HREN: Naredba štev. 97 in usposoblienostni izpiti. (Šolskim oblastim v pomislek.) »Tovariš" je .prinesel v 22. štev. vest, da je poverjeništvo za uk in bogočastje ludnilo z razpisom dne 14. aprila 1920 štev. 1557 nekdanjo cesarsko naredbo z dne 4. aprila 1916 drž. zak. št. 97 glede pripustitve učiteljev-vojakov k usposobljenostnem izpitu. Ta naredba veljii potemtakem samo še za novernberski termin 1920. Poverjeništvo Je napravilo s tem ukinienjem veliko krivico naširn ralajšira tovarišem — gotovo nevede — in ta krivica se mora popraviti, kolikor jo je še sploh mogoče popraviti. Krivica se je zgodila s tem, ker se ni ukinila že preie in v drugem smislu kakor se je sedaj. Po tej naredbi se je vštela vojaška doba učiteljev za 20 mesecev šolsKe službe. To pa le tistim učiteljem, kateri so bili .ako siečni, da so po matun nekaj časa — pa naj so bili meseci, teJni ali dnevi — res poučevali. Kdor je bil pa tako nesrečen — in koliko je bilo takih! — da je rnoral po maturi takoj k vojakom, tistim pa ne šteje ,,srečna" vojaška doba nič, pa naj je trajala štiri ali pa pet let. Da je bila ta naredba v tem smislu skrajno krivična, to so izprevideli v Nemški Avstriji, ker so jo pravočasno razveljavili, da so mogii učitelji vojaki že letos spomladi delati usposobljenostne izpite brez razlike — ali sa prej poučevaii ali ne — po osinih mesecih faktičnega poučevanja. Pri nas je bilo pa ravno narobe. Namesto da bi jo bili pravočasno razveljavili v podobnem smislu, so se je razne šolske oblasti in izpraševalne komisije še v majniškem terminu držale z naravno-t občudovanja vredno krčevitostjo in jo vzele tako dobesedno in ozkosrčno, kakor bi je ne bil tolmačii nikdar največji in najozkosrčnejši birokrat v stari Avstriji. Normahiemu človeku, ki ni zarit v same paragrafe, kar ne more iti v glavo, da je kaj takega pri nas sploh mogoče. Poznam mlade tovariše, ki so inaturirali leta 1915. ir_ bi delali izpit, kakor so ga delale tovarišice sovrstnice leta 1917. A so morali iti k vojakom, kjer so bili do prevrata. Po prevratu jih je pa zopet klicala domovina na bran. Sli so branit — večina prostovoljno — našo Koroško, naše Prekmurje in tako so ostali torej pri vojakih do spomladi ali poznega poletja 1919. Prosili so jeseni leta 1919. za pripustitev k izpitu, zaman. Prosili so spomladi 1920, tudi zaman. In če prosijo zdaj za jesenski termin letos, ali pa pomladanski 1921 bode tudi zaraan. In tako bodo delali izpite vsled ozkosrčnosti tolmačenja te nesrečne narcdbe šele mesto 1917 — jeseni 1921, ako bodo vzdržali sploh tako pri učiteljstvu. Vprašam vas gospodje okrog zelene mize: Ali je to pravica? Ali so sami krivi, da nosijo hlače? Ali je tako njih plačilo, da so se žrtvovali za domovino in jo braniii naposled še prostovoljno, ko je bila nevarnost za Iastno zemljo največja. Ali se s takim postopanjem ne dela očitna krivica in ne jemlje veselja do pcklica ravno najmlajšim, ki bi potrebovali še bodrila? Na vsah koncih in krajih nam primanjkuje vsaj teoretično nacbraženega učiteljstva. Napravljajo se tečaji za tretjeictnike ter gimnazijske in realčne maturante. Na drugi strani pa se s takimle postopanjem naravnost žene naše mlade tovariše iz stanu in se jih ginotno oškoduje kar za cela leta. Pravlca in enakopravnost kje sta? Kako ozkosrčno se je postopalo na podlafi te naredbe in njenega inodrega toirnačenja, naj navedem pa zgledov. Tovariša A in B sta bila pripuščena letos k izpitu in sta imela eden 10 in pol, drugi pa 11 mesecev faktične šolske službe. Bila sta pač tako srečria, da sta bila par mesecev preje nastavljena. predno sta oblekla vojaško suknjo. Tovariša C in D pa ni pripustil višji šolski svet k izpitu oziroma dotična izpraševalna komisija. In vendar je imel eden 11 in pol mesecev, drugi pa celo 17 mesecev faktično noučevanja. Bila sta pač tako nesrečna, da sta odšla po maturi takoj k vojakom. In neki funkcijonar pri šolski oblasti se je celo izrazil, ko bi bila poučevala vsaj nekaj časa — če tudi sanro en dan — pa bi bila pripuščena. Komentarja menda ni potreba. Sveta dolžnost naše šolske oblasti je, da se ta krivica popravi. Naj se izda v tem oziru ncva narcdba, po kateri bodo vsi t\ nesrečneži prišli vsaj letos jeseni k izpitom brez czira na to, ali so službovali, predno so raorali oditi k vojakcm, ali ne. Taka naredba pa naj se izda pravočasno, da se bodo dotičniki pripravili že za jesenski termin letos. Naša Zaveza pa naj ukrene vse potrebno, da se na tako naredbo ne pozabi na merodajnih mestih. To je tudi njena dolžnost. ' , '