ZADNJE POLETJE Pierre  Lagarde
Zadnje poletje
vsa pota Francije peljejo čez Ren
in glas morja je nasršen s strelami.
Rjaste reke sence
razmotavajo pesmi svetlobe in krvi.
Zadnje poletje križarskih vojska,
morij, ki vpijemo po njih ob zori,
morij, vadljajočih za usodo.
Prvo poletje
morij, ki vpijejo upanje!
1226
Zadnje poletje
šlezijsko jutro
jutrno brneče od tovarn
svetleče se od golih hrbtov
uklenjeno poletno jutro.
Jutro ob okrni bolnišnice,
kjer se s solzami parajo
daljne dežele.
Razkosani spomin
tvojega telesa, kjer poganja trava
in pesem vetra,
dragi tovariš,
ki si umrl v jutru upanja,
odpusti mi, ker imam še vedno
dvoje oči, ki vidijo nebo.
1227