POSTNINA PLAČANA V GOTOVINI
ANGELČEK
3
VSEBINA k 3. štev. : L .-t. Pisma - Matko Krevh: č rna muca — Janko Suiucc: \ seli mrtvih dan (Pesem) Danilo Gorinšekj Naša puta (Pesem) — Svjatoslav: Naš kozel (Pesem) — France Iievk: Strahuija in pošast - Mirko K-unčic: Kaj je videla zvezda? (Pesem) — Jos. Kostaujevec: Mladostni spomini — Adam Milko-vid: Sreća — Obrazi in izrazi — Bogomil: Dragi Marijini otroci! — Uganke, skrivalice in drugo. Rešitve \ 2. številki.
Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta št. SOJ ima Se nevezan Vrtec 1922 (Din 7), 1925 (Din 10), 1926 (Din 14), li)26/27 (Din 14), 1927/28 (Din 14). nevezau Angelček 1921 (Din 4), 1925 (Diu 6), 1926 (Din 8), 1926/27 (Din 8). 1927/28 (Din 8), vezan Vrtec 1922. 1925, 1926, 1926/27, 1927/28 in vezan Angelček 1919, 1921, 1922, 1925, 1926, 1926/27, 1987/28.
V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910, 1911, 1913—1917, 192i; Angelček (vezan) 1895, 1906, 1908, 1912—1916^ 1923.
l/,/.reban je za 1. štev. Jug Franjo; za 2. štev. Jelka Susteršič.
Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) stane ta leto 1929/30 Din 22, Angelček sam Din 8.
I reduik in izdajatelj: Jožef Vole, stolni kanonik v Ljubljani,
Pred Škofijo št. 8. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka« v Ljubljani, Pred škofijo št 8.
Naročnino sprejema »Uprava Vrtca in Angelčka« (dr. Jožef Demšar) v Ljubljani, Sv. Petra cesta št.80. čekovni račun uprave št. 10.470,
Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čeč.
Zagonetke n 1. štev. Angelčka so prav rešili: Jug Franjo, Studenci pri Mariboru; Fr. BaškovČ, Hinko * Lobe, Vladimir Pezdirc, št. Vid n. Lj. (zavod).
Zagonetke v 2. štev. Angelčka so prav rešili: Pezdirc \lad., šefman Vlad. in Novak Vlad., at. Vid n. Lj. (zavod); Vlilettko Kos, Al. Klavič in Frančiška Vrčnik, Store; Srdan lurk. Ljubljanu; Pavel Gruden, Celje; Franjo Jug, Studenci pri Mariboru; Frlež Marija, Pevec Matilda, Zabukov-šck Rozulija, ärakar Zlatko, Golob Justinu in Julijaua, Ponikve; Arnšek Fr.. Kani/ar Ivo, KlenovSek Jožko, Rola Mili., Zupane Janko, Zelenjak Franjo in Jan Lovro, Veržej; Dacar Peter, Tržič; Rozman Murija pri š. sestrah v Celju; Ogrizek Ivauka, Grossmann Mareiika, Valenčak Micika in Zora, curak 1-rancka, Weiss Ljudmila, Bavdek Vlasta, Križnik Štefka, gojerike š. sester v Celjil; Helena Jereb. Bukovščicu; Ivau Penca v Novtfm mestu; König Margareta, kresnik Elizabeta, Pretner Jozefina, Bezgovšek Ivanka. frebSe Marija, Franc Rozina, flohujec Zora, Oiaga Lrna, Brglez Mira, ZabukovšeJc J usti in Ida, Brigita Kolenc, učenke l. meščanskega razreda pri šolskih «estruh v Celju: >ušteršič Jelka, Sušteršič Marija, Potočnik Anika. Demšar Mici, Volčjak Iva, Žagar Rezika, Jelovčan Mara, ( rnilee Julkn, Vode Minka. Kunar Leučka. Levstek Milena, (.os.ir fvka, Mrak Vida, Berčič Anica, Vdove Francka, škof ja Loku; klarič Alojz, štore pri Celju; Simerl Aleksau-dra, Šoštanj.
Reseda ugankarjem-
Nekateri otroci ne marajo reševati zagonetk zato, ker jilt jo popolnoma prevzel duh sedanjega časa. Naj vam povem, kaj mislim.
Vidite, današnje dni gledajo ljudje vse preveč za dobičkom, za denarjem, /a časno koristjo. Za Čast se malo menijo, za duhovno korist še manj. »Kaj pa imam od tega, će rešujem uganke?« se vprašujejo. Vitli te, v tem vprašanju se odkriva duh časa. — Kaj pa imam? — Na-grado' Kaj. ko jo pa dobi le eden! In ko bi bil tisti eden vselej eden in isti i Pa ni. Navadno pride vselej kak drug na vrsto. Nam se zdi to prav. So pa drugi, ki bi radi vse nagrade sami pograbili, fn ker jih ne, se pa vprašujejo »Kaj pa imam od tega, če rešujem uganke?<
Kaj imaš? Deloma so uganke za zabavo. Rešuješ, ugibaš — nekaj trpljenja in napora je gotovo zraven — resiš — ha, kakšen užitek, kakšno veselje!
Imaš pa zato drugo lnorist: z ugankami se vglabljaš v vsakovrstno 7 nanje. V zgodovino se zatopiš, napreduješ v zemljepis ju, priroda z vsem svojim bogastvom stoji pred teboj, narod s svojo modrostjo in preprost jo, ki -ti jo odkriva jo premnogi in na različne načine uporabljeni narodovi pregovori ali vremenska opazovanja in napovedovanja. Ali si pri tem res ne bistriš duha?	J. !..
n
NOVEMBER ♦♦♦♦♦ ANGELČEK ♦♦♦♦♦ I929/I930
L.-F.: Pisma.
LJUBA MOJA DRAGICA!
KAKO sem bila vesela Tvojega pisma! Trikrat sem tekla okrog hiše od same radosti in vsakemu sem ga pokazala, kdor me je vprašal, kaj norim. O j, oj!
Mestno življenje si mi Ti popisala v drugačni luči, kakor sem ga gledala jaz s kmetov. Skoro bi ne verjela, ako ne bi pisala tega Ti, moja Dragica — sploh ne vem, če bi hotela verjeti.
Ob koncu pisma pa tudi berem, da Ti moja oblekica ni čisto všeč. Ne vem, ali si to zapisala sama od sebe, ali so Ti to naročili naša mama. Veš, kadar dobim jaz novo obleko od šivilje, takrat naša mama vselej tožijo in stokajo: »Oh, oh, oh, otroci, kaj bo to, kaj bo to! Me pa nismo nosile take obleke! To je vse pregosposko, vse pregosposkok
Veš, oni dan je sosedova Tončka dobila toliko poguma, da je mami rekla: sMama! Zakaj pa šivilji naročite, da naj tako obleko naredi?« Po so ji mama dejali: »Saj ji ne! Ona sama naredi tako — sam Bog ve, zakaj!« Pa je šla Tončka, ta jeziček, še k šivilji in jo vprašala, zakaj dela tako obleko, da se naša mama vedno jezé, pa ji je rekla šivilja. Strugova Franica: »Moram! Će bom delala vse po stavem, bodo pa ljudje rekli, da nič ne znam in ne bom dobila
dela.« Z ljudmi se pa Tončka ne mara kregati, pa tudi ne zna se ne, zato je pa utihnila in mirovala. Ali bomo otroci stare ljudi učili?
ko bi ne bilo šole, bi te za prihodnji mesec povabila k nam. \ eš, v decembru je pri nas lepo! Sicer je včasih mrzlo, pa nič za to. Dobro se oblečemo in zavijemo v svoje suknjice, brat vzame v roko gorečo baklo, pa gremo zjutraj zgodaj k zornicam. Od daleč gledamo, kako se bližajo od vseh krajev, s hribov in iz dolin, goreče luči — vse proti enemu kraju, proti cerkvi, tam pa ugasnejo. Vem, da bi ti to rada videla, samo če nisi preveč zaspana zdaj pozimi? Kaj?
Čakaj, ravno prav! Prav zdaj mi je prišlo na misel: o Božiču pridi! Bova šli o polnoči k sveti maši. Z baklo! Ali boš prišla? Prosi doma. ubogaj in pridna bodi. morebiti Ti bodo dovolili. — In pa tako rada bi Te še nekaj povprašala. V naši šoli je že nekaj deklic, ki so pristrižene na fanta. Meni je to silno všeč. Prosila sem mamo, da bi smela tudi jaz lase odrezati. Veš. da imam sicer dolge, toda tako lepih in dolgih ne ko ti. Ti celo lahko sedeš nanje, ko se razpleteš. Vendar sem upala, da mi bodo mama dovolili. Pa so kar na kratko rekli: Ne! Kaj pa ti misliš o tem? Kaj pravijo tvoja mama? Res so dolge kite lepota na dekletu, toda moda. draga moja, moda,
moda —--! Tudi na deželi ne moremo mimo nje.
Iskreno Te pozdravlja
Tvoja
Franeika.
Matko Krevh: Črna muca.
GOSPOD urednik so me nedavno ljubeznivo okregali, češ da hočem vas, mlade čitatelje, prestrašiti s povestjo, pri kateri bi vam nedvomno stali pokonci vsi zlati, črni in kostanjevi kodri kakor ježu bodice. Zato so mi pisali: Nikar tako! Mojih mladih prijateljev ne smete strašiti!« — Pa jih ne bom, če se gospod urednik res tako boje za nje! Ubogal bom. Toda povedal bom vkljub temu, da sem se jaz sam
nekoč nečesa tako neznansko prestrašil, da sem bil od neke otroške bolezni brž ozdravljen. Poln skrivnosti je ta stavek, kajne, nalašč sem ga zapisal zato, tla boste bolj radovedni, zakaj povest o črni muci ni kar tako — — —
Ali že veste, da sem v otroški dobi, to je takrat, ko sem že hodil po dveh nogah brez pomoči rok, nosil jaukieo? Saj jo oblečejo vsem malini dečkom, ker jim mamice še ne zaupajo hlačk; že vedo, zakaj. Tudi vi. dečki-nagajivčki, ste že jankico nosili: le ne posmehu jte se meni zaradi nje!
In tedaj sem jedel tudi že sam, pa ne sedeč za mizo. ampak stoječ zraven klopi, koder je stala lesena skodelica. Iz te sem zajemal z veliko nespretnostjo razne otroške jedi, kakor kašo, pšenični močnik, pšenični zdrob in tako reč. Tudi nacl žgance sem se včasih spravil. Kajne, bil sem junak! V časih se me je pa lotila tista otroška bolezen, ki se da najlepše opisati z «ae bom jedel! nočem jesti!v;. Vi bi ji nemara rekli kuja-vost, trmoglavost ali kaj sličnega. Mamice pa znajo tako kujavost ustrahovati, i>odisi da nagajiveem odvzamejo jed ter jih .pustijo lačne, ali pa jih pošljejo v kot. Tudi na tisto plat, na katero otrok največkrat cmokne, ko začne hoditi, mu prišijejo katero. Zakaj nei' Da le preveč ne prileti, mali grešnik se pa le poboljša — do prihodnje kujavosti seveda.
Manjšega junaka pri žlici vzame dobra mamica tudi na krilo, da skupaj jesta iz ene skledice. Fdino mamica še rada jé na tak način. Le pomislite, kako mali sladkosnedež brodi z žlico po jedi, se nagiblje naprej, da mu jed od obeh strani žlice kaplja nazaj v skledico — največkrat pa tudi 4z ust. Uide mu tudi žličica v jed, včasih mu je jed prevroča, pa jo spusti z žličico vred v skledico — vse to se pa mami prav nič ne gabi. Res velika je mamina ljubezen do otroka!
Tudi midva z mojo rajno mamico sva nekoč na tak način večerjala. Pa ne bova, žal, nikdar več; tudi drugače ne. In nikdar več se ne bi kujal, kakor sem se pri tisti večerji, če bi bila jed še tako zasoljena ali neslana.
Črno muco smo imeli takrat pri nas. Nihče je ni klical, nihče vabil — kar sama je k nam prišla. Oče
so nekoliko zagodrnjali, češ, saj sta že dve mački pri hiši, Čemu treba še tretje in še tako grdo Črne! Materi pa se je sestradana živalca smilila. Dali so ji mleka in muca je bila menda prepričana, da je s tem dobila rodbinsko pravico v naši hiši. Nič ne bi bil rekel, če bi bila siva ali rjavkasta — toda črna muca! Čuden strah sem i mei pred ztjo. Najmanj so mi Še ugajale njene oči, ki so se grozotno svetlikale sredi črne glave. Če se mi je ta črna muca približala, ko sem bil sredi igrač, sem jih zapustil ter se preselil drugam. Kaj zalega ji pa vkljub vsemu nisem storil, kakor to delajo poredni otroci, ki mečejo v mačke kamenje, krepeljce in kar jim pride primernega pod roko. To je zelo grdo, ker je tudi mačka božja stvar in potrebna pri hiši, da lovi miši.
Moj strah pred črno muco je bil pa meni koristen.
»Kako neki?« me vprašujete. »Povej že vendar, saj si obljubil!«
Res je, obljubil sem, zato vam povem, ker bi vi drugače zvečer niti zaspati ne mogli. Toda tudi povem: jaz ne bom kriv, če se vam bo ponoči sanjalo o črni muci. Zakaj pa ste tako nestrpni! Prav vam bo!
Proseno kašo s sladkim mlekom sem večerjal tisti večer z mamo, sedeč ji na krilu. Vsakdo mi mora pritrditi, da je mlečna prosena kaša tako dobra jed, da bi jo še angelčki s slastjo jedli, če bi hodili po zemlji. Toda meni — nebogljencu — se je naenkrat ustavila. Komaj enkrat sem jo zajel in že sem dejal kujasto: »Ne bom jedel, kaša ni dobra!«
Mamica me je pogledala postrani ter me vprašala, če sem bolan.
»Nak, bolan nič.«
»Torej se le kujaš?« \
»Kaša ni dobra!« sem odgovarjal trmoglavo.
»A tako? — Dobra ni? — No, če si rajši lačen, pa bodi! Kašo bom dala pa črni muci.«
Čuden strah me je prešinil ob tej besedi, vendar se nisem prenehal kujati.
»Pa jo dajte!« sem dejal, ker črne muce nikjer nisem videl.
»Ti seme ti, kujavo! Uženem te.« Odprla je mama « okno ter zaklicala: »Črna muca — na, na!« Kakor bi
trenil, se je res prikazala crna muca na oknu. Mene. je obšel nepopisen strah. Pograbil sem skledo, oklenil se je z levico, z desnico pa sem začel tako pridno zajemati, kakor menda prej nikoli.
•»Ali se boš še kdaj kujal?« me je vprašala mamica. Odkimal sem, ker od strahu nisem mogel odgovoriti in pa ker sein baš premleval precejšen založaj kaše v ustih.
Od takrat se pri jedi nikoli uisem več kujal.
Slično zdravilo priporočam vsem mamicam za otroke, ki se pri jedi radi kuja jo. Ozdravljeni bodo.
Mamice na to zdravilo ne pozabite!
Janko Samec: Vseh mrtvih dan.
Kako da tak trdo in žalostno zvonovi na oasi zvonijo? In kam ti ljudje — pa še pred nočjo! zamišljeni vase hitijo? —
Zganili nocoj za vseh mrtvih dan zvonovi so o spev se nagrobni: za njim so odpravili prek poljan ljudje se v tej uri tegobni.
Za cerkvico skriti jih čakajo njih dedje, očetje, sinovi — za njimi nocoj si izplakajo vso srčno bolest nad grobovi.
Kako pa bi nanje pozabili — vsak dan hite misli k pokojnim! -ko tudi zvonovi ne vabili neutrudno z zvonjenjem bi trojnim!

Danilo Gorinšek: Naša puta.
A asa puta je naduta in kuj nagle jeze. če se mah ji zameriš, ko j — v drug k urn i k zleze.
Oni dan je dežeoalo
—	kaj bi puti nosil! — res na puto sem pozabil, da bi zrn ji trosil.
Drug dan dal sem ji koruze
—	ko se ose je zlilo
ali — le j jo, puto jezno,
—	jajec- nič ni bilo!
Svjatostav: Naš kotel.
Pri nas pa velikega kozlu redimo, vsak dan mu dumo koš zvrhan semi in suha mu rebra prečudno solimo. vseh petnajst celih in zlomljena dva.
Ad.s kozel ima lepe in dolge noge in skoči od Krima do Šmarne gore, naš kozel ima hude in črne oči, da vsakdo se ga še podnevi boji.
i nedeljo ga bomo pa s pipcem zakla h in s klinom lesenim iz kože ga dali očistili ga in oprali krni in spekli na ognju ga sredi vasi
Kdor prvi priteče, bo sline požiral, kdor vse bo zamudil, bo parklje obiral, kdor prav pride, dobil bo nekaj kosti in morda še kaj, če poprej ne zbeži.
Frame Bevk: Strahulja in pošast.
(Pravljica z avstralskih otokov.)
ŽI\ LXA je žena, ki se je imenovala Strahulja. Ta je imela moža z imenom Pogum. Ta dva sta bivala v vasi Strahota, nedaleč od Mokre reke. Žena je imela trideset otrok. Vsi so se po njej imenovali Strahuljčki.
Nekega dne je odšel oče na ribji lov. Ko ga več ni bilo, še je prikazala pošast llam-ham in dejala ženi: Strahulja, Strahulja, kje je tvoj mož Pogum?«
Žena je odgovorila: Poguma ni doma. Šel je na lov, da bodo imeli otroci kaj jesti.«
ledaj je dejala pošast: >Daj mi enega izmed svojih otrok, da ga pojem.«
Ne.; je dejala žena, tega ne naredim. Bojim se moža.
Dobro,« je dejala pošast, »če mi ne daš otroka, pojem tebe.«
Tedaj je dala žena najstarejšega otroka. Pošast ga je pojedla in zginila.
Kmalu nato. je prišel oče domov in opazil, da otrok manjka. Vprašal je ženo, kje naj bi bil. Strahulja m u je povedala, kaj se je zgodilo.
Naslednjega dne je šel oče znova lovit ribe. Tudi zdaj je prišla pošast k ženi, zahtevala enega otroka, ga pojedla in odšla.
Tako je šlo dan za dnem. Kadar je oče šel lovit ribe. je pošast obiskala ženo. zahtevala po enega otroka in ga požrla. Naposled je^ostal le še en otrok pri življenju.
Tedaj je rekel mož svoji ženi: -Pojdi ti na lov; jaz bom pazil na najinega edinca, ki nama je še ostal, zakaj vse ostale otroke si mi že zapravila.«
Žena je odšla. Kmalu nato se je prikazala pošast in zahtevala zadnjega otroka. Toda ni opazila, da je žena šla z doma in da je mož mesto nje doma. Ko se je ta branil dati otroka, mu je dejala pošast: Če mi ne daš otroka, kot zahtevam, te pojem.«
Prav,« je odgovoril Pogum, »le pridi bliže in požri me!«
Takoj je pošast skotila nauj, a jo je mož prebodel s sulico.
Kmalu nato se je vrnila žena domov. Ko je zagledala, da leži Ham-ham mrtev, je bilo njeno veselje veliko in Strahulja in Pogum sta odslej živela v miru in zadovoljstvu.
Mirko Kunčič: Kaj /e videla zvezda?
Pogledala je kradoma skoz okno bele koče n samotno izbo, kjer nekdo obupno o noč se joče.
In videla je: nad obraz mrliško bled in truden, oblit s krvjo rdečo, se sklanja mati žalostna in krik ji ore iz dna srca: »Kaj ste storili z njim, ljudje? Ubili ste mi srečo!«
Narahlo je odprl oči: »»O mati, kaj bi skrival? Odpusti! Sam sem kriv. Pijan vso družbo sem izzival-Kako to peče in boli... Prepozno je kesanje.tt Zahropel je in ves trpeč omahnil v večno spanje — — —
Od plula dalje čez nebo je zvezda jasna, mila. od tuge se je v črn oblak — v črn pajčolan - zavila.
Jos. Koštan je vec : Mladostni spomini.
MED BURJO je naletaval nov sneg. Zgodaj se je bilo zvečerilo, tema je polegla po čumnati, a iz velike peči se je širila mehka dobrodejna toplota. Ded Sta-riha je sedel ob peči z otroki svojega sina, nekam zamišljen in nenavadno molčeč. Toda, ko se je bilo dodobra stemnilo, je čudovito oživel in spregovoril: > Otroci, ko pride mrak v izbo, me nič ne moti in dela tudi nimam, dokler mati ne prinese luči. Tak čas vam rad kaj povem, da se iz mojega pripovedovanja kaj koristnega naučite!«
Otroci so se bliže primaknili k dedu, da bi bolje slišali, in so se še tesneje stisnili k peči. Ded je začel pripovedovati :
»Blizu trga v prijazni gorski vasici je tekla moja zibelka. Bili ste nekoč že z menoj tam gori vsi; videli ste borno kočo, ki je prva razprostirala nad menoj svoj krov; videli ste za njo trato, ki je videla prvo moje veselje in prve moje skrbi. Še zdaj mi je v spominu sleherni grm ondi, sleherno zatišje, kjer so se vsako leto pokazale prvi vijolice dolgo prej nego po drugih krajih; še zdaj vidim v drač ju ob vodi itosovo gnezdo, ki ga je znosil sleherno leto že v marcu, ko so drugod hruli še zimski vetrovi čez poljane in je še ledena skorja oklepala vsako jutro potoke in mlake po rjavih travnikih.
Nekega leta je pa nenadoma narasel hudournik, ko so se bili kosu mladiči komaj izlezli iz jajčec, in odnesel jih je z gnezdom vred v široko reko. Stal sem na bregu in videl stara dva, kako sta se plašno preletavala, kako iskala in iztikaia za mladiči. Vse sta preobrnila, a nikjer ni bilo nobenega sledu za njimi. Stari je po brezuspešnem iskanju zletel na višek ob-potočne vrbe in se oziral navzdol po potoku. Za njim je prišla tudi ona. Drug poleg drugega sta strmela na veji v nemem obupu. Od nikoder se ni prikazalo, kar sta iskala. Čez dolgo sta tiho odletela, njiju senca se je zazibala v jutranjem solncu in zginila. Drugo leto ju ni bilo več nazaj, v dračju se ni zgenilo ničesar več. Koliko sem videl pozneje ljudi, ki so si bili ustvarili s težkim delom in trudom lastno domačijo, ki so
bili dolgo srečni na domaci grudi, a prišla je nesreča — ne sama. druga za drugo — in izpraznile so se hiše ter snivale zapuščene in žalostne. In vselej, kadar je zginil tak rod. sem se spomnil kosovega gnezda v drač ju ob vodi in njegove usode...
Moj oče je bil dninar. Imel je sicer malo njivico in kos vinograda, a to ga ni moglo živiti. Bilo nas jo v družini preveč, namreč petero, poleg očeta in matere še jaz in dvoje sester. Obdeloval je pa oče svojo njivo in vinograd kar mimogrede, zgodaj zjutraj, preden je odhajal drugam na delo. Delal pa je ves teden dan za dnevom in zaslužil toliko, da nismo bili nikdar lačni, pa tudi ob nedeljah ne bosi in raztrgani. Oče, mož trdega razora nega obraza, Širokih obokanih prsi in močnih žuljavih rok, mož raskavega glasu, je imel srce mehko kakor otrok. Kolikokrat je to mehko srce pokazal nehoté in nevede, dostikrat celo med tem, ko fas je kregal, nepokorne in lahkomiselne otročaje.
V malem prostoru pri kuhinji je bilo pri nas po Stenah vse polno tičjih kletk in v njih najraznovrst-nejše ptice. Kako jim je oče stregel!
Vse je sam opravil pri njih, krmil jih, jim čistil in snažil kletke. Zato se je razlegalo po naši hiši petje od ranega jutra do poznega večera. Ko so v hišo posijali Še zlati solnčni žarki, ni bila naša domačija več skromna koča, ampak razkošna palača, kjer so goreli blesteči lestenci in svirali najboljši godci. Sčasoma je oče tudi mene naučil, da sem znal streči ptičem in delal sem to z velikim veseljem. »Kdor nima ptic rad, ni dober človek,« je oče večkrat rekel. Le glej jih, kako so hvaležne za tisto majhno postrežbo, ki jim jo naklanjaš. Dasi so tako majhne in nežne, vendar ti v žalosti razveselijo srce. Nedelja je bila pri nas najsrečnejši dan. Ko so drugi posedali po krčmah in popivali, zapravljali svoje zdravje in imetje, smo bili mi z očetom doma in smo si dali opraviti pri kletkah in pticah, da smo izvršili vse to. česar nismo mogli izvršiti med tednom. Edinost in ljubezen sta vladali v naši koči. Razen ptic so bile tudi dobre knjige v naši hiši vedno nakopičene na naši beli javorovi mizi. Tudi izposojali smo si jih. kjerkoli smo mogli. Redke so bile še v tistih časih
knjige — največ je bilo Mohorjevih — a znali smo mikavne dobiti tudi, ako bi bile pod zemljo. V tej reči je pa bila na svojem pravem mestu naša dobra mati, ki nam je čitala vsak večer in ob nedeljah in praznikih na glas, dokler nismo začeli hoditi v šolo in se nismo naučili čitati. Potem smo se menjavali, hi skoro tepli smo se, kdo bo smel čitati prvi. Res. lepo je bilo tistikrat naše življenje. Teklo je mirno in gladko kakor reka v dolini, bilo je Čisto in nekaljeno kakor gorski studenec, globoko in polno kakor morje, lako neznatna koča, tako malo posestvice, da bi ga bil skoro preskočil šestleten otrok, a videlo se je v njem vse tako veliko in lepo. kakor je velik in lep vesoljni svet.«
Adam Milković: Sreča.
KO JE bil mlad. jo je videl. Onstran hiše je stala in ga vabila, lako lepa je bila in smehljala se je. Razprostrla je roke in je dejala:
»Pridi in vzemi me; tvoja bom!« Stopil je naprej. A glej, kadar je storil korak, je stopila ona dva, o dva — nazaj in se mu smehljala. Bežal je za njo v svet, pa jo je zgrešil. Iskal jo je med cvetjem, a je ni bilo. Iskal jo je v samoti, iskal v drveči strugi življenja — a je ni bilo. Zaman je zevalo žejno srce, ni našlo sreče.
Pa je zbežal nazaj, nazaj v svoj rojstni kraj. Tam je v spoznanju obstal kamenit. Onstran hiše je stala — stala solzna starka in jadikovala:
»Otrok moj. zakaj si bežal od rodne grude?«
»Mati!* je zaječal in bil srečen.
En k o se morejo z luhkoio napravili s točko. rum.» črCo in poffcropom ozir. krivo irto najrazličnejši obrazi, k ■ izražajo naj razno » rstnejie občutke kakor veselje. smeh. začudenje, jezo. ž.nlost, nevoljo itd. Na ta način je mogoče naznačiti tudi značaj, kakor osornost, trdno voljo (energijo), prebrisanost iid. Sploh je z zgoraj omenjenimi tremi znamenji mogoče narisu«) nepregledno obrazov. Večji ali manjši efekt je tudi odvisen od lepo, uli se nariSe tak obraz v kropu nji v ovalu.
Bogomil: Dragi Marijini otroci!
VSI TISTI, ki boste prižigali ta mesec lučke na grobu svoje pokojne mamice, veste in čutite, kaj je dom brez matere. Ta dom je morebiti tudi čeden in prijeten dom, toda nekaj mu manjka, odkar ni več v njem dobre mamice.
Vidite: tudi v nebesih bi nekaj manjkalo, če bi ne bilo tam Matere vseh mater, če bi ne bilo tam Marije.
Kaj je Marija? Debele knjige vam bi morali napisati, če bi hoteli podati popoln odgovor na to vprašanje. Le nekaj malega naj vam povem: Marija je Mati.
Marija je božja Mati. Bog sam jo je hotel imeti za Mater svojemu Sinu, našemu Odrešeniku. Vsak dober otrok ljubi svojo mater, uboga jo. časti jo in spoštuje jo. Najboljši otrok, Sin božji, tudi ljubi Marijo, časti jo, posluša jo. In to nam daje pogum, da se radi obračamo na Marijo in jo prosimo pomoči.
Marija je pa tudi naša mati. Vsaka mati ljubi svoje otroke, brani jih, zagovarja jih pred očetom in pred drugimi ljudmi.
Bral sem o neki materi. Imela je bolno dete. Stregla mu je noč in dan. Nekoč je pa vzela kredo in naredila vselej na steni črto, kadar je morala vstati in pomagati otroku. Ko je zjutraj preštela črte, jih je bilo šest in trideset. Če vzamemo za noč dvanajst ur. se to pravi, da je vstala vsako uro trikrat. Vprašajte še vi svoje mamice, koliko so že naredile za vas!
Enako dela za vse svoje otroke Marija v nebesih. Kdo ve, kolikokrat je že za vsakega izmed vas posredovala pri Bogu, in kolikrat še bo, preden bo zašlo
solace vaših dni! In koliko ima Marija takih otrok, kakor ste vi! Poleg belega Evropejčka, temnordečega Indijančka. rumenkastega Kitajčka dviga k njej svoje roke črni zamorček in vsak v svojem jeziku jo prosi slednji dan: »Sveta Marija, mati božja, prosi za nas!
Marija je nebeška mati. Vsi izvoljeni in vsi svetniki v nebesih morajo priznati, da so prišli do svoje sreče največ po Mariji. Ko so že omahovali na svojem potu v večnost, jih je misel na Marijo dvigala, da so vztrajali.
Mati je pri hiši vir sreče in veselja. Prav isto je Marija v nebesih. Bog nam je hotel nebeško veselje na vso moč povečati in posladiti. Zato nam je poleg sebe dal še v Mariji vir novega veselja, nove sreče.
Ali ne bo res lepo v nebesih: En Bog, ena Marija, mi vsi drugi pa na vekomaj srečna, vekomaj blažena in radosti polna nebeška družina! Kdo bi ne bil rad N tej družini!
Pravijo, da na dan vseh svetnikov vsi obhajamo svoj god. Dobro.' Za ta dan vam vsem želim največjo srečo: da bi bili kdaj udje nebeške družine.
Ali se bo ta želja uresničila? Težko — brez materinega blagoslova. Zato pa jo precej pristavljam: Z ljubljenim Sinom vas blagoslavljaj devica Marija!
Uganke.
Kateri umetnik je najbolj priden?
•|iDuj}s imasv z Bjap 'ooabjSjo Kdo nima nog, pa je vendar noč in dan na nogah?
•aoijpod bjjsfuonj
Kateri človek ima tam glavo, kjer imajo drugi noge?
•jab^sod oab|s bu os uojbaj
Kje se nosi največ polhovih kap?
*iab|s «jsj
Kaj je v Sloveniji še višje od Triglava?
Tubu sai3 aa 'ij^
Kdo hodi najdlje v šolo?
•mm
V katerem mesecu ni nobene nedelje?
•jun] \
Uganlce, skrivalice in drugo.
Posetiiica.
(Črtomir.)
Pepe Krulc	
	Vače
Kit j je ta mož?
Mavrica.
(Jun. Ložar, Ljubljana).
Bodi opozorjen, da je delov notranjega kropa tudi 25. Te vse izpolni — s čin«? — in dalje pojde lahko. Začni ob pričetku mavrice!
Izpremenitev.
(L. Jan, V—j.)
gol	Izpremeni >gol< v »log«. Kjei
4- . .	o pike. ostanejo črke iste;
4-	pri križcu pa se postavi dru-
I o g	ga primerna črka.
Sestavljal na naloga.
c
c
B \ B
Napravi iz teh delov križ.
Rf siici in imena reSUcev — ki se sprejemajo le lekom 10 dni po izidu iisia in se objavljajo le imena onih rešllce». ki kodo rešili »se zagonetke — v prihodnji Številki.
Rešil v e v 2. številki.
Računska uganka.
Prvotno sera imel v desnem žepu 18 Din, v levem pa 14 Din.
Besedna uganka.
Maribor i 1 o v i c a D j ** k o v o b r a d 1 j a l e s n 1 k a Me ti i R a
o p or o k «a
Trnje.
Pazi nn trnje, da se ne obodeš!