjev je prišlo vsak mesec za delavce in za materijal na Hrastnik; skoraj ves ta denar je ostal v hrastniški dolini ter boljšal gmotno stanje Hrasničanov. Pod tako povoljnimi okolnostmi se mi ni bilo treba bati, da me starši ne bodo poslali na dalnje šolanje. Koncem septembra sva se z očetom odpeljala v Gradec in se ustavila pri »Angelu« v murskem predmestju. Gradec se mi je do- padel, zlasti mi je imponiral grad z veliko uro v zvoniku. Gračani pa niso napravili na me najboljega vtiska; izgledali so mi po hoji in vedenju neokretni, okorni, v licu pulhi in neinteligentni. Skoraj vsak drugi je bil krofast. Kaka razlika med okretnimi Ljubljančani in temi štorklastimi Gračani! Njihovega nemškega dialekta nisem mo- gel precej razumeti, mislil sem, da se pačijo, zato sem se spočetka zmoraj smejal. Z očetom sva po mestu iskala udoben kvartir ter ga naposletku našla v »Burggase« pri nekem Bužini in njegovi ženi. Bužina, rodom Čeh, in po poklicu učitelj muzike hemeroidarius ter zato ni mogel več po tujih hišah opravljat svojega posla; imel je še nekaj učencev, ki so hodili k njemu na dom na lekcije. Njegova žena pa se je ukvarjala z nami dijaki. Bilo nas je to leto 12 v »Pen- sion«-u. Plačevali smo za celi »pension« po 12 fl. na mesec. Buži- novka je nas dijake, kolikor je mogla, dobro negovala, samo njena hrana je bila pičla in zelo skromna; skoraj nikdar se nisem mogel do sitega najesti. Velik križ je žena imela z nami po zimi zvečer, ko smo prišli iz šole domov. Da bi nas umirila in ukrotila, je aran- žirala po dve »tarokpartije«. Se ve, da nas je jako brzo naučila »tarok-igro«, zato smo imeli vsi posebno dober talent. S tem je žena res dosegla svoj namen; bili smo 2—3 ure mirni, ako se nismo v igri slučajno malo skregali, zato pa smo zanemarjali našo glavno nalogo: nismo se mnogo učili naših šolskih lekcij. Pri tej priliki si ne morem kaj, pa da opomnim vse starše: da dobro pazijo, kam dajo svoje otroke v oskrbo in komu ih izroče. 80 ' Boštjan Roš Graška višja realka je bila prav dobro urejena; organizirana po modernem sistemu, je imela za vse predmete dobre profesorje. Med njimi so bili trije Slovenci: Dr. Muršec za veronauk, Dr. Razlag za slovenski jezik in prof. Gobane za prirodne nauke; profesor na- črtne geometrije je bil Čeh Chocholovšek. Zelo strog, pedanten in aroganten Rogner nam je predaval matematiko, dobričina Dr. Ost- feller nemški jezik. Dr. Ilwoff pa zgodovino in geografijo. Največji original med našimi profesorji je bil Passini za prostoročno pisanje. Mali, debeluškasti in okreten človek od svojih 55—60 let, je bil po svoji stroki bakrorezec in v isti zares pravi umetnik. Čutil se je tudi zmeraj kot tak ter se nosil prav ležerno. Imel je male sloke noge ter je radi tega hodil, kakor raca; bil je zgovoren, brbrav in šaljiv, ali mu je manjkala boljša izobrazba; z logiko, gramatiko in pravo- pisom ni stal v najboljšem prijateljstvu. Ta nedostatek ga je več- krat zapeljal v zelo smešne in neugodne položaje. Tako si je vtepel v glavo, da je potrebno tudi njegov predmet, prostoročno risanje, dvigniti na stopnjo znanstvene nauke in je radi tega na dveh polah papirja napisal: »Teorija prostoročnega risanja«. Nekega dne nam je z nabranim čelom in važnim glasom naznanil, da naj ošpičimo svinčnike, pa da pišemo njegovo teorijo. Prvi član je glasil: Člo- veško glavo je treba razdeliti na tri enake dele, od teh delov je gornji največji!!! . . . Dalje naš Passini ni mogel diktirati, za- dušil ga je naš smeh in ironični grohot. Zmotal je svojo teorijo v žep in izšel za ta dan iz šole. O njegovi teoriji pa ni bilo več ne duha ne sluha. — To klasično Passinijevo pravilo mi bo ostalo ve- komaj v spominu. Kako tudi ne bi? Postala je glavna formula av- tsrijskih Nemcev, po kateri oznanujejo vsak dan celemu svetu, da uživajo vsi narodi v Austriji enake pravice, samo, da so pravice za Nemce prilčno večje od pravic ostalih narodov. Gotovo so si Nemci to klasično teorijo od Passinija »izposodlH«! Naša profesorja Muršec in Razlag, splošno spoštovana, vse- stransko izobražena in plemenita moža, sta igrala v razvoju štajer- skih Slovencev znatno vlogo. Pripadala sta kolu Ilircev ter živo s pi- smom in besedo podpirala in širila idealno idejo Ljudevita Gaja in Stanka Vraza. Ta ideja je bila, kakor je vsakem inteligentnemu Ju- goslovenu znano: Povsod buditi zavest in utrjevati resnico, da so Slo- venci, Hrvati in Srbi po krvi in jeziku eden narod in da se le v go- voru dialektno malo razlikujejo. Gaj je predložil za vzajemni jezik Ilirov po vsej pravici hrvaško-srbsko štokavščino, ker je ta med vsemi jugoslovenskimi dijalekti najlepša, najbogatejša in od tujih Moji mladostni spomini 81 primes najčistejša. Potrebno je toraj bilo, da se mi slovenski in hr- vaški kajkavci in čakavci kolikor mogoče približujemo v pismu in govoru štokavščini. Gaj je vzel za kolektivni naslov celega jugoslo- venskega kompleksa ime prvonaseljencev teh krajev: Ilircev zato, da se izogne vsaki zavisti, ki bi se mogla pojaviti med Hrvati in Srbi, ker so prvi in drugi ponosni na svojo slavno preteklost pod svojim imenom. Da je Gajeva zamisel ponikla •— izklila — iz zdrave korenine, nam svedoči današnje živo politično gibanje Jugoslove- nov. Stari Gajev program je postal zopet poprišče, samo je ime Ilir- cev spremenjeno v Jugoslovene. Dr. Razlag je toraj naše dijake tudi malo seznanil z hrvaščino in srbščino; živo me je zgnimal in privlačil hrvaško-srbski jezik. Vedno mi je bila pred očmi verjetnost, da bom imel kot tehnik opraviti na jugu med Hrvati in Srbi, da mi bo toraj hrvatsko-srbski jezik potreben. Na koncu šolskega leta sem deklamiral pred svečano šolsko komisijo krasen Preradovićev spev: »Putnik«. Na graški realki se je negovala tudi petje kot svoboden pred- met. Se ve, da sem se precej pri Raabu, učitelju petja, vpisal in postal eden od najboljših pevcev. Čez leto dni se preselim od Bužinatovih v drugo stanovanje v Mursko predmestje k nekemu kretenastemu krojaču. Štirje dijaki —¦ vsi Slovenci — jurist Jug, tehnik Pevec, pedagog Jože Juvan in jaz realec, imeli smo eno veliko sobo. Tu smo bili popolnoma prosti in plačevali smo samo stanovanje; jest pa smo hodili, kamor je kdo rnogel. Da s svojimi 12 goldinarji nisem mogel daleč skakati, je ume- vno. Za kosilo sem navadno pojedel pri »Biersîromm-u« v tretjem »žaklju« porcijo golaža za 7 krajcarjev. Za vse drugo pa, kakor je bog dal. V našem stanovanju smo po končanem predavanju v šoli pridno peli, tobak kadiU, se norčevaU in — malo učili. V dijaških kro- gih sem bil že znan kot dober pevec, zato pa me nekdo naprosi, da zvečer ob VzlO sodelujem kot basist v kvartetu pri podoknici — Ständchen —, katero je ta prijatelj pripravljal neki lepotici. Prav rad se odzovem znancu in malo pred 10 uro zapojemo v ubranem solokvartetu 3 lepe pesmi pod oknom. Ura je 10 odbila, ko smo končali podoknico, ali v tem opazim, da sem ključ od hišnih vrat bil doma pozabil; v hišo nisem mogel priti, bila je zaklenjena, a hišnega varuha ni imela. Kaj mi je storiti? Bila je lepa topla julijska noč. Da ne bi tako potrebnega denarja po hotelih trosil, se odločim, da prenočim na kaki klopi na gradu. Valjal sem se celo noč po gradskih plopeh in nisem skoraj nič spal ter se napotim zjutraj za- Etnolog 6 82 Boštjan Roš Span, premrzel in utrujen v moj stanovanje. Še le v stanovanju opa- zim, da sem po noči na gradu izgubil svoj portmone in v njem 6—7 goldinarjev. Vse iskanje po klopeh na gradu ja ostalo zaman, ostal sem brez krajcarja v početku meseca! Pisal sem precej očetu kaj se mi je zgodilo in jih prosil, naj mi pošljejo nekaj denarja. Bilo je prvikrat, da sem stariše prosil preko pičle mesečne dota- cije za denar. Namesto naknade za izgubljene novce mi oče odgo- vore osorno, da mi ne verujejo da sem denar zgubil, ampak da sem ga lahkomiselno zapravil, ... da že poznajo te študentovske laži itd. To očetovo nezaupanje me je bridko zadelo. Nikdar se nisem staršem zlagal, vedno sem bil iskren. Globoko v srcu se mi je raz- tožilo in razjokal sem se na ves glas. V kakih 10 dneh so mi z doma poslali nekaj denarja. V teh 10 dneh sem pa stradal, kakor še nik- dar.. En celi dan nisem ničesar okusil, lačen sem legel, še bolj lačen pa drugo jutro vstal. Izposodil sem si od nekoga 5 krajcarjev in si kupil za to hlebček črnega kruha, katerega sem na mestu pojedel. Ta svež in težak hleb mi je pa obležal v želodcu, kakor ilovnata kepa. Neznosno me je začel boleti želodec, nisem bil v stanju držiati se dalje na nogah, moral sam se vleči v posteljo in zanemariti šolo. To revno dijaško življenje je trajalo menda 2 leti, ko se mi je nebo naenkrat zjasnilo. Privatniku Karlu Hertlu je bil potreben za njegovega sina Karla domači učitelj za predmete realke ter se je bil v tej zadevi obrnil na profesorje realke. Profesorji so na pred- log Dr. Muršeca mene priporočili Hertlu in on me je tudi precej akceptiral. Tako sem prišel, siromašni kmetski dečko, naenkrat v ime- nitno gospodsko hiio. Usoda Hertlove obitelji je interesantna, zato naj na tem mestu spregovorim o njej nekoliko besed. Kari Hertl je bil rojen Saksonec (rodil se je okrog 1808 leta); na nemških univerzah v Lipskem, Bonu itd. je dobil temeljito izo- brazbo. Govoril in pisal je poleg materinščine, nemškega, ravno tako dobro francosko, angleško in italijansko. Tudi je poznal španski in švedski jezik. Muziko je ljubil in razumel zelo dobro, igral je iz- vrstno klavir. Hertl se je bil posvetil filozofskim in teološkim nau- kam in položil tudi že vse izpite iz protestantske teologije, ali vendar ni postal pastor. Kot tovariš in mentor nekega kneza pride Hertl v Dunajsko novo mesto. Tu se seznani z gospodično bogate hiše Bräunlicha, fabrikanta, se z njo oženi, dobi precejšnjo doto ter se naseli v Gradcu na »Graben«-u, kjer si je sezidal lepo veliko vilo v sredi lepega parka. Poleg tega je tudi kupil v Andrici njive in trav- nike, nabavil lepo živino, zlasti krave in počel gospodariti kot eko- Moji mladostni spomini g3 nom in mleliar. Razumljivo je, da učenjaltu in filozofu Hertlu kmečko gospodarstvo ni šlo najbolje izpod rok. Doma je živela Hertlova obitelj gosposko, ali nikakor razkošno. Hertlovi so imeli dva sina od 12 in 14 let in dve hčeri od 4 in 8 let starosti; v hiši so še bili stara frajla Marija kot gospodinja, guvernanta, kuharica z deklo, strežaj in kočijaž. Temu osobju sem se sedaj pridružil tudi jaz. Muziko je hodil otroke podučevat pose- ben učitelj. Fanta je podučeval sam oče v fracoskem jeziku; teh lek- cij sem se tudi jaz udeležil. Spominjam se, da smo čitali VoUerjovo »Življenje Karla XII«. Starejši sin Karl je bil radi slabega uspeha koncem prvega se- mestra iz šole izključen. Moja naloga je toraj bila, da dečka uspo- sobim iz vseh predmetov tako, da bo mogel krajem julija položiti izpit iz vseh predmetov IV. razreda realke za celo leto. V resnici težka naloga če se pomisli, da sem bil sam v šoli zavzet vsak dan od 8—12 predpoldne in od 2—4 popoldne. Predaval sem toraj Karlu vsak dan od 5—7 zjutraj in od 5—7 zvečer; še le po 9 zvečer sem se lahko učil svojih lekcij! — Posrečilo se mi je Karla tako dobro pripraviti, da je koncem julija dobro položil izpite iz vseh predmetov in prešel kot reden dijak v V. razred. Pri Hertlovih sem ostal 2 leti. To je bila pač najlepša doba ce- lega mojega dijaškega življenja. Le enkrat sem bil nevarno zbolel na vnetju trebušne mrene. Moja sestra Rozaljka se je takrat učila kuhati pri »Eisenhammer-ju«. Prišla je k meni, ostala pri meni celi teden in me noč in dan negovala v resnici kot usmiljena sestra. V treh tednih sem zopet ozdravel in zopet s fantoma pridno kore- petiral, pa se tudi svoje predmete učil. Poleg vseh teh šolskih opravil sem pa le še utegnil, se malo pozabavati. Obiskoval sem včasih kon- certe in gledališča, učil sem se plesati; pridno sem se vežbal v gim- nastiki in v petju. Vsako nedeljo dopoldne po maši smo se zbirali pevci v stanovanju kolege v »Sporgasse« nas 8—16 in tu lepe kvar- tete peli. Včasih sta prišla na naš sestanek tudi tedanja gimnazista Škarja in pl. Reichenberg, oba dobra basista, pozneje slavna pevca na dvorski dunajski operi. Graški Slovenci, kakor tudi slovenski dijaki nismo bili v tej dobi organizirani. Nobeno društvo nas ni zedinjevalo, hodili smo zgubljeni po ulicah ponemčenega Gradca. Vendar sem se povsod živo zavedal svoje narodnosti in nikdar nisem zatajil svojega mate- rinskega jezika. 6* 84 Boštjan Roš V takem ugodnem stanju me doide spomlad 1859 leta in z njo vojska z Italijani in Francozi. Navdušenje za domovino, ki je bila v nevarnosti, je obvladalo tudi nas dijake. Precej vstopi nekoliko mojih kolegov dobrovoljno v vojne redove. Austrijanci so bili že dve velike bitke ¦—¦ pri Magenti in pri Solferinu — izgubili. V teh bitkah je bilo padlo posebno mnogo oficirjev. V 12 dneh smo že videli iste naše sošolce, kako moško korakajo kot novopečeni ofi- cirji po graških ulicah. Ti mladeniči so bili za nas zelo nevarne in primamljive prikazni. »Kaj, ko bi tudi jaz kot dobrovoljce vstopil v vojake?, saj bom v 14 dneh oficir, toraj sam svoj in tudi velik go- spod« mi je počelo rogoviliti po glavi. Hitro pišem očetu in jih pro- sim za dovoljenje. Svojo prošnjo sem zavil v tako prepičevalne fraze, da sem očetu res izmamil dovoljenje. »Če boš v 14 dneh oficir, je res bolje, da greš sam k soldatom, kakor pa da te na redni »štelengi« potrdijo za prostega vojaka« so mi oče pisali. Tedaj grem k zdrav- niku da me pregleda, če sem sposoben za vojaški stan. Doktor me natanko pregleda in mi napiše uverenje, da sem popolnoma zdrav in sposoben za vojaško službo. Vesel se vrnem domu in vržem šolske knjige v kot, jutri pa, da se javim vojni oblasti. Ali, ne lezi vraže, drugo jutro čitamo na plakatih po vseh oglih, da je na bojišču pre- mirje že sklenjeno in da se dobrovoljci več ne sprejemajo! Vse sanje o vojni slavi, so mi toraj splavale po vodi; ni me več mikalo, da »jadram za njimi«; poiskal sem zopet šolske knjige in nadaljeval čitati tam, ker sam pre dvema dnevoma nehal. Na koncu šolskega leta 1860, ko sem bil že na tehniki, sem izstopil iz službe pri Hert- lovih in zavzel takoj sličen položaj v obitelji premožnega in splošno spoštovanega meščana in peka Strohschneiderja. Strohschneider je bil pravi tip starega poštenega graškega meščana. Bil je vdovec in imel 6 sinov. Štirje mlajši so bili pod mojim nadzorom; z njimi sem korepetiral vsak dan od 5—7 zvečer. V veliki prodajalnici sta stali dve veliki mizi, pri eni so kosili in večerjali gospodarjevi pekarji •— njih 8, za drugo mizo smo pa mi domači jedli. Pred in po vsakem kosilu in večerji je molil Strohschneider glasno očenaš in mi za njim. V tej famlji sem ostal zopet dve leti. Leta 1861 je praznovala graška tehnika kvojo 50-letnico. Naši profesorji sfe niso mogli sporazumeti s programom za to slavnost, zato je ostalo praznovanje čisto v naših dijaških rokah.. Narodnostno vprašanje je tedaj izbilo prvikrat uradno na površino. Autsrijski na- rodi so se tedaj začeli silno zavedati svoje narodnosti. Vsi mladi ljudje, pa tudi starejši, zlasti pa študenti, so ostentativno nosili na- Moji mladostni spomini 85 rodno obleko: Čehi »čamaro«, Poljaki visoke škornje, široke hlače in konfederatko, Madjari kalpak z dolgim peresom, opleteno suknjo, škornje z osrogami in »fogoš« (sikirico nasajeno nâ palici), Srbi, Hrvati in tudi Slovenci »surko«, Nemci dijaki pa »flavs«. Nemški študenti so se takrat tudi počeli družiti v dijaška društva, zveze in korporacije itd. ter so začeli nositi društvene znake. Vsak dijak se je toraj že po obleki poznal, kateri narodnosti pripada. V programu naše proslave je bila glavna točka: Komerz v »Schreinerjevi Bier- halle« nasproti graškemu kolodvoru. To prostorno dvorano je bilo treba okrasiti z raznimi amblemi in zastavami. Pa kake barve se naj upotrebijo? Tehniki smo v »Joaneumu« imeli veliko zborovanje, da rešimo to stvar. Živa debata se je bila vnela med Nemci na eni strani in med nami združenimi Nenemci na drugi strani. Moram priznati, da so nas Slovene svojski podprli Madjari, katerih je bilo precej na graški tehniki. Mi smo bili v večini, prodrl je toraj naš predlog, da se Schreinerjeva dvorana okiti poleg cesarskih zastav podjednako z nemškimi in slovenskimi trobojkami, odgovarjajoč faktumu, da prebivajo v štajerski deželi Nemci in Slovenci. Zvečer je vihrala na pročelju dvorane velika štajerska zeleno-bela zastava, na njeni de- snici nemška, —¦ na levici pa slovenska trobojka. Tisti večer sem pa jaz — Slovenec —¦ imel čast govoriti slavnosten govor v imenu teh- nikov in v navzočnosti najimenitnejšega sveta svega Gradca. Dru- gega dne so prinesle vse graške novine notice in opisale te naše slavnosti, se ve, da je v njih tudi moje ime briljiralo. Mojega očeta so ta poročila, katera so mu Hrastničani v raznih novinah prinesli, posebno razveselila. Tudi iz graških šol sem hodil na velike vakance domov, toda na Hrastniku nisem nikdar vžival pravega veselja, ker nisem tu našel zabave, katera bi bila odgovarjala mojemu okusu. Hodil sem po Bobnu in Brnici ribe lovit; dijaški tovarišev pa ni bilo nikjer v bli- žini. Ob vsakih vakancah sem šel v Laško v goste h gostoljubni Va- lentiničevi obitelji na nekoliko — pa tudi na 14 dni. Oče Valentinič je bil blag, dober in prijazen mož, obdarjen s 4 fanti in eno hčerko. Bil je dolgo let laški župan in povsod zelo vpliven. V narodnostnem oziru se je držal nevtralno. Njegov nastarejši sin Jožef je bil moj najboljši prijatelj in sošolec. V Laškem sem našel nekoliko rodo- ljubnih rodbin kot: Orožen, Flis, Horjak, Šnideršič, Slave i dr.; pra- vega nasprotnika Slovencev ni bilo v Laškem. Tukaj se nas je tudi zbralo precejšnje število slovenskih dijakov. Menda vsako leto smo priredili v Laškem slovensko predstavo 18. avgusta v slavo cesarje- 86 Boštjan Roš vega rojstnega dne. Pokroviteljstvo nad nami diletanti je bilo spo- četka v rokah Drobiča, kuratorja v penziji. Naš mecen je pa bila obitelj dvorskega svetnika Becka, očeta bivšega ministrskega pred- sednika; ker se je on sam se le malo časa zadrževal v Laškem, je pre- pustil to vlogo svoji plemeniti soprogi. Ona je nas slovenske dijake večkrat pozvala na belo kavo in na razgovor. V njenem salonu smo peli, deklamirali in se veselili. Njenega sinčka, bodočega minister- skega predsednika, sem večkrat držal na kolenih ter z njim norel. V družbi te fine dame smo tudi večkrat delali izlete v okolico Laškega trga. Iz tega kola so mi še v živem spominu: Valenčak, tedaj profesor u Varaždinu, Puckmeister, dijak »Forstakademie-je« v Mariabraun-u, znani slovenski pisec pod imenom Janko Vijanski, Anton Kos, ju- rist v Zagrebu. Leta 1861, koncem julija pišem očetu iz Gradca, da pridem 1 avgusta z vlakom opoldne domu na velike počitnice. Oče oznanijo to veselo novico tudi mojemu prijatelju Bauernheimu, strojevodji hrastniške rudniške železnice, kateri se je pri nas hranil. Moja se- stra Marička mi gre ob 1/212 nasproti, oče ji še rečejo, naj nas dvoje Bauernheim na svojem vlaku domov pripelje. Oče in mati naju doma čakajo in gledajo redovedno skozi okno. Ali mesto vlaka se tedaj začuje strašna novica po vsej dolini, da je vlak na velikem mostu pri apnencah skočil iz tira in padel čez most v globočino! Prestra- šeni starši in sestre poletijo k mostu, ali nasproti pa jim pride moja sestra Marička živa in zdrava in jim pove, da se nisem iz Gradca pri- peljal in da se brez mene ni hotela sama z Bauernheimom voziti. Bauerheim, koji je s svojim vlakom na mene čakal ter se malo za- mudil, je malo brže pognal svojo mašino in v resnici ž mašino in s 3 vozovi padel z mosta v globočino. Pri tej nesreči je ostal na mestu mrtev kurjač Kordon, Baiiernheim se je pa z mašino vred ne- kolikokrati prekobecnil in nazadnje izpod nje zlezel, hudo opečen in težko ranjen. Siromak je ležal tri mesece v velikih bolečinah, pa je vendar zopet popolnoma ozdravel. Kaj je pa mene zadržalo, da tega dne nisem krenil iz Gradca? Dne 31. julija smo dunajski in graški kolegi pri »Reiningshausu« priredili sestanek ter se tam pri pivu, govorih in pesmi veselili do dveh čez polnoči. Se ve, da sem bil zaspal in vlak zamudil, ki je v smeri Maribora že 51/2 zjutraj od- potoval. Ta dijaška veselica je pa najbrž rešila meni in moji sestri Marički življenje. Na Hrastniku so se pa tedaj godile velike spremembe. Hrast- niški premogokop se je čedalje bolj razvijal in čedalje več debelega Moji mladostni spommi 87 premoga razprodajal na vse strani. Razume se, da so se tudi velike množine drobnih premogovih odpadkov kopičile. Še iz Luznarjeve dobe je ležalo dosti takih »Haid« po Žuganju. Ta premogov drobiž ni bil za dalnji transport. Moralo se je toraj misliti na to, da ga doma v Hrastniku ali pa v njegovi neposredni bližini uporabijo za kurjavo in da ga tako spremenijo v denar. Ta zamisel je toraj prebudila v Hrastniku, kakor pozneje tudi v Trbovljah, v Zagorju in okolici lo- kalno industrijo. Že pred nekoliko leti je bil kupil hrastniški »Gwerk« Peklarjevo posestvo. Od tega posestva je pa prodal inžinjerju Hei- derju vsa Peklarjeva poslopja z okolico, Peklarjevo Spašnico pa vi- tezu Gosteth-u. Heider je prenaredil staro Peklarjevo hišo v vilo in postavil v bižini hrastniškega kolodvora, nad Drnovškovim mlinom glažuto. Gosteth je pa za potokom v Spašnici sezidal veliko tovarno za kemične proizvode. Poleg tovarne so postavili tudi lepo vilo, hiše za delavska stanovanja in poslopja za ostale potrebščine. Ako pri- pomnim, da je ta kemična tovarna porabila in še uporablja vsako leto okrog 300.000 centov premogovega drobiža, je njena važnost za hrastniški premogokop očividna. Tudi apnenice pri krivem mo- stu — podjetnika sta bila Janez Peklar in Martin Spiller — so začele žgati apno na veliko, ter so porabile znatno količino premogovnega drobiža. Ne samo vsakodnevni odpadki, ampak tudi vse stare gomile premogovnega drobiža so ti domači industrijalci za nekoliko let požgali. Mnogo domačih in tujih ljudi je dobilo dela in našlo za- služek pri teh novih industrijskih ustanovah ter je zopet dosti de- narja ostalo v hrastniški dolini. Z industrijo je prišlo mnogo inte- ligence v hrastniško dolino. Hrastniški rudnik je bil tudi že kupil posestvo našega soseda Kržanca in postavil na Kržančevem v našem sosedstvu lepo veliko restavracijo za gospodo in za knape in ma- gacin za življenske potrebščine. Ta restavracija je bila središče dru- štvenega življenja hrastniške gospode. Osnovali so precej dobro god- beno knapovsko kapelo in keglišče. Schreier je bil zelo dober re- stavrater in njegova restavracija je slovela do Celja, Ljubljane in do Zagreba kot najbolja. Ob nedeljah in praznikih je bil v restavra- ciji velik rendez-vous hrastniške in tuje gospode. Tu se je po dnevu streljalo, kegljalo, popevalo, pilo in daman hofiralo. Zvečer pa se je vse prelevilo v razigran ples in vesele napitnice v družbi šampanjca. Wehrhan je igral vlogo Jupitra v tem veselem olimpu. Nikdar ni no- ben Solvenec zašel v to popolnoma tevtonsko družbo. Nisem imel niti volje, niti denarja, da se mešam med te ljudi. Gledali so me, kakor neko tujo prikazen, kadar sem korakal mimo njih. Edino obi- 88 Boštjan Roš telj hrastniškega lekarnarja Puschhauserja, me je vsak čas rada in iskreno sprejela in tudi prijateljski pogostila, ako ravno je živo- tarila v dolgovih. Skoraj vsak dan sem bil pri Puschhauserjevih in tam čital »Morgenpost« in z brbravo, dobro gospo kramljal. Leta 1865. je zadela hrastniški rudnik huda katastrofa in po- drla do temelja Wehrhanovo gospodarstvo. Po vseh oknih (Stollen) in horizontih, na vseh mestih, kjer so kopali premog, je začelo go- reti. Eksploatacija premoga je bila popolnoma ustavljena, razume se, da tudi vsaka liferacija. Hrastniški industrijski zavodi so morali nabavljati premog za svoje potrebe iz Trbovelj in iz Zagorja. Vse- mogočni, silni ravnatelj hrastniških jam je pretrpel totalen fiasko; šel je po tridesetletnem gospodovanju na Hrastniku v penzijo. Pravi vzrok te nesreče je bila napačna metoda, po kateri so Wehrhan in njegovi uradniki kopali premog; namesto da so počeli od vrha pa na niže, so kopali narobe v nasprotni smeri od spodaj na vrh. Na Wehrhanovo mesto je bil postavljen za upravitelja hrastni- škega rudnika asistent Kalivoda, mlad in intehgenten akademik. Njemu je bil dodeljen zelo sposoben in praktičen pomagač Terpotec. Temu človeku, rojenemu koroškemu Slovencu, je bilo sojeno, da v trboveljskih rudnikih igra veliko vlogo. V velikih vakancah 1861 leta se je bila gosposka v Celju izne- nada spomnila mene, da še nisem odslužil vojaške dolžnosti ter me pozvala nemudoma v Celje na naknadno »Stellungo«. Ta poziv me je zelo neprijetno zadel sedaj, ko sem že vse drugače mislil o »sol- daškem stanu« kakor pa pred 2 leti. Imam se zahvaliti Dr. Kočevarju in profesorju Valenčaku v Celju, katera sta se zavzela za mene, da me niso potrdili. Na vratih hiše, kjer so nas preiskovali, me je pa čakal Horjak iz Laškega s svojimi vozom. Hitro me je posadil nanj in me odpeljal v Laško, da se mi ne bi v Celju kaj neprijetnega zgo- dilo. Iz Celja sem pa še hitro brzojavil starišem, ki so bili v velikem strahu, da sem radi »tesnogrudnosti« za večne čase nesposoben za vojsko. Meseca julija 1862. leta sem bil dovršil 3. — predzadnje leto — na graški tehniki. V Gradcu sem imel povsod dobra poznanstva in tudi dobro pozicijo pri Strohschneiderju, vendar me je mikalo, pre- živeti vsaj eno dijaško leto na Dunaju. Zato se obrnem starišem in jih prosim, naj mi dajo toliko podpore, da bom v stanju eno leto na Dunaju živeti. V poslednjih štirih letih nisem starišev nič stal. Imel sem pri Hertlu, kakor tudi pri Strohschneiderju celo hrano, stanovanje in še po 14 gold. na mesec. Iz te dotacije sem si nabavljal obleke. Po Moji mladostni spomini 89 malem obotavljanju mi mati — ker je ona bila kasir — obljubi 30 gold. na mesec. Moj projekt je bil toraj odobren. Krajem meseca septembra sem odpotoval z železnico v III. razredu (ker IV. ni bilo) na Dunaj. V Gradcu se mi pridruži moj pristni prijatelj pl. Artur Schmidt, kateri je že predhodno leto bival na Dunaju. Na Dunaju sva prenočila v starem Schidtovem stanovanju; drugega dne sem se pa vselil v mali kabinet pri tapetniku Wiesingerju v »Freihaus-u. Komu ni znana vehkanska dvonadstropna hiša tega imena na »Nasch- marktu« na Dunaju?! Ko je bil leta 1683 branitelj Dunaja grof Sta- rhemberg v družbi Poljakov, s kraljem Sobieskim na čelu pred Du- najem Turke potolkel, mu je cesar v znak svoje zahvalnosti podaril to veliko hišo ter mu zagotovil, da ne bo treba od nje davka plače- vati, dokler bo ostala v prvobitnem stanju. Odtod ji ime »svobodna hiša«, Freihaus. Ostala je tudi do dandanes v isti obliki, kakor je bila pred 230 leti, samo da ji ne treba davka plačevati. V njej stanuje 3000 ljudi; ima nekih 16 dvorišč, menda ni rokodelstva, da ne bi bilo v tej hiši nastanjeno. Na Dunaju sem se hitro orijentira! in kmalu udomačil. Stolp cerkve Sv. Štefana je za vsakega Dunajčana kažipot. V mojem raz- redu v šoli nas je bilo okrog 100 dijakov, jaz med njimi edini Slo- venec; mnogo je pa bilo Madjarov in Poljakov, tudi nekaj Čehov. Med profesorji se mi je najbolj dopadel Rebhan, ki nam je predaval stavbeno mehaniko — Baumechanik —. Ta predmet, ki je velike važ- nosti za inžinjerje me je posebno zanimal. Rebhan, bivši dijak du- najske tehnike je bil ostroumen in zelo darovit človek. Njegova teo- rija o izdržljivosti lesa je postala epohalna. Pridno sem obiskoval predavanja v šoli in marljivo sem risal. Družil sem se s prijateljem Schmidtom in s kolegi, ki so mi bili že iz Ljubljane in iz Gradca znani. Skoraj vsak večer smo se zbrali v kavarni »zur Elisabethrücke« kolegi in tam prečitali dunajske časopise, vsako sredo sva po s Shmi- dtom šla v Kafé »Grünsteidl«, da tam prečitava patra Sebastjana Bru- nerja ultramontani list »Kirchenzeitung«, da zadovoljiva načelu: »Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona«. V četrtek in v ne- deljo sem šel v neko malo kavarno v »Singerstrasse«, kjer so se zbi- rali Slovenci, da čitam »Novice«, tedaj edini slovenski časopis. Neko- likokrat sem obiskal tudi restavracijo nasproti Pavlovi cerkvi, kjer so bile v malem salonu umetne orgije, katere so svirale razne slo- venske melodije, med drugimi tudi Jenkov »Naprej«. Največjo radost sem užival, kadar mi je bilo mogoče gledati v dvorskem gledališču »Burgtheater« kak klasičen komad, ali pa po- 90 Boštjan Roš slušati v dvorni operi kako resno opero. Odtrgal sem si — v pravem smislu besede — od ust vsakdanji kruh, samo da sem videl in čul kak lep komad v gledališču. Gledal sem glavne komade Shakespearove, Goethejeve in Schillerjeve, tudi Grillparcerjevega »Otokarja« in »Nar- cisa« ne vem že od koga. Dalje opere: Roberta hudiča, Hugenote, Freischütza, Fausta itd. Tedanji veliki umetniki in pevci so mi še se- daj v milem spominu. Iz dvorskega gledališča: Löwe, la Roche, Josef Wagner, Lewinski, Gabillon, Sonnenthal, Baumiester in gospe Rettich, Wolter in Gabillon Gosmann. Iz opere slavni pevci: Ander, Drachsler, Bek, Dr. Schmidt, Rokitansky in ženske Dunstmann, Ehn. Tudi lo- kalne pevke: genialno Galmeierco v Karlovem gledaHšču in lepo Gei- stinger v -videnskem gledališču sem videl v njihovih glavnih vlogah. Te dve ženski ste bili tedaj ljubljenki Dunajčanov in Ofenbach-ove operete so bile na dnevnem redu. Meseca maja 1863. smo postavili in odkrili pred tehniko spo- menik slavnemu inžinjerju Ressel-u, rojenemu Čehu, iznajditelju la- dijskega vijaka (Schiffsschraube). Danes je vsakem človeku znano, kako velike važnosti je ta Ressel-ova iznajba postala posebno za vojne ladje celega sveta. Siromak Ressel je pa dolga leta životaril kot obskuren inženjer v državni službi na Kranjskem. Ravno tega meseca maja je tudi bilo, ko sva z mojim kolegom Würzingerjem sedela v njegovem prostornem stanovanju in se resno pripravljala za izpit iz Rebhanove gradbene mehanike; predmet je bil težek in zelo zapleten, skoraj sama višja matematika. Kar se odpro vrata in v sobo stopi najin graški znanec in Würzingerjev dober prijatelj Ulepič. «Hvala Bogu, da sem Vaju vendar našel«, naju oslovi Ulepič, »položil sem v Gradcu doktorat prava in prišel sem na Dunaj da obiščem svojega starega strica, ki mi je dal polno pest bankovcev, sedaj pa ne vem, kaj bi z denarjem počel. Zato sem prišel k Vama, da skupaj z Vama nekaj tega denarja potrošim. Pustita sedaj knjige in pojdita z mano, da se malo razveselimo«. Nisva takoj pristala na to Ulepičevo primamljivo ponudbo, žal nam je bilo, da prenehava z na- jino mehaniko, pa sva se slednjič odločila, da položiva en dan na žrtvenik zabave. Ob 10. dopoldne smo odšli vsi trije v Rotenthurm- strasse v Scheiderjevo »Weinrestauration«. Pojedli smo vsak po en par »Frankfurterjev« in začeli zraven austrijsko vino piti. Od austri- janca smo prešli na Štajerca — »Ljutomerčana«. Ta nas je bil že pri- lično razgrel, — začeli smo že peti. Ob 1 popoldne pa začnemo oger- sko tokajsko vino piti. Ta žlahtna kapljica nas je popolnoma opila in omamila. Rogovilili smo celo popoldne po mestu. Ne vem, kaj Moji mladostni spomini 9] smo vse počeli, bil sem pijan, kakor še nikdar v življenju. V glavi je nastopilo totalno pomračenje zdrave pameti. Ko se drugega dne okrog 11. dopoldne zdramim, vidim, da ležim v svoji postelji. Še ves vrtoglav se oblečem in odidem v sta- novanje Wiesingerjevih. Tu me je sprejel splošen smeh. Povedali so mi, da me je sinoč ob 10. fijaker iz Lerchenfelda domu pripeljal, ter me izročil v njihove roke; se ve, da so storili svojo samaritansko dolžnost, me slekli in položili v posteljo. Bil sem duševno jako de- primiran. Grem k Würzingerju in ga najdem v istem polobupnem stanju. Spopadel naju je bil pravi pravcati »Katzenjemmer«. Šla sva v »Prater« in ostala tam do večera, d bi v čistem zraku malo okre- pila in potolažila razdražene živce. Toda interesantno je in morebiti, mi je baš zato ostala ta epizoda v spomini — ker sem tri dni po tem pijančevanju izgubil spomin. Nisem nič več videl in znal, kar sva se bila z Würzingerjem do sedaj naučila iz mehanike; pozabil sem bil vse formule. Resno sem se bil prestrašil. Četrti dan sem pa postal zopet normalen; šinilo mi je skozi možgane, kot da bi mi bil kdo z enim zavrtkom elektriko v glavi vžgal in vse sem zopet znal, kar sem se bil do tedaj naučiL Pri Rebhanu sem pa z odliko položil izpit iz gradbene mehanike. Med slovenskimi dijaki sem imel malo znancev, zato sem tudi redko v njihove družbo zahajal. Nekega večera je bil večji sestanek slovenskih dijakov v neki gostilnici; tudi jaz sem se tu znašel. Ne- kateri slovanski državni poslanci, med njimi tudi naš Lovro Toman, so bili naši gostje. Pilo, pelo in govorilo se je, šala je zamenjevala resne pogovore. Kar vstane neki koroški Slovenec, mali človek z ve- likimi očali na nosu in počne Dr. Tomana približno takole apostro- firati: Ko smo se bili pred 4 leti dijaki tukajle sestali, nas je bil tudi g. Dr. Lovro Toman s svojo navzočnostjo počastil. Kakor nocoj, tako smo se tudi takrat navduševaH za naš narod. Gospod Toman je kra- sno govoril ter med drugim povdarjal, da si mi moramo v interesu naroda le Slovenke za žene izbirati. Navdušeno smo pristali, ter mu dali svečano obljubo, da bomo tako ravnali. Vzamem si prostost po- staviti sedaj g. Dr. Tomanu vprašanje, kaj ga je nagnalo, da se iz- neveri svojim idealom, da prelomi svečano obljubo, ker se je pred 6 meseci oženil s trdo Nemko?!« — Mrtva tišina je nastala; vse je gledalo v Tomana, ki je postal rudeč kot kuhan rak. Malo razdražen se vzdigne in začne govoriti: »Vse je res, kar je gospod predgovor- nik rekel, ali, gospodje, imejte na umu resnico, da so zakoni prirode silnejši in močnejši od človeških namenov in obljub. Ljubezen ne 92 Boštjan Roš pozna narodnosti, ona je jača od narodnih spon; tudi jaz sem ji podlegel in moram temu prirodnemu zakonu biti pokoren. Bodite prepričani, gospodje, da mi bo sveta dolžnost, da svojo ženo pre- levim — če že ne v Slovenko — gotovo pa v iskreno prijateljico našega naroda«. S tem je bila ta interesantna epizoda končana. Slovenskim dijakom se je v splošnem na Dunaju slabo godilo; bili so večji del pravi siromaki. Neki so nezaslišano mnogo stradali. Eden iz te desperatne garde je bil Lovre Leskovec, zelo nadarjen mladenič, Notranjec, kmečki sin. Bil je menda brez vsake podpore od doma. Pokrival se je s turškim fesom ter je živel od milosti svojih kolegov. Kadar pa le ni bilo krajcarja od nobene strani, pra- zen želodec pa počne godrnjati, si Lovre izposodi od kolege stari ponošeni cilinder, vtakne fes v žep ter gre v katero koli restavra- cijo in se tam pošteno naje. Po večerji vstane in gre ven v oddelek, kjer stoji zapisano: »Für Herren«, cilinder pa pusti viseti na kluki v znamenje, da se bo vrnil. Ali Lovreta ni bilo več nazaj; zginil je. Zastonj so ga čakali, stari cilinder na kluki in natakarji po rastav- raciij. Na ta način je Lovro menda potrošil vse ponošene cilindre svojih kolegov. Napačno bi bilo, ako bi izrekli nad Lovrom preostro sodbo. »Sila kola lomi«. Ravno kar smo tudi čuli, kako misli sam Dr. Lovro Toman o nepremagljivih prirodnih zakonih. Pretekla so 4 leta. Zopet se vrnem na Dunaj, kar zagledam Leskovca, elegantno oblečenega s cvikerjem na nosu in finim cilindrom na glavi, kako se v fijakerju vozi po dunajskih ulicah. Kaj se je pa z Leskovcem zgodilo, da je postal tako hitro celi dendi?, pa mi odgovore: Obesil je pravniške študije na kluko in postal žurnalist. Bil je pri Tkalcu (pri dnevniku »Ost und West«) glavni sotrudnik, sedaj je pa odgo- vorni urednik »Zukunft-a«. Prav dobro se mu godi, ima dosti poli- tičnega vpliva, in mnogo dohodka ter razkošno živi. Kmalu nato je umrl, komaj 30 let star. Škoda tega nadarjenega človeka. Koncem meseca julija sem položil na tehniki poslednje izpite. Dosegal sem toraj od detinstva zaželjeno meto — cilj — bil sem dovršen tehnik — bodoči inženjer! Radosten, poln lepih sanj rečem Dunaju z bogom, ter se odpeljem domov v Hrastnik. o crnogorskom folkloru Mićun M. Pavićević — Zagreb Nijedno slavensko pleme na Balkanu nema ljepše, sočnije i bogatije narodne predaje i tradicije od crnogorskog. Još Nestor Ljetopisac i pop Dukljanin okarakterisali su Duki ju — Staru Zetu i Rašku — kao nepresušno vrelo svih manifestacija narodnoga duha i života. Ivanbegova Crna Gora svoje herojsko doba, veličinu i trage- diju, ovjekovječila je najljepšim ciklusom narodnih umotvorina, a još jače, silnije i vatrenije njegova nasljednica — Crna Gora: Miću- novića i Mandušića. Kroz sva stoljeća dizanja i padanja, raspeća i uskrsnuća, stva- ralački duh kod Crnogoraca letio je nebu pod oblake i ispredao naj- poetičnije legende i bajke, silnije i ubojnije od svakoga vatrenoga oružja. Na dugim zimskim noćima, u danima muka i očajanja, pripo- vijedali su djedovi sinovima i unucima o Dušanovu carstvu i Vukovu izdajstvu, a bake unukama o vjedogonjama, vilama i vješticama. Tako se u narodnoj duši gomilala i kovitlala nepresušna bujica žive riječi — nauka zvana folklor. Blagodareći u prvom redu ograničenoj pismenosti čak do pra- skozorja ovoga stoljeća, ta se riječ brižljivo njegovala i surevnjivo čuvala u svakoj crnogorskoj porodici. To je bila nenapisana narodna biblija i neromantizirana istorija. I danas, kad, je val civilizacije i modernoga života dopro i do poslednjega dubiroga pod Lovćenom, Komovima i Durmitorom, nema jednoga crnogorskog starca, intelektualca, čobanina i gimnazijalca, koji ne bi znao naizust, brzinom koja zapanjuje, nabrojiti imena svojih preda i rodonačelnika, djedova i pradjedova, sve od Kosova do današnjega dana. Takvu genealogiju znaju i pričaju djeca ispod deset godina, tako rječito i izrazito kao da pjesmu pjevaju. Čak i djevojke — udavače, u želji da podvuku znamenitost svoga roda, obično će reći: »Ja sam šćer Petra-Mirka-Todora-Mijata-Šćepanova- Brajovića iz Bjelopavlića!" Dakle: ime oca, djeda, pradjeda, šukun- 94 Mićun M. Pavićević' djeda, prašukundjeda, bratstva i naposletku plemena kojemu pripada. Ako neko nije gord i ponosan na svoje pretke, obično će se pret- staviti potomkom najčuvenijega od svoje loze naglasivši stepen srodstva: sin, unuk, praunuk, rođak, .sinovac, ujaković, sestrić itd.. Karakterističan je slučaj, da se izvjesni tankolozović pred- stavljao po kući i Odžaku svoga susjeda iz gospodske i viteške (kuće) porodice rekavši: »Ja sam sa Orja Luke, Neško Muratov, odmah iza kuće brigadira Blaža Boškovića. Kad me god vidi, nazove mi dobro jutro, a ja mu skinem kapicu do zemlje!" 1 međusobno nepoznati Crnogorci, kad se susretu, obično jedan drugoga oslovljavaju: »A da nu mi pričaj što lijepo, amanti božji«. Zato i reče iguman Teodosije Mrkojević veziru Ćupreliću, da Crno- gorci više žive od pričanja i maštanja no od hljeba i mesa. Crnogorac živi, pati, strada, bori se i umire za ime i slavu, čast i glas. Na jednom skupu pitao gospodar Crnogorce što bi kojemu najmilije bilo. Svi su izjavili svoje želje. Najkarakterističnija je ona Mića Iličkovića: — Mene bi najmilije bilo, gospodaru, da se pripnem na vrh tjemena od Lovćena, pa raširim obadvije ruke i tako se okamenim da me vidi cio svijet!... Ni pred manastirima o crkvenim saborima nije bilo više naroda no pred oborima i suhomedama: Sule Radova, Šuta Roganova, Ibra Bajova, Šuta Radonjina, Mića Iličkovića, popa-Đoke Mijuškovića i drugih narodnih pripovijedača, istoričara i filozofa. Dolazili su rado- znali ljudi o svome brašnjeniku sa daljine od tri dana hoda, samo da čuju mudru riječ i »nauk«. Ovakve ljude, koji su se odlikovali bogatstvom znanja narodnih umotvorina i besjedništvom, Crnogorci su nazivah »mudrim Solima« (car Solomun) i jezirlijama. Konstantina Radova Radulovića narod prekrsti u — Sulu i samo je pod tim ime- nom poznat širom Crne Gore. U tom fanatizmu i leži besmrtnost duševnoga blaga kod Crno- goraca. I budale, luđaci, pustolovi, nakaze i »čeljad« sa dna života duboko su zarezali svoja imena u narodnoj duši. Ivo Vrana, Tomo Boreta, Duka od Meduna, Gišo Piper, Njunja, Majka Stana, Marica Perova i Velika Čaprica čuveni su od Rumije do Romanije. I oni su junaci crnogorskoga folklora, naročito luđak-filozof Vrana, velika simpatija Laze Koštica, briljira. Vrana je bio i — možda — prvi homoseksualac i sodomista u Crnoj Gori za kojega se znalo. Te je perverznosti donio iz Grčke i o crnogorskom folkloru 95 Turske, gde je boravio, dok je zdrav bio, kao pečalbar. Uvijek je išao kroz selo i grad bez gaća. Nadimak prezimena »Vrana« dobio je zato što je, upravo, više letio no bježao, kad bi ga neko — zbog njegovih drastičnih sojena — tjerao. Inače, Martinović, iz Bajica, jedan od ujaka knjaza Nikole. Ujak nije trpio sestrića. Evo jedne njegove varnice i oštrice: Sjedio go na kamenu pored puta, i jeo hleba i sira. — Ručaš li. Ivo? upita ga knjaz. — U ovoj zemlji samo jedan ruča, dvojica trojica se oblizuju, a svi drugi gladuju! glasio je Ivov odgovor. Ovaj čudnjak i luđak, i po rastu i po fizionomiji^ bješe sušta slika kralja Umberta talijanskoga, kao da mu je dvojnik. Kostić ga najviše i volio zbog njegovih erotičnih viceva, koji su i danas neobično čuveni i popularni. Većinom je govorio u sti- hovima. Na primjer: »Kome je Bog zlotvor, ne treba mu doktor«, »ko oteče, ne uteče«, »što ostane ručku, to se daje kučku«, ljeti gdje su loze, zimi gdje su koze« — (živjeti); »ne bojim se ćeklićkoga suda, dok su mene pri g. . . . i muda« itd. . . Ćeklići su mjesto odakle je bio perjanički kapetan — Spiro Matanović, koji je Iva progonio i apsio zbog njegovih javnih skandala i masnih viceva na l^-ačun crnogorskoga dvora. Jedan o Stani, knjaževoj majci, svojoj rođaci, inače ženi sa bogatom dozom senzualnosti, toliko je pikantan da se ne može citirati. Najduhovitije su mu zagonetke iz oblasti polnoga sadizma, koje je sipao kao iz rukava. U momentima sve- tlucanja duha bogat je bio i sa oštrijim sarkazmima: Šibakaju na Cetinje čovjeka, zbog ukradenoga jareta. Glavari gledaju i seire. Ivo u mimogred odape: — Veliki lupeži biju malogal Načinio kopile. Zatvorili ga. Knjaz obilazi tamničare. Ivo će glasno: — Kakva je ova gospodareva pravda: ubi čovjeka s njim u tamnicu, napravi čovjeka s njim u tamnicu! Šetao ispred dvora vojvoda Gavro Vuković. Stavio ruke na leđa. Šepuri se i lagano kuckoli štapićem između ramena. — Znate li, Crnogorci, što radi vojvoda Gavro? — A što. Ivo? — Ćera magarca pred sobom! O Ivu Vrani mogla bi se napisat čitava studija, jer je to bio patološki tip sui generis. 96 Mićun M. Pavićević Kao i svi južnjaci, i Crnogorac zna da voli strasno i plahovito, ali sa svojim ljubavnim osećanjima ne frazira i paradira. Na izne- nađenje onih koji Crnogorca poznaju samo kroz literaturu i smatraju, da on po svom soju i odgoju ne može biti čulnik i sladostrasnik, baš na tlu Crne Gore, potekao je najjači mlaz naj čuvstveni je erotike i najosećajnijih sevdalinki. Ova mi je istina pukla pred očima, kad sam pribirao i u ograničenom broju objavio zbirku »Skatološke umo- tvorine našega naroda« i priredio za štampu zbirku »Jugoslovenska narodna lirika«. Ničije srce kao Crnogorčevo ne zna da zatreperi pred moralnim padom svoje žene. On se sveti preljubnicima sa dva bitna razloga: etičkog i erotičkog. — Zašto joj okide nos? (žensko nevjerstvo Crnogorac kažnjava kidanjem nosa). — Zato, što mi je udarila u rz, kad pusti onakvoga nesoja i prasca pored mene! Ovakve slučajeve narod je okarakterisao: „A što vidje više sebe, grdna drugo? Vidje li te grdni jadi, Crnogorko!" Laž je, dakle, da Crnogorac mahnito ne voli i frivolnu bujicu života. Navešćemo jedan od naj karakteristični j ih slučajeva koji ben- galskem vatrom osvetljava crnogorsku psihu i strast za saznanjem, svjetskom politikom, polemisanjem i mudrovanjem. »Izjedoše me brige svijeta« — ta je krilatica prvo ponikla u Crnoj Gori. Druga, gde kulminira borba za samoodržanje: »Koja ptica pticu ne jede, ta govna jede«. No, da se ne udaljimo od predmeta: Diko i Petruša, brat i sestra, ukleti i uzeti. Živjeli su, kao prosjaci, u selu Medice, u Bjelopavliće. Stisla zima zube. Napao snijeg i mraz. Već tri dana nema ih da prose. Seljaci u strahu da nijesu pomrli od zime i gladi, potraže ih. Iz krovinjare se čuje oštra prepirka: — Bolji je Rus! viče Diko. — Nije no Prus! cikti Petruša. — Lažeš ka kučka! — Lažeš ti ka pas! Seljaci rupiše na vrata zavijena sniježnom mećavom i Dika i Petrušu nađoše gde jedno drugo drži za gušu, a u pustoj krovinjari ni zrno soli, ni šake brašna, ni naramka drva! o crnogorskom folkloru 97 Dokolica i besposlica veliki su zlotvori ekonomskoga stanja, ali ,i agilni potstrekači razmišljanja, pričanja i mudrovanja. Robijaši postaju umjetnici. »Nevolja je najveći učitelj«. »Da nije sirotinje ne bi ni sunce grijalo«, veli narodna mudrost. Pitali serdara Jola Piletića, najveću epsku,figuru Crne Gore: •— Ima li što, serdare, na ovi svijet, što čovjek ne bi proda? — Imaju dvije stvari! — Koje? — Ja ne bih nikad proda laž i prošnju! — Zašto ne, serdare, ako Boga velikoga znaš? — Zato, što me može doć nužda, da se poslužim jednim i drugim! »Nevolja broda ne gleda«! Crnogorci imaju svoj specifični pogled na svijet. Oni su i jedan drugome velika tajna. Sfinga, zagonetka, problem za naročitu psi- hološku studiju. Kako se plemena razlikuju po narečju i akcentu, tako 'i po izvjesnim duhovnim osobinama. U časovima su individualni do paroksizma, a u časovima opet kolektivni do paradoksa. Što danas obožavaju, to sjutra miniraju! Nihilisti u rušenju, pozitivisti u stva- ranju! Genijalni u mudrovanju, a bestijalni u srdžbi i ludovanju. Megdandžije i inadžije. Aristokrati duha. Gospoda i prosjaci, kuka- vice i junaci. Cinici i jeretici. Postoji naročiti crnogorski tip, koji plače za svojim Dosto- jevskim, Viktorom Hugom ili Tolstojem. U folkloru je skoro svaki Crnogorac urezao po jedno parče svoga srca, po jedan drhtaj svoje duše, po jedan otisak svoga unu- tarnjega ja. Folklor mu je brana i hrana, epika i metafizika. I Crnogorčevo političko »vjeruju« nikad nije sigurno, stalno i konsolidovano. On se buni, napada, psuje, kritikuje i kad nema apso- 'ilutno nikakva povoda i razloga, nešto iz navike, nešto iz mode i snobizma. Jauče i kad ga ne boli, plače i kad nije gladan. Do podne pesimista i revolucionar, od podne optimista i mirotvorac. Deista i idealista, ateista i materij alista, Marksovac i Miloševac. Takav se Crnogorac rada, živi i umire. Sve škole svijeta od tog ludog i zahuk- talog gorštačkog deteta ne prekovaše drugoga čovjeka. Crnogorskog otpravnika poslova u Carigradu, čovjeka akadem- skog obrazovanja, uvrijedio u poslanstvu običan radnik, Crnogorac. On poturi kapicu sa senatskim grbom, nakostriješi se, opi junu ruke i reče: — Ovamo, ako nijesi gori od žene, da se pojakamo, pa da vidimo ko je bolji junak. Etnolog 7 98 Mićun M. Pavićević I nasta treska i lomljava, kao da se planina prolama. Ministar je u svom kabinetu srušio radnika. Zar i to nije specifična odlika crnogorske psihologije. Na Bregalnici redov došao u prepirku sa komandantom bata- ljona Radunovićem: Ja sam bolji junak od tebe! — Lažeš! Grlo za poždiralo pa u ludu trku komandant pored redova na bugarska utvrđenja, odakle šrapneli siju smrt i kose i nose i goru i travu!.... Čujte kontrast: Prekorio gospodar Bulatovića, plemenskoga prvaka i glavara, da nije bio junak. — Bolje da sam tvoj rob, no da mi se zeleni grob! odgovori Bulatović. Ne može se reći, da i crnogorski folklor nije nešto natrunjen tuđicama sa istoka, naročito poslovice, koje nijesu vezane za naše istoriske ličnosti i geografska imena. Teško je i nemoguće pojedi- načno ući u praizvor i trag lutalicama, koje nose sveopšti čovječan- ski karakter. Moža su i naši pravi rodonačelnici. Iliri, ostavili još neke nepronađene i neutvrđene objekte svoga duha i bitisanja na terenu, koji nam ostaviše u nasleđe. To se s pravom može pretpo- staviti, s obzirom na naše znatne psihološke srodnosti sa njihovim, istoriski utvrđenim, naslednicima — Albanezima. Čak i našim guslama, koje mi smatramo kao čisto svoj nacio- nalni instrumenat, kolijevka je — Azija. Tu istinu mi je potvrdio i moj prijatelj Dr. Sović, univerzitetski profesor, koji se radi izvjesnog naučnog istraživanja duže vremena bavio među Arapima—Beduinima. — Oni, reče mi, i danas svoje narodne melodije glasno izvijaju na sličnom instrumentu, koji smo mi nešto modifikovali!... Tako smo od svojih najbližih susjeda, Arnauta, takode naslijedili i naše famozno, upravo životinjsko, urlikanje ¦— »lelekanje« nad mrtvacem; a same smrtne daće još iz doba paganstva. Ništa prirodnije, kad znamo, da je i naše hrišćanstvo nakalemljeno iz tuđih religija. Istina, nije rije- dak slučaj, da nova reprodukcija baca u zasjenak maticu. Sve zavisi do nadahnuća, ukusa, snage i rafiniranosti autora — stvaraoca. Ima i u našem folkloru novih boja i tonova, koje mu dadoše slobodni mislioci i savremeni stvaraoci. Zašto, uostalom, jedan kul- turan i inteligentan čovjek ne može dati u narodnom žanru daleko dublji produkt od jednoga nepismenoga, netalentovanoga i primitiv- noga seljaka? .... Ja mislim, da su sve naše snažnije tvorevine o crnogorskom folkloru 99 narodne prije čist izum bezimenili, šliolovaniii ljudi, nego — prostoga puka! To naročito vrijedi za naše najbolje mitske i istoriske narodne pjesme. Sve je dao i stvorio pojedinac, a ne nikako kolektiv! Ima i (ljudi bez školskoga obrazovanja koji duhovno dominiraju i nad aka- demičarima, ali su takvi fenomen. Po meni je: Višnjić sto konaka bliži Parnasu od svih naših kaćipernih modernista i futurista sa dok- torskim titulama i nazivom »besmrtnika«! »Buna protiv dahija«, po svojoj ljepoti, duhu i prostoti, natkriljuje i narodni »Gorski vijenac«. 1 gle čuda! Po Skerlićevu mjerilu, Višnjić nije mogao ući u njegovu »Istoriju književnosti«! Koliko očigledne jednostranosti, nekavaljer- stva, pristrasnosti i profesorske praznoglavosti!?!... Zar i naš veliki Vuk od svojih savremenika ne prođe ispod istih šiba? A danas istra- žujemo i milimetarski utvrđujemo svaki njegov korak!... Kad je genijalni Laza Kostić, kao urednik »Glasa Crnogorca«, boravio na Cetinje, knjaz Nikola mu izjavi želju da napiše ocjenu u njemačkim listovima o njegovoj »Balkanskoj carici«, drami sa oči- glednom političkom tendencom, koja glorificira crnogorizam i izdiže Iznad srbizma. — Gospodaru, da li da govorim i o folkloru koji je tamo unesen? — A što to znači? — Pa da se vidi koliko u vašoj drami provijava narodni duh! — A kud si zabasa, zar ne znaš da je ono sve moje! Kostić, iako je znao sav Istorijat »Balkanske carice« i njenu pravu literarno-dramsku vrijednost, na štetu svoga imena i glasa, napisao je o njoj i njenom autoru slavopojku, od koje bi se crvenio i najveći dvorski ulagivač i laskavac. I veliki ljudi, željni blagovo- iljenja krunisanih glava, imaju svoj pad i brodolom! Crnogorski folklor bio je i ostao najbujnija i najintimnija afirmacija narodne duše. Kroz njega se pjevalo i jecalo, mudrovalo i priželjkivalo, uzdisalo, pilo i veselilo, ratovalo i pobjeđivalo, robo- valo i gospodovalo, brecala muzika i bijesnila erotika. Postojbina guslara, pjesnika i filozofa nije zamrla bila ni pod knutom tuđina. Za doba okupacije brujale su slavopojke četnicima i ustanicima i strašne gromovite prijekorke nemuževima, špijunima, .'što pljunuše na obraz i otačastvo. Niko življe, ni snažnije, ne ispoljava svoj bol i veselje od Crno- gorca. Uvijek neumitan prema zlotvorima i više nego ponizan prema 100 Mićun M. Pavićević pravim herojima. Sve spletke, optužbe i izmišljotine, koje su dolazile iz krugova i simpatizera crnogorske dinastije — naravski po njenim sugestijama — nijesu uspjele da okrnje oreol vitezova Jola Piletića, Marka Miljanova i Peka Pavlovića. Nema crnogorskoga sela koje o njima nije sačuvalo pjesmu, legendu, bajku, priču, anegdotu,, šalu i poslovicu. Čitava plejada znanih i neznanih crnogorskih pripovijedača starijega doba, koja je isključivo folklor uzimala kao siže za svoja stvaranja, nije uspjela da iz njega izatka nijednu snažniju umjetničku priču, a kamoli djelo. Svi su podražavali Njegošu i Ljubiši, tim prvo- klasnim pretakačima narodnih umotvorina, ali im nijedan nije ni iz daleko dorastao. Crna Gora, najbogatija pokrajina »pučke literature«, nažalost, i dandanas ostala je bez svoga Ljubiše, Đalskoga, Sremca ili Vese- linovića. Matavulj, Kostić, Popović, Ljepava, Zore, Tomanović, i drugi intelektualci sa strane, koji su na Cetinje privremeno boravili, nijesu — takode ¦— na folklor zaboravili. Ali ni oni, kao kvalifikovani ljudi od pera i nauke, ne dadoše ništa jačega i pozitivni j ega. Na po jada, da su bar objasnih diletantima, šta je folklor i folkloristika i kako se ova, kao dio etnografije, sabira, sređuje i proučava. Dobronamjerni pokušaj Dragutina Ilica, da u jednom Zborniku obuhvati sve afirmacije crnogorske narodne duše potpuno je propao, jer, iako se crnogorski knjaz s njim prividno ljubakao dok je ovaj uživao pravo azila na Cetinje, on mu je — iz čiste surevnjivosti — neopaženo podmetnuo nogu i svaki ispjeh onemogućio. Dvije kvantitativno sitne knjižice: »Primjeri čojstva i junaštva« od Marka Miljanova i »Razgovori bezazlena svijeta« od Mile Vo j vo- dica (Mih. Vukčevića), krcate su čistim folklorom. Dok je Miljanov hvatao pretežno epske elemente, Vukčević je reprodukovao i nešto artistički pokušao dotjerati humor i oštru satiru, koja često puta graniči sa pamfletom. Naravski, da svaki pisac stvara, bilježi i traži u prvom redu ono što odgovara njegovu duhu, mentalitetu i karak- teru.* Otuda je Miljanov mogao i dati čistu heroiku, a Vukčević komiku. Od svih savremenika koji su se bavili ovom granom nauke, naj- plodniji je i najučeniji Rus, Pavle Rovinski, ali — nažalost — njegovo grandiozno djelo »Černogorja«, pisano ruskim jezikom, ostalo je za svagda nepristupačno širokim narodnim slojevima, čak dovoljno i nepoznato ni naučnim krugovima. o crnogorskom folkloru 101 I Bogišić je u svom monumentalnom djelu »Imovinski zakonik« znalački unio čitavu pregršt neobično klasičnih narodnih izreka, afo- rizama i sentencija. Ova dva znamenita čovjeka, pored šefa crnogorskog pravosuđa — Dr. Luja Vojnovića, mnogo su zadužila Crnu Goru i Crnogorce u onim crnim danima, kad se pod jataganima — pod Brijestom — pravda izricala. I na našu veliku sramotu mi im sve do danas nijesmo odali, ma u kojoj formi bilo, dužno priznanje; dok Ljubi, koji nas je do otužnosti romantizirao i razmazio, hoćemo da podižemo spomenik! Čudan smo mi svijet! Kao i podneblje pod kojim smo rođeni, rasli i odnjegovani, puni duševnih nemira, kontrasta, bura, vijavica i vrtoglavica. Sva naša duhovna stremljenja markantna su tim obi- lježjem. »Ja hiljadu imam Ozrinića Dje jaoknem, svi će jaoknuti, Dje poginem, svi će poginuti.« reče Jovan kapetan, sestrić Ivan-bega Crnojevića u našoj najtragič- nijoj i najvećoj narodnoj pjesmi »Ženidba Maksima Crnojevića«. Vuletić, Jovićević, Jovović, Čupić, Nevesinjski, Tomić, Kovače- vić, Minić i drugi u svojim umjetničkim skicama crpljenim sa vrela narodnoga života i pretežno nadahnutim folkloristikom, u želji za senzacijama i umjetničkim bravurama, svojim didaktičnim tonom i parafrazama, ne samo što nijesu uspjeli da okarakterišu emanaciju duha, nego su prosto upropastili toliko dragocjenih narodnih dra- gulja. Svakako, Nevesinjskome se mora priznati bogatstvo etnograf- ske građe i jezika, a Vuletiću lakoća izražavanja i naročiti provinci- jalizam, koji — često puta — prelazi u dijalektomaniju. Dok Tomićev humor prelazi u banalnost i najobičnije seoske rugalice. Istini za volju, treba priznati, da »Đetići u parlamentu« imaju i po neku jaču varnicu i dosta duhovitu krilaticu. Ali je sve to tako šturo, suho i daleko od duboke, misaone i realističke pripovijetke, zdravog humora i novele. Kažu za Lazarevića, kad je pročitao Tolstojevu »Anu Kare- njinu«, da za punih deset godina nije napisao jedne pripovijetke. »Nije svako Ture za vezira.« Njegoševo »Srpsko Ogledalo«, koje je uistini još manje nje- govo i od samoga »Gorskoga vijenca«, bogat je zbornik narodnoga deseterca. AH tamo nijesu ušle isključivo crnogorske guslarske pjesme, koje se dijametralno razlikuju od svojih drugarica iz Srbije, Bosne, Hercegovine, Srema, Dalmacije, Primorja, Hrvatske, Ravnih 102 Mićun M. Pavićević Kotara, Like i Krbave. U crnogorskim guslarskim pjesmama presudnu ulogu igraju istoriske ličnosti, fakta, radnje i događaji. Otuda su one više istoriske, sa oskudnom fantazijom i pravom poezijom, lišene romantike, ljubavnih scena, sevdaha i uzdisanja. U njima sve diše i miriše na krv, oganj, juriš, krik, urlik, pljačku, otmicu, ajdu- kovanje i kidanje glava i noseva. Često puta obično razbojništvo bilo je motiv narodnoga guslara za junačku pjesmu, gdje su svega pogi- nula trojici pri otimanju plijena, a dvojica ranjena u bjekstvu. Na račun preuveličavanja junaštva iz usta narodnoga guslara potekli su i ovi stihovi: »Bježe Turci, bježe Crnogorci, Ko ih ćera, pas mu .... majl sorodna germanski sur = kisel). Prvotni pomen besede sirotka je torej »nekoliko kisla tekočina« (to lastnost ima tudi metuda ali medenica). Zdi se, da so bili Furlani naši učitelji mlekarstva, ker imamo od njih besede metuda, skuta, pinja,, nadalje kol(j)ada = mlézivo, kol-ârnica = priprava za precejanje mleka (furl. kola-dör), čuč = pust sir iz kislega mleka... Oni so pa vzeli od nas n.pr. žgajle, žgajne, ruta, žleva, špdravits, grapa, kébar, leke in jeke (=leha), žvitik, popek (U. Pellis, v reviji »Ce fas-tu«, anno VI, N« 2, str. 23) i dr. Résumé In diesem Aufsatz werden die slovenischen und serbokroatischen Ausdrücke behandelt, die für die Begriffe (frische) Butter, Milch, Rahm oder Obers (Sahne), buttern, Butterühzz liübel oder Butterfass, Buterstössel, Buttermilch und Käsemol- lladanjke« so kresne kolede, ki jih dekleta, kresnice imenovane, pojö pred vsako hišo in sicer potem, ko so se povrnile od kresa v vas. V Gribljah pravijo kresnice: »Idemo ladat sv. Ivanu, da nam dobro leto da.« Spremlja jih fant-piskač s torbo za darove. — Dalje smo na novo spoznali: kolo-Jastučak iz Vinice, Poljansko svatsko kolo s svat- benim parom in svatbeno zastavo ter končno dvoje svatben kol iz Adlešič in sicer: »Hruške jabuka« in »Lepa Anka«. Viniško in adle- šičko kolo označuje kasnejša razvojna stopnja obrednega kola in »vrtca«, na kateri se je prvotni, trdno sklenjeni krog kola porušil v posamezne plesne pare ali skupine, ki pa še zmerom plešejo v krogu. Tu sem moramo uvrstiti tudi prekmurske plese, istrsko kolo ter zlasti koroško-ziljski »Visoki rej«. Pomladni običaj »Zelenega Jurija« nam je Fr. Marolt to pot predstavil v novi podobi, v verni, zmiselni obnovitvi prvotnega Zele- nega Jurija na podlagi opisa J. Kapelica v Carniolii 1. 1839. Edin- stvena in redka evropska narodoslovna vrednota je ta obnovljeni slovensko-belokranjski Zeleni Jurij, pomladno božanstvo rasti, pred- stavljeno po drevesu in človeku — Zelenem Juriju. TABLA V Čajdraš (Bosna). Dekle s pokrivalom »Krpe« z geom. ornamentom Golubić (Bosna). Dekle s kapo »Kitalije« Zlosela (Bosna) Zlosela. Zakonska žena s pokrivalom »počelice« Dva folklorna festivala 161 Z velikim mariborskim festivalom smo resnično stopili korak naprej v razvoju slovenskih folklornih prireditev. Z njim se je podoba slov. ljudskega življenja kot se prikazuje v letnih .običajih in plesih porazširila, mnogo več jasnosti in preglednosti je zdaj v slovenskem narodoslovnem svetu. Mimo tega pa je spričo današnjega časa pomen mariborskega festivala v narodnostno-kulturnem pogledu izredno velik. IV. Dne 11. junija 1939. prav na rojstni dan dveh velikih hrvatskih mož, bratov dr. Antuna Radića, etnologa in sociologa, ter Stjepana Radića, narodno-političnega voditelja, so se vršile po številnih hrvat- skih vaseh in trgih takozvane »smotre«, revije ali pregledi hrvatske kmetske kulture, v samem Zagrebu pa glavna smotra, krona in višek vseh podeželskih nastopov. To glavno smotro je že nekaj mesecev poprej podrobno pripravljal poseben prireditveni odbor Seljačke ÎSloge, ki so bili v njem predsednik Herceg, tajnik ing. Premužić, ravnatelj Hartl, poznana hrvatska narodoslovca univ. prof. dr. Ga- vazzi in prof. Bratanić in drugi. Smotra hrvatske kmetske kulture — noš, pesmi, plesov in obi- čajev — je bila prva ob 6. uri zjutraj v Zagrebškem zboru za pevce, druga ob 10. uri v narodnem gledališču za tuje in domače znanstve- nike, za narodoslovec, glasb,enike, umetnike, dalje za novinarje in predstavnike prosvetnih društev, nakar se je še tretjič ponovila ob 4. uri pop. v Maksimirju. Ta je bila namenjena zagrebškemu občin- stvu. Pred vsako smotro je S. S. brezplačno delila pregledno tiskane sporede z besedili pesmi in potrebnimi etnografskimi pojasnili. Vsa- kemu sporedu je bila priložena glasovnica, ki se je je udeleženec smotre lahko poslužil in glasoval: 1) kateri ogranak S. S. je imel naj- pristnejšo narodno nošo brez nakupnih prdmetov; 2) kateri ogranak se je predstavil z najlepšim plesom in 3) kateri je zapel najčistejšo hrvatsko pesem. Na smotri je nastopilo 24 kmečkih pevskih in obe- nem plesnih zborov iz raznih dežel širne Hrvatske: iz ožje, osrednje Hrvatske t. j. iz zagrebške okolice, iz Hrv. Zagorja, iz Podravine itd. (Lug, Lučelnica, Gotalovo, Ljubeščica, Žarovnica, Nartska Struga, Vrapče, Okešinec—Vezišče), iz Medjimurja (Prelog), iz Slavonije (Orubica, Zadubravlje, Privlaka, Zbjegovača), iz Baranje (Draž), iz Bačke (Subotica), iz Like, (Lički Novi—Oštra), iz Bosne (Golubić, Prihići, Rekavica, Čajdraš, Zlosela), iz Hercegovine (Donji Vinjani), iz Dalmacije (Bračević, Pridvorje pri Dubrovniku). Razen teh zborov je nastopil iz Dalmacije še guslar Niko Martinović (Duba). Ako odštejem dalmatinske in primorske otoke, ki niso bili za- stopani, je bila na smotri zbrana cela Hrvatska v vsej svoji narodo- pisni živosti in različnosti. Sila lepe in pestre so hrvatske narodne noše, od katerih je vsaka posamič odraz svojevrstnega narodopisnega okrožja. Mnogo je beline v njih, mnogo barv, mnogo okrasja, polno težkega okrasja, veliko folklornih značilnosti, vse preveč hkratu in za ta kratek, od trajanja nastopa odmerjeni čas. Tako so za žensko Etnolog 11 162 Boris Orel narodno nošo iz osrednje Hrvatslie značilne razne bele peče ali rute, domače belo platno, za Slavonijo volneni predpasniki z resami. Medjimurje je najsevernejši predel Hrvatske in kot tak naslonjen na panonsko-slovenski svet, kar razodeva tudi medjimurska noša. Drug tak obroben hrvatsko-panonski svet predstavljajo Bunjevci iz Subo- tice. Proti jugu, v Bosni, Liki, Dalmaciji, belina ne prevladuje več, temne, težke barve se prikazujejo, okrasje se stopnjuje do kovinskih nakitov. Bosno zlasti označujejo ti kovinski nakiti, dalje posebne ženske kape »kitalije«, »počelice«, »krpe« z geometrijskimi orna- menti. In končno, kar je velika narodopisna redkost: bosanska dekleta in žene so po rokah tetovirane. Izredno bogato in neizčrpno je poglavje pevske plati smotre, poglavje glasbe, melodije in ritma. O tem bi znali mnogo zanimi- vega povedati muzikolog, skladatelj in glasbeni kritik in le škoda, da slovenskih glasbenih strokovnjakov ni bilo na smotri. Kajti zbori so peli tudi pesmi, ki so radi primerjave z našimi nedvomno poučne. Naj zgolj omenim, da je ogranak iz Žarovnice (Hrv. Zagorje) zapel staro srednjeveško legendarno pesem »Išla Marija u goru«, ki je po vsebini in deloma po melodiji podobna ziljsko-koroškemu ljudskemu koralu »Marija in mlinar«. Dalje Slovenec po Medjimurcu podaja roko Hrvatu, ne toliko v pogledu melodične sorodnosti, kakor glede načina opevanja lastne zemlje, ki je posebnost alpskega ozemlja, redkost v hrvatski ljudski pesmi, a nam Slovencem tako blizu: »Medimorje slavno, kak si lepo, ravno! Med dvema vodami jesi opkoleno, kakti cvetnjak lepo jesi ograjeno.« Ožja Hrvatska, Medjimurje, Slavonija so se v marsičem precej razlikovah od pevskih skupin iz ostalih južnih krajev. Ljudsko pesem severnega in severo-vzhodnega predela Hrvatske sicer označujejo zategnjene končne dobe, a petje je ¦ izvečine dvoglasno, živahno, polno varijacij, ponekod še kar po naše zveni. V takih trenotkih se nam odkrivajo skupni slovanski elementi hrvatske in slovenske pesmi. Za Dalmacijo, predvsem za Bosno so pa značilne višje lege glasov, raven ritem napeva, zelo zategnjene, dolge druge dobe, ki se odse- kano končujejo. Bosanska pesem je hrvatska gorska pesem, iz nje veje nekaj prastarega, davnega, dejal bi ilirsko-dinarskega. O hrvatskem ljudskem plesu »kolo« prav tako sodim, da se več ali manj krije z značajem pesmi. V severnem hrvatsko-slavonskem, zlasti v bunjevačkem kolu plesalci sila lahko plešejo zdaj v levo zdaj v desno, peta je prosta, obremenjeni so le prednji podplat in prsti. Včasih je podoba, ko da se plesalci rahlo dotikajo tal ali ko da se zib- Ijejo na vzmeteh. Kolo je tu izraz lahke, zdrave in sočne sproščenosti. Prav nasproten svet se nam odpre ob primorsko-dalmatinsko-bo- sanskem kolu. Plesalci oziroma plesalke v bosanskem kolu (Reka- vica, Zlosela itd.) trdo poskočno plešejo, noga je cela obremenjena in močno udarja ob tla, ob zemljo. Zdi se ko da plesalko ne zanaša kvišku in proč od tal, nego da se hoče udreti v zemljo. To težo in TABLA VI Donji Vinjani (dalmaiinsko hercegovska i meja) Čajdraš (Bosna) Rekavica pri Banja Luki Dva folklorna festivala 163 mračnost, ki tiči v bosanskem kolu, povečuje odsotnost glasbe, več- krat tudi petja. Malo drugačno varianto predstavljajo kola, ki so v njem koraki plesalcev počasni, obredni. Spričo pesmi, ki jo pri tem pojo, pa je kolo osamelo, ker ne more najti stika z ritmom pesmi. Hrvatsko planinsko kolo iz Bosne in še od kje drugod nikakor ni podoba živega, lahkega dolinskega veselja, ampak je nasprotno od- sev nekega turobnega, žalostno-veselega razpoloženja. Zgodovina, davna stoletja, burne dobe, polne krivic, obupa, borbe za obstoj in velikih duševnih pretresov, so udarile temu kolu svoj neizbrisen pe- čat. — Iizmed vseh plesov, ki sem jih videl na smotri, pa sta bila od- maknjena od prvotnosti in pristnosti kmečkega kola v prvi vrsti dva: bunjevačko (momačko) kolo iz Subotice in »poskočnica« iz Pri- dvorja (Konavli pri Dubrovniku). Pri subotiškem kolu se je prvotni sklenjeni krog kola razbil v tri skupine, ki ima vsaka po dva ple- salca in po eno plesalko v sredi. Ena trojica pleše v sredini, drugi dve pa ena nasproti drugi tako, da tvorijo nekakšen polkrog. Mimo polkroga pa nastaja s primikanjem, odmikanjem itd. še polno dru- gih figur. Kolo spominja na različne bolgarske plese in predstavlja brez dvoma višjo razvojno stopnjo kmečkega kola, že neko plesno kulturo. Drugi, dalmatinski ples pa spada v poglavje tujih vplivov v hrvatskem ljudskem plesu. Ta konavlijska »poskočnica« kaže nam- reč določno vplive dubrovniških aristokratskih koračnic, poklonov, četvork ali podobnih plemiških plesov. Ob njej sem se asociativno spomnil nekih španskih plesov. Sicer pa sta dokončna sodba in po- polna slika tega dalmatinskega plesa in še marsikaterih drugih možni le, ako razpravljamo o njih v celoti, torej tudi v zvezi z otoško-dal- matinskimi, ki so polni kultno-mitološke in epično-zgodovinske vse- bine. (Moreška, Kumpanija i dr.) —¦ Od ostalih hrvatskih plesov, ki so bili na sporedu smotre, je treba vsekakor omeniti slavonsko kolo »na kat« iz Orubice. Kakor že naziv pove, je značilnost tega kola ta, da ena polovica moških pleše kolo, druga polovica pa tej stoji na ramenih ter tako tvori »kat« ali nadstropje. Takoj sem se ob tem kolu spomnil našega belokranjskega »turna«. Ali naj bi bil tedaj naš turn z ozirom na slavonsko kolo »na kat« ostalina nekdanjega plesa? Ali smo zopet zadeli na starodavne slovanske podlage? Mnogo vprašanj se nam odpira in obravnavati bi jih morali v posebni raz- pravi. Slavonska Posavina je brez dvoma takšna dežela, katere plesi so za belokranjske v folklorno-koreografsko-primerjalnem pogledu važni in poučni. Mimo kola »na kat« je v Posavini (Zadubravlje) doma šaljivo kolo »cucke«, ki s svojimi polži, kačastimi zavoji in odvoji precej nalikuje metliškemu obrednemu kolu ali pa božjepot- niškemu dolenjskemu »vrtcu«. Ako se zdaj dotaknemo še običajev, ki so jih prikazovali hrvatski kmetje na smotri, smo se s tem prav za prav doteknili vse- binske, zmiselno-obredne strani raznih plesov in pesmi, ki smo o njih pravkar, a z drugega vidika govorili. Kaj značilno je za hrvat- ski poljedelski narod, da razpolaga z relativno velikim številom pesmi in plesov, ki se pojo in plešejo pri delu ali po njem. Od teh plesov naj v prvi vrsti opozorim na one, ki s pesmijo in kretnjami 11* 164 Boris Orel nazorno prikazujejo različna kmetska dela in poljske opravke. Ogranka Vrapce pri Zagrebu ter Prihiči pri Travniku (Bosna) sta zapela žetveno pesem. Zanimiva je bila pesem iz Vrapć: v uvodu zajame najprej polje široko težake, Marijo, nato pa katico, ki ne more prepevati radi žalosti za ljubim, ki je odšel v tujino, odkoder ga ne bo več nazaj. V dvoru za stolom sedi, v žepu pa ima njen robček... Kopačka pesem je tudi iz Vrapć in poje o Jezusu, ki je z Devico Marijo zasadil vinograd. Rekavica iz Bosne je zapela pesem, ki jo pojo pri majenju turščice. Ta pesem je prav za prav zafrkljiv in zadirčen pevski dvogovor med velikimi in malimi de- kleti. Prihiči so zapeli pesem pri česanju prediva, ki poje o ranje- nem Ivu. Junak Ive se na zeleni gori greje in zdravi ob ognju, ki ga vile kurijo. Marsikaj v tej pesmi (Ive, ogenj!) potrjuje domnevo, da je bila to prvotno ivanjska pesem, ki je bila na ta ali na drug način v zvezi z lanom. Prelepo sta pa lan, njega obdelavo oz. predelavo ter čas vseh teh obdelav predočila ogranka iz Medjimurja (Prelog) in iz Čazme (Okešinec—Vezišče). V medjimurske kolu s pesmijo »Plej baba leneka« ukazuje zbor ženi, ki stoji v sredi, razne obde- lave oz. predelave lanu (pletje, pokanje, sušenje, smukanje, trenje, mikanje, predenje itd.). Na sredi stoječa žena pa hkrati vse te po- stopke in opravke z lanom mimično nazorno prikazuje. Kmetsko delo je tu resnično kos obrednega dejanja. Naposled smo slišali pesmi, ki je v njih živo izražena vsa teža, muka kmetskega dela: »Težak piva rvajuć se s plugom, kiiridžijia putujući lugom, čobanica kod mali janjaca.« (Zlosela v Bosni) Dalje so se na smotri vrstile razne kolede (božične, binkoštne, ivanjske), ljubavne pesmi, svatske in razne druge več -ali manj za- bavno-šaljive vsebine. Tako so Ličani odpeli božično pesem, ki jo liški koledniki (»kolembači«) zapojo ob Božiču pred vsako hišo. Božično je že poznano nam slavonsko kolo »na kat«, kar govori za njegov davni obredni pomen. Kakor v plesih s polži in kačastimi zavoji, tako tudi v tem kolu »na kat« ne smemo gledati zgolj neko ornamentiranje brez vsebine. Davni zmisel raznih polžev, zavojev, stolpov ali turnov je obrednega, večkrat magično-apotropaičnega značaja. — Binkoštni obhod »kraljice« (Draž, Baranja) ja pomladen običaj, podoben češkemu »kralovnicky«. Ivanjske kolede, ki jih ob kresu zapojo kresnice oz. hrvatske »kresivalje«, so odpeli: Gota- lovo, Prelog (lan), Žarovnica; ljubavno-šaljive pesmi: Donji Vinjani; svatbene: Orubica, Zadubravlje, Lug, Pridvorje itd.; splošne zabav- no-šaljive: Ljubeščica, Žarovnica, Zadubravlje itd.; epsko-junačko pesem: guslar Niko Martinović iz Dube. Skratka: hrvatska folklora se nam je na tej glavni zagrebški smotri v juniju letošnjega leta razodela v vsem svojem neizmernem bogastvu in blesku, v vsej pestri mnogoličnosti, lepoti in prvotnosti. Dva folklorna festivala 165 Résumé Im Aufsatze berichtet der Autor über den grossen Festival slovenischer Volkssitten in Maribor am 5. und 6. August 1939 und über die kroatsche Bauernkulturschau (Revue) am 11. Juni 1939 in Zagreb. Am slovenischen Festival traten Steirer und Prekmurier (die Slovenen der Murmark) mit ihren alten Sitten (die Pflüger — orači, »rüsa«) und Tänzen (Hochzeitstanz, Meistertanz), weiter die Weisskrainer mit grünem Georg (»zeleni Jurij«), verschiedenen Tänzen (kolo) und Spielen auf. Festival der kroatischen Bauernkultur in Zagreb aber zeigte Volkstrachten, Lieder, Tänze und verschiedene Sitten aus allen Gegenden Kroa- tiens und zwar aus Mittelkroatien, Medjimurje (Murinsel), Barania, Bačka, Slavonien, Bosnien, Dalmatien und kroat. Küstenland (Lika). In der Vorrede äussert sich der Autor über die Problematik der folklor. Festivale, die sich nach dem Kriege besonders in Schweiz und im ehem. Oesterrreich sehr verbreiteten. Alle diese Veranstaltungen zeichnen sich aus durch Erhalten und Wiederholen des Volksbrauchtums und sind wichtig für den Beweis nationaler Selbststän- digkeit und Eigentümlichkeit des betreffenden Volksganzen. Andererseits sind aber die Festivale von grosser Bedeutung für die Volkskunde und Volks- wissenschaft. STEFAN L. KOSTOV Kadarkoli me je v zadnjih petih letih pot zanesla v Sofijo, sem ga redno obiskoval. Običajno sem ga našel v starem poslopju bolgarskega narodnega etnografskega muzeja, na trgu, kjer se dviga ponosni spomenik carja Osvoboditelja. V malem kabinetu, prena- trpanem s knjigami in še nerazstavljenimi etnografskimi predmeti, sva srebala izvrstno črno kavo, pušila cigarete ter kramljala o njegovih prijateljih iz Jugoslavije. Mnogo jih je imel: starešje še iz predvojne dobe, mlajše iz povojne . . . Zadnjič sva se viela lani mesca junija, ko je bila v Sofiji razstava jugoslovenske knjige. Težko je že premagoval stopnice do svojega kabineta, še težje je dihal. Vendar svoje priljubljene cigarete ni opustil. Komaj se je vsedel za mizo in pozvonil slugi, da prinese »dve črni —¦ najboljši«, že so se mu vili izpod košatih črnih brk gosti oblaki dišečega dima. In med razgovorom je v sklenjeni verigi sledila prvi cigareti druga, tretja, četrta . . . Nekaj dni pozneje sem ga našel v družbi njegovega najboljšega prijatelja, slikarja Aleksandra Božinova, v restavraciji hotela »Sla- vjanska Beseda«. Povabil me je, naj prisedem. Pri čaši odličnega vina je obujal svoje spomine na Slovenijo in Slovence, ki jih je dobro poznal in od srca ljubil. Pred »veliko« vojno je bil celo pod Trigla- vom. Rad bi bil že večkrat ponovno prišel med nas, pa je vedno prišlo kaj vmes. Ko so v ljubljanski drami vprizorili njegovega »Golje- manova«, bi bil prav gotovo prišel v Ljubljano, a ni prejel vabila, ki se je nekje izgubilo. Šele iz časopisov je zvedel za predstavo. Bilo je že pozno, ko smo se pred hotelom poslavlalji. »Pozdravi prijatelje in povej jim, če se mi zdravje izboljša, se vidimo na razstavi bolgarske knjige v Ljubljani. Zravstvuj!«, mi je rekel, krepko stisnil roko in odšel z Božinovim proti gledališču. Gledal sem za njim ko je izginil za vogalom finančnega mini- starstva, sem poslušal odmev njegovih korakov ter udarce palice, ob STEFAN L. KOSTOV Stevan L. Kostov 167 katero se je opiral. Poslušal sem, dokler ni odmev zamrl v gluhi noči . . . Ali bo res prišel v Ljubljano? Ali ga bom sploh še kedaj videl? Nisem in ne bom ga več! Tri mesece pozneje sem, sredi največjega dela za razstavo bol- garske knjige v Ljubljani, prejel nepričakovano obvestilo, da je Stefan L. Kostov, bolgarski pisatelj in etnograf, 27. septembra 1939 umrl. Prokopali so ga naslednjega dne; v mrtvačkem sprevodu skozi sofijske ulice pa so poleg carjevega odposlanca in prosvetnega mi- nistra korakali najvidnejši bolgarski javni delavci iz vrst znanstve- nikov, literatov, politikov, novinarjev i dr. Stefan Lazarov Kostov se je rodil 30. marca 1879. leta v Sofiji, kjer je tudi končal osnovno, srenjo in visoko šolo. Na univerzi je diplomiral iz slovanske filologije ter postal naprej srednješolski profesor, nato pa kustos in pozneje direktor narodnega etnografskega muzeja v Sofiji. Kot tak se je pri svojem znanstvenem delu popol- noma posvetil študiju bolgarskega folklora. Napisal je vrsto študij in razprav o bolgarskih narodnih nošah in vezeninah ter objavil mnogo narodnega blaga. Izdal je album bolgarskih narodnih vezenin v dveh delih (»Blgarski narodni ševici«, I. del 1914, 11. del 1925); njegova najbolj znana znanstvena dela pa so: Naglavne rute (»Sokai«, 1921), Amuleti proti urokom (»Amuleti protiv uroki«, 1921), Make- donske brisače in naglavne rute (»Makedonski ubrusi i sokai«, 1925), Sofijska noša (»Sofijska noslja«,, 1927), Trnska noša (»Trnska no- slja«, 1929), Belodreškovci v severozapadni Bolgariji (»Belodreškovci v severozapadna Blgarija«, 1932), Vaško življenje in umetnost v oko- lici Sofije (»Selski bit i izkustvo v Sofijsko«, 1935) i.dr. Bolj kot znanstvenik pa je bil pokojni St. L. Kostov v Jugo- slaviji znan kot bolgarski pisatelj, prvenstveno komediograf, ki se ga je upravičeno prijel vzdevek: bolgarski Nušič. Napisal je vrsto humoresk in feljtonov, nad deset komedij in veseloiger ter dramo »Simeon«. Pisal je že pred svetovno vojno, vendar si je pridobil sloves najboljšega bolgarskega dramskega pisca šele v prvem deset- letju po svetovni vojni. Bil je edini bolgarski gledahški avtor, ki je znal mojstersko prilagoditi svoje igre vsem zahtevam odra. Nekatere njegovih komedij so bile prevedene tudi v tuje jezike ter uprizor- jene v Bukarešti, Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Brnu, Pragi in drugod. Njegov »Goljemanov« (v slovenščino prevel Rasto Pusto- slemšek) je bil z velikim uspehom uprizorjen v ljubljanski drami, »Zlati rudnik« (prevel Jan Sedivy) v mariborskem gledališču, izvrstno satiro zadnjega njegovega dela »Komedija brez imena« (prevel Ve- 168 Vekoslav Bučar koslav Bučar), pa bo slovenska javnost videla verjetno še leto- šnjo jesen. Bolgarski gledališki publiki se je Št. L. Kostov prvič predstavil leta 1914., ko je bila v sofijskem narodnem gledališču vprizorjena njegova štiridejanska komedija »Sovražnica mož« (»Mažemrazka«). Delo je zelo pamfletno ter nima umetniške vrednosti. Druga njegova komedija v štirih dejanjih »Zlati rudnik« («Zlat- nata mina«) iz leta 1926. pa že spada med boljše bolgarske komedije, ki si je tudi utrla pot v inozemstvo. Snov za njo je Kostov črpal iz pohlepa propalih inteligentov po naglem bogastvu: Penzijonist Ha- džijev je našel rudnik zlata. Radi domišljene nagle obogatitve radzre zaroko svoje hčerke Miče z učiteljem Ljubenovim; neumno troši svoje prihranke in začne celo razuzdano živeti. Tuj inženjer dožene, da v rudniku ni zlata. Vsa družina je obupana, saj ni porabila za investicije samo svojega denarja, temveč se je celo zadolžila. V tem trenutku se pojavi Ljubenov. Sprejmejo ga kot rešitelja ter mu obljubijo Mičo za ženo. — Komedija ima karakteristične osebe ter je polna duhovitih intrig in vedrega humorja. Znaten napredek napram prvim dvem komedijam predstavlja tridejanka »Goljemanov« (»Golemanov«, 1928), ki je mehka satira ministeriabilizma ne samo v bolgarskem, ampak v balkanskem poli- tično-strankarskem življenju sploh. Snov je čisto preprosta: Narodni poslanec Goljemanov silno želi postati minister. Komaj se mu želja izpolni, vlada pade. Okrog tega glavnega dejanja pa so še druga: dvorjenje Čevdarova Goljemanov! hčerki Vjeni, Ljubezen med Vjeno in Kirčevim ter Ljubomirom in Nadko. — Osebe, zlasti Goljemanov, so živo risane. Ne brez gotove tendence predstavlja Kostov v tridejanski vese- loigri »Morska bolezen« (»Morska bolest«, 1929) vesele doživljaje pri letovanju na morju. Na vesel način prikazuje zaljubljenost ože- njenega moža v omoženo ženo ter zapravljanje denarja na ruleti. Obenem pa biča tiste zadružne delavce, ki se navdušujejo za zadružno delo za to, da lahko za nepotrebne stvari razsipävajo zadružna sredstva. V petdejanski komediji »Kobilice« (»Skakalci«, 1931) prikazuje podkupljive uradnike in nadležne goste, ki znajo nesramno izrabljati tovarno Prodanova. Dejanje je prepleteno z lahkimi ljubavnimi za- pletljaji, podkupovanji brezvestnih uradnikov ter raznimi nespora- zumi. — V tridejanki »Novo pristanišče« (»Novoto pristanište«, 1931) pa riše lahko moralo nekega ministra, ki se končno oženi z eno izmed stevan L. Kostov 169 svojih ljubic. Poleg osebnih intrig, je prikazana slika partizanstva, ki izkorišča službe za svoje sorodnike in osebne interese. »Čarovnik« (»Vražalec«, 1932) je komedija v štirih dejanjih. V njej Kostov razkriva goljufije fotografa Manča Vagardžijeva, ki je nalagal vaščane, da bo ponarejal denar. V ta namen je ustanovil zadrugo ter se zaročil z županovo hčerjo. Da bi kmete prepričal o koristi svojega podjetja, se je preoblekel v cigana ter prerokoval naivnim vaščanom veliko bogastvo; pri tem jih je dobro oskubel. Goljufija pride na dan, nakar zapro njega in njegove sotrudnike. Istega leta kakor »Čarovnika« je Kostov napisal tridejansko komedijo »Čl. 223«, v kateri se norčuje iz kinomanije sodobnih mladih deklet, ki sanjajo o karijeri filmskih zvezd. Donka in Milka norite za kinom. Neki večer gre Milka v kino s sinom bogataša Bubarova. Njen oče in obupani uradnik Gunčev si izmislita, da bosta obogatela, če Milkin oče toži radi prevare in razžaljenja časti. Nakana pa se ni posrečila. Zadnjo svojo komedijo je Kostov napisal leta 1938 skupno z Aleksandrom Božinovim ter jo krstil »Komedija brez imena v petih slikah« (»Komedija bez ime v pet kartini«). Snov je vzeta iz življenja advokata, ki je pri vsakih volitvah kandidiral na protivladni listi, vedno propadel in obubožal, dokler ni končno opozicija zmagala, bil izvoljen in postal celo minister. Kot tak se je kmalu materijalno opomogel, svojo hčer je spravil »pod streho« in njegovi družini s sorodniki vred se je dobro godilo, dokler ni moral zopet v opozicijo. Drami je Kostov napisal samo dve, ki sta obe tridejanki. Verzi- ficirana zgodovinska drama »Simeon« je nastala v času jubilejnih slavnosti v proslavo tisočletnice smrti velikega bolgarskega carja Simeona (893—927); v tisku pa je izšla leta 1929. V njej je drama- tiziran Vladimirjev prevrat in začetek Simeonovega carjevanja. Vla- dimir (889—893) je orisan z vsemi negativnimi lastnostmi, ki mu jemljejo pravico voditi borbo v imenu neke ideje. Konflikt med poganstvom in krščanstvom ni dramatično izjasnjen. Za zunanjo dramo razkriva avtor samozatajevanje in žrtve žene zaljubljenega moža. S tem se staromodnost igrokaza osvežuje in dobiva bolj so- doben značaj. Medtem ko se v »Simeonu« Kostov opira na zgodovino, rešuje v drami »Ona in obadva« (»Tja i dvamata«, 1929) psihološki problem: Pisatelj Zaprjanov se zaljubi v Ano, katere mož je v vojni. Ta se vrne s fronte kot invalid. Problem za ženo, ki se mora odločiti za enega aH drugega, je rešen kakor pri Ibsenu v »Morski ženi«. Ana 170 Vekoslav Bučar ostaje pri svojem možu — invalidu. — V tej drami je Kostov v go- tovih trenutkih zelo močan, zlasti, ko mora Ana izreči odločilno besedo. Poleg navedenih gledaliških del je Kostov izdal še zbirko eno- dejank pod naslovom »Radi velikega razuma« (»Ot mnogo um«) ter knjigo numorističnih pripovedk »Carska svatba«. Zadnja leta je pre- vedel v bolgarščino več Nušićevih del, ki so bila z velikimi uspehom vprizorjena na bolgarskih odrih, nasprotno pa je Nušić prevel skoraj vsa dela Kostova v srbščino. Stefan L. Kostov in Eranislav Nušić sta bila intimna prijatelja, a tudi kot pisatelja izredno sorodna tako po načinu pisanja, kakor po snovi, ki sta jo obdelovala. Za svoja znanstvena dela je bil rajnki Kostov odlikovan z dopi- snim članstvom bolgarske akademije znanosti. Kot pisatelj pa je bil član bolgarske pisateljske zveze in PEN-kluba, katerega mednarodnih kongresov se je večkrat udeležil. Ko zaključujem te skromne vrstice, napisane v spomin velikega bolgarskega prijatelja Slovencev in Jugoslavije, etnografa in pisa- telja, želim samo, da bi imeli Slovenci čim večkrat priliko videti na svojih odrih dela pokojnega Kostova. S tem mu bomo postavili naj- lepši spomenik hvaležnosti za ljubezen, ki jo je gojil do naših krajev in naših ljudi. Vekoslav Bučar. KRONIKA, REFERATI IN KRITIKA. Etnografski muzej v LJubljani v letu 1939. Usoda Etnografskega muzeja v Lju- bljani je kaj žalostna in živa priča malomarnosti našega naroda in naše oblasti za ostanke narodne kulture, za dokaze narodne samobitnosti in za ogledalo narodove duše, kajti vsem tem trem smotrom v glavnem služi vsak etnografski muzej. Tako pa je muzej obsojen na životarenje, na neugled in večinoma tudi na nepoznavanje naše javnosti. Ena sama dvorana ne more nuditi niti bežnega pogleda v našo ljudsko življenje, v našo ljudsko umet- nost in v naše značilnosti, posebno ko se v zadnjem času radi nagromadenja in kopičenja predmetov spreminja v slabo urejen magacin etnografskih predmetov, ne pa v reprezentančno svetišče naše nepokvarjene ljudske du- še. Vsi naši klici po rešitvi iz tega neznosnega stanja so glas vpijočega v puščini in naletijo povsod na gluha ušesa in zaprta vrata, kakor da Slo- venci nočejo imeti lepih prostorov po- svečenih ljudstvu in zdravemu nepo- kvarjenemu narodu, ki je znal prinesti iz pradavnine s seboj posebnosti in značilnosti, katere nam dajo posebno narodno obeležje, ki nam dajo pravico, da se imenujemo narod. Vse naše po- stavljanje z visoko kulturno stopnjo Slovencev je puhlo in zgrajeno na do- mišljavosti, ko pa vendar na drugi stra- ni nismo v stanju pokazati niti toliko srčne kulture, da bi mogli javno doka- zati, da so nam našf narodne drago- cenosti in tudi naša navadna svojina svete in da jih spoštujemo, da so ne- dotakljive od vseh grabežljivih tucjev. Resni časi bi še prav gotovo morali to od nas zahtevati in etnografski muzej bi moral biti hram, na katerega bi mogli pokazati omahljivcem, ki dvo- mijo v našo samobitnost in pravico do lastnega svobodnega kulturnega obsto- ja. Zavednost bi mogli ravno na ta na- čin najlažje vzgojiti in vcepiti mladim in odraslim. Pri drugih narodih polagajo ravno veliko važnost na etnografske muzeje, ker se zavedajo, da jim dobro urejen in reprezentančen etnografski muzej mnogo bolje služi in prinaša mnogo več vzgojnih koristi, poleg šol in učnih zavodov, kot pa še toliko galerij umet- nosti, katere vzori niso vedno zrasli na domačih tleh. Posebno moremo opazi- ti, da ravno mali narodi posvečajo izredno pozornost svojemu etnograf- skemu muzeju. Saj majhen narod ne more pokazati takih primerov visoke umetnosti, kot je to slučaj pri velikih, ki so bili vedno vodilni v umetnosti in spravljali v senco manjše, temveč more svojo samobitnost in svoje značilnosti pokazati le v izdelkih duha in roke, ki so nastali v narodu samem brez veli- kega ozira na tuje vplive in je torej edini resnični izraz ljudstva, njegovega mišljenja in čustvovanja. Malemu na- rodu je etnografski muzej potreben in prikaz ljudskega življenja nujen, da more v narodu ohranjevati tradicijo in ga navajati k razlikovanju domačega in tujega. S povečano industrializacijo je postalo mnogo predmetov nerabnih, ali ni ravno etnografski muzej pokli- can k temu. da jih ohrani potomcem in da jih otme pozabe, da bodo vedeli tudi oni kakšno je bilo življenje v prej- šnjih časih? Spoštovanje teh narodnih starin kaže na stopnjo narodne za- vednosti, na narodni ponos in na kul- turo naroda. Štirimilijonski narod Fin- cev ima pet profesorjev predavateljev etnologije (mi pa nobenega) in krasno urejene etnografske muzeje. Znani so znamenito urejeni etnografski muzeji Švedov, Norvežanov in Dancev z zna- nimi muzeji na prostem, ko so v na- ravo postavili cele kmečke hiše z vsem inventariem in ostalimi pritiklinami, poleg velikih razstavnih dvoran posve- čenih ljudski umetnosti in obrti. Češki etnografski muzeji so n.pr. poleg pred- metov ljudskega življenja znali prika- 172 Kronika, referati in kritika. zati cele ljudske šege in običaje z lutkami v resničnem dogodku, kakor so znani tudi madžarski etnografski muzeji. Zanimivo je opazovati, da imajo ravno visoko kulturni veliki zapadni na- rodi, čeprav siromašni na narodopisnih posebnostih, tako urejene narodopisne muzeje in da kažejo ravno s tem na pomen, katerega ti muzeji za narod imajo in hočejo povdariti vzgojno stran teh. Ljudsko življenje polagoma zamira in prehaja v neko skupno življenje vseh ljudi, v katerih ne bo več razen jezika in miselnosti velikih življenjskih razlik. Zato je treba pozabi oteti življenje prednikov, ki so na tej zemlji živeli in ji dali svoj znoj in žulje svojih rok ter ustvarili skupnost, katera daje pravico narodnega obstoja in življenja tudi po- leg narodov — velikanov. Vseh teh dejstev bi se moral zavedati tudi eden najmanjših evropskih narodov — Slo- venci, na križišču vzhoda in zapada na prehodu iz juga na sever, ki more ravno v vsem pokazati to križanje, svoj važen geografski položaj v nevarnosti velikih sosedov in čigar poslanstvo leži ravno v prehodu. Zavedati bi se moral položaja in skrbeti s pravo narodno- stno vzgojo, s kazanjem na narodne svetinje in ostanke velike narodove kulture, da mora vztrajati na svojem mestu s svojim poslanstvom. Če pogledamo sedanji položaj Etno- grafskega muzeja v Ljubljani vidimo, da zelo slabo zastopa naše narodopisje. Nahaja se v zgradbi skupno z Narod- nim muzejem in ima na razpolago eno samo sobo in del hodnika. V sobi se nahaja provizorično prikazana go- renjska kmečka izba s kamro in ku- hinjsko pečjo, v notranjostih so nalo- ženi še vsi predmeti ljudske umetnosti in obrti, tako da se improvizacija inte- rieurja izgubi v naloženosti predmetov. Nadalje se v sobi nahaja v sredi 5 ve- likih vitrin z lutkami narodnin noš, vezenin, oblek, čipk in drugih sukne- nih predmetov. Vitrine, v razdalji enega metra druga od druge, ne nudijo no- bene preglednosti na gosto razpostav- ljenega materijala. Stranske stene so obložene z drugimi vitrinami, v kate- rih so manjši predmeti ljudske umetno- sti in okraševanja, ostala stena navzgor pa je polna raznih ljudskih slikarij, da, še celo ispod stropa vise razni pred- meti, ki so se nahajali obešeni v kmeč- kih hišah. Na steni hodnika, kolikor ga je na razpolago, se nahajajo glavni primeri panjskih končnic in posamezne skrinje. S tem je opisan ves slovenski etnografski muzej! Soba ni pregledna in prepolna omar, predmeti so v oma- rah naloženi drug poleg drugega tako na gosto, da na polaganje pažnje na detajl sploh ni govora ter vse skup prej sliči na slabo urejen in naložen magacin, kakor na razstavno dvorano. Večina predmetov pa je sploh magaci- nirana in ne samo javnosti, marveč tu- di študijskim namenom popolnoma ne- dostopna in torej niti v najmanjši meri nabran materijal svojega namena ne izpolnjuje. V danih prilikah misliti na smotrenejšo ureditev muzeja pa je absurdno in nemogoče. Če pri tem pomislimo na mnogostra- ne zahteve, ki jih znanost pa tudi lajik zahteva od muzeja, vidimo, da pod ta- kimi okolščinami sedanji muzej pač ne more zadovoljiti. Etnografski muzej ni v stanju prikazati posamezne lokalne diference našega ozemlja, niti v mo- delih posameznih tipov hiš kaj šele z ureditvijo resničnih notranjščin. Gotovo je utopija misliti na muzej na prostem, vendar bi se dale v drugih prilikah vsaj notranjščine etnografsko pravilno urediti. Ravno tako bi v dru- gih okolščinah bila dana možnost tudi noše pokrajin med seboj ločiti ter pri- kazati moške in ženske modele. Pred- mete ljudske umetnosti bi bilo mo- goče strokovno in tudi estetsko raz- porediti tako, da bi si jih bilo mo- goče ogledati in bi mogle prav učin- kovati. Ostale manjše predmete ljud- ske obrti in okraševanja ter ženska ročna dela bi se dala pravilno sortirati. Obrtne šole in ženske, šole bi gotovo mogle mnogo koristi odnesti s tako urejene razstave. V drugačnih prilikah pa bi mogel muzej nakupovati tudi uporabne predmete iz vsakdanjega življenja, orodje in reči, ki so bile doma napravljene in dolgo let v rod- bini uporabljene, katere pa sedaj radi nizke cene industrijskih izdelkov in radi manjše praktičnosti zgubivajo na pomenu, so pa le predmeti naše ljud- ske obrti in kot taki spadajo nujno v muzej, ki hoče prikazati verno sliko našega človeka. Stari plugi, leseni vo- zovi, hišna oprema, okenske mreže itd. itd. vse sami važni predmeti, na ka- tere sedaj muzej niti misliti ne sme in jih mora odklanjati, ker jih niti Kronika, referati in kritika. 173 magacinirati nima kam. Tako ti pred- meti počasi propadajo in izginevajo, vendar ne po krivdi muzeja, marveč oblasti, ki tega stanja muzeja ne mo- rejo ali nočejo opaziti. Muzej rabi le eno: prostora in zopet prostora, kamor bo mogel svoje stvari postaviti in jih tako razstaviti, da bodo dostopne za ogled. Skrajni čas je že, da začne država oz. še bolj banovina misliti na postavitev lastnega poslopja Etnografskega muzeja, kjer bo mo- goče uresničiti vse zahteve znanosti in želje ljudstva z ozirom na tak muzej. Davno že bi se morala oblast odločiti za nove gradnjo. V Beogradu zidajo nov Etnografski muzej, v Zagrebu so tudi pripravljeni milijoni za novo zgradbo muzeja, v Ljubljani pa po- stavljajo drugo Galerijo, tako da bomo imeli dve galeriji, pa nobenega Etno- grafskega muzeja, kar daje posebno sliko razmeram pri nas. Mogoče je . Moderna Galerija po- trebna, čeprav je glasnik predvsem tujih, v svetu modernih, govoric umet- nosti in klasična zbirka tujih vplivov, dostopna samo nekaterim, ki se ra- zumeja na sodobna gibanja, dočim bo ostala pri največji večini slovenskega naroda nerazumljena in bo razliko med mestom in deželo samo še večala. Etnografski muzej pa je središče vsega narodovega udejstvovanja, enako ra- zumljiv meščanu, prav posebno pa kmetu, ki bo s tem vedel, da imajo ljudski produkti tudi velik pomen in so cenjeni. Poslanstvo muzeja bo v tem v celoti izpolnjeno in se nam ne bo treba bati, da bi hodil naš človek v tujino po vzglede in jih prenašal k nam, saj bo znal s pravim vživetjem v narodno svojino razumeti nje strem- ljenja in samo tako smo lahko gotovi, da se bo razvoj vršil nadalje v pravi smeri. Sicer pa menimo, da je odveč govoriti in dokazovati pomen Etno- grafskega muzeja za narod, kdor tega ne razume oz. noče razumeti, je proti narodu in narodu škodljiv. Zato tudi ob tej priliki ponovno ape- liramo na oblasti, državno in samo- upravno, da si s prihodnjim prera- čunom vzame v načrt zgraditev Etno- grafskega muzeja v Ljubljani in pre- pričana naj bo ,da bo s tem izpolnila eno največjih kulturnih potreb Slo- vencev. Narod brez pravega Etnograf- skega muzeja ne more ločiti zela od plevela in prerad zaide v tuje vode in služi tujcu. Sedanje stanje muzeja pa je sramotno in prav nič reprezentan- čno za kulturen narod. Šele z uredit- vijo pravega narodopisnega muzeja, se bo mogoče uspešno boriti in pobijati posamezne nestvore »slovenskega slo- ga«, ki se zadnje čase pojavljajo pri nas in katerih nekateri, žal, dobivajo podpore naših oblasti ter s tem za- pravljajo narodno premoženje. Zgraditev Etnografskega muzeja v Ljubljani naj postane geslo iri ure- sničenje potrebe vseli Slovencev. Izmed pomembnejših dogodkov v tem letu naj omenim po vrstnem redu. L. 1939. je začelo s pripravami za sve- tovno razstavo v New-Yorku. Jugo- slovansko razstavo je organiziral Obrt- ni muzej v Beogradu in glasom po- znejše brzojavke Ministarstva prosve- telbr. 4412/39 od 15. februarja 1939 je moral muzej poslati sledeče pred- mete: Gorenjsko moško in žensko na- rodno nošo, belokranjsko žensko nošo, nošo ljubljanske okolice, dva srebrna sklepanca, štiri cedre, dve palici, or- namentirano zibko, preslico, lesno plastiko, tri slike na steklo, neško, de- set panjskih končnic, skrinjo, prstan, glavnik, obesek, žličnik, čelešnik, in pečnico. Čeprav je pri tem riziko vr- nitve zelo velik, se je muzej razstave moral udeležiti in upamo, da bodo lepo razstavljeni predmeti svojo nalogo vsaj delno izvršili. Nadalje je bilo mnogo poslov, dopisovanja in razpošiljanja z muzeiskim glasilom »Etnologom«, knji- go XII, ki se sedaj tiska v Drž. ti- skarni v Beogradu in katerega je dosti težko mogoče urejevati le potom do- pisovanja. — Dne 16. februarja t.l. je bil izvoljen za dopisnega člana Srpske Kraljevske Akademije znanosti in u- metnosti v Beogradu direktor muzeja Dr. Niko Županić. Mnoge čestitke in priznanja časopisov so dokazala, da je 3ilo imenovanje več kot zasluženo. V muzejski kroniki je zapisano: »kot pionir antropoloških in paleo-etnolo- ških ved pri nas, poleg udejstvovanja z uspehom tudi v ostalih znanstvenih vedah, je to imenovanje zaslužil brez- dvoma že davno prej in tudi od dru- gih strani.« — Posamezni arhitekti in drugi etnografi hodijo stalno v muzej študirat razstavljene predmete in si sposojat fotografski materijal. — Mnogo etnografsko važnih predmetov (modele za mali kruhek iz okolice 174 Kronika, referati in kritika. Kamnik, skrinje in druge) poleg ne- katerih važnih knjig smo morali radi pomanjkanja denarja odkloniti. — Pre- parator je ves mesec april in del maja čistil, zračil in ponovno prepariral ma- gaciniran materijal. — Dne 13. maja je obhajal 80-letnico rojstva zaslužen nabiralec narodnega materijala in znan slovenski etnograf, zgodovinar in stalni sodelavec in sotrudnik »Etnologa«, g. duhovni svetnik in župnik v pok. Ivan Šašelj, ki je dolgo časa pastirjeval v Beli Krajini, sedaj pa živi v Št. Lo- vrencu na Temenici. Upravnik muzeja je imel namen prirediti večjo proslavo na čast temu dogodku, toda velika skromnost slavljenčeva je odklanjala sploh vsako javno proslavljanje. Na- zadnje je, na vneto upravnikovo pri- govarjanje, le pristal na intimno pro- slavo v Stiškem samostanu, katero je zelo blagohotno in ljubeznivo organi- ziral opat Stiškega samostana milo- stljivi g. dr. Avg. Kostelec. K pro- slavi, ki je bila 23. maja v Stiškem sa- mostanu, je bil povabljen le ožji krog slavljencevîh znancev in prijateljev, med katerimi so se povabilu odzvale mnoge vidne osebnosti našega javnega življenja. Društvo »Bela Krajina« je jubilanta imenovalo svojim častnim članom in mu ob priliki proslave iz- ročilo lično diplomo, delo Maksima Gasparija. Vsa proslava je dokaz ve- like priljubljenosti in spoštovanja, ki ga Ivan Šašelj po vsej Sloveniji uživa. Dan namenjen proslavi njegove 80 let- nice je minil v prijetni domačnosti stiškega samostana kar najlepše in pustil najboljši vtis v vseh navzočih. Oba vodilna ljubljanska dnevnika sta prinesla velike članke o pomenu in delu Ivana Šašlja za slovensko kulturo. Na predlog upravnika tega muzeja je sprejel Slavljenec za svoje velike za- sluge visoko odlikovanje reda Sv. Save m. stopnje ter s tem javno priznanje za svoje udejstvovanje. Čestitkam se pridružuje tudi uprava Etnografskega muzeja in uredništvo „Etnologa" z že- ljo, da bi slavljencu bilo dano še mno- go let na razpolago, da bi mogel do- končati svoje delo in še mnogo kori- stiti slovenski etnografiji V maju je obiskal muzej ataše bol- garskega tiska v Beogradu g. Mihail Georgiev in bolgarski študenti. — Splo- šno žensko društvo se zanima za veze- nine in prosi na posodo predmete za razstavo na velesejmu. — G. Boris Orel dobi pooblastilo, da si kot .zastopnik muzeja ogleda festival narodnih šeg in običajev v Zagrebu in pozneje v Ma- riboru. O poteku obeh je obvezan po- ročati v „Etnologu". — Vse knjige „Etnologa" smo poslali na razstavo ju- goslovanske knjige v Sofijo. — V predlogu novega državnega predračuna za 1. 1940/41 smo ponovno predlagali nujno zgraditev novega Etnografskega muzeja v Ljubljani. Avgusta si ogleda muzej vodja tujsko prometnega in pro- pagandnega društva na Nizozemskem dr. de la Faille. — Začetkom avgusta je bilo ustanovljeno Etnografsko dru- štvo v Ljubljani v podporo in pomoč Etnografskemu muzeju poleg namena očuvanja, ohranjanja in zbiranja etno- grafskih predmetov in pospeševanja etnografske znanosti. Predsedstvo dru- štva je prevzel direktor muzeja dr. N. Županić, tajnik je g. Vekoslav Bučar, v odboru in v društvu so še drugi vi- dnejši slovenski etnografi. — Koncem septembra je bil vpoklican na orožne vaje kustos pripr. tega muzeja Franc Kos za enomesečno dobo. — Mnogo zahtevajo strokovno revijo „Etnolog", posebno pozornost vzbuja jubilejna knjiga X XI. — Novembra je stopil v pokoj dolgoletni hišnik Narodnega mu- zeja g. Janez SlapniCar, ki je obenem tudi dobrovoljno pazil na Etnografski muzej. Radi svoje pridnosti, skrobnosti in odkritosrčnosti je bil splošno pri- ljubljen. Vsi nastavljenci obeh muzejev so mu priredili prisrčno ' odhodnico. Uprava Etnografskega muzeja se mu še tem potom za njegov trud najtopleje zahvaljuje. Personalni status se ni spremenil, razdelitev dela je ostala ista. Inventar se je v tem letu pomnožil za približno 20 predmetov, med kate- rimi je treba predvsem omeniti slike na steklo, glasbeni ljudski instrument itd poleg nakupa važnih knjig med njimi 13 letnikov „Zeitschrift f. österr. Volkskunde" in druge. Narodni posla- nec J. Koce je daroval muzeju večje število belokranjskih pisanic. Uprava mu izreka tem potom še enkrat za- hvalo. F. K. Kronika, referati in kritika. 175 Prof. O. Grebene: Moderno slovensko pohištvo po narodnih motivih LJubljana 1938 Izdala in založila Kr. banska uprava dravske banovine v Ljubl.iani Prof. O. Grebene, ki je po svetovni vojni znan kot nabiralec narodnega materijala, saj je svojo dobro zbrano etnografsko zbirko prodal Narodnemu muzeju, se je sedaj lotil naloge, kateri očividno ni bil kos. Izdal je mapo risb in načrtov uporabnega pohištva (stoli, mize, omare, klopi) po lastnih načrtih, toda opremljenega z ljudsko ornamen- tiko in ima tako namen ustvariti so- dobno pohištvo v domačem slogu, ka- tero bi po njegovem s pridom mogli uporabiti tudi na deželi. Lotil se je to- rej dvojne naloge: etnografske s tem, da je okrasil pohištvo z narodnimi mo- tivi, pa tudi arhitektonske o notranji opremi naših domov. Povpraševanje po našem narodnem domačem slogu je zadnje čase, pač pod vplivom velikih nacionalnih gibanj dru- gih narodov, tudi pri nas zelo veliko. V vsem hočejo iskati in napraviti nekaj našega, iščejo našo ornamentiko, last- nosti samo naše hiše in v zvezi z njo tudi našo hišno opremo. Pri sodobni notranji opremi moremo dosedaj zabe- ležiti v glavnem dva poizkusa združiti naše z modernim: opremo kmečke hiše na Obrtni razstavi v Berlinu (razstav- ljena tudi na velesejmu v Ljubljani) in Karlovškovo knjigo „Umetna obrt", tretii se ?edaj pridružuje Grebenčeva mapa osnutkov pohištva, gotovo naj- manj posrečen poizkus. Slovenski motivi na posameznih de- lih pohištva so Grebencu samo okrasna izpolnitev ploskve, katera mu je na razpolago. Pri tem uporablja motive vzete ne samo s pohištva, marveč tudi z drugih tehnik, ne da bi jih poizkusil tudi akomodirati novi tehniki. Seveda nastane radi tega popolnoma nov mo- tiv, ki s starim nima ravno mnogo skupnega in kateremu izvora ne mo- remo več prav spoznati. Toda za upo- rabljanje motiva in ornamenta ni važna stroga natančnost, z ravnilom in šesti- lom napravljena, marveč je ravno svo- bodna uporaba in samostojno kompo- niranje za slovenski ornament tako važno. Značilno za slovenski ornament so njegove mehko prelivajoče se li- nije, tako da moremo v njem občutiti skoro nekaj lirsko nežnega. Ustvarja- nje v takem občutju more potem dati ornament, o katerem moremo trditi, da je naš. Vsega tega občutka in čustva ne moremo najti skoro v nobenem nav- zočem ornamentu. Vsi so trdi in oglati, skoro surovi, brez najmanjšega čustva in še tam kjer z iskrico upanja priča- kujemo vsaj nekaj zboljšanja (list XXI štv. 21) moremo opaziti, da se avtor ni nikoli prav poglobil v pravi in končni pomen okraska, ki naj naše učinkuje, kar pa je mogoče samo občutiti in če- sar s še tako pridnim nabiranjem ni mogoče doseči. Brez vsakega narodne- ga čuta bi mogli označiti, da so pove- čini motivi. To nerazumevanja bistva našega or- namenta pa je mogoče opaziti tudi v skrajno lokalno diferencirani ornamen- tiki. Če že avtor ne priznava Vurnikove razdelitve pasov tujih vplivov in gene- ralne razdelitve slovenskega ozemlja v glavnem v tri dele; katere pa prav gotovo veže vsaj neko notranje občut- je, moremo toliko manj priznati nje- gove razdelitve, ko moremo začudeni opaziti, da se more spustiti v tako mi- nimalne krajevne razlike (n. pr. Novo mesto in Sv. Peter pri Novem mestu). Temu prav gotovo ne moremo pritrditi, kajti take razlike nikoli ni bilo in je tudi danes ni mogoče več zaslediti, ker je motiv potoval iz kraja v kraj, kakor so potovali rokodelci in ker ga je ljud- ska domišljija spreminjala po svojem občutku, kakor je tudi jasno, da še celo isti mojster ni dvakrat napravil istega motiva, saj ni delal s šablono, ampak s svojo bogato fantazijo, s svo- jim srcem in s svojimi čustvi. Zato je treba zametavati omejitve, kot iih skuša ustvariti avtor, kajti s prevzemanjem tujih vplivov se vrši tudi razvoj in prav nič se ni bati, da bi našli naenkrat tuje k nam prineseno, ker bi znala prava ljudska ustvarjala sila vse to lepo pre- saditi v naš vrt, naše občutje in v naše motive in mu zato pač ne bodo potre- bne predloge. Poleg malo slovensko učinkujočih motivov moremo omeniti tudi barve, ki jih avtor uporablja. Prav gotovo nikjer 176 Kronika, referati in kritika. nitiče ni uporabljal še takih barv in prav slabo si moremo predstavljati n. pr. roza (list VII štv. 6) ali rmeno (list XI štv. 7) ali vijoličasto (list III štv. 2) pobarvana pohištva v naših kmečkih hišah, kjer je dosedaj vlada ponavadi naraven les okrašen z okraski v glav- nih naravnih barvah, pa tudi kjer je uporabljal barvano pohištvo, je to bilo nevsiljivo in okusno (prim. svetlo mo- dro pobarvano pohištvo v Poljanski do- lini). S svojimi nemogoče uporabljeni- mi motivi nas avtor ne more prepričati, da so slovenski, ker so brez občutka in brez potrebne pesniške svobode, (list XIV štvr. 5 itd.); vedno uporabljanje in spreminjanje, po avtorju najvažnejše, srčne oblike ne more prepričati o na- sprotnem. Odkloniti moramo torej na- ziv narodnih motivov. Ostane nam še, da izpregovorimo tu- di par besed o modernem pohištvu. Kaj si avtor predstavlja pod modernim po- hištvom pač ni popolnoma jasno, kajti ostanki secesije (list I štv. % list III štv. 1, list VI štv. 6) iz začetka tega stoletja in spomini na slog po svetovni vojni (primerjaj Vurnikov Tabor), ka- kor kaže n. pr. list IX štv. 7, list XI štv. 7, poleg mnogih drugih, niso več moderni in so sodobne zahteve pohi- štva popolnoma drugačne. Kako malo je razumel vlogo pohištva v sodobnem stanovanju, kaže primer omar, ki so neokusni in nerodni kosi, niti po sta- rejših slovenskih vzorih delane, še manj pa odgovarjajo novim zahtevam. Ori- ginalna rešitev polic namesto nočnih omaric je vredna naslednica secesijoni- stičnih idej v začetku tega stoletja. Ce se je avtor hotel nasloniti na dosedanje ljudsko pohištvo, bi bilo potrebno, da se z njim in njegovo vsebino dobro seznani. Ce pa je hotel napraviti nekaj popolnoma novega, pa ima prav go- tovo na razpolago kakšno moderno arhitekturno revijo. Zakaj bi pa mo- rali imeti ravno na kmetih grdo in neokusno, popolnoma zastarelo in de- formirano pohištvo, pa nam prav go- tovo ni razumljivo. Knjiga bi s tem le kvarno vplivala in ne bomo se smeli čuditi, če bomo zasledili po naših na- pol kmečkih domovih (pravi kmet si okusa po teh predlogah gotovo ne bo pustil pokvariti) kar naenkrat nestvore namesto oprave. K temu grehu bo ne- dvomno mnogo tudi naš avtor mnogo prispeval, če bo knjiga med ljudstvom mnogo uporabljena. Tudi naziv mo- dernega pohištva torej ne odgovarja dejanskemu stanju. Avtor bi si stekel mnogo več zaslug za slovensko etno- grafijo, če bi ostal pri svojem prvot- nem delu, namreč pri nabiranju mate- rijala, obdelavo pa bi naj prepustil drugim, ki bodo v obojem prav pou- čeni. Mnogo je namreč večja zasluga pri skrbno in vestno nabjranem ma- terijalu, kakor pri tako nepravilni upo- rabi neznanega materijala, pri katerem moramo ravno radi neslovenskega ob- čutja v njega pravilnost uporabe dvo- miti. Za izdajo in založitev knjige je bilo potrebno gotovo mnogo denarja, saj je format velik, papir dober in risbe izde- rane v barvah, dvomimo pa, da je bil to- liki izdan denar tudi dobro naložen. Usluge s tem ni bilo napravljene sloven- ski etnografiji prav nobene, prej obrat- no. Napačno in nepravilno bi se mogel vzgojiti okus našega rokodelca, ki bo verjel natisnjenim predlogom, saj je najvišja naša narodna instanca dala svoj imprimatur celi stvari. Ravno radi tega bi se morala ta instanca prej pre- pričati pri naših zalužnih etnografih, ki bi jiznali podati res strokovno mne- nje, katero bi moralo biti banski upra- vi merodajno. Uporabljen denar bi bil mnogo bolj koristno naložen, če bi Kr. banska uprava dala urediti notranjosti še ostalih naših hiš v muzeju in kjer bi take opremljene sobe mnogo pra- vilneje vzgajale in vplivale, kakor še ne vem kako bogate in luksuriozne izdaje takih neuporabnih in slabih knjig, kot je navedena pred nami. F. K. Kos 80-letnica %. duh. svetnika Ivana Šašlja. Marljivemu in zaslužnemu duhovne- mu svetniku in župniku v pokoju g. Ivanu Šašlju je bilo letos prirejeno na pobudo bivšega ministra in upravnika Etnografskega muzeja dr. Niko Župa- niča lepo slavje v znamenitem stiškem samostanu na Dolenjskem. Naš slavlje- nec je praznoval v maju svojo 80-let- nico duševno in telesno povsem krepak in zdrav. Ker se je vse življenje Kronika, referati in kritika. 177 udejstvovai, kot zbiratelj, narod- nega blaga in se še vedno bavi s po- sebno vnemo z našim narodopisjem je povsem umevno, da je naš Etnograf- ski muzej dal prvo inicijativo za to slavnost. Podrobni življenjepis, ki ga je pri- občil Etnolog pod naslovom »/van Fe- liks Šašelj< 1. 1929 za 70 letnico na- šega slavljenca izčrpno prikazuje nje- govo življensko delo, zato se pa naše letošnje poročilo omejuje le na potek proslave 80-letnice v Stiškem samo- stanu, za katero je blagohotno in lju- beznivo prevzel vso organizacijo milo- stivi gospod opat dr. Avgust Kostelec. K proslavi je bil povabljen le ožji krog slavljenčevih znancev. Dne 24. maja ob 10. dopoldne so vsi udeleženci, predvsem Belokranjci in Ljubljančani prisostovali v veličastni samostanski cerkvi sv. maši, ki jo je daroval jubilant sam. Po maši in po kratkem ogledu samostana in njego- vih znamenitosti so se gostje zbrali v samostanski dvorani, kjer je prvi po- zdravil duhovnega svetnika g. Šašlja in vse ostale opat g. dr. Kostelec. V svo- jem daljšem govoru je zlasti poudaril, kako se je naš slavljenec znal vživeti v razmere belokranjskega ljudstva in kako je vzljubil Belokrajino kot dušni pastir v Adlešičih, kjer je z njemu lastno marljivostjo proučeval in zbiral naše narodno blago, posebno pa belo- kranjske ljudske pregovore. Nato je iz- rekel jubilantu častitke bivši minister in direktor dr. N. Županič v imenu Et- nografskega muzeja. Omenjal je nje- govo delo in zasluge na poprišču slo- venske folklore, do katere mu je bila že izza mladih dni prirojena posebna ljubezen. Po tem govoru je v imenu ljubljanskih Belokranjcev pozdravil go- spoda jubilanta v toplih besedah g. dr. M. Bano predsednik društva »Belakra- jina« ter mu ob tej priliki izročil di- plomo častnega članstva, umetniško delo akad. slikarja Maksima Gasparija. Diplome, ki v enostavnih znakih pred- stavlja belokranjsko narodopisje, se je slavljenec vidno razveselil in se za to počastitev v daljšem govoru ginjen za- hvalil. V imenu ljubljanskega škofa in stol- nega kapitlja je izrekel slavljencu ča- stitke g- stolni dekan dr. Kimovec. Lju- bljanski župan dr. Jure Adlešič pa ga je pozdravil v imenu Ljubljane v ime- nu Adlešičanov in posebno, kot nje- gov učenec iz ljudske šole. Nato sta izrekla častitke v imenu njegovih du- hovskih tovarišev in prijateljev g. prior Učak in g. Štular. Pozdravni go- vor je imel tudi g. oče gvardijan Ci- prijan iz Novega mesta in krajše go- vore tudi ostali udeleženci. Jubilant se je gostom ginjen zahvalil za častitke, predvsem pa gospodoma inicijatorjema proslave, ministru dr. Zupaniču in opatu dr. Kostelcu. Izrazil je tudi željo, da naj ostane častna diploma po nje- govi smrti last stiškega samostana v spomin na to proslavo. V prijetnem razgovoru in v spominih na jubilantovo življenje v Beli Krajini so udeleženci ostali še nekaj uric v samostanu ter se potem odpeljali na svoje domove. M. Gaspari Jože Karlovšek: Slovenski domovi V Ljubljani 1939. Izdala In založila Kleinmayr & Bamberg d. z o. z. v Ljubljani. Natisnila Jugo- slovanska tiskarna v Ljubljani. Jože Karlovšek je dosedaj v sora- zmerno kratkem razdobju izdal že če- trto knjigo iz materijala, ki spada največ v etnografijo. Prva »Sloveijski ornament« — Zgodovinski razvoj je polna teorij in znanstveno kot prak- tično le malo uporabna. Druga »Slo- venski ornament« — Praktični del nudi bogato izbiro raznih motivov slovenske ornamentike, čeprav bi bilo ravno znanstveno mogoče oporekati prikaza- nemu materijalu brez točne navedbe vira. Sledila je knjiga »Umetnostna obrt« v kateri je teoretični del razvoja nastal pač pod vplivom tujih teorij ter izpade iz okvirja, dočim je praktični del razumljivejši. Četrta knjiga pa obravnava kmečke hiše na Slovenskem 12 Etnolog 178 Kronika, referati in kritika. in je gotovo izmed Karlovškoviii knjig najbolj razumljiva in tudi strokovno kaže dober napredek. Toda, kakor ostale knjige, moremo tudi pri tej opaziti dvoje temeljnih na- pak, na katerih je knjiga v osnovi po- stavljena na napačne fundamente. Prva in poglavitna napaka vseh knjig, tudi zadnje, je pomanjkanje znanstvene me- tode, kar je takoj zaslediti v vsem delu. Predvsem je mogoče opaziti, da si je avtor najprej postavil tezo in po- tem šele zbiral materijal, kakor mu je tej tezi odgovarjal. To je bilo mogoče ugotoviti že pri prvi knjigi, ko raz- deli vse ornamentalno umetnostno po- dročje enostavno na tri skupine, ustvari potrebno mu sistematiko ornamenta in pride tako do skupne slovanske orna- mentike, iz katere ima namen izluščiti samostojno slovensko. Enako pri »Umetnostni obrti« išče značilnosti slo- vanske in posebej slovenske obrti. Tudi v zadnji knjigi je še ostal pri prika- zanju narodnostnih posebnosti, le da je pustil skugne slovanske značilnosti ar- hitekture v nemar in ustvaril kar eno- ten slovenski slog. Vidimo, da se je po vzoru drugih narodov, predvsem Nem- cev, spravil k raziskavanju etnograf- skega materijala z namenom, da najde slovanske oz. slovenske skupne poteze in značilnosti. Pri tem mu materijal služi le kot dokazno sredstvo njego- vim slutnjam in apriorističnim podme- nam, nikakor pa ne izvava sklepov iz materijala samega. Prav gotovo ob- stojajo neke skupne poteze, vezi in znaki, četudi le minimalni v sloven- skem arhitekturnem ustvarjanju, ka- tere nam je mogoče pri sedanjem po- znavanju materijala slutiti in verjeti, ustvariti pa kar na podlagi tega neko pravilo in na tej podmeni graditi vso gradbo naprej, pa se pravi postaviti hišo na trhle noge hipoteze, domne- vanj in slutenj. Znanstveno torej me- toda ne more odgovarjati. Ker je treba sintetično na podlagi preštudiranja vsega materijala, ki je že obdelan priti do sklepov, kakor jih materijal sam nudi in daje. Tako že sami po sebi pridemo do druge fundamentalne napake, katero je prav posebno opaziti pri poslednji knji- gi. Knjiga je namreč preuranjena in časovno prezgodaj ter jo moremo sma- trati bolj za oris, kakor pa za gotovo dognano delo. Dosedaj je pri nas le malo del izšlo, na katere bi se mogel avtor za svoje kompilativno delo na- sloniti. Razen Kronfussa, M. Murka in predvsem Stanka Vurnika ter še neka- terih je vse ostalo samo, avtorju slično, domnevanje o slovenski kmečki hiši, brez stvarne podlage v materijalu sa- mem. Dosedaj, razen omenjenih še ni- mamo nobene objave in prikazanje golega materijala. Zato bi bili avtorju mnogo bolj hvaležni, če bi svoj bogato nabran materijal raje bolj podrobno prikazal in obdelal z ozirom na razne čase in na posamezne lokalne dife- rence, v katerih pokrajinah so nastali, konkluzije in hipoteze pa bi prepustil drugim, ki bi ga znali strogo znan- stveno pravilneje izbrati. Nabiranje materijala je pionirsko delo in osnovne važnosti vsake znanosti za pravilno nadaljevanje in poznejše izvajanje. Pri nas krajevno v študijah še posamezni tipi hiš niso obdelani, razen Gorenj- ske, dela Koroške in dirnnice na Ko- banskem imamo le malo uporabnega z drugih pokrajin in bo treba naj- prej ta materijal nabrati in ga znan- stveno urediti ter prirediti. Zato je ravno knjiga že o slovenski hiši pre- uranjena oz. vsaj gotovo ni popolno- ma verjetnostna, ker ravno ne počiva na dokaznem materijalu oz. bolje re- čeno počiva le na tistem dokaznem ma- terijalu, ik je avtorju dostopen v lastni zbirki in uporabljen v toliko, v kolikor mu gre v račun. Vendar pa ima to dobro lastnost, da je tekoče in razumljivo pisano, do- stopna širši javnosti, na drugi strani pa je avtorju videti, da je predvsem praktik in ume dobro izkoristiti iz- sledke v praktična navodila uporabljal- cem knjige v bodočnosti. Zopet pridemo do spoznanja, da bo utegnila knjiga koristiti za naprej, ker bodo pod nje vplivom gotovo zgradbe in domovi na- stali. V toliko je dobro, da uprablja res pristen v glavnem nepotvorjen domač materijal brez lastnih fantazij in pre- tvaranj, kot je slučaj n.pr. pri Gre- benčevem modernem pohištvu po na- rodnih motivih, ko bi pri uporabi mo- gle nastati slabe posledice za ljudsko ustvarjanje in za vzgojo ljudskega okusa. Karlovšek po pristnosti mate- rijala ne more prinesti v tej sme^lri škode, vzbuditi pa more zanimanje za zbiranje in opazovanje naših kmečkih domov. K temu pripomore ' še lepa oprema knjige in res izbrane fotogra- Kronika, referati in kritika. 179 fije, v katerih stremi poleg predmetne vrednosti tudi še za lepotnim izrazom. Škoda, da se praktik kot je Karlov- šek spušča v znanstveno teoretiziranje in razpravljanje. Zopet se spodtakne v prezgodovini in v poljudnih besedah kompilativno opiše dobo in zgradbe, kar je potem pri njem brez utemeljene zveze in podlage v razvoju poznejše kmečke hiše. Gotovo je bolj dorasel praktični nalog z nasveti in opisi se- danjim stavbenikom. Za neznanstve- nost dela nam pove takoj navedba uporabljene literature (pri avtorju na- pačno »viri« imenovana), ko navede poleg dr. M. Kosa listek iz »Kmeto- valca« ali poleg dr. J. Grudna poro- čilo o utrjeni močvirski zgradbi posne- to iz ilustriranega časopisa (»Illustrierte Zeitung«) brez navedbe avtorja, kakor tudi mešanica znanstveno pomembnih imen poleg absolutno nevažnih. Kot praktik pa ima navado, da pri- kaže tudi način, kako je treba izsledke in rezultate uporabiti in izrabiti na praktičnih sobodnih primerih, katerim je avtor deloma sam, deloma drugi. V tem je druga važnost knjige in v tem moremo spoznati, da Karlovšek v glav- nem pravilno zasleduje in čuti domač slog, da zna v njem tudi ustvarjati ter je zvest tradiciji in veren traditor domačega sloga. Tu pa prehajamo že na sodobno arhitektonsko ustvarjanje na našem podeželju, s katerim se ni- mamo namena sedaj pečati. Vendar pa smatramo, da bi bilo potrebno enkrat pogovoriti se o omejitvi dovolenj za zidanje samo na tiste zgradbe, ki od- govarjajo na zunaj pokrajini in slo- venskemu slogu, kakor to zahteva Kr. banska uprava. S tem nastanejo včasih popolnoma tuje nič domače stavbe, pač radi predpisov in mnogo tudi radi ne- možnosti arhitektove vživeti se stvarno v bistvo našega sloga, ne pa samo omejiti se na uporabljanje dekorativnih motivov brez ozira na celoto. Toda o tem bi bilo potrebno enkrat obširneje razpravljati in upoštevati tudi proble- me sodobnega spomeniškega varstva, katerega principi bi se dali s pridom uporabljati tudi pri ohranjevanju na- ših ljudskih umetnostnih tvorb — ar- hitekture — pri kmečkih hišah in iste principe upoštevati tudi pri novih zi- davah. Toda sedaj ni mesto za toza- devno razpravljanje. Avtorju pa moramo priznati, da je svoje nazore že mnogo izkristaliziral, da je dosegel realnejšo in sprejemli- vejšo stopnjo gledanja in da je zadnje njegova knjiga od vseh njegovih ravno v tem oziru najboljša. F. K. Ko& 12* VSEBINA — TABLES DES MATIERES strana N. Županić: Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Se- mikluša V Banatu. — Zum Problem der ethnischen Zugehörigkeit des Goldschatzes von Nagy-Szent-Miklös im südwestlichen Rumänien.................... 5—30 N. Županić: Iz življenja Boštjana Roša. — Biographie de Séba- stien Roš.................... 30-42 B. Roš: Moji mladostni spomini. — Les mémoires de ma jeunesse (1839—1866).................... 42—92 M. Pavićević: O crnogorskom folkloru. — Besonderheiten der montenegrischen Folklor............... 92—106 A. Mrkun: Platnarstvo u Dobrépoljski dolini. — Leinwanderzeu- gung im Tale von Dobrépolje............. 106—115 A. Mrkun: Kmetsko delavstvo v Dobrépoljah in okolici. — Die Bauernarbeiterschaft in Dobrépolje und Umgebung .... 115—124 I. Koštial: O slovenski in srbohrvatski ljudski mlekarski termi- nologiji. — Über die slovenische und serbokroatische Volks- terminologie bezüglich der Milchwirtschaft....... 124—128 L F. Šašelj: Drugo nadaljevanje avtobiografije povodom pisa- teljeve osemdesetletnice rojstva dne 18-V-1939. — Die zweite Fortsetzung der Autobiographie anlässlich des 80. Geburt- stages des Autors................. 128—139 I. F. Šašelj: Slovenski pregovori iz živalstva. — Tiere in slo- venischen Sprichwörtern............... 139—145 A. Sič: Narodopisne drobtine, — Ethnographische Körner .... 145—148 B. Orel: Dva folklorna festivala. — Zwei folkloristische Festivale 148—165 V. Bučar: Stefan L. Kostov (nekrolog).......... 165—170 KRONIKA, REFERATI IN KRITIKA: Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939........ 170—174 F. K. Kos: Kritika dela O. Grebene »Moderno slovensko pohi- štvo« po narodnih motivih........... 175—176 M. Gaspari: 80-letnica g. duh. svetnika Ivana šašlja .... 176—177 F. K. Kos: Kritika dela Jože Karlovšek »Slovenski domovi«. Ljubljana 1939 .................. 177_179