Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 5
Zdenko Čepič *
Slovenija , moja država 
Država in državnost v mislih in dejanjih slovenske politike 
(dejstva in mnenja)* 1
Osrednja tema slovenske zgodovine od sredine 19. stoletja je bilo vprašanje naroda, vprašanje 
narodnega ozemlja (do kod to sega) in tudi vprašanje oblasti nad tem ozemljem. To je bilo vpra­
šanje državnosti. Narod - ozemlje - oblast so bistveni pogoji države. V slovenskem primeru je šlo 
za narodno državo, s katero je - s pretrganjem državnopravnih vezi z jugoslovansko državo leta 
1991 - narod postal nacija. Avtor pregledno prikaže poglede in dejanja slovenske politike glede 
lastne državnosti v času, ko so Slovenci živeli v okviru drugih državnih tvorb od prvega političnega 
programa dalje.
Ključne besede: Slovenija, država, državnost, suverenost, osamosvojitev
Prolog
Za državo je šlo! Za suvereno državo je šlo pri slovenskem pretrganju državnopravnih 
vezi z jugoslovansko državo. Sloje za razdružitev, katere posledicaje bila osamosvojitev 
in vzpostavitev suverenosti Republike Slovenije. Pogoj suverenosti pa je predvsem su­
verena oblast države brez kakršne koli druge sile nad seboj. Pri osamosvojitvi Slovenije 
je šlo dejansko predvsem za to. Da postane slovenska oblast suverena. Da postane prava 
državna oblast. Druga dva pogoja države, določeno ozemlje in ljudstvo, sta bila namreč 
že vzpostavljena. Z razglasitvijo neodvisnosti pa je morala tudi slovenska oblast postati 
neodvisna, samostojna, kar je pogoj suverenosti. Pri osamosvojitvi Republike Slovenije 
na dan 25. junija 1991 je šlo predvsem za to. Za suverenost državne oblasti. Za suvereno 
državo.
Cilj pretrganja državnopravnih vezi z jugoslovansko državo, kar je pomenilo razdru­
žitev od nje in osamosvojitev Slovenije, je bila samostojna država z vsemi značilnostmi 
sodobne države, tj. organizirane politične skupnosti z določenim ozemljem in s suvereno 
oblastjo. Motiv osamosvojitvenega procesa, kije bil močno povezan s procesom demo­
kratizacije, je bil predvsem v suverenosti, in to suverenosti oblasti. Z osamosvojitvijo je 
Republika Slovenija postala samostojna, tj. suverena država.
Dejanje osamosvojitve je bil sprejem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in ne­
odvisnosti Republike Slovenije, ki jo je sprejela Skupščina Republike Slovenije 25. junija
* dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana, zdenko.cepic@inz. 
si
1 Za besedilo, v katerem je osrednje vprašanje država, državnost oziroma stopnje le-te in njene pojavne 
oblike, ki so jih Slovenci in Slovenija dosegali v času od sredine 19. stoletja dalje, je uporabljena vsa 
bistvena literatura avtorjev, ki so za posamezna obdobja slovenske zgodovine in posamezno ter posebno 
problematiko specializirani. Zaradi obsežnosti (omejitve prostora) v opombah ne navajam vsakega posebej 
oz. njegovega dela - upam, da tako odločitev razumejo tako ti avtorji kot bralci in da mi bo takšna odločitev 
oproščena -, tako da so v opombah na 'deni le viri oz. neposredni citati. Vsem, ki se čutijo zaradi tega 
prizadeti, se iskreno opravičujem!
6
Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
1991? To je bil rojstni list nove samostojne in neodvisne države. S tem aktom je bila 
ustvarjena samostojna in neodvisna država Republika Slovenija, je povedal ob sprejemu 
predsednik skupščine dr. France Bučar ter poudaril, da »gre za enega najpomembnejših 
dogodkov v naši zgodovini«. Z državnopravnega vidika je sprejem tega ustavnega akta 
označil za »kulminacijo v stoletnih prizadevanjih slovenskega naroda, da si ustvari svoj 
lastni dom«, hkrati pa je poudaril, da pa to »ni ne konec in ne začetek naše zgodovine«, 
temveč prelomna točka v »narodovem življenju, ko smo prišli v položaj, da lahko samo­
stojno odločamo o lastni usodi«. Glede samostojnosti pa je povedal, daje to »relativna 
kategorija, saj se vedno gibljemo v okviru zunanjih okoliščin, ki delujejo neodvisno od 
nas in se jim lahko samo prilagajamo. Bistvo svobode naroda je v možnosti, da se zave­
stno prilagajamo danim okolnostim; zato je več kot samo bivanje.« Glede nove slovenske 
države oziroma državnosti pa je povedal, da ta ne pomeni oživljanja duha nacionalne 
državne ideologije. Poudaril je tudi, da je država sredstvo, ki nam omogoča, da lahko 
odločamo sami, in jo označil za izhodišče za novo življenje v sožitju z drugimi narodi.2 3
Temeljna ustavna listina je izhajala iz izražene volje slovenskega naroda in prebi­
valcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu 23. decembra 1990 ob upoštevanju 
dejstva, »daje bila Republika Slovenija država že po doslej veljavni ustavni ureditvi« ter 
da je del svojih suverenih pravic uresničevala v SFRJ, vendar pa SFRJ ni delovala kot 
pravno urejena država in ni omogočala rešitve politične in gospodarske krize. Slovenija je 
s tem aktom prevzela popolno suverenost na ozemlju, ki gaje tudi določila z določitvijo 
državne meje. Republika Slovenija je postala država s svojim ozemljem, svojo suvereno 
oblastjo in svojimi državljani.
Temeljno listino je Bučar utemeljil tudi zgodovinsko, s kratkim »izletom« skozi zgo­
dovino elementov slovenske državnosti.
I
Osrednja tema slovenske zgodovine - in slovenskega zgodovinopisja - od prvega po­
litičnega programa sredi 19. stoletja dalje je bilo vprašanje naroda, razumevanje le-tega, 
vprašanje narodnega - etničnega ozemlja, do kod to sega, in tudi vprašanje oblasti nad 
narodom in ozemljem. Kdo bo predstavljal narod, kdo ga bo vodil in mu vladal. To je bilo 
bistveno vprašanje, ki je pogojevalo slovensko politično dogajanje vsaj od zadnjih dveh 
desetletij 19. stoletja dalje. Trojstvo narod-ozemlje-oblast pa je eden bistvenih pogojev 
države kot temeljne politične organizacije na omejenem ozemlju. V slovenskem primeru 
narodne države, s katero naj bi narod postal nacija - »državno ljudstvo« oziroma narod z 
državo —, če sprejemamo to teoretično razlago.
Glede na dejstvo, daje to trojstvo v slovenskem političnem razvoju navzoče vsaj od 
takrat, ko so se pojavili narodni voditelji s političnimi značilnostmi in z namerami vla­
dati nad narodom, ki prebiva na določenem ozemlju, so bili dani vsi temeljni pogoji za 
slovensko državo. Razen bistvenega - suverenosti oblasti, ki daje državi značaj suverene, 
politično neodvisne in samostojne organizirane skupnosti. Tega v slovenskem političnem 
razvoju ni bilo. Oblast na Slovenskem je bila do osamosvojitve omejena z oblastjo od 
zunaj, kar je onemogočalo vzpostavitev državnosti, čeprav so sicer obstajale različne sto­
pnje državnosti, ki so se razvile zlasti v drugi polovici 20. stoletja v času federativnosti
2 Za Temeljno ustavno listino je glasovalo 195 delegatov, eden je bil proti, 6 jih je bilo vzdržanih. Skupščinski 
koraki k samostojni državi: izbor iz dobesednih zapisov sej Skupščine Republike Slovenije, odločilnih za 
nastanek neodvisne države Slovenije v obdobju 1990-1991, s komentaijem Rosvite Pesek, str. 363.
3 Bučar, France, Prehod čez rdeče morje. Ljubljana, 1993, str. 32—35; Pesek, Skupščinski koraki, str. 363— 
365.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 7
jugoslovanske države. Pri določanju stopnje dosežene državnosti igra odločilno vlogo 
stopnja suverenosti oblasti. Vprašanje je bilo, kako to doseči oziroma ali jo sploh doseči. 
Resda na to vplivajo zgodovinske okoliščine in mnogo silnic, na katere ni mogoče imeti 
vpliva ali pa je ta omejen, pomembna pa je bila tudi volja. Ne toliko narodova volja, 
ampak volja in pripravljenost političnih elit - narodnih voditeljev. Tem pa dejansko naro­
dna država z suvereno oblastjo ni bila niti osrednji motiv. Zadovoljni so bili kot narodni 
voditelji, kot narodova oblast. Šlo jim je bolj za politični boj za oblast, ki jim jo je določal 
nekdo od zgoraj, kot za dosego večje ali popolne suverenosti oblasti. Seveda se moramo 
zavedati, daje bilo treba to razvijati postopoma, od malega k velikemu, od združevanja 
narodnega ozemlja do osamosvojitve le-tega od »zunanje« oblasti.
Ko je bila s koncem čmo-žolte monarhije dosežena zahteva iz programa Zedinjene 
Slovenije glede združitve v enotno ozemlje, seje v prvi Jugoslaviji želja po državnosti 
izražala v željah po določeni stopnji avtonomije in v večji ozemeljski samoupravi. Po 
drugi svetovni vojni seje to začelo v pogojih federativnosti spreminjati in stopnjevali so 
se izrazi državnosti. Ti pa so ustvarili pogoj za državno samostojnost.
Rezultat dolgotrajnega uveljavljanja samobitnosti slovenskega naroda v različnih dr­
žavnih tvorbah, v katerih smo Slovenci živeli, in v njih doseženih različnih oblikah in 
stopnjah državnosti, je bila osamosvojitev Slovenije leta 1991. Nastanek suverene države 
je pomenil konec narodnoemancipacijskega procesa, začetega sredi 19. stoletja s predsta­
vitvijo prvega političnega narodnega programa Zedinjene Slovenije.
Narodni programi so prikaz razmišljanj in hotenj, pa tudi iskanj stvarnih političnih 
rešitev ne toliko naroda v celoti, ampak bolj njegovih političnih elit, političnih voditeljev 
in kažejo, kako se je v določenem času, v določenih družbenih razmerah -političnih, 
gospodarskih in socialnih - gledalo na problem naroda in njegove prihodnosti. Narodni 
programi imajo v ospredju narod, ne pa državo. Slovenski narodni programi tako niso v 
prvi vrsti državnotvomi ali državopravni programi, ki bi govorili o lastni narodni državi 
kot končnem cilju. To niso programi za vzpostavitev in oblikovanje državnosti. Slovenski 
narodni programi vse do sredine 20. stoletja države kot politične sile, ki predstavlja, vodi 
in upravlja narodno skupnost, ne omenjajo. So odraz časa, prostora in razmer ter druž­
benih razmerij, razumljenih v najširšem smislu, in te niso bile naklonjene načrtovanjem 
slovenske državnosti.
Za uresničitev narodnega programa je potrebna v prvi vrsti oblikovana nacionalna 
zavest, narodovo samozavedanje in samozavest, za uresničitev državne zavesti oziroma 
oblikovanje državnosti pa spoznanje o samozadostnosti, prepričanje vase in v svoje ide­
je oziroma cilje. Narodna zavest, izražena v narodnih programih v določenem času in 
okoliščinah, je morala zoreti, daje dobila prvine državne zavesti, tj. zavesti o državi kot 
okviiju narodovega življenja in sredstva zanj. Moralo je priti do razvoja od zamisli, načrta 
do uveljavitve, za kar smo dejansko potrebovali stoletje in pol.
Pot do suverene države je bila dolga. Na to so — poleg samih Slovencev — vplivale vse 
razmere tega obdobja na političnem in tudi gospodarsko-socialnem področju. V vsakem 
obdobju - lahko jih je opredeliti glede na države, v katerih so Slovenci živeli - so glede 
zahtev po državnosti postavili maksimalistične zahteve, bolj želje, ki so bile odvisne od 
njihove politične »ozaveščenosti«, ta pa je bila odvisna od možnosti oziroma razmer in 
razmerij v državi. Zlasti so bila pomembna razmerja med političnimi silami države, ki 
so odločala o tem, koliko suverenosti oziroma nacionalnih pravic, vključno z možnostjo 
oblasti, so jim bili pripravljeni nameniti. To seje spreminjalo in razvijalo, tako daje bila 
popolna suverenost - lastna, samostojna država - kar pričakovana.
8
Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
II
Prvi pogoj je bila usvojitev pojma, kaj država oziroma narodna država sploh je. Naj­
prej so morali Slovenci doseči razumevanje državnosti in preseči razumevanje dežel- 
skosti. To je trajalo vso drugo polovico 19. stoletja do razpada habsburške monarhije 
in prve osamosvojitve Slovencev ob koncu prve svetovne vojne ter nastanka narodne 
države, v kateri so Slovenci prvič dosegli državnost. Verjeti gre, daje deželskost, kot so 
jo razumeli in izpričevali v predmarčnem času, in sicer da je dežela domovina, država 
pa je »Dunaj«, kjer je cesar, vso drugo polovico 19. stoletja pomenila zavest pripadnosti 
habsburški državi. Kljub zavedanju, daje delitev Slovencev po deželah zgodovinska in 
tudi politična danost »od zgoraj«, in zahtevam po združitvi vseh slovenskih dežel v eno 
upravno enoto z lastnim parlamentom in slovenskim uradnim jezikom (kar je bilo bistvo 
prvega slovenskega političnega programa, ki je dobil ime program Zedinjene Slovenije) v 
praksi tega niso presegli. Ne le daje »pomlad narodov« sorazmerno hitro prešla v »jesen« 
in zato ni bilo mogoče uresničiti programa administrativnega združevanja Slovencev v 
eno upravno, ozemeljsko organizacijsko enoto, tudi sam program je bil zasnovan tako, 
daje nadaljnji slovenski razvoj povezoval z ohranitvijo Avstrijskega cesarstva. V njem je 
želel doseči, da bi prebivalstvo na temelju jezika - slovenščine oz. njenih močno različnih 
narečij - imelo eno upravno enoto, ki bi jo po takratni državni ureditvi avstrijske države 
dejansko upravljal Dunaj, enotna slovenska dežela pa bi imela takšno stopnjo avtonomije, 
kot sojo imele dežele. Imeli bi deželni zbor, kije predstavljal z deželnim glavarjem in de­
želnim odborom kot deželnim izvršilnim organom v deželi (sestavljali so ga deželni gla­
var, ki gaje imenoval cesar iz vrst deželnega zbora, tega je tudi vodil, in še štirih članov) 
izraz avtonomije v sicer centralistični avstrijski oziroma avstro-ogrski državi. Deželni or­
gani so bili »posebni, v skromni meri samoupravni sektor zakonodaje in ustrezne uprave 
v deželi«.4 Državo pa je v vsaki deželi predstavljal namestnik ali deželni predsednik, kije 
bil na čelu namestništva ali deželne vlade. Glede uresničitve zahteve - duhovnik Matija 
Majerje svoje programsko besedilo naslovil »Kaj Slovenci terjamo«- po upravnem po­
enotenju, v čemer ni bilo glede oblasti mnogo državnosti, program Zedinjene Slovenije 
ni bil uspešen in Avstrija je do svojega konca ostala razdeljena na dežele. Da ne bi moglo 
priti do kakršnega koli povezovanja dežel oziroma njihove avtonomne uprave - snovalci 
takšnega dvotirnega sistema, na eni strani avtonomne uprave dežele in državne uprave v 
deželi, so na to možnost računali -, so prepovedali stike deželnih zborov med seboj. Že 
tako dovolj previdno sestavljenemu deželnemu zboruje ugotavljal Sergij Vilfan, je bilo 
treba omejiti vse možnosti, da bi postal vladajočim dunajskim krogom nadležen, zato so 
v strahu pred separatističnimi težnjami slovanskih narodov v Avstriji, avtorji teh določil 
še posebej pazili, da jim deželni zbori ne bi zrasli čez glavo.5 Že sam ustroj države ni bil 
naklonjen uresničevanju Zedinjene Slovenije in kakršne koli oblike državnosti, tako da 
je Slovencem po posameznih deželah ostal politični boj za svoje predstavnike v deželnih 
zborih. Program Zedinjene Slovenije je bil tako bolj uspešen na področju narodnega po­
enotenja, saj se je pri ljudeh zasidrala zavest, da so Slovenci en narod. Tega so se takrat 
bolj zavedali avstrijski vladajoči krogi in so zato storili vse, da ne bi bilo mogoče doseči 
upravne združitve dežel, v katerih so živeli Slovenci. Tako Slovencem poleg razdelitve na 
dežele ni šla na roko niti sestava deželnih zborov, ki je bila »pisana« na kožo Nemcem, 
in to ne le glede na njihovo število v posamezni deželi, ampak tudi glede na socialno-la- 
stninsko stanje. Za Slovence je ostala možnost izvolitve le v kmečki kuriji, v katero je v 
vseh slovenskih deželah volila absolutna večina prebivalcev.
4 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 446.
5 Prav tam, str. 445, 447.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 9
Glede združitve dežel in nastanka ene slovenske dežele, ki bi imela enak ustroj in 
enake samoupravne pristojnosti, kot sojih imele dežele, program Zedinjene Slovenije ni 
bil uspešen. To niti ni mogel biti, saj je presegal dejanske zmožnosti, kajti notranja preu­
reditev monarhije je presegala slovenske zmožnosti. Ko do tega ni prišlo, so se Slovenci 
pač vdali v usodo in razdelitev po deželah. Je pa iz programa Zedinjene Slovenije izšlo 
narodno gibanje in Slovenci so se v drugi polovici 19. stoletja razvili v moderno naci­
onalno skupnost. Temeljni motiv slovenskega političnega življenja in življenja narodne 
elite v vseh deželah in v vsaki posebej je bilo narodno buditeljstvo, kar se je v zadnjem 
desetletju 19. stoletja dopolnilo s strankarstvom na svetovnonazorski podlagi oz. z bojem 
za politično prevlado v narodu.
V slovenski politiki je v času, ko je slovenski narod postal politični narod, torej od 
»pomladi narodov« naprej, v ospredju vprašanje naroda, ne pa države. Močno je bilo nav­
zoče vprašanje oblasti na narodnem ozemlju: kdo oziroma katera politična in svetovno­
nazorska stran ali stranka ima v posameznih deželah, v katerih so Slovenci živeli, oblast. 
Temeljni cilj jim je bila oblast nad narodom, o suverenosti in razširitvi svoje oblasti pa se 
niso pretirano spraševali. Država jim ni bila cilj. Zadovoljni so bili s »politiziranjem« v 
okviru deželnih zborov.
V 19. stoletju so bili slovenski narodni voditelji, kljub temu da so v programu Združe­
ne Slovenije jasno zahtevali »ukinitev zgodovinskega razkosanja na dežele in združitev 
našega slovenskega ozemlja po jezikovni meji v eno deželo in s tem koncentracijo nas 
vseh v en narod«,6 zadovoljni z dejstvom, da lahko v posameznih deželah nastopajo v 
imenu naroda in za narod ter da si delijo oblast z Nemci ali Italijani, med seboj pa po 
strankarskem načelu. V narodnih programih iz tistega časa nista omenjeni država ali dr­
žavnost. Država je bil zanje cesar in dinastija, oboje pa je bilo nedotakljivo. Privrženost 
avstrijski monarhiji je bila prevladujoča. Kot domovino pa so šteli deželo. Ta jim je kot 
ozemeljska organizacijska enota habsburške države pomenila tudi glavni prostor njiho­
vega političnega delovanja. Na eni strani je bila deželna zavest, na drugi pa nacionalna, 
ki se je izražala v jezikovni pripadnosti. Bili so sicer tudi poskusi uveljaviti idejo zdru­
žene Slovenije oziroma uporabiti pojem Slovenija za enotni slovenski prostor, tj. tisti, v 
katerem so živeli Slovenci. Na področju političnega življenja takšnega poimenovanja ni 
bilo in ob nastajanju prvih slovenskih političnih strank so bile te po imenu mnogokrat 
še deželno opredeljene in so nagovarale Slovence na deželni ravni, npr. še leta 1906 
»Slovence zelene Štajerske« v obširnem programskem besedilu Štajerski Slovenci, kaj 
hočemo!. V tem so tudi zapisali, da »smo Štajerski Slovenci sami preslabi, da bi do konca 
in do popolne zmage izvedli silni boj za vse naše pravice. Zato smo odločni protivniki 
sedanjega vladnega sistema, odločni protivniki razkosanja Slovencev na posamezne kro- 
novine /.../ in zahtevamo združenje vseh Slovencev, tudi naših prekmurskih bratov, v eno 
narodno celoto, v eno skupino, ki si v okviru avstrijske države sama upravlja vse zadeve, 
ki se tičejo Slovencev. Zahtevamo torej narodno samoupravo ali avtonomijo, z drugimi 
besedami, zahtevamo zedinjeno Slovenijo.«7 Jasno so zahtevali odpravo dežel in da se 
vsi narodi združijo v narodnostne skupine ter da vsaka taka skupina kot celota odloča o 
svojih narodnih zadevah. Za združevanje na ravni strank so se odločili v katoliškem tabo­
ru in leta 1909 je iz deželnih strank te svetovnonazorske usmeritve nastala Vseslovenska 
ljudska stranka, ki je z imenom kazala na preseganje deželskosti. To so razumeli kot prvi 
korak k združeni Sloveniji.
Razdelitev Slovenije na dežele - kronovine je obstajala do konca čmo-žolte monarhi­
je in v deželah seje kljub razvijanju in krepitvi slovenske narodne zavesti ohranjala bolj
6 Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, str. 44.
7 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hočemo, str. 248-249.
10 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
deželna zavest. Dežela jim je pomenila tisti okvir, v katerem so skušali doseči čim več 
za Slovence in slovenstvo. Pri tem so imeli največ uspeha v Kranjski, kjer so Slovenci 
številčno prevladovali nad Nemci in so imeli v deželnem zboru dokajšnje število svojih 
predstavnikov.
Z začetkom ustavnega življenja v Avstriji leta 1861, ko so se uveljavili deželni redi 
in deželnozborski volilni redi, seje slovensko narodno in politično gibanje ponovno raz­
mahnilo. Zaradi dejstva, da se z novim ustavnim redom glede organizacije države ni 
nič spremenilo in so dežele ostale, so »prvoborci« programa Zedinjene Slovenije zaradi 
spoznanja, da njihova misel o združitvi vseh »slovenskih« dežel v eno upravno enoto ni 
mogoča, pripravili kompromisni predlog. Ta ni bil tako radikalen in je sprejel dejstvo 
ohranitve razdelitve na dežele. Leta 1865 so slovenski politiki iz Štajerske, Kranjske in 
Koroške na posvetu v Mariboru oblikovali program, v katerem so predlagali razširitev 
Kranjske z nekdanjim kranjskim ozemljem na Primorskem in se zavzeli za oblikovanje 
notranjeavstrijske skupine dežel. To sicer ne bi odpravilo deželne razdelitve in vsaka 
dežela bi imela svoj deželni zbor in cesarsko namestništvo, vse pa bi imele skupinski 
deželni zbor. Za obravnavanje narodnostnih zadev pa bi bil poseben skupinski narodni 
zbor za vsak narod. Podoben predlog, kije predvideval kombinacijo zgodovinskih dežel 
z narodnostnimi kurijami, je konec leta 1865 predlagal tudi »oče« programa Zedinjene 
Slovenije, Matija Majar.
V okviru taborskega gibanja v letih 1868-1871 je bila v ospredje slovenske narodne 
politike zopet postavljena zahteva po Zedinjeni Sloveniji. Kljub na taborih izraženim 
nameram, da se doseže zedinjenje vseh Slovencev »po zakoniti poti v eno kronovino z 
deželnim zborom v Ljubljani«, kot je bilo zapisano na pozivu za tabor v Vižmarjih maja 
1869, niso presegli deželskosti niti niso jasneje izrazili želja, kaj šele zahtev po večji 
stopnji avtonomije. Avtonomija, kot jo je predstavljal deželni zbor, v avstrijskem držav­
nem ustroju ni predstavljala izraza večje suverenosti. Z zamrtjem taborskega gibanja je 
bil program Zedinjene Slovenije potisnjen v ozadje. Z ideološko in političnostrankarsko 
diferenciacijo na Slovenskem v devetdesetih letih 19. stoletja je bilo nadaljnje posta­
vljanje radikalnih slovenskih narodnopolitičnih zahtev zavrto. Tudi glede večje stopnje 
državnosti.
Narodni programi, politično dogajanje iz druge polovice 19. stoletja in različni spomi­
ni narodnih buditeljev in voditeljev iz tega časa sicer kažejo na vztrajanje pri političnem 
programu Zedinjene Slovenije in tudi na rast narodne zavesti pri slovenskih političnih vo­
diteljih in kulturnih ustvarjalcih. Program Zedinjene Slovenije, ki jim je predstavljal ideal 
- ta pa je težko dosegljiv ali kar neuresničljiv cilj pa je ostal mrtva črka na papirju, saj 
ni bilo v resnici niti prave politične volje, da bi se zanj zavzemali in ga skušali uresničiti.
Po taborskem gibanju, kije oživelo ideal programa Zedinjene Slovenije, so tudi tisti, 
ki so ga ustvarili, npr. Matija Majar, ali so bili med nosilci taborskega gibanja kot npr. 
Josip Vošnjak, spoznali, daje možnosti za njegovo uresničitev bore malo. Raje so se za­
čeli navduševati nad kulturno avtonomijo na personalnem načelu, ki naj bi se uveljavljala 
posebej v okviru vsake dežele. Tako je Andrej Einspieler predlagal, da naj bi bili deželni 
zbori razdeljeni v kurije na narodnostni osnovi in vsak narod, Nemci in Slovenci, bi zase 
odločal o svojih narodnih zadevah. To pa je bilo daleč od državnosti. Zedinjena Slovenija 
kot njihov ideal pa naj bi postala za Nemce stalna pretnja, »Slovenija bodi šiba nad tra­
mom, strašilo Nemcem in vladi ...,«8 je zapisal leta 1870 Einspieler »očetu slovenskega 
naroda«, Janezu Bleiweisu. Ideja Zedinjene Slovenije je tako postala politično sredstvo, 
ne pa več program, ki naj bi ga dosegli s političnim delovanjem.
8 Lončar, Iz politične korespodence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Bleiweisu 5. maja 1870. Naši zapiski, 1910, 
št. 1, str. 28. Za opozorilo na to se zahvaljujem prof. dr. Janezu Cvirnu.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 11
Z nastankom političnih strank v devetdesetih letih 19. stoletja ideal Zedinjene Slove­
nije zanje ni bil najpomembnejši. Bolj jih je zanimal boj med seboj za prevlado v posa­
meznem deželnem zboru in tako so se slovenski liberalci v Kranjskem deželnem zboru 
proti slovenskim klerikalcem povezali z Nemci. So pa vse tri stranke na podlagi treh 
svetovnonazorskih usmeritev oblikovale svoje nacionalne poglede. Bile so za »narodno 
avtonomijo« v okviru avstrijske polovice čmo-žolte monarhije.
Katoliška narodna stranka kot politična stranka slovenskega katolicizma na Kranj­
skem seje od 1898 zavzemala za trializem kot program z državnimi prvinami. To pa je 
pomenilo politično zbliževanje s hrvaškimi pravaši in njihovim programom, kije temeljil 
na hrvaškem državnem pravu. Bili so za politično enoto Slovencev s Hrvati v okviru 
habsburške monarhije. Trialistični pogled je bil temelj tudi za Majniško deklaracijo leta 
1917, kije postala izraz slovenske politike. Trialistični koncept kot izraz določene držav­
nosti v okviru habsburške monarhije je bil ozko povezan z idejo o Veliki Avstriji, ki jo 
je gojil prestolonaslednik Franc Ferdinand in po kateri bi Velika Hrvaška predstavljala 
tretjo enoto ob avstrijski in ogrski državni enoti. S tem bi bilo po mnenju prestolona­
slednikovega političnega kroga rešeno t. i. jugoslovansko vprašanje in izključen ali vsaj 
nevtraliziran piemontizem Srbije. Trializem je dobil v slovenski politiki zagon po aneksiji 
Bosne in Hercegovine leta 1908, kar so v kranjskem deželnem zboru razumeli kot »prvi 
korak k združevanju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državnopravno samostojen 
organizem pod žezlom habsburške dinastije«.9 To je bilo bistvo programa trializma, ka­
terega uresničitev so slovenski politiki terjali in tudi pričakovali od cesarja. V kranjskem 
deželnem zboru so se leta 1909 slovenski poslanci z resolucijo zavzeli za državnopravno 
združitev vseh južnih Slovanov v okviru monarhije. Prestolonaslednik ni bil navdušen 
nad tem, da bi bili tudi Slovenci vključeni v Veliko Hrvaško, zato so slovenski klerikalci 
sprejeli načelo o enovitosti Slovencev in Hrvatov, torej narodnostno poenotenje, in so se 
leta 1912 strankarsko združili s hrvaškimi pravaši ter leta 1913 na 4. slovenskem katoli­
škem shodu sprejeli resolucijo o »pravicah do svobodnega razvoja hrvatsko-slovenskega 
naroda v okviru habsburške monarhije«.
Trialistični pogled je bil izražen v Majniški deklaraciji Jugoslovanskega kluba tri­
intridesetih južnoslovanskih poslancev avstrijskega državnega zbora. V avstrijskem dr­
žavnem zboru jo je dr. Anton Korošec prebral 30. maja 1917. Razumljena je bila kot 
pomemben korak na poti k slovenski nacionalni državi, ki bi jo imeli skupaj s Hrvati in na 
temelju njihovega državnega prava. To ni bil izraz slovenske suverenosti, ampak zaradi 
politične pragmatike pristanek na določeno podrejenost Hrvatom.
Neposredna predhodnica Majniške deklaracije je bila adresa hrvaške starčevičevske 
pravaške stranke, ki jo je ta podala v hrvaškem Saboru marca 1917, kar kažejo temeljne 
poteze njenih državnopravnih zahtev.10 V Majniški deklaraciji je jasno izražena zahteva, 
da naj se »na temelju narodnega načela in hrvatskega narodnega prava, vsa ozemlje mo­
narhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi«, združi »v samostojno državno 
telo (poudaril Z. C.), ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in zgrajeno 
na demokratičnem temelju«, vendar pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije, torej v 
okviru čmo-žolte monarhije. Poudarjeno je bilo tudi, da »za uresničenje te zahteve svoje ­
ga enotnega naroda (poudaril Z. Č.) se bodo zavzeli z vso silo«.
Majniška deklaracija, ki jo je sicer prebral slovenski politik (v nemškem jeziku), je 
vsekakor po vsebini državnopravni program za ustvaritev državne tvorbe, v kateri bi bili 
tudi Slovenci in ne le Slovenci. Bila je resnično slovesna izjava o uresničitvi trialističnega 
koncepta, kije nastal vsaj deset, če ne kar dvajset let prej.
9 Slovenec, 7. 1. 1909, str. 2.
10 Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 99.
12 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
V Majniški deklaraciji je bila še vedno t. i. habsburška klavzula, kije izničevala mo­
žnost suverenosti oblasti in državnosti. Kljub habsburški klavzuli pa je bilo jasno izra­
ženo hotenje, da bi avstro-ogrski Jugoslovani živeli v samostojnem državnem telesu. Za 
Slovence pa je izničevala suverenost tudi hrvaška »formula« v njej, namreč da se upošte­
va narodno načelo in hrvaško državno pravo, kar je pomenilo, daje vsebovala zahtevo po 
ozemeljsko razširjeni Hrvaški. Ker pa jo je predstavil Korošec kot načelnik Jugoslovan­
skega kluba, je nekako postala za nas le slovenska deklaracija in naj bi izražala zahtevo 
po slovenski državnosti. Ta pa glede na zahtevo, izraženo v njej, ne bi bila suverena.
Majniški deklaraciji, ki bi sicer ostala mrtva črka na papirju, saj se avstrijske oblasti 
zanjo niso navdušile, je dalo politični pomen deklaracijsko gibanje, ki je izjavo Jugo­
slovanskega kluba radikaliziralo, tako da je nazadnje nastal program za odcepitev od 
habsburške monarhije. Od jeseni 1917, koje Majniška deklaracija kot minimalistična 
postala jasna politična usmeritev tudi SLS kot najmočnejše slovenske politične stranke, 
so se stopnjevale zahteve iz nje. Poleg tega je šlo tudi za zahtevo po miru in ločitvi od 
»nemške vojne«. Ko je avstrijska oblast v začetku maja 1918 množično deklaracijsko 
gibanje prepovedala, saj je menila, da morajo slovenske dežele ostati v brezpogojni 
zvezi z nemškimi, tj. avstrijskimi, so slovenske stranke konec maja izjavile, da za vsako 
ceno vztrajajo na stališčih Majniške deklaracije, vendar brez »habsburške klavzule«, tj. 
na stališču pravice do samoodločbe, so v slovenski politiki začeli nastajati pogoji za la­
stno državnost. O tem je že v začetku septembra 1917 razmišljal Janez Evangelist Krek, 
eden od glavnih pobudnikov tega slovenskega narodnega programa, ko je zapisal: »Na­
rodno življenje brez državnosti je nemogoče. /.../ Narodna avtonomija brez državnosti 
nima življenjske vsebine.«11 S tem je dobivalo deklaracijsko gibanje kot pravo narodno 
gibanje izraz načela samoodločbe naroda. Vprašanje pa je, koliko so v svoji zavzeti pod­
pori zahtevam Majniške deklaracije njeni podporniki v okviru deklaracijskega gibanja 
razmišljali o »hrvaški« vsebini slovenske državnosti. Ta jim je bila očitno sprejemljiva 
in si z dejstvom o pristajanju na hrvaško državno pravo in kaj to pomeni za slovensko 
bodočnost, niso belili glave. Pristajanje na to jim je bilo sredstvo za odhod iz čmo-žolte 
monarhije.
Na uresničitev ideje, ki je bila v zasnovi trialistična, je bilo tako treba počakati do 
konca habsburške monarhije, ko se je ta sesula kot hišica iz kart in so nastajale nove, 
samostojne državne tvorbe t. i. habsburških narodov. Med njimi tudi južnoslovanskih, 
vključno s slovenskim. Pomen Majniške deklaracije gre iskati prav v jasno izraženi zah­
tevi po samostojnem državnem telesu habsburških južnih Slovanov. Zahteva, izražena v 
Majniški deklaraciji, seje dejansko uresničila, ko so habsburški južni Slovani s sklepom 
njihovega vrhovnega političnega predstavnika, Narodnega vijeća, in tudi s sklepom hrva­
škega Sabora pretrgali 29. oktobra 1918 državnopravne vezi z avstro-ogrsko monarhijo 
in razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Trialistični programje tako postal izraz 
prve suverene državne tvorbe habsburških južnih Slovanov, pri čemer je bila upoštevana 
tudi hrvaška formula, vendar ob bistvenem dejstvu, tj., da so Slovenci nastopili v tej dr­
žavni tvorbi z lastnim oblastnim telesom - narodno vlado.
Trializem in njegova »hrvaška formula« pa nista bila v političnih pogledih stranke, ki 
je na Slovenskem predstavljala tretji svetovnonazorski tabor - delavstvo. Slovenski soci­
alisti se trializmu niso priključili, temveč so glede mogoče slovenske državne prihodnosti 
gledali nekoliko širše. Bili so jugoslovansko usmerjeni. To so izrazili leta 1909 v Tivol-
11 Navajano po Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, str. 149; J. E. Krek v članku »Za narodno 
zedinjenje«, objavljenem v glasilu starčevićevcev Hrvatska država 4. 9. 1917. Ta članek Kreka je mogoče 
šteti za njegovo politično oporoko.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 13
ski resoluciji, kije bila nacionalni program JSDS inje nastala na srečanju zastopnikov 
slovenske, hrvaške, srbske, bosanske, češke, nemško-avstrijske in italijansko-avstrijske 
socialnodemokratske stranke v Ljubljani novembra 1909. Oblikovali so mnenje, daje 
»končni smoter narodno-političnega stremljenja« avstro-ogrskih Jugoslovanov »popolna 
narodna združitev vseh Jugoslovanov, ne glede na različnost imena, vere, pisave, dia­
lektov ali jezikov«.12 To je v slovenski socialdemokratski stranki sprožilo nestrinjanje in 
kritične poglede. Glede Avstro-Ogrske pa so zahtevali preobrazbo na podlagi narodne 
avtonomije, da bi bile na enotnem gospodarskem ozemlju vsakemu narodu zajamčene 
enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodnokultumih zadevah neodvisno od 
zgodovinskih mej. Ta program, kije bil sploh prvi uradni nacionalni program kake slo­
venske politične stranke,13 je zahteval »svobodno enoto« v okviru habsburške države kot 
način »popolnoma demokratične konfederacije narodov«. Bilje nekakšno dopolnilo tria- 
lizmu, za katerega sta se opredelili obe meščanski stranki, pri čemer je narodnostno zlitje 
Slovencev s Hrvati razširil na zlitje vseh jugoslovanskih narodov.
Jugoslovanska socialdemokratska stranka je nacionalno vprašanje povezala z nače­
lom pravice do samoodločbe naroda, ki dopušča odcepitev naroda iz ene države in nje­
govo združitev v drugo. Načelo samoodločbe naroda pomeni dejansko pravico naroda 
do neodvisne in suverene države. V skladu s sklepi londonskega kongresa Druge inter­
nacionale leta 1896 za »popolno pravico lastnega odločanja vseh narodov«14 so se za to 
izrekli tudi slovenski socialdemokrati na svojem ustanovitvenem kongresu avgusta istega 
leta. Avstrijski socialdemokrati, tako tudi v JSDS, so na svojem kongresu v Brnu leta 
1899 sprejeli »narodnostni program«, v katerem so predlagali, da se Avstrija preoblikuje 
v »demokratično narodnostno zvezno državo«, namesto zgodovinskih kronovin pa bi jo 
sestavljala »samoupravna telesa, ki bodo razmejena po narodnostnih mejah in katerih 
zakonodajo in upravo bodo opravljale narodne zbornice, izvoljene na temelju splošne, 
enake in neposredne volilne pravice«. Samoupravna ozemlja enega naroda naj bi tvorila 
»narodnostno enotno zvezo« (to je pomenilo, da bi bila namesto dežel združena Sloveni­
ja), ki bi opravljala svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno.15 Do uresničitve tega 
programa ni nikoli prišlo in tudi v stranki ni bila v praksi presežena deželskost.
V času t. i. novoilirstva, ki seje zavzemalo za etnično poenotenje jugoslovanskih na­
rodov inje bilo nekakšna nadgradnja trialističnega narodnega zlitja Slovencev s Hrvati, 
so miselno najprodornejši socialdemokratski politiki odklonili to možnost in se izrekli za 
narodno individualnost Slovencev. V tem času (leta 1913) je proti mnenju, daje jugoslo­
vansko vprašanje le kulturno, ne pa politično, nastopil Ivan Cankar s predavanjem Slo­
venci in Jugoslovani. Menil je, daje mogoče zato rešiti slovensko vprašanje z nastankom 
jugoslovanske države tako, da se »združijo enakopravni in enakovredni narodi«, kar naj 
bi bila dejansko federacija, nastala na temelju načela samoodločbe narodov.
Se bolj kot Cankar, ki je verjel v prihodnost Slovencev v jugoslovanski državi, pa so 
v jugoslovansko državo verjeli preporodovci, razočarani nad neuspešnimi poskusi po­
litičnih strank doseči rešitev jugoslovanskega vprašanja znotraj Avstro-Ogrske. Vsako 
reševanje tega vprašanja s spremembami v organizaciji čmo-žolte monarhije se jim je 
zdelo polovičarstvo. Osvoboditev slovenskega naroda so videli le na razvalinah habsbur­
ške monarhije.
12 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, str. 202.
13 Rozman, Franc, Jugoslovanska socialnodemokratska konferenca, str. 339-340.
14 Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije, str. 32.
15 Prav tam, str. 63.
14 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
III
Jeseni 1918 je habsburška monarhija resnično postala razvalina in je izginila s po­
litičnega zemljevida. V sklopu osamosvajanja posameznih delov le-te na narodnem te­
melju oziroma nastajanja novih držav je nastala tudi država habsburških južnoslovanski 
narodov — Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. S to državo, nastala je 29. oktobra 1918 
s sklepom Narodnega vijeća v Zagrebu, vrhovnega političnega predstavniškega telesa 
habsburških Jugoslovanov, kije prevzelo politično vodstvo in postalo z razglasitvijo Dr­
žave SHS vrhovni oblastni organ te države, se je začela slovenska državnost v pravem 
pomenu besede. Prvič v novejši zgodovini. Glede upravne enotnosti je bila prvo uresni­
čenje programa Zedinjene Slovenije. Narodna vlada v Ljubljani, vrhovni oblastni organ v 
Sloveniji, je v njenem slovenskem delu, kjer je imela oblast, odpravila dežele.
Konec je bilo deželskosti in nastopila je državnost, kije imela v »kratkem« 20. stole­
tju pri Slovencih razne oblike in stopnje. Prva državna oblika - Država SHS - je obstajala 
le triintrideset dni in je končala svoje zgodovinsko poslanstvo zaradi »višjih« političnih 
in narodnih interesov, ki pa niso bili odvisni le od slovenskih političnih pogledov in in­
teresov.
Država SHS, v kateri bi lahko zato, ker so bili v njenem imenu Slovenci na prvem 
mestu, sklepali, da so imeli ti tudi vodilno politično vlogo, je bila prva prava slovenska 
državna tvorba v novejši slovenski zgodovini. Bila je sicer slovenska država s pridržkom, 
saj je bila v enakovrednem »partnerstvu« s Hrvati in Srbije pa imela svojo oblast z veli­
ko stopnjo avtonomije. Narodno vijeće, kije delovalo v Zagrebu, njegovemu Osrednjemu 
odboru pa je predsedoval Anton Korošec, je namreč slovenski Narodni vladi prepustilo 
dejansko oblast nad slovenskim ozemljem te novonastale države. Narodna vladaje tako 
postala izvršilni in tudi zakonodajni organ inje v Sloveniji (razen v Prekmurju) vodila 
vso državno oblast.
Narodna vlada v Ljubljani je bila ustanovljena 31. oktobra 1918 na predlog predsed­
stva Narodnega sveta, nadstrankarskega političnega telesa, ustanovljenega avgusta 1918, 
koje bilo jasno, da bodo slovenski politiki morali opravljati tudi oblastne funkcije. Počasi 
so avstrijski oblasti jemali njene pristojnosti, 31. oktobra pa je Narodni svet odstavil in 
interniral nekaj najvišjih predstavnikov avstrijske državne uprave v Ljubljani. Narodno 
vlado, s sestavo katere so se strinjali vrhovi slovenskih političnih strank, je potrdilo Naro­
dno vijeće kot vrhovni organ oblasti v Državi SHS. Formalno je bila Narodna vlada sicer 
temu podrejena, a Narodno vijeće ji je v upravljanju slovenskega dela države prepustil 
velike pristojnosti. Dejansko je bila stopnja suverenosti slovenske Narodne vlade skoraj 
popolna. Imela je vso oblast, Narodni svet pa je bil njen posvetovalni organ. V veliki meri 
je bila neodvisna od zagrebškega Narodnega vijeća, in to tudi na področju zunanjih za­
dev. Bila je »prva vlada slovenskega dela resnično svobodne in neodvisne jugoslovanske 
države«, kot jo je javnosti predstavil dnevnik Slovenski narod.16
Svoj politični, zakonodajni in upravni položaj v Državi SHS in odnos do Narodnega 
vijeća je Narodna vlada v Ljubljani opredelila v Naredbi celokupne vlade o prehodni 
upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani17 in je zato imela značaj začasnega 
ustavnega zakona in mednarodne pogodbe o federativnem položaju Slovenije v Državi 
SHS. Ta akt, pripravila ga je Upravna komisija, je izražal stopnjo takratne slovenske 
državnosti. Ta pa je bila predvsem v upravnem poslovanju, ki gaje v imenu Narodnega 
vijeća SHS v Zagrebu izvajala na slovenskem ozemlju Narodna vlada SHS v Ljubljani 
resnično samostojno in neodvisno. V Naredbi so bile predpisane dejavnosti organov slo-
16 Slovenski narod, 2. 11. 1918, str. 2.
17 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 21. 11. 1918.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 15
venske oblasti in podrobno določeni načini in oblike delovanja uprave na vseh področjih 
življenja v Sloveniji.18 Naredbe Narodnega vijeća so dobile značaj obveznih in veljavnih 
šele ko jih je sprejela in razglasila slovenska Narodna vlada. Slovenska državnost seje v 
Državi SHS kazala predvsem v suverenosti na upravnem področju, glede državne oblasti 
pa je slovenska politika pristajala na to, daje »Narodno veće SHS v Zagrebu najvišji čini­
telj v državi SHS«.19 V Narodni vladi in njenem delovanju, to je bilo predvsem upravno, 
seje tako utemeljevala slovenska državnost.
Slovenski državnosti, ki je bila sicer v delovanju Narodne vlade učinkovita, so v času 
obstoja Države SHS manjkale poglavitne institucije suverene državne oblasti. Narodni 
svet je bil po svojem nastanku in funkciji predvsem politični organ, prostor medstran­
karskega dogovarjanja, čeprav je zlasti ob imenovanju slovenske Narodne vlade odigral 
vlogo oblastnega organa, koje vlado imenoval. Ni pa imel vloge zakonodajne oblasti. To 
je, kar je značilno za vsako prevratno dobo, imela Narodna vlada. Taje vladala »revolu­
cionarno« z dekreti, ki jih je izdajala sama ali njeni upravni odseki. Da bi Narodni svet 
dobil podobo skupščine, je zmanjkalo časa.
Slovenska državnost pa ni bila kljub velikim pristojnostim in samostojnemu delova­
nju Narodne vlade popolna tudi zaradi »partnerstva« s Hrvaško. Zaradi tega dejstva je 
bila usoda slovenske državnosti, dosežene v Državi SHS, odvisna od političnih razmer in 
razmerij v državi. Slednja so pogojevala predvsem čas obstoja Države SHS. Slovenska 
politika ni imela pravega vpliva na to dogajanje in je bila bolj ali manj postavljena pred 
dejstvo, da seje treba hitro in brezpogojno združiti s Kraljevino Srbijo v večjo južnoslo­
vansko državno tvorbo. Pravzaprav so slovenski narodni voditelji morali sprejeti diktat iz 
Hrvaške glede tempa zedinitve, kot so takrat to imenovali. Ta zedinitev je bila tako hitra, 
da na njej ni bil navzoč niti predsednik Narodnega vijeća Države SHS, Anton Korošec, 
saj je bil tedaj na državniških, političnih pogovorih v Švici za mednarodno priznanje 
Države SHS, kjer seje dogovoril o združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije na začasni 
konfederalistični podlagi. Srbi tega dogovora niso upoštevali.
Z združitvijo Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo­
vencev je »hrvaško formulo«, ki jo je vsebovala Država SHS, utemeljena na programu 
trializma, v kateri pa je Slovenija imela veliko stopnjo državnosti, zamenjala »srbska 
formula«. Ta pa je kaj kmalu pokazala, da z obliko in stopnjo državnosti ne bo nič. Iz­
razi državnosti, dosežene v Državi SHS, se niso obdržali. Narodno vijeće je prenehalo 
delovati 3. decembra 1918, Narodna vlada pa je morala odstopiti 27. decembra 1918 na 
zahtevo jugoslovanske vlade, čeprav je opravljala posle še mesec dni, do imenovanja 
Deželne vlade za Slovenijo. To je imenoval minister za notranje zadeve. Sploh je imel v 
centralističnem sistemu prve jugoslovanske države veliko vlogo glede uprave in upravnih 
organov minister za notranje zadeve. O stopnji državnosti ni moglo biti govora, saj so 
vse upravne zadeve glede Slovenije (Slovenci kot narod niso bili priznani) sprejemali v 
Beogradu. Deželna vladaje imela povsem upravne pristojnosti.
V prvi jugoslovanski državi - do leta 1929 Kraljevini SHS in nato Kraljevini Jugo­
slaviji — sta bila ustavno uveljavljena jugoslovanski narodni unitarizem in državni cen­
tralizem. Ureditev oziroma organizacija države s poudarkom na skrajnem centralizmu 
ni dopuščala niti malo izraza kake državnosti razen vseobsegajoče jugoslovanske. Tako 
ni bilo mogoče izražati niti narodnostne pripadnosti, saj narodi niso bili priznani, in zato 
tudi ni bilo mogoče razmišljati o najmanjši obliki državnosti. Izjema je sicer nastala leta 
1939 z oblikovanjem Banovine Hrvaške. V takšnih razmerah, koje bilo za narodnoeman- 
cipacijske poglede, kaj šele zahteve, malo možnosti, seje slovenska politika razdelila na
18 Perovšek, » Vzaželjeni deželi«, str. 34.
19 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 11 - 111,21. 11. 1918.
16 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
dva pola. Prvi je bil unitaristično-centralistični, kakršna je bila tudi sicer uradna politična 
usmeritev v tej jugoslovanski državi. Glavni predstavnik tega političnega pola so bile v 
Sloveniji liberalne politične stranke, pa tudi več idejno, socialno in politično različnih 
strank. Liberalci so imeli narodno in državno enotnost za „nedotakljivo podlago vsega na­
šega državnega življenja“20 in so menili, da imajo Slovenci že z Jugoslavijo „svojo lastno 
narodno državo“.21 Do leta 1923 so bili med centralisti in unitaristi tudi komunisti, ki so 
bili sicer od leta 1921 »zunaj zakona« in so delovali v ilegali. Komunisti so nato postali 
odločni avtonomisti in federalisti. Od leta 1925 so kot edina stranka povezovali pravico 
do samoodločbe Slovencev s pravico do državnega zedinjenja vseh njihovih razkosanih 
delov v drugih državah.22 To je bila druga smer glede organizacije države. Politična sila, 
kije bila najbolj odločno za »narodni federalizem«23 oziroma narodno avtonomijo, je bila 
tedaj najmočnejša slovenska politična stranka, katoliška oz. klerikalna Slovenska ljudska 
stranka. Avtonomistično-federalistični narodno-državni koncept pa je sicer podpiralo več 
strank. Za izhodišče avtonomističnega gibanja je bila pomembna izkušnja iz Države SHS 
in v njej dosežene stopnje in oblike slovenske državnosti. Avtonomizem je med Sloven­
skimi volivci doživljal podporo, saj je tudi zaradi takšne narodne politike dobila na voli­
tvah leta 1923 SLS več 60 % glasov in podpora tej avtonomistično opredeljeni stranki ni 
padla niti po tem, ko so ob koncu dvajsetih let podpirali centralizem.
Avtonomija, kakršno so želeli, ni pomenila oblike državnosti in suverenosti oblasti. 
Bila je bolj politično sredstvo najmočnejših strank v obeh polih za politično in upravno 
prevlado v Sloveniji. Šlo je za oblast zaradi oblasti oziroma tistega, kar oblast prinaša, 
zlasti materialnega, ne zaradi državnosti. Te ni imela v mislih niti SLS, pa čeprav je od­
ločno želela veliko stopnjo avtonomije. Avtonomijo so bolj razumeli kot delitev oblasti, 
kakršna je bila v dualizmu v Avstro-Ogrski med Nemci in Madžari.
Avtonomijo, kije bila zelo ozka, so predstavljali upravni organi, ki sojih imenovali in 
vodili ali vsaj nadzirali iz Beograda v skladu s centralistično ureditvijo prve jugoslovan­
ske države. Prvi tak organ po ukinitvi Narodne vlade je bila Deželna vlada za Slovenijo, 
kije imela bolj upravne funkcije; v njenem okviru so bila poverjeništva za notranje za­
deve, za pravosodje, za uk in bogočastje, za narodno gospodarstvo, za socialno politiko 
in javna dela. To je bil avtonomni del delovanja deželne vlade, številni uradi pa so bili 
podrejeni neposredno ministrstvom v Beogradu. Avtonomijo je še zmanjševala možnost 
nasprotovanja odločitvam poverjeništev deželne vlade s strani ministrstev, za kar je sicer 
obstajala možnost. Ta upravna avtonomija seje še zmanjšala z ustanovitvijo Pokrajinske 
uprave za Slovenijo avgusta 1921, koje bila tudi formalno odpravljena do tedaj še delna 
avtonomnost posameznih pokrajinskih oziroma deželnih vlad v Kraljevini SHS. Šlo je 
za upravni organ s sedmimi upravnimi oddelki, kateremu je načeloval pokrajinski name­
stnik; tega je imenoval na predlog notranjega ministra kralj. V takšni ureditvi ni bilo niti 
sledu državnosti. Še večja stopnja centralizma pa je nastopila z uvedbo t. i. oblasti oziro­
ma pokrajin kot ozemeljskoupravnih enot države. Tem so načelovali veliki župani kot dr­
žavni upravni organi; imenoval jih je minister za notranje zadeve in so bili politični pred­
stavniki vlade. Veliki županje vodil urad z oddelki. Oblasti, katerih temeljni namen je bil 
zakriti narodnostno sestavo države in rahljati narodnostne celote, je bilo 33, slovensko 
ozemlje v jugoslovanski državi pa je bilo razdeljeno na dve, na ljubljansko in mariborsko. 
Oblasti so imele tudi oblastne skupščine, ki naj bi imele samoupravni položaj oziroma 
so bile izraz avtonomije, ter oblastne odbore. Skupščine so lahko izdajale t. i. oblastne
20 Navajano po Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 167; Jutro, 6. 10. 1929.
21 Navajano po Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 167; Jutro, 13. 1. 1933.
22 Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 172.
23 Prav tam, str. 171.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 17
uredbe, tik pred razpustom pa so imele tudi pravico spreminjati nekdanje deželne zakone. 
Skupščine, v katere so bili izvoljeni predstavniki političnih strank, so imele majhne pri­
stojnosti, so pa bile izraz določene samouprave. SLS kot avtonomistična stranka je sicer 
nasprotovala razdelitvi Slovenije na dve oblasti - bila j e za »združeno Slovenijo«-, je pa, 
potem koje v obeh oblastnih skupščinah z volitvami leta 1927 dosegla absolutno večino, 
pragmatično uveljavljala zakonsko možno samoupravo. Šlo je za t. i. slovenski parla­
mentarizem, za način delovanja oblastne skupščine, in ne za izraz kakršne koli stopnje 
politične suverenosti. Predvsem pa je šlo za skupščino, kije delovala na območju uprav­
ne enote. Res pa je, da sta obe skupščini z usklajevanjem svojega delovanja in vsebine 
skušali preseči upravno razdelitev slovenskega ozemlja v okviru jugoslovanske države 
in tako nastopati v skupnem narodnem interesu. Ta »parlamentarizem« je tako imel za 
avtonomijo jugoslovanske Slovenije pozitivne posledice. Ko je SLS postala še vladna 
stranka, seje možnost samouprave še povečala. Predvsem so se povečali finančni viri. S 
finančnim zakonom (1927, 1928) je oblastna skupščina dobila tudi nekatere uredbodajne 
pristojnosti, tako da lahko njeno delovanje primeijamo z nekdanjimi deželnimi zbori. 
Kljub dejstvu, daje uspelo SLS »iztrgati« iz Beograda nekaj več finančnih sredstev, pa ni 
mogoče v tej ozemeljskoupravni razdelitvi in v pristojnostih oblastnih skupščin razumeti 
niti malo suverenosti oblastnih oblasti. Te ni bilo niti v ozemelj skoupravni ureditvi, kije 
bila vpeljana jeseni 1929, ko so bile uvedene banovine.
Banovino je vodil ban, ki ga je na predlog predsednika vlade imenoval kralj. Bil 
je predstavnik kraljeve oblasti v banovini in je imel v njej najvišjo politično in splo- 
šnoupravno oblast. Banski svet, ki je imel posvetovalno vlogo, pa je imenoval notranji 
minister iz predstavnikov vseh okrajev in večjih mest. Seveda po strankarskih merilih, 
odvisno od tega, kdo je bil na oblasti. Banski svet sicer ni imel pravice odločanja, sestajal 
pa se vsakoletno ob začetku leta, ko so v t. i. proračunski razpravi banu sporočali želje 
oziroma zahteve svojih okrajev in mest. Koje nekdanja SLS (formalno namreč ni obsta­
jala, ker je kralj s svojim državnim udarom prepovedal vse stranke, ki so imele narodni 
oziroma »plemenski« značaj) postala del režimske vsedržavne stranke Jugoslovenske 
radikalne zajednice inje ta sredi leta 1935 prevzela vlado (Milan Stojadinovič), je v Dra­
vski banovini prevzela oblast »SLS«, čeprav je skupščinske volitve bojkotirala. Zame­
njava režima Jugoslovanske nacionalne stranke, prepričanih centralistov in unitaristov, z 
režimom nove »vsedržavne« stranke Jugoslovenske radikalne zajednice, del katere je bila 
centralistično-avtonomistična SLS, je pomenila »mejnik v radikalizaciji avtonomističnih 
prizadevanj in tudi v uspešnosti izvajanja banovinskih nalog na področju gospodarstva, 
zdravstva, sociale, prosvete in kulture ter drugih zadev.«24 Voditelj SLS Anton Korošec 
seje ob vstopu v vlado sicer zavedal, da SLS ne bo mogla doseči vsega glede večje avto­
nomije Slovenije, kajti vedel je, da do kraljeve polnoletnosti ne bo sprememb ustave,25 je 
pa z vstopom v vlado in v novo režimsko stranko omogočil popolni prevzem oblasti SLS 
v Dravski banovini. Korošec je v vladi postal notranji minister, ta pa je po Pravilniku o 
organizaciji dela banskih svetov imenoval Banski svet, kije bil organ banske samouprave 
oziroma po ustavi posvetovalni organ. V Banski svet je imenoval člane svoje stranke in 
tako je SLS prevzela v jugoslovanski Sloveniji - Dravski banovini vso upravno oblast. 
To pa je uporabila za utrditev svoje politične prevlade. V začetku septembra je bil za 
bana imenovan Marko Natlačen, spremembe so bile tudi na vseh vodilnih mestih javne 
uprave in niso obšle okrajnih glavarjev in županov samoupravnih mest. »SLS« je svojo 
oblast uporabila za »družbeno prenovo«, katolizacijo Slovenije v duhu papeževe encikli­
ke Quadragesimo anno, v kateri je papež katoličane pozval na brezkompromisen boj za
24 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 335.
25 Izgubljeni spomin na Antona Korošca, str. 150.
18 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
uveljavljanje katoliških načel na vseh življenjskih področjih.26 Razvil in utrdil seje pravi 
politični katolicizem, imenovan klerikalizem, kije skušal prekvasiti slovensko družbo v 
duhu katolicizma. V Rimskokatoliški cerkvi, ki je bila že tako ali tako ozko povezana s 
SLS inje bila zato ta imenovana tudi klerikalna, so namreč stranko in njeno oblast izko­
ristili. »Le pomislimo na ogromno korist, ki jo je imela Cerkev v Jugoslaviji od stranke. 
Kaj bi bilo s Cerkvijo, da niso srečne politične konstalacije dele toliko vpliva stranki,« je 
bilo mnenje enega vodilnih Katoliške akcije.27
S popolno prevlado SLS v upravljanju jugoslovanskega dela Slovenije se je začelo 
obdobje odločnejšega boja za gospodarsko, finančno in kulturno avtonomijo, izraženo v 
zahtevah po enakopravnosti slovenščine v uradnem poslovanju. Banski svet, ban Natla­
čen gaje označil za »slovenski gospodarski parlament«,28 je tako februaija 1936 ugotovil, 
da služi centralizem le načrtni demontáži slovenskega gospodarstva in kulture, in terjal 
povešanje financiranja banovine z državno dotacijo.29 Banu Natlačenu je uspelo podvojiti 
banovinski proračun. Ban, banska uprava in Banski svet so v času režima JRZ oziroma 
SLS tako uresničevali avtonomijo, ki jim jo je dopuščal Beograd kot koncesijo pri izva­
janju oblasti JRZ v Sloveniji oziroma Dravski banovini.
SLS se je - kljub temu daje konec leta 1932 v t. i. ljubljanskih punktacijah oziroma 
Slovenski deklaraciji zahtevala združitev Slovencev iz vseh držav, v katerih so živeli, 
v »eno samo politično zajednico«, kar bi lahko razumeli kot državno tvorbo, ter da »si 
mora slovenski narod v Jugoslovanski državi priboriti tak samostojen položaj (poudaril 
Z. Č.), ki bo neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele naroda, živeče v dru­
gih državah«30 -, ko je imela oblast v rokah in jo je znala »materializirati«, zadovoljila z 
doseženo stopnjo tako politične in kulturne kot gospodarske avtonomije. »Samoupravna 
Slovenija« jim je bila dovolj. O kakšni večji obliki državnosti niso razmišljali. Njihov 
pogled na avtonomijo je bil povsem pragmatičen, ni pa vseboval nikakršnega pogleda na 
federalizem oziroma na spremembo vloge in položaja banovine. Avtonomija, kakršno so 
dosegli, jim je ustrezala; v banovini jih je zanimala oblast. Za večjo politično avtonomijo 
se niti niso bistveno trudili. Ker so se klerikalci zadovoljili s takšno avtonomijo, jih je 
Beograd »nagrajeval« materialno. Sloje za nekakšen izraz delitve oblasti med centralisti, 
ki so izkoriščali avtonomiste, in temi, ki so izkoriščali centraliste. Oboji so imeli korist. 
Za slovenske avtonomiste v »SLS« pa seje stopnja dosežene avtonomije merila v denarju 
oziroma v tem, koliko so ga uspeli dobiti iz Beograda. V drugi polovici tridesetih let je 
tako življenje v Sloveniji »dejansko potekalo avtonomno, po slovensko«, čeprav brez 
zakonske podlage.31
Do spremembe v pogledih na ta avtonomni položaj pa je prišlo, ko je bila avgusta 
1939 ustanovljena Banovina Hrvaška z dogovorom med predsednikom vlade Kraljevine 
Jugoslavije Cvetkovičem in vodjem glavne hrvaške stranke, Hrvatske seljačke stranke. 
V tem primeru je šlo za mnogo večje ugodnosti hrvaški vladajoči stranki, kot jih je bila 
deležna SLS oziroma slovenski del JRZ. Banovina Hrvaška je namreč dobila veliko več 
avtonomije inje postala v veliki meri suverena. Postala je federalna enota z lastnim parla­
mentom - Saborom; zakonodajno oblast v zadevah, ki so bile dane v pristojnost Hrvaške, 
sta izvajala kralj in Sabor skupaj. Predvsem pa je imela narodno ime. To pa je spodbudilo 
tudi slovenske klerikalce, da so bolj odločno izrazili zahtevo po podobnem položaju Slo-
26 Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955, str. 11.
27 Vidovič-Miklavčič, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 40.
28 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 343.
29 Prav tam, str. 338-339.
30 Jutro, 11. 1. 1933, str. 1.
31 Prunk, Slovenske predstave o avtonomiji, str. 140.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 19
venije v jugoslovanski državi. Zavzemali so se dejansko za preoblikovanje centralistične 
Jugoslavije v nekakšno federacijo oziroma za udejanjanje stališč, izraženih konec leta 
1932 v Slovenski deklaraciji oziroma v t. i. punktacijah, ko so zahtevali: “Slovenci, Hr­
vati in Srbi zgradimo po svobodnem sporazumu (poudaril Z. Č.) in to na demokratski 
bazi državo ravnopravnih edinic; eno teh edinic naj tvori Slovenija.”32 To jim je dopuščala 
uredba, sprejeta hkrati z uredbo o Banovini Hrvaški, da se predpisi o tej razširijo tudi na 
druge banovine. Za slovensko državotvornost je v tem času pomembno hotenje SLS po 
vzpostavitvi Banovine Slovenije. Avtonomistični proces, ki gaje na upravnem področju 
uspešno izvajala SLS ob dopuščanju centralne državne oblasti, »kot nagrada za sodelova­
nje dr. Korošca in njegovih pristašev v osrednji vladi«,33 je dobil s tem nov zagon.
Vodstvo SLS je začelo z akcijo za Banovino Slovenijo z izvoljenim zakonodajnim ba­
novinskim zborom. To je postala ena osrednjih političnih dejavnosti klerikalcev — njihov 
»politični evangelij«, kot je to imenoval Miha Krek34 - vse do začetka vojne. Želeli so 
doseči preureditev jugoslovanske države, vendar je ta zaradi napada nanjo s strani držav 
osi prej razpadla.
Federalizacijo prve jugoslovanske države, ki jo je ustanovitev Banovine Hrvaške in 
pričakovana ustanovitev Banovine Slovenije napovedovala, je tako preprečil napad na 
Jugoslavijo, kar je povzročilo njeno izničenje.
V času prve Jugoslavije niso Slovenci dosegli nikakršne oblike državnosti. So pa do­
bili občutek, da so državno ljudstvo.35 Ostali so na ravni zahtev po avtonomiji in ravni 
dosežene avtonomije ali samouprave, kot so to razumeli. Največjo stopnjo državnosti 
predstavlja tako v času od prekinitve državnopravnih vezi s habsburško monarhijo pa do 
zloma prve jugoslovanske države vmesna državna oblika med obema državama - Država 
SHS z Narodno vlado, ki je imela veliko pristojnosti, značilnih za samostojno državno 
oblast. Ta pa je v prvi Jugoslaviji ostala za Slovence, njihovo politiko in njihove politike 
le »pobožna želja« brez možnosti za uspeh.
IV
Z začetkom druge svetovne vojne je jugoslovanska država razpadla. Glavni udarec 
ji je zadala ustanovitev Neodvisne države Hrvaške. Z novim dejstvom, nastalim z oku­
pacijo, razkosanjem in debelacijo jugoslovanske države, so se nekateri slovenski politiki 
hitro sprijaznili. Tako je dotedanji najvišji predstavnik jugoslovanske oblasti v Sloveniji 
- Dravski banovini, ban Marko Natlačen, videl v tem dogajanju možnost ustanovitve 
državne tvorbe, ki ne bi bila v okviru Jugoslavije, a pod zaščito okupatorske države. Želel 
je predvsem ohraniti svojo oblast, saj seje videl na mestu voditelja te kvizlinške države.
Neposredno pred napadom na Jugoslavijo seje v vladajoči slovenski stranki izobliko­
vala ideja o tem, nato pa tudi poskus doseči lastno državnost, ki naj bi bila vzpostavljena 
podobno, kot je bila leta 1939 vzpostavljena na Slovaškem - kot marionetna država pod 
nadzorom nacistične Nemčije. Voditelji SLS so prek slovaškega diplomatskega predstav­
ništva v Beogradu iskali možnost, da bi te njihove pobude posredovalo vodstvu tretjega 
rajha. Oblikovali so predlog, da bi ustanovili neodvisno Slovenijo ali pa državo, sesta­
vljeno iz Slovenije in Hrvaške.36 Z razglasitvijo NDH je ta možnost padla v vodo, je 
pa prvo možnost poskusil doseči teden dni pozneje ban Natlačen, ko je okupatorskemu
32 Jutro, 11. 1. 1933, str. 1.
33 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 345.
34 Perovšek, »Vzaželjenideželi«, str. 177.
35 Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 171.
36 Nešović, Petranović, Avnoj i revolucija, str. 32-33.
20 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
nemškemu generalu v Celju ponudil »slovaški model« države, s tem da bi sam ostal na 
njenem čelu, in to ob dejstvu, da so bili takrat v Ljubljani že Italijani kot okupatorji. Kar 
mu ni uspelo pri Nemcih, ki za takšno »državo« niso pokazali zanimanja, je poskusil nato 
doseči pri Italijanih za ozemlje Dravske banovine, ki so ga ti okupirali, tj. za poznejšo ita­
lijansko provinco - Ljubljansko pokrajino. S tem seje prizadevanje za vzpostavitev »slo­
vaškega modela« državnosti, ki je bil kolaborantski inje zato pomenil zanikanje kakršne 
koli suverenosti, končalo. Je pa ta »nespodobna ponudba« pomenila dejansko zanikanje 
oziroma izdajo Jugoslavije, ki je obstajala prek vlade v begunstvu pod varstvom Velike 
Britanije. Tega so se slovenski predstavniki v jugoslovanski vladi zelo zavedali.
Potem ko se mu ni posrečilo postati kvizling, pa je Natlačen še naprej razmišljal o sa­
mostojni slovenski državi zunaj okvirov Jugoslavije. V katoliškem taboru pa ni bil edini. 
Frančiškanski pater Kazimir Zakrajšek je takšno razmišljanje ponesel tudi v ZDA in se 
pri tem skliceval na Natlačena in škofa Gregorija Rožmana, ki sta mu ga predstavila, češ 
daje možnost za jugoslovansko državo izčrpana in daje treba napraviti konec srbskemu 
izkoriščanju Slovencev. Zakrajškovo prizadevanje za samostojno slovensko državo med 
ameriškimi Slovenci in tudi pri ameriških oblasteh je bila prekinjeno, ko je septembra 
1941 prišel v ZDA minister jugoslovanske vlade Franc Snoj, ki pa je kot minister jugo­
slovanske vlade v begunstvu zagovarjal jugoslovansko možnost slovenske državnosti. Za 
slovensko državnost brez Jugoslavije seje zavzemal tudi eden vodilnih katoliških misle­
cev Lambert Ehrlich, sicer pripadnik desnice v zelo desničarsko usmerjenem katoliškem 
političnem taboru, vodja organizacije Stražarji. Njihov pogled glede državnopravnega 
položaja Slovencev in Slovenije je bil separatističen in od njega niso odstopili niti potem, 
ko seje SLS odločila za nadaljevanje jugoslovanske prihodnosti Slovencev. Stražarji so 
pri svojem protijugoslovanskem stališču vztrajali vso vojno; zanje je bila Jugoslavija oz. 
ideja jugoslovanske državnosti mrtva; izdajali so ilegalno glasilo »Slovenija in Evropa«. 
Pomembno vlogo pri njihovem slovenskem separatizmu in protijugoslovanstvu so igrali 
verski razlogi. Ob okupaciji Slovenije so se zato v tem krogu navduševali nad idejo, da bi 
vso Slovenijo zasedli Italijani, kajti v Italiji so videli katoliško državo s fašistično oblastjo 
in soji bili zato naklonjeni. Slovenijo so videli kot samostojno, ozemeljsko povečano dr­
žavo, Združeno Slovenijo. Slovenske meje so postavili na Tilment, na Visoke Ture ter na 
Štajerskem nad Gradcem. Niso pa Slovenije razumeli kot popolnoma samostojne države, 
ampak v povezavi z drugimi podobnimi državami, ustanovljenimi na katoliških temeljih. 
Samostojno Slovenijo je Ehrlich videl kot del novonastale državne tvorbe v Srednji Evro­
pi. Glede tega je bil kar megalomanski, saj je predlagal zvezo severno- in južnoslovanskih 
držav Poljske, Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bolgarije. Vsaka od držav 
bi imela lastno državnost, država »vmesnoevropska unija«, kot jo je imenoval, pa bi bila 
konfederacija oziroma država med Baltskim morjem na severu, Jadranskim na jugu in 
Egejskim na jugovzhodu, zato je bila po Ehrlichovi smrti imenovana Intermarij - Med- 
morje. Sedež te konfederacije, imela naj bi več kot sto milijonov prebivalcev, je postavil 
v Slovenijo. Namen te državne tvorbe je bil »nacionalno obrambni«, kajti tako bi se slo­
vanski narodi v Srednji Evropi obvarovali stalne germanske nevarnosti.
Ko seje že bližal konec vojne inje bilo povsem jasno, kdo bodo zmagovalci, pa tudi 
da ti kljub spremembi oblasti priznavajo misel o skupni jugoslovanski državi, je bilo še 
nekaj predlogov glede samostojne slovenske države. Tako je leta 1944 v Švici, kamor 
je prebegnil iz Ljubljane pred Nemci in kjer se je gibal v odločno projuglovanskih kro­
gih, Vladimir Vauhnik (znan kot obveščevalec) predlagal ameriškemu diplomatu A. W. 
Dullesu samostojno slovensko državo kot pomembno strateško (tudi v vojaškem smislu) 
ozemlje, in to z namenom, da bi zaveznike navdušil, da bi v Sloveniji preprečili vpeljavo 
komunistične oblasti. Zahodnim zaveznikom sta leta 1944 v Rimu iz istih idejnih in po­
litičnih razlogov posredovala idejo o samostojni slovenski državi tudi Miha Krek in Ciril
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 21
Žebot, sicer idejni podpornik Ehrlichovih pogledov. Krek seje zelo trudil, da bi zavezniki 
ob koncu vojne zasedli Slovenijo.
Na drugi strani pa je bila politika slovenskih strank usmerjena projugoslovansko. Ju­
goslovanskemu okviru za Slovenijo se je zgodaj jeseni 1941 pridružil tudi Natlačen in 
celotni katoliški tabor, z izjemo Ehrlicha in stražarjev, in to pod vplivom svojih predstav­
nikov v jugoslovanski vladi v begunstvu, ki je predstavljala kontinuiteto jugoslovanske 
države v mednarodnih okvirih. Takrat sta se oba slovenska tradicionalna tabora zbližala 
s kompromisnimi pogledi na prihodnost jugoslovanske države. Katoliški tabor je opustil 
misel o samostojni slovenski državnosti in sprejel Jugoslavijo kot edino možnost, sicer 
centralistično prepričani liberalci pa so sprejeli usmeritev v federalizacijo jugoslovanske 
države. Sloje za premik od avtonomističnega pogleda na federalistični. Oktobra 1941 sta 
katoliški in liberalni tabor oblikovala skupna stališča glede obnove Jugoslavije in njene 
državne organizacije. Prvi so priznali prednost v programu obnovi Jugoslavije, katere 
sestavni del bo Združena Slovenija, liberalci pa so morali popustiti glede federativnosti. 
Ta skupna stališča so po tajnih kanalih posredovali v London in 23. novembra 1941 jih je 
po radiu BBC v oddaji, namenjeni Slovencem, predstavil Alojzij Kuhar. Zato je to stališče 
slovenske meščanske politike glede prihodnje slovenske državnosti dobilo ime londonske 
točke. Te so bile vso vojno temeljni politični program v medstrankarskem dogovarjanju 
o prihodnosti Slovenije po vojni. Program državnosti je bil izražen v sedmih točkah. 
Na začetku so izrazili zavezo za obnovo in razširitev Kraljevine Jugoslavije, katere »sa­
mostojen in ravnopraven sestavni del« bo »svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi 
narodnostnega načela pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim ozemljem«. 
Opredelili so se za federativnost, ki mora biti »v soglasju vseh njenih (Jugoslavije - op. 
Z. C.) sestavnih delov na podlagi enakosti pravic in dolžnosti«, ter navedli naloge skupne 
države (zunanja politika, obramba, »določanje splošnih smernic za skladno sožitje vseh 
njenih delov«), medtem ko naj bi vse drugo bilo v pristojnosti federativnih delov države. 
Jugoslavija naj bi bila gospodarsko enotno območje. Na koncu sta dve točki nakazovali 
mednarodno povezovanje tako urejene jugoslovanske države, namreč združitev Jugo­
slavije in Bolgarije ter Balkanske unije, katere »hrbtenica« bo Jugoslavija, kot pogoj 
»bodočega miru in blagostanja v Evropi«.37 Program je bil glede na dotedanjo ureditev 
Jugoslavije napreden, kar revolucionaren, in to tako, da ga glede na stanje političnih sil v 
takratni vladi, v kateri so imeli vse vzvode politiziranja in odločanja v rokah velikosrbski 
politiki, ni bilo mogoče niti predstaviti jugoslovanski vladi. Londonske točke so bile tako 
program bolj za notranjo, slovensko rabo in so bile predvsem sredstvo medstrankarskega 
sodelovanja. Na teh temeljih je bil tudi državnotvomi program Slovenske zaveze, ki je 
v svojem programskem besedilu zapisala, da pri njihovih političnih pogledih ne gre »ni­
kakor [za] enostaven povratek na stari režim. Narod hoče novo Jugoslavijo, novo v poli­
tičnem, socialnem in ekonomskem smislu.«38 Bili so za obnovitev jugoslovanske države 
kot federacije treh narodov, glede slovenskega ozemlja pa za združitev vsega v okviru 
porečij Drave, Save, Soče in očiščenja »tega ozemlja od tujega elementa vsake vrste«. 
V Slovenski zavezi so postavili Slovenijo na prvo mesto, federativno Jugoslavijo pa na 
drugo, kar je bil sicer odmik od londonskih točk, v katerih je bila Jugoslavija na prvem, 
Slovenija pa na drugem mestu.
V spremenjenih razmerah, nastalih po izstopu Italije iz vojne na strani Nemčije in 
nemški zasedbi »italijanske Slovenije«, se je »slovenska državnost« izkazovala v po­
krajinski upravi s slovenskim »prezidentem« Leonom Rupnikom na čelu, kar pa je bila 
čista kolaborantska drža, saj je šlo za popolno podrejenost nemškemu okupatorju. Ta
37 Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 140.
38 Prav tam.
22 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
gaje imenoval in mu narekoval vse, celo kdaj lahko obleče uniformo in kaj lahko pove 
svojim rojakom. Jugoslovansko usmerjeno delovanje tradicionalnih slovenskih političnih 
taborov seje obudilo v začetku leta 1944. Na katoliški strani so želeli obnoviti Slovensko 
zavezo, češ »da bi razpad Zaveze lahko povzročil doma in inozemstvu mišljenje, daje v 
krizi narodno politični program Slovencev«.39 Katoliška Stranje želela prevzeti v reorga­
nizirani Slovenski zavezi vodstvo, in to na osnovi »izidov vseh svobodnih volitev od 1. 
1920 naprej, zlasti pa na podlagi sedanjega stanja«,40 torej volilnih rezultatov iz decembra 
1938, ko je bila SLS v okviru JRZ absolutni zmagovalec volitev. Šlo je za boj med sve­
tovnonazorskima in političnima taboroma za oblast v bodoči Sloveniji v jugoslovanski 
državi. Novembra 1944 je ob pristanku politikov iz liberalnega tabora in predstavnika 
socialistov kot organizacija sodelovanja med slovenskimi strankami protikomunistične 
usmeritve nastal Narodni odbor. Bil je razumljen kot »začasno narodno predstavništvo 
narodne države Slovenije«. Sestavljen je bil po strankarskem ključu iz leta 1918. V do­
govoru, ki sta ga glede oblikovanja Narodnega odbora sprejeli SLS in JNS »kot pred­
stavnici slovenskega naroda«, je bilo mogoče sprejeti v Narodni odbor tudi nove stranke, 
tiste, ki bi priznavale izjavo Narodnega odbora, vendar naj to ne bi v sestavi Narodnega 
odbora ogrozilo prevlade SLS; ta naj bi imela v odboru enega člana več kot vse druge 
stranke. Narodni odbor je sprejel programsko izjavo, kije bila dejansko politični oziroma 
državnopravni program Narodnega odbora. Datirali so ga z 29. oktobrom kot simbolnim 
datumom, ko so Slovenci leta 1918 formalnopravno z ustanovitvijo Države SHS pretrgali 
državnopravne vezi s habsburško monarhijo. To so šteli za prvi izraz uveljavitve sloven­
ske državnosti. Program Narodnega odbora je imel štiri točke inje vsebinsko izhajal iz 
londonskih točk iz leta 1941 oziroma programskih točk Slovenske zaveze. V izjavi, kije 
izražala zahteve Narodnega odbora, so izhajali iz »etnične samobitnosti slovenskega na­
roda in narodnostnega načela« in zahtevali Zedinjeno Slovenijo, »v geografskem, gospo­
darskem, prometnem in strateškem oziru zaokroženo celoto«, ki bo kot narodna država 
sestavni del kraljevine Jugoslavije pod žezlom dinastije Karađorđevićev, urejene »fede­
rativno, na demokratični podlagi in socialno pravično«, tako da bodo »narodne države 
kot sestavni deli imele tako stvarno področje, da bo izvrševala osrednja zvezna oblast le 
tiste naloge«.41 Narodna izjava, sprejeta v začetku decembra 1944 - podpisali sojo stran­
karski politiki iz vseh »miselnih« taborov (do sredine februarja 1944 jo je podpisalo 290 
oseb - velika večina jih je bila iz klerikalnega tabora - s psevdonimi, da ne bi imeli težav 
z Nemci) - je bila zasnovana projugoslovansko. V javnost pa je prišla šele po zasedanju 
t. i. taborskega parlamenta, Narodnega odbora v razširjeni sestavi (39 navzočih, od tega 
nekaj predvojnih jugoslovanskih poslancev), ki se je sestal ponoči 3. maja v Ljubljani 
in se postavil v vlogo »»začasnega slovenskega narodnega predstavništva« z objavo v 
časniku Slovenec 4. maja 1945. Dan nato pa je Narodni odbor iz rok nemškega generala 
SS Rösenerja (taje zastopal nacističnega gaulaiterja Rainerja) dobil oblast nad ozemljem, 
ki gaje sicer kot kolaborant do tedaj upravljal Rupnik, razširjenim z Gorenjsko. Sloven­
ska oblast, izražena v Narodnem odboru, kije s tem postala kolaborantska, čeprav seje 
zahodnim zaveznikom ponujala kot projugoslovanska, je dobila v upravljanje ozemlje 
nekdanje Kranjske. S tem so izgubili verodostojnost in tudi suverenost, ki sojo kot »slo­
venska politična in državna oblast« ustvarili v »ilegali«. Čez nekaj ur, neposredno po tej 
»zamenjavi oblasti«, so člani Narodnega odbora zapustili Ljubljano in odšli v begunstvo 
na Koroško pod zaščito Britancev.
Narodni odbor je želel na vsak način ustvariti vtis projugoslovanskosti in njegovo za-
39 Prav tara, str. 174.
40 Prav tam, str. 181.
41 Slovenec, 4. 5. 1945, str. 2.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 23
sedanje v Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani je potekalo pod sliko jugoslovanskega 
kralja Petra II. S tem, ko so se razglasili za slovenski parlament in ustanovili slovensko 
vlado (kije niso imenovali), so razglasili začetek slovenske državnosti v okviru »demo­
kratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije«. Na zahodne zaveznike pa so na­
slovili poziv, naj ti zasedejo Slovenijo. To je bil glede na politično in vojaško sodelovanje 
zahodnih zaveznikov z jugoslovansko osvobodilno vojsko izraz njihove nerealne ocene. 
Zavezniki so bili za obnovitev jugoslovanske države, in to pod vodstvom odporniškega 
gibanja, čeprav so tega vodili komunisti. Njihova obnova Jugoslavije na federativni pod­
lagi jim je ustrezala, in to kljub izvedeni spremembi oblasti. Priznali so vlado Demokra­
tične federativne Jugoslavije. To so slovenski politiki protipartizanske strani spregledali 
in njihova odločitev glede državnosti je bila v nasprotju s takratnimi stališči zaveznikov.
Nekateri so se pred koncem vojne, konec aprila, ko je bila njihova usoda v stališčih 
zaveznikov že odločena in ti nanje niso več računali, zavedli, da je vprašanje jugoslo­
vanske države tisto, kar zanima zaveznike. Ne ideologija in ne njihov protikomunizem. 
Tito je v dogovoru s Šubašičem namreč ustvaril oblast, kije takrat zahodnim zaveznikom 
ustrezala, predvsem pa je bila Jugoslavija obnovljena. Tega sta se npr. zavedla tudi Ru­
pnik, ki je sicer ostajal prepričan kolaborant, in škof Rožman, ko sta pisala hrvaškemu 
poglavniku Paveliču42 in ga skušala prepričati, da naj se s svojo NDH pridruži na novih 
osnovah organizirani jugoslovanski državi - možno tudi v konfederativnem položaju —, 
kajti jugoslovanska država je pogoj pri zahodnih zaveznikih za nadaljevanje boja proti 
komunistom, ki so že prevzeli oblast v jugoslovanski državi in so jim jo priznali tudi 
zavezniki.
Za samostojno slovensko državo pa takrat pri zaveznikih, ki so oblikovali nov politič­
ni zemljevid Evrope, ni bilo nobenega posluha.
Medtem ko so pripadniki predvojne politike glede državnosti in države, kar je bil 
pogoj za njihovo suvereno delovanje, ostali pri zamislih in načrtovanju (razen obupanega 
poskusa, da s t. i. taborskim parlamentom prestopijo na zmagovito stran, kjer pa so bili že 
njihovi notranji nasprotniki oziroma sovražniki, komunisti s svojim osvobodilnim giba­
njem), je državnost uveljavljalo in jo uveljavilo slovensko narodnoosvobodilno gibanje. 
To, kar so uspeli doseči v vojnih pogojih, je postala osnova za povojno državnost in sto­
pnjo ter oblike slovenske države v jugoslovanskem okviru.
Slovensko narodnoosvobodilno gibanje je bilo glede vzpostavitve lastne slovenske 
državnosti v času druge svetovne vojne uspešno. Glede vodstva oziroma vodenja odpo­
ra proti okupatorjem in predvsem izvajanja revolucionarnih sprememb ni bilo povsem 
suvereno, saj je moralo upoštevati stališča osrednjega jugoslovanskega vodstva odpora, 
je pa vzpostavilo svojo oblast, kije postala državna oblast slovenske države v okviru fe­
derativno organizirane jugoslovanske države. Slovensko narodnoosvobodilno gibanje je 
namreč uspelo vzpostaviti državo s svojo oblastjo.
Od vsega začetka je bilo slovensko narodnoosvobodilno gibanje opredeljeno projugo- 
slovansko. V prvem programsko naravnanem besedilu, objavljenem v glasilu OF Sloven­
ski poročevalec na dan napada Nemčije na Sovjetsko zvezo pod naslovom Gesla našega 
osvobodilnega boja,43 je izražen narodnoosvobodilni namen Osvobodilne fronte. Na prvo 
mesto je bila postavljena pravica slovenskega naroda do samoodločbe, nato osvoboditev 
in združitev razkosanega slovenskega naroda, »vstevši koroške in primorske Slovence«, 
torej uveljavitev ideje Zedinjene Slovenije ter sloga in enotnost jugoslovanskih narodov v 
njihovem boju za osvoboditev. Sloje za obnovo jugoslovanske države, v kateri naj bi Slo­
42 Krizman, Ustaše i treći reich, 2, str. 288; Arhiv Jugoslavije, Suđenje Lisaku, Stepincu, Šaliću i družini, str. 
49-52.
43 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (dalje DLR), I, dok. 10, str. 42^13.
24 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
venci na osnovi priznavanja načela samoodločbe naroda dosegli svojo državnost. To je 
bilo namreč temeljno vodilo glede obnove jugoslovanske države, pri čemer seje v svojih 
osnovnih programskih točkah, t. i. temeljnih točkah OF, sprejetih konec leta 1941, naslo­
nilo na razumevanje samoodločbe, kot so jo razumeli zavezniki. Pri tem so ti izhajali iz 
t. i. Atlantske listine in poudarili, da »bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi 
Združene Slovenije (poudaril Z. Č.) in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski na­
rod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi 
sredstvi.«44 Najpomembnejši cilj je bila Zedinjena Slovenija. V programu OF so bile dr­
žavotvorne točke osvoboditev, združitev, samoodločba. Združitev je pomenila uresničitev 
ideje programa Zedinjene Slovenije45 inje zato vsebovala tudi napoved spremembe obse­
ga države. Konec avgusta 1941 je Edvard Kardelj v Delu, glasilu KPS, predstavil ozemlje 
Zedinjene Slovenije kot »teritorij, kjer žive Slovenci, od Jadranskega morja do severne 
meje, od Celovca in Velikovca do Kolpe«.46 S tem je bil v osnovnih potezah postavljen 
okvir ozemlja slovenske države, za katero seje nameravala boriti OF oziroma slovensko 
osvobodilno gibanje. Samoodločba pa je za OF pomenila način in sredstvo spreminjanja 
položaja slovenskega naroda v jugoslovanski državi.
Temeljne točke OF so izražale namen oziroma cilje OF in vsebino narodnoosvobo­
dilnega boja. Kot pogoj in izhodišča za uresničitev ideje Zedinjene Slovenije, za jugoslo­
vansko kontinuiteto s poudarkom na uveljavitvi pravice narodne samoodločbe, so posta­
vili boj proti okupatorjem.
Na eni strani Zedinjena Slovenija, na drugi pa obnova jugoslovanske države, v katero 
se bo vključila slovenska država na temelju načela pravice naroda do samoodločbe, je bilo 
temeljno vodilo slovenskega osvobodilnega gibanja. Kako je to razumelo jugoslovansko 
državo, je nakazoval razglas OF o praznovanju 1. decembra, dnevu jugoslovanskega »ze­
dinjenja«. Zapisali so: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda bo s slovensko narodno 
osvoboditvijo zajamčila slovenskemu narodu vse pravice, ki jih terja slovenska narodna 
individualnost. Z uvedbo dosledne ljudske demokracije bo slovenskemu narodu zajam­
čila vse njegove človeške pravice.«47 Proslava jugoslovanskega praznika, ko so se med 
19. in 20. uro zavedni Slovenci umaknili iz ulic in lokalov, je bila v resnici plebiscit za 
Jugoslavijo in za OF. OF je za svojo prvo t. i. tišinsko akcijo, ki je bila svojevrsten plebi­
scit in izkazovanje narodnoemancipacijskega cilja, izbrala dan ustanovitve Države SHS, 
29. oktober. S tem so jasno izpričali svojo zavezanost temu, kar seje leta 1918 zgodilo v 
narodovi zgodovini na ta dan. Izrazili so tako svojo slovenskost kot jugoslovanskost, ki 
je prežemala dogodka leta 1918 in leta 1941 na isti dan. Obe tovrstni plebiscitarni akciji, 
ki ju je OF organizirala kot obeležitev dogodkov iz leta 1918, ki so pripeljali do jugoslo­
vanske države (ustanovitev Države SHS in združitev v Kraljevino SHS), sta popolnoma 
uspeli. Na podlagi tega uspeha OF je bila v veliki meri izoblikovana misel o »državi« v 
državi. Bistvo te pa je bilo spoštovanje volje slovenske oblasti, ki jo je oblikovala OF. Slo 
je za »državno« oblast v pogojih okupacije, oblast, kije nasprotovala okupatorski oblasti.
Poleg deklarativnega izrekanja za Jugoslavijo je osvobodilno gibanje namreč ustvar­
jalo svojo oblast. To so ljudje v veliki meri upoštevali predvsem iz nacionalnega prepriča­
nja, deloma pa tudi iz preračunljivosti in strahu, saj je za sodelovanje z okupatorjem gro-
44 DLR, I, dok. 111, str, 256.
45 Zedinjeno Slovenijo so imeli v svojem programu tudi nasprotniki OF. V londonskih točkah sojo opredelili 
z besedami »na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim oze­
mljem«. (Vodušek-Starič, “Dosje" Mačkovšek, str. 140). V nekaterih skupinah so takrat tudi že narisali 
zemljevide bodoče Združene Slovenije.
46 DLR, I, dok. 23, str. 75.
47 Slovenski poročevalec : 1938-1941, str. 191; Slovenski poročevalec, 22. 11. 1941.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 25
žila tudi s kaznimi. Izvajanje teh je dobilo oznako revolucionarnega terorja, čeprav so bili 
glavna tarča pravi kolaboranti in ovaduhi. Revolucionarno pa je bilo to nasilje predvsem 
zato, ker ga je izvajala oblast, ki se je v pogojih okupacije samooklicala za slovensko 
oblast. To velja za Slovenski narodnoosvobodilni odbor, v katerega seje sredi septembra
1941 preoblikoval politični organ slovenskega osvobodilnega gibanja, Vrhovni plenum 
OF. To je bil organ, kije »prevzel prve atribute oblasti« inje pomenil izraz slovenske sa­
moodločbe. Vzpostavljena je bila namreč slovenska oblast, kije nameravala v času osvo­
bodilnega boja predstavljati, organizirati in voditi slovenski narod na vsem njegovem 
ozemlju. Svojo odločitev za oblastni organ - zaradi česar so doživeli kritike osrednjega 
vodstva jugoslovanskega osvobodilnega gibanja - so razumeli kot »prvi korak k vzpo­
stavitvi slovenske narodne suverenosti, ki smo jo izgubili in ki jo z lastnim osvobodilnim 
bojem hočemo obnoviti«.48 Poleg vzpostavitve edine in izključno slovenske oblasti je 
SNOO izražal začetek slovenske državnosti v okviru obnovljene jugoslovanske države. 
Prevzel je vlogo predstavnika slovenskega naroda in tako to pravico odvzel slovenskim 
predstavnikom v jugoslovanski vladi.
Slovensko osvobodilno gibanje je svojo »državnost« vzpostavilo spomladi in poleti
1942 na ozemlju velikega dela Ljubljanske pokrajine, ki gaje nadzorovala partizanska 
vojska. Slo je za »partizansko državo«, v kateri so izvedli tudi volitve v organe obla­
sti - narodnoosvobodilne odbore (ime je bilo »unificirano« in »poslano« iz Srbije), ki 
so izvajali civilno oblast. Boris Kidrič je menil, da so bili zarodek sovjetov, »nov tip 
demokracije«.49 Osrednjega oblastnega organa, t. i. Zbora odposlancev (Zbor delegatov 
NOO50) - tega naj bi izvolili predstavniki izvoljenih organov oblasti in bi imel zakonodaj­
no vlogo - jim ni uspelo izvoliti, ker je bilo ozemlje prej vojaško izgubljeno. Vzpostavili 
pa so osrednji izvršilni organ oblasti, nekakšno vlado s predvsem upravnimi nalogami - 
Narodnoosvobodilni svet. Ta sicer ni pretirano deloval inje zamrl s koncem partizanske­
ga nadzora nad osvobojenim ozemljem. Ta »partizanska država« (Kidrič jo je imenoval 
Svobodna Slovenija51), v kateri so partizanske oblasti izvedle tudi nekaj posegov, ki so 
spominjali na revolucionarno spreminjanje lastninskih razmerij, dejansko pa so bili izraz 
potreb in t. i. vojnega gospodarstva, je predstavljala pravi izraz državnosti. Ozemlje je 
bilo nadzorovano oziroma zaščiteno z lastno vojaško silo in imelo je oblast, kije delovala 
inje bila tudi izvoljena na najnižji ravni, torej je formalno pomenila izraz volje ljudstva. Z 
oblastjo pa vsi niso bili zadovoljni. Ena od značilnosti te »države« je bila vojaška straho­
vlada nad civilnim prebivalstvom, t. i. vojvodstvo posameznih partizanskih poveljnikov.
Do ponovne »partizanske države« je v Sloveniji prišlo po izstopu Kraljevine Italije 
iz vojne na strani trojnega pakta septembra 1943. Za to »partizansko državo« pa je bilo 
značilno delovanje Upravne komisije za osvobojeno slovensko ozemlje kot upravnega 
organa oblasti osvobodilnega gibanja, ki je skrbel za preskrbo civilnega prebivalstva, 
plače, pokojnine ipd. inje bil v resnici nekakšen organ državne oblasti. V tem času pa je 
v okviru osvobodilnega gibanja prišlo tudi do bistvenega premika glede slovenske držav­
nosti. Izvedene so bile volitve za delegate NOO in 1. oktobra 1943 seje v Kočevju sestal 
Zbor odposlancev slovenskega naroda (navzočih je bilo 572 izvoljenih odposlancev,52 ki 
jih je izvolilo približno 300.000 volivcev), kije izvolil 120-člansko predstavniško telo - 
Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Taje imel zakonodajno in tudi izvršilno funkcijo.
48
49
50
51
52
DLR, I, dok. 46, str. 124; B. Kidrič: Pomen osnovanja SNOO in njegovih ukrepov.
DLR, II, dok. 98, str. 226.
DLR, II, dok. 98, str. 225.
DLR, II, dok. 74, str. 156.
Na ozemlju pod nadzoroma okupatorja so volitve izvedli odbori OF, tako da so bili na Zboru odposlancev 
delegati iz velikega dela Slovenije.
26 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
SNOO ni bil več v oblastni organ »preoblečeni« politični forum kot septembra 1941, 
temveč izvoljeni organ. S tem je bilo postavljeno ogrodje slovenske države in Kočevski 
zbor je razglasil slovenski narod za suveren narod. Zbor odposlancev se je odločil za 
vstop »suverenega slovenskega naroda« v Avnoj, takrat še politični organ jugoslovanske­
ga osvobodilnega gibanja, »z namenom graditi novo Jugoslavijo«.53
Še pred zasedanjem Kočevskega zbora pa je Vrhovni plenum OF razglasil »iz narav­
nih in zgodovinskih pravic izhajajočo zahtevo slovenskega naroda«: priključitev sloven­
skega Primorja v okvir Slovenije in Jugoslavije.54 Ta sklep je potrdil tudi Kočevski zbor in 
nato še Avnoj na zasedanju konec novembra 1943. S tem je bilo formalnopravno ozemlje, 
ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji na osnovi Londonskega pakta iz leta 1915, 
vključeno v okvir nastajajoče slovenske države.
Slovenski narodnoosvobodilni »parlament« seje prvič sestal februarja 1944 v Črno­
mlju. Takrat je slovensko osvobodilno gibanje tudi formalno prešlo iz političnega v drža­
votvorno. Pred tem so se konec novembra 1943 predstavniki slovenskega osvobodilnega 
gibanja, izvoljeni na Kočevskem zboru, udeležili drugega zasedanja Avnoja v Jajcu. Ta 
do tedaj osrednji politični organ jugoslovanskega osvobodilnega gibanja seje pretvoril 
v državnotvomi, zakonodajni, izvršni in predstavniški organ nove Jugoslavije. Imenoval 
je svojo vlado - Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije - in s svojimi sklepi položil 
temelje novi Jugoslaviji. Bistven glede slovenske državnosti je bil sklep o vzpostavitvi 
federativno organizirane jugoslovanske države s priznavanjem narodov, ki se bodo na 
temelju priznavanja načela samoodločbe narodov združili v skupno državo. To je sprejel 
na svojem zasedanju SNOO in se preimenoval (ter se povečal) v Slovenski narodnoosvo­
bodilni svet. Tako seje po imenu izenačil z Avnojem in podobnimi organi drugih jugoslo­
vanskih narodov. Ta prilagoditev glede imena organa pa je dejansko pomenila zmanjšano 
suverenost slovenske oblasti. Kljub temu pa je bil SNOS formalno in vsebinsko vrhovni 
organ državne oblasti. Bil je zakonodajni organ in je na svojem prvem zasedanju izdal 
vrsto aktov ustavne narave, npr. deklaracijo o potrditvi dela slovenske delegacije na dru­
gem zasedanju Avnoja, s čimer so pritrdili federativni ureditvi jugoslovanske države inje 
s tem Slovenija tudi formalnopravno postala članica jugoslovanske federativne države, 
deklaracijo o pravicah in dolžnosti državljanov (uradno slovenskega ljudstva), v kateri 
so bile naštete vse splošne demokratične pravice, in deklaracijo o pravici slovenskega 
naroda do postavitve lastne vlade. Ta takrat sicer ni bila vzpostavljena, ker za to še ni 
bilo potrebe, saj še ni bilo osvobojeno celotno ozemlje Slovenije. Njeno vlogo je za ti­
sto ozemlje, ki ga je imela v rokah partizanska vojska, prevzelo Predsedstvo SNOS-a, 
upravno funkcijo pa njegovi odseki. Ti so bili, kljub temu da so imeli značaj upravnih 
organov, zametki resornih ministrstev slovenske vlade in so bili povezani z ustreznimi 
poverjeništvi NKOJ-a. Državna zgradba slovenske državnosti tako še ni bila popolna. Do 
imenovanja slovenske vlade - Narodne vlade Slovenije - je prišlo tik pred koncem vojne, 
5. maja 1945, s čimer je bila glede vseh oblastnih organov, ki dajejo značaj državnosti, ta 
dosežena. Ni pa bila dosežena popolna suverenost.
Zaradi upoštevanja federativnosti je bilo namreč takrat treba imenovati tudi vlade 
posameznih federalnih enot in v začetku aprila 1945 je Predsedstvo Avnoja (opravljalo je 
vlogo zakonodajalca v imenu Avnoja) izdalo navodila o osnovnih načelih za oblikovanje 
vlad federalnih enot z namenom poenotenja organizacije celotne državne oblasti zaradi 
lažjega administriranja in učinkovitejšega sodelovanja med centralno oblastjo in federal­
nimi enotami. Dejansko je šlo za izraz nastajajočega centralizma, ki je postal prevladu­
joči način vodenja sicer federativno organizirane države. Zaradi učinkovitosti oblasti je
53 Dokumenti : ob šestdesetletnici, str. 213.
54 Dokumenti o razvoju ljudske oblasti, dok. 73, str. 83.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 27
bila žrtev suverenost federalnih enot. Vprašanje centralizma na eni in položaja federalnih 
enot, republik, na drugi strani je postalo eno temeljnih vprašanj druge jugoslovanske dr­
žave, nastale v času druge svetovne vojne. To je bilo vprašanje državnosti republik, ki so 
imele značaj nacionalno bolj ali manj zaokroženih ozemelj.
V
Slovenija je veliko stopnjo državnosti, dejansko položaj države, ki pa ni bila povsem 
suverena, dosegla po drugi svetovni vojni v okviru federativno organizirane Jugoslavije 
s socialističnim političnim in gospodarskim sistemom in oblastjo komunistov. Bila je ena 
od šestih federalnih enot. Druga Jugoslavija je bila zgrajena od spodaj navzgor, iz »nacio­
nalnih« federalnih enot, ki so temeljile na nacionalnem načelu (razen nacionalno mešane 
Bosne in Hercegovine). Vanjo so se namreč združili narodi, ki so med drugo svetovno 
vojno v okviru osvobodilnega gibanja oblikovali svoje »države«. Narod je v svojem zo­
renju prišel do točke, ko je postal »državno ljudstvo«.
Federalne enote jugoslovanske federacije so vse od ustavnega oblikovanja te države 
v začetku leta 1946 imele položaj države z lastno ustavo ter lastno zakonodajno in izvr­
šno oblastjo. Vendar niso bile suverene. Del svojih pristojnosti so dejansko prepustile 
zveznim, centralnim organom jugoslovanske države. Sloje za federativno organiziranost 
države s centralističnim načinom vodenja. Velik del političnega dogajanja v drugi Jugo­
slaviji je zato dejansko potekal v boju za vračanje posameznih oblik suverenosti, ki so 
bile prepuščene Beogradu. Šlo je za razmerje med zveznimi oblastmi in republikami, ki 
so si prizadevale dobiti večjo vlogo pri odločanju o lastnem razvoju. Republike naj bi 
dobile čim več suverenosti, tj. samostojnosti. Vodilna pri teh zahtevah je bila Slovenija, 
ki je že konec petdesetih let 20. stoletja hotela doseči večjo suverenost zlasti na gospo­
darskem področju.
Stalnica političnih odnosov v jugoslovanski državi po drugi svetovni vojni je bilo 
nasprotje med centralističnimi in njim nasprotnimi hotenji, kar je povzročalo hujše poli­
tične krize. Nasprotje med centralističnimi in federalističnimi težnjami seje izražalo tudi 
v nenehnih spremembah ustavne ureditve druge Jugoslavije. Z vsako novo ustavo se je 
krepila vloga federalnih enot, s tem pa se je večala njihova državnost.
Stopnjevanje državnosti federalnih enot je doseglo vrh z zadnjo jugoslovansko usta­
vo, ki je bila sprejeta 1974 po več kot desetletju političnih bojev med »centralisti« in 
»federalisti« glede reforme federativnosti oziroma razumevanja le-te kot večanja vloge 
republik v odločanju o lastnem razvoju. Socialistično federativno republiko Jugoslavijo 
so po določilih te ustave dejansko sestavljale posamezne države. Jugoslovanska država 
je postala zveza šestih oziroma osmih držav (ustavnokonstitutivni položaj sta imeli tudi 
avtonomni pokrajini v okviru Srbije), česar sicer takrat politiki (niti pravniki) niso želeli 
priznati in so še vedno govorili o zvezni državi in ne o zvezi držav. Je pa vsaka republika 
dosegla svojo državnost, ki jo je uveljavljala tudi v odnosu do drugih republik. To se je 
začelo kazati v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Dejansko sta bila okrepljena 
vloga republik in njihov položaj držav po tej ustavi nekakšna protiutež hkratnemu po­
večanju razrednega dejavnika, izraženega v samoupravnem organiziranju jugoslovanske 
družbe in države, ter ustavnemu določilu, da je komunistična organizacija - Zveza ko­
munistov - vodilna politična sila, kije ima neposredno vlogo v skupščinskem sistemu.
Sploh je bila komunistična »stranka« (njena organiziranost in način vodenja -zlasti 
organiziranost-ni sledila federalizaciji na ravni organizacije države) dejavnik, kije ome­
jeval suverenost državnih oblasti v republikah. Vodilna politična oblast v podobi Central­
nega komiteja ZKJ, njegovega predsedstva ali izvršnega biroja in predsednika, Tita, je 
bila centralizirana. Njen vrh je bil kljub dejstvu, daje imela vsaka republika svojo partij­
28 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
sko organizacijo - nacionalno partijo - zunaj republike. Politična stvarnost, ki je v veliki 
meri odločala o suverenosti republik in jo določala, je bila drugačna, kot je bila ustavna 
ureditev. Sta pa v zadnjem obdobju jugoslovanske države prav samosvojost in večanje 
neodvisnosti Zveze komunistov Slovenije v odnosu do partijskega centra pomenila zago­
tovilo demokratizacije in tudi izraz slovenske državnosti in osamosvajanja.
Formalnopravno je bila stopnja suverenosti oziroma državnosti federalnih enot izra­
žena v ustavah. Vsaka od treh oziroma štirih jugoslovanskih ustav (ustavni zakon iz leta 
1953 je glede na svoj obseg in predvsem vsebino dejansko bil ustava) je določala stopnjo 
suverenosti federalnih enot in način odnosa do zveznih oblasti in skupne politike jugo­
slovanske države. Državnost, ki so jo dajale federalnim enotam ustave, pa se je kazala 
tudi v njihovih lastnih ustavah. Te so bile bolj ali manj posnetek zvezne ustave oziroma 
so morale biti v skladu z ustavo Jugoslavije, lahko pa so se v njih odražale posebnosti 
posamezne republike. To je nedvomno bil določen, sicer omejen, izraz državnosti.
Vse jugoslovanske in tudi republiške ustave so izhajale iz upoštevanja načela samo­
odločbe naroda, katere bistvena sestavina je pravica do odcepitve (in združitve). Prav v 
zvezi z razumevanjem in upoštevanjem te pravice, ki vsebuje poleg pravice združevanja 
tudi pravico razdruževanja, je vladala stalna napetost, saj naj bi ta po mnenju tistih, ki so 
samoodločbo sprejemali kot dogmo, ugasnila, ker je bila že porabljena. Tako naj po mne­
nju srbskih predstavnikov v ustavodajni skupščini ne bi bilo treba v prvi jugoslovanski 
ustavi več navesti pravice do samoodločbe, češ daje bila ta s priznanjem sklepov Avnoja 
o federativni organizaciji jugoslovanske države že porabljena. Takšnemu stališču je na­
sprotoval Edvard Kardelj, ki je uveljavil pravico do samoodločbe kot izhodišče te in tudi 
vseh nadaljnjih jugoslovanskih ustav. Na tej podlagi seje nato razvijala in kazala stopnja 
državnosti republik, tudi Slovenije.
Daje šlo kljub dejstvu, da so bile republike razumljene kot države, za njihovo ome­
jeno državnost, seje kazalo v tem, da so del svoje suverenosti prenesle na zvezne organe 
oblasti. V prvi ustavi druge Jugoslavije iz leta 1946 je bilo navedeno, daje suverenost 
republik v sestavu Jugoslavije omejena »samo s pravicami, ki so s to ustavo dane FLRJ«, 
ki pa brani in ščiti »suverene pravice« republik. V prvi slovenski ustavi pa je bilo zapi­
sano, da »LRS izvršuje državno oblast suvereno, prenaša pa na FLRJ tiste pravice, ki so 
določene v ustavi FLRJ«. Podobna določila so bila tudi v nadaljnjih ustavah.
Kljub temu pomeni ustava Ljudske republike Slovenije, sprejeta v začetku leta 1947, 
pomemben korak k vzpostavitvi slovenske države, saj so z njo Slovenci prvič v svoji zgo­
dovini dobili svojo ustavo, pa tudi državne organe, tj. zakonodajni in izvršni organ. Bila je 
»ljudska država republikanske oblike«, ki jo je vzpostavil »slovenski narod v svoji borbi 
in v skupni borbi vseh narodov Jugoslavije« s tem , daje izrazil »svojo svobodno voljo, 
živeti skupno z bratskimi narodi na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico 
do odcepitve in do združitve z drugimi narodi«.55 V slovenski ustavi iz leta 1963 je bila v 
skladu s takratnim političnim izrazoslovjem Slovenija opredeljena kot »državna sociali­
stična demokratična skupnost ljudstva Slovenije«,56 v ustavi iz leta 1974 pa kot »država, 
ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije«.57
Zadnje dejanje glede ustavnega položaja Slovenije in njene državnosti v drugi Jugo­
slaviji so predstavljala ustavna dopolnila k slovenski ustavi iz leta 1974. Sprejela jih je 
slovenska »samoupravljalska« skupščina 27. septembra 198958 (bilo jih je kar 81), in to 
kljub političnim pritiskom in grožnjam zveznih državnih in političnih organov in tudi
55 Uradni list LRS, 24. 1947. Ustava LRS, čl. 1, 2.
56 Uradni list SRS, 9. 4. 1963. Ustava SRS, čl. 1.
57 Uradni list SRS, 28.2.1974. Ustava SRS, čl. 1.
58 Uradni list SRS, 2. 10. 1989.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 29
srbske politične elite, ki seje začela enačiti z njimi oziroma je želela postati vodilna in 
odločujoča politična sila v Jugoslaviji. Sprejete ustavne spremembe so v resnici temeljito 
spremenile slovensko ustavo.
S tem da se ni uklonila in da je sprejela te ustavna dopolnila, ki so bila usmerjena k 
večanju državnosti, je slovenska oblast že pokazala veliko mero suverenosti. Dopolnila k 
slovenski ustavi so bila vsebinska prelomnica glede opredelitev Slovenije v jugoslovan­
ski federaciji in z njimi je Slovenija postavila svoje nove odnose do Jugoslavije in okre­
pila svojo državnost. Dopolnila so namreč opredeljevala brezpogojno pravico Slovenije 
do samoodločbe vključno z odcepitvijo, pravice določati, koliko bo Slovenija prispevala 
v skupno državno blagajno, in sklepa, da zvezna oblast v Sloveniji ne more razglasiti 
izrednega stanja in uvesti izrednih ukrepov (poseg vojske) brez privoljenja slovenske 
skupščine. Sprejete ustavne spremembe so omogočile tudi prehod v tržno gospodarstvo 
in temelje gospodarske suverenosti ter prehod v večstrankarski sistem. Z dopolnilom k 
ustavi je bila kot slovenska oziroma državna himna razglašena Zdravljica, konec marca 
1990 pa je bil o tem sprejet še zakon. Ta ustavna dopolnila so bila ustavnopravna podlaga, 
na kateri je enaindvajset mesecev pozneje temeljila državnopravna prekinitev odnosov z 
jugoslovansko državo, torej osamosvojitev Slovenije in nastanek samostojne, neodvisne 
države. To je spoznala tudi t. i. Badinteijeva komisija mednarodnih pravnikov (vodil jo 
je predsednik francoskega ustavnega sodišča Robert Badinter), ki jo je jeseni 1990 ime­
novala mednarodna konferenca o Jugoslaviji kot arbitražno komisijo, ki naj poda pravno 
mnenje, ali gre za odcepitev republik, ki so razglasile samostojnost, ali za razpad jugo­
slovanske države. Slo seje za vprašanje nasledstva te države, za to, da so naslednice vse 
republike, ki sojo tvorile, in da se nobena sama ali v povezavi še s kako (mišljenje srbski 
blok) ne more razglasiti za edinega naslednika. Potrdili so, da je Jugoslavija v procesu 
razdružitve in da morajo jugoslovanske republike pri osamosvajanju upoštevati pravila 
mednarodnega prava. Ugotovili so tudi, da je Slovenija dosegla lastno državo na teme­
lju ustavne ureditve, ki je upoštevala načelo pravice naroda do samoodločbe vključno z 
odcepitvijo. Osamosvojitev Slovenije tako ni bila odcepitev, ampak razdružitev, proces, 
nasproten združevanju.
Pravi proces oblikovanja lastne države se je začel z osamosvajanjem Slovenije leta 
1990, potem ko so bile v Sloveniji izvedene prve večstrankarske volitve v Jugoslaviji 
inje prišlo do zamenjave oblasti. Osamosvajanje Slovenije od avnojske Jugoslavije na 
državnopravnem nivoju pa seje začelo s plebiscitom za samostojno in neodvisno državo 
23. decembra 1990. Razdružitev Republike Slovenije od Jugoslavije in razglasitev dr­
žavne samostojnosti je bila na temelju rezultatov plebiscita razglašena 25. junija 1991. 
Slovenija je prevzela vse pristojnosti države, ki jih je do tedaj imela in opravljala zvezna 
država. Jugoslovansko državno vodstvo je na to odgovorilo z napotitvijo vojaških enot 
na slovenske mejne prehode, da bi Slovenijo zaprlo v Jugoslavijo, čemur seje slovenska 
država postavila po robu s Teritorialno obrambo in policijo.
Z nastankom slovenske samostojne in neodvisne države se je končal slovenski osa­
mosvojitveni napor. Sedaj pa država ni več cilj, temveč mora postati sredstvo za eman­
cipacijo posameznika. Državnost in država sami po sebi nista že samodejno zagotovilo 
demokracije. Za to seje treba potruditi oziroma se nenehno truditi tudi v lastni, samostoj­
ni in neodvisni državi.
Epilog
Nekaj ur po tem, ko je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, 
torej suveren nove samostojne države, izrekel na proslavi razglasitve države besede: 
»Slovenija ne ogroža nikogar, zato ni treba letal nad našimi mesti in ne tankov na naših
30 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
ulicah«, in povedal, da so »danes dovoljene sanje« - najbrž je imel v mislih mitične »ti­
sočletne sanje« je mlada država doživela vojaški napad na njeno ozemlje in na njeno 
oblast. Z njenega ozemlja [!] so jugoslovanske vojaške oblasti, ki so tedaj dejansko edine 
predstavljale Jugoslavijo, sporočile slovenskim oblastem - naslovnik so bili prebivalci 
Slovenije -, da bo vsak odpor zlomljen, če se ne uklonijo jugoslovanski oblasti. To se ni 
zgodilo, saj je Predsedstvo Republike Slovenije že nekaj ur potem, ko je jugoslovanska 
vojska s tanki začela teptati slovensko suverenost, sprejelo sklep o uporabi orožja za 
obrambo le-te in začeli so se oboroženi spopadi za ohranitev in ohranitev razglašene sa­
mostojnosti. Prvič v slovenski zgodovini je šlo za obrambo države in ne le naroda! Sloje 
za obrambo države, njenega ozemlja oziroma mej in za obrambo njene oblasti, za katero 
je stalo ljudstvo. Vojaški spopadi so trajali deset dni, nato pa je bil na Brionih sprejet 
dogovor o zaustavitvi spopadov in tudi o zamrznitvi nadaljnjih slovenskih osamosvoji­
tvenih dejavnosti (ultimativno gaje zahtevala mednarodna skupnost). Po koncu te trime­
sečne zamrznitve vseh za eno ali drugo stran spornih dejanj, t. i. moratorija, je Slovenija 
postala resnično povsem samostojna in suverena država. Kot takaje doživela priznanje 
drugih držav in slabo leto po razglasitvi neodvisnosti je postala tudi polnopravna članica 
Organizacije združenih narodov.
Slovenija kot samostojna država obstaja dve desetletji. Za Slovence oziroma državlja­
ne Slovenije pa je danes država sredstvo preživetja in varnosti, predvsem pa je zagotovilo 
možnosti odločanja o lastni usodi in lastni sreči. In prav za to gre pri državi!
Povzetek
Zdenko Cepič
Slovenija, moja država
Država in državnost v mislih in dejanjih slovenske politike (dejstva in mnenja)
Pri slovenskem pretrganju državnopravnih vezi z jugoslovansko državo leta 1991 (25. 
junija) je šlo za razdružitev, katere posledicaje bila osamosvojitev in vzpostavitev samo­
stojne, neodvisne države. Vzpostavljena je bila suverenost Republike Slovenije. Pogoj te 
suverenosti pa je bila predvsem njena suverena oblast, brez kakršnekoli druge sile nad 
seboj. Pri osamosvojitvi Slovenije je šlo dejansko predvsem za to, da postane slovenska 
oblast suverena. Postala je prava državna oblast. Državnost oziroma suverenost države 
je bil dejanski cilj, pot do tega pa je bila dolga in tudi trnova. Osrednja tema slovenske 
zgodovine od sredine 19. stoletja je bilo vprašanje naroda, vprašanje narodnega ozemlja, 
do kod to sega in tudi vprašanje oblasti nad tem ozemljem. To je bilo vprašanje držav­
nosti. Narod - ozemlje - oblast so bistveni pogoji države. Da so Slovenci dosegli svojo 
suverenost v obliki države - postali iz naroda nacija - je bilo potrebno najprej samozave­
danje sebe kot naroda, nato njegova samozavest in tudi občutek samozadostnosti, kar je 
pomenilo prepričanje vase in v svoje ideje.
Pot do državnosti, do lastne države se je začela z osvestitvijo Slovencev, da so po­
sebna narodna celota v času prebujanja narodov (pomladi narodov) v vsej Evropi sredi 
19. stoletja. Takrat je nastal prvi narodni politični program Zedinjene Slovenije. Bilje 
ideal (tudi idealiziran) in v celoti nikoli uresničen. Do razglasitve svoje samostojne in 
suverene države so Slovenci vedno živeli v državnem okviru druge države, ki jim je 
določala stopnjo državnosti oziroma nacionalnih pravic. V obdobju, ko so bili v Avstro- 
Ogrski monarhiji, je bila misel o državnosti izražana bolj sramežljivo; osnovna zahteva 
je bila preseženje deželskosti (razdelitev slovenskega ozemlja na dežele-kronovine kot 
upravne enote) in uvedba enotne uprave za celotno slovensko ozemlje. Šlo je za združitev
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 31
na upravni ravni. To je bila želja po upravni združitvi ozemlja, na katerem so strnjeno 
živeli Slovenci. Na koncu te dobe je bila politična možnost nekakšne državnosti videna 
v trializmu, kar je pomenilo za Slovence vezanost na Hrvate, na njihovo državno pravo 
in tudi možnost nacionalnega poenotenja z njimi. Na tej osnovi, brez takrat propadle in 
razpadle avstroogrske države, je bila za dober mesec dni (29. 10. do 1. 12. 1919) vzposta­
vljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, v kateri so Slovenci dosegli največjo stopnjo 
državnosti, saj so bili v veliki meri suvereni na upravnem področju. To suverenost je 
imela Narodna vlada SHS v Ljubljani, ki je bila izvršilni in tudi naredbodajni oziroma 
zakonodajni organ in je v Sloveniji (razen v Prekmurju) vodila vso državno oblast. V 
njej seje tako izražala slovenska državnost. Taje bila od konca avstroogrske države do 
konca prve jugoslovanske države z začetkom druge svetovne vojne največja. V času prve 
(centralistične, unitaristične) jugoslovanske države seje želja po državnosti (obliki le-te) 
kazala v avtonomističnih hotenjih. Vodilna pri tem je bila najmočnejša stranka Sloven­
ska ljudska stranka, kije hotela z avtonomijo zagotavljati svojo oblast v Sloveniji, ni pa 
kazala namere spremeniti pravnega statusa Slovenije v jugoslovanski državi. Državnost 
se je tako v času med svetovnima vojnama kazala v hotenjih po večji avtonomiji in ne 
v federalnosti. Oblast kot motiv avtonomije seje kazala tako v času upravne razdelitve 
Slovenije na dve upravni enoti, t. i. oblasti in delovanju oblastnih skupščin (»prvi slo­
venski parlamentarizem«) in nato v Dravski banovini v drugi polovici tridesetih let v 
popolnem političnem in upravnem obvladovanju Slovenije s strani SLS. Po vzpostavitvi 
banovine Hrvaške avgusta 1939 pa je SLS želela za Slovenijo (Dravsko banovino) do­
seči enak status tudi za Slovenijo. Z napadom na Jugoslavijo in njenim razpadom so se 
pojavili posamezni pogledi o samostojnosti Slovenije brez jugoslovanskega okvirja, a 
pod varuštvom okupatorskih držav. V obeh slovenskih političnih polih, ki sta se v času 
vojne spopadala za oblast (eden je pri tem iskal pomoč okupatorja), pa se je izoblikovala 
misel o federativno organizirani jugoslovanski državi, v kateri bi bila Slovenija federalna 
enota. Avtonomistične poglede so zamenjali federalistični. Te je uveljavilo osvobodilno 
gibanje, ki je v času vojne prevzemalo politično pobudo in na koncu vojne tudi oblast. 
Na osnovah, vzpostavljenih v času vojne z upoštevanjem načela pravice do samoodločbe 
naroda, ta vključuje tudi pravico do odcepitve, je bila obnovljena jugoslovanska država 
s federativno organiziranostjo države in spremenjenim političnim sistemom, v kateri je 
Slovenija kot federalna enota dosegla veliko stopnjo državnosti (svojo ustavo, zakono­
dajno in izvršilno telo). Določen del suverenosti je bil sicer prepuščen zveznim državnim 
oblastem. V drugi Jugoslaviji se je državnost federalnih enot krepila in v ustavi iz leta 
1974 so te, imenovane republike, dobile ustavni status države. Ob koncu osemdesetih let, 
ko seje politična kriza v Jugoslaviji zaradi različnih pogledov na položaj in vlogo posa­
meznih republik krepila, seje z ustavnimi dopolnili k slovenski ustavi (september 1989) 
ta državnost še povečala. Ustavne osnove le-te so bile nato v letu 1991 pravno izhodišče 
za razglasitev samostojne, neodvisne države - za osamosvojitev Republike Slovenije, ko 
je njena oblast postala suverena. Zaključenje bil stoletje in pol dolg narodnoemancipacij- 
ski proces, katerega rezultat je samostojna slovenska država.
Viri in literatira
Objavljeni viri
Arhiv Jugoslavije, K 11/8077, Suđenje Lisjaku, Stepincu, Šaliću i družini, ustaško-križar- 
skim zločincima i njihovim pomagačima, Zagrab, 1946.
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2. Ljubljana : Inštitut za zgodovino de­
lavskega gibanja, 1963.
32 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1. Ljubljana : Inštitut za zgodovino de­
lavskega gibanja, 1962.
Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji, zbral in uredil Makso Snuderl. Ljubljana: 
Uradni list Republike Slovenije, 1949.
Dokumenti : ob šestdesetletnici / Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju L- 4. 
10. 1943, zbral in uredil Tone Ferenc. Ljubljana, Kočevje: Občina, 2003.
Granda, Stane, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo : dokumenti z uvodno študijo in 
osnovnimi pojasnili. Ljubljana: Nova revija, 1999.
Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina, uredila, spremna be­
sedila in dodatna pojasnila napisala Godeša, Bojan, Dolenc, Ervin. Ljubljana: Nova 
revija, 1999.
Nešović, Slobodan, Petranovič, Branko, Avnoj i revolucija : tematska zbirka dokumenata 
1941-1945. Beograd: Narodna knjiga, 1983.
Slovenski poročevalec : 1938-1941. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1951.
Uradni list LRS, 4a-20, 24. 1. 1947. Ustava LRS, čl. 1,2.
Uradni list SRS, 32-1704, 2. 10. 1989.
Uradni list SRS, 6-44, 28. 2.1974. Ustava SRS, čl. 1.
Uradni list SRS, 10-90, 9. 4. 1963. Ustava SRS, čl. 1.
Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 11-111,21. 11. 1918.
Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije. Tom 5, Socialistično gibanje v Slo­
veniji : 1869-1920. Beograd: Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja KPJ, 1951.
Časopisni viri
Lončar, Dragutin, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Bleiweisu 5 
maja 1870. Naši zapiski, 1910, št. 1, str. 28.
Na potu v lepšo bodočnost Jugoslavije. Jutro, 6. 10. 1929.
Nihče se ne sme igrati z življenjskimi narodnimi interesi. Jutro, 11. 1. 1933.
Slovenci tostran in onstran mej. Jutro, 13. 1. 1933.
Slovenec, 4. 5. 1945.
Slovenski poročevalec, 22. 11. 1941.
»Za narodno zedinjenje«. Hrvatska država, 4. 9. 1917.
Monografije
Balkovec, Bojan, Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana: Znanstveno in publicistič­
no središče, 1992.
Bučar, France, Prehod čez rdeče morje. Ljubljana: Mihelač, 1993.
Cvirn, Janez, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji : Dunajski 
državni zbor in Slovenci (1848-1918). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za 
zgodovino, 2006.
Cvirn, Janez, Trdnjavski trikotnik : politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem 
(1861-1914). Maribor: Obzorja, 1997.
Čepič, Zdenko, Ferenc, Tone, Gabrič, Aleš, Godeša, Bojan, Mlakar, Boris, Nećak, Dušan, 
Prinčič, Jože, Prunk, Janko, Repe, Božo, Vidovič-Miklavčič, Anka, Vodopivec, Peter, 
Zevart, Milan, Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 : znanstveno 
poročilo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 1995.
Gašparič, Jure, SLS pod kraljevo diktaturo : diktatura kralja Aleksandra in politika Slo­
venske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana: Modrijan, 2007.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 33
Godeša, Bojan, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: 
Inštitut za novejšo zgodovino, 2006.
Goropevšek, Branko, Štajerski Slovenci, kaj hočemo!: slovenska politika na Štajerskem 
v letih 1906-1914. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2005.
Grdina, Igor, Slovenci med tradicijo in perspektivo : politični mozaik 1860-1918. Ljublja­
na: Študentska založba, 2003.
Krizman, Bogdan, Ustaše i Treći rajh, 2. Zagreb: Globus, 1983.
Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo : 1943-1945 : ustanovitev, organizacija, idejno 
ozadje. Ljubljana: Slovenska matica, 2003.
Melik, Vasilij. Slovenci 1848-1918 : razprave in članki. Maribor: Litera, 2002.
Perovšek, Jurij, »Vzaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo :
1918-1941. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009.
Perovšek, Jurij, Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega 
liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005.
Perovšek, Jurij, Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slovenski državnosti v 
Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998.
Pleterski, Janko, Dr. Ivan Šušteršič, 1863-1925 : pot prvaka slovenskega političnega ka­
tolicizma. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998.
Pleterski, Janko, Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Komunist, Državna založba 
Slovenije, 1986.
Pleterski, Janko, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor: Obzorja, 
1981.
Pleterski, Janko, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo : politika na domačih tleh med 
vojno 1914-1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1971.
Prunk, Janko, Slovenski narodni vzpon : narodna politika (1768-1992). Ljubljana: Držav­
na založba Slovenije, 1992.
Prunk, Janko, Slovenski narodni programi: narodni programi v slovenski politični misli 
od 1848 do 1945. Ljubljana: Društvo 2000, 1986.
Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu : slovenska parla­
mentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914. Celje: Cenesa, Založba Pane- 
vropa, 2001.
Rozman, Franc, Jugoslovanska socialnodemokratska konferenca. Enciklopedija Sloveni ­
je, zv. 4. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.
Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega pri­
znanja Republike Slovenije : 1848-1992. Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za no­
vejšo zgodovino, 2006.
Stiplovšek, Miroslav, Banski svet Dravske banovine : 1930-1935 : prizadevanja banske ­
ga sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejav­
nosti v Sloveniji ter za razši[t]itev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. 
Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006.
Stiplovšek, Miroslav, Slovenski parlamentarizem : 1927-1929 : avtonomistična prizade­
vanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno- 
kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni 
inštitut Filozofske fakultete, 2000.
Štih, Peter, Simoniti, Vasko, Vodopivec, Peter, Slovenska zgodovina : družba - politika 
- kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Sistory, 2008, (Dostopno na: Zgo­
dovina Slovenije - Sistory, dne 3. 1L 2011).
Vidovič-Miklavčič, Anka, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom : pregled ra­
zvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem
34 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. Ljubljana: 
Študentska organizacija Univerze, 1994.
Vilfan, Sergij, Pravna zgodovina Slovencev : od naselitve do zloma stare Jugoslavije. 
Ljubljana: Slovenska matica, 1996 (ponatis 1. izd. iz leta 1961).
Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države : slovenska zgodovina od 
konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006.
Vodušek-Starič, Jera, »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. 
Zajc, Marko, Kje se slovensko neha in hrvaško začne : slovensko-hrvaška meja v 19. in
na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006.
Zwitter, Fran, O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana: Slovenska matica, 1990. 
Razprave
Cvirn, Janez, »Želimo biti enakopravni in enakovredni državljani«. Gregorčičev predlog 
jezikovnega zakona za zaščito nacionalnih manjšin iz leta 1899. Prispevki za novejšo 
zgodovino, 49, 2009, št. 1, str. 61-79.
Ferenc, Tone, Oblikovanje slovenske (federalne) države 1941-1944. Slovenci in država: 
zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). 
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 213-223.
Ferenc, Tone, Vprašanje samoodločbe in suverenosti slovenskega naroda po drugem za­
sedanju AVNOJ. Zgodovinski časopis, 44, 1990, št. 1, str. 91-110.
Gabrič, Aleš, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v prvem povojnem obdobju = The na­
tional question in Yugoslavia in the immediate postwar period. Jugoslavija v hladni 
vojni : Zbornik z Znanstvenega posveta Jugoslavija v hladni vojni, Ljubljana, 8.-9. 
maja 2000 = Yugoslavia in the cold war : the collection of papers at the Scientific 
Conference Yugoslavia in the Cold War, Ljubljana, 8-9 May 2000. Ljubljana: Inštitut 
za novejšo zgodovino; Toronto: University = Ljubljana: Institute for Contemporary 
History; Toronto: University, 2004, str. 403-424, 425-448.
Godeša, Bojan, Možnosti za Zedinjeno Slovenijo med drugo svetovno vojno : med priča­
kovanji in stvarnostjo. Prispevki za novejšo zgodovino, 46, 2006, št. 1, str. 309-328.
Granda, Stane, Iz kulturnega v politični narod. Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske 
državnosti. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001, str. 69-93.
Kristan, Ivan, Ustavnopravni značaj kočevskega zbora, črnomaljskega zbora in federalne 
države Slovenije v njunem času. Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvene ­
ga posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija 
znanosti in umetnosti, 1995, str. 251-260.
Melik, Vasilij, Slovenski državnopravni programi 1848-1918. Slovenci in država: zbornik 
prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: 
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 67—72.
Perovšek, Jurij, Slovenci in jugoslovanska skupnost 1918-1941. Zgodovinski časopis, 59, 
2005, št. 3/4, str. 447-460.
Perovšek, Jurij, Stiplovšek, Miroslav, Volja po slovenski državnosti v letih 1918-1941. 
Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske državnosti. Ljubljana: Arhiv Republike Slo­
venije, 2001, str. 95-119.
Perovšek, Jurij, Slovenci in država SHS leta 1918. Zgodovinski časopis, 53,1999, št. 1, 
str. 71-79.
Perovšek, Jurij, Slovenci in Jugoslavija v letih 1918-1941. Časopis za zgodovino in naro ­
dopisje, 69 (34), 1998, št. 1, str. 55-74.
Perovšek, Jurij, Vprašanje slovenskega parlamenta leta 1918. Prispevki za novejšo zgo­
dovino, 35,1995, št. 1/2, str. 25-33.
Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 35
Perovšek, Jurij, Slovenska državna volja v prvem desetletju jugoslovanske krize. Slo­
venci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. 
novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 
121-134.
Perovšek, Jurij, Jugoslovansko zedinjenje in Slovenci v novembru leta 1918. Prispevki za 
novejšo zgodovino, 28, 1988, št. 1/2, str. 41-61.
Perovšek, Jurij, Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918. Prispevki za zgodo­
vino delavskega gibanja, 25,1985, št. 1/2, str. 49-75.
Prunk, Janko, Slovenske predstave o avtonomiji (oziroma državnosti) in prizadevanje 
zanjo v Kraljevini Jugoslaviji. Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega 
posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija zna­
nosti in umetnosti, 1995, str. 134-142.
Prunk, Janko, Slovenska država - ideja in stvarnost. Zgodovina v šoli, 1, 1992, št. 1, str. 
4-11.
Prunk, Janko, Slovenci in suverenost. Borec, 40, 1988, št. 11, str. 1003-1015.
Prunk, Janko, Slovensko-hrvaški odnosi 1914-1918 in jugoslovansko zedinjenje. Zgodo­
vinski časopis, 33, 1979, št. 4, str. 583-597.
Rahten, Andrej, Korošec in hrvaška politika. Časopis za zgodovino in narodopisje, 77 
(42), 2006, št. 2/3, str. 54-65.
Rahten, Andrej, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918. Analiza 
razvoja slovenskega parlamentarizma. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo - 
ICK, 2005, str. 113-184.
Rahten, Andrej, Trialistični koncepti velikoavstrijskih krogov in slovensko vprašanje. 
Slovenci v Evropi : (o nekaterih vidikih slovenske povezanosti s sosedi in Evropo). 
Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002, str. 43-54.
Rahten, Andrej, Trialistične zamisli slovenskih in hrvaških politikov v letih pred prvo 
svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 65-74.
Repe, Božo, Slovenija od medvojne federalne enote preko povojne jugoslovanske re­
publike do samostojne države. Od sanj do resničnosti : razvoj slovenske državnosti. 
Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001, str. 121-207.
Repe, Božo, Slovenci in federacija v času od Titove smrti do plebiscita o neodvisnosti 
Slovenije. Mikužev zbornik. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 
1999, str. 229-248.
Repe, Božo, Oris obravnave nacionalne problematike in nacionalnih programov v Slo­
veniji od konca druge svetovne vojne do začetka osemdesetih let. Borec, 1992, str. 
286-289.
Repe, Božo, Program ZKJ in nacionalno vprašanje v šestdesetih letih in v začetku sedem­
desetih let. Borec, 40, 1988, št. 10, str. 955-964.
Ribičič, Ciril, Republika Slovenija v ustavah jugoslovanske federacije. Slovenci in dr­
žava: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 
1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 355-360.
Rozman, Franc, Odnos Jugoslovanske socialnodemokratične stranke do nacionalnega 
vprašanja. Prispevki za. zgodovino delavskega gibanja, 22, 1982, 1-2, str. 5-17.
Stiplovšek, Miroslav, Prizadevanja ljubljanske in mariborske oblastne skupščine ter ban­
skega sveta Dravske banovine za udejanjenje slovenskega parlamentarizma v prvi 
Jugoslaviji. Zgodovinski časopis, 62, 2008, št. 1/2, str. 151-176.
Stiplovšek, Miroslav, Višek avtonomističnih prizadevanj banskega sveta Dravske bano­
vine leta 1940 z zahtevo za ustanovitev Banovine Slovenije po hrvaškem zgledu. Med 
srednjo Evropo in Sredozemljem : Vojetov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC 
SAZU, 2006, str. 539-552.
36 Zdenko Čepič : Slovenija , moja država
Stiplovšek, Miroslav, Anton Korošec in prizadevanja Slovenske ljudske stranke za ure­
sničenje narodne avtonomije. Časopis za zgodovino in. narodopisje, 77 (42), 2006, št. 
2/3, str. 122-137.
Stiplovšek, Miroslav, Prelomnica v avtonomističnih prizadevanjih Banskega sveta Dra­
vske banovine sredi tridesetih let. Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana: Založba 
ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 355-370.
Stiplovšek, Miroslav, Samoupravne pristojnosti ljubljanske in mariborske oblastne skup­
ščine (1927-1929) ter posvetovalne funkcije banskega sveta Dravske banovine (1930- 
1941). zir/nvi, 25, 2002, št. 1, str. 145-155.
Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja za uveljavitev slovenskega avtonomizma od Vidov­
danske ustave do leta 1941. Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji. Ljubljana: Filozof­
ska fakulteta, Oddelek za zgodovino; Skopje: Institut za nacionalna istorija, 1999, str. 
29—48.
Stiplovšek, Miroslav, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1929- 
1941. Arhivi, 19, 1996, št. 1/2, str. 39-51.
Stiplovšek, Miroslav, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1918- 
1929. Arhivi, 18, 1995, št. 1/2, str. 18-29.
Stiplovšek, Miroslav, Avtonomistična prizadevanja v skupščinah ljubljanske in maribor­
ske oblasti (1927-1928) in banskem svetu Dravske banovine (1931-1941). Slovenci in 
država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 
1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 185-195.
Stiplovšek, Miroslav, Prizadevanja za avtonomijo Slovenije od ustanovitve jugoslovan­
ske države do kraljeve diktature (1918-1929). Časopis za zgodovino in narodopisje, 
65 (30), 1994, št. 1, str. 77-95.
Vodopivec, Peter, Država, dežele in Slovenci v obdobju absolutizma. Od sanj do resnič ­
nosti : razvoj slovenske državnosti. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001, str. 
49-66.
Žagar, Mitja, Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 in osa­
mosvajanje republike Slovenije. Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvene ­
ga posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija 
znanosti in umetnosti, 1995, str. 367-378.