-----    497    -----
Obrtnija.
O poklici in vzgoji.
Ljubljanski krojaški mojster g. Matija Kune, imetelj krojaškega učilišča v Ljubljani je spisal nemško knjižico Lehre der Bearbeitung sammtlieher Herrenkleidungsstiicke, katero priporočamo vsem krojačem, in tudi drugim obrtnikom, kateri znajo nemški, ker obsega mnogo lepih naukov. Knjižica je izšla v ekspediciji „Europeische Mo-denzeitung" v Draždanah in velja 75 nemških vinarjev ali 45 kr. avstr. velj.
Iz te knjižice priobčujemo tukaj jedno poglavje z dovoljenjem gospoda pisatelja, ki slove:
„Tri znanosti vedo tudi nekaj povedati o človeški obleki, da si na prvi pogled to ni vidno, to so zemljepis, narodopis in zgodovina civilizacije. Uče nas, da je evropska noša, kakeršna je, nastala s sodelovanjem zemljepisnih, narodopisnih in kulturnozgodovinskih faktorjev.
Tem besedam, katere sem vzel iz neke zemljepisno-statistične razprave dr. Karola Zehdena, prefesorja na dunajski trgovski akademiji, imam sam dostaviti, da človeštvo pozna prav za prav le tri potrebe: 1.) hrano, 2.) stanovanje in 3.) obleko. Ta dva stavka nam morata biti za merilo vrednosti, če naše pošteno rokodelstvo ho čemo spoznati kot obnovljeno kulturno in eksistenčno sredstvo. Bili so časi, ko ljudje niso imeli druge potrebe, kakor hrano; pa še sedaj so dežele, kjer ljudje ne čutijo potrebe po stanovanji in obleki, ker brez njiju izhajajo pri tamošnjem podnebji. Kulturnemu človeku sedanjega časa je pa obleka ravno tako potrebna, kakor hrana in stanovanje. Z razvojem civilizacije se je razvijala in po-polnjevala tudi obleka.
Dočim je sprva obleka služila le za to, da se je telo zavilo in varovalo pred slabim vremenom, je pa dandanes „evropska" obleka na vsem svetu znamenje civilizacije za tistega, ki jo nosi! Narodne noše vidno zginja-vajo; novodobni obleki odpirajo se vedno nova pota in v proslavo našega rokodelstva lahko rečemo, da noben prevrat ni bolj pripomogel k podemokratovanju človeštva, kot razvoj in razširjenje oblačilne umetnosti. Vsled tega je pa krojaštvo postalo znatno obrtno sredstvo za milijone in milijone in tudi ostane. Na nas je pa, da mu za daljni razvoj pokažemo pota, da se bode poleg svoje važnosti tudi tako izplačevalo, da bode milijone ljudij tudi imelo veselje in ljubezen za svoj poklic.
Dečku 12 do 14 let, ki se iz kakeršnih koli uzrokov posveti krojaštvu, ne moremo prisojati, da pozna pomen svojega koraka. Cesto še mnogo starši mladeniči, ki so dovršili že srednjo šolo, ne vedo, če ne bodo obžalovali izvolitve svojega specijelnega poklica v poznejšem življenju. V navadnem življenju se mnogo govori o prirojenem nagonu za kak poklic. Jako razširjena je pa tudi misel, da je neobhodno potrebna ljubezen in veselje za kak poklic.    Po mojem  mnenji tako veselje nič ne ško-
-----    498    -----
duje, napačno bi pa bilo vendar misliti, da bode tako veselje, ki se kaže iz začetka pri neskušenem dečku, tudi trajno. To so vse le ideali, ki že spadajo v pretekle čase, a so v sedanjem prozajičnem življenji mnogo izgubili od svoje prvotnosti. Dandanes morajo stariši, kateri izbirajo otrokom poklic, pred vsem na to misliti, da je obstanek v onem poklici težek, da se ne izbere noben poklic iz navideznega nagona, temveč iz potrebe za zaslužek. Človek, ki je priden in delaven, našel bode v vsakem poklici tudi dobro stran in zaslužek, ki ga daje poklic, je merodajen za izobrazenje.
To delo bi ne bilo popolno, ko bi tudi starišem, kateri namenijo svoje otroke za krojaški poklic, ne dalo potrebnih pojasnil o vzgojnih razmerah pri tem rokodelstvu. Dejanske razmere se pri tem ne smejo polepše-vati, pa tudi ne slabše slikati, kot so v resnici. Splošno lahko rečemo, da je krojaču odprt ves svet. On najde svoj kruh ne le v večjih mestih, kakor mnogi drugi obrtniki, temveč tudi v najbolj od mest oddaljenem in osamočenem kraji vsega sveta. Za krojaštvo ni potreba posebnih predznanosti, pa tudi ne posebnih kapitalov, zadošča le pridna roka. Vzlic vzdihovanju je še dandanes na tisoče in tisoče priprostih, pridnih in varčnih delavcev, ki so zadovoljni s svojim stanom.
Vsak se pa ne more povzdigniti čez navadno mero; to tudi ni treba, ker ni nobenega brezpogojnega jamstva za srečo in zadovoljnost. Pred vsem je treba biti v svojih željah zmeren, in vedno misliti na to, da se ničesa ne da izsiliti, da skromno in vztrajno delovanje človeka navadno brez poprejšnjega sklepa do višjih smotrov pri-pelja, kakor se je še sam domišljal. Velika napaka je buditi v mladini veselje do rokodelstva s tem, da se jej slikajo v zraku zlati gradovi. Kdo ne upa živeti kot priprosti delavec pri krojaštvu, naj si ne izbira tega poklica. Najmanj pa ugajajo za krojaštvo značaji, kateri so nagneni k lenobi in lahkomišljenosti. S takimi ljudmi najboljši in najvestnejši mojster ničesa ne opravi, in izmej sto slučajev jih je devetindevetdeset, da je učenec sam kriv po končanem učenji, če si ne more prislužiti kruha.                              (Konec sledi.)
-----   508    -----
Obrtnija.
O poklici in vzgoji.
(Konec.)
Mnogo poklicev je, pri katerih osebna vrednost ne pride toli v poštev, kakor pri krojaštvu; kjer že delo samo človeka k gibanju sili in ni treba, da bi bila pridnost tako stanovitna in trajna. Ker se je skoro povsod \peljalo delo od kosa, počasen delavec jedva toliko zasluži, da se preživi, ravno tako tudi težko shaja tisti, ki ne pomisli, kadar je dosti dela, da so naravno v našem obrtu »slabi časi", ko je nehote treba poprijeti za popotno palico.
Kar se stvarnega tiče, so zahteve jako različne, nikakor ni potrebno, da bi slednji moral znati najfineje delo. Ljudje jednako ne zahtevajo in zato pa slabši delavec težje izhaja. Dobri delavec se lahko zadovolji z na-vadnejšim delom, ako finejšega ni, manj izobražen pa nasprotnega ne more. Zaradi tega naj pa vsak gleda, da se nauči, kolikor se le more.
Nekateri stariši posebno izbirajo mojstra, h kateremu bi dali sina učiti. Tare jih skrb, kako se bode ravnalo z otrokom, katerega ljubi vsaka mati ali oče. Mnogi se boje strogega mojstra, če tudi je to najboljša lastnost za vzgojevanja. Seveda mora biti strogost združena s pravičnostjo. Nikakor ne daj v učenje dečka mojstru, katerega strogost je surovost. Ne dajaj sina tistemu v učenje, kateri učence le izkorišča. Kdor s svojim obrtom ne stoji na svojih nogah, kateri brez dela učencev izhajati ne more, ni pravi mojster. Seveda s tem ni rečeno, da bi učenec ne smel ničesa pripomoči k premoženju svojega mojstra, vsaj je ravno v njegovem interesu, da je priden in hiter, kolikor le mogoče. Mojster sam mora vedeti, kaj od učenca v mladosti more in sme zahtevati. Njegova vztrajnost in delavna zmožnost mu nikgar ne sme biti merilo za delavno zmožnost nerazvitega dečka. Svojih skrbij in tožeb ne razodevaj mlademu človeku, ako mu nočeš v kalu zadušiti upanja v boljšo bodočnost. Ni treba, da bi učenec premišljeval, da njemu tudi boljše ne pojde, kakor mojstru, če je v žalostnih razmerah.
Sploh pa morajo stariši in mojster v drug druzega zaupati. Vsaka pritožba učenčeva ni opravičena. Kdor hoče biti krojač, mora se začasa učiti služiti in ubogati. To bode moral vse življenje, če tudi v drugi obliki. Če se mlad tega privadi, mu pozneje ne bode težko. Tudi nobeno delo naj mu ne bode prenizko. Rokodelci so svobodni gospodje, kakor redkokateri stan, a vendar ne tako gospodje, da bi jih fizično delo po mnenji sveta poniževalo. V delu je rokodelčeva sreča, čast in ponos, nasprotno naj prepusti »višjim" stanovom, ki se težje otresejo predsodkov.
-----    509   -----
Še jedno in sicer jako kočljivo stvar je še omeniti pri vzgoji učencev. To poglavje se tiče delavskega vprašanja. Jaz ne vem, je li bilo kdaj drugače. Kolikor se morem spominjati, in to je že nekaj let, da je redek delavec, ki bi kaj iz svoje volje ali dobrega srca pripomogel k strokovni ali pa duševni izobrazni učencev. Naj delavci še toliko govore o skupnosti, človeški ljubezni in podobnih stvareh, na učence se nikdar ne ozirajo dosti. Kaže se, kakor bi otrpnel egojizem tu imel roko vmes. To tudi ničesa ne de, dokler se delavci sploh za vzgojo učencev ne brigajo, in v čast inteligentnih delavcev lahko rečem, da se navadno tudi tako godi; slabo je pa, če na učenca na neprimeren način delavci vplivajo in ga zamotajo v politične stvari. Treba je dolgih britkih skušenj, predno se mu duh tako pomiri, kakor je bil miren poprej.
Noben [mojster pa ne more zahtevati, da bi delavci zastonj zgubljali čas z učenci; toliko pa mora zahtevati, da se delavci udajo njegovim zahtevam glede učencev. Ne da se opravičiti, če se nespridenemu dečku iz srca iz-rujejo idealna čuvstva, če se človeku, ki vesel in pogumen zre v prihodnjost, pokaže slaba stran sveta, katero so napravili in ju vzdržujeta človeška hudobija in lakomnost.
Mojstrom in delavcem se priporoča, naj ljubeznjivo in pravično ravnajo z mladim naraščajem, naj že pri tem računajo na hvaležnost ali pa ne. Tako ravnanje je človeška dolžnost in le s tem je mogoče vzgojati značaje. Dobro vzgojeni in značajni delavci ne bodo nikoli v škodo niti mojstru niti delavstvu, temveč bode zveza mejseboj-nega sporazumljenja. Le tako je mogoče ustaviti nazadovanje našega obrta in produkcijo zavrniti v oni tir, kakor to žele pošteni in delavni ljudje po vsej pravici in kar bodo tudi dosegli!