Državni zbor. Na Dunaju, 26. oktobra. »Kako stojimo danes?« Tako povprašuje Slovenec Slovenca, Hrvat Hrvata, in Rusin Rusina. Rusin odgovorja: »Dobro! Mnogo smo pridobili za naš narod, a drugo pridobimo v kratkem«. Hrvat v Dalmaciji odgovorja: »Bračo, i mi smo zadovoljni«. Primorski Slovani niso z vsem zadovoljni, toda na boljše pa kaže. Kaj pa Slovenci, zlasti štajarski in koroški? Ti so uverjeni, da vodja sedanje vlade ima dobro voljo, rešiti naš narod pogube ob jvzikovnih mejah proti prodirajočemu nemStvu, a dvomijo, da bo dovolj močen, da bi mogel streti samovoljnost in sovražljivost vladinih organov nasproti Slovencera. Kajti izvzemši častivredne izjeme je vse uradništvo napojeno nemškega duha in prepričano, da se Slovenci na Štajarskem in Koroškem morajo danes ali jutri popolnoma ponemčiti. Grof Thun ne raore povsodi sam biti, ne more vsega sam gledati, kaj delajo njegovi služevni. NaSe ljudstvo je tudi preveč potrpežljivo, da bi vse naznanjalo, se proti vsem krivicam pritoževalo, ki ga zadevajo od strani tistih, ki so poklicani, varovati njegove pravice. Pač so se začeli zadnji čas Slovenci gibati in ropotati tudi po onih krajih, kjer so naši nasprotniki mislili, da smo že popolnoma zginili. In tem, ki bi vtegnili še dalje krivico trpeti, kličemo: Vzdramite se vsi ter vstanite! Naznanjajte krivice, ki se Vara gode, svojimzastopnikom! Ti bodo brezozirno razkrivali vse krivice; oni so poklicani, da kontrolirajo, se li našemu narodu daje povsodi pravica in enakopravnost, ki mu gre po naravnem in državnem pravu. Vsled tega, ker je vlada našim odposlancem in »krščanske slovanske narodne zveze« dala sveto obljubo, da našemu narodu da vse, kar njej je zdaj dati mogoče, je zveza sklenila v svoji seji dne 24. oktobra sledeče: »Zveza« ostane še dalje v družbi desnice in večine državnega zbora; štirje udi naše zveze, ki so v odseku za pogodbo z Ogersko, glasujejo z a t o, da se razpravlja o nadrobnostih te pogodbe. »To pogodbo bi sprejeli brez vsacega pomisleka tudi levičarji, ko bi bila vlada v njihovih rokah«; tako je levičarjem včeraj povedal dr. Herold. Dolgo, dolgo se že vrši razprava v državnem zboru zastran proračuna o dohodkih in stroških naše Avstrije za I. 1898. Včeraj sta govorila zadnja dva govornika. Nasproti graški dr. Hofman, ki se je hotel norčevati tudi iz Slovencev, ki zahtevajo slovensko nadsodišče in vseučilišče. Dobro mu je posvetil dr. Herold, ki je govoril za ta proračun rekoč: »Ko smi mi Cehi zahtevali česke srednje in visoke šole, se nam je tudi venomer ugovarjalo: >Saj nimate učnih knjig, nimateučiteljev!< Pa glejte, zdaj imamo vse! Tako se zdaj tudi Slovencem ugovarja, češ, da nimaio ničesar. Toda vlada je dolžna pripraviti to, kar Slovenci potrebujejo. Samo po sebi je umevno, d a b i s 1 ovenski poslanci ne mogli storiti veče nespameti, kakor če bi v zdajšnjih razmerah izstopili iz večine državnega zbora. Komu bi s takim izstopom pomagali? Svojim največim sovražnikom. Kajti nemški naprednjaki in nemški narodnjaki ničesar bolj ne želijo, kakor da vržejo zdajšnjo vlado z jednim českiin in dvema katoliškima ministroma. Oni iščejo le priliko, da sami zasedejo ministerske stole. Gotovo pa je, da če pade vlada grofa Thuna, potem pridejo na krmilo najhujši nasprotniki naše narodnosti. Bomo li morda Slovenci večo podporo imeli pri nemških liberalcih ali socijalistih, kakor pri naših dozdajšnjih zaveznikih, Čehih in Poliakih? Ali nam bo morda pomagal pustolovec Stojalovski? Menim, da je zdai vsem jasno, da so modro ravnali oni udje »zveze«, ki so zahtevali, naj se poprej dogovore z vlado in z desnico, preden storijo osodepolni korak ter izstopijo iz družbe Slovanov in katoliških Nemcev. Dogovorili so se in prišli do prepričanja, da bi bila za nas gotova poguba, če se zdaj ločimo od svojih dozdajšnjih zaveznikov.