© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Metode pravnozgodovinske znanosti Marko Novak Article information: To cite this document: Novak, M. (2017). Metode pravnozgodovinske znanosti, Dignitas, št. 75/76, str. 201-222. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/75/76-13 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 201 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti Metode pravnozgodovinske znanosti Marko Novak 1 PovzeTek Prispevek prinaša celovit pregled metodoloških možnosti na področju pravnih zgodovinskih znanosti. obravnavane so nasle - dnje metode raziskovanja pravne zgodovine: deskriptivno-kroni- stična metoda skupaj z različicama sinhrone ter sistematične me- tode. zatem prispevek prinaša primerjalno-analitično metodo, ki se nadalje odraža v medzgodovinski metodi ter zgodovinsko-kon- temporalni metodi. Sledi vzročna metoda s svojimi verzijami dol- godobne, srednjedobne, kratkodobne in drugih vrst vzročnosti. Navsezadnje gre v prispevku za metodo pravne simbolike, v tem okviru tudi pravno ikonografijo, Jungov pristop k simboliki ter njeni relevantnosti za pravo ter primer pravnozgodovinske obde- lave simbola pravičnosti. Ključne besede: Metodologija pravnih znanosti – pravna zgo- dovina – nov razvoj znanstvenih metod. Methods of Legal History AbSTrA cT The article deals with a comprehensive presentation of diffe- rent research methods in the area of legal history. The following methods are analyzed: the descriptive-chronologic method inclu- 1 Izredni profesor za filozofijo prava in teorijo prava ter ustavno pravo. Predstojnik k atedre za teorijo in zgodovino prava na evropski pravni fakulteti, Nova univerza. Dekan evropske pravne fakultete. Članek je plod avtorjevega raziskovanja v okviru temeljnega raziskovalnega projekta ARRS J5-7359: Reforma demokratične in pravne države v Sloveniji, ki ga v letih 2016-2018 evropska pravna fakulteta izvaja pod okriljem Fakultete za državne in evropske študije (obe Nova univerza). 202 DIGNITAS n razprave ding the synchronic and systematic approaches. Then the compa- rative-analytic method together with the inter-historical and the hi- storical-contemporary method are considered. After that the casu- al method follows with its versions of studying long-term, middle- term, short-term and other types of causes. Finally, the method of legal symbolism is dealt with, including legal iconography, Jung’s consideration of symbols and their relevance for law. Following the method of legal symbolism, the article concludes with a legal- historical analysis of the symbol of justice. Key words: Methodology of legal sciences – legal history – new development of scientific methods. Uvod Na področju znanosti nasploh kot tudi v sferi »mehkih« znanosti, kamor spada tudi pravna znanost, je metodologija nepogrešljivo poglavje pri raziskovanju, saj določa pot, način ter smer, po kateri se bo raziskovalec gibal pri iskanju ter beleženju svojih ugotovitev. To velja seveda tudi za področje pravnih zgodovinskih znanosti, kjer pripada v ožjem smislu prvenstvo prav pravni zgodovini. Po v ilfanu, ki je v svojem opusu utemeljeval sinhrono, sistematično ter vzročno metodo pravnozgodovinskega znanstvenega razisko- vanja prava, so se v slovenski pravni zgodovini uveljavljale in upo- rabljale tudi nekatere druge metode raziskovanja, ki pa niso bile celovito prikazane ali dovolj analitično razdelane. Tako se zdi pri- čujoči zapis skromni prispevek k zapolnitve omenjene vrzeli, ki bo bržkone koristil raziskovalcem na tem področju, da se bodo na enem mestu seznanili z metodološkimi raziskovalnimi možnost- mi. Prvo poglavje je namenjeno splošnemu prikazu pomena prav- nozgodovinske znanosti kot tudi metodologije znanstvenega razi- skovanja pravne zgodovine. Drugo poglavje prinaša vpogled v po- men deskriptivno-kronistične metode, kamor nadalje uvrščamo tudi sinhrono ter sistematično metodo. Tretje poglavje obravnava primerjalno-analitično metodo, ki se nadalje odraža v medzgodo- vinski metodi ter zgodovinsko-kontemporalni metodi. v četrtem poglavju je obravnavana vzročna metoda s svojimi verzijami dol- godobne, srednjedobne, kratkodobne in drugih vrst vzročnosti. Navsezadnje se peto poglavje ukvarja z metodo pravne simbolike, v tem okviru govori tudi o pravni ikonografiji, Jungovem pristo- 203 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti pu k simboliki ter njeni relevantnosti za pravo ter vsebuje primer pravnozgodovinske obdelave simbola pravičnosti. 1. Splošno zgodovinska metoda kot znanstvena metoda za raziskovanje prava se je razumljivo najbolj izoblikovala znotraj zgodovine pra- va ali pravne zgodovine kot posebne pravne znanosti. To na ze- mljevid pravnih znanosti dokončno postavi zgodovinsko-pravna šola v 19. stoletju. 2 Pravna zgodovina preučuje pojav prava pred- vsem iz zgodovinskega stališča, pri čemer preučuje razvoj prava od začetkov človeške družbe do sodobnosti. 3 Geneza (gr. genesis kot nastajanje, razvoj, razvojni proces) 4 oziroma genetična metoda zgodovinskega raziskovanja je samo bistvo tega raziskovanja, zato je tu posebej ne razdelamo, je pa to metoda, ki v svojem najširšem smislu zajema vse druge, bolj specialne metode. 5 Pravna zgodovi- na predvsem »odkriva, 6 zbira in kritično opisuje pravne pojave in pojme, jih sistemizira, razvojno povezuje, primerja in skuša vzroč- no razložiti«. 7 v tej zgoščeni v ilfanovi misli je skrita poanta prav- nozgodovinskega raziskovanja, ki pa jo je treba glede na njegove poskuse še bolj razdelati ter ponuditi primere uporabe teh metod. To sledi v nadaljevanju. Predmet preučevanja pravne zgodovine je bodisi splošna ali obča pravna zgodovina v smislu svetovne pravne zgodovine, na- cionalna pravna zgodovina (v našem primeru slovenska pravna zgodovina) ter zgodovina posameznih pravnih znanosti (npr. zgodovina kazenskega ali civilnega prava). Sicer je osrednja zna- čilnost pravne zgodovine ta, da pravo in posamezne pravne poja- ve raziskuje razvojno in vzročno. 8 Metode raziskovanja na področju pravne zgodovine, ki jih tu iz- postavljamo kot najpomembnejše, lahko razdelimo na naslednje (i) deskriptivno-kronistična metoda, kamor nadalje uvrščamo tudi sinhrono ter sistematično metodo; (ii) primerjalno-analitična me- toda, ki se odraža v medzgodovinski metodi ter zgodovinsko-kon- 2 Sergij v ilfan, zgodovinska pravotvornost in Slovenci, 1996, str. 32-35. 3 Sergij v ilfan, Uvod v pravno zgodovino, 1999, str. 13. 4 France verbinc, Slovar tujk, 1982, str. 236. 5 Marica vernazza, objašnjenje u povijesti, 2008, str. 923-925. 6 vladimir Simič v: Marijan Pavčnik (urednik), Pravo: leksikon cankarjeve založbe, 2003, str. 274. 7 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 13. 8 Isto. 204 DIGNITAS n razprave temporalni metodi; (iii) vzročna metoda; in (iv) metoda pravne simbolike. v nadaljevanju sledi najprej shematična predstavitev pomena posameznih metod ter njihovih pristopov, pri čemer je obdelava sprva teoretična, zatem pa pri vsaki metodi in njenih posebnih pristopih sledijo še primeri njene praktične uporabe v delih prav- nih zgodovinarjev ali drugih znanstvenih raziskovalcih prava. 2. Deskriptivno-kronistična 9 metoda Strinjati se je z v ilfanom, da je zbiranje in (kritično) opisova- nje začetek znanstvenega pristopa. 10 Gradivo, ki je relevantno za preučevanje v okviru pravne zgodovinske metode, se sestoji iz zgodovinskih dejstev. Ta so lahko posamična, tudi enostavna, ki se nanašajo na posamezne dogodke (npr. sprejem v idovdanske ustave v kraljevini SHS) ali pa kompleksna (tudi kolektivna ali socialna, tudi procesna), ki se nanašajo na družbene procese in razmerja (npr. dogajanja v parlamentu stare Jugoslavije, kjer je – vsaj v začetku – težko prihajalo do dogovorov glede sprejetja nove zakonodaje). 11 zgodovinsko gradivo je najprej treba zbrati in ga primerno ure - diti. Na ta način ugotovljena dejstva nato opišemo (opis kot de- skripcija) v smislu stanja oziroma razvoja nekega zgodovinskega pojava, instituta ali celo stanja stvari na nekem pravnem podro- čju. To je, kot že rečeno, izhodišče vsakega pravnozgodovinskega znanstvenega raziskovanja in posledično pisanja o ugotovitvah. Lahko se opisuje zgodovinsko stanje in deloma tudi razvoj posameznega pravnega instituta (vertikalno) ali pa se opiše do- ločeno zgodovinsko stanje oziroma njegov razvoj v določenem obdobju, npr. razvoj moderne države v evropi, v različnih geo- grafskih enotah (horizontalno). Tako sta se v okviru deskriptiv- no-kronistične metode uveljavila sinhroni ter sistematični način zgodovinskega opisovanja določenega stanja in razvoja. v okviru te metode se sicer bolj posvečamo stanju kot razvoju, kar bi po- 9 beseda kronika iz starogrškega izraza tà khkronikà oziroma khrónos, ki seveda pomeni čas. Tako je ‘kronika’ zapis pomembnejših dogodkov zapisan po zaporedju dogajanja. v latinščini imamo izraz cronica, ki ima identičen pomen. Soroden izraz je tudi ‘kronologija’, ki pomeni podatke o dogajanju v določenem času. ‘kronist’ pa je pisec kronike oziroma letopisa. France verbinc (op. pod črto št. 3), str. 390. 10 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 13. 11 Marica vernazza (op. pod črto št. 5), str. 915. 205 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti menilo zgodovinsko primerjanja med različnimi zgodovinskimi fazami razvoja določenega pravnega pojava ali instituta, ki je ožje predmet primerjalno-analitične metode. Toda tudi stanje ni nikoli povsem statično, temveč tudi vsaj deloma razvojno. 2.1. Sinhrona metoda za to metodo je značilno, da preučuje vsako obdobje za sebe in povezuje pravne pojave v horizontalnih (vzporednih) zvezah. Ta metoda sicer daje bolj zaokroženo podobo nekega časa in bolj na- zorno prikazuje pojav v njegovem tedanjem okolju, toda njen pro- blem je, da lahko izgublja povezave s prejšnjo in poznejšo dobo. ko je torej določeno zgodovinsko pravo obravnavano izključno s pomočjo te metode, jo je treba dopolniti, da bi dobili bolj popol- no sliko določenega zgodovinskega stanja, tudi s sistematično me- todo in je tako treba preučevanim predmetom še posebej poiskati povezave skozi čas. Sicer se sinhrona metoda bolj uporablja pri prikazu državnopravnih razmer v določenem času na različnih gospodarskih področjih. 12 Tako so kot primer po sinhroni metodi obravnavana german- ska plemenska prava iz obdobja konca antike oziroma zgodnje fevdalne države, pri čemer v ilfan na straneh 34-35 svojega dela Uvod v pravno zgodovino opisuje razvoj plemenskega običajne- ga prava pri Langobardih, bavarcih in Frankih. To je bilo pravo, ki je tako ali drugače bilo aktualno tudi za prednike Slovanov, ki so se v tedanjem času naseljevali na sedanjem ozemlju r epublike Slovenije. S temi plemeni so predniki Slovencev prihajali v nepo- sredni stik na svojem ozemlju ali pa so ti bili njihovi sosedi. v ilfan v tem delu popisuje stanje oziroma nekatere pomembne značil- nosti omenjenega plemenskega prava, ne da bi ga med seboj pri- merjal in analiziral. Sicer pa je večina v ilfanovega Uvoda v pravno zgodovino se- stavljenega po omejeni sinhroni metodi, razen dveh poglavij, ki jih obravnavamo pri spodnji sistematični metodi. Podobno je učno gradivo urejeno pri učbenikih Šefka k urtovića, nekdanjega profesorja pravne zgodovine na pravni fakulteti Univerze v zagre - bu, opšta povijest prava i države I in II. Tako k urtović v svoji drugi knjigi opisuje razvoj države in pravnih institucij npr. v Angliji od 12 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 23. 206 DIGNITAS n razprave 16.-20. stoletja, 13 v zDA od 18.-20. stoletja 14 ter v Franciji od 18.-20. stoletja. Pri tem gre za vzporedne ali horizontalne opise zgodovin- skega razvoja, ne da bi šlo za kakšne temeljitejše primerjave med različnimi instituti prava in države na teh geografskih področjih. 2.2. Sistematična metoda Pričujoča metoda opazuje predmet preučevanja (npr. neko pravno panogo) vertikalno oz. navpično v njenem razvoju skozi ožje ali daljše časovno obdobje. Sicer ta metoda daje bolj pove- zano razvojno podobo nekega preučevanega pravnega instituta, toda iztrga ga iz vsakdanjega, trenutnega okolja, zato je pri preu- čevanju zgodovinskega pravnega gradiva, da to ne bo obravna- vano preveč izolirano, to metodo treba dopolniti tudi s sinhro- no metodo, kar pomeni, da je treba gradivu poiskati povezave v konkretnem zgodovinskem obdobju. Sicer se sistematična meto- da bolj uporablja za preučevanje osebnega in premoženjskega prava. 15 Tipična primera uporabe te metode sta poglavji v v ilfanovem učbeniku Uvod v pravno zgodovino, in sicer odlomki iz civilne - ga prava ter odlomki iz kazenskega prava (strani 139-157). Tu se v ilfan osredotoča na določene pravne institute iz civilnega pra- va (npr. izročitev, obličnost v pogodbenem pravu, utrditev obve- znosti, kataster, zakonska zveza) ter kazenskega prava (npr. ma- ščevanje, kazen, kaznivo dejanje, kazenski in kazensko-procesni zakon). Pri tem opisuje njihov razvoj skozi različna obdobja člove- ške družbe. Po sistematični metodi je v precejšnji meri napisano tudi v ilfa- novo največje delo Pravna zgodovina Slovencev. Tam v ilfan opisu- je razvoj prava in njegovih institutov na Slovenskem od naselitve Slovanov, prek zgodnjega in visokega srednjega veka, pa vse do novega veka in sodobne države. To sistematičen način zapisovanja je bolj širša struktura dela, kajti znotraj te skupne sheme razvoja posameznih obdobij uporablja v ilfan tudi sinhrono metodo, npr. ko opisuje sočasni vpliv staroslovanskega prava, rimskega ter ger- manskega prava na prednike Slovencev ob naselitvi na današnje ozemlje države Slovenije. 16 13 Šefko k urtović, opća historija prava i države II, 1990, str. 1-75. 14 Isto. 15 Isto. 16 Sergij v ilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1996, str. 23-48. 207 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti Četudi je deskriptivna metoda osnova vsakega znanstvenega pisanja, pa je treba razumeti, da je v jedru to le začetek oziroma podlaga za nadaljnje problemsko razumevanje opisane snovi. Tako sta tudi na področju pravne zgodovine pomembni nadaljnji glavni metodi: tj. primerjalna-analitična ter vzročno-interpretativna, ki po- menita bistveno dodano vrednost k opisni ali deskriptivni metodi. 3. Primerjalno-analitična metoda Primerjava prek analize podobnosti in razlik se zdi nadaljnji korak, ki dopolnjuje golo deskripcijo. Seveda neka dosledna lo- čitev med golo deskripcijo in vsaj nekaj primerjanja ni smiselna, vendar se zdi primerjava, ki jo tu obravnavamo, tista dodana vre- dnost, ki povečuje informacijsko kakovost zbranemu gradivu. Ta- kšna zgodovinska primerjava pa ne pomeni le analitične oziroma logične primerjave, temveč gre za kritično ovrednotenje zbranega in primerjanega gradiva. Spodaj opisujem dva pristopa k takšni zgodovinski primerjavi. 3.1. Medzgodovinska metoda Pri tej metodi gre za primerjavo med različnimi preteklimi pravno pomembnimi dejstvi in dogajanji kot tistimi, ki so se bodi- si zgodili (a) v istem času, a na vsaj dveh različnih krajih. Tu gre za nekakšno horizontalno primerjavo, ki je sicer podobna sinhroni metodi, ki smo jo omenili pri deskriptivni metodi. Gre namreč za drugo fazo v raziskovanju: najprej je treba seveda nekaj opisati, šele nato lahko dele opisanega primerjamo med seboj. Deskrip- cija brez primerjave lahko obstaja, obratno pa ne. Sinhrona meto- da pri opisni metodi pomeni zgolj horizontalno opisovanje brez medsebojne primerjave kot nekakšnega tertium comparationis. Tako lahko primerjamo sočasni obstoj dveh institutov na različ- nih geografskih ozemljih, npr. pravna instituta zadruge, kot tipič- no južnoslovanske hišne in premoženjske skupnosti sorodnikov pod enim družinskim poglavarjem, in nemške Sippe kot rodbin- ske enote. razlika med obema institutoma je predvsem v razvoj - nih stopnjah ene in druge pri različnih družbenih skupnostih, ki obstaja predvsem zavoljo razvojnih zakonitosti, ne pa zavoljo pre- vzemanja. 17 17 Prav tam, str. 28. 208 DIGNITAS n razprave Drugi primer uporabe takšne metode bi npr. bila primerjava med veljavnostjo civilnopravnih institutov v času zgodnjega sre- dnjega veka v vzhodnem rimskem cesarstvu, kjer je še naprej velja - vo rimsko pravo in celo doseglo svojo kodifikacijo z Justinjanovim zakonikom, in na pogorišču zahodnega rimskega cesarstva, kjer so vsaj za pripadnike posameznih germanskih plemen prevlado- vali instituti plemenskega prava (npr. Lex Salica za Salske Franke), za prebivalstvo nekdanjega zahodnega rimskega imperija pa vul - garizirano rimsko pravo (leges Romanae). Pri tem so bile razlike med temi ureditvami seveda očitne. Drugi tip medzgodovinske primerjave pa bi se nanašal na (b) isti ali različen kraj in različna zgodovinska časovna obdobja in primerjavo med različnimi pravnimi instituti oziroma dejstvi s teh področij. Šlo bi namreč za časovno vertikalno ali navpično primerjavo med različnimi pravnimi instituti ali drugimi pravni- mi dejstvi, ki precej spominja na uporabo prej omenjene siste- matične metode. Natančnejša razlika med primerjalno-vertikal- no metodo in sistematično metodo bi bila le v nekem poudarku pri prvi na primerjavi ter pri drugi na deskripciji, saj podobno, kot smo že zgoraj poudarili, deskripcija nujno predhodi primer- javi. kot zgodovinski primer uporabe takšne metode bi npr. lahko navedli razvoj maščevanja kot načina razreševanja sporov, ki ga obdeluje v ilfan v svojem Uvodu v pravno zgodovino. 18 Maščeva- nje, ki je bilo splošno dovoljeno v primitivnih družbah kot način ali sredstvo za razreševanje sporov med posamezniki ali družbeni- mi skupinami, se je v zgodovinskem razvoju vedno bolj omejeva- lo. Tako imamo v srednjem veku okoli leta 1000 npr. institut bož- jega miru kot določeno časovno obdobje, ko je bilo maščevanje oziroma so bile fajde kot tovrstni boji med fevdalci prepovedane, do npr. razsvetljenstva, ko so vse bolj prepovedovali dvoboje kot nasilne načine razreševanja sporov. 19 v ozadju tega zgodovinske - ga razvoja tako opazimo naraščajočo vlogo države kot monopo- lizatorja fizičnega prisiljevanja, kar je danes praviloma ena izmed osrednjih vlog. 18 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 150. 19 Glej npr. poglavje X. o dvobojih iz slavnega dela Cesara Beccarie Dei delitti e delle pene. Ljubo bavcon (ur.), o zločinih in kaznih, 2002. Glej tudi para. 105 Splošnega zakonika o hudodelstvih in kaznih Jožefa II. Iz leta 1787, pa tudi 19. Poglavje k azenske postave zoper hudodelstva, pregreške in prestopke Franca Jožefa I. iz leta 1852. k atja Škrubej, Pravo v zgodovini, 2010, str. 255-256. 209 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti 3.2. Zgodovinsko-kontemporalna metoda George Santayana je zapisal, da tisti, ki se ne spominjajo pre- teklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo. To seveda pomeni, in rek je že skorajda klišejski, da preteklost uči predvsem za seda- njost in opozarja za prihodnost. zato je primerjanje zgodovinskih dejstev z današnjo situacijo še kako pomembno. Tudi v pravu se- veda. Temu je namenjena zgodovinsko-kontemporalna 20 metoda. Pri tej metodi gre za primerjavo nekega preteklega pravno po- membnega dejstva, dogodka ali dogajanja, nemara pravnega insti- tuta s sedanjim, sodobnim stanjem. Gre lahko enostavno za to, kaj se lahko od preteklosti naučimo za sedanjost. Glede na sodobno hipertrofijo pravnih aktov vsaj v naši druž- bi, ki pomeni naraščanje števila zakonov, členov v njih, tudi števila sodb in njihove dolžine, je za učno uro sodobnosti precej indi- kativna zgodovinska primerjava s preteklimi gledanji na takšen pojav kot pojav določene družbe v krizi. Iz zgodovine rimskega prava je znano, da je to najbolj cvetelo v t. i. klasični dobi, ko so delovali klasični pravniki (npr. Gaj in Ulpijan), ki jih je podpiral ce- sar Avgust v dobi principata. Ti pravniki so se odlikovali z jasnim in pronicljivim slogom pisanja svojih pravnih mnenj in so lahko celo dajali mnenja s cesarjevo avtoriteto. Toda v postklasični dobi, dobi dominata, pravnikom več niso podeljevali privilegija dajanja mnenj s cesarjevo avtoriteto. zakonodajna oblast je poslej bila le v cesarjevih rokah. Dikcija zakonov, ki so se poslej množili, je posta- jala čedalje bolj dolgovezna in nejasna. 21 Stabilne družbe tudi sicer niso nikoli bile nagnjene k pretira- nemu spreminjanju zakonodaje oziroma drugih pravnih pravil. v dobi razcveta starogrške kulture je znano, da so bili stari Grki zelo nenaklonjeni spreminjanju zakonov. Splošno nagnjenje k stabil- nosti in trajnosti zakonov je izpričano že v starogrškem leposlovju (Ajshil, Tukidid, Aristotel) in s pravili, ki so urejala postopek pre- dlaganja novih zakonov. o najbolj ekstremnem primeru te vrste je poročal Demosten, in sicer o ljudstvu Lokrijcev, dorskega pore- kla, ki so živeli na repu italijanskega škornja, in kateri naj bi prvi izmed Grkov sprejeli pisan zakon. Ti so vsakemu, ki je predlagal spremembo zakona, zataknili vrv okoli vratu, in če je bil predlog 20 (lat. con-, tempus, temporis čas) sočasen, istočasen; sodoben. France verbinc (op. pod črto št. 4), str. 374. 21 v iktor korošec, rimsko pravo, 1980, str. 24. 210 DIGNITAS n razprave zavrnjen, so vrv zategnili. Atenci sicer niso imeli tako skrajnih zah- tev glede spreminjanja zakonodaje, toda tisti, ki je predlagal nov zakon oziroma njegovo spremembo, je moral vložiti nekakšno vrsto obtožbe (graphe) zoper stari zakon in je tvegal, da bo pre- ganjan zaradi neustavnega ravnanja, če je npr. spregledal kakšno formalnost pri tem ali če je bilo moč šteti, da je s tem kršil kakšno temeljno vrednoto. Sicer pa se je proti zatonu atenske dobe takšen postopek močno sprostil, novi zakoni so se nebrzdano množili in zakonodajni postopek je degradiral na nivo mašine za politično obračunavanje, pri čemer je tudi beleženje zakonov postalo kao- tično, tako da je bilo pogosto nejasno, ali nek zakon velja ali ne ter ali lahko povsem nasproten zakon velja ob drugem zakonu. 22 4. v zročna metoda vzročna metoda raziskovanja je za pravnozgodovinsko razisko - vanje zelo pomembna. Golemu opisovanju zgodovinskih pravnih dejstev daje pomembno vsebino, ki današnja dejstva kot posle- dico nekih preteklih dogodkov logično poveže s temi preteklimi dogodki v celoto ter daje sedanjosti vzročno-kavzalni smisel. v nadaljevanju predstavljamo različne vzroke, ki se lahko pojavlja - jo pri vsebinski interpretaciji današnji pravnih dejstev in dogodkov. Najprej jih na kratko obdelamo teoretično, potem pa predstavimo pri- mere za njihovo razumevanje. kot primer, za katerega uporabimo to metodo, jemljemo raziskavo Fakultete za državne in evropske študije ter evropske pravne fakultete o 'r eformi pravne in demokratične dr- žave v Sloveniji' (ArrS – št.), kjer raziskovalci z obeh fakultet skušamo ugotoviti, zakaj v Sloveniji in sorodnih državah delujeta demokratična in pravna država (1. in 2. odstavek Ustave r epublike Slovenije) po- doptimalno glede na naše severne in zahodne sosede, sicer t. i. »stare članice« evropske unije. Uporabimo pa tudi nekatere druge primere vzročnega pojasnjevanja iz pravnozgodovinske literature. 4.1. Dolgodobna, srednjedobna in kratkodobna vzročnost v ilfan opisuje tri vrste vzrokov, katerih preučevanje je relevan- tno za uporabo te metode: gre za dolgodobne, srednjedobne in kratkodobne vzroke oziroma njihovo vzročnost. 22 John M. k elly, A Short History of Western Legal Theory, 2007, str. 11. 211 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti Dolgodobni vzroki segajo do kolikor mogoče prvotnih vzro- kov za oblikovanje določenega pravnega instituta oziroma prav- nega pojma. Teh vzrokov se ljudje seveda ne zavedajo več, saj so preveč oddaljeni. Tako tovrstna vzročna veriga sega čez stoletja in delno tisočletja in le z njenim poznavanjem je moč razložiti določene pojave in strukture v današnjih družbah. Na takšen način je moč obrazložiti oziroma pojasniti npr. razvoj etničnih skupin (t. i. etnogenezo) kot povezavo med njihovimi pretekli- mi preseljevanji in naseljevanji ter prebivalsko strukturo v so- dobnih državah. 23 Prek te metode je moč tudi vzročno razložiti pojav zasebne la- stnine v človekovi družbeni skupnosti. 24 Tako bi lahko pojasnili pojav večjega obsega zasebne lastnine s preseljevanjem plemen ob koncu antike, ko so v začetku srednjega veka plemena iz sta- nja rodovno-plemenske ureditve počasi prehajala v višje razvoj- ne oblike. kot posledica bojnih pohodov in osvajanj ozemlja ob preseljevanju in prisvajanja večjega deleža vojnega plena s strani poveljnikov, so ta plemena prehajala iz »politične« ureditve voja- ške demokracije vse bolj v vojaško aristokracijo. ob naselitvi se je takšno razslojevanje v smislu nadaljnjega razvoja instituta zasebne lastnine le še stopnjevalo in je vodilo v razvoj fevdalizma ter njego- vo širitev po evropi. 25 Poleg tega je tudi v zvezi z zgoraj omenjenim vprašanjem iz pro- jekta ArrS mogoče preučevati in o njem razmišljati dolgodobno v smislu, kateri dolgodobni vzroki so nemara vodili do današnjega stanja slovenske demokratične in pravne države, ki ni tako razvito, kot bi lahko bilo. v tem smislu bi se lahko vprašali, ali vzroki, ki so povezani z etnogenezo, lahko v kakršni koli smeri pojasnijo dana- šnje odklone? zato je treba pogledati precej nazaj. ko so se naši predniki pričeli naseljevati na današnje ozemlje Slovenije, so bili tu prisotni vsaj trije dejavniki, ki so lahko vplivali na tedanji priče- tek razvoja demokratično-pravnih dimezij. Najprej je to seveda bil slovanski dejavnik: naši predniki so s seboj prinesli svoje navade, običaje in bržkone tudi plemensko pravo. Glede demokratičnosti so sicer za južne Slovane, ni pa razloga, da bi za »slovenske« Slova- ne razmišljali drugače, bizantinski avtorji izpričali njihovo precej- šnjo demokratičnost in svobodoljubnost, da denimo niso ujetnike 23 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 14-15. 24 Isto. 25 Isto. 212 DIGNITAS n razprave držali pri sebi predolgo, pa vendar so med njimi opazili tudi pre- cejšnjo nesložnost in anarhičnost. 26 Poleg tega je izpričan tudi precejšen pomen kolektivnosti med našimi predniki v zvezi s pojmovanjem zasebne lastnine, saj je iz- pričano njihovo precejšnje razumevanje »individualizma« rimske- ga prava v zvezi s pojmovanjem zasebne lastnine npr. ob njenem prehodu v primeru dedovanja z umrlega na dediče. 27 Gotovo je, da so bili njihovi plemenski običaji bistveno manj razviti v primer- javi z rimskim pravom, s katerim so prihajali v stik na tem ozemlju. Pomemben za naše prednike je bil tudi kasnejši vpliv germanskih prav; v neposredni bližini so živela germanska plemena, ki so bila v tej soseščini že prej naseljena in so že prej sprejela fevdalizem. bržkone pa ob sami naselitvi niso bila na višji fazi razvoja kot naši slovanski predniki. S kasnejšo izgubo suverenosti so naši predni- ki živeli kakšnih tisoč let v germanskem pravnem okolju, najprej Nemško, nato Avstrijsko cesarstvo. v tem skupnem pravnokultur- nem okolju so šli skozi fazo razvoja fevdnega prava, recepcijo rim- skega prava, kodifikacije itd. vse do propada Avstro-ogrske mo - narhije, ko so Slovenci izstopili iz germanskega pravnega okolja. Tu bi denimo zaključili s t. i. dolgodobnimi vzroki za slabše stanje demokratične in pravne države kot npr. na evropskem zahodu ali centru. k er smo živeli v istem pravnem okolju in tako v isti pravni kultu- ri kot danes razvita evropa (tu mislim predvsem na Srednjo evro- po: Nemčija, Avstrija, Švica, pa tudi zahod: severna Italija), ni ni - kakršnega razloga, da bi današnje probleme glede demokratične in pravne države Slovenije lahko pripisali dolgodobnim vzrokom. To bi bila tudi ena izmed delovnih hipotez omenjene raziskave v zvezi z njenimi zgodovinskimi dimenzijami. Med srednjedobne vzroke šteje v ilfan dejstva, katerih vplivi na nastanek nekega pravnega pojava delujejo skozi daljši čas in imajo v zavesti ljudi še precej žive ali sicer opazne korenine. Ti se odražajo v gospodarski in družbeni strukturi določene dobe. Sem v ilfan šteje npr. vpliv raznih tehnoloških izumov (predvsem glede novih prometnih sredstev) na razvoj objektivne odškodninske od- govornosti. 28 v zvezi z zgoraj omenjeno raziskavo pa bi naslednja hipoteza bila, da se je ravno v odhodu iz germanskega sveta, ki je 26 k atja Škrubej (op. pod črto št. 19), str. 86. 27 Metod Dolenc, Slovenski pregovori in reki pa naše pravo, 1936, str. 37. 28 Prav tam, 14. 213 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti bil tedaj sicer nujen, saj je nemški pritisk na slovensko nacionalno bit slednji ni dovoljeval ustreznega razvoja, pričel negativni trend glede razvoja slovenske demokratične in pravne države. Da bi to bolje utemeljili, bi bilo treba raziskati, in tu poleg vzročne metode uporabiti predvsem primerjalno-analitično metodo, razvoj prav- ne in demokratične države po razpadu Avstro-ogrske monarhije npr. v Avstriji, na Madžarskem, na Češkoslovaškem. Med bistveni- mi srednjedobnimi vzroki za zaostanek slovenske demokratične in pravne države za razvito evropo pa je gotovo bilo obdobje soci- alizma z ideološkim podstatom odmiranja države in prava na poti v komunistično družbo ter političnim totalitarizmom. Tu je šlo za številna področja, kjer se je tedanja socialistična družba odmikala modernim standardom pravne in demokratične države. Pri tem pa bi bilo s primerjalno-analitičnega vidika zanimivo videti, ka- kšen je bil za razliko od Slovenije razvoj pravne in demokratične države v povojni Avstriji in Nemčiji ter tudi v tedanjem socialistič- nem bloku pod vodstvom Sovjetske zveze (npr. Češkoslovaška, Poljska, Madžarska). kratkodobni vzroki pa so tisti, ki so neposredno privedli do nekega pravnega pojava, npr. konkretna zasebna iniciativa, konkretni vplivi na oblikovanje zakona (določena parlamentar- na razprava, določeno glasovanje). S tem se po v ilfanu ukvar- jajo predvsem t. i. pozitivno pravne vede, ki preučujejo »voljo zakonodajalca«. 29 v zvezi z omenjeno raziskavo bi med kratko - dobnimi vzroki raziskali predvsem obdobje po osamosvojitvi Slovenije v zvezi z reformami pravne in demokratične države: pri katerih konkretnih reformnih ukrepih smo storili napake, kjer nismo šli dovolj daleč, kaj bi še morali storiti v Sloveniji v vidu potrebnih reform, pa tega nismo? v kombinaciji s pri - merjalno-analitično metodo bi tu lahko raziskali stanje v drugih evropskih postsocialističnih državah: Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, morda predvsem tudi bivša Nemška demokratična republika oziroma kaj so bili potrebni ukrepi glede tamkajšnje reforme pravne in demokratične države v smislu približevanja in izenačevanja standardov s sodobno pravno in demokratično državo v zahodnem delu zvezne republike Nemčije. Jasno bi bilo zanimivo videti, kakšen je bil razvoj od devetdestih let na- prej oziroma v čem se danes razlikuje sodobna avstrijska pravna 29 Prav tam, 13. 214 DIGNITAS n razprave in demokratična država od slovenske – še posebej glede na to, da smo nekdaj bili tudi formalno del iste pravne kulture. 4.2. Nadaljnja členitev vzročnosti Glede vzročnosti oziroma samih zgodovinskih vzrokov, ki so vodili do določenih posledic v kasnejši družbi, oziroma ožje gle- de sodobne pravne in demokratične države v Sloveniji, bi lahko nadalje razpravljali o različnih dimenzijah posameznih vzrokov. Neposredni vzroki bi denimo bili tisti, ki so neposredno oziro- ma direktno vodili do določenih posledic. Tako bi bilo zgodovin- sko dejstvo nepopolne neodvisnosti sodstva v obdobjih po dru- gi svetovni vojni v Sloveniji neposreden vzrok za razne politične procese, kjer je šlo za očitno kršitev človekovih pravic in kjer so obsojenci na teh procesih tudi doživeli določeno rehabilitacijo s strani demokratične države Slovenije. Posreden vzrok bi bil tisti, ki sicer ni vodil neposredno do neke posledice, je pa do nje vodil prek nekega drugega vzroka – v zvezi z zgoraj omenjenimi vzroki bi to lahko bil povojna odstranitev odličnih profesorjev prava z la- stno neodvisno držo iz pravnega izobraževanja, kar je posledično vodilo do negativne selekcije v pravnem izobraževanju. Sicer pa je od vzrokov razlikovati povode. Po v ilfanu so povodi le neka- kšni sprožilci nekaterih že »delujočih« oziroma dozorelih vzrokov (npr. neka sodna zmota je vplivala na premike v kazenskem pravu ali postopku). 30 v primeru sodobne slovenske pravne in demo - kratične države je povod gotovo primer Patria, ki je vsaj v določe- nem delu pravne stroke sprožil razpravljanja o stanju slovenske demokratične in pravne države in vzrokih za njeno podoptimal- no delovanje. Poleg tega bi glavni vzrok bil osrednji vzrok, ki je vodil do do- ločene posledice. Pri podoptimalnem delovanju demokratične in pravne države je to lahko srednjeročna posledica socializma s totalitarizmom in s sistematično gojeno ideologijo odmiranja dr- žave in prava. Pri tem bi bil stranski vzrok tisti, ki je obstransko prispeval isti posledici (npr. četudi stihijska, nenačrtna negativna selekcija v pravniški poklic). Nenazadnje bi nek nujen razlog bili tisti, ki je zagotovo vodil do določene posledice in ki ga ni težko dokazati oziroma obstaja jasna vzročna zveza. Takšen je prav gotovo srednjedobna sociali- 30 Sergij v ilfan (op. pod črto št. 3), str. 13. 215 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti stična dediščina polpretekle Slovenije. k temu bi med nujne krat - kodobne vzroke lahko dodali tudi neuspele reforme pravosodja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Med verjetne vzroke za do- ločeno posledico pa lahko štejemo tisti, ki niso povsem dokaza- ni, se pa zdijo verjetni. Sem bi lahko v zvezi z našo problematiko lahko dodali feminizem v sodstvu oziroma vsaj neenakopravno zastopstvo spolov slovenskem sodstvu. Temu bi lahko dodali še nekakšno lažno solidarnost med pravniškimi poklici oziroma neke vrste klientelizem. Takšen verjeten vzrok za nastanek neke posledice bi se zdela tudi Daviesova ideja, da je srednji vek v evro- pi nastal zavoljo Arabske okupacije Sredozemlja, s čimer so Arabci prekinili trgovske poti evropejcev na bližnji in Daljni vzhod in jih tako prisilili v avtarkijo. 31 5. Metoda pravne simbolike 5.1. Pravna ikonografija in pravna simbolika Pravno simboliko kot vejo pravne zgodovine bi lahko uvrstili v širše področje pravne ikonografije. Ikonografijo štejemo za »vedo, ki opisuje in razlaga umetniške podobe in kipe, njihovo vsebino, pomen uporabljenih simbolov ipd.« 32 v širšem smislu bi lahko de - jali, da zajema vsaj tudi še tudi heraldiko (grboslovje) in numiz- matiko 33 (vedo o denarju). za razliko od pisave, ki danes seveda prevladuje tudi v pravu, je pri ikonografiji v ospredju določena podoba, ki ji je treba dati nek pomen – ko gre za pravno upoštev- ne podobe seveda pravni pomen. 34 Pravna ikonografija je nasploh podobno kot pravna simboli- ka še posebej pomembna za starejša obdobja, tako predvsem za srednji vek, ko je bila pismenost precej slabo razširjena in je kot takšna nadomeščala pisna pravna dejanja in prispevala k njiho- 31 Norman Davies, europe: A History, 1997. 32 France verbinc (op. pod črto št. 4), str. 282. 33 Ljubomirka krkljuš, Srđan Šarkić, opšta istorija države i prava, 1986, str. 11. 34 Danes se zdi vloga podobe, slike, simbola – zdaj poleg! Pisave – znova aktualna npr. v pravni argu- mentaciji. k temu je veliko prispeval t. i. multimodalni pristop k pravni argumentaciji, ki poleg pisane besede upošteva tudi avdio, video, celo tudi neverbalno komunikacijo in ostale pristope, ki presegajo pisano komunikacijo. vse te oblike namreč vplivajo na percepcijo in tudi evalvacijo pravnih odloče - valcev. Holistično epistemološko spoznanje je, da na odločitev ne vplivajo le racionalni, temveč tudi iracionalni vidiki. Pri tem je vloga oziroma razmerje glede deleža racionalnih ter iracionalnih vidikov, ki vplivajo na pravno odločitev, drugotno vprašanje. o tem glej teme letnih srečanj na pravnem od - delku Univerze v Trentu (t. i. Trento Days on rhetoric). 216 DIGNITAS n razprave vemu razumevanju. 35 Tako ima posamezno ikonografsko gradivo posebno vlogo, saj na viden način predstavlja posamezno pravno stanje, daje vsaj dodatno informacijo, ki dopolnjuje, nemara kori- gira ali potrjuje določeno pravno stanje ali dejstvo. 36 v tem smislu predlaga kochner delitev pravnozgodovinskih virov na primarne (pravna besedila) in sekundarne (besedila, posredno povezana s pravnim gradivom, ilustracije, predmeti, stavbe), 37 ki so povezani s pravnim življenjem. Tu je treba paziti na to, koliko takšen sekunda- ren vir resnično predstavlja pravno stanje ali dogajanje, pri čemer je še poseben njen interdisciplinarni pravnozgodovinski vidik. 38 Če gre pri pravni ikonografiji in posledično pravni simboliki za t. i. sekundarne pravnozgodovinske vire, bi tudi metoda, ki jo uporabljamo pri tem, lahko imela sekundarni oziroma pomožni pomen v primerjavi s prej naštetimi metodami. Poseben pomen znotraj omenjene pravne ikonografije ima pravna simbolika. Tu ne gre le za podobo, iz katere sicer nujno izhaja, temveč za iskanje simbolnih pomenov v njej. o pomenu simbolov v pravu ali pravni simboliki je v sodob - nem času pisal veliki slovenski pravni zgodovinar Sergij v ilfan, v svojem delu zgodovinska pravotvornost in Slovenci. 39 Pomen pravnih simbolov je po v ilfanu v tem, da udeležencem nekega pravnega dejanja nazorno predstavijo pravni pomen določenega dejanja. 40 Preučevanje pravne simbolike – seveda bolj z zgodovin- skega stališča – je posebna veja pravne zgodovine. 41 kot pravni zgodovinar je v ilfan preučeval pravne simbole tako predvsem s pravnozgodovinskega stališča. Pravnozgodovinski pomen simbo- like je v preučevanju določenih zgodovinskih pravnih simbolov kot tistih, ki torej ne veljajo več in so bili značilni s svojim simbol- nim pomenom za določeno zgodovinsko obdobje. v ilfan je poleg zgolj deskriptivnega zgodovinskega opisovanja pravnih simbolov nakazal njihov morebitni globlji pomen oziro- ma »globlje korenine«, 42 omenjal je tudi »iskanje globokoumnih simbolnih razlag«. 43 Na tem mestu je zanimiva tudi omemba staro- 35 Sergij v ilfan, (op. pod črto št. 2), str. 111-112. 36 borut Holcman, k pravni ikonografiji – metoda obdelave virov pravne zgodovine, v: v incenc rajšp, ernst bruckmüller (urednika), v ilfanov zbornik, zrc SAzU, Ljubljana, 1999, str. 681. 37 Gernot kochner, zeichen und Symbole des r echts, 1992, 10. 38 borut Holcman (op. pod črto št. 36), str. 682. 39 Glej Sergij v ilfan (op. pod črto št. 2), str. 111-119. 40 Prav tam, 111. 41 Prav tam, 112. 42 Prav tam, 111. 43 Prav tam, 119. 217 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti ste slovenske pravne zgodovine, Metoda Dolenca, začetnika pre- učevanja pravne simbolike na Slovenskem, ter njegovo preučeva- nje predvsem slovenskih pravnih simbolov z vidika »spoznavanja duševnosti slovenskega naroda.« 44 o pravni simboliki je torej moč pisati s pravnozgodovinske - ga vidika, seveda pa to ni ovira, da ne bi preučevali pomen sim- bolov in simbolnega tudi v sodobnem pravu. Mogoče je preu- čevati (1) stare pravne simbole in njihove pomen v preteklem času (npr. grbi starih plemiških družin v srednjem veku), možno je preučevati (2) (stare) simbole, ki so »klasični«, kar pomeni, da še danes veljajo, a so morebiti imeli včasih drugačen pomen kot danes (npr. simbol pravičnosti kot univerzalen, katerega podo- ba se je s časom spreminjala), mogoče pa je preučevati tudi neke druge simbole, ki so se bolj uveljavili v današnjem času (npr. sodobne zastave nacionalnih držav z vso njihovo figurativno in barvno simboliko). Tako je mogoče preučevati zgodovinsko pravno simboliko kot tudi sodobno pravno simboliko in možne so tudi primerjave med njihovima pomenoma, kar bi tudi lahko bilo del pravne zgodovine. Po drugi strani pri preučevanju poleg časovnega lahko ločimo tudi prostorski ali geografski vidik. Tako lahko preučujemo naci- onalne ali državne pravne simbole, regionalne (npr. evropske ali ožje evropske) pravne simbole ali celo univerzalne ali občečlove- ške pravne simbole. 5.2. Jungova simbolika in pravo večina avtorjev, ki se je ukvarjala s simboli oziroma simboli- ko, poudarja nekakšen globlji pomen in vrednost simbolov, pri čemer naj bi simboli delno razkrivali, delno skrivali vsebino, ki jo sporočajo v ne povsem logično-racionalnem, vsekakor ne-ek- saktnem jeziku. za njihovo prepoznavanje je bolj značilen racio - nalno-intuitivni, zato delno iracionalni jezik. So namreč določene šifre skrivnosti, saj ne gre za razumsko očitnost, pri čemer velja, da jih je treba vseskozi dešifrirati. Simboli segajo onkraj očitnega pomena, v sebi torej skrivajo latentni pomen ter so nabiti s čustve- nostjo in dinamiko. So na intelektualni ravni ideje. 45 44 Prav tam, 115; glej tudi Metod Dolenc, Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci, 1938, str. 242-258. 45 Jean chevalier, Alain Gheerbrant, Slovar simbolov, 2006, str. 5-19. 218 DIGNITAS n razprave Po Jungu starejši, ko je simbol, bolj je kolektiven in univerzalen in bolj ko je abstrakten, diferenciran in specifičen, manj ima svoje bistveno univerzalne lastnosti. za Junga sicer simbolične celote tvorijo arhetipe, ki so globoko zapisani v nezavedno ter se izraža- jo s posebnimi simboli, nabitimi z veliko energetsko močjo. 46 bolj očitni od simbolov so znaki ali znamenja, iz katerih izhaja njihov očitni pomen. Med znamenja ali znake bi spadali emblemi, atributi, alegorije, metafore, analogije, simptomi, sindromi, para- bole ali prilike, apologije. Ti ne presegajo ravni neposrednega po- mena, ki ga prenašajo. Ta sredstva igrajo vlogo ogledala, vendar ne stopajo iz okvira predstavitve. Sem bi spadali tudi matematični in znanstveni simboli. Tako abstrakcija prazni simbol in spočenja znamenje. 47 Tudi v ilfan je menil, da za vsakim pojavom ne gre is- kati globlje simbolike. 48 Simboli so odraz psihičnega dogajanja in imajo v sebi močno psihično energijo. več imajo te energije, bolj kot so še živi. kot ko- lektivni simboli, kar so tisti, s katerimi se ukvarja pravna zgodovi- na, saj je pravo bistveni izraz človekove družbe, so projekcija vse- bin človekove duše v določeni preteklosti. vanje je kolektiv pro- jiciral globlji pomen od le trenutno očitnega. Tako je simbolika v prejšnjih časih, ko še ni bila poudarjena tolikšna pismenost, igrala še večjo vlogo. 49 Danes je najbrž njena vloga manjša, a gotovo jo še ima, kajti za okviri formalne racionalnosti, na katero pravniki največ stavimo, se gotovo skriva še veliko različnih dejavnikov člo- veške motivacije. v nadaljevanju sledi pravnozgodovinska obdelava simbola pra - vičnosti po metodi pravne simbolike. 5.3. Primer pravnozgodovinske obdelave simbola pravičnosti Takšen univerzalni simbol, torej značilen za vse človeške druž- be, je denimo pravičnost, ideja neločljivo povezana s pravom. Predhodnica starogrške boginje pravičnosti je bila egipčanska boginja Ma’at. Sicer se je pojem Ma’at v starem egiptu uporabljal tako kot načelo kot ime za božanstvo. kot univerzalno etično na- čelo je m’aat pomenilo resnico, uravnoteženost, red, pravo, mora- 46 carl G. Jung, Človek in njegovi simboli, 2003. 47 Jean chevalier, Alain Gheerbrant (op. pod črto št. 45), str. 7-8. 48 Sergij v ilfan, (op. pod črto št. 2), str. 117. 49 Isto. 219 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti lo ter pravičnost, tudi nekakšen popoln red, h kateremu težimo. Glavni zaščitnik ma’at v starem egiptu je bil faraon, ki naj bi spo- štoval to načelo kot red prek sprejemanja pravili in med sojenjem. Ma’at se je uveljavljal tudi kot koncept pravičnosti pred staroegip- čanskimi sodišči. kot božanstvo je Ma’at poosebljala univerzalno harmonijo kot božanstvo, ki uravnava zvezde, letne čase ter deja- nja tako človeških bitij kot bogov, skratka kot tista, ki pomeni in brani red v univerzumu nasproti kaosu. 50 k asneje, ko so stari egipčani pričeli božanstva predstavljati v parih, se Ma’at kot ženska pojavlja z bogom Thoth, pri čemer je ta predstavljal (Platonov) logos, Ma’at pa božansko modrost. Ma’at je imela pomembno vlogo pri selitvi duš v zvezi z nagrajevanjem čistosti ter kaznovanjem grešnosti, pri čemer je pomagala oziris pri poslednji sodbi mrtvih, s tem da je tehtala njihova srca. Ma’at, ki je bila hčerka sončnega kralja ra, je nosila meč ter pero v laseh, ki naj bi simboliziralo resnico in pravičnost, toda ni imela tehtni- ce. Tudi stari Grki so poznali dva vidika pravičnosti: na eni strani načelo temida (ali temis) kot bolj metafizični koncept ali ideja ne- kakšne božje odločitve ali ugotovitve, skratka božansko pravo. 51 Po drugi strani imamo načelo dike kot zemeljsko pravo, ki imitira temido. Če je temida bolj božanske narave, se dike kaže skozi sod- be sodnikov, je bolj praktično načelo. razvoj iz temide v dike kaže na delno sekularizacijo starogrškega pojmovanja pravičnosti. eden prvih poimenovanj Temide kot mitološkega božanstva, povezanega s pravičnostjo, najdemo pri Hesoidu. v starogrški mi - tologiji omenja Hesoid v svoji Teogoniji Temido med šestimi hčer- kami in šestimi sinovi (t. i. predhelenski Titani) Gaje in Urana (ze- mlja in nebo). Temida mu predstavlja univerzalno, tudi kozmično božanstvo, medtem ko imenuje Dike, hčerko zeusa in Temide, kar je zemeljsko pravičnega. 52 Dike je izvrševala sodbe in kaznovala ter tako s skupaj s svojo materjo izvrševala končne odločitve Moir. za Hesoida je pravičnost v temelju verskega in moralnega življe - nja ter je utelešenje božanske volje. v starorimskem času je pravičnost upodobljena kot Justitia, ki je eni roki pogosto držala tehtnico, v drugi roki pa meč, pri 50 Wallis e. A. budge, The Gods of the egyptians: Studies in egyptian Mythology, 1969, str. 400-416; Siegfried Morenz, egyptian r eligion, cornell University Press, New York, 1992, str. 273. 51 John M. k elly (op. pod črto št. 22), str. 7. 52 Martin L. West (prev.), Theogony and Works and Days, 1988, str. 40. 220 DIGNITAS n razprave čemer je imela pogosto zavezane oči. zanimivo je, da so v ob - dobju 19. stoletja, v dobi velikih kodifikacij, boginjo pravičnosti prikazovali brez zavezanih oči in brez tehtnice, ki jo je v njenih rokah zamenjala (debela) knjiga. bolj ko gremo v čas sodobno- sti, pa postaja simbol pravičnosti vedno bolj brezoseben v smi- slu, da se pojavlja bolj le tehtnica, brez da bi jo kakšna oseba držala v rokah. zaključek Metode znanstvenega raziskovanja so nepogrešljiv pripomoček ne le vsakega resnega znanstvenika, temveč tudi študentov vsaj v tistih delih, kjer se ukvarjajo ali se, boje rečeno, morajo ukvarjati s študijsko problematiko na znanstven način: že od seminarske naloge, diplomskega in magistrskega, pa vse do doktorskega dela – seveda z različno mero intenzivnosti. Tiste ali tisti tozadevno naj- boljši in najambicioznejši bodo navsezadnje sami postali pravni znanstveniki. Torej je pričujoči prispevek namenjen (tudi) njim. Sicer pa je področje pravne zgodovine precej ozko ter hkrati interdisciplinarno področje: terja pravnika s posebno afiniteto do zgodovine. zato je tovrstnih študij v maloštevilčni Sloveniji malo in vsaka kolikor toliko poglobljena je nadvse koristen prispevek k temu sila zanimivemu področju. Seznam virov in literature bavcon Ljubo (ur.), o zločinih in kaznih, cankarjeva založba, Ljubljana, 2002. budge e. A. Wallis, The Gods of the egyptians: Studies in egyptian Mythology, Dover Publications, New York, 1969. chevalier Jean, Gheerbrant Alain, Slovar simbolov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006. Davies Norman, europe: A History, Pimlico, London, 1997. Dolenc Metod, Slovenski pregovori in reki pa naše pravo, vodnikova pratika (1936), str. 36-41. Dolenc Metod, Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci, Slovenski Pravnik, št. 9-10 (1938), str. 242-258. Holcman borut, k pravni ikonografiji – metoda obdelave virov pravne zgodovine, v: v incenc rajšp, ernst bruckmüller (urednika), v ilfanov zbornik, zrc SAzU, Ljubljana, 1999, str. 681-687. Jung carl G., Človek in njegovi simboli, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003. k elly John M., A Short History of Western Legal Theory, oxford University Press, oxford, 2007. kochner Gernot, zeichen und Symbole des r echts, verlag c . H. beck, München, 1992. korošec v iktor, rimsko pravo, Pravna fakulteta, DDU Univerzum, Ljubljana, 1980. krkljuš Ljubomirka, Šarkić Srđan, opšta istorija države i prava, Pravni fakultet u beogradu, beograd, 1986. k urtović Šefko, opća historija prava i države II, Narodne novine: Pravni fakultet u zagrebu, zagreb, 1992. Morenz Siegfried, egyptian r eligion, cornell University Press, New York, 1992. Simič vladimir (pravnozgodovinska gesla) v: Pavčnik Marijan (urednik): Pravo: leksikon cankarjeve založbe, cankarjeva založba, Ljubljana, 2003. 221 DIGNITAS n Metode pravnozgodovinske znanosti Škrubej k atja, Pravo v zgodovini, Gv založba, Ljubljana, 2010. verbinc France, Slovar tujk, cankarjeva založba, Ljubljana, 1982. Marica vernazza, objašnjenje u povijesti, Filozofska istraživanja 28 (4) (2008), str. 913-928. v ilfan Sergij, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana, 1996. v ilfan Sergij, zgodovinska pravotvornost in Slovenci, cankarjeva založba, Ljubljana, 1996. v ilfan Sergij, Uvod v pravno zgodovino, Uradni list, Ljubljana, 1999. West Martin L. (prev.), Theogony and Works and Days, oxford University Press, oxford, 1988. 222 DIGNITAS n razprave