Politične stvari. K spravi slovenskih strank.*) Po slovenskih časnikih čitam klic po spravi. Katerega rodoljuba bi ta klic ne razveselil; vsaj smo imeli dosti priložnosti pokušati prokleto seme nesloge! Bog nam daj spravo, to je, pravo spravo, pošteno spravo! Ali je pa tudi upanja kaj do take sprave? Prav zel6 bi nas veselilo, ko bi mogli reči; da, — al kdor ve, da starodavni program slovenski poleg lojalnosti do svojega vladarja obstaja iz dveh — neločljivih načel, ki ste vera in narodno pravo, in kdor, kakor jaz, nase „mlade'^ pozna, nima upanja do trdne in stalne sprave. Dokler stojijo mladoslovenci na brez verskem stališči, med nami sprava ni mogoča; zakaj tega si naj nikdar ne domišljujejo, da bomo mi, podobni Judežu Iškarijotu, svetinje svoje vere zatajili in izdali. Vrh tega je z našimi „mladimi" razgovor o tej stvari nemogoč, ker sami prav za prav ne ved6, v čem da obstoji njihov „liberalizem*^ „Slov. Narod" je sicer že stokrat povedal, da od svojih liberalnih načel odstopil ne bo; a tega nam nikdar jasno ni še povedal, kaj si misli pod svojimi liberalnimi načeli? Kakor je liberalizem sam na sebi načelo breznačelnosti, tako nam tudi „Narodov" liberalizem vsak dan kaže drugo barvo. Izprva je proglasil vse za liberalno, kar so Dunajski Judje za liberalizem proglasili. Zdaj so se mu oči nekoliko odprle, a vendar še tava v nekem polspanji med krščanstvom in novomodnim brezverstvom. „Kako hoče slepec slepca voditi? Ali ne bodeta oba v jamo padla? Kako hočejo „Narodovci" Slovence voditi, ko sami ne vidijo in ne ved6, kam bi jih peljali? Naroda našega prava luČ je njegova vera; a liberalci nimajo vere , vsaj so si na prapor svoj „konfessionslosigkeit" zapisali, zatoraj hodijo v temi. Mi vselej vemo, kaj je prav in kaj ni prav, a oni tega ne vedo. Pri nas na Slovenskem duhovi še niso tako ostro ločeni, da bi se dale svete besede: „kdor ni za mene, on je zoper mene", in „kdor za mano ne zbira, on raz-kropljuje" popolnem razumeti; a jaz sem imel priložnost opazovati katoličane in liberalce na Nemškem ; ondi sem prav očitno videl razloček. Nemški katoličani — in hvala Bogu, da je njih število veliko — niso to samo po imenu, ampak tudi po življenji; nemški liberalec pa se vede brez vse moralične moči: pred mogočnim se trese in vklanja, nižega zatira in odira; laž prodaja za resnico; cerkve za-nj ni, „vsaj po njegovih mislih ni Boga"; nehvaležen je dobrotniku; reveža suje od sebe, bogatinu se laska; plemenitega, požrtvovalnega človeka ima za bedaka; nič na svetu pa huje ne sovraži , nego katoliškega duhovna, in ko ne bi stalo kmečko ljudstvo za duhovni, liberalci bi jih žive drli. „Denar, denar — vse, vse za denar!" to je njihovo geslo. Prišel sem enkrat v gledišče; igrali so neko francosko „komično opero"; oj! kakosno nemoralično brezno, v katero se človečanstvo pogrezuje po liberalizmu in materijalizmu. Med živahnim rokoploskom občinstva po-veličaval se je greh. V srce me je bolelo to videti, da zapustim gledišče in tečem proč kakor požigalec. Ko sem še v šolo hodil, in sem čital zgodovino starodavnih rimskih čarov, kako tiransko so mučili kri-stijane, nisem mogel zapopasti, kako da se v vsem onem *) S tem člankom, katerega smo z nadejanim privoljenjem častitega gospođa pisatelja nekoliko okrajšali, končamo obravnavo o „spravi'' naših strank, ved^, da je le prazna slama, ki bi jo mlatili v tej zadevi. Vred. 345 m cesarstvu ni našel mož, ki bi bil povzdignil zastavo človečnosti in pravičnosti; nerazumljiva bila mi je krvoločnost na eni, klečeplažtvo na drugi, in heroična potrpežljivost na krščanski strani. Nikakor nisem mogel razumeti, da more človeštvo tako globoko pogrezniti se. Al videti nemške liberalce, vse to sedaj lahko razumem. Kdor je videl, s kako peklensko strastjo se preganjajo zvesti kristijani v Švici in na Nemškem; kako nedolžne, sivolase duhovne zapirajo, razbojnike in tatove pa z največo milostjo sodijo; kdor čita najnovejšo nemško literaturo, kjer se glasno proklamira popolno poživiojenje človeka, kjer se pišejo že Ijubimske nove-lice o psih in kobilicah itd. bogme! kako more človek še omahovati o tem, na katero stran bi se obrnil: ali na stran Onega, ki je rekel, „jaz sera resnica in življenje^^; ali pa na stran onih, ki pravijo: „jejte, pijte, prešestvujte, goljufajte, kradite, lagajte, natolcevajte in zasmehujte vse, kar vam „farji^' pravijo, — vsaj ni Boga!^^ Ko bi tisti, ki v svojih časnikih ali brošurah glori-ficirajo brezverstvo, vedeli, kako gnjila, kako popačena je zapadna Evropa, nevoljni bi se odvrnili od tacega liberalizma! Liberalizem ni svoboda. Svobodo ljubi vsak človek, ki ni rojen lakaj; al največi sovražnik svobode je ravno današnji liberalizem. Kdor tega še ni sprevidel, temu ni pomoči. Svoboda je mogoča le v mejah pravičnih postav. Al liberalizem ne pozna pravičnih postav, ker je sam skoz in skoz nepravičen. Dandanes živimo v Časih sofistov, ki za vsako lumpa-rijo ved6 iznajti kako lepo ime, a za stalno, večno resnico in pravico ni jim mar. Bliža se res tisti čas, ki so ga naši stari kmetje prerokovali, češ, da „za vsakim Človekom bo en berič hodil, in pri vsakem malnu en ibiajtar stal!" To je tisti nališpani „Fortschritt", od katerega se odtrgati vsaj nekaterim našim „mladim^^ neka graje-vredna sramežljivost še brani, ker nimajo poguma priznati, da so se motili. Ako stopi po tujem kopitu skrpana mladoslo-venska stranka z obema nogama nazaj, tje, kjer smo do leta 1870 vsi brez razločka stali, dokler ni b iz markize m tudi nekaterih naših okužil, potem je sloga med nami lahka in samo po sebi razumljiva stvar. Ali gred6 naši poslanci v državni zbor, ali ne gredo, o tem se dd prepirati; ali hočemo nove šole podpirati, ali ne podpirati, o tem se da pričkati, in tako še v marsičem drugem porazumeti. Dokler pa so naši liberalci, enako nemškim, laškim in sploh zapadnoevropskim, taki, da jim zadostuje, da so le v krstnih bukvah zapisani kot katoličani, v življenji pa pogani, in bodo po geslu: „pamet je več kot vera" rovali zoper katoliško cerkev in njene duhovne, potem si mora vsak katoliški mož v dolžnost šteti, da vničuje njih vpliv med ljudstvom, da ne pade v tisto brezno, iz katerega ni rešitve. Jaz ljubim svojo domovino in svojo narodnost tako iskreno, kakor morda malokdo; za-njo sem več že trpel in žrtvoval, ko marsikdo drug; vendar rečem: narodnost in Bog! Da bi katoliška stranka zavoljo narodnosti dala liberalnim Slovencem popolnoma prosto roko, naj počno, kar se jim zdi, da so le narodni, to bilo bi le malikovanje narodnosti, ne pa pravo rodoljubje. Zato je popolna in poštena sloga med nami le mogoča tadaj, ako mladoslovenska stranka stopi k nam na krščansko-katoliško stran, od katere se je pred par leti zaslepljena ločila in se narodu našemu izneverila, ter bode to, kar je bila. Manjše razlike v mnenji bo naša stranka lahko prenašala po geslu: „in necessa-riis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas" (to je, po nase: ,,v potrebnih stvareh edinost, v dvomljivih svoboda, v vsem ljubezen"). j V Bolcani 7. oktobra 1875. ^ i Lipe Josipovič. 346