313
Iz torbice dobrovoljnega popotnika.
* Nek poseben odmev blizo Trsta. Tih je-sensk večer je bil brez najmanje sapice , v tržko-slo-venski zali dolini, prostirajoči se zad za morjem in Trstom med hrastjem Frnedom na južni , in pa med krasnimi vinskimi goricami na severni strani do goščate in široke lipe pred sv. Ivanom, do Tičarce in do Ograde, to je, do gore, ki se imenuje Griža, na vzhodu. Vse je bilo mirno; nebo jasno kakor ribje oko; mile zvezdice so že migljale na njem, prijazno gledaje doli proti zemlji;   vendar  na  zapadnem   obzoru je  bila še viditi
temna rudečica zadnjih žarkov solnca, ki je bilo pred eno uro zašlo za gladkim in pokojnim morjem. Mesto je bilo že lepo razsvitljeno po vseh straneh. Ob tej dobi sem enkrat spremil neke znance proti grižnem vrhu, kjer so šli, kakor je od nekdaj navada, čakat s puškami divjih rac (mazurine), ki vsako leto v jeseni se preselujejo v trumah od vzhoda proti zahodu, kakor nekaj pred spomladjo od zahoda proti vzhodu. Ko smo tam, namreč nekaj pod najgornjim grižnim vrhom, sedeli ali temveč na pol ležali, daleč od mesta gotovo najmanj poldrugo uro, gledaje pod-se v dolino in proti mestu, zaslišim kar prav razločni kričaj: „Petto-rali caldi!" — tako namreč vpijejo po Trstu ljudje, ki včasi že v jeseni, in pa vsako leto pozimi prodajajo pečene jabelka in hruške na kakem odločnem mestu ali pa hode iz kraja v kraj. „Kaj je neki to?" poprašam enega lovca. „Da, kaj je to? Ali ne veš, kaj je? Lahi so, ki po Trstu prodajajo pettorale ealde." „Moj Bog! po Trstu? Saj smo pač tako deleč od Trsta. Je li mogoče, da se od tam tako lepo sliši?" mu na to odgovorim. „Je no, saj je tako! Tisti, ki zdaj vpije, da ga prav razločno čujemo, je na kaki široki ulici ali na kaki planjavi pred visoko hišo , ktere vzhodna stran je obrnjena sem proti nam, in nam pa, kakor se v enakih priložnostih tudi drugod primerja, ta glas pošilja, ki mu pravijo jek (echo). Na, to je vse!" Večkrat sem pač že slišal ta jek, pa iz take daljine še nikoli ne" — mu rečem. „Se ve pa, da tudi zdaj bi ga ne, ako ne bi bilo vse tako tiho" — mi odvrne. — Znamenita je ta prikazen, pa prav naravna.
* O nekem strašilu. Ob malem Šmarnu so romali ljudje, kakor po navadi, od več koroških krajev, zlasti pa Slovenci, se ve, k Materi Božji na Žitpolje ali Višpolje (Maria Rain), ki je na neki zaii, pač prav čarobni visočini skoraj dve uri deleč od Celovca na čisto slovenski zemlji nad Dravo , ki teče tam po celo lepi in neizrečeno mikavni dolini, ktera zatoraj popolnoma zaslužuje svoje ime rožje. Tudi neka tukajšnja dekla nemškega rodu, to je, iz gornje Koroške, je šla tje ob tej priložnosti — prvikrat, kakor je sama djala. Ko se je zvečer vrnila, so jo poprašali, kako da je tam bilo itd. „Ach Gott na! i go nijem-mer hin. Olles is do windisch! Ach Gott, nur zwa Stund von Klag'nfurt, und doch olles windisch!" — je odgovorila prestrašena, da je ondi in sicer le 2 uri odv Celovca vse slovensko. Ko so jej pa rekli, da celo v Zrelci aii Polomu (Ebenthal) prav blizo Celovca je tudi vse slovensko, je zavekala: „Nun, da Herr Gott sei uns gnadig!" (to je, „bodi nam Bog milostljiv"). — Kaj ne, da tudi to je znamenita prikazen?                               J. G. V.