Uredništvo in upravništvo: Kolodvorske nlioo Stov. 16. 7j urodnikom ao moro govoriti vsak dan od 11. do 12. uro. Rokopisi so no vračajo. Inserati: Še»t»topna petlt-Tr»t» < kr., pri večkratnom ponavljanji daje se jtopnst. ljubljanski List večerna priloga deželnemu uradnemu časniku. Izhaja vsak tla,n razen nedelj in praznikov ob O- uri zvečer. Velja za I^ubljano v upravnižtvu: za celo loto 6 gld., za pol leta 3 gld., za četrt lota 1 gld GO kr., na inoseo 50 kr., poSiljatev na dom velja mesečno 9 kr. več. Po pošti volja za celo leto 10 gl., za pol leta 6 gld., za četrt leta 2 gld. 60 kr. in za joden moBcc 85 kr. Štev. 40. V Ljubljani v Četrtek, 19. februvarija 1885. Tečaj II. Dunajske novosti. Z Dunaja, 17. februvarija. (Izv. dop.) Poročati mi je o nekem dunajskem shodu, o katerem bodete zam&n iskali poročila v velikih dunajskih glasilih. Sklical ga je znani poslanec Schonerer, dandanes najpopularnejša oseba v veliki stolnici. Predmet mu je bil položaj dunajskega časopisja; eo ipso izključeni so bili poslušalci židovskega poko-lenja, tudi žurnalisti se ga niso smeli udeležiti. Vašemu dopisniku je vstopnico preskrbel star prijatelj, vpliven mesten odbornik, in ker hvala Bogu! nimamo nič semitskega v svoji vnanjosti, se nam ni zabranil uhod v „Sofien-saal.“ Občinstva se je vse trlo v obširni dvorani. Pripovedujejo, da so Schonererjevi pristaši izdali za ta večer 15000 vstopnic; redarstvo je moralo naznaniti sklicevalcem, da bode iz varstvenih ozirov prepovedalo ljudski shod, ako se število deležnikov ne omeji. In zares, le 4000 poslušalcev so pustili v dvorano; več nego 3000 je bilo prisiljenih, vrniti se pred durmi, ker je uže prostora zmanjkalo. A to vam niso bili navadni po- stopači, katerih ima veliko mesto vedno v izobilji, tudi delavskega proletarijata nisi zapazil v ljudski množici, temveč videl si goste trume imovitejših dunajskih meščanov, hišnih posestnikov, trgovcev in obrtnikov, ki so se kar trli, da bi ulovili kako besedico iz ust novodobnega dunajskega tribuna. Z jedno besedo, Dunajčan v pravem pomenu se je udeležil tega zborovanja, in baš od tod izvira pomenljivost shoda, ki se je bil zbral minuli četrtek v Sofijni dvorani. Otvoril ga je Schonerer, burno na-zdravljen od zbrane množice, ter začel je grmeti proti dunajskemu novinarstvu. Novega in duhovitega je sicer bore malo povedal, ali občinstvo ni bilo ravno izbirčno. Navdušeno je odobravalo vsak krepek izraz, s kojim je govornik bičal spridenost naših novin. Dicse feile, verkaufte, corrumpiertc, verjudete Presse . Listek. V Carigradu. (Zlatorodov.) (Dalje.) Po bregovih je stala neznanska množina ljudi, nema, ravnodušna ter gledala strašno žaloigro. Muezini so zategneno poj$ z minaretov oklica vali solnčni zahod. Tiči so veselo obletavali džamije sedmerih gričev. Stari Turki v senci platan po zelenih brdih skaderskih so mirno mrmrali: „Zadnja ura bije mestu Sultanov. Napovedani dan je tu. Obsodba Alahova se vrši.JTako^bodi. Dobro, pa bodi tako!" . Sreča, da požar"[ni trajal do noči. Ob 7. uri zvečer bruhne ogenj še iz palače angleškega poslanstva. Zdaj pa, kakor bi trenil, utihne veter, ogenj pogine. V šestih urah je bila skoro vsa Pera razdejana do tal, 9000 hiš upepeljenih, 2000 ljudij mrtvih. Od onega požara, divjajočega leta 1756 pod vlado Osmana II., 80 000 poslopij in dve tretjini Carigrada uničenega, syet še ni doživel tako grozne take besede so donele, in navdušenje je rastlo in kipelo pri vsaki psovki, namenjeni nekdaj tako razvajeni in oblastni žurnalistiki. Za mojstrom govoril je pokorni učenec njegov Lang-gassner, urednik Schonererjevega tednika: „Unverfalschte deutsche Worte.“ Tudi njemu je donela jednaka pohvala. Oglasil se je tudi znani antisemit Fliegl, profesor na dunajskem mestnem gimnaziji v Mariahilfu, ter je nasvetoval, naj se ustanovi velik neodvisen dnevnik na krščansko-nemški podlagi, kateremu naj bode namen, pobijati korupcijo in razkrivati slabosti dunajskega novinarstva. V ta namen se je takoj pričela subskripcija, in baje so takoj podpisali precejšnje svote. Paroksizem pa je vzkipel do vrhunca, ko nastopi trgovec Volduga, jeden izmed najbolj ekscentričnih Schonererjevih privržencev. V dolgem govoru proslavljal je zasluge svojega junaka, zahvaljevaje se mu za njegovo javno delovanje. Konečno ga je prijel za roko in — poljubil mu je desnico! Burka! — bodete nejevoljni vskliknili z menoj vred, ali priznavati se mora vender le, da je tudi to nenaravno gibanje, vse to smešno obožavanje neznatne Schonererjeve osebe pomenljiv simptom čudnega razmerja, v katerem se dandanes nahaja glavnega mesta prebivalstvo k tendencam združene levice in njenih časnikarskih pomagačev. Samo po sebi se razume, da se tudi pri tej priliki ni pozabilo severne železnice, in pogodbe, katero je vlada predložila državnemu zboru. Stališče „Ljublj. Lista" v tej zadevi je dosti označeno uže od lanskega leta sem, in dandanes še smo tega mnenja, da je ugodneje za državne finance, da se država na pošteni podlagi pogodi z delničarskim društvom, nego da podržavi za jako drag denar dotično železnico. Na Dunaji se ve da skoro ni človeka, da ne bi pritrdil glasnemu klicu, s kojim se zahteva podržavljenje tega podjetja. Nazori se čujejo o tem vprašanji, nič manj naivni, nego smo jih lani in letos o isti zadevi čitali v „Slov. Narodu", čuda pač, da se ravno naši ljudje toliko ogrevajo za stvar, nesreče. Noben požar, odkar je Carigrad osvojen po Osmanih, ni zahteval toliko človeških žrtvi. 5. Drugi dan je bila Pera pač manj strašna, a ne manj žalostna, ko včeraj, ko je stala v divjem ognju. Kjerkoli je razgrajal grozanski ta živelj, tam je pustil puščavo. Nagi in čmerni in otožno so veliki griči štrleli k višku. Napravili so se novi izgledi, nova razsvetljava: na prostornih, pepela polnih trgih so stali očrnjeni dimniki, kakor spominki žalosti in nesreče. Izginila so po cela predmestja kakor beduinski šator, ki ga vihar dvigne in odnese. Od mnogih cest in ulic si našel komaj sledi, črne poteze. Tu, na pogorišču, je ležalo tisoč in tisoč nesrečnikov, ki so miloščine prosili prihajočih, od-hajočih vojakov, zdravnikov, redovnikov, duhovnikov vsake vere, uradnikov vsake vrste. Ti so razdeljevali kruh in denar in drugi živež, ter vodili dolge vrste kolovozi, v katerih je vlada pošiljala šatorov, odej in druge oprave. Šatori so pokrivali Tatavolo in veliko armensko pokopališče, kjer so se gnjele goste kope katera niti v neposredni zvezi ni z gmotnimi koristi slovenskega naroda. Res je, da bode Dunajčan po nižjih tarifih, koje država uvede, ceneje dobival svoj premog iz Siležkega, svoje goveje meso iz Galicije, toda da se to doseže, trebalo bode finančnemu ministru jako mnogo denarja odštevati dosedanjim lastnikom. V ta namen se bode moralo znova kontra-hirati posojilo, in kedo nam bo danes porok, da ne bodemo tudi mi borni Slovenci prisiljeni, obremeniti svoje rame pri dotičnem obrestovanji? Mi, ki se niti resno ne ganemo za svojo siromašno dolenjsko železnico, mi bi naenkrat oblastno zahtevali od vlade: žrtvuj 200 milijonov in še več za severno železnico — Dunajčanom na ljubo! Istina je sicer, da bi se ministerstvo moralo poprijeti te misli, ako bi gledalo le na svoj obstanek, na utrjeno svoje stališče. Podržavljenje železnic visi v zraku, je skozi in skozi popularna ideja. Ako tedaj Taaffejeva vlada v istem hipu, v katerem zaključi sedanje zasedanje, neposredno pred novimi volitvami, v svoj program sprejme točko, da je podržaviti severno železnico, pridobila bi si v jed-nem trenotku simpatije vsega Dunaja in z njim vred glasove njegovih prebivalcev. Štreno bi zmešali zjedinjeni levici, udarec bi bil, kateri bi prerahljal kosti najzagrizenejšim protivnikom. Toda če se je kedaj pokazalo, da vladajo pošteni možje v naši državi, pri tej priliki se je obelodanilo! Politični manever jih ni premotil, pred očmi so imeli državni interes in njegove razloge. Kajti uverjeni smo, da je na drug način veliko ložje mogoče, varovati državne koristi, nego z dragim finančnim eksperimentom. Stvar je pomisleka vredna, dasi jo bodemo danes le mimogredč sprožili. Severna železnica zaradi tega toliko dobička nese, ker se velikanske kolikovine premoga in jednakega blaga po njej izvažajo. Takemu tovoru sicer železnica sama po sebi ne ugaja, ker je predraga, ali posluževati se je mora, kajti drugega bolj pripravnega občila ni. Toda recimo, da se sprejme sedanji od vlade predloženi načrt po- Ijudij. Po širnem pokopališču galatskem so ležale reči vse križem razmetane in nakupi-čene, tako da je bila ta prostorina videti kakor prevrnjeni bazar. Tu so bile sofe, postelje, blazine, glasoviri, slike, podobe, kipi, knjige, polomljeni vozički, ranjeni konji k cipresam privezani, pozlačena nosila, kletke s papigami. Vso to ropotijo so varovali bledi služaji, očrnjeni, trudui, izdelani in skoro na pol mrtvi nosači. Neštevno ljudij, raztrganih, umazanih, jo tekalo po cestah ter pod rušinami iskalo žrebljev in železja, previdno se umikajoči na tleh ležečim vojakom in ognjegascem. Povsod so delali moški, iz desek in kolov postavljajoči šatore in kolibe na podrtinah lastnih hiš. Cele družine so klečale pred izgorelimi altarji po okajenih in brezstrešnih cerkvah. Moški in ženske so tožno in bolestno hodili memo dolgih vrsta ogrnjenih mrličev, iskajoči znanih in ljubih obrazov. Divji krik je pretresal nebo in neskončno togovanje je pretresalo zrak, kader so koga svojih prepoznali med kopo neživih. Ljudje so se grudili na tla lcakor od strele udarjeni, v gostem prahu, v razgretem zraku, v vonju osmojenega mesa, v plohi godbe, ter da državni zbor kmalu potem sklene, s prekopom zvezati Odro in Donavo, s prekopom tedaj, ki drži skozi po ravnem, izvzemši eno samo nizko razvodje, katero treba prekoračiti, ki ima dosti vode ter povprečno s severno železnico Sile-zijo zveže z Nižjo Avstrijo — mari ne mislite, da bi ta konkurent izdatno pritiskal na delniško društvo severne železnice, ter sila neugodno vplival na njene dohodke! In če bi državi v dvajsetih letih kazalo, v svojo last prevzeti dotično železnično črto, ali je ne bi tedaj mnogo bolj kup lehko dobila, ker se bode kupnina odmerila po dividendi? Toda takih razlogov nismo čuli v „Sofien-saalu" pri Schouererjevem shodu in baje jih tudi ne bodete čitali v „Slov. Narodu11. O dolenjski železnici. Na Dolenjskem meseca febr. Bolj in bolj razmotriva se občna govorica v vseh krogih prebivalstva na Dolenjskem, da so gospodje Ranzingerjevi v Kočevji svojo „glažuto“ in »premogovo skladišče" dunajskemu denarnemu zavodu „Landerbank“ za visoko svoto 400 000 gol d. prodali. Akopram nobeden pozitivno določnega ne vč povedati in se tedaj ta novica ne zamore še kot dovršen fak-tum smatrati, ker je vse to osebna tajnost omenjene firme, ki je najbrže še le v dogovoru z „Landerbanko“, vender utegne kmalu do sporazuma in izvršitve kupčije priti. Kajti pred nekojimi meseci dospel je tehnični strokovnjak v Kočevje, poslan od tega zavoda, preiskavat kvantiteto in kvaliteto premogovega skladišča, in v zadnjih dneh pokupili so se vsi manjši premogovi kompleksi okrog posestva gospodov Ranzingerjev. Navstane pa prevažno vprašanje za Dolenjce, česa je napotilo „Liinderbank“ do sklepa, da namerava kupiti ogromno premogovo skladišče in glažuto na tem od želez-ničnega prometa oddaljenem kraju? Mari hoče ona izdelovanje stekla v večji meri in z boljšimi vspehi nadaljevati? Jasno kot beli dan je, da bi to slednje podjetje „Landerbanki“ še manj dobička donašalo nego sedanjim posestnikom iu bolj nego gotovo je, da ne namerava samo to pričeti, ampak da so v ozadje velikanske spekulacije. Nobena druga zadeva ni pouzročila „Landerbank“ do odkupa tega skladišča, nego nameravano zidanje dolenjske železnice. Gotovo bode ta ali oni vskliknil, kako je naenkrat do tega prišlo, da se namerava dolenjsko železnico sedaj tako zidati, da bode šla skozi ali vsaj v obližji mesta Kočevja, ko se je vender do sedaj vselej in povsod le na to merilo, da bi se dolenjska stolica, Novo Mesto, z Ljubljano zvezala z železnično progo! isker, ki je izpod lopat delavcev hipoma kvišku švignila, a potem padala na gosto, utrujeno, molčeče, iz vseh krajev Carigrada zgrnivše se prebivalstvo. Med temi je bilo opaziti blede in resne obraze konsulov in poslancev, ki so s konji obstali na križanjih in prestrašeni motrili strašno in veliko nesrečo. — Pa tudi nedopovedljiva ta beda, kakor sploh vse na vshodu, je po polnem pozabljena. Jedini sledovi tega požara sem opazil zdaj le še nekaj praznih golih prostorov na skrajnem koncu Pere pred griči Tatavole. Pogovarjali so se o požaru kakor o dogodbi zdavna mi-noli. Nekaj časa — dokler se je še izpod pepela kadilo — je tiskopisje resno zahtevalo od vlade, naj se preurede družbe ognjegasne, brizalke prenarede, več vode pripravi, zidava hiš določi. Toda gosposka je bila n&rna, pustila je vse, kakor je bilo. Evropejci pa so se umirili, ter živeli po turški, zaupajoči dobremu Bogu in svoji dobri sreči. 6. Ognjena nevarnost. Od zadnjega požara torej se ni nič ali skoro nič izpremenilo. Nadati se moremo za gotovo, da požar leta 1870 ni bil poslednji; In vender ni nič pametnejega in samo ob sebi razumljivega nego to! Oglejmo si zato našo dolenjsko stran, po koji naj bi železnica drdrala, gledš nje produktov, nje naturnega bogastva in druzih razlogov, ki so vplivali, da se je v merodajnih krogih ta ideja do potrebe izvršitve izpo-znala in takoj bodemo nje veliko važnost in nujno potrebo vsprevideii in razumeli, radi česa se država, dežela in denarni svet za to progo poteguje in jo meni vresničiti. Železnična žila, koja naj bi dolenjsko stran svetovnemu prometu odprla, bode se — vsaj tako se ugiba in bi tudi največjo korist in najboljše vspehe dosegla — pričela na Rakeku, rezala cerkniško dolino, čez Boncar prestopila v ribniško dolino in od tod naprej držala mimo Kočevja in Metlike do Zagreb-Karlovec-Reške železnice, s kojo bi se zvezala. Nje strategičen pomen glede kitrejega vozenja vojakov in raznovrstnih druzih vojaških priprav je očividen, in vojno minister-stvo se baje močno za to progo zanimava. Toda večja nego ta korist, je korist, katero bi Dolenjska in kranjska dežela sploh od te železnice imela. Kdor je imel priložnost opazovati ogromni lesni promet na Rakeku, koliko voz se tu sem dan na dan po cerkniški doliui iz raznih krajev pripelja, čudoval se je nad množino vsakovrstno izdelanega lesa in strmel je, ko je spoznal, da privažanje nikdar ne nazaduje, nego bolj in bolj napreduje. Se bolj strmel pak je oni, katerega je priličnost prinesla v velikanske gozdove graščin Šneperk, Čubar, Ribnica in Kočevje. Množica zrelega, za eksport pripravljenega lesa je tu neizmerna. Da navedem le slučaja dva. Ribniška graščina prodala je v kratkem času gozdni kompleks iz izsekanja lesa v obsegu 2400 oral za svoto 170000 gold. in vrh tega je trgovec še izvrstno kupčijo naredil. Samo graščina kneza Carlos Auersperga ima 27 000 oral gozda. Koliko žag na vodo iz tega velikanskega gozda dan na dau les reže, ni mi znano; gotovo jih je veliko število. A vender to ni zadostovalo. Pred nekaterimi leti postavile so se tri velike parne žage, ki neumorno delujejo. Ako sem do sedaj navel nekatere graščine, ki bi dajale svoj izrezani les na železnico, naštel sem le one, ki so najbližje Rakeka in svoj les tjii pošiljajo. K njim pridejo še graščine Nadlišek, Turjak, Karlovec, Ortenegg, koje vse imajo več ali manj gozdov; tudi po teh pokrajinah se pridno les za trgovino pripravlja. Ta stran pošilja tedaj svoj les na južno železnico. Koliko pa je graščin, ki deloma svoj les po Kulpi plavijo, deloma pa vozijo na železnično progo Reko-Zagreb! S tem našteti so pa le večji gozdni kompleksi posameznih velikih posestnikov; koliko veliko pa je kmetov o požarih namreč je pisano, da imajo zdaj pa zdaj opuščavljati mesto Sultanov. Pera ima zdaj, to je res, večjidel zidane hiše; a največ jih je tako slabo zidanih in stavljenih od tako neveščih stavbarjev, ki vrhu tega niti pod nadzorstvom vladnim niso, da se hiše podirajo, še predno so izgotovljene, in da niti jedne ni, ki bi mogla zoperstati ognju. Vode je prav malo, zlasti v Peri; podvržena je nesramnemu monopolu. Ker voda doteka iz vodovodov, še od Rimcev napravljenih, se vsa posuši, ako spomladi in jeseni obilo ne dežuje: bogati jo z zlatom kupujejo, ubogi pa kaluže in barje pij6. Ognjebranci so četa potepuhov in lopovov, neizkušenih ljudij, razuzdanih tatov, ki plačo dobivajo v kruhu. Prebivalstvo se jih tako boji, kakor ognja, ki ga pogasiti ne morejo. Pravijo, ne brez vzroka, da ogenj jim je zaželjena priložnost, ob kateri morejo krasti in ropati. Brizgalk je dosti, in Turki so nanje prav ponosni, kakor bi bile kdo ve kaki čudni stroji, v resnici so pa le smešne igrače, obsegajoče komaj dvanajsterico litrov vode, in katerih brizgi so tako tanki, da so priprav-nejši vrtove močit, kakor pa požar gasiti. Mnogo jih je, ki mSnijo, da vlada na- na Dolenjskem, ki imajo sicer manjše gozdne dele, koliko je bukovih, hrastovih gozdov, ki so še celi, ker so preodstranjeni iz svetovnega prometa in zato nobene cene nimajo! Vrednost in obseg teh naravnih zakladov ni mogoče natanko popisati, gotovo pa imajo dvakrat, trikrat in še večkrat več, nego vse naštete graščine. Sigurno je to faktor, ki je pri zidanji železnice merodajen. Dolenjska je pa tudi v živinoreji, v krne-tovalstvu, vinoreji, obrtuiji in industriji precejšnja. Neko posebno veselje ima naš Dolenjec z živinorejo. Po vsem Dolenjskem, osebito pa v Suhi in Beli Krajni rede in pitajo radi govejo živino. Mnogo prekupcev z Laškega dohaja sem, da pokupujejo mlado živino za svoja plemena. Mesarji iz obližja, kakor tudi iz Ljubljane, Tista, Gorice, Reke in od drugod, prihajajo sem, pitano živino kupovat. Od majhnih buš do težko-debelih volov doM se tu na izbero. Z redko razumnostjo znajo suho živinče na Hrvatskem kupljeno, doma z dobrim senom opitati! Kakor se ti radi z govejo živino pečajo, tako radi se v nižavah bolj s konjerejo in z rejo prašičev bavijo. Vzlasti se slavni erar mnogo trudi, da bi konjerejo na višjo stopinjo povzdignil. Njegovo izdatno trudovanje posebno zel<5 otežkuje pretežko vo-zarenje lesa po slabih in strmih cestah. Ni ga pa bolj priljubljenega kmetskega opravila na Dolenjskem, kakor je pitanje hrvatskih prašičev. Vsa Dolenjska vsako leto gotovo mnogo sto tisoč prašičev redi in pita, koje se v jeseni deloma za dom porabijo, deloma v Trst, Ljubljano, na Koroško, Tirolsko, Pred-arlsko, Bavarsko izvozijo in prodajo. Žal, da je cena tako nizka postala, ker vožnja prevež povzročuje. Naša dolenjska stran, kako zel6 je nje zemljišče razkosano! Koliko malo večjih posestnikov je, ki imajo celo ali polovico zemlje, vsi drugi so reveži. Koliko sveta leži še neobdelanega, ki ne daje nobenega haska. A navzlic temu, bolj in bolj ae vsak kos zemljo na najpridnejši način obdeluje, da zamore relativno veliko število prebivalcev pošteno pre-živiti. Spomnimo se naših zdravih, bogatih vinskih goric. Koliko dobrega vina se v njih pridela! Da si je kupčija z vinom precejšnja iu so naša dolenjska vina daleč na okrog priljubljena pijača, vender je njih cena nizka. Nizka iz več vzrokov. Ne le, da so naši kraji tako oddaljeni od železnic, da tedaj vožnja veliko stane, i so naše ceste slabe, ampak tudi vinogradniki ne obračajo tako pozornost na svoje vinske trte, kar bi inače storili, ako bi videli in spoznali, da se jim njih trud boljše izplača. Koliko neizmerno bogastvo leži v dolenjskih vinogradih, ako bi se oni racijoualno obdelovali, kako imenitno bi naše dolenjsko pravlja požare, hotč na ta način ulice razširiti. To nikakor ne more biti, ker tako dobljeni dobiček ni v pravi razmeri s storjeno škodo in prebito nevarnostjo. Zdaj se tudi več ne godi, kakor se je poprej dostikrat, da je protivna stranka zažgala del Carigrada, ker je hotela Sultana prestrašiti in zase pridobiti, ali da so vojaki upepelili predmestje, ker so hoteli doseči večjo plačo. Ta sumnja se je pa vender-le ohranila, da nesrečo požara napravijo oni, ki se nadajo dobička iz uje; dejanja kažejo, žal, da ta sumnja ni neosnovana. Prebivalci živč torej v vednem strahu. Bojč se vodonoscev, težakov, stavbarjev, lesnih in apnenih trgovcev, zlasti pa poslov. Carigrajski posli so grda zalega; največ so v dotiki s tatovi in drugimi zmikavti, ti pa s skrivnimi družbami, ki pospešujejo tatvino in druga hudodelstva. Mestno redarstvo je do teh ljudi tako slabo, tako prizanašljivo, tako slepo, da bi človek mislil: sporazumljeno je z njimi. Požigalec še nikdar ni bil obsojen. Redkokdaj se zgodi, da bi pri ognji prijeli tatu ter ga kaznovali, še rajše pa se zgodi, da bi redarstvo zaplenjene stvari povrnilo lastnikom. Ker so v Carigradu potepuhi iz vseh dežel, vino postalo, ako bi se zamogla vinoreja na višjo stopinjo povzdigniti! Koliko veliko pri tem zamore železnica pomagati. Dolenjska ni tudi brez obrtnije in industrije. Sicer hoče dosedanje „havziranje“ pojenjati, zato se pa toliko več ljudi na drug način v tujem hoče preživiti in si nekoliko denarja prihraniti s tem, da se po mestih na-vstavljajo, kostanj pečejo in rešeta prodajajo. Tudi je lesna industrija v ribniškem in kočevskem sodnijskem okraji dobro razvita. Koliko mnogo blaga se iz teh krajev na vse strani našega cesarstva prepelje in prenese. „Glažuta“ v Kočevji daje mnogo prometa. Veliko blaga se izvozi na Rakek, še več se ga pa iznosi posebno na Kranjskem povsod, na Ilrvatsko, v Bosno, Ercegovino, Dalmacijo in Istro. Precčj Kočevarjev se s tem poslom bavi in vsi Slovaki, ki z glaževino trgujejo, kupujejo si svojo potrebno blago najrajši tu, ker blago najceneje dobivajo. Kako zelo bi se ta trgovina posebno v okupiranih provin-cijah, v Dalmaciji in Istri razširila, ako bi se komunikacija zboljšala in cenejša storila! S tem našteti so sicer le nekateri faktorji, ki merodajno vplivajo na izpeljavo ideje zidanja te železnične proge. So pa še mnogi drugi razlogi, ki očividno kažejo, da bi vsako-jaka železnica tti na veke dobro osigurjena bila in bi svojim akcijonarjem lepe dividende nosila. V prvi vrsti grč poudarjati, da je naša dolenjska stran v vsakem oziru še zel6 nerazvita. To velja o naši kupčiji, o našem kme-tovalstvu, o živiuoreji in zlasti i v obrtniji in industriji. Toda ako uže njih sedanje primitivno stanje vabi za zidanje železnice, koliko več in kako prijetneje bi pozneje bilo videti, ako se naši gozdi, ki sedaj primeroma malo dobička nes6, strokovnjaško izsekajo, jednako polagoma zaplodijo, ako se vsakovrstna živinoreja, posebno konjereja, vzdigne na pravo stopinjo ekonomije; ako se vinoreja bolje in v racijonalni meri goji, in osebito, ako se oni kraji svetovnemu prometu odpro, kateri so bili dozdaj zaprti od vsacega prometa. Domača in tuja trgovina povzdignila bi se ogromno. Vsi tuji kupci, ki semkaj hodijo Kupovat svoje potrebščine, razen lesa, vso drugo polj ali manj po slepi ceni dobč, in vender jih zaradi velike oddaljave in sitnostij vožnje ne dohaja veliko sem in pridejo posebno radi. Kako zel<5 bi se naša kupčija z govejo živino, s konji, s prašiči, z domačimi izdelki naše obrtnije in industrije povzdignila, ako bi semkaj železnica peljala. Uže pri sedanjih žalostnih razmerah je naše ljudstvo silno pridno, na vse kriplje trudi se, materi zemlji košček kruha odvzeti, koliko bolj bi se njih trudaželjnost in marljivost po-yišala, ako bi vedelo, da se jim delo pošteno ‘zplača. Uže iz teh na kratko, površno in le ^katerih navedenih fakt, iz razmer naših sledi, “a se mora tak projekt, kakor ga namerava 111 ker je vlada po mednarodnih pogodbah Mnogotero vezana, zato sodstvo ne more tako Postopati, kakor bi bilo potreba. Konsulati laste malopridneže, k njih narodom spadajoče, pravde trpe po sto let, veliko hudodelcev uide, strah pred kaznijo lopova ne brzda, m plenjenje se jim zdi, kakor molčč dano in Pripoznano pooblastilo od gosp6ske, po načinu, po katerem je bilo prej dopuščeno, vzeto toesto okrasti in oropati. Krik: „Gorf!“ pomeni vsemu prebivalstvu carigrajskemu neizmerno nesrečo; vpitje: „Jangen var!“ je strašni, usodni, pogubni krik, tako, da se vse jnesto do osrčja pretrese, kadar ga sliši; ta krik se zdi Carigrajcem kakor napoved strahovite šibe božje. Kolikrat bo velika ta presto-jica polumeseca še upepeljena, in kolikrat se oo iz pepela še dvignila, predno evropska iz-obražba svoj prapor ne zastavi na palačo Dolmabagdže! 7- Poročilo Sultanu o nevarnosti ognja. V poprejšnjih stoletjih, kadar je v Carigradu gorelo, je Sultanu požar oznanila vsa v škrlat oblečena odaliska, toda ne z besedami. „Landerbauka“, gotovo dobro obrestiti. Koliko več sigurnosti in tudi večje koristi pa se mora še le strokovnjaku pokazati, ako začenja naše splošne in posamezne razmere dolenjske strani študirati, jih z matematično gotovostjo zapisovati in jih slednjič sumira. Z njimi zamore vsacega natanko na lahek način prepričati, da je za našo dolenjsko stran, ako se nočejo naši zakladi pogubiti, in za podjetnike najbolje, da se tu železnica izpelje. „Landerbank“ si je gotovo vse one momente predočila, ki so godni za njeno podjetje, gotovo jih je natanko pretehtovala predno se je odločila za izpeljavo te železnice in predno je stopila v dogovor za odkup »premogovega skladišča* v Kočevji. Zato nam je uže to porok, da resno misli na zidanje dolenjske železnice, da je nakup premogovega skladišča le magacin, iz kojega bi pozneje jemala ta železnica svojo potrebo premoga in da se smemo nadejati, da nam bode v kratkem času drdrala po naših dolinah in holmcih. Kakor prisrčno to želimo našemu dolenjskemu prebivalstvu, ki bode dobil nov vir za zaslužek, za povzdigo svoje eksistence, tako istinito radostnega srca voščimo, da bi se odkup ^premogovega skladišča" in nglažute“ za gospode Ranzinger kmalu in ugodno izvršil! A. L. Politični pregled. Avstrijsko-ogerska država. O potovanji našega Cesarjeviča in cesaričine se čuje, da bode imelo samo značaj izleta po morji; da-si bosta obiskala več krajev, vender ne bosta nikjer ostala delj časa. Obiskala bosta tudi pristanišče v Kotoru, kjer se bosta sešla s črnogorsko knežjo dvojico; vender še ni gotovo, ali se bodo sešli v Kotoru, ali pa v Cetinji. Peljala se bosta na dalje tudi v Pirej, obiskala Atene ter se sešla z grško kraljevo dvojico. To bode nekaka dopolnitev obiskov iz lanskega leta. Danes sešel se je zopet državni zbor. Na dnevnem redu je več manjših postavnih načrtov. Nekaterim v gališkem deželnem zbora sklenjenim zakonom dalo se je Najvišje po-trjenje. V ogerski poslanski zbornici se je pred-včeranjem nadaljevala debata o preustrojbi gdrenje zbornice. Po govorih raznih poslancev soditi, je uže skoro gotovo, da se bode do-tična predloga vzprejfela kot podstava speci-jalni debati. Debate vender še ne bode tako kmalu konec. Sploh se misli, da se bode glasovanje vršilo le še prihodnji teden, ker je še vpisanih obilo število govornikov za generalno debato. Poročali smo uže, da so Mahdijeve čete pri padu Kartuma umorile tudi avstrijskega konzula Martina Ljudovika Han sala. Han- Treba je bilo le, da se je na pragu Sultanu pokazala; rdeče ognjena barva njene oprave, mu je nemo poročala pretečo nevarnost ognja. Kdo bi misli), da me ta slika, izmed vseh groznih slik in ognjenih prizorov, slika vse škrlatno oblečene odaliske, najbolj zanima! Zdaj bi bil rad slikar, da bi mogel naslikati to podobo, ali pa bom prosil slikarje, tako dolgo jih bom prosil, dokler ga ne dobim, ki me bo razumel: njemu bom hvaležen vse svoje žive dni. V veliki z atlasom prepreženi, z maj-svetlobo razsvetljeni sobi počiva na mehkem divanu grozni Sultan Selim I. Prestraši se, divje vprč velike oči v rdečo odalisko, ki nemo, mračno kakor soha po-iončno stoji ua pragu. Bledi njen obraz razodeva spoštovanje in strah, kakor bi hotel reči: Kralj kraljev, Allah te kliče, žalostno ljudstvo te čaka, pomagaj! Reče in privzdigne preprogo z vrat ter mu na modrem obzorju pokaže gobti črni dim, valeč se iz neskončnega mesta. (Dalje prihodnjič.) sal se je narodil v Tajayu v Moravski; prišel je na Dunaj, kjer je bil učitelj, med tem pa se je bavil z velikim veseljem z zemljepisjem in naravoznanstvom. V letu 1853 pa se je udeležil Knoblecherjeve avstrijske misijonske ekspedicije v osrednjo Afriko. Hansal je bil Knoblecherjev tajnik in inštruktor misijonske šole za zamorce. Tako je preživel pet let v Kartumu. Na to udeležil se je več ekspedicij, katere so raziskavale afriško ozemlje. Pozneje dobil je mesto avstro - ogerskega konzula v Kartumu, kjer je ostal do svoje smrti. Tuje dežele. Nemški državni zbor zavrgel je predlog, naj stopi povišana carina še le po veljavi španske trgovinske pogodbe v moč ter sklenil, nasproti vladui predlogi, naj se carina na oves in stročne pridelke z jedno marko pridrži; carina na ajdo in ječmen se je določila na jedno marko. V nemškem državnem zboru skončala se je debata o carini na žito z ostrimi govori; državni kancelar predbacival je svobodnjakom, da hote revne razrede naščuvati proti bogatinom; da, dejal je celo, da je Rickert, kateri je dvojil o številkah, katere je on na-vel, predrzen. Na to napal je Richter državnega kancelarja s tudi ne preljubeznivimi besedami. Dejal je, da je državni kancelar oni, kateri pozivlje kmetsko ljudstvo proti meščanom ter skončaval je svoj govor z besedami: „Ne iščite nikogar za grmom, za katerim ste ravnokar sami sedeli!" Francosko carinsko upraviteljstvo objavilo je ravnokar izkaze o importu in eksportu v meseci januvariji 1885. 1. Iz tega se razvida, da se je 1. 1885. za 307 950 000 frankov blaga im por tiralo in za 156 275 000 frankov eksportiralo. Po vzgledu pariških in madridskih drugov zahtevajo zdaj tudi londonski brezposelni delavci pomoči od države. V ponedeljek zbralo se je več brezposelnih delavcev, kateri so potem poslali deputacijo k Dilkeju (predsedniku krajevnoupraviteljskega urada). Deputa-cija naj bi zahtevala, da se preskrbi delavcem delo pri državnih gradnjah. Ko se je depu-tacija razgovarjala z Dilkejem, tedaj pa so drugi delavci na ulici provzročili izgrede. Poseči je morala med nemirneže policija; na obeh straneh bilo je ranjenih več oseb. Turška cenzura nasproti časopisom je silno stroga. Kmalu po početku vojske v Egiptu prepovedalo je cenzurno vodstvo vsem časopisom, da ne sinejo prinašati nikakih poročil iz Egipta. Poročila, katera so došla po brzo-javu v Carigrad, je zatrlo cenzurno vodstvo. Vzlic prepovedi cenzurne oblasti pa so sčasoma vender pričeli nekateri listi objavljati poročila, in sploh se je uže mislilo, da bode cenzura to vsaj molče dopustila, če tudi ne bode preklicala prepovedi. A to je bilo vse drugače; pred nekaterimi dnevi dobila so uredništva v Carigradu izhajajočih listov zopet strogo prepoved, govoriti o egiptovskih dogodkih, da, niti imen: Egipet, Mahdi, Wolseley ne smejo omenjati. Razne vesti. — (Pr_fl-fesor Otokju^Lorenc,) katori jo bil vlansko leto zaradi prepirov na vseučilišči dunajskem primoran odstomt.i. preselil se bode v Jeno, kjer TjocIčT"na tamošnjem vseučilišči uže v naslednjem semestru predaval. Profesor Lorene predaval ja 28 let ua dunajskem vseučilišči. — (Pomiloščen morilec.) V dnevih od 10. do 12. t. m. vršila so je pred sodiščem v Vo-rOczeju kazenska obravnava proti Štofanu Kadmi-loviču zaradi umora in požiganja. Dasi je zatože-nec tajil zločin, obsodilo ga je sodiščo vender na smrt. Dve uri po razsodbi bi se bila morala izvesti razsodba. Pripravile so se uže vešala. Slučajno pa se je zakasnila vsa razsodba, nekoliko z zasli-šavanjom prič, tako da bi se bila mogla izvesti obsodba na obsojenci še le drugi dan. Ta čas porabil je zatoženčev zagovornik ter brzojavno prosil pomiloščenja pri Nj. veličanstvu cesarju. Drugo jutro došel je od cesarja telegram, da je obsojo- nec pomiloščen na desetletno ječo. Obsojenec bil C je tako ginjen, da je mogel izreči samo besede: c 3,?ivio ogerski kralj!“ ^Y BakLK^>t&rfrki) napravili so letos volkovi mnogo' Škode. Raztrgali so mnogo ovac, koz in krav. Ljudstvo je bilo tako jrestrašeno, da si po solnčnem zahodu ni več upalo itf na-dvorišče. kjijti volkovi prožan^oTvedno na svoj plen. To~volčje mesarenje pa tamoSnje prebivalstvo tem huje zadeno, ker je zemlja zel6 nerodovitna, in le tedaj primeren sadež da, če je dobro pognojena; zdaj pa jo no bodo mogli gnojiti. — (Reja gosij v Kitajski.) Kakor so Egipčani izvalili jajca kokošij, tako izvalijo Kitajci jajca gosij v pečeh ali v gnoji. Mlade gosko potem 'žen<5 na morske obali, kjer najdejo ostrige, školjke in druge morske žužke. Kjer pa jo več gosij skupaj, se te črede pomešajo; če pa se udari na bobon, tedaj loti vsaka gos k šatoru svojega gospodarja. Tako se jih redi ob morji na tisoče in tisoče. — (Najmanjša ura na svetu) razstavljena je v Berolinu. Ura jo komaj tako velika, kakor vinarska dvajsetica, vredna pa je 13 000 mark. To uro delal je nekov genfsk urar štiri lota. Domače stvari. — (Za dolenjsko železnico) sestavil se je uže konsorcij; predsednik mu je gosp. Josip Kušar, prvomestnik trgovinske in obrtne zbornice. — (Kratka pamet.) Z Dunaja so nam pišo: Občinstvo slovensko -se bode še spominalo, kako so nekateri časnikarski janičarji slovenski oznanovali urbi et orbi, da je premeščonje gosp. prof. Šukljeta iz Ljubljane na c. kr. akademično gimnazijo na Dunaj — samo kazen za njogovo politično delovanje. Vsa taka poročila jo pa zdaj javno ovrgel in oporekel g. dr. V o 3 n j a k, gospodom v „Narodni Tiskarni" gotovo prijotna in veljavna priča. Gosp. dr. Vošnlak je namreč v napitnici, govorjeni uri Sumanovi slavnosti v dunajski „Sloveniji“ dne 12. februvarija, naravnost izrekel, da se g. profesor Žiiman vrafta y rjomn-vino namesto, .katero nm ne bode donažalo Tjfrh ^nr;n“ (»Slov. Narod“, cšt. 36.) To so pravi po domače: „profesorsko mesto » » srebru ............. Zlata renta.............................. 6Q/o avstr, renta................! ! ! . Delnice n&rodne banke.................... Kreditne delnice......................... London 10 lir sterling................... 20 frankovec.............................\ Cekini c. kr...................... 100 drž. mark................... gld. 83-56 84-05 107 • — 99 15 868- — 305-30 124-20 9-80 6-81 60-50 TJradLni glasnik z dnč 19. februvarija. Eks. javne dražbe: V Ribnici zemljišče Neže Pengov (100 gld.) dnž 21. aprila, 22. maja in 23. junija; posestvo, spadajoče k zapuščini umrše Marije Cvar iz Goriče Vasi (1646) gld.) dn6 9. marcija. — V Po stoji ni zemljišče Tome Šabca iz Trna (80 gld) dn6 29. maja. — V Vel. LaSičah zemljišče Antona Šporarja iz Podgorice dnč 21. marca. ... Upisane firme: Pri c. kr. dež. kot trgovski sod-mji iirma : Gius. B a 1 i s s sedežem na Vrhniki. Licitacije: Okrajni cestni odbor v Litiji poprav-ljanje okrajne ceste blizu želez, postaje zagorske (1020 gldO in mostu v Mediji (800 gld.) na mestu dn6 23.febr. Podrobneje izv6 se pri okr.-cestnem odboru v Litiji in v občinski pisarni v Zagorji. Tujci. Dn6 17. februvarija. Pri Maliči; Vielmascher, Renker, Hahn, Tvoler in bchulauf, trgovci, z Dunaja. — Miiller, zasebnik, v Vrhnike. Pri Slonu: Comelli, inženčr, iz Trsta. — Hous, strojni tehnik, iz Pulja. — Wuhnig, inženfir, iz Litije. — Turk, posestnik, s hčerjo, iz Drage. Umrli so: Dnž 17. februvarija. Josip Žafran, želez, in kovinskega sukača sin, 7'/2 1., Krakovski nasip St. 6, kron. črevesni katar. v ’ Tržne o ene. V Ljubljani, 18. februvarija. Hektoliter banaške pženice velja 7 gld. 27 kr., domače 6 gld. 83 kr.; rež 5 gld. 53 kr.; ječmen 5 gld. 20 kr.; oves 8 gld. 25 kr.; ajda 4 gld. 71 kr.; proso 5 gld. 85 kr.; turSica 5 gld. 50 kr.; 100 kilogramov krompirja 3 gld. 20 kr.; leča hektol. po 8 gld. — kr., bob 8 gld., fižol 8 gld. 50 kr. — Goveja mast kilo po 96 kr., salo po 82 kr., Speh po 52 kr., prekajen pa 74 kr., maslo (sirovo) 84 kr., jajce 2‘/, kr.; liter mleka 8 kr., kilo govejega mesa 64 kr., telečjega 66 kr., svinjini 52 kr., drobniško po 36 kr, — Piske po 50 kr., golob. 18 kr.; 100 kilo sena 1 gld. 96 kr., slame 1 gld. 78 kr. Seženj trdih drv 8 gld. 20 kr.; mehkih 5 gld. 60 kr. — Vino, rudeče, 100 litrov (v skladišči) 24 gld., belo 20 gld. Meteorologično poročilo. S o Ča» opazovanja Stanje barometra v mm Tempe- ratura Vetrovi Nebo Mo-krina t mm m X3 .O) 00 rH 7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer 727-57 726-22 726-41 — 3-4 — 5-4 — 4-8 bzv. » jzpd. sl. megla > dež 8-50 dež. Hiša <18> 2~2 na glavni cesti blizu Ljubljane, znana gostilna, so prostovoljno prodil ali pa več let v najem daje. — Natančneje se izv6 pri Matjanu v Gorenji ŠiSki. Odgovorni urodnik J. Naglič. Tiskat# in zalagata Ig. v. KUiumajr * Fed. Bamberg ? Ljubljani.