49 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije Dr. David Petelin, univ. dipl. zgodovinar, magister pra- va, magister upravnih znanosti, doktor zgodovine. Članek temelji na magistrski nalogi dr. Davida Petelina z naslovom »Pravna podlaga osamosvojitve Republike Slovenije in vloga Slovenske milice pri izgradnji državne suverenosti«, Evrop- ska pravna fakulteta 2023, ki jo je pripravil pod mentorstvom Tomaža Časa. Povz ETEk Slovenija se je osamosvojila leta 1991, kar je bil vrhunec dolgotrajnih in kompleksnih ustavnopravnih ter političnih procesov znotraj nekdanje Jugoslavije. Ta prispevek se osre- dotoča na ključne problemske vidike, ki so zaznamovali pot Slovenije do neodvisnosti, namesto na podrobno kronolo- ško predstavitev. Analizira, kako so se ustavne in zakonske spremembe, tako na zvezni kot republiški ravni, prepletale z naraščajočimi centralističnimi pritiski in mednacionalnimi trenji, kar je v končni fazi pripeljalo do razpada Jugoslavije Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije Tomaž Čas* in David Petelin** * Dr. Tomaž Čas, univ. dipl. pravnik, magister pravnih znanosti, doktor obramboslovja, izredni profesor za varnostni sistem, predavatelj na Evropski pravni fakulteti, Fakulteti za državne in evropske študije in na Čas – z asebni šoli za varnostno izobraževanje. Bil je pomočnik na- čelnika slovenske milice in državni sekretar na Ministrstvu za obrambo in je že tretji mandat predsednik z veze policijskih veteranskih društev Sever. ** Dr. David Petelin, univ. dipl. zgodovinar, magister prava, magister upravnih znanosti, dok- tor zgodovine. Članek temelji na magistrski nalogi dr. Davida Petelina z naslovom »Pravna podlaga osamosvojitve Republike Slovenije in vloga Slovenske milice pri izgradnji državne suverenosti«, Evropska pravna fakulteta 2023, ki jo je pripravil pod mentorstvom Tomaža Časa. 50 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic in vzpostavitve samostojne slovenske države. Posebna po- zornost je namenjena dilemam suverenosti, avtonomije in legitimnosti v prehodnem obdobju. Ključne besede: osamosvojitev, suverenost, Slovenija, Ju- goslavija, ustava, zakoni Constitutional and Statutory Foundations of the Independence of Slovenia ABSTRAc T Slovenia gained independence in 1991, which was the culmination of lengthy and complex constitutional and political processes within the former Yugoslavia. This arti- cle focuses on the key issues that marked Slovenia‘s path to independence, rather than providing a detailed chro- -nological account. It analyzes how constitutional and legal changes, both at the federal and republican levels, inter- twined with growing centralist pressures and international tensions, which ultimately led to the breakup of Yugoslavia and the establishment of an independent Slovenian state. Special attention is paid to the dilemmas of sovereignty, au- tonomy, and legitimacy during the transition period. Keywords: independence, sovereignty, Slovenia, Yugosla- via, constitution, laws 1. Uvod Pričujoči prispevek temelji na kvalitativni raziskovalni metodologiji, ki združuje historično-pravno analizo z pro- blemsko-analitičnim pristopom. Namesto zgolj deskriptiv- nega podajanja zgodovinskih dejstev, je cilj raziskave identi- ficirati, analizirati in interpretirati ključne ustavnopravne in politične dileme, ki so bile v središču slovenskega procesa osamosvajanja. 51 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije Analiza procesa slovenskega osamosvajanja zahteva celovit pristop, ki se osredotoča tako na primarne pravne vire kot na sekundarno literaturo. Natančen pregled zveznih in repu- bliških ustav, ustavnih amandmajev, zakonov in deklaracij je ključen za razumevanje pravnega okvira in političnih bojev, še posebej glede pravice do samoodločbe in odcepitve, ki je bila predmet različnih interpretacij (Eastwood, 1993, pp. 299-301). Hkrati je pomembna kritična obravnava relevan- tne zgodovinopisne in pravne literature, ki ponuja vpogled v ustavni razvoj Jugoslavije in Slovenije, mednacionalne odnose in procese demokratizacije, upoštevajoč različne perspektive (Weller, 1993, p. 8). S problemsko dekonstrukcijo prepozna- mo osrednja vozlišča, kot so napetosti med centralizacijo in decentralizacijo, vprašanje suverenosti republik, legitimnost pravnih aktov v prehodnem obdobju ter vlogo civilne družbe in političnih elit. Čeprav študija ni eksplicitno komparativna, se implicitno upošteva širši kontekst razpada večnacionalnih držav in tranzicije v demokracijo, kar omogoča globlje razu- mevanje specifičnih izzivov (Radan, 2002, pp. 6-15). končni cilj je sinteza in interpretacija zbranih podatkov, da se obli- kuje koherentna problemska pripoved, ki presega zgolj kro- nološko zaporedje dogodkov in poudarja vzročne zveze ter posledice ustavnopravnih odločitev. cilj metodološkega pri- stopa je omogočiti poglobljeno razumevanje kompleksnosti slovenskega osamosvajanja kot pravnega in političnega pro- cesa, ki ni bil linearen, temveč poln protislovij, kompromisov in strateških odločitev, ki so imele daljnosežne posledice za vzpostavitev samostojne države (Petrič, 2010). Slovenski osamosvojitveni proces je temeljil na jasnih in utemeljenih izhodiščih. Jugoslovanski ustavni sistem, kljub formalnemu priznanju pravice do samoodločbe, namreč ni ponujal jasnega in nedvoumnega mehanizma za mirno in legalno odcepitev republik. Ta pomanjkljivost je bistveno prispevala k zaostrovanju krize in je Slovenijo pahnila v po- ložaj, ko so bili enostranski, a pravno utemeljeni, osamosvo- 52 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic jitveni koraki nujni. ključen za vzpostavitev notranje suve- renosti in prenos pristojnosti z zvezne na republiško raven je bil proces sprejemanja slovenskih ustavnih amandmajev leta 1989 in kasnejše osamosvojitvene zakonodaje, kar je Sloveniji omogočilo, da se je pozicionirala kot de facto in de jure samostojna država že pred mednarodnim prizna- njem (c raven, 1995, p. 375). Legitimnost celotnega procesa je bila močno okrepljena z izvedbo plebiscita, ki je zagotovil izjemno močno ljudsko podporo in s tem utemeljil prav- no formalno odcepitev od Jugoslavije, kljub nasprotovanju centralističnih sil in nedorečenosti zvezne ustavne ureditve. vse to pa ne bi bilo mogoče brez vloge civilne družbe in opozicijskih gibanj, ki so bila ključna pri spodbujanju demo- kratizacije in oblikovanju nacionalne agende. Ta gibanja so presegla dotedanje okvire avtonomije znotraj federacije in postavila jasno zahtevo po polni državni suverenosti. k o govorimo o slovenskem osamosvajanju z vidika obliko- vanja lastne države, gre seveda po Bučarju predvsem za prav- no vprašanje, saj je država po svojem bistvu zaključen pravni sistem z lastno vrhovnostjo oziroma suverenostjo. o samosvo- jitev je v tem okviru pomenila, da se Slovenija izloči iz jugo- slovanskega pravnega sistema in vzpostavi svojega lastnega (Bučar, 2002, p. 117). k daj točno so nastale ideje samostojne Slovenije, je težko odgovoriti. v se od nastanka prvega sloven- skega političnega programa zedinjene Slovenije leta 1848 in pozneje po vzpostavitvi prvih slovenskih strank so narodne programske težnje gravitirale v okvirje enakopravnega med- nacionalnega povezovanja znotraj širšega državnega okvira in le redko posegale po drzni ideji samostojne slovenske države. konec karantanske samostojnosti v zgodnjem novem veku in tisočletni boj za slovensko državo spada bolj v zakladnico nacionalne mitologije, kot je primer znanstvenega pristopa historične obravnave slovenske pravne zgodovine in zgodo- vine politične misli. Čeprav so Slovenci že leta 1918 po t. i. prevratu z nastankom države SHS postali državotvoren narod, 53 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije kot to ugotavlja Perovšek, v resnici slovenska politična elita vse do druge polovice osemdesetih let 20. stoletja ni zares nikoli premišljevala o samostojni državni poti. celo naspro- tno, večina političnih programov je zajemala življenje znotraj večnacionalnih državnih oblik, s poudarkom na posebni kul- turni, jezikovni, politični in gospodarski avtonomiji sloven- skega naroda. Iz tega razloga je razumljiv odhod Slovencev iz Avstro-o grske in osem desetletij pozneje tudi iz Jugoslavije (Trifunovska, 1994, p. 26). Slovencem je državni okvir služil za polje lastne nacionalne samouresničitve. In ko državni sistem tega ni več omogočal in so bile mednarodne razmere zrele, se je slovenska nacionalna agenda naslonila na druge mednaro- dne povezave. 1 Nekaj izjem in premišljevanj o neodvisni Slo- veniji je zagotovo bilo, še posebno v kulturnih krogih proti- revolucionarne emigracije, ki pa niso temeljile na real politiki mednarodnih odnosov in stanja. z ahteve po samostojnejšem položaju republike in njeni osamosvojitvi iz SFRJ so se začele v drugi polovici osemdesetih let, na eni strani znotraj intelek- tualne opozicijske civilne družbe s pozivi za demokratizacijo in strankarskim parlamentarizmom (npr. novorevijaši), hkrati pa tudi v uveljavljenih krogih etablirane socialistične elite, ki se je sporadično upirala centralističnim težnjam v jugoslovan- ski federaciji zaradi zaščite lastne pozicije moči (Grad et al., 1996, pp. 58–63). k ot poudarja Repe, so razprave o tem, ali bi bilo bolje biti v Jugoslaviji kot se osamosvojiti, brezpredmetne in z zgodovinopisnega stališča nesmiselne. »Po vsakem druž- benem prevratu se vladajoča garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pač pa tudi preteklost. Prejšnje stanje nenadoma postane absolutno črno, totalitarno, stanje po prevratu pa svetlo in zunaj vsakega dvo- ma. V tem se politična retorika po vstopu v kraljevo Jugosla- vijo, po nastanku socialistične Jugoslavije in po osamosvojitvi prav nič ne razlikuje. Kvečjemu v izrazju ali še to ne« (Repe, 2013, e-source). Dejansko sta bila demokratizacija Slovenije 1 Podobno je z evropskim povezovanjem zadnja tri desetletja, ki potrjuje ravno to tezo. 54 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic in postopno iskanje poti zunaj Jugoslavije zapletena, celo protislovna procesa. v javnem diskurzu prevladuje politično skonstruiran in mitiziran pogled, v katerem obstajata samo ‚totalitarna‘ komunistična oblast in demokratična opozicija. »Zunanjega sveta ni, Jugoslavija ni federacija, v katero so Slo- venci vstopili prostovoljno in v njej dosegli državnost. Je zgolj sovražna država, ki je na neki zgodovinski točki napadla Slo- venijo, ker se je ta hotela osamosvojiti« (Repe, 2015, e-source). Bolj se osamosvojitev odmika in več kot izide kritičnih zgodo- vinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira (Repe, 2017, e-source). zgodovina odnosov med Slovenijo in jugoslovanskim centrom je od konca druge svetovne vojne do razpada Ju- goslavije leta 1991 doživljala zelo različna in konfliktna ob- dobja. Povojni federalizem je bil samo navidezen, saj je bila Jugoslavija do sedemdesetih let prejšnjega stoletja centrali- zirana, politbirojevsko vodena država, s katero je upravljalo okoli deset ljudi iz vseh republik pod avtoritarnim vodstvom Tita. To je bil tudi glavni razlog za spore med Slovenijo in federacijo, ki so se ciklično pojavljali na deset do petnajst let. Prvi konflikt sega v leto 1945, ko je Slovenija zahtevala ustav- no zapisano pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, ter se zoperstavljala gospodarskemu izžemanju federacije. Na začetku šestdesetih let je Slovenija ponovno zahtevala decentralizacijo gospodarstva in spremembo usta- ve, ki bi prinesla več pravic republiki, začetek sedemdesetih let je zaznamoval spor zaradi cestnih kreditov in liberalistič- ne politike predsednika slovenske vlade Staneta k avčiča. vse do Titove smrti je Jugoslavija z novo ustavo iz leta 1974 delovala kot vmesna rešitev med federacijo in konfe- deracijo (pol federacija), potem pa so se po začetnem lovlje- nju ravnotežja od sredine osemdesetih let dalje znova začeli močni centralistični pritiski ter mednacionalna trenja, ki so končno pripeljali do vojne in razpada Jugoslavije. 2 2 Glej v: Repe, 1999a, str. 229–248; Repe, 1999b, str. 137–150; Hribar, 1995, str. 279–294. 55 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije 2. Pomen zvezne ustave in njenih sprememb za osamosvojitev Slovenije 2.1. v prašanje suverenosti in pravice do samoodločbe v zveznih ustavah Jugoslovanski ustavni razvoj po drugi svetovni vojni je bil nenehno iskanje ravnotežja med centralizmom in fede- ralizmom, ki pa je bil prežet s temeljnim protislovjem glede suverenosti republik in pravice do samoodločbe. Čeprav je bila v prvem osnutku Ustave FLRJ izpuščena, je bila na podlagi pripomb slovenskih komunistov leta 1946 vključena pravica do samoodločbe, vključno s pravico do od- cepitve (Gabrič, 2005, p. 1066; Ustava FLRJ, 1946). v endar pa je bila v praksi uveljavitev ustavnih določb popolnoma dru- gačna; prevladovali so izvršilna veja oblasti federacije, demo- kratični centralizem in etatistično upravljanje gospodarstva, kar je onemogočalo uveljavljanje federativnih načel in republi- kam omejilo stopnjo samostojnosti (Repe, 1992, pp. 286–288; Ribičič, 1987, p. 29). Slovenija je sicer imela lastno ustavo in in- stitucije, a je bila njihova avtonomija v resnici omejena (Grad et al., 1996, p. 53–54; Pirjevec, 1995, p. 155; Ustava LRS, 1947). Ustavni zakon iz leta 1953 sprejet po informbirojevskem spo- ru, je prinesel preobrat in uvedbo samoupravljanja. v endar pa so s tem republike izgubile lastno suverenost in pravico do od- cepitve, ki jim je bila zagotovljena v ustavi iz leta 1946. Nosilec suverenosti je po novem postal jugoslovanski delavski narod. Uveljavljanje delavskega samoupravljanja, čeprav formalno namenjeno decentralizaciji in večji avtonomiji proizvajalcev, je bilo v resnici bolj politično mobilizacijsko sredstvo, kot pa pot do resnične suverenosti republik. 3 k ljub določenemu „li- beralizmu“ v gospodarstvu, se je položaj republik celo poslab- šal, saj je bil poudarjen razredni vidik pred nacionalnim. 4 3 več o t. i. Informbiroju glej v: Pirjevec, 1995, str. 186, 212–213; Ustava LRS, 1947; Grafenauer, 2000, str. 293; k idrič, 1978, str. 272; Čepič, 2006, str. 397. 4 Primerjaj Repe, 1995, str. 271–272; Repe, 2003a, str. 142. 56 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic Ustava iz leta 1963 je bila sprejeta kot kompromis med centralisti in federalisti, ki so se borili za različne vizije ra- zvoja Jugoslavije. kljub temu, da je ustava spodbujala sa- moupravljanje in je bila razglašena za „najboljšo na svetu“, je bila v marsičem utopična in je ohranjala temeljno pro- tislovje centralizirane socialistične države (Repe, 1995, pp. 271–272; cvirn, 2002, p. 19; Lah, 1976; Bučar, 2002, p. 119; Ustava SFRJ, 1963; 16. par., EČSP kurić in drugi proti Slove- niji, št. 26828/06, 26. 2. 2012; Pirjevec, 1995, p. 251). Ustavni amandmaji v letu 1967 in 1971 so okrepili avtonomnost re- publik in prenesli zakonodajne ter druge pristojnosti z ravni federacije na raven posamezne federalne enote, kar je bil pomemben korak k večji samostojnosti republik v razmerju do zveznih organov (Repe, 2001, p. 274; Nećak, 1995, pp. 361–366; Grad et al., 1996, p. 56). Ustava iz leta 1974 je predstavljala pomemben poskus rešitve jugoslovanske krize in je Jugoslavijo približala kon- federalnemu modelu. z 406. členi je bila ena najdaljših na svetu in je uvedla delegatski sistem, ki je dejansko odpravil neposredne volitve in vzpostavil nepregleden predstavniški sistem brez neposredne odgovornosti (cvirn, 2002, p. 20; Ustava SFRJ, 1974; Grad et al., 1996, pp. 56–57; Repe, 2010, p. 36). k ljučno je bilo, da je ponovno zapisala in priznala pravi- co vsakega sestavnega naroda SFRJ do samoodločbe, vključ- no s pravico do odcepitve. vendar pa proces odcepitve ni bil natančno opredeljen, kar je kasneje postalo vir polemik (Repe, 2010, p. 36; Gabrič, 2008, p. 12). Ustava je vsako repu- bliko izrecno opredelila kot državo, ki temelji na suverenosti naroda, kar je republike dejansko približalo statusu držav (3. člen, Ustava SFRJ, 1974; Repe, 2010, p. 36). k ljub temu, da je načelo konsenza vseh republik in avtonomnih pokrajin dalo vsaki enoti pravico do suspenzivnega veta, so bili s tem neza- dovoljni predvsem Srbi in vojska, ki so menili, da ustava raz- bija Jugoslavijo (Perme, 2011, p. 31; Meier, 1996, p. 22; Repe, 2010, p. 36). Ekonomske določbe ustave so prav tako razkri- 57 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije le protislovja med razvitim severom in nerazvitim jugom ter onemogočale uvedbo tržnega sistema (Repe, 2010, p. 36). Ustava iz leta 1974 je bila v svojem bistvu kompromisna in nekonsistentna – povečevala je avtonomnost narodov in re- publik, a hkrati krepila centralistično in hierarhično oblast komunistične partije (Repe, 2010, p. 36; In: Žagar, 1995, pp. 367–378). k ljub temu je bila zadnja ustava Jugoslavije poskus ohranitve vodilne vloge z veze komunistov in preprečevanja nacionalnih spopadov, zlasti omejevanja moči Srbije, kar se je kasneje izkazalo za resnično (Meier, 1996, p. 26; Rupel, 2015, e-source; Čepič, 2005f, pp. 1095–1098). 3. Slovenska ustava, njene spremembe in posebnosti pri tem 3.1. Teze za ustavo oziroma Pisateljska ustava Po objavi Prispevkov za slovenski nacionalni program v prvi polovici februarja 1987 v posebni številki Nove revije sta v slovenski politični sferi nastajali dve vzporedni vrsti po- bud, neodvisnih druga od druge. Prva je izvirala iz kritičnega dela intelektualcev porajajoče se civilnodružbene sfere iz kroga novorevijašev, druga je nastajala iz obstoječe sloven- ske politične elite, ki je prav tako kritizirala zvezne ustavne amandmaje. Med njima je prišlo celo do dopolnjevanja, saj sta se oba ustavotvorna miselna tokova vzajemno krepila »in se kmalu povezala v skupni avtorski projekt nove slovenske ustave, ki je bil v obliki znanih Tez za Ustavo Republike Slo- venije javno predstavljen aprila 1988« (Jambrek, 2020f). 3.2. Majniška deklaracija in Temeljna listina Slovenije Proces proti četverici, ki je v večjem delu slovenske jav- nosti veljal za znamenje ‚prihoda pomladi‘ in preizkusni ka- men začetnega obdobja demokratizacije slovenske družbe, je znova vzbudil ogromno pozornosti in ogorčenja, ko je 58 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic bila četverica poklicana na prestajanje kazni (v alič, 2008, p. 57). o dbor za varstvo človekovih pravic je želel organizira- ti protestni shod v podporo, a so načrtovani shod oblasti prepovedale, saj naj bi, podobno kot srbski mitingi, tudi slo- venski razdvajali Jugoslavijo in v državo vnašali nepotrebno napetost. Nastalo zagato je rešila z veza socialistične mladine Slovenije (zSMS), ki je uradno sklicala javno in odprto sejo in s tem zagotovila formalno podlago za načrtovani prote- stni shod v Ljubljani, 8. maja 1989 na Trgu osvoboditve (da- našnji kongresni trg). Na zborovanju, s katerim je bila po- udarjena prelomnost tedanjega zgodovinskega trenutka in izrečena volja Slovencev in Slovenk, je v imenu opozicijskih skupin pesnik in pisatelj Tone Pavček predstavil ‚opozicijsko in radikalnejšo različico‘ slovenskega političnega programa – Majniško deklaracijo (In: Rupel, 1992, pp. 27–28). Avtorji 5 in podpisniki 129 jedrnate deklaracije so izrazili voljo in zah- tevo: »(1) da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; (2) kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; (3) glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pra- vic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični plurali- zem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmo- tno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.« Majniško de- klaracijo so podpisali: Društvo slovenskih pisateljev, Sloven- ska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slove- nije, Univerzitetna konferenca zveze socialistične mladine Slovenije (zSMS) in Društvo slovenskih skladateljev (valič, 2008, p. 57). Do konca poletja je avtorjem Majniške deklara- cije uspelo zbrati nekaj več kot sto tisoč podpisov podpore. 5 Glavni avtor Deklaracije je bil Dimitrij Rupel, pri pisanju so sodelovali tudi France Bučar, Hubert Požarnik, veno Taufer in Janez Janša. Povzeto po: Rupel, 1992, str. 27. 59 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije Uradna politična oblast je 22. junija 1989 predstavila svojo različico slovenskega nacionalnega programa – Temeljno listino Slovenije, ki je bila bolj konservativna. Podobno kot Majniška deklaracija je vsebovala zahteve po demokratič- nosti, politični pluralizem, spoštovanje temeljnih človeko- vih pravic in svoboščin, s to razliko, da je Temeljna listina predvidevala položaj Slovenije znotraj Jugoslavije. zato je bila v splošni javnosti tudi manj odmevna. Temeljno listino so podpisali zk S, SzDL, zSS, nekatere alternativne skupine (npr. Debatni klub 88) in vrsta drugih organizacij in društev (npr. Društvo 2000), do konca poletja 1989 jo je podprlo kar 420.000 podpisnikov (Repe, 2002a, pp. 116–117). 3.3. Amandmaji k slovenski ustavi leta 1989 Postopek spreminjanja jugoslovanske ustave iz leta 1974 sega v začetek leta 1987, ko je zvezna skupščina sprejela osnutek ustavnih dopolnil. o d začetka postopka so Slovenci kritizirali vsebino, saj je spreminjala dotedanjo avtonomi- jo posameznih republik. Posledica je bila sprememba repu- bliških ustav, kot je bila praksa v preteklih ustavnih spre- membah, med katerimi je kot prva svojo ustavo sprejela Socialistična republika Srbija, ki je 28. marca 1989 v duhu velikosrbske ideje dejansko ukinila federalne pravice ‚svo- jima‘ avtonomnima pokrajinama ter s tem korenito posegla v jugoslovanski ustavni red (Repe, 2003b, p. 41). Še zadnjič sta si v poslednjem jugoslovanskem ustavnopravnem zgo- dovinskem poglavju stala nasproti dva diametralno naspro- tna koncepta o prihodnji ureditvi jugoslovanske države. k ot že v preteklosti sta si zvezna in srbska oblast prizadevali za centralizacijo federacije, medtem ko sta Slovenija in Hrvaška zagovarjali vse večjo samostojnost in suverenost republik. konec septembra 1989 so bila sprejeta tudi dopolnila k slovenski ustavi, ki so mesece burila duhove v slovenski jav- nosti ter sprožala odločno nasprotovanje najvišjih jugoslo- vanskih državnih in partijskih oblasti. Spremembe slovenske 60 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic ustave naj bi zagotovile politični pluralizem, gospodarsko samostojnost in pravico do samoodločbe. Slovenska ustavna dopolnila so pomenila velik korak v smeri večstrankarske parlamentarne demokracije (v alič, 2008, p. 57). Amandmaji k slovenski ustavi so prvič predstavljali pomembne odmike od zvezne ureditve (Grad et al., 1996, pp. 58–63). Dopolnila k slovenski ustavi so bila posledica aktualnega družbeno- političnega in gospodarskega dogajanja v Jugoslaviji, v prvi vrsti sprememb, ki so jih prinesli amandmaji k zvezni ustavi in nova srbska ustava (Repe, 2003a, p. 41). »Ker so srbske ustavne spremembe oziroma nova Ustava SR Srbije posegale v federativno ureditev jugoslovanske države, so se tudi v Slo- veniji odločili za spremembe slovenske ustave,« navaja Čepič (Čepič, 2005b, p. 1204). Javna razprava o ustavnih spremembah je na slovenskem političnem parketu potekala od aprila do junija 1989, nato je septembra ustavna komisija sprejemala pripombe in pre- dloge, med katerimi je pomembno mesto pripadlo stališčem z bora za ustavo, opozicijskega združenja, ki je bil ‚nekakšna ustavna komisija v senci‘ (Repe, 2002a, p. 176). za položaj Slovenije v Jugoslaviji so bili zlasti pomembni Amandma X: Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve in združitve, je trajna, celovita in neodtujljiva; Amandma XLvI: o rgani federacije na ozemlju Republike Slovenije upoštevajo pri poslovanju s pripadniki vseh narodov in narodnosti ustavno pravico enakopravnosti narodov in narodnosti; Amandma LXII: Če organi federacije sprejmejo odločitve v nasprotju z njihovimi ustavno dolo- čenimi pristojnostmi in s tem posežejo v ustavni položaj in pravice Republike Slovenije, je njena skupščina dolžna spre- jeti ukrepe, s katerimi zagotovi ravnanje z ustavo določe- nega položaja in pravic republike; Amandma LXIII: Izredne razmere v Sloveniji lahko razglasi le njena skupščina (kadar se skupščina ne more sestati, izredno tudi predsedstvo); iz- rednih razmer ni mogoče razglasiti brez soglasja republiške 61 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije skupščine; Amandma LXvI: Pri prevzemanju finančnih ob- veznosti za uresničevanje funkcije federacije upošteva repu- bliška skupščina materialne možnosti republike in potrebe njenega razvoja, ter Amandma LXXI: Republiška skupščina lahko sklene, da se vprašanje, ki zadeva uresničevanje suve- renih pravic Slovenije, predloži delovnim ljudem in obča- nom, da se na referendumu o njem izjavijo. Amandmaji so še pred sprejemom naleteli na ostro na- sprotovanje vseh organov zveznih oblasti in vodstva zk J s sklicevanjem na neskladnost predlogov z ustavo SFRJ, pri čemer so se obrnili tudi na zvezno ustavno sodišče (Repe, 2002a, p. 176) ter zagrozili z uporabo vojaške sile in uvedbo izrednega stanja v Sloveniji (Antončič, 2019), s čimer naj bi poskušali odvrniti slovenske oblasti od njihovega sprejetja (Repe, 2002a, p. 176). v želji, da bi slovenske komuniste ‚stre- znili‘, je vrhovni politični organ Jugoslavije dan pred napo- vedanim sprejemom slovenskih amandmajev sklical izredno sejo ck zk J v Beogradu, da bi njihovo sprejetje preprečili ali vsaj odložili. Slovenski komunisti so se še pred začetkom seje opredelili o slovenskih amandmajih, ki so jih podprli z argumentom, da je spreminjanje republiške ustave suverena pravica Slovenije. k ritika zveznih organov, še posebno člana zveznega predsedstva Borisava Jovića, se je nanašala pred- vsem na amandma o pravici do samoodločbe, ki je vseboval tudi pravico do odcepitve in združitve. Po Jovićevem mne- nju je omenjeni amandma ogrožal integriteto jugoslovanske države, nasprotoval pa je tudi amandmaju o pristojnostih federacije na ozemlju Slovenije in amandmaju o njeni eko- nomski suverenosti (Jović, 1996, pp. 47–48). Na seji ck zk J, ki se je vlekla vso noč, so člani zk S vztrajno zagovarjali in pojasnjevali, da slovenski amandmaji niso v nasprotju z ve- ljavno zvezno ustavo in da ima Slovenija pravico spreminjati svojo republiško ustavo. Jović je nato sklical sejo Sveta za varstvo ustavne ureditve, ki je deloval v okviru Predsedstva SFRJ, v času, ko je bil takratni predsednik Predsedstva dr. 62 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic Janez Drnovšek na zasedanju Generalne skupščine o rgani- zacije združenih narodov (oz N) v New Yorku. Na tej seji so sprejeli sklep, na podlagi katerega je Ustavno sodišče Jugo- slavije moralo presoditi o ustavnosti predlaganih slovenskih amandmajev. Sodišče je navkljub odklonilnemu stališču 6 slovenskega ustavnega sodnika Ivana kristana slovenske amandmaje obravnavalo in pozvalo slovensko skupščino, naj jih uskladi z ustavo SFRJ. Navkljub opisanim pritiskom in grožnjam s strani zveznih organov, vojske in tudi ustavnega sodišča je Skupščina SR Slovenije ob podpori vseh slovenskih družbenopolitičnih or- ganizacij in vidnejših politikov (Repe, 2002a, p. 176) 27. sep- tembra 1989 sprejela in slovesno razglasila paket 81 ustavnih amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974, delegati pa so ob tem spontano zapeli Prešernovo z dravljico (Antončič, 2019). Pri sprejemu ustavnih amandmajev je bil prisoten tudi teda- nji predsednik Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, kar je dalo sprejetju amandmajev posebno težo in pomen. »Moja naloga takrat je bila samo, da prisostvujem na slavnostnem začetku zasedanja slovenske skupščine. Ni mi bilo treba govoriti, že moja prisotnost je govorila sama zase,« opisuje Drnovšek (Drnovšek, 1996, p. 104). Amandmaji oziroma ustavna do- polnila so omogočila združevanje ali razdruževanje Repu- blike Slovenije po njeni volji, okrepila slovensko suverenost in postavila ustavne podlage za prehod v parlamentarno demokracijo (Antončič, 2019). Ustavne amandmaje lahko označimo za pomemben korak Slovenije na poti do njene poznejše osamosvojitve. Meier sprejem slovenskih ustavnih dopolnil ne interpretira kot sloves Slovenije od Jugoslavije, pač pa v luči začetka njene demokratizacije in uresničevanje ideje o ‚asimetrični federaciji‘ ali kot pobudo za odcepitev. Prav tako so sprejete ustavne spremembe omogočile prehod v tržno gospodarstvo in večstrankarski sistem, zvezi komu- 6 kristan je menil, da ustavno sodišče ne more razpravljati o ustavnosti dokumentov, ki še niso sprejeti. 63 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije nistov in drugim družbenopolitičnim organizacijam pa so odvzele vodilno vlogo v političnem življenju (Meier, 1996, pp. 173–175). »Seveda je bilo v tem prehodnem času treba sprejeti še nekaj sprememb in dopolnil k slovenski ustavi, ki naj bi pravno omogočila pot v neodvisnost. Posebno je treba omeniti amandma, ki je določal, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji in da jih vojaške oblasti ne morejo raz- porejati po drugih delih države. Še s tem se je položaj zaostril do skrajnosti. Slovenija je postala napol samostojna, saj se je uprla temeljnemu vzvodu moči zvezne države,« je dodal Bučar (Bučar, 2002, p. 125). 3.4. Demosova ustava Demos je že pred volitvami v svoj program vključil t. i. De- mosovo ustavo, ki jo je od začetka leta 1989 do marca 1990 pripravljala strokovna skupina zbora za ustavo. z njegovim vzponom na oblast so se ta prizadevanja za sprejetje nove ustave še okrepila, ob tem pa je imel Demos tudi podporo nove opozicije in predsednika Predsedstva Republike Slo- venije Milana k učana, ki je 25. junija 1990 sprejel izhodišča za novo ustavo, katero je 18. julija potrdila tudi skupščina. Ustava bi morala biti po načrtu sprejeta 23. decembra, a je bil datum zaradi številnih vloženih amandmajev in drugih na novo odprtih vprašanj negotov (Repe, 2002a, pp. 182– 183). Nova Demosova oblast je hitro spreminjala politični sistem, bolj počasi družbenoekonomskega. z akon o denaci- onalizaciji, ki je določal vračanje po komunistih odvzetega premoženja v naravi, je bilo zelo težko izvajati in opozicija mu je v praksi nasprotovala. v vladajoči koaliciji, ki je bila socialno, politično in ideološko zelo raznolika, so nastajale razlike glede zakona in poteka lastninjenja (Prunk, 2006, e- -source). Po sprejetju ustavnih dopolnil je postalo aktualno vprašanje nove slovenske ustave. Imenovana je bila delovna skupina pod vodstvom pravnika dr. Lojzeta Udeta, ki naj bi za izhodišče vzel besedilo Temeljne listine (Jambrek, 2020g). 64 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic Delovni osnutek ustave je še vedno ostajal v okvirju sociali- stične politične in gospodarske ureditve, kar je močno kri- tiziral zbor za ustavo. zanimivo je, da je polemika potekala tudi prek dnevnega časopisja. 7 Na odgovor komunistov je zbor za ustavo pripravil lastni osnutek nove ustave, ki ga je je izdelala strokovna skupina pod vodstvom Petra Jambreka in Franceta Bučarja. Dokument, ki je bil skorajda istoveten s Pisateljsko ustavo, je v svoj predvolilni program vključil tudi Demos (Jambrek, 2020g). 3.5. Predlog federalne pogodbe Slovenije in Hrvaške Na seji predsedstva SFRJ julija 1990 je prišlo do dogovora, naj Slovenija in Hrvaška skupaj pripravita osnutek konfede- ralne pogodbe, preostale republike pa naj bi osnovale osnu- tek ‚sodobne‘ federacije (Repe, 2002a, p. 56). Imenovana je bila skupina pravnih strokovnjakov iz obeh republik, ki je pripravila osnutek besedila konfederalne pogodbe. 8 Delo je bilo končano oktobra 1990, besedilo pa je temeljilo na teoretičnih posplošitvah primerov konfederacij iz zgodovi- ne in izkušenj Evropske skupnosti. o srednja teza konfede- ralne pogodbe je bila, da jo lahko kot akt mednarodnega prava sklepajo izključno samostojne oziroma suverene drža- ve (Turk, 2007, pp. 50-60). Izhodišča osnutka so bila (Repe, 2002a, p. 56), da konfederacijo tvori zveza suverenih držav zaradi uresničevanja skupnih ciljev, da je za konfederacijo osnovni ekonomski interes in vključevanje v evropske in- tegracijske procese, da mora konfederacija zagotoviti ure- sničevanje obrambno-varnostnih interesov z zavarovanjem pred napadom od zunaj oziroma zavarovanje meja vseh čla- nic ter da mora zagotoviti enake standarde pri varstvu pravic človeka kot posameznika in vseh etničnih skupnosti. 9 7 Glej v: Nezaupnica ustavni komisiji, Delo, 1989, str. 7; Poziv skupščini SR Slovenije, Delo, 1989, str. 2; Stališča ck zk S do izjav zbora za ustavo, Delo, 1989, str. 3; zbor za ustavo o sta- liščih ck zk S, Delo, 1989, str. 6. 8 več o nastanku konfederalnega sporazuma glej v: Guštin, 2008, str. 91–93. 9 Predlog o konfederalni ureditvi Jugoslavije, še prej pa slovenski predlog o ‚asimetrični fe- deraciji‘. 65 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije 3.6. Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije k er je bil glavni cilj Demosa v primeru neuspeha konfede- ralnega modela osamosvojitev Slovenije, so nekatere stran- ke po volilni zmagi želele pospešiti njegovo uresničevanje mimo ustave, zato so pripravile Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije (1990), ki jo je skupščina vključ- no z opozicijo 2. julija sprejela (Čepič, 2005a, p. 1293). Prvi člen deklaracije je določal, da Skupščina Republike Sloveni- je, izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe, deklarativno razglaša suverenost Republike Slovenije. v pe- tem členu je določila enoletni rok za sprejem nove Ustave Republike Slovenije in postopek za ugotavljanje, kateri zve- zni predpisi v Sloveniji ne veljajo več, slovenska delegacija v zveznem zboru Skupščine SFRJ pa je bila odpoklicana. S sprejetjem Deklaracije o slovenski suverenosti se je dejansko začela pot v državno samostojnost (Antončič, 2019). o me- njena deklaracija je bila na zvezni ravni ostro kritizirana. z ve- zno predsedstvo je njeno sprejetje ocenilo kot protiustavno dejanje, ki preprečuje razrešitev krize v Jugoslaviji, in hkrati od slovenske skupščine zahtevalo, naj deklaracijo prekliče. Poleg tega je dalo zvezno predsedstvo slovensko deklaracijo v presojo zveznemu ustavnemu sodišču. Toda deklaracija ni bila zavezujoč pravni dokument in vladi ni nalagala konkre- tnih ukrepov, temveč je prinesla predvsem psihološki pritisk za pospešeno osamosvajanje, ob tem pa izzvala že običajne ostre reakcije zveznega vrha (Repe, 2002a, p. 187). 3.7. Podvinska ustava z zmago na svobodnih volitvah se je Demosu odprla mo- žnost, da povsem v skladu s tedaj še veljavno ustavo sproži postopek za sprejem nove demokratične ustave. Slovenska ustava je imela več kot 400 členov in je bila še daljša od zve- zne jugoslovanske ustave. Takrat je bila od slovenske daljša le indijska ustava. k ljub ostremu odporu na novo nastale so- 66 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic cialistične opozicije že pri oblikovanju novega vodstva skup- ščine v okviru Demosove koalicije je začetek ustavodajnega postopka stekel sorazmerno gladko, saj je predsedstvo Slo- venije kooperativno sodelovalo s formalnim predlagateljem (Bučar, 2002, p. 123). Skupščina je sredi junija 1990 uradno začela postopek za sprejem nove slovenske ustave. Na pobu- do dr. Franceta Bučarja, predsednika slovenske skupščine in predsednika skupščinske ustavne komisije, je slednja 24. juli- ja 1990 imenovala strokovno skupino za pripravo ustavnega osnutka, 10 ki jo je vodil poznejši prvi predsednik ustavne- ga sodišča dr. Peter Jambrek, besedilo naj bi bilo primerno za skupščinsko obravnavo. »Koordinator delovne skupine Jambrek je bil mnenja, da pišejo ustavo povsem neodvisne države, ali to res bo, je vprašanje političnih dogovorov« (Pe- sek, 2007, p. 211). Po predhodnem študijskem delu in zbi- ranju znanstvenega in mednarodno primerjalnega gradiva je skupina napisala prvi osnutek nove ustave v hotelu Grad Podvin v rekordnih petih dnevih, od ponedeljka do sobote, 25. avgusta 1990 (Jambrek, 2020b). ker je delovna skupina delala v Podvinu, je osnutek ustave pozneje dobil ime ‚Pod- vinska‘ ustava. »Imeli smo režim, da smo zjutraj pozajtrko- vali in nato delali do večerje. Nismo se ustavili za kosilo, saj si nismo želeli privoščiti daljšega premora ali upočasnitve delovanja možganov po obedu. Tempo je bil torej hud, saj je bilo treba oblikovati toliko in toliko členov, čeprav naša usta- va spada med krajše. Napisali smo jo v zelo kratkem času, a pozneje v razpravah ni bila deležna večjih sprememb,« se spominja pisanja ustavnega besedila pravnik dr. Franc Grad (Svenšek, 2021, e-source). z a izhodišče in podlago je upora- bila ‚Delovni osnutek nove slovenske ustave‘, ki ga je sprejel zbor za ustavo. Izhajali so iz predhodnih besedil. Leta 1988 10 Strokovno komisijo so sestavljali Franci Grad, Tine Hribar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Matevž k rivic in Anton Perenič. Skupino je koordiniral Peter Jambrek, strokovni tajnik je bil Miro cerar. Takšno sestavo navaja Repe 2002a, str. 186; Pesek navaja isto sestavo, z izjemo Grada, ki ga avtorica ne navaja kot člana komisije, pač pa navaja Lojzeta Udeta poleg ostalih članov. Slednji se zaradi bolezni delovnega sestanka v Podvinu ni udeležil. v: Pesek, 2007, str. 211. 67 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije je bila izdana t. i. Pisateljska ustava, ki sta jo izdelala pisatelj- sko in sociološko društvo ter je bila napisana v obliki tez. Spomladi leta 1990 je bila v okviru Demosa izdelana usta- va, ki je pozneje dobila ime Demosova ustava, ki je že bila napisana v obliki pravnega besedila. To pravno besedilo je bilo spisano po vzoru takratnih evropskih modernih ustav (Svenšek, 2021, e-source). Rdeča nit nove ustave je bila, da mora biti samostojna Slo- venija pravna država s parlamentarno demokracijo in ustav- no ureditvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Med izhodišči je bilo, da ustava ne sme biti ideološka, kot je bila prejšnja ustava Republike Slovenije v okviru jugoslovanske federacije, temveč je treba na področju državne oblasti izha- jati iz načela delitve oblasti, ne iz načela enotnosti oblasti. Pri pisanju so se najbolj zgledovali po ustavah Nemčije, Italije in Španije, ki je z njo prešla iz diktature v demokracijo. Naj- več razprav je bilo pri vprašanju splava, kjer je šlo za ostro delitev med levico in desnico. v prašanje uvedbe pokrajin je bilo označeno celo kot poskus destabilizacije, saj se je država takrat šele gradila in so nekateri močne pokrajine videli kot poskus, da se oslabi graditev same države (Svenšek, 2021, e-source). k oordinator skupine Jambrek je 31. avgusta osnutek usta- ve z razlago predal predsedniku skupščine Bučarju (Jam- brek, 2020b). Po dogovoru med pisci ustave, predsednikom skupščine Bučarjem in predsednikom Demosa Pučnikom naj bi ustavo sprejeli do 23. decembra 1990 (Repe, 2002a, p. 186). v skupščini se je glede osnutka besedila zapletalo. Ta je namreč osnutek ustave sicer sprejela, toda z več kot sto amandmaji, ki so na novo odpirali vrsto vsebinskih vprašanj. v javni razpravi, ki je sledila, so bili predmet polemik zlasti pojem svetosti življenja, vprašanje lastninske pravice tujcev oz. lastnine na splošno, sestava parlamenta, vprašanje demi- litarizacije, lokalne samouprave, pravice do svobodnega od- ločanja o rojstvu otrok in še nekatera druga (Repe, 2002a, p. 68 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic 186). v obravnavi ustavnega predloga so mu najbolj naspro- tovali ne le predstavniki opozicije, temveč tudi Demosovi poslanci, predvsem iz vrst krščanskih demokratov. vedno bolj je kazalo, da se predvideni datum sprejema nove ustave odmika v neopredeljivo prihodnost (Bučar, 2002, p. 123). Sprejetje ustave je zavirala predvsem ideološka politična raz- delitev in diametralni pogledi desnice in levice, saj je bilo za izglasovanje potrebna dvotretjinska večina v treh zborih republiške skupščine. zaradi osamosvojitvene vojne je pri- šlo do večmesečnega premora, nato se je jeseni 1991 znova začela ustavna razprava (Svenšek, 2021, e-source). Ustava je bila tako z mnogimi popravki, a v temeljih še vedno kot pod- vinska ustava, slovesno sprejeta po osamosvojitvi 23. decem- bra 1991 (Škerl k ramberger, 2020). 4. Osamosvojitvena zakonodaja 4.1. Splošno o osamosvojitveni zakonodaji o samosvojitveni zakoni so bili eden glavnih pogojev za dejansko pravno osamosvojitev Slovenije (Berberih-Slana, 2007, p. 199). o samosvojitveni akti so akti ustavnopravnega pomena, ki so bili sprejeti v procesu osamosvajanja v trile- tnem obdobju, med 27. septembrom 1989, ko so bili sprejeti prvi amandmaji k slovenski ustavi iz leta 1974, pa vse do 31. decembra 1991, ko je bila dokončno sprejeta nova Usta- va Republike Slovenije kot najvišji in temeljni akt politične, kulturne, gospodarske in družbene ureditve mlade države in novega pravnega subjekta na mednarodnem političnem parketu. Pravno gledano sta se osamosvajanje in demokra- tizacija Slovenije začela z dopolnili socialistične ustave, na- daljevala z zakoni in končala s sodobno evropsko primer- ljivim ustavnim besedilom, ki je v slovenski prostor vnesel spremembo družbenopolitičnega sistema, varovanje člove- kovih pravic, svobodno gospodarsko pobudo, strankarsko življenje in parlamentarizem ter možnost zunanjepolitičnega 69 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije sodelovanja in povezovanja zunaj jugoslovanskega okvira, kar je bila posledica korenitega vrednostnega in paradigma- tičnega zasuka vizije slovenske intelektualne in politične eli- te. Da je republika v federativni zvezi postala de facto in de jure samostojna država, je morala izpolniti tri pogoje: volja ljudstva (legitimnost s plebiscitom 6. decembra), nadzor nad ozemljem (lastna vojaška sila in policijske sile) in oblast (no- tranja in zunanja suverenost). Poleg tega pa še vzdržljiv jav- nofinančni sistem ter učinkovito in stabilno in gospodarsko okolje. In prav to je bil v osnovi temelj osamosvojitvenih zakonov, ki so zagotavljali minimalni pravni okvir za delova- nje samostojne državne entitete. Povedano drugače, oblast in suverenost, ki sta bili deloma preneseni na zvezno raven, sta morali priti v slovenske roke. Ustavne spremembe, ki so potekale v letih 1990 in 1991, so temeljito spremenile slovensko ustavno ureditev s preho- dom v tržno gospodarstvo in večstrankarsko demokracijo, ob hkratnem večanju pristojnosti republike do federacije pa so zagotovo pomenile prelomno točko v procesu demokra- tizacije in osamosvajanja Slovenije (Repe, 2002a, p. 176). »Če smo se odločili za pravno pot izstopa iz Jugoslavije, je bilo treba poskrbeti, da bo ta odhod dejansko pravno povsem neoporečen. zahod je pazljivo spremljal vse naše korake in sleherna naša napaka bi bila samo dodatni argument v rokah tistih, ki so naši osamosvojitvi oporekali predvsem s pravne- ga stališča. vendar smo še vedno upali, da nam bo uspelo do konca leta 1991. o d tega roka v nobenem primeru nismo smeli odstopiti,« je bistveno povzel predsednik skupščine dr. Bučar (Repe, 2002a, p. 176). Slovenska skupščina je spomladi 1990 nadaljevala spre- jemanje pravnih podlag za osamosvojitev ter 7. in 8. marca sprejela pet dopolnil k slovenski ustavi, med drugim, da je Republika Slovenija država, ki temelji na suverenosti sloven- skega naroda in ljudstva Slovenije (Antončič, 2019). Sočasno je bil sprejet sklep o ustanovitvi Sveta za varstvo človekovih 70 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic pravic in temeljnih svoboščin, ki je pravno zaživel s spreje- tjem zakona (zakon o Svetu za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1990). z zakonom (zakon o himni Republike Slovenije, 1990) je bila za himno Republike Slo- venije 11 29. marca 1990 razglašena sedma kitica Prešernove zdravljice. o ktobra 1990 je bilo z ustavnim zakonom raz- veljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov (Antončič, 2019). Izredno pomembno je bilo ustavno dopolnilo Xcv I, ki je določevalo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe SFRJ, ki niso v skladu z ustavo Republike Slovenije, in da bodo v prihodnje zvezni zakoni veljali samo, če da republiška skupščina soglasje k njim. Republika je s tem od- nose s federacijo postavila na konfederalno podlago. Dejan- ska posledica tega je bila, da je republika priznavala zvezno oblast toliko, kolikor je bilo to še v skladu s političnimi pro- cesi v Sloveniji (Grad et al., 1996, pp. 58–63). Politično vizijo o novi samostojni in neodvisni državi so slovenski volivci z absolutno večino potrdili na plebiscitu 23. decembra 1990, slovenska vlada pa je to politično voljo dejansko začela izva- jati šele v aprilu in maju 1991, ko je začela vlada razpravljati o svežnju osamosvojitvenih zakonov (Berberih-Slana, 2007, p. 199). o samosvojitveni zakoni, ki jih je pripravila vlada in so o njih razpravljali poslanci v skupščini (Berberih-Slana, 2007, p. 206), pa so se morali soočiti z eno težavo ali kakor je opozoril delegat Tone Peršak (SDz ): »Svet nas bo ocenje- val po našem pravnem redu in ustavo potrebujemo kot svojo osebno izkaznico.« (Trenutek, ki traja, Mladina, 1991, p . 18)4.2 Jedro osamosvojitvenih zakonov od aprila do junija 1991 k onec aprila in na začetku maja 1991 se je slovenski par- lament ukvarjal s pripravami na samo dejanje osamosvojitve (Berberih-Slana, 2007, p. 199). o d prve seje skupščine, ki se je ukvarjala z vprašanjem osamosvojitve, do tretje, je vla- 11 Besedilo himne Republike Slovenije je sedma kitica pesmi z dravljica, ki jo je napisal sloven- ski pesnik France Prešeren novembra 1844 in je bila prvič objavljena leta 1848. 71 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije da obravnavala, sprejela in skupščini posredovala devet po- membnih osamosvojitvenih zakonov (Berberih-Slana, 2001, p. 565). Skupna seja skupščine se je 8. maja začela z uvodom premierja Lojzeta Peterleta (Berberih-Slana, 2007, p. 202), ki je izjavil, da je Izvršni svet »s predlaganim svežnjem zakonov, ki je danes pred vami, pripravil tisto pravno osnovo, ki je nujna za dosego suverenosti slovenske države« (Slovenska skupščina pretresa zakone, ki so nujni za osamosvojitev Slo- venije, Delo, 1991, p. 3). Na seji skupščine je Lojze Peterle poslancem predstavil sveženj osamosvojitvenih zakonov in predlagal, da bi bili sprejeti po pospešenem postopku zaradi nujnosti njihovega sprejema (Republiška skupščina sprejela ustavni zakon, Delo, 1991, p. 1). v lada je nadaljevala spreje- manje zakonodaje tudi na vladni seji 1. junija 1991, istoča- sno pa naložila republiškim upravnim organom, nosilcem zakonov za osamosvojitev – republiškim sekretariatom za finance, za mednarodno sodelovanje ter notranje zadeve –, naj v skladu s sprejetimi zakoni pripravijo dopolnitev ustav- nega zakona za osamosvojitev, to pa naj bi do 3. junija 1991 predložili Republiškemu sekretariatu za zakonodajo (Friš, 2001, p. 532). v skupščini so 3. junija 1991 v vseh treh zbo- rih nadaljevali zadnje dejanje osamosvojitve, sveženj osamo- svojitvenih zakonov so sprejemali v zadnji zakonodajni fazi (Berberih-Slana, 2007, p. 199). Tega dne so bili vsi osnutki osamosvojitvenih zakonov sprejeti in vladi je preostalo le, da je pretresla vse pripombe in pripravila predloge zako- nov (korak bliže samostojnosti, Delo, 1991, p. 1). v vseh treh zborih so pozneje isti dan sprejeli 11 najpomembnejših zakonov (Huda ura v parlamentu, Delo, 1991, p. 1), potreb- nih za osamosvojitev Slovenije, ki so začeli veljati 25. junija 1991, na dan predvidene razglasitve samostojnosti, in sicer z akon o državljanstvu Republike Slovenije (z DRS), z akon o tujcih (z Tuj), z akon o potnih listinah državljanov Republike Slovenije (zPLD), zakon o nadzoru državne meje (zNDM), zakon o zunanjih zadevah (zzz ), zakon o carinski službi 72 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic (zc S), zakon o deviznem poslovanju (zDP), zakon o Ban- ki Slovenije (zBS), zakon o bankah in hranilnicah (zBH), zakon o Agenciji Republike Slovenije za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah (zAzv ) ter zakon o pred sanaciji, sanaciji in stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (zPSS). 12 Ti temeljni zakoni so od oblikovanja do sprejetja prehodili zelo kratko pot, saj so bili sprejeti že po včasih zelo burnih razpravah in velikih nasprotovanjih med strankami oz. med vladnimi strankami in opozicijo. z njihovim sprejetjem pa je skupščina zagotovila pravno podlago procesu osamosvoji- tve (Berberih-Slana, 2007, p. 199). 4.3. Temeljna ustavna listina o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji ter Deklaracija o neodvisnosti v zadnji etapi jugoslovanske krize se je kljub poskusom pokazalo, da ni mogoče pričakovati sporazumne razdružitve jugoslovanske federacije, zato se je slovenska oblast odločila za enostranske korake, ki jih je hotela podkrepiti z ljudsko odločitvijo na plebiscitu. Na njem je bilo z absolutno veči- no odločeno, da postane Republika Slovenija samostojna in neodvisna država. z akon o plebiscitu je določal, da mora republiška skupščina v šestih mesecih od dneva razglasitve plebiscitne odločitve sprejeti ustavne in druge akte in ukre- pe, potrebne za osamosvojitev. v skladu s tem je republiška skupščina ob izteku tega roka sprejela več aktov politične- ga značaja, s katerimi je predlagala jugoslovanskim obla- stem sporazumno razdružitev. ker tovrstni pozivi niso bili uspešni, je republiška skupščina 25. junija 1991, dan pred iztekom šestmesečnega roka, postavljenega za uresničitev plebiscitarne odločitve, v skladu s 4. členom zakona o ple- biscitu (zPSN, 1990) sprejela Deklaracijo o neodvisnosti 13 in Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Repu- bliki Sloveniji (TUL, 1991), poseben akt ustavne narave in 12 v si zakoni so bili objavljeni v prvi številki Uradnega lista RS pod št. 1/91- I. 13 o bjavljen v prvi številki Uradnega lista RS leta 1991. 73 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije ustavnega pomena, s katerim je na pravni ravni ustanovila Republiko Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo ‚iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slo- venije, izražene na plebiscitu‘, ter s tem izvedla deklarirano pravno formalno odcepitev od jugoslovanske države (Grad et al., 1996, pp. 58–63). Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine (1991) je uredil prevzem izvrševanja pravic in dolžnosti nove države (Jambrek, 2020h). S tem je skupščina RS dejansko razglasila Slovenijo za suvereno in neodvisno državo. S Temeljno ustavno listino je bila razglašena Repu- blika Slovenija kot samostojna in neodvisna država. Določila je meje Republike Slovenije, in sicer mednarodnopravno pri- znane meje jugoslovanske federacije s sosednjimi državami in Republiko Hrvaško. Temeljna ustavna listina v preambuli ugotavlja, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država, da se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in da ne omogoča rešitev politične in naci- onalne krize. v normativnem delu je določila, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na svojem ozemlju brez sleherne diskriminacije, skladno s svojo ustavo in z veljavnimi med- narodnimi pogodbami, še posebno italijanski in madžarski narodni skupnosti (TUL, 1991). za izvedbo Temeljne ustav- ne listine je bil sprejet ustavni zakon, ki je uredil način pre- vzema državnih funkcij na različnih področjih družbenega življenja, katere je do tedaj upravljala federacija po svojih organih (Grad et. al., 1996, pp. 58–63). Na dan razglasitve neodvisnosti je v Sloveniji prenehala veljati Ustava SFRJ, nova država pa je prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile ustavno prenesene na organe SFRJ (Jambrek, 2020h). Sočasno je bila sprejeta in razglašena vrsta osamosvojitvene zakonodaje, ki je bila pripravljena že v aprilu in maju ter stopila v pravno veljavo z dnem razglasitve samostojne Slo- venije. Naslednji dan je v večernih urah sledila slavnostna razglasitev samostojnosti Republike Slovenije na trgu pred 74 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic slovensko skupščino v Ljubljani. Med praznovanjem nove države z več desettisočglavo navdušeno množico je vojaško letalo JLA preletelo središče Ljubljane, tanki JLA pa so se od- pravili na mejne prehode Republike Slovenije (Čepič, 2005e, p. 1331). Ustavna pot do suverene slovenske države je bila na nor- mativni ravni temeljito pripravljena in bila izvedena na pod- lagi veljavne zakonodaje oziroma v skladu z jugoslovansko in slovensko ustavno ureditvijo (Čepič, 2005e, p. 1331). Prav- na formalna pot osamosvojitve je bila uresničena v obrnje- nem časovnem zaporedju, kot je bilo prvotno zamišljeno in načrtovano. Po Jambreku ni ustava podelila legitimno- sti neodvisnosti države, »ampak je plebiscitna osamosvoji- tev podelila legitimnost ustavi« (Jambrek, 2020h). Temeljna ustavna listina je omogočila pravno neoporečno pot v sa- mostojnost, ki si jo je bilo treba še izboriti proti vojaškemu posegu JLA (Bučar, 2002, p. 126). Tako kot poznejša ustava je bila tudi Temeljna ustavna listina sprejeta in razglašena na podlagi ustavno revizijskega postopka in ustreznih pristoj- nosti Skupščine RS, kakor ga je urejala ustava iz leta 1974, dopolnjena z amandmaji LXv III, LXXII in Xc IX (Ustava SRS, 1974). Skupščina RS s tem ni uveljavila le načela kontinuitete ustavodajnega postopka, ampak je spoštovala tudi ustavni temelj lastne izvolitve in pristojnosti (Jambrek, 2020e). S pro- cesom osamosvojitve je Slovenija postala neodvisna država in samostojen subjekt mednarodnega prava, kar je bil tudi predpogoj za njeno pristopanje k vrsti mednarodnopravnih aktov. Tudi Ustava Republike Slovenije, ki je bila sprejeta in razglašena pol leta pozneje, v nedeljo, 23. decembra iste- ga leta, je svojo legitimnost utemeljila na podlagi Temeljne ustavne listine (Jambrek, 2020h). URS narekuje, da je z za- konom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (Pozderec, Božjak, 2023, pp. 1-19). 75 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije 5. Sklep Slovenska osamosvojitev ni bila zgolj politični akt, temveč skrbno načrtovan in legalistično izveden ustavnopravni pro- ces. k ljučna težava jugoslovanskega sistema je bila v njegovi inherentni protislovnosti: deklarativno priznanje pravice do samoodločbe ob hkratnem pomanjkanju jasnih mehaniz- mov za njeno uresničitev. Slovenija je to praznino zapolnila z vrsto ustavnih amandmajev, osamosvojitvene zakonodaje in plebiscitom, ki je zagotovil neizpodbitno legitimnost. v zaostrujočih se razmerah druge polovice osemdesetih let se je na Slovenskem okrepila demokratična opozicija, ki je postopoma uveljavila spoznanje, da v takšni državi Sloven- ci ne morejo več živeti (c virn, 2002, p. 20). Po Bučarju je iz- hajala koncepcija federativne Jugoslavije iz postavke, da ima zveza svoje izvirne pristojnosti, republiške pristojnosti pa so šele izvedene iz tega, kar jim zveza prepusti na temelju svoje ustave. o b taki koncepciji se republika v vsakem primeru skrči na upravno enoto z večjimi ali manjšimi avtonomni- mi pravicami, vendar kljub nazivu republika ostaja v bistvu upravna enota, ki ji obseg avtonomnosti odreja federacija. »Kakšno avtonomnost je lahko Slovenija pričakovala od zve- znih centralistov, je bilo povsem jasno. Če je hotela samo- stojno urejati svoje zadeve, je bil sprejemljiv samo obraten pristop: Slovenija ima kot republika svoje izvirne pristojno- sti, zveza pa samo tiste, za izvrševanje katerih jo pooblastijo republike. Postalo je povsem jasno: Slovenija svoje zahteve lahko uveljavi le v samostojni državi. To spoznanje, čeprav se zdi danes samoumevno, je bilo epohalnega pomena. De- javnost sledi spoznanju« (Bučar, 2002, p. 122). Temeljno raz- merje med republiko in zvezo je bilo določeno tako, da je bila vsaj načeloma primarni nosilec državne oblasti republi- ka, federacija pa le toliko, kolikor je bila nanjo prenesena z zvezno ustavo. Hkrati je bilo v temeljnih načelih ustave SFRJ zapisano, da je jugoslovanska federacija ustanovljena na pro- stovoljni in dogovorni združitvi narodov Jugoslavije, ki iz- 76 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic haja iz pravice vsakega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Takšna federalna ureditev je olajšala proces osamosvajanja, saj je deloma omogočala graditev la- stne državnosti republikam v okviru veljavne zvezne ustavne ureditve (Grad et al., 1996, pp. 58–63). o samosvojitev po Bučarjevem mnenju ne more biti posledica pravnih pred- pisov, ki so vedno drugotni pojav in posledica pritiskov, ki nastajajo zunaj pravnega reda (Bučar, 2002, p. 120). zato se je Slovenija projekta osamosvajanja lotila na legalističen na- čin, to je v praksi pomenilo jasno izraženo in dokazano kon- tinuiteto oblasti jugoslovanski in širši mednarodni javnosti, legitimnost samostojnosti iz obstoječega pravnega sistema (Antončič, 2019). za nastanek samostojne, suverene in neodvisne sloven- ske države sta morala biti izpolnjena dva koraka, in sicer od- cepitev Slovenije od Jugoslavije in razglasitev neodvisnosti. Slovenija je bila leta 1990 sicer že država v skladu z ustavnimi določili, vendar po mednarodnih merilih ni bila suverena država. zunanjo in deloma notranjo suverenost je morala šele pridobiti in izvrševati. z ato so morale biti pristojnosti po ustavni poti prenesene z zvezne na republiško raven. Prav ta ustavni in dejanski prenos pristojnosti je po Jambreku predstavljal konkretno vsebino slovenske osamosvojitve. »S tega vidika so bile pred ustavne in pred plebiscitne deklara- cije o neodvisnosti Slovenije radikalne v soočenju Slovenije z njenim mednarodnim okoljem. V notranjepolitičnem pogle- du so usmerjale politično energijo slovenskega pomladnega osamosvojitvenega gibanja na soočenje z Jugoslavijo. Celo- vita ustavna preobrazba slovenske državne ureditve je bila odložena na čas po uveljavitvi pravice Slovencev do samo- odločbe na podlagi plebiscitne odločitve za lastno državo« (Jambrek, 2020d). Proces je pokazal, da je bila slovenska politična elita, tako iz vrst opozicije kot deloma tudi iz etabliranih struktur, spo- sobna strateško izkoristiti obstoječi pravni okvir in ga prila- 77 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije goditi novim političnim realnostim. S tem je Slovenija ne le vzpostavila lastno suverenost, temveč je to storila na način, ki je bil pravno neoporečen in je omogočil hitro mednaro- dno priznanje. o samosvojitev je bila tako vrhunec dolgotraj- nega boja za suverenost, ki se je odvijal na ustavnopravnem, političnem in družbenem področju, in je postavila temelje za sodobno slovensko državo. 6. Zaključek o samosvojitev Slovenije leta 1991 je bila rezultat dol- gotrajnega in zapletenega procesa, ki ga je zaznamovalo nenehno prepletanje ustavnopravnih vprašanj z globoki- mi političnimi in mednacionalnimi trenji znotraj Sociali- stične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). o srednje vprašanje, ki se postavlja, je: kako je Slovenija, kljub in- herentnim protislovjem jugoslovanskega ustavnega siste- ma in močnim centralističnim pritiskom, uspela legalno in legitimno vzpostaviti lastno suverenost in se odcepiti od federacije? zgodovina odnosov med Slovenijo in jugoslovanskim centrom je bila od konca druge svetovne vojne do leta 1991 prežeta s cikličnimi konflikti glede stopnje avtonomije in ekonomske samostojnosti. Povojni federalizem je bil po- gosto zgolj navidezen, saj je Jugoslavija delovala kot viso- ko centralizirana država. ključni problemi so se pojavljali v razumevanju in uresničevanju pravice do samoodločbe, ki je bila sicer formalno zapisana v ustavah, a je njena in- terpretacija in izvedba ostajala nedorečena in predmet ne- nehnih sporov. Jugoslovanski ustavni razvoj, od Ustave FLRJ iz leta 1946 do Ustave SFRJ iz leta 1974, je bil zaznamovan z nenehnim iskanjem ravnotežja med centralizmom in fe- deralizmom. Čeprav so ustave formalno priznavale pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, je bila ta pravica v praksi pogosto omejena ali celo izničena. Ustavni zakon iz leta 1953 je na primer odpravil suverenost republik 78 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic in pravico do odcepitve, kar je poudarilo razredni, ne pa na- cionalni element federacije. Ustava iz leta 1974 je predstavljala poskus kompromisa, ki je Jugoslavijo približal konfederalnemu modelu. Republi- ke so bile izrecno opredeljene kot države, dobile so večje pristojnosti, uvedeno je bilo načelo konsenza pri odločanju na zvezni ravni, kar je vsaki republiki in pokrajini dalo pra- vico do suspenzivnega veta. Ta ustava, čeprav protislovna (povečanje avtonomnosti republik ob hkratni krepitvi vloge z veze komunistov), je predstavljala pomembno pravno pod- lago za kasnejše slovenske osamosvojitvene korake. v endar pa je njena nedorečenost glede postopka odcepitve postala osrednji problemski izziv v času razpada Jugoslavije. v drugi polovici osemdesetih let so se v Sloveniji okrepile zahteve po večji avtonomiji in demokratizaciji, ki so izvirale tako iz civilne družbe (npr. Nova revija) kot iz dela etabli- rane socialistične elite. ključne prelomnice so bile prepre- čitev »mitinga resnice« 1. decembra 1989, sprejem ustavnih amandmajev k slovenski ustavi leta 1989 in Majniška deklara- cija. Amandmaji iz leta 1989 so bili ključni, saj so prvič pred- stavljali pomembne odmike od zvezne ureditve, zlasti z zapi- som pravice slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve. Ti amandmaji so naleteli na ostro nasprotovanje zveznih organov, kar je jasno poka- zalo globino konflikta med slovensko težnjo po suverenosti in centralističnimi silami. Proces priprave nove slovenske ustave, ki se je začel z „Demosovo ustavo“ in „Podvinsko ustavo“, je bil prav tako prežet z ideološkimi in političnimi spori, zlasti glede vpra- šanj človekovih pravic, lastninske pravice in lokalne samo- uprave. kljub temu je bil cilj jasen: vzpostaviti samostojno Slovenijo kot pravno državo s parlamentarno demokracijo. Plebiscit 23. decembra 1990, na katerem so se slovenski vo- livci z absolutno večino odločili za samostojno in neodvi- sno državo, je predstavljal ključni legitimacijski akt. Sledil 79 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije je sprejem svežnja osamosvojitvenih zakonov med aprilom in junijem 1991, ki so zagotovili minimalni pravni okvir za delovanje samostojne države (npr. zakoni o državljanstvu, državni meji, zunanjih zadevah, Banki Slovenije). vrhunec procesa sta predstavljali Temeljna ustavna listina o samostoj- ni in neodvisni Republiki Sloveniji (TUL) in Deklaracija o neodvisnosti, sprejeti 25. junija 1991. TUL je na pravni ravni ustanovila Republiko Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo, utemeljeno na volji naroda, izraženi na plebiscitu. Pomembno je poudariti, da je bil celoten proces izveden na legalističen način, v skladu z veljavno jugoslovansko in slo- vensko ustavno ureditvijo, kar je Sloveniji omogočilo pravno neoporečno pot v samostojnost in pridobitev mednarodne- ga priznanja (k ohen, 2012). LITERATURA IN VIRI: Antončič, M. (2019). o rgani za notranje zadeve v procesu osamosvajanja Slovenije: posebno predavanje za študente višje policijske šole (PowerPoint predstavitev). Ljubljana: PvD Sever, Policijska akademija (osebni arhiv). Berberih-Slana, A. (2007). o samosvojitveni zakoni. Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije 7 (1–2), str. 199–213. Bučar, F. (2002). Ustavnopravni vidiki slovenskega osamosvajanja. v: Slovenska osamosvoji- tev 1991: pričevanja in analize / Perovšek, J., et al. Ljubljana: zveza zgodovinskih društev Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije, str. 117–129. c raven M. c . R. (1995). The European community arbitration commission on Yugoslavia. v: British Yearbook of International Law, let. 66, št. 1, str. 333-413. c virn, J. (2002). o d zedinjene do združene Slovenije. v: Slovenska osamosvojitev 1991: pri- čevanja in analize / Perovšek, J., et al. Ljubljana: zveza zgodovinskih društev Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije, str. 11–22. Čepič, z. (2005a). Demos prevzame oblast. v: Slovenska novejša zgodovina 2: o d progra- ma zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 / Fischer, J. (ur.). Ljubljana: Mladinska knjiga založba in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 1290–1294. Čepič, z . (2005b). Dialog med oblastjo in opozicijo. v: Slovenska novejša zgodovina 2: o d programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 / Fischer, J. (ur.). Ljubljana: Mladinska knjiga z aložba in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 1200–1204. Čepič, z . (2005e). Razglasitev samostojnosti Republike Slovenije, v : Slovenska novejša zgodo- vina 2: o d programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 / Fischer, J. (ur.). Ljubljana: Mladinska knjiga založba in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 1331. 80 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic Čepič, z . (2005f). Ustava Socialistične federativne Republike Jugoslavije, v: Slovenska novejša zgodovina 2: o d programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 / Fischer, J. (ur.). Ljubljana: Mladinska knjiga založba in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 1095–1098. Čepič, z . (2006). Politika življenjske ravni v prvem desetletju socializma v Jugoslaviji. Prispev- ki za novejšo zgodovino, 46 (1), str. 397–411. Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 26/90. Drnovšek, J. (1996). Moja resnica: Jugoslavija 1989 – Slovenija 1991. Ljubljana: Mladinska knjiga. Eastwood, L. S. (1993). Secession: State practice and international law after the dissolution of the Soviet Union and Yugoslavia. v: Duke Journal of c omparative & International Law, str. 299-350. EČSP Kurić in drugi proti Sloveniji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 26828/06, 26. 2. 2012. Friš, D. (2001). Demosova vlada – na poti do razglasitve slovenske samostojnosti. Časopis za zgodovino in naravoslovje, Demosov zbornik, 72 (3–4), str. 503–535. Gabrič, A. (2005). zaostrenost mednacionalnih odnosov. v: Slovenska novejša zgodovina 2: o d programa zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 / Fischer, J. (ur.). Ljubljana: Mladinska knjiga založba in Inštitut za novejšo zgodovino, str. 1066–1067. Gabrič, A. (2008). Pot v demokracijo in samostojnost. v : o samosvojitev Slovenije: priročnik za učitelje osnovnih in srednjih šol / Gabrič, A., et al. Ljubljana: z avod RS za šolstvo, str. 11–53. Grad, F., et al. (1996). Državna ureditev Slovenije. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Re- publike Slovenije. Grafenauer, B. (2000). Lokalna samouprava na Slovenskem – teritorialno-organizacijske struk- ture. Maribor: Pravna fakulteta. Guštin, D. (2008). Slovenija, saveznica Hrvatske tijekom razlaza s jugoslavenskom državom (od nenačelne koalicije do raspada vojnog saveza 1989. –1991.). Časopis za suvremenu povijest, 40 (1), str. 85–106. Hribar, T. (1995). Nova, osamosvojitvena volja Slovencev. v: Slovenci in država: zbornik pri- spevkov z znanstvenega posveta na SAz U (od 9. do 11. novembra 1994 / Grafenauer, B., et al. Ljubljana: SAz U, str. 279–294. Jambrek, P. (2020b). o snutek nove ustave – Podvinska ustava. v : Enciklopedija slovenske osa- mosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Fakulteta za državne in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/osnutek-nove-ustave- -podvinska-ustava/, 26. 9. 2025. Jambrek, P. (2020d). Strategije odcepitve, osamosvojitve in ustanovitve slovenske države (1990). v : Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednaro- dne študije, Fakulteta za državne in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osamosvo- jitve.si/clanek/strategije-odcepitve-osamosvojitve-in-ustanovitve-slovenske-drzave-1990/, 26. 9. 2025. Jambrek, P. (2020e). Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. v: Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in med- narodne študije, Fakulteta za državne in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osa- mosvojitve.si/clanek/temeljna-ustavna-listina-o-samostojnosti-in-neodvisnosti-republike- -slovenije/, 26. 9. 2025. Jambrek, P. (2020f). Teze za Ustavo Republike Slovenije (1988). v: Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evrop- ska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Fakulteta za državne in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/teze-za-ustavo-re- publike-slovenije-1988/, 26. 9. 2025. Jambrek, P. (2020g). Ustava Demosa in zbora za ustavo (1989). v: Enciklopedija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evrop- ska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Fakulteta za državne 81 DIGNITAS n Ustavna in zakonska podlaga osamosvojitve Slovenije in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/ustava-demosa-in- -zbora-za-ustavo-1989/, 26. 9. 2025. Jambrek, P. (2020h). Ustavne podlage osamosvojitve in ustanovitve Slovenije. v: Enciklope- dija slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti / Rupel, D. (ur.). Ljubljana: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Fakul- teta za državne in evropske študije. URL: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/ ustavne-podlage-osamosvojitve-in-ustanovitve-slovenije/, 26. 9. 2025. k idrič, B. (1978). z brano delo, knjiga Iv. Ljubljana: c ankarjeva založba. kohen, M. G. (2012). Secession: International Law perspectives. c ambridge; New York: c am- bridge University Press. Meier, v. (1996). z akaj je razpadla Jugoslavija. Ljubljana: z nanstveno in publicistično središče. Nećak, D. (1995). Proces ‚decentralizacije in demokratizacije‘ (1968) in Slovenija. v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAzU (od 9. do 11. novembra 1994 / Grafenauer, B., et al. Ljubljana: SAz U, str. 361–366. Perme, A. (2011). Proces osamosvojitve Slovenije in njeno mednarodno priznanje. Nova Go- rica: Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici. Pesek, R. (2007). o samosvojitev Slovenije: ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Ljubljana: Nova revija. Petrič, E., et al. (2010). Izbrane teme mednarodnega prava. Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta. Pirjevec, J. (1995). Jugoslavija: (1918—1992): nastanek, razvoj ter razpad k aradjordjevićeve in Titove Jugoslavije. koper: Lipa. Pozderec, F., Božjak, Ž. (2023). Delo varnostnikov v trgovinah in prodajalnah v času epidemi- je c ovida-19. varstvoslovje. 22. dec. 2023, letn. 25, str. 1-19. Prunk, J. Nastanek Republike Slovenije in njen razvoj. 15 let slovenske države. 2006. URL: http://www.15let.gov.si/si/15-let-samostojnosti/nastanek-razvoj/., 26. 9. 2025. Radan, P. (2002). The Break-up of Yugoslavia and international law, The Badinter comission. London, New York: Routledge. Repe, B. (1992). o ris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v Slove- niji od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let. Borec, 3 (45), str. 286–288. Repe, B. (1995). Slovenci in federativna Jugoslavija. v : Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAzU (od 9. do 11. novembra 1994 / Grafenauer, B., et al. Lju- bljana: SAz U, str. 271–272. Repe, B. (1999a). Slovenci in federacija v času od Titove smrti do plebiscita o neodvisnosti Slovenije. v : Mikužev zbornik / Čepič, z ., et. al. Ljubljana: o ddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 229–248. Repe, B. (1999b). Ustavna osamosvojitev Slovenije. v: Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji / Repe, B., et al. Ljubljana: Filozofska fakulteta, o ddelek za zgodovino; Skopje: Institut za nacionalna istorija, str. 137–150. Repe, B. (2001). Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana: zveza zgodovinskih društev Slove- nije. Repe, B. (2002a). Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan. Repe, B. (2003a). Rdeča Slovenija: tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Sophia. Repe, B. (2003b). v iri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, II. del: Slovenci in federa- cija. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Repe, B. (2010). o ris družbenih razmer v Sloveniji in Jugoslaviji v osemdesetih letih 20. sto- letja. v: Prikrita modra mreža. o rgani za notranje zadeve Republike Slovenije v projektu MSIvz leta 1990 / Čepič, z ., et al. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, z veza policijskih veteranskih društev Sever, str. 19–41. Repe, B. (2013). k ako do novega?. Mladina, 5, str. 28–29; Še pomnite, osamosvojitelji? Mladina, 51/52, str. 34–38. Repe, B. (2015). 14. kongres zk J: o zadnjem kongresu jugoslovanske zveze komunistov, po katerem je v Jugoslaviji kot steber države ostala le še JLA ... Mladina, 4, str. 48–50. Repe, B. (2017). Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA: je vlogo JLA v jugoslovanski družbi in ob razpadu države ter realne razloge za slovensko zmago v desetdnevni vojni res težko prikazati ... Mladina, 6, str. 28–31. Ribičič, c . (1987). 40 let slovenske ustavnosti v novi Jugoslaviji. Ljubljana: Delavska enotnost. 82 DIGNITAS n Ustavno pravo in pravo človekovih pravic Rupel, D. (1992). Skrivnost države. Ljubljana: Delo, Slovenske novice. Rupel, D. (2013). Managing Yugoslav c rises, c onference on Yugoslavia in The Hague (1991) and the c hallenges of Multilateral Diplomacy. Acta Histriae, 21 (3), str. 329–360. Rupel, D. (2015). z akaj je vojna za Slovenijo trajala samo 10 dni?. Dignitas (Ljubljana), številka 67/68, str. 79-86. URN:NBN:SI:doc-FN49Wcv 6 from http://www.dlib.si Svenšek, A. (2021). »Pri izdelavi ustave smo imeli pred očmi: parlamentarna ureditev, pravna država«. MMc RTv SLo , 23. 12. 2021. URL: https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let/koscki- -sestavljanke/pri-izdelavi-ustave-smo-imeli-pred-ocmi-parlamentarna-ureditev-pravna-drza- va/605913, 26. 9. 2025. Škerl k ramberger, U. (2020). Franc Grad, profesor ustavnega prava, soavtor slovenske ustave: v saka črka v ustavi ima posledice še desetletja v prihodnosti. Dnevnik, 30. 12. 2020. TUL. (1991). Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 1/91-I. Trifunovska, S. (1994). Yugoslavia through documents: From its creation to its dissolution. Dordrecht, Boston, London: M. Nijhoff. Turk, D. (2007). Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: Gv z aložba. Ustava FLRJ (1946). Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, Uradni list FLRJ, št.10- 54/1946. Ustava LRS (1949). Ustava Ljudske Republike Slovenije. Uradni list LRS, št. 4. A-20/1947. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UzS68, 66/00 – Uz80, 24/03 – Uz3a, 47, 68, 69/04 – Uz14, 69/04 – Uz43, 69/04 – Uz50, 68/06 – Uz121,140,143, 47/13 – Uz 148, 47/13 – Uz 90,97,99 in 75/16 – Uz 70a) Ustava SFRJ (1974). Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. Uradni list SFRJ, št. 9/74. Ustava SFRJ (1963). Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. Uradni list SFRJ, št. 14/1963. Ustava Socialistične republike Slovenije. (1974). Ljubljana: Čz Uradni list SRS. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 1/91-I. valič, A. (2008). Demos v procesu demokratizacije in osamosvojitve. v: o samosvojitev Slo- venije: priročnik za učitelje osnovnih in srednjih šol / Gabrič, A., et al. Ljubljana: z avod RS za šolstvo, str. 55–75. Weller, M. (1993). International law and chaos. v: c ambridge Law Journal. let. 52, št. 1, str. 8. z akon o himni Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 14/90. z akon o Svetu za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Uradni list RS, št. 14/90. zakon Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta o nazivu Ljudske Republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski Republiki Sloveniji. Uradni list LRS, št. 15-62/1946. Žagar, M. (1995). Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 in osamo- svajanje Republike Slovenije. v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAzU (od 9. do 11. novembra 1994 / Grafenauer, B., et al. Ljubljana: SAzU, str. 367–378.