vemo, kako tudi oni nas pogrešajo! Mi smo njih, in oni nas, zavestno žrtvovali, da ne bi umrlo ono, kar nam je skupno, domovina. Okolica nas poniževalno smatra za one: "s trebuhom za kruhom.’' Ali mi nismo od teh. In nikoli ne bomo, kajti nas v tujino niso pognale skomine za zvrhano skledo. Na nas se samo navidezno uresničuje Cankarjev dvom. Ali mi vemo, da domovina ni vlačuga, nego so jo samo zlobni ljudje kot tako oklevetali. Mi ne verjamemo, da je idealizem preživljen. Kjerkoli da nas usoda nosi po tujini, mi domovino nosimo v srcu, cesto z bolom, ali vedno z! upom, k;- doživeli bomo njeno vstajenje. jcjncj Hiapvc. # # # NEMIRNO JE NAŠE SRCE, DOKLER NE POČIVA V TEKI! (Sv Avg.) BOŽIČNE MISLI Božična pesem: ‘‘Sveta noč, blažena noč . . .” Kako večno lepa si! V srcih nam vzbudiš otroško razpoloženje, sprostiš nas tegob vsakdanjega življenja in nas napi«, viš kot otroke; lahke, brezskrbne, dvignjene v nadzemeljske višave. Kmečka hiša doma v Sloveniji, “in iz kmečkih smo izšli domov”, je z vsem, kar ima, združena v eno samo celoto. Vsa poslopja, vsa vrata so blagoslovljena s sveto vodo in kadilom, tako tudi hlev, kjer dajeta toplino voliček in kravica, ki sta r^a sveto noč deležna tudi kruha z božične mize. In kako ne? Saj je bil naš Zveličar, resnični Gospodar in Stvarnik vsega vidnega in nevidnega, rojen v hlevu; kot najrevnejši mCd najrevnejšimi, da nas nauči prave- ljubezni do bližnjega. Ali ni čudno? Ravno o božičnih praznikih dela gospodar hišni obračun. Sproščen drugih skrbi, gleda nauspeh dela v preteklem lettr in se ob enem ozira na prihodnje^ ki že odpira vrata. Tako naj bi tudi mi tu v Avstraliji —in to velja za vse slovenske emigrante, raztresene širom 3veta — prosti vseh predsodkov, mirno-in nepristransko pogledali na pre-' teklo leto emigracije ter se » pogledom uprtim na drago nam dbmo*-vino in prihodnje leto vprašali: Smo v preteklem letu obogatili svojo dušo? Smo postali širokogrudne jši, ali pa še bolj ozkosrčni kot poprej? Ali smo napredovali Dolgo Že Nisem Bil Doma (Ivan Cankar) Dragi rojaki, ali se še kedaj spomnite nazaj na Belo Ljubljano, ki vpira svoje meglene oči v bistrino Kamniških planin? Še veste, kje šumi Drava; kako pojejo klopotci širom prleških goric; kje šume lesovi bujnega Pohorja; kako črički prepevajo krog dolenjskih hramov in zidanic; kako ste se ozirali po Gorjancih, da vam vreme prerokujejo; kako po Krasu zavija grda burja; in kod Gregorčičeva “brhka hči planin” tiplje svojo pot v sinje morje? Še veste, kako mehke planinke ničejo med skalami in snegom v Kraljestvu Zlatoroga? Naša domovina morda ni najboljša in najčudovitejša dežela. Ali mi jo, v sebi, kot; tako občutimo, jo pogrešamo, v njo upamo in brez nje ne moremo in nočemo umreti, — prav kot stara šibila. One nam manjka in ničesar ni, kar bi jo moglo nadomestiti? Prijatelj, ki se je v tujini oženil, mi je ravnokar pripovedoval o svojem božiču v novi družini. Iz prejšnjih razgovorov so ti tujci poznali njegove domače božične običaje in jih poskusili v vsem posneti. Vse je bilo kot doma: jaslice v kotu, sveče so gorele na jelki, s pražnjim prtom pogrnjena miza, tri vrste potice, darovi itd. Stari tast: “Dragi sinko, vidiš, tu je vse prav kakor pri tebi doma. Verujem, da si srečen in da se počutiš kot doma.” — “Bil sem ginjen” — pravi prijatelj — “in sem pritrjeval z glavo in besedami, da je temu tako. Ali samo jaz sem znal, kako težko mi je bilo srce.” — Domovina ni kot biljka, ki se jo da presaditi in naprej uspeva. Ona je neki mistični konglomerat gotovih materialnosti, ljudi, duševnosti in duhovnih vrednot. O, prav gotovo se še spomnite, vi vsi, ki ste preko vseh sinjih morija našli pribežališče na tem naj- oddaljenejšem kontinentu. — Kako da se ne bi spomnili domovine, svoje, moje, naše! . Ali je kdo, ki se svoje matere ne spomni? Nasprotno, čim bolj daleč smo od nje, večja in vzvišenejša je njena podoba v našem srcu. Te naše matere sO često že v večnosti. Če so še žive, so morda sive, zgubane, na zunaj nelepe stare ženice. Ali, one so naše matere in za nas pojem najlepšega in najboljšega. Domovina je za materjo naša prva Vrednota. To ni kogarkoli iz-nadba, nego je odjek našin čustev, nas malih kakor tudi onih najboljših izmed nas, iz minulih in sedanjih časov in tudi onih, ki še za nami pridejo. Nekateri nosimo ta čustva samo tiho v srcu; narodni pesniki pa, in mojstri naše besede so temu čustvu opetovano dali duška. Več kot pred sto leti je Prešeren ob grobu Andreja Smoleta obujal domoljubje. “Beseda sladka, domovina” prevejava skozi dela vseh velikih in malih, po Prešernu, in ne nazadnje je poveličana od najbolj zlatoustega od vseh naših, Ivana Cankarja. — “O domovina, ti si kakor zdravje” je on občutil bolno hrepeneče na Dunaju, kar je bilo v primeri z nami, samo lučaj daleč od njegove Sv. Trojice. Mi tukaj, kjer smo, nismo ne lačni, ne preganjani. Ali prav gotovo srečni nismo. Kakor da nam je duša bolna, kajti, nimamo domovine. Ona je daleč, daleč tam preko sinjih morij in devet dežel; in ona sama je kakor zdravje. Zakaj domovina ni samo oni neugledno mali kos zemlje na zemljevidu, nego je ona naš dom; kraj, kjer je tekla naša zibelka; kjer nam je mati “prepevala hoji — hoja”; kjer je bila doživeta naša mladost in kjer so naši spomini. Isti Cankar, ki je domovino tako oboževal, je za njo izrekel tudi izredno trpke besede: "O domovi- na, ti si kakor vlačuga — kdor te ljubi, se mu posmehuješ”. — Človek se čudi, kako je on tako zdavnaj skoro pogodil naše današnje skrite misli. Ali mi ne pademo, ne enkrat, v skušnjavo, da se v nas obudi prav ista trpka cankarjanska misel? Kako objasniti očevid-ni paradoks (nasprotje, navidez nekaj neverjetno, a resnično. Op. ur.), da smo tako daleč od ^domo-vine prav mi, ki nam je ona tolikanj na srcu? — Morda nas je ravno u ljubezen dhiiiovinc razmetala na vse štiri vetrove. Naš izredno mali narod je danes posejan prav preko vseh petih kontinentov. Ako vas tujec prepogosto vpraša “are you happy,” vem da mu boste iz prirojene vljudnosti in slovanske. dobrodušnosti pritrdili. Ali mi vsi vemo, kako nam je na dnu srca. — Mnogi ste si v novi deželi postavili lastna ognjišča; goto.vo nikdo ni v siromaštvu in pomanjkanju. Ipak, ali ste zares srečni? Kje je naša domača vas, bela hišica z rdečo streho in zelenimi “polkni,” med drevjem? Kje so naši zeleni travniki z nihajočimi glavami marjetic; kje žitna polja, kje planine na horizontu? Naše nozdrvi ne občutijo onega vzduha sveže zoranih njiv; ni škrjančka, ki se “bel’ga dneva veseli”; vrabec se počuti tako tuj kot mi sami. Naše oko ne vidi zvonikov na gričih, ni znamenj na razpotjih. Manjkajo nam celo grobovi preminulih, a kdo od nas ne progreša od živih: očeta, mater, ženo, otroka?! Dvojno jih pogrešamo, ker SLOVENCI, SLOVENKE! NE POZABITE 27. decembra! SLOVENSKI BOŽIČNI VEČER V Sydney-u! V PADDINGTON TOWN HALL—na Oxford Street. Pripeljite tudi Vaše prijatelje! Dobrodošli! Vzemite Tram “Bondi” ali “Bronte”, 17 stop! Zanimiv in vesel spored, nato zabava s tombolo in plesom! Dobra muzika! Krasna dvorana! Rezervirajte sedeže! Začetek točno ob 6 uri pet minut PM. (Odprtje dvorane ob pol šestih.) Naročite vino in pivo pred 5 uro popoldne. Vse informacije na uredništvu “Misli”. ★ PRISRČNO VABLJENI K SLOVENSKI POLNOČNICI v cerkvi St. Benedict, 104 BROADWAY, blizu glavnega sydneyskega kolodvora. Začetek ob enih ponoči. “THOUGHTS” (Registered) DECEMBER-JANUARY, 1953-1954 FVV5204 :: FVV3063 Vol. III. No. 1. PUBLISHER: REV. R. PIVKO 45 Vietorio Street, Woverley, N.S.W. pri izkorinjevanju glavne negativne poteze slovenskega značaja, nevoščljivosti, o kateri so že pred več kot sto leti pisali kot o “znameniti Kranjski faušiji”? Bleda nevoščljivost, odnosno zavist, je strašna lastnost značaja, ki ubija huje kot kačji strup. Ona je tista, ki privede pripadnike istega naroda do medsebojnega pobijanja. Brat ubija brata in končno postane sam sluga tujega gospodarja ali tuje ideje — na lastnih rojstnih tleh. Iztrebimo ta najhujši plevel našega značaja! Potrkajmo se na prsi in molimo iskreno vsak za se m vsi skupaj: "Oče nebeški, reši nas tega greha, greha nevoščljivosti, ki je naš skupni greh in moj še prav posebno”. Začnimo takoj vsak zase z izpraševanjem vesti in poskušajmo dati odgovor na sledeča vprašanja: 1) Ali sem v preteklem letu, četudi bi lahko, res pomagal Slovencu, bratu po krvi, ki je bil v stiski? 2) Ali sem mu pomagal, četudi sem mu lahko dobil službo, boljšo od moje; ali sem mu dal nasvet, s katerim bi si lahko pomagal? 3) Ali sem bil nevoščljiv, ker si je moj brat Slovenec pomagal s pridnostjo, potrpežljivostjo in razumnostjo? 4) Ali sem hujskal drugega proti drugemu, ali sem delal za slogo ali sejal razdor? 5) Ali sem se dosledno držal načela, da moram biti strog proti sebi in blag proti svojemu bratu Slovencu? Še le, ko bomo mogli pozitivno odgovoriti na ta vprašanja, bomo notranje prerojeni in sposobni za %W~nsko demokracijo. To bo n; ’ pogled v prihodnje leto. za r»i*xv.dnja leta in za vrnitev v domovino. Mogoče boste vprašali: “Ali je nam emigrantom to tako potrebno?” “Da, ravno nam” se glasi odgovor! Kajti doma gredo naši bratje in sestre, da, resničo 99% vseh Slovencev, skozi pravi pekel. Da, slovenska narodna duša se bru- si v ogftju peklenskega trpljenja, ki se razlikuje od pravega pekla samo v toliko, ker je časovno omejeno. Dragi. Slovenec, emigrant! Ali si primerjajoč domače razmere v Sloveniji z razmerami na Hrvaškem in v Srbiji, prišel do tega, da: 1) izrekajo sodišča v Sloveniji najdaljše in najtežje kazni; 2) v zaporih v Sloveniji najslabše postopajo z jetniki; 3) je najtežje dobiti dovoljenje za izselitev iz Slovenije. Celih osem let, večnost za trpeče, to traja, a gotovo je, tako trdno upamo v Boga, da je dobra polovica let trpljenja naroda pre-stana. Moč pekla bo izginila v nič in narodna duša doma bo očiščena, zdrava in lepa. Toda ali bomo tudi mi — na tisoče nas emigrantov — prišli domov lepšega značaja? Ali bomo, vrnivši se domov, pomagali očiščeni narodni duši razvijati se, ali pa ji bomo škodovali, kar bi čez desetletja ali stoletja lahko zopet imelo usodne posledice za naš narod. Lahko bi navedli vsaj nekaj primerov v emigraciji, ki jasno govore, da se moramo notranje preroditi, a, o tem ob drugi priliki. Dragi emigrantje Slovenci! širokogrudni proti sobratu, disciplinirani proti sebi, to nas bo približalo idealu veselega božičnega Oznanila angelov, to je: pravo, mirno notranje razpoloženje, ki ga je samo širokogrudno srce vredno in sposobno imeti. To je osnova boljše bodočnosti našega naroda. Ne dolgo tega je bilo v istem časopisu napisano, da bodimo Slovenci ponosni na svoj narodni obstoj, lepoto slovenske zemlje, lepoto slovenske