Blaž Mesec
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Akcijsko raziskovanje je pri nas že nekaj
časa nekakšen modni pojem. Vsak, ki se mu
zdi, da je preveč neoprijemljivo, če reče, da
izvaja raziskavo o tem in tem, doda: seveda
akcijsko. In vsak, ki se mu zdi preveč pro-
zaično, da bi rekel, da ustanavlja samopo-
močno skupino, pomenljivo doda: v okviru
akcijske raziskave. Temu primerno vlada ne-
majhna pojmovna zmeda o tem, kaj je akcijsko
raziskovanje in kako se izvaja. Tako se mi zdi,
da vsaka nadaljnja beseda o akcijskem razisko-
vanju to zmedo le še povečuje. Zato najprej
nasvet vsem, ki jim je dušni mir ljubši od vsega
drugega. Če ste se namenili postaviti na noge
samopomočno skupino ali mladinski klub ali
stanovanjsko skupino, lotite se dela. Ob delu
se redno sestajajte, vsi, ki se vas to tiče, anali-
zirajte, kar ste izvedli, naredite načrt za nas-
lednji korak itn. Vse to zapisujte. Skušajte
ravnati razumno, pošteno in objektivno. Na
koncu napišite natančno poročilo o vsem, kar
ste delali, kar ste se pri tem naučili in kar ste
novega spoznali. Vaše početje ne bo daleč od
akcijskega raziskovanja. - Kdor pa ima rad
komplikacije, naj bere naprej.
DVE OBDOBJI RAZVOJA \\\ Л1Л KDAJ SEJE
ZAČELA ZMEDA li\ KDO JO JE ZAČEL
V razvoju akcijskega raziskovanja je mo-
goče razlikovati dve obdobji ali bolje dve veji:
na lewinsko deblo akcijskega raziskovanja se je
v začetku sedemdesetih let nacepila veja, kije
akcijsko raziskovanje poimenovala z različnimi
zvenečimi imeni ("nova metodološka paradig-
ma", "kritična teorija družbenih ved", "kritika
sociološke metodologije"), mu pripisala značil-
nosti, ki mu ne pripadajo, in postavila zahteve,
ki jih ne more uresničiti. Ta veja po našem
mnenju nikoli ni ozelenela in je čas, da jo
odžagamo. Bistvo nesporazuma je v tem, da so
akcijsko raziskovanje pojmovali kot metodo v
strogem pomenu; od tod je bil le korak do
tega, da so jo začeli pojmovati kot navadni
znanosti nasproten občemetodološki pristop,
ki so ga pojmovali bodisi kot kvalitativno-in-
terpretativno metodo bodisi kot aktivistično
partijno znanost, ki naj bi nadomestila "bur-
žoazno" znanost. Oglejmo si ta razvoj v osnov-
nih potezah (Mesec 1993).
A. POJEM AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA PRI K. LEUINU
Lewinov metodološki nazor vsebuje nastav-
ke akcijskoraziskovalnega pristopa: stališče, da
ima znanost praktično funkcijo; usmerjenost
na preučevanje celot prepletenih dejavnikov
(konstrukt "polja"), spoznanje, da se percepci-
ja spremeni, če z akcijo spremenimo situacijo,
težnja, predstaviti subjektivno polje posamez-
nikov ("življenjski prostor"), poudarek na eks-
perimentiranju v naravnih pogojih, pri čemer
ohranjamo naravno celoto pogojev, ipd.
Z akcijskim raziskovanjem so neposredno
povezana spoznanja tem, kako se družba na
skupinski ravni spreminja, zlasti o kvazistaci-
onarnem ravnotežju, odporu, sekvenci spremi-
njanja, pomenu skupinskega odločanja in sku-
pinskih norm. Ta spoznanja so Lewina nape-
ljala, da je postuliral poseben raziskovalni pris-
top, ki ga je imenoval "akcijsko raziskovanje"
in opredelil takole: "Raziskovanje, potrebno
družbeni praksi, lahko najbolje označimo kot
raziskovanje za družbeno upravljanje ali druž-
beno inženirstvo. To je neka vrsta akcijskega
raziskovanja, komparativnega raziskovanja
pogojev in učinkov različnih oblik družbene
akcije in raziskovanja, ki vodi do družbene ak-
cije. Raziskovanje, ki ne proizvaja nič drugega
3
BLAŽ MESEC
kot knjige, ne bo zadostovalo" (Lewin 1948).
Razvidno je, da je v tej opredelitvi specifična
diferenca akcijskega raziskovanja njegov pred-
met (družbena akcija) in ne metoda (kompa-
rativno raziskovanje).
Vendar pa so v raziskavah Lewina in njego-
vih sodelavcev implicirane tudi posebnosti ak-
cijskega raziskovanja kot pristopa, za katerega
so značilni
- praktična uporabnost spoznanj v speci-
fični akcijski situaciji,
-vključenost raziskovanja v akcijo, kar po-
meni, da imajo raziskovalne ugotovitve značaj
povratnih sporočil ("specifični feedback") in
da se raziskovanje povezuje z načrtovanjem in
akcijo v iterativnih ciklih ("spirala"),
- tesna zveza med praktično akcijo, razisko-
vanjem in usposabljanjem ("trikotnik"),
- zlasti pa sodelovanje članov akcijske sku-
pine pri načrtovanju in organizaciji raziskave
("participacija"), ki lahko vključuje, ni pa
nujno, izmenjavo perspektive akterjev in per-
spektive opazovalca.
Empirično preskušanje miselnih predpo-
stavk ravnanja akterjev v specifični situaciji s
sodelovanjem akterjev in z upoštevanjem tako
dobljenih spoznanj pri nadaljnjem praktičnem
odločanju je torej v lewinski tradiciji osnovna
značilnost akcijskega raziskovanja.
B. POJMOVANJA AKCIJSKEGA RAZISKOVA%JA V OKVIRU
KRITIČNE DRUŽBENE TEORIJE
Lewinovo mnenje, da je akcijsko razisko-
vanje celo bolj pomembno in več vredno kot
čisto znanstveno raziskovanje, se ni odrazilo v
dejanskem družbenem položaju tega novega
pristopa. V njegovi nadaljnji uporabi in razvo-
ju je bil bolj poudarjen njegov svetovalni in
didaktični pomen kot pa znanstvenorazisko-
valni. Ob koncu šestdesetih in v začetku
sedemdesetih let pa je skupina nemških
družboslovcev, ki so v glavnem izhajali iz mi-
selnega okvira kritične družbene teorije (in ki
jim lahko zaradi miselne sorodnosti pridruži-
mo še nekatere avtorje, ki niso pripadali temu
krogu), ponovno premislila pojem akcijskega
raziskovanja in skušala pri tem eksplicirati in
razviti Lewinovo pojmovanje. Njihova zasluga
je, da so ponovno opozorili na znanstveno-
raziskovalni   namen   in  pomen   akcijskega
raziskovanja in ga skušali razviti kot razisko-
valno metodo. Toda pri tem so povsem samo-
voljno, ne da bi za to našli kako oporo v
Lewinovem pojmovanju tega pristopa, zašli v
skrajnost, ki se je izkazala za slepo ulico v raz-
voju akcijskega raziskovanja.
Prvi vidik te zastranitve izhaja iz dejstva, da
je za akcijskoraziskovalni pristop značilno so-
delovanje akterjev pri načrtovanju raziskave,
ovrednotenju njenih razultatov in celo pri ra-
ziskovalnih opravilih. To naj bi pomenilo, da
je akcijsko raziskovanje oblika osvobajanja člo-
veka od njegove vloge objekta raziskave v sub-
jekt raziskave, skratka, emancipacija (akterjev)
od dominacije (raziskovalcev). Kot taka je po-
sebna oblika emancipacije, toda oblika, ki jo
lahko uporabljajo raziskovalci kot raziskovalci
in tako prispevajo k obči osvoboditvi človeka.
Emancipacija je v tem pojmovanju celo
kriterij resničnosti znanstvenega spoznavanja,
kajti resničnost spoznanj se presoja po tem, ali
je na njihovi osnovi mogoče vzpostaviti realne
družbene oblike, ki prispevajo k osvoboditvi
človeka. Kdo in kako presoja, kaj je osvobodi-
tev, pa ta metafizika ne pove.
Drugo pretiravanje v tem okviru je pojmo-
vanje, da je akcijsko raziskovanje kot "kritična
teorija družboslovja" nova znanstvena paradig-
ma v družbenih vedah. Če razumemo para-
digme kot "svetovne nazore", ki si v razvoju
znanosti sledijo diskontinuirano, obsežejo ce-
lotno predmetno področje kakšne vede in uve-
Ijavljao enotnost teorije in metode, je očitno,
da akcijsko raziskovanje ni nobena znanstvena
paradigma, saj sploh ni nobena teorija: nima
vsebine, ne govori o ničemer, je le pristop. Ak-
cijsko raziskovanje ni nobena nova znanost, ki
naj bi nadomestila "tradicionalno" znanost;
tudi ni, nekoliko skromneje, nova metoda, ki
naj bi nadomestila "tradicionalne" metode. Če
se ne spuščamo v očitno problematičnost ali
celo brezpomenskost in nepomembnost loče-
vanja med tradicionalnimi in netradicionalni-
mi metodami, starimi in novimi (pred mojim
rojstvom-po mojem rojstvu), bi celo v primeru,
če sprcjemo, da gre za novo metodo, ugotovili,
da njena novost ni v tistem, kar navajajo ti
teoretiki. Ko specificirajo to novost, v bistvu
izenačijo akcijsko raziskovanje z interpretativ-
nim občemetodološkim pristopom. Tudi to
4
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
enačenje ne vzdrži kritične presoje, kajti po-
jem inteфretativnega občemetodološkega pri-
stopa se po obsegu in po ravni razlikuje od
pojma akcijskoraziskovalnega pristopa. Ak-
cijsko raziskovanje ni "modus kvalitativnega
raziskovanja" ali njegova podvrsta. Klasične
participativne akcijske raziskave (npr. o pro-
duktivnosti starejših delavk) so bile kvantita-
tivne, če mislimo pri tem na dejstvo, da so v
njih zbirali kvantitativne podatke o produktiv-
nosti in drugih variablah in da so vključevale
eksperimentalne postopke.
Povzetek kritike po-lewinskih konceptov
akcijskega raziskovanja
L Akcijsko raziskovanje ni nova družbo-
slovna paradigma.
2. Akcijsko raziskovanje ni občemetodo-
loški pristop, ni podvrsta kakšnega občemeto-
dološkega pristopa, sploh ni metoda v ožjem
pomenu.
3. V okviru akcijskega raziskovanja velja
pluralizem metod in tehnik raziskovanja.
4. Akcijsko raziskovanje ni ne metoda os-
vobajanja ne metoda zasužnjevanja, ali bolje,
je eno in drugo, as you like it. Še najbolj za-
sužnjuje tiste, ki to "metodo" uporabljajo (kot^
vsaka metoda). Če jo uporabljajo po svoji svo-
bodni odločitvi, so se svobodno odločili za sa-
mozasužnjevanje.
Ta uničujoča kritika rekonceptualizacije
levvinskega pojma akcijskega raziskovanja pa
ne pomeni, da zavračamo utemeljenost inter-
pretativne paradigme; da odklanjamo kvalita-
tivno raziskovanje; ali da mislimo, da se v
okviru akcijskega raziskovanja ne bi smelo ali
moglo raziskovati po načelih intcrprctativnega
raziskovanja. Nasprotno, mislimo, da je akcij-
sko raziskovanje zelo primeren okvir za tako
raziskovanje.
OSNOVNA TEZA: AKCIJSKO RAZISKOVANJE JE NAČIN
ORGANIZACIJE RAZISKOVANJA ZA PRAKTIČNO IPORABO
Akcijsko raziskovanje ni metoda v ožjem
pomenu besede, ampak bolj način organizacije
raziskovanja in praktičnega delovanja, način
organizacije inoviranja in razvoja, ustvarjanja
novih spoznanj in spreminjanja praktičnega
delovanja. Osnova akcijskega raziskovanja je
poseben funkcionalni odnos med raziskovalci
in praktiki, podoben svetovalnemu odnosu.
Funkcionalni odnos pomeni odnos, ki naj pri-
pelje do določenega smotra, do rešitve proble-
ma akterja, kakorkoli že. Raziskovalna metoda
tu ni vnaprej določena, ampak je odvisna od
narave problema. Vnaprej so določena le
pričakovanja akterja, da bo z vključitvijo v ak-
cijsko raziskovanje nekako rešil svoj praktični
problem, in pričakovanja raziskovalca, da bo
prišel do novih spoznanj. Da pa bi bili ti smotri
bolj zanesljivo doseženi, se raziskovanje, ki je
obenem spreminjanje prakse, organizira na
poseben način. Akcijsko raziskovanje je za
raziskovalce asistirano spreminjanje prakse
(stand-by change), za praktike pa nadzirano
raziskovanje (stand-by research).
Še najbolj smiselno bi lahko opredelili ak-
cijsko raziskovanje kot analogon razvojnega
raziskovanja v industriji. To pomeni, da je v
klasifikacijah ob fundamentalnih in aplikativ-
nih raziskavah poseben razred - prej to kot kaj
drugega, s pomembno pripombo, da prihaja na
področju človeških zadev pri razvojnem razi-
skovanju do fundamentalnih spoznanj in da pri
tej, sicer splošno uveljavljeni klasifikaciji, de-
janski kriterij ni temeljnost spoznanj, ampak
raziskovalni pristop, organizacijski okvir razi-
skovanja in način diseminacije in uporabe
spoznanj. Če se, naprej, vprašamo, kaj pomeni
"razvoj proizvoda" na področju ved o človeku,
pridemo do pojma namernega individualnega
in družbenega spreminjanja. "Terapija", "sve-
tovanje", "učenje", "vzgoja", "usposabljanje",
"pomoč" so oznake za to spreminjanje;
ugotovimo temeljno analogijo med temi spre-
minjevalnimi pristopi in akcijskim raziskova-
njem: v obeh primerih gre za funkcionalni
odnos dveh strank, odnos, ki je teoretsko in
metodično popolnoma odprt.
V kakšnem smislu je akcijsko raziskovanje
poseben način organizacije raziskovanja, bomo
poskušali pojasniti ob (dobro znanem) modelu
raziskovalnega postopka po Ackoffu.
Po Ackoffu lahko pojmujemo sleherno ra-
ziskovanje, ne le akcijsko, kot enotnost dveh
postopkov: postopka za reševanje problema in
postopka komunikacije (Ackoff 1966 (1953):
26; Ackoffovo shemo povzema tudi Toš 1988:
122). V sleherni raziskavi se pojavljajo štiri
komunikacijske vloge: 1. uporabnik raziskave,
2. raziskovalec (znanstvenik), 3. opazovalec in
5
BLAŽ MESEC
4. opazovanec. To so vloge, ne osebe ali sku-
pine (organizacije, ustanove), kar pomeni, da
lahko isto vlogo opravlja več oseb ali da ena
oseba opravlja več vlog ali vse te vloge.
Komunikativne operacije so:
1. prenos problema,
2. priučevanje in nadzor opazovalcev,
3. stimulacija opazovancev,
4. odgovor opazovancev,
5. beleženje odgovorov in prenašanje po-
datkov,
6. poročanje o predlagani rešitvi problema.
Pri vsaki od teh operacij ali faz lahko pride
do napak, ne le npr. pri beleženju in pre-
našanju odgovorov.
Operacije reševanja problema so (označu-
jemo jih z malimi črkami, da se v simboličnem
zapisu na sliki razlikujejo od komunikativnih
operacij):
a. obstoj problema,
b. formulacija problema in načrtovanje
metode za njegovo rešitev,
C. odhod v okolje, v katerem bomo opazo-
vali, ali njegova priprava,
d. zapisovanje podatkov,
e. obdelava podatkov
f. izbira smeri akcije za reševanje proble-
ma.
Raziskava torej poteka v fazah, ki si sledijo
tako, kot kaže slika.
Slika: Diagramski model pozvcdbe (prirejeno po Ackoff 1966)
6
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
OPIS SLIKE
1. faza. Komunikacijski par: UPORABNIK -
RAZISKOVALEC
a. UPORABNIK ima problem in
1. prenese problem RAZISKOVALCU, tj., ga
seznani z njim.
2. faza. Komunikacijski par: RAZISKOVA-
LEC - OPAZOVALEC
b. RAZISKOVALEC načrta raziskavo
2. priučuje in nadzoruje OPAZOVALCA
3. faza. Komunikacijski par: OPAZOVALEC
- OPAZOVANEC
C. OPAZOVALEC poišče ali ustvari situacijo,
ki omogoči opazovanje
3. ustvari stimulus za OPAZOVANCA ali op-
azuje že obstoječi stimulus
4. faza. Komunikacijski par: OPAZOVANEC
- OPAZOVALEC
d. OPAZOVANEC, kakršen je,
4. odgovori OPAZOVALCU
5. faza. Komunikacijski par: OPAZOVALEC
- RAZISKOVALEC
e. OPAZOVALEC zapisuje odgovore in
5. prenaša zapisane odgovore RAZISKO-
VALCU
6. faza. Komunikacijski par: RAZISKOVA-
LEC - UPORABNIK
f. RAZISKOVALEC obdela podatke in
6. poroča o rezultatih UPORABNIKU
7. faza.
g. UPORABNIK se odloči za smer akcije, s
katero bo rešil problem.
V akcijski raziskavi se pojavljajo iste vloge.
Tudi ni mogoče reči, da je za akcijsko razisko-
vanje v načelu značilna kakšna določena per-
sonalna ali institucionalna zasedba vlog, npr.,
da bi bil uporabnik hkrati raziskovalec ali po-
dobno; lahko je, lahko pa tudi ne. Predstavljaj-
mo si, da izvaja raziskavo posameznik. Ni ne-
mogoče in poznamo primere, npr. iz zgodovine
psihologije, koje bil raziskovalec hkrati opazo-
valec, opazovanec in uporabnik rezultatov, tj.,
izvajal je poskuse sam na sebi (npr. Ebbing-
haus). Še danes ne mislimo, da ti poskusi zato
ne bi bili znanstveni. Natančno je opisal teori-
jo, iz katere je izhajal, hipoteze, postopek, re-
zultate in vse okoliščine, ki so spremljale
poskus. Seveda ima tak postopek metodološke
pomanjkljivosti, ki jih odpravimo, če omenjene
vloge personalno ločimo. A videli smo, da ima
personalna ločitev vlog tudi svoje pomembne
pomanjkljivosti, na primer motnje v komuni-
kaciji.
Razlikovanje (diferenciacija) vlog, tj., skup-
kov opravil (operacij), je nujno za boljšo ča-
sovno in prostorsko porazdelitev dela. Ko pa
se te vloge personalno ločijo, ko pride do de-
litve dela med različne posameznike, skupine
ali celo organizacije in se poveča časovna in
prostorska (fizična in socialna) razdalja med
različnimi vlogami in opravili, ki sestavljajo
celovit raziskovalni ciklus, se zvečajo motnje v
komuniciranju. Zveza med problemom, ki naj
bi ga rešili s pomočjo raziskave, in razisko-
valnimi rezultati je vse rahlejša, tako da so v
skrajni posledici rezultati irelevantni za rešitev
problema.
Akcijsko raziskovanje je način, kako zmanj-
šati to časovno-prostorsko-socialno razdaljo
med nosilci vlog v raziskovalnem procesu, raz-
daljo, ki vodi do vse slabše komunikacije, v
procesu praktične dejavnosti pa do vse večjega
odpora do sprememb. Nima pa namena zabri-
sali te delitve vlog ali je celo ukiniti.
To opredelitev moramo še dopolniti in se
pri tem še vedno sklicujemo na dobrega, stare-
ga Ackoffa. Vloga uporabnika ("potrošnika",
po slov. prevodu Ackoffa) se namreč v števil-
nih primerih hierarhično razcepi na nepo-
srednega uporabnika (naročnika), posrednega
in končnega uporabnika. "Recimo, da podpre
mestni šolski svet raziskavo o načinih vzgoje
zaostalih učencev. Šolski svet je neposredni
potrošnik (in tisti, ki odloča). Vsako odločitev,
ki jo bo sprejel, bodo izpeljali učitelji, to je
posredni potrošniki. Končno so prizadeti
učenci in zato tudi končni potrošniki" (Ackoff
1953; 1966: 50). V skladu z osnovnim načelom
akcijskega raziskovanja bi bilo, da bi končne
potrošnike po predstavnikih vključili v akcij-
skoraziskovalno skupino kot enakopravne
partnerje. Kadar to zaradi prostorskih, social-
nih in psiholoških ovir ni v celoti izvedljivo, naj
bodo vključeni zastopniki končnih uporabni-
kov. Na ta način se prvotno dvopartitno part-
nerstvo (raziskovalec-uporabnik) spremeni v
tripartitno (raziskovalec-neposredni uporabnik
-končni uporabnik).
7
BLAŽ MESEC
FUNKCIJE AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Akcijsko raziskovanje torej rešuje pro-
bleme družbenih skupin in skupnosti, kot so:
apatija, anomija, dezintegracija; odpor do
sprememb, do inovacij in razvoja; neuspo-
sobljenost, nekompetentnost; depriviranost,
segregiranost in podobne. Po drugi strani pa
rešuje probleme znanosti, kot so trivialnost in
praktična irelevantnost spoznanj, nevalidnost
in neobjektivnost.
DEFINICIJA
V okviru akcijskoraziskovalnega pristopa
lahko razlikujemo več različic ali podvrst. Ra-
ziskovanje v tej smeri je razmeroma novo in se
nadaljuje, zato tudi še ni mogoče abstrahirati
značilnosti, ki naj bi bile skupne vsem tem
vrstam. Začasno pa pojem akcijskega razisko-
vanja še najbolj ustrezno opredeljuje Cunning-
ham (1976). Akcijsko raziskovanje je "razi-
skovanje,
l.ki ga izvajajo člani organizacije ob po-
moči zunanjih svetovalcev, vsi skupaj pa ses-
tavljajo akcijsko raziskovalno skupino;
2. kjer člani sodelujejo tako pri raziskovan-
ju kot pri akciji;
3. ki poudarja pomen skupinske dinamike
in družbenih sil, ki spodbujajo ali zavirajo sku-
pinsko delovanje;
4. katerega namen je spremeniti vedenje, v
tem procesu pa si sledijo načrtovanje, izvajanje
in evalvacija."
Za posamezne podvrste akcijskega razisko-
vanja ta ali ona točka te definicije morda ne
drži. Tako na primer uvrščajo nekateri k akcij-
skemu raziskovanju tudi raziskovalno-svetoval-
no spremljanje individualnega ravnanja (gl.
Krims1989), torej postopek, pri katerem sode-
lujeta le dve osebi, svetovalec in svetovanec.
Za bistveno značilnost akcijskega raziskovanja
imajo namreč raziskovalno spremljanje akcije
v "akcijskoraziskovalni spirali", to je sprem-
ljanje v zaporedju faz načrtovanja, akcije, eval-
vacije in načrtovanje novega koraka. Postulat
skupinskosti akcijskega raziskovanja izvira iz
Levvinovega spoznanja, da je ravnanje odvisno
od skupinskih norm, zato lahko pride do spre-
memb le, če se spremenijo skupinske norme
oz. skupinski kontekst individualnega rav-
nanja. Očitno pa JKï, da to ne velja za vse vrste
8
Primarni smoter akcijskega raziskovanja je
reševanje socialnih in razvojnih problemov
skupnosti in organizacij; sekundarni smoter je
znanstveno spoznavanje.
SPREMINJANJE PRAKSE: RAZVOJ DEJAVNOSTI ALI
ORGANIZACIJ
Akcijsko raziskovanje rešuje problem pre-
našanja znanja v prakso, to je spreminjanja
praktičnega ravnanja pod vplivom novih spoz-
nanj. Znano je, da spreminjanje ravnanja ni ne
samodejen ne lahek proces, da je nasprotno
proces, ki se srečuje s številnimi težavami,
poskusi spreminjanja pa so pogosto neuspešni.
Akcijsko raziskovanje naj bi omogočalo in
olajšalo:
- vpeljevanje (implementacijo) inovacij,
izboljševanje prakse,
- prevladovanje odporov do sprememb,
- prenašanje znanja v prakso, uporabo
znanja,
- usmerjanje praktične dejavnosti,
- učenje in usposabljanje za nove načine
dela,
- izboljševanje institucionalne klime.
ZNANSTVENO SPOZNAVANJE: OBLIKOVANJE TEORETIČNIH
MODELOV
Akcijsko raziskovanje ni zgolj način pre-
našanja znanja v prakso, spreminjanja prak-
tičnega ravnanja pod vplivom novih spoznanj,
ampak je tudi proizvajanje novih spoznanj. Ob
implementaciji pride namreč raziskovalec v
tesen stik s praktičnim ravnanjem, tako da
lahko "mikroskopsko" preiskuje okoliščine in
pogoje ravnanja ter pride tako do podatkov in
spoznanj, ki mu jih drugi pristopi ne omogoča-
jo. Akcijsko raziskovanje naj bi omogočalo in
olajšalo:
- odkrivanje praktičnih problemov in po-
treb,
- odkrivanje rešitev praktičnih problemov,
- odkrivanje novih, ustreznejših načinov
dela,
- izboljšanje relevantnosti spoznanj,
- celostno spoznavanje prakse in okoliščin,
v katerih poteka.
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
vedenja in da je vedenje mogoče spreminjati
tudi zunaj skupin, v parnem svetovalnem od-
nosu. Kljub temu pa menimo, da je v večini
primerov v obravnavo (= raziskavo in spre-
minjanje) nujno vključiti celoten skupinski
kontekst. Omenili smo tudi, da naj bi bili v
akcijskoraziskovalno skupino vključeni tudi
predstavniki ali zastopniki končnih uporabni-
kov.
Posebnosti organizacije akcijske raziskave:
a. Skupne:
L kontinuiran dolgotrajen neposreden stik
med uporabniki in raziskovalci pripelje k
zmanjšanju časovne-prostorske-socialne dis-
tance, boljšem razumevanju konteksta;
2. kontinuirana izmenja kratkih ciklov
akcija-evalvacija-načrtovanje-akcija pripelje k
postopnemu spreminjanju, ki omogoča prila-
gajanje na spremembe, in do minucioznega
odkrivanja vzorcev ravnanja in mišljenja.
b. Kot raziskave:
L Raziskovalno spremljanje celotnega ci-
kla načr tova nj e-izvedba-opazovanj e-r efl eksij a
2. Sprotno kontinuirano povratno spo-
ročanje podatkov o stanju organizacije in učin-
kih dejavnosti
3. Sprotna kritična refleksija delovanja
4. Participacija akterjev pri raziskovanju
C. Kot akcije:
L Aktiviranje potencialnih akterjev in
pomoč pri samoorganiziranju
2. Akter se sam odloči za spremembe in
sprejme odgovornost za akcijo, brez vsiljevanja
in manipuliranja
3. Pospeševanje sodelovanja prizadetih s
skupinskim delom in prevladovanje ovir spre-
minjanju
4. Participacija raziskovalcev pri akciji.
STRAM v ODNOSU
Iz Ackoffove opredelitve vlog v raziskoval-
nem procesu je razvidno, da sta "raziskovalec"
in "uporabnik" vlogi. Taka opredelitev pušča
odprto vprašanje o nosilcih vlog, o personalni
ali organizacijski zasedbi teh vlog.
To pomeni, da ti vlogi lahko opravlja en
nosilec (oseba, skupina, organizacija), lahko
pa vsako drug nosilec. Če ima obe vlogi isti
nosilec, lahko tako raziskovanje imenujemo
"samoraziskovanje". Če sprejmemo, da gre pri
uporabi raziskovalnih rezultatov za praktično
(ne teoretsko) uporabo in če se uporaba cik-
lično izmenjuje z raziskovanjem in evalvacijo,
tedaj je samoraziskovanje poseben primer ak-
cijskega raziskovanja. Samoraziskovanje je
torej legitimna vrsta akcijskega raziskovanja.
Nedvomno pa ima taka organizacija razisko-
vanja svojevrstne metodološke implikacije inje
PRIMERJAVA MED NAVADNIM EMPIRIČNIM IN AKCIJSKIM RAZISKOVANJEM j
9
BLAŽ MESEC
lahko problematična. Ključna komponenta
akcijskega raziskovanja je namreč raziskovalno
-teoretska refleksija praktičnega delovanja, tj.,
osvetlitev delovanja iz drugega (ali širšega)
referenčnega okvira, kot je okvir delujočih.
Čeprav ne izključujemo možnosti sofisticirane
samorefleksije pri posameznikih, menimo, da
v večini primerov velja pravilo: "Potrebna sta
dva, da vidita enega." Druga možnost je, da
pride do delitve raziskovalnih in akcijskih vlog
v sami akcijski skupini, do nekakšnega dile-
tantskega ali amaterskega raziskovanja in
teoretiziranja med ljudmi, ki za ta opravila
niso posebej usposobljeni in se v prvi vrsti us-
merjajo k praktičnim ciljem. Tudi take oblike
akcijskega raziskovanja ne gre vnaprej zavrniti,
ampak zasluži obravnavo kot oblika skupinske
samorefleksije, pri čemer nas zanima njen
doseg, in kot "laična metodologija".
Nobenega od teh načinov, ki ju torej lahko
pogojno obravnavamo kot posebna primera
akcijskega raziskovanja, pa ne bomo imeli za
njegovo tipično ali čisto obliko. Poleg vprašan-
ja usposobljenosti za raziskovalno delo in teo-
retsko refleksijo se pojavlja tudi vprašanje
odgovornosti za praktične rezultate na eni
strani in za spoznavne na drugi. Sodimo, da
gre pri raziskovalcu na eni strani in praktično
dejavnem uporabniku na drugi za neuskladljivi
odgovornosti, za odgovornosti do drugih kon-
tekstov. Zato bomo kot idealno tipsko obliko
akcijskega raziskovanja privzeli tisto, ki jo po-
stulira Cunninghamova definicija, to je obliko,
pri kateri sta vlogi raziskovalca in uporabnika
personalno ločeni. Pri akcijskem raziskovanju
nastopata dve stranki, raziskovalci in upo-
rabniki (lahko hierarhija uporabnikov), ki sto-
pata v medsebojni odnos.
POGOJI ODNOSA
Akcijskoraziskovalni odnos se vzpostavi
pod naslednjimi pogoji:
1. Predpostavka vzpostavitve akcijskorazis-
kovalnega odnosa je obstoj družbeno deflnira-
nih, ločenih vlog raziskovalca-znanstvenika ali
strokovnjaka-svetovalca na eni strani in prakti-
ka-akterja na drugi. Vsak od njiju je avtono-
men in zavezan svojemu poslanstvu in svoji
etiki ter odgovoren bodisi za praktični izid de-
lovanja bodisi za znanstvenost spoznanj. Ta
predpostavka ni izpolnjena, če vlogi razisko-
valca in akterja nista ločeni, oziroma, če niso
zagotovljeni pogoji nepristranskega razisko-
vanja.
2. Akter mora biti pripravljen prevzeti od-
govornost za delovanje, oziroma, obstajati
mora verjetnost, da se bo ob pomoči aktiviral
in prostovoljno prevzel odgovornost. Ta pogoj
ni izpolnjen, če je dejavnost vsiljena, če akter
ostane pasiven ali če se upira posegu razisko-
valcev ali svetovalcev.
3. Akter mora sprejeti, da so raziskovalni
poseg, dolžnost, da sam sodeluje pri razisko-
vanju, in pravica, da raziskovalec sodeluje pri
praktičnem odločanju, legitimni. Raziskovalec
pa mora sprejeti, da so legitimne akterjeva
končna pristojnost za praktično ukrepanje,
akterjeva pravica, da sodeluje pri raziskovanju,
in dolžnost, da sam sodeluje pri praktičnem
delovanju.
4. Pred začetkom delovanja sklenejo akter-
ji in raziskovalci akcijskoraziskovalni pakt, ki
vsebuje poleg pristanka na pogoje iz točke 3 še
druge pogoje, ki so po presoji relevantni v
konkretni situaciji.
OSNOVNA NAČELA AR
1. htočasiiost procesov usposabljanja, prak-
tičnega delovanja in raziskovanja. Akcijsko
raziskovanje služi usposabljanju, reševanju
praktičnih problemov in raziskovanju; ti trije
procesi potekajo v njegovem okviru. Procesi se
prepletajo, vendar jih je treba razlikovati in v
skladu z okoliščinami po potrebi tudi časovno
ločiti ter posvetiti posebne sestanke usposab-
ljanju, posebne zbiranju in analizi empiričnih
podatkov in posebne praktičnemu odločanju
in načrtovanju, tako kot predvidevajo posa-
mezni proceduralni modeli (gl. spodaj).
2. Ključni pomen odnosa in skupinskega pro-
cesa. Pri akcijskem raziskovanju je neposreden
in tesen odnos med akterjem in raziskovalcem
oziroma ustrezno potekajoč skupinski proces
ključen za raziskovanje in praktično delovanje.
Bistvena za ta odnos ali proces je razgradnja
obrambnega vedenja v dvosmerni komunikaci-
ji, v vzdušju zaupanja. Na ravni raziskovanja se
s tem minimalizirajo popačenja percepcije,
prikrivanje in zavajanje, odpre se pogled na
10
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
multiple perspektive in tako poveča veljavnost
in objektivnost podatkov. Na ravni spremi-
njanja pa se minimalizirajo odpori do spre-
memb in poveča aktivna pripravljenost za
spreminjanje.
3. Ekološko (naturalistično) delovanje v na-
ravnem okolju z najmanjšim možnim vpletan-
jem - spoštovanje kulture skupnosti. Akcijske
raziskave potekajo v okoljih, kjer posamezniki
in skupine žive in/ali delujejo, npr. v lokalnih
skupnostih, formalnih službah, volunterskih
organizacijah ipd. Zunanji raziskovalci-sveto-
valci se vključijo na željo akterjev, z njihovim
pristankom in po sklenitvi akcijskorazisko-
valnega pakta. Pri svojem delovanju spoštujejo
kulturo skupnosti in organizacije ter podpirajo
le tiste spremembe, za katere se odločijo sami
člani organizacije. Akcijsko raziskovanje ni
združljivo z nasilnimi posegi v skupine in or-
ganizacije od zunaj ali od zgoraj z namenom,
da bi jih reformirali in reorganizirali proti nji-
hovi volji.
4. Načelo proaklivnosti (aktiviranja). Načelo
spoštovanja kulture organizacije ne izključuje
proaktivnega delovanja ali aktiviranja članov
organizacije. V primerih, ko je skupnost ali
organizacija apatična, anomična, nepovezana
in pasivna, si lahko raziskovalci in svetovalci
prizadevajo, da jo vzbudijo in povežejo, tako
da lahko artikulira svoje probleme in da lahko
njeni člani sami prevzamejo odločanje o svojih
zadevah. Zunanji svetovalci in raziskovalci
podpirajo proces samoorganizacije, ne vsiljuje-
jo pa svojih predstav in vrednot.
5. Načelo obojestranske koristi. Akcijsko
raziskovanje se izvaja tako, da imata obe strani
korist: akterji dobijo pomoč pri reševanju
praktičnih problemov in pri usposabljanju, ra-
ziskovalci pa pridejo do podatkov in novih
spoznanj. Akcijsko raziskovanje ni združljivo z
enostranskim izkoriščanjem akterjev in njihove
dejavnosti kot vira podatkov, kot anketarjev
ali kot "poskusnih zajčkov" raznih reformnih
prizadevanj; po drugi strani pa tudi ne z izko-
riščanjem raziskovalcev kot kritja za razne sa-
movoljne odločitve.
ZiNAČILNOSTI ODNOSA (SKUPINSKA ALI SKUPNOSTNA
DINAMIKA)
Poudarili smo že, da so medosebni odnosi v
akcijskoraziskovalni skupini "motor" akcijske-
ga raziskovanja. Na kratko bi jih lahko označili
kot take odnose, ki vodijo do vzdušja zaupan-
ja, ter s tem do večje objektivnosti raziskovan-
ja in do motivacije za sodelovanje ter tako do
uresničevanja praktičnih ciljev. Naj prav na
kratko, v obliki tez, opišemo značilnosti odno-
sov, ki jih skušamo doseči v akcijskoraziskoval-
ni skupini.
a. Načela:
- demokratično vodenje,
- dvosmerno komuniciranje,
- vzdušje zaupanja, neogrožanja,
- preskušanje novega vedenja,
- preverjanje realnosti,
- skupinsko odločanje.
b. Učinki skupinskega dela:
- "Več glav več ve". Rezultate lahko pro-
učimo z več vidikov.
- Skupina omogoča sodelovanje različnih
podskupin (vertikalno in horizontalno).
- Razvije se akceptiranje, zaupanje, obču-
tek varnosti in osebne vrednosti.
- Omogoča odkrit pogovor.
- Pritisk v obliki recipročnih pričakovanj v
odnosu do skupnih odločitev.
C. Dobro delujoča skupina (po Lakinu):
1. Posameznik čuti pripadnost skupini - a
ne izgubi avtonomije.
2. Posameznik se zaveda, da sooblikuje
pravila ravnanja - ne občuti jih kot zunanja
pravila, ki se jim mora podrejati.
3. Lahko neprestano preverja realnost,
upravičenost - ne predaja se nekritično skupin-
skim iluzijam.
4. Lahko svobodno izraža svoja občutja -
ne samo tista, ki jih odobravajo drugi.
5. Svobodno misli in izraža svoje misli -
skupina ga ne posiljuje.
6. Lahko vpliva na dogajanje v skupini -
vendar ne manipulira, ni manipuliran.
7. Lahko se preskusi v različnih vlogah - ne
zakrkne v eni sami.
8. Lahko dobi uvid v lastne pomanjkljivosti
- ne da bi zgubil zaupanje vase.
11
BLAŽ MESEC
PROIZVODNI PROCESI V OKTIRU AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Akcijsko raziskovanje obsega tri proiz-
vodne procese: raziskovanje ali proces spozna-
vanja in refleksijo praktičnega delovanja,
praktično odločanje in delovanje ter usposab-
ljanje ali proces pridobivanja novih vrednot,
znanj in veščin. Procese usposabljanja in prak-
tičnega odločanja in delovanja tu samo ome-
njamo. Nekoliko podrobneje obravnavamo le
osnovne značilnosti raziskovalnega procesa v
okviru akcijskoraziskovalnega odnosa.
1. Raziskovalni pristop
V okviru akcijskega raziskovanja ima v
splošnem naslednje značilnosti:
- Dvozankovni model raziskovanja. Podatki
in spoznanja v okviru akcijskega raziskovanja
strežejo hkrati dvema namenoma: nepo-
srednemu usmerjanju praktičnega delovanja in
gradnji teorije. Z drugimi besedami: razisko-
valno povratno sporočilo poteka po dveh zan-
kah, po prvi teče nazaj v prakso, po drugi v
teorijo. Medtem ko se je akcijsko raziskovanje
v nasprotju z Levvinovim pojmovanjem izrodilo
v postlewinski tradiciji v zgolj svetovalno in
didaktično raziskovanje, so pristaši kritične
teorije v svoji rekonceptualizaciji tega pristopa
spet poudarili njegovo spoznavno vlogo in
prispevek, ki naj bi bil vsaj enak prispevku ba-
zičnih raziskav.
- Pluralizem metod. V okviru akijsko-
raziskovalnega pristopa, ki je v osnovi posebne
vrste odnos med raziskovalcem in uporabni-
kom raziskovalnih spoznanj, je mogoče rabiti
najrazličnejše občemetodološke pristope, me-
tode in tehnike. Kakšen metodološki pristop
bo rabljen, je odvisno od narave problema, od
okoliščin, pa tudi od preferenc in nazorov ra-
ziskovalca in uporabnika. Nobena značilnost
akcijskoraziskovalnega odnosa ne zahteva av-
tomatično uporabe določene metode.
- Spoznavne prednosti situacije. Akcijsko
raziskovanje je sicer odprto za vse metode,
vendar ustvarja posebno situacijo, katere
značilnosti je vredno izkoristiti za doseganje
spoznavnih ciljev. Med raziskovalno relevan-
tne posebnosti akcijskoraziskovalnega odnosa
sodijo:
- možnost spremljanja procesa delovanja in
ne le registriranja trenutnega stanja;
- možnost registriranja raznolikih izkušenj
in referenčnih okvirov, saj je akcijskorazisko-
valna skupina sestavljena iz predstavnikov raz-
ličnih podskupin, sektorjev organizacije ali
skupnosti;
- motivacijska vrednost problema, stiske:
akterji se nahajajo v problemski situaciji, zara-
di česar so tudi sklenili z raziskovalci pakt o
pomoči, to pa pomeni, da so motivirani sode-
lovati pri rešitvi problema, to sodelovanje pa
obsega med drugim tudi zbiranje in analizo
podatkov oziroma raziskovalno refleksijo;
- konkretnost problema, neposrednost do-
življanja: problemska situacija, v kateri akterji
so, je konkretna, nujna, doživljanje akterjev
neposredno, se pravi, da lahko raziskovalec
pride do nenavadno neposrednih podatkov;
- možnost praktičnega poskusa in evalva-
cije: raziskovalec ima možnost, da takoj pre-
skusi ustreznost alternativnih smeri delovanja,
akterji pa na osnovi rezultatov evalvacije prila-
gajajo naslednje praktične korake, kar pomeni,
da lahko zanesljiveje in varneje krmilijo prak-
tično akcijo;
- možnost raziskovanja celostne situacije:;
pomembna spoznavna prednost akcijskega rar
ziskovanja je, da je mogoče opazovati doga-
janje v kontekstu, celotno časovno-prostorsko-
socialno situirano dogajanje;
- naravnost situacije: raziskovanje poteka v
naravnem "ekološkem" kontekstu po logiki, ki
jo zahteva vpetost akterjev v dani kontekst, in
ne zunaj njih kot laboratorijsko raziskovanje,
zato je bolj realistično;
- odkrivanje pravil ravnanja, pravil vzdrže-
vanja sistema in implicitnih teorij; če nepos-
redno spremljamo delovanje, lahko odkrijemo
zakonitosti, po katerih se odvija ravnanje, na-
prej pravila ravnanja, ki obstojajo kot socialne
norme, implicitne teorije akterjev o ravnanju,
in jih soočimo z deklariranimi teorijami.
2. Metode
- Sekvenčna analiza. Akcijsko raziskovanje
poteka kot proces, v katerem se izmenjujejo
faze načrtovanja, akcije in evalvacije oziroma
refleksije. To pomeni, da potekajo raziskoval-
no analitske dejavnosti ciklično v sekvencah.
Fazi odločanja in praktične akcije sledi faza
analize, katere rezultat je priporočilo za nov
akcijski korak. Analiza izvršene akcije vsebuje
12
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
evalvacijo in/ali refleksijo. Pri evalvaciji gre za
oceno uspešnosti akcije in registriranje ter
oceno zaželenosti njenih intendiranih in nein-
tendiranih posledic, pri refleksiji pa za "zagle-
danje" posledic v kontekstu, kot nastale nove
situacije in za eksplikacijo teoretskega pomena
nove situacije. Pri evalvaciji odgovarjamo bolj
na vprašanje, ali je bilo naše dejanje uspešno
glede na cilje, ki smo si jih zastavili, pri re-
fleksiji pa bolj na vprašanje, kaj pravzaprav
pomeni to, kar smo storili. Akcijsko raziskavo
kot raziskavo sestavlja zaporedje analitičnih
epizod, katerih vsaka pomeni širjenje in bolj
ali manj obsežno rekonceptualizacijo prvotne-
ga teoretskega modela.
- Študija primera, historična rekonstrukcija
primera. Akcijsko raziskovanje se odvija kot
študija posameznega primera. V okviru akcij-
ske raziskave se lahko izvedejo različne an-
ketne in podobne raziskave, ki dajejo podatke,
ki naj bi bili reprezentativni za različne popu-
lacije. Toda akcijska raziskava kot celota je
vedno "raziskava o raziskavi", raziskava o
poteku raziskovalnega sodelovanja z uporabni-
kom. V tem smislu je vedno študija primera in
sicer rekonstrukcija procesa delovanja in razi-
skovanja. Anketna raziskava o značilnostih
odvisnikov od drog sama zase ni akcijska. Je
pa lahko del akcijske raziskave, ki proučuje
delovanje projektne skupine za pomoč odvisni-
kom. Poročilo o akcijski raziskavi je opis pote-
ka posamezne zakljčene družbene akcije.
- Triangulacija. V okviru akcijske raziskave
naj bi zagotovili, da se v vsaki analitski sekven-
ci izrazijo zorni koti obeh ali vseh treh sodelu-
jočih partnerjev: raziskovalca, neposrednega
uporabnika (akterja) in končnega uporabnika
(stranke). To pomeni, da je treba v postopek
raziskovalne refleksije vpeljati sistematično
izražanje vseh treh zornih kotov, bodisi z ne-
posredno navzočnostjo predstavnikov vseh
treh strani ali prek podatkov o njihovih sta-
liščih in doživljanju.
- Uporaba različnih metod. Že v izhodiščni
opredelitvi akcijskega raziskovanja smo zatrdi-
li, da je akcijskoraziskovalni odnos zgolj okvir,
ki dopušča oba občemetodološka pristopa, ob-
jektivistično-behaviorističnega in interpretativ-
no-razumevajočega, ter rabo različnih metod,
pri čemer ni izključena uporaba eksperimenta.
Ker pa je akcijska raziskava vedno študija
primera praktičnega odločanja in delovanja, so
v njenem okviru posebno primerne metode
opazovanje z udeležbo, intervju, skupinska
razprava, proučevanje dokumentov, in prouče-
vanje materialnih in nematerialnih proizvodov
kot elementov kulture skupine.
3. Tehnike
Kar velja za metode, velja tudi za razisko-
valne tehnike. Med njimi naj omenimo nekaj
tistih, ki se opirajo zlasti na dejstvo, da gre pri
akcijskem raziskovanju za tesno interakcijo
med raziskovalci in uporabniki.
- Dnevnik. Pisanje raziskovalnega dnevnika
je osnovna "tehnika". V dnevnik ne zapisuje-
mo le zunanjih dogodkov, ampak tudi svoje
doživljanje in doživljanje sodelujočih in svoje
razmišljanje ter razmišljanje drugih (konceptu-
alizacije, razlage, laične teorije, interpretacije).
Priporočljivo je, da več sodelujočih piše svoje
osebne dnevnike, tako da lahko ob sekvenčnih
analizah primerjajo svoje opažanje in doživl-
janje posameznih dogodkov.
- Anekdotska tehnika. Zapisovanje dogod-
kov, zanimivih interakcij in drugih opažanj in
doživetij je v okviru akcijskega raziskovanja
pomembna in nikakor ne postranska tehnika.
Posebni tehniki v okviru anekdotske tehnike
sta tehnika kritičnih dogodkov in tehnika
stalnega primerjanja. Ti tehnike ne vključujeta
le popisovanja dogodkov, ampak že tudi obde-
lavo teh popisov vse do koncpetualizacije in
oblikovanja teoretskih modelov.
- Tehnika kritičnih dogodkov (Flanagan
1954). Ta tehnika zahteva, da se defluirà kri-
tični dogodek, nato pa opiše vrsta takih do-
godkov. Kritični dogodki so dogodki, ki lahko
pomembno vplivajo na nadaljni potek interak-
cije in na doseganje ciljev delovanja ali dogod-
ki, ki jih akterji označijo kot problematične.
Opise teh dogodkov klasificiramo po nasled-
njem postopku. Najprej razpravljamo o podob-
nostih in razlikah med njimi, nato pa jih
poskusno razvrstimo glede na različne ravni
abstraktnosti ali po kakšnih drugih kriterijih.
V neki raziskavi so na ta način "destilirali"
vzgojna načela, ki jih dejansko uveljavljajo
vzgojitelji pri delu z otroki.
- Tehnika stalnega primerjanja dogodkov
(Glaser, Strauss 1976). Pri tej tehniki gre v
13
BLAZ MESEC
bistvu za stopnje v procesu, ki naj pripelje k
teoretskim konceptom. Osnovno gradivo ses-
tavljajo opisi posameznih dogodkov ali pri-
merov. Te dogodke najprej poskusno klasifici-
ramo v nekaj kategorij, nato pa vsak dogodek
primerjamo z vsakim drugim in zapišemo vtise
o podobnostih in razlikah. Dodamo nove kate-
gorije, če prve ne zadoščajo. Tako ustvarimo
čimveč kategorij, ki jih neprestano primerja-
mo, dokler ne dosežemo "teoretske nasičeno-
sti", ko ni mogoče več tvoriti novih kategorij.
Nato opišemo kategorije in iz teh opisov izve-
demo hipoteze za nadaljnje preverjanje.
- Simulacija. Tehnike simulacije vključujejo
različne simulacijske igre, igre, s katerimi se v
manjšem merilu ponazarjajo družbeni procesi,
delovanje organizacij in realne interakcije, da
bi jih laže proučevali. Hkrati so simulacijske
igre učinkovita tehnika učenja in usposablja-
nja. Od igre vlog se razlikujejo zlasti po tem,
da se v njihovem okviru ne igrajo le posa-
mezne vloge, ampak se ponazori celostni si-
stem vlog, na primer celotna ustanova, druž-
beni subsistem, država ali mednarodna skup-
nost. Posebna tehnika je računalniška simu-
lacija, ki omogoča sistematično spreminjanje
značilnosti sistema in preskušanje njegovega
delovanja pod različnimi predpostavkami.
- Uporaba videa. Video omogoča, da aktu-
alno dogajanje posnamemo, potem pa posnet-
ke predvajamo, tako da jih lahko komentirajo
sami udeleženci. Tako pridemo do zanesljive-
ga gradiva dveh vrst: do zapisa dogajanja na
videu in do različnih opisov tega dogajanja,
opisov, ki odražajo različna doživljanja in živ-
ljenjsko situacijo akterjev. Poleg tega lahko
akterji te opise primerjajo in komentirajo.
- Dramatska uprizarjanja. Medtem ko je
pri simulaciji poudarek bolj na "mehanskih"
vidikih delovanja sistema (pretok informacij,
ovire pri komuniciranju, kopičenje primerov
ipd.) se pri različnih dramatskih uprizarjanjih
bolj poudarijo ekspresivni vidiki, izražanje čus-
tev, konflikti ipd. Tu nas ne zanima toliko ka-
tartična in terapevtska funkcija teh uprizarjanj
kot raziskovalna funkcija: omogočajo nam od-
kriti značilnosti doživljanja različnih akterjev.
Še enkrat poudarimo, da to niso kakšne
posebne tehnike akcijskega raziskovanja, am-
pak spadajo v splošni metodološki arzenal v
družbenih vedah, so pa posebej primerne za
uporabo v okviru akcijskega raziskovanja.
PROCEDLRALM MODELI
Prav na kratko bomo povzeli dva taka
modela.
a. Proceduralni model B. Cunninghama
(1976). Po tem modelu poteka akcijsko razis-
kovanje v treh sekvencah (fazah): faza razvoja
skupine, faza raziskovanja in faza akcije. V
fazi razvoja skupine pridejo raziskovalci v stik
z organizacijo in vstopijo vanjo, oblikuje se
akcijskoraziskovalna skupina, oblikujejo se cilji
te skupine, skupina se usposobi za razisko-
vanje in delovanje, na koncu te faze pa se
sklene raziskovalna pogodba. Po Cunningha-
mu lahko kdorkoli v organizaciji začne akcij-
skoraziskovalni proces, toda če hoče, da bo pri
tem uspešen, mora biti osebno zainteresiran za
raziskovanje procesov v organizaciji in za nji-
hovo spreminjanje. Zato je lahko pobudnik za
tako raziskovanje član organizacije, ki se iden-
tificira s problemi in razpoloženji zaposlenih,
nezadovoljna skupina, posameznik, vodstvo
samo ali zunanji svetovalec. V vsakem primeru
pa mora vodstvo podpreti projekt. To je nujni
pogoj za nadaljevanje dela. Preden se nada-
ljuje delo, je treba dobiti tudi podporo drugih
članov organizacije, ki so zainteresirani za
rešitev problema in za razvoj. V organizaciji
morajo obstojati posamezniki ali skupine, ki so
se pripravljeni aktivno angažirati pri spremi-
njanju. Če te zavzetosti ni, položaj ni zrel za
delovanje in problem, ki so ga navedli, morda
sploh ni pomemben. (To se povsem sklada z
našim pojmovanjem akcijskoraziskovalnega
odnosa).
V idealnem primeru bodo akcijskorazisko-
valno skupino sestavljali vsi tisti člani orga-
nizacije, ki so na takem položaju, da lahko
pobudijo akcijo, in vsi, ki so dolžni izvajati pre-
dlagane ukrepe. Vendar je članstvo v skupini
prostovoljno, zato je treba prej preskusiti pri-
pravljenost posameznikov za sodelovanje, njim
pa, ki se odločijo sodelovati, pojasniti me-
todologijo in načela akcijskega raziskovanja.
Začetno obdobje v razvoju skupine je na-
menjeno oblikovanju ciljev projekta, pri čemer
je treba zagotoviti vsestransko obravnavanje
vseh stališč in konsenzualno definiranje ciljev
14
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
skupine. Cunningham poudarja, da je bolje, da
skupina sploh ne definira ciljev, kot da jih ne
definira ustrezno. Zato dodaja osnovna pravila
za definiranje ciljev: fleksibilnost, pomemb-
nost, dosegljivost, legitimnost. Skupina mora
nekaj časa posvetiti usposabljanju za koopera-
tivno in učinkovito raziskovanje in praktično
delovanje. Da bi v skupini dosegli primerno
raven kooperativnosti, naj bi spoštovali
naslednja načela: odprtost za spreminjanje
ustaljenih postopkov in izražanje kritičnih
mnenj, reflektiranje skupinskih procesov in
aktivnosti, eksperimentiranje z novimi vedenji
in lastno usposabljanje.
Sklepno dejanje prve faze je sklenitev do-
govora ali pogodbe o izvedbi akcijskorazisko-
valnega projekta in delu akcijskoraziskovalne
skupine. Pogodba se sklepa med najbolj odgo-
vornimi predstavniki naročnika in izvajalca;
potrditi jo mora najvišji organ v organizaciji.
Vsebuje naj določila o ciljih projekta in priča-
kovanjih od njega in o konkretnih pogojih iz-
vedbe projekta in dela skupine.
Cunningham poudarja, da proces razvoja
skupine ni nikdar končan, da pa pride trenu-
tek, ko se želi skupina lotiti raziskovanja.
Opredelitev problema je po njem najpomemb-
nejša faza v okviru raziskovalnih prizadevanj.
Pri opredelitvi problema je treba upoštevati
poglede vseh članov akcijskoraziskovalne sku-
pine na stanje v organizaciji. Probleme je treba
definirati operacionalno. Skupino je treba op-
ozoriti na različne vire in tehnike zbiranja in-
formacij, poleg tega pa je treba izdelati tudi
nove instrumente, ki ustrezajo specifičnostim
situacije. Podatke naj analizira skupina sama,
saj je to s skupinskodinamičncga vidika po-
membno opravilo. Zaradi soočenja s stvarnost-
jo pride do obrambnih reakcij. Svetovalec naj
bi poskrbel za ustvarjanje neogrožujočega
vzdušja in reflektiral skupinski proces. Ob
koncu te faze postavimo "akcijske hipoteze",
možne rešitve problemov organizacije in sred-
stva reševanja.
V fazi akcije uporabimo raziskovalne
rezultate, kar pomeni, da definiramo akcijo,
izdelamo načrt akcije in ga izvedemo (imple-
mentiramo). Po opravljeni raziskavi je nevar-
nost, da dobi skupina občutek, da je končala
delo; vendar pa je namen akcijskoraziskovalne
skupine praktično ukrepanje. V akcijski fazi
skupina določi cilje akcije, kot izhajajo iz razis-
kovalne faze. Cilji morajo biti definirani tako,
da mobilizirajo in motivirajo člane. Nato izde-
la konkreten, operacionaliziran načrt akcijskih
korakov. V fazi implementacije se ta načrt iz-
vede. Na koncu pa se akcijo evalvira. - V akcij-
ski raziskavi si tako slede ciklus načrtovanja,
izvedbe, evalvacije in raziskovanja, ponovnega
načrtovanja itn.
Cunninghamov model implicira pojmo-
vanje, po katerem je akcijsko raziskovanje
enotnost treh procesov: razvoja odnosov v
skupini, raziskovanja in praktičnega delovanja
(akcije). Te tri procese pojmuje, kot bi sestavl-
jali trdno zaporedje "razvoj skupine-razisko-
vanje-akcija"; bližje resnici pa je pojmovanje,
da se ti procesi, potem ko smo jih uvedli
sukcesivno, naprej odvijajo simultano.
b. Culbcrtov model ozavcščanja. Culbert
(1975: 87) svojega modela družbenega in or-
ganb.acijskega spreminjanja ne predstavlja kot
model akcijskega raziskovanja, vendar ima vse
značilnosti akcijskoraziskovalnega pristopa, saj
združuje spoznavanje in praktično delovanje v
skupini. Model se je razvil na izkušnjah
družbeno-kritičnih gibanj v ZDA in spada bolj
med metode skupinskega svetovanja kot med
institucionalne intervencije. Ozaveščanje defi-
nira kot "proces, v katerem posamezniki - vča-
sih sami, navadno pa ob podpori skupine -
prepoznavajo konflikte med svojimi interesi in
pričakovanji sistema, formulirajo alternative,
ki zmanjšajo število in obseg kompromisov, ki
so jih prisiljeni sklepati, in delujejo v smeri
sprememb." Cilj tega procesa ozaveščanja je
formulirati alternative obstoječemu načinu
življenja v organizaciji ali družbenem sistemu.
Ob tem gre pri tem "dvigovanju zavesti" za
neke vrste "kadrovsko" usposabljanje (poli-
tična šola), saj pravi Culbert, da je pravi pro-
dukt ozaveščanja ta, da nato "mi" podpremo
akcije drugih, akcije, ki temelje na njihovih
lastnih zamislih o tem, kaj je treba spremeniti,
da bi izboljšali situacijo.
Model uokvirja dejavnost t. i. "suportivne
skupine", ki je ekvivalent akcijskoraziskovalne
skupine. Proces ima pet stopenj. Model določa
za vsako stopnjo njen namen ali prevladujočo
aktivnost, input v izrazih stanja ozaveščenosti.
15
BLAZ MESEC
veščine, potrebne za izvedbo dela in uresniči-
tev faznega cilja, vrsto skupinskega suporta in
output v izrazih razširjene zavesti. Prva stopnja
je definiranje problema, druga je posvečena
odkrivanju globljih struktur problema (razu-
mevanje sebe in sistema) in izmišljanju alter-
nativnih rešitev na divergenten način, da bi
postala jasnejša zavest članov o lastnih težnjah.
V tretji fazi, ki je namenjena razumevanju od-
nosov s sistemom, člani opišejo izkušnje s
sistemom in se ozavestijo o svojih domnevah v
zvezi z odnosom do sistema. V četrti fazi for-
mulirajo alternative, ki bi izboljšale odnos s
sistemom, v zadnji, peti fazi pa naj bi člani
skupine navezah stike s tistimi ljudmi v siste-
mu, s katerimi imajo problematične odnose, in
tudi njim pomagali, da bi uvideU neskladja
med cilji sistema in dejanskim dogajanjem.
Literatura:
R. L. Ackoff (1966), Načrt sociološke raziskave (Tlie design of social researcii). Univei-za v Ljubljani, Filozofska fa-
kulteta.
S. A. CuLBERT (1975), Consciousness-raising: A five stage model for social and organizational change. V: C.L.
Cooper, Theories of group processes. London: Wiley.
B. CUNNINCIUM (1976), Action researcii: Toward a procedural model. Human relations 29, 3; 215-238.
J. C. FlANAGAN (1954), The critical incident lecluiique. Psychological Bulletin, 51; 327-28.
B. G. Gl-aser, A. L. Strauss (1967), The discovery of grounded theory: Strategies for Qualitative research. Chicago:
Aldine Pubi.
M. Lakin (1972), Interpersonal encounter: Theory and practice in sensitivity training. New York: McCraw-IIill.
K. Lewin (1948), Resolving social conflicts: Selected papers on group dynamics. New York: Harper Brothers.
B. Mesec (1993), Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom. Socialno delo
32, št. 1-2.
N. Toš (1988), Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: DZS.
16