Poštnina plačana v gotovini Sped. ir abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 m i m Wk Leto XXII. - Štev. 29 (1109) Gorica - četrtek, 16. julija 1970 - Trst Posamezna številka L 70 Svetovalec na listi Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka je imei 9. julija na razpravi deželnega sveta Furlanije-Julijske Benečije izčrpen govor, v katerem je deželnim svetovalcem in predsedstvu dežele obrazložil cilje in namere zakonskega o-snutka o uporabi besede »slovenska manjšina«. Rekel je tudi, da hoče njegov zakonski osnutek kodificirati prisotnost slovenskih strokovnjakov v deželnih komisijah ter prisotnost Slovencev v deželni zakonodaji sploh. Poudaril je precejšnji prispevek, ki so ga doslej dali v raznih komisijah slovenski strokovnjaki (Lokar, Rebula, Gantar itd.). Danes morajo rimske oblasti napraviti korak naprej, je rekel svetovalec LSS, in dopustiti, da se v deželnih zakonih izrecno omenja slovenska narodnostna skupnost, tako kot dovoljujejo, da se v deželnih zakonih na Tridentinskem-Južnem Tirolskem imenuje nemška manjšina. Ce se osrednje oblasti ne bodo več pro-tivile temu načelu, se nam pač ne bo več treba bati za usodo deželnih zakonov, ki romajo v Rim. V nasprotnem primeru pa bomo morali braniti našo zgodovinsko in narodno stvarnost pred ustavnim sodiščem in pred drugimi forumi, je dodal dr. Štoka, v prepričanju, da bo anahronizem, ki je doslej omadeževal deželne zakone, enkrat dokončno izbrisan. Clen 3 deželnega statuta predvideva ne samo enakost med vsemi državljani, ampak omenja posebej zaščito etničnih in kulturnih značilnosti jezikovnih manjšin. Na tej programatični izjavi je treba konkretno graditi in izdajati stvarne zakone v korist Slovencev v Italiji, zavedajoč se važnosti, ki jo danes igra v deželni stvarnosti slovenska narodnostna skupnost, ki hoče ustvarjati novo ozračje medsebojnega zaupanja in miru. Danes smo zadovoljni, da so daleč za nami časi, ko so Slovence na vse načine onemogočali, teptali njih najosnovnejše moralne, narodnostne in človečanske pravice. Pozabiti hočemo tiste težke čase in zaživeti v resničnem miru in medsebojni solidarnosti; toda da se te težnje res uresničijo, morajo priti Slovenci do vseh tistih pravic, ki jim igredo. Med temi je tudi pravica biti izrecno omenjeni in priznani v deželni zakonodaji. Za dr. Štoko so nato spregovorili še Lovriha, ki se je dalj časa ustavil pri analiziranju vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji, nato Bettoli (PSIUP), Di Caporiaoco (Furlansko gibanje), Coloni (KD), Baciechi (KPI), Pittoni (PSI), Cocianni (KD), ki je rekel, da je treba enkrat za vselej presekati gordijski vozel, ki je bil zavozljan v preteklosti. Vsi ti so zagotovili svojo podporo zakonu dr. Štoke. Proti so se izjavili, z ihto žolč-nosti seveda, fašisti in liberalci. V imenu deželnega odbora je spregovoril najprej odbornik Stopper, pri naslednji seji pa še predsednik deželnega odbora Berzanti: zagotovila sta svojo popolno podporo zakonskemu osnutku in izjavila, da bo odbor napravil vse, kar bo v njegovi moči, da bi se vlada ne uprla temu zakonu; v primeru pa, da bi se to zgodilo, bo vsa stvar šla pred ustavno sodišče in upati je, da bo sodišče tokrat dalo prav deželi in ne vladi. Posebej važna je bila Berzantijeva izjava, zato jo je deželni svetovalec Slovenske skupnosti vzel z zadovoljstvom na znanje. rodnega doma smo pred leti (več kot 40 let po požigu) dobili novi Kulturni dom v Trstu. Izgubili pa smo za vedno pravico do svojega doma v središču mesta. Sedaj je na tem mestu hotel Regina, na čigar pročelju so v obrisih še vedno vidni slovenski napisi. Ob tem žalostnem jubileju si zamejski Slovenci želimo, da ne bi nikdar več bili predmet takih zločinskih dejanj, ampak da bi lahko svobodno zahajali v tržaški Kulturni dom ter v mnoge naše Marijane in prosvetne domove, ki so jih v povojni dobi zgradili naši duhovniki in naše zavedno slovensko ljudstvo. Izglasovan je bil zakon o besedi »slovenska manjšina« Izrael ne zaupa Moskvi Izraelski zunanji minister Aba Eban je odklonil sovjetski načrt za rešitev krize na Bližnjem vzhodu. Dejal je, da so sovjetski predlogi le načrt za ohranitev trajne napetosti med Izraelom in arabskimi državami in za obnovitev eskplozivneiga položaja, ki je privedel do šestdnevne vojne v letu 1967. Eban je upravičeno obtožil Sovjetsko zvezo, ki ji ni do drugega kot vzpostaviti svojo vojaško nadvlado v Afriki, na Sredozemlju pa uveljaviti svojo strateško premoč. Eban je tudi odbil vsakršno možnost, da bi se Izrael umaknil iz zasedenih ozemelj pred sklenitvijo dokončnega miru. Pri tem je omenil, da je stara praksa, pa tudi mednarodno pravilo, da ostane država zmagovalec na doseženih mejah vse dotlej, dokler ne pride do dokončnih mej. Eban je predlagal, da bi se morala pogajanja z Arabci pričeti s posredovanjem posebnega odposlanca pri OZN, Jaringa. Najprej bi bilo treba soglasno izbrati kraj pogajanj, določiti način sestajanja in razpravljanja, nato pa preiti k dejanskim predlogom in protipredlogom. Opustiti bi bilo treba vse dvoumne in nejasne formule iz preteklosti; določiti bi bilo treba vame in priznane meje; vsem državam na območju Bližnjega vzhoda bi bilo treba dati jamstvo, da bodo lahko učinkovito zavarovale svojo neodvisnost, ■svojo kulturo in svoje značilnosti. Seveda so Arabci Ebanove predloge kot vedno doslej takoj odklonili. Oni se sklicujejo na eno samo zahtevo: Izraelci naj se najprej umaknejo z zasedenih ozemelj, potem šele bodo sledili morebitni razgovori. Z drugo besedo: Izrael naj se najprej zapre v svojo kletko, potem pa se oropan svobode pogaja s poraženci. Da je to stališče politično nevzdržno, je jasno vsakomur, ki ni obdarjen s slepoto kot Arabci ali s hudobijo kot rdeči mogotci v Kremlju. 9. julija je deželni svet po triurni razpravi izglasoval zakonski osnutek, ki ga je 23. marca letos vložil svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Ob koncu obširne razprave, v katero so poleg dr. Štoke posegli predstavniki skoro vseh strank, ki so zastopane v deželnem svetu, so za zakonski osnutek Slovenske skupnosti glasovali predstavniki vladnih strank (KD, PSI, PSU in PRI), predstavniki Furlanskega gibanja, KPI in PSIUP. Proti so bili le MSI in PLI. SLOVENCI IMAMO PRAVICO DO SVOJEGA IMENA Kaj je pravzaprav cilj zakona, ki ga je vložil dr. Štoka? V bistvu gre za to: doslej so vsi deželni zakoni označevali slovensko manjšino in splošno Slovence z izrazom »skupnost, nosilka posebnih interesov«. To skrpucalo, oz. mašilo, so uvedli v zakone v prvi zakonodajni dobi, ker je stal takrat Rim, oz. rimska vlada trdno na stališču, da nima dežela nikakih pristojnosti za slovenska vprašanja in da ne sme biti beseda Slovenec niti v deželnih zakonih. Ustavno sodišče je dosledno osvajalo stališče rimske vlade. To krivično, zastarelo in diskriminacijsko stališče rimskih oblasti pa ni moglo mimo programa, ki si ga je za deželni svet zastavila Slovenska skupnost, ki je vedno protestirala proti takšnim krivičnim stališčem Rima in centralne vlade. Že ob izglasovanju zakona, s katerim je bil ustanovljen CRES (deželni odbor za ekonomska in socialna vprašanja) je dr. Štoka vložil zakonski popravek, ki je predvideval, da bo v odboru tudi »zastopnik slovenske narodne manjšine« in utemeljeval to zahtevo pač s posebnimi ekonomskimi in socialnimi vprašanji, s katerimi se ubada slovenska narodnostna skupnost. Podoben popravek so predložili tudi svetovalci KPI. Takrat so zastopniki deželnega odbora dejali, da ne morejo sprejeti takšnega popravka, ker bi jim Rim najbrž vrnil zakon, kar bi zakasnilo celotni potek omenjenega osnutka. Zagotovili pa so, da bo v CRES imenovan Slovenec in sprejeli tako zahtevo svetovalca Slov. skupno- sti ter imenovali v CRES dr. Lokarja. Toda Slovenska skupnost se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da bi slovenska narodnostna skupnost uradno ostala le »skupnost posebnih interesov«. Zato je po temeljiti preučitvi vprašanja s politične in juridične plati njen svetovalec vložil letos marca dva samostojna zakonska osnutka, ki spreminjata omenjeno diskriminacijsko frazo tako v zakonu za CRES kot v zakonu za kulturne dejavnosti, ki je bil izglasovan lansko leto (gre za zakona št. 29/ 68 ter št. 11/69). V poročilih, ki spremljata oba zakonska osnutka, naglaša svetovalec LSS nujnost, da se v deželnih zakonih omenjajo Slovenci, saj imajo svoje posebne probleme, tako na socialnem kot na ekonomskem področju; posebej pa je nujno, da se Slovenci imenujejo s pravim izrazom v zakonu za kulturo, ker je ta povsem svojstvena in avtonomna panoga, s povsem svojimi težnjami, ki so lahko različne od kulture večinskega naroda. Zakonska osnutka, ki jih je naknadno v deželni zbornici združil svetovalec Slovenske skupnosti v enoto, bi morala najprej v pristojne deželne komisije. Toda tu so stopili v kaj čudno akcijo postopkovnega značaja svetovalci KPI in PSIUP, ki so najprej osvojili besedilo iz Štokovega zakona in ga predložili le kot navaden popravek k popravljalnemu zakonu o deželnem odboru za ekonomska in socialna vprašanja. Ker je bil ta »njihov« popravek zavrnjen, ker se je pač deželni odbor izjasnil za Štokov samostojni zakon, je KPI začela kaj nenavaden proceduralni boj in še bolj nenavadno obstrukcijo napram Štokovemu zakonu in zahtevala, da pride slednji v smislu pravilnika šele po šestih mesecih ponovno v diskusijo. Toda dr. Štoka je bil odločen iti do kraja in to takoj, da ne bi zavlačevali tako važnega vprašanja, ki ga vsebuje zakon LSS. Zato je v deželni zbornici zahteval od predsednika deželnega sveta, da postavi njegov zakon takoj na dnevni red v smislu člena 22 deželnega pravilnika. Predsednik Mehika ima novega predsednika Žalostna obletnica Zamejski Slovenci obhajamo žalostni jubilej 50-iletnice sežiga Narodnega doma v Trstu. Takoj po prvi svetovni vojni so se zločinske fašistične tolpe vrgle na delo in začele s požigam Narodnega doma. To je bil prvi znak, da bodo nadaljnja desetletja za nas krvava, šovinizem je zaslepil množice, sovraštvo je stopilo v njihova srca. Zavladal je fašizem in sledil je križev pot slovenskega ljudstva. Danes je vse to za nami. Namesto požganega Na- Mehika je ena tistih redkih Iatinsko-ame-riških držav, ki že nad štirideset let v miru voli svoje 'državne predsednike in jih pusti na oblasti, dokler se jim ne steče šestletna službena doba. Zmeraj pa ni bilo tako. Bil je čas, ko je živela pod osebno diktaturo Porfiria Diaza. Kar 35 let je po svoje krojil deželi usodo, dokler ga niso zrušili 5. februarja 1917. Potom so sledili maščevalni pohodi na konjih Emiliana Zapate in Pancha Ville, junakov kmečkega anarhističnega upora, ki so našli svoje mesto tudi v številnih filmih ameriške in mehiške proizvodnje. Končno je nastala leta 1928 revolucionarna institucionalna stranka (PRI = Partido Revolucionario Institucional), ki se je polastila oblasti in jo še vedno trdno drži v rokah. Kogar ta stranka proglasi za predsedniškega kandidata, je že vnaprej lahko gotov, da bo zmagal, saj stranka vedno dobi volitve v razmerju 10: 1. Kako velik političen monopol uživa ta stranka, je najbolj razvidno iz sledečih podatkov: leta 1967 je dobila npr. na volitvah vseh 60 senatnih sedežev, od 177 poslanskih mest pa 175. Ko so nedavno volili novega predsednika države, je vladni kandidat Luis Echeverria Alvarez prejel 6.476.301 glasov proti 852.042, ki jih je prejel njegov tekmec Gonzalez Morfino. In vendar je novi predsednik Luis Eche-verria imel nad seboj težko hipoteko. Kot notranji minister je 31. julija 1968 s krvjo zadušil študentovske nemire, ki so ogrožali izvedbo in potek olimpijskih iger v Mehiki. Deset tisoč vojakov-padalcev je pod vodstvom treh generalov zasedlo vse fakultete mehiške univerze, vso univerzitetno četrt in vse dohode, ki so vodih v olimpijsko naselje. Prišlo je do krvopre-litja in številnih aretacij, ki so povzročile ogorčenje zlasti v razumniških krogih. Toda Echeverria je bil neizprosen. Uspelo mu je streti študentovski upor, čeprav je nad 10.000 ljudi 28. avgusta 1968 protestiralo zoper njega pred predsedniško palačo. Kljub temu pa se vladajoča stranka ni pomišljala izbrati Echeverria za predsedniškega kandidata. Prepričana, da ji njene moči ne more nihče ogroziti, je šla na volitve in zmagala. Celo v samem mestu Ciudad de Mexioo, pozorišču nemirov, je dobil Echeverria mogočno večino 887.000: 366.000 glasov. Tako se bo nadaljevala mehiška pot brez sprememb in pretresov. Podpore za turizem Deželna uprava je v smislu zakona št. 16 iz leta 1965 razdelila razpoložljiva sredstva za razvoj turizma v letu 1970. Za hotele je nakazala 481 milijonov, za dopolnilne naprave kot so šotorišča, letoviška naselja itd. 82 milijonov, za okrepčevalne postojanke 25 milijonov, za vlečnice 61 milijonov, za dopolnilne turistične gradnje kot so toplice, zborovalne dvorane itd. eno milijardo 695 milijonov, za urade avtonomnih turističnih ustanov 15 milijonov in za alpinistične ter jamske vrednote 111 milijonov lir. zbornice je vzel v pretres to zahtevo in dal Štokov zakon takoj na dnevni red deželnega sveta. Tako so pri poskusih čudnega zavlačevanja bili komunisti in psiupov-ci povsem poraženi. MIREN ODGOVOR SVETOVALCA ŠTOKA Na takšno čudno obnašanje KPI je svetovalec Slovenske skupnosti, hoteč se izogniti polemiki s tistimi strankami, ki imajo v svojem programu slovenske zahteve in imajo svetovalce slovenske narodnosti, rekel v deželnem svetu, da res ni čakal od KPI take obstrukcije in da »se njemu ne bi nikdar sanjalo počenjati kaj takega, če bi komunisti predložili ta zakon, ampak da bi ga takoj podprl, saj gre vendar za slovenske koristi«. V razpravi v deželnem svetu so se potem komunisti počasi umaknili s svojih pozicij in nato glasovali za Štokov zakon. KAJ BO STORILA RIMSKA VLADA Zakonski osnutek svetovalca dr. Štoke je torej bil izglasovan z veliko večino vseh svetovalcev (od 60 le 6 proti). Rim ima sedaj možnost, da se v roku 30 dni zakonu upre in ga vrne deželnemu svetu v ponovno proučitev. V primeru, da bi se to zgodilo, bo deželni svet zavrnil vladno zahtevo in stvar bo romala pred ustavno sodišče. V primeru, da bi tudi ustavno sodišče dalo prav vladi, pa bo treba poiskati forume, na katerih bomo obsodili krivico, ki se nam dogaja. Tu pride v poštev celo mednarodno sodišče v Haagu. Toda upati je, da ne bo treba tako daleč, saj bi bil nesmisel, da bi se rimske oblasti s tako diskriminacijsko togoto spravile nad upravičeno zahtevo, ki jo vsebuje zakon svetovalca Slovenske skupnosti Štoke. Poleg tega ima priti baje v Rim celo sam jugoslovanski predsednik Tito. Zelo čudno bi bilo, da bi Rim napravil tak demonstrativen korak pred prihodom jugoslovanskega predsednika. Če bi se to zgodilo, potem bi vse diplomatske izjave (o mostovih in mirnem sožitju) izzvenele v posmeh resničnim koristim in potrebam slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. NOV USPEH SLOVENSKE SKUPNOSTI Ne glede na pot, ki jo mora Štokov zakon še opraviti, smemo reči, da je Slovenska skupnost dosegla v deželnem svetu nov in zelo pomemben uspeh. To je njen že drugi važen zakon, ki je prodrl v zbornici (prvi je bil zakon dr. Škerka in dr. Štoke o kaznovanju rasne mržnje in sovražnih izbruhov proti narodnim manjšinam). Letošnje zasedanje deželnega sveta pa je bilo za Slovensko skupnost na splošno zelo koristno, saj je lahko zaznamovala več resnično dobrih uspehov (predstavnik Slovenec v deželni komisiji za kulturo, zastopstvo beneških Slovencev v sosvetu za izseljeništvo, priznanje pozitivnemu delu slovenskih duhovnikov v Beneški Sloveniji, delo za ekonomski in socialni dvig Goriške itd.). Delo, ki ga je doslej Slovenska skupnost opravila, je bilo — lahko rečemo mirne duše — zelo koristno in uspešno. EKUMENSKE MISLIBrgndtieobiskglMsaa ob prazniku sv. Cirila in Metoda (Govor na Ekumenski dan 12. julija 1970 v Marijinem svetišču na Vejni pri Trstu) Jezus Kristus, veliki in večni duhovnik, »svet, nedolžen, neomadeževan, višji od nebes«, ki je enkrat za vselej sam sebe daroval Bogu v spravo za grehe človeštva, more tistim, ki se po njem bližajo Bogu, sam vedno dajati zveličanje (Hebr 7, 23 sl). Toda resnični srednik med Bogom in ljudmi hoče sodelavcev. Kliče jih in odpošilja na delo. Zakaj »žetev je velika, delavcev pa malo«. Tako je odpoklical in odposlal svoje dvanajstere apostole. Tako je »določil še drugih 72 in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Bili naj bi njegovi predhodniki kakor Janez Krstnik. Od hiše do hiše naj bi nosili mir, ozdravljali bolnike in oznanjali: Približalo se je božje kraljestvo (Lk 10, 1 sl). V 9. stoletju je Kristus poklical dva rodna brata iz Soluna, ki sta se klicu odzvala z izredno velikodušnostjo, sledila zgledu prvih Kristusovih apostolov in u-čencev ter postala velika apostola slovanskih narodov in ju častimo kot svetnika. Kristus kliče včeraj, danes in jutri. Skozi dvajset stoletij. Klical bo do konca časov, dokler bo človeški rod družno potoval skozi to »solzno dolino«, z nogami na tleh, z očmi pa zazrt v nebeške višave, v zarje onstranskega domovanja. Kristus kliče vse, toda vsakega na poseben način. Kakor je vsakega obdaril s posebnimi darovi. Da bi se mogel vsakdo odzvati in izpolniti svoje osebno poslanstvo. Kristus ne sili, temveč le vabi. Preveč ceni človekov razum in svobodo, ki sta temelj njegovega dostojanstva. Prav zato pa je naša odgovornost tako velika: odgovornost pred Kristusom, pred samim seboj in pred človeštvom. Polja so zrela za žetev. Duhovna delovna področja so izredno razsežna. Ali bomo ostajali v senci — brez posla? Ali smo našli svoj prostor na njivi in se vrgli na delo s podvihanimi rokavi, s pogumom in zavzetostjo. EKUMENSKO DELO Za nas kristjane ni tako zelo važno, kakšni so bili začetki sveta in kakšna je bila razvojna pot stvarstva. Zanima nas človek, ustvarjen na kakršen koli način od Boga in po božji podobi, človek — družbeno bitje, ki v svojem bistvu teži po edinosti ali soglasju s samim seboj, z Bogom in sočlovekom. Ta edinost je bila nekoč po krivdi človeka samega razbita. Kristus, Bog, je prišel kot človek na svet prav zato, da bi ta razdor znova vskladil. To je, tako verujemo, s svojim učlovečenjem in s svojo spravno daritvijo na Kalvariji tudi izvršil. Vendar postane vsak človek v polnosti deležen tega edinstva šele, ko se zavestno vključi vanj in skupaj s Kristusom in sobrati sogradi božje kraljestvo: kraljestvo miru, edinosti, bratstva, ljubezni. Vidno božje kraljestvo, sveta Cerkev, je zamišljeno kot družba edinosti, tiste edinosti, ki jo najpopolneje predstavlja sama Sveta Trojica in za katero je Kristus molil: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jan 17, 21). Toda ker je Cerkev bogočloveška družba, ker je v njej ne le božji, temveč tudi človeški element, ker potuje kot romarica skozi zemeljsko stvarnost, skozi nepopolnosti tega sveta, in bo končno popolnost dosegla šele ob koncu časov, v večnosti, zato je razumljivo, da je edinost Cerkve ranljiva. Dejansko je bila že v prvih stoletjih marsikje nakrhana, posebno pa v 5., 9., 11. in 16. stoletju. Vedno pa so se v cerkveni zgodovini našli ljudje, ki so skušali rane needinstva celiti, razpoke polniti, zidati mostove, u-stvarjati harmonično skupnost enega samega božjega ljudstva. Med prvake take dejavnosti spadata sveta brata Ciril in Metod, ki ju smemo imenovati apostola edinosti, kot je napisano nad njunim oltarjem v tem svetišču. V 9. stoletju, ko sta rimska in bizantinska Cerkev zaradi najrazličnejših vzrokov usodno drseli proti velikemu razkolu, sta sveta brata na povabilo moravskega kneza in na prošnjo bizantinskega cesarja prišla z Vzhoda na Zahod in našim prednikom oznanjala enega nedeljivega Kristusa. Ne le pridigala, tudi maševala sta v domačem, ljudstvu razumljivem jeziku. Za svoje apostolsko delo pa sta Iskala in našla odobritev v Rimu, pri apostollku, kot sta Imenovala rimskega škofa, naslednika prvaka apostolov sv. Petra. Da se niso proti njuni uspešni misijonski dejavnosti in velikopoteznim načrtom postavili nevoščljivi in grabežljivi tuji ve-likaši s cerkvenimi knezi vred, bi že v 9. stoletju v polnosti zaživela samostojna slovanska Cerkev, najprej v Panoniji in na Moravskem, potem pa tudi v sosednjih pokrajinah, in bi prav ta Cerkev mogla biti trden most sprave med Vzhodom in Zahodom skozi stoletja, ne le na cerkvenem področju, temveč tudi na vseh ostalih, saj življenje ni ostro razmejeno, marveč se vplivi organično prepletajo med seboj. Vendar kljub temu, da je bil sv. Metod takoj po ustanovitvi prve slovenske, panonsko-moravske nadškofije pred 1100 leti kot njen prvi nadškof po krivem zaradi političnih in gospodarskih interesov tri leta zaprt na Bavarskem, in kljub temu, da so po Metodovi smrti mnoge njegove učence izgnali, napori svetih bratov niso splahneli v prazno. Slovani, posebno nekateri, smo od sv. Cirila in Metoda ter njunih učencev prejeli mnogo ne le v verskem, temveč tudi v kulturnem pogledu. Saj so začetki slovanske pismenosti in književnosti neločljivo povezani z imenom sv. Cirila in Metoda. Prav sedaj po 2. vatikanskem koncilu pa sta sveta brata s svojim apostolskim delom zažarela v novi slavi. Delo za cerkveno edinost se je tudi ob zgledu in spodbudi sv. Cirila in Metoda razcvetelo kot nikdar doslej v zgodovini Cerkve. NAŠA ZAVZETOST ZA EKUMENIZEM Ali smo v to živo ekumensko gibanje dovolj zavestno in trdno vključeni tudi mi? Ali smo razumeli klic časa? Kot močne vsklajene osebnosti, ki dobivajo moč iz notranjega prerajanja in iz svoje povezanosti z Bogom, moramo biti vsak dan sejavci edinosti, najprej v svojem najbližjem okolju, doma, med sosedi, pri delu, med rojaki in vsemi, s katerimi se srečujemo, nato pa med kristjani in vsemi ljudmi, pa naj živijo še tako daleč od nas. Ena milijarda kristjanov, nad tri milijarde človeštva: vse to je naše delovno področje. Kot živi členi velikega organizma Cerkve in človeške družbe moremo in moramo v današnji stvarnosti vplivati na rast edinosti ali needinosti v svetu: s svojim mišljenjem, govorjenjem, z molitvijo, s celotno dejavnostjo, z osebno zavzetostjo, s svojim zaupanjem, z resnično ljubeznijo, z vztrajanjem do konca. Nikdo se tej soodgovornosti ne more izmakniti — pa naj je duhovnik ali laik in naj je vgrajen kjerkoli ali kakorkoli v organično stavbo božjega ljudstva. Vsi skušajmo biti zato glasniki cerkvene edinosti. Saj smo po krstu in birmi deležni vsi Kristusove duhovniške učeni-ške in pastirske službe. Kristus, veliki duhovnik, učitelj in pastir, nas kliče in vabi. Sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola, nas spodbujata. Razdeljeno krščanstvo, razprto človeštvo kriči po ekumenskih delavcih. Bodimo mi prvi meti njimi! Dr. STANKO JANEŽIČ ljuje s svojo politiko pomirjenja proti Vzhodu. Če bo prišlo do ureditve odnosov med Poljsko in Zahodno Nemčijo, bo Vatikan lahko imenoval na ozemlju, ki je prej spadalo k Nemčiji in ga je Poljska po vojni priključila svoji državi, prave poljske škofe. Sedaj so le administratorji. Pogovor je stekel tudi o mladini, kako jo primerno zaposliti in vključiti v sodobno dogajanje; bilo je tudi govora o pomoči državam v razvoju. Brandt je s tem v zvezi izročil sv. očetu nakazilo za 30.000 nemških mark (dobrih pet milijonov lir). Sv. oče je v svojem govoru ob slovesu poudaril vlogo Cerkve, ki je graditi mostove med narodi in usmerjati srca k Bogu. Sv. Sedež tudi popolnoma odobrava napore za zedinjeno Evropo. Težave pri tem so velike, a cilj mora ostati vedno navzoč. Glede tega nam je najlepši vzgled pokojni kancler Adenaueir. Brandt bo gotovo imel v političnem oziru od tega obiska v Vatikanu veliko korist. Papeževe izjave v korist pomirjenja z Vzhodom bodo spravile v zadrego nemške demokristjane, ki prav tej politiki odprtja stalno in odločno nasprotujejo. ..................................... Pred 25 leti v Kočevskem Rogu Ko je lani 28. oktobra nemški socialdemokrat Willy Brandt prevzel oblast v Zahodni Nemčiji, si je kot cilj zastavil zbližanje z vzhodnoevropskimi narodi, ki imajo komunistične režime. Pri tem se je sklenil opreti, čeprav socialist, tudi na katoliško Cerkev, saj je znano, kako se Cerkev zadnje čase prizadeva za sožitje med narodi in vzpodbuja k delu za manj razvite države. Brandt je že imel nekaj časa v programu, da obišče Rim in se ob tej priložnosti ustavi tudi pri papežu. Pa je prišlo v Italiji do vladne krize, ki jo trenutno skuša rešiti demokristjan Andreotti in zdelo se je, da z obiskom Rima ne bo nič. Vendar se je Brandt odločil, da obišče vsaj papeža. Tako je kancler Brandt v ponedeljek, 13. junija uradno prispel v Vatikan, zasebno pa se je srečal nato v njunih stanovanjih še s predsednikom italijanske republike Saragatom ter z odstopivšim ministrskim predsednikom Rumorjem. Razgovor s papežem se je zavlekel daleč nad običajno pol uro, saj je trajal kar 55 minut. Podtajnik predsedstva Brandtove vlade, Ahlers, ki je razgovorom prisostvoval, je kasneje povedal, da je sv. oče Brandta vzpodbudil, naj nada- Z nekim strahom, a vendar veseli smo v nedeljo, 27. maja 1945 sprejeli novico, da gremo na pot. Spravili smo skupaj svoje stvari, kar ni bilo težko, saj tako ni bilo mnogo. Poleg vojaške opreme še kake fotografije domačih in prijateljev ali kak osebni spomin, to je vse, kar smo imeli. Bili smo mladi, vsi okoli 20 let stari, in smo komaj začeli živeti. Okoli osme ure zjutraj smo bili že vsi na kamionih, ki so stali pri vhodu Vetrinjskega taborišča pri Celovcu. Kdor je imel domače, se je poslovil od njih, drugi pa smo se poslovili od prijateljev. Vsi pa smo preostalim zagotavljali, da gremo A' Italijo in da bomo tam uredili taborišče, da tako v malo boljših razmerah preživimo povojno vihro in dočakamo dan, ko bomo zopet zaživeli življenje svobodnih ljudi. POT V SMRT Motorji kamionov so zabrneli in poslednjič smo si pomahali v slovo. Tisti, ki so ostali v taborišču, so nam morda tedaj še zavidali misleč, da bomo kmalu v boljšem taborišču, v barakah s streho in boljše hranjeni, medtem ko so oni ostali pod milim nebom na Vetrinjskem polju. Bilo pa je ravno nasprotno. Prepeljani smo bili v domovino proti svoji volji. Tam nas je čakalo trpljenje, zaničevanje in nazadnje smrt od ljudi, ki so bili iste krvi. Pijani svoje zmage so komunisti dobesedno pobesneli nad nami. Nismo se mogli braniti in za nas ni bilo nobenega usmiljenja. En mesec po končani drugi svetovni vojni smo bili sestradani, žejni, zmučeni, nagi in brez vsake sodbe zmetani v kraške jame. Kamioni so v spremstvu angleških vojakov drveli po naši lepi Koroški, preko dravskega mostu pri Borovljah proti Podrožčioi. Tam je bil nekak pregled in OKNO \? DANAŠNJI SVET Molitev in duhovne vaje V Italiji obstaja združenje, ki veže razne vrste ustanov za pospeševanje in vodstvo duhovnih vaj. V samostanu Caimal-doli je to združenje imelo svoje peto zasedanje. Glavna tema razgovorov je bila: Molitev pri duhovnih vajah. Ta novica nam daje priliko, da priporočimo mladim in ne vač mladim udeležbo pri duhovnih vajah. Duhovne vaje so bogat studenec božje milosti in neizčrpen vir za krščansko življenje. In v poletnem času prav gotovo ne manjka prilike za duhovne vaje ali vsaj za kratko obnovo. Navodila za ekumensko delo Tajništvo za zedinjenje kristjanov je pred tremi leti izdalo poseben direktorij — rekli bi vodiič — z navodili, kako maj ■poteka delo za zedinjenje in 'kakšni naj bodo stiki s kristjani dragih Cerkva. Sedaj je Tajništvo za zedinjenje izdalo drugi del direktorij a, ki daje navodila, kakšno naj bo ekumensko sodelovanje v višjih teoloških šolah. Pomen direktorija je časnikarjem na posebni tiskovni konferenci razložil sam predsednik Tajništva, kardinal Willebrands. Predvsem je (pojasnil, da je direktorij namenjen visokošol-cem, ki obiskujejo cerkvene in katoliške univerze ter visoke šole. Tajništvo se je pred izdajo direktorija posvetovalo s škofovskimi konferencami, ni pa bilo uradnih posvetov z nekatoličani. Povedal je tudi, da je v Ameriki že prišlo do praktičnega sodelovanja med nekaterimi katoliškimi in nekatoliškimi bogoslovnimi fakultetami. Kaznovati je treba razširjevalce umazanega čtiva Nemška katoliška ženska zveza, ki ima četrt milijona članic, je zahtevala od za-hodnonemškega pravosodnega ministra Jahina, da pri prihodnji reformi nemškega civilnega zakonika uvedejo strožje predpise in kazni za tiste, ki širijo umazano čtivo. Mladino je treba zavarovati pred slabimi vplivi in izkoriščanjem njihove nevednosti za trgovski dobiček. ukazano je bilo, da mora vsak, ki bi imel še kako orožje pri sebi, to oddati. Potem so nas naložili na tovorni vlak, vagone skrbno zaprli in nas v spremstvu angleških vojakov odpeljali v Jugoslavijo. Ne bom popisoval trnjeve poti po slovenski zemlji, ampak bom šel preko Jesenic, Kranja, škofovih zavodov v samo Kočevje. Tja smo dospeli 8. junija okoli dveh zjutraj. Lačni, žejni, pretepeni in oropani vsega smo v vagonih dočakali jutra. Okoli pete ure zjutraj so komunisti odprli vagone, nas zagnali ven in v četverostopih odgnali proti Marijanišču. Tam so „H^atoliŠki glas** v vsako slovensko družino! nam dali hrano. Menda so komunisti vsem domobrancem, ki so dospeli v Kočevje, kuhali emo in isto hrano. Hrana ni bila užitna in tako smo jo kljub lakoti zmetali v posebne, za to določene sode. Komunisti pa so se norčevali in govorili, da bo ta ista hrana ponovno podeljena domobrancem, ki pridejo za nami. Kaj vse je bilo v tej jedači, je težko reči. Videl sem kislo zelje in smrekove igle, toda nobenega okusa po zelju ni bilo, pač pa po neki skvarjeni gnili stvari. Okrog sedmih zjutraj so nas preko mesta odgnali v Dom slepih. Ljudje, kolikor smo jih med potjo srečali, so nas gledali nekam otožno, nič hudobno. Menda jim je 'bilo znano ali pa so slutili, kaj bo z nami. Marsikateri med njimi si je gotovo mislil: »Ubogi reveži, iztekajo se jim zadnje ure.« V Domu slepih so nas strpali v prvo nadstropje, od koder so nas po deset vodili v pritličje. Na stopnicah smo morali odvreči vse, kar smo imeli, kajti zagrozili so nam, da bo vsak, pri katerem bodo našli najmanjšo stvar, strogo kaznovan. NEČLOVEŠKO POSTOPANJE Mene so zvezali okoli pol osme ure zjutraj 8. junija. Vezanje se je vršilo takole: Obrnjen v zid si moral zavihati rokave vojaške bluze in srajce in nato dati roke za hrbet. Komunist je roke prekrižal in jih zvezal z golo žico. Pomagal si jc s kleščami, da je delo hitreje in bolje opravil. Meni je levo roko tako trdo zvezal, da je čez kratek čas postala črna in mrtva. Desnica je bila zvezana malo rah-leje. Poleg posameznega vezanja so zvezali še dva po dva skupaj nad komolci in tudi z golo žico. Tako zvezani smo čakali eno uro za odhod — neznanokam. To čakanje je bilo obupno; mnogim med nami je postalo slabo. Onesveščeni so se zgrudili na tla in s tem seveda potegnili še svojega zvezanega sotrpina. Prosili smo vode, prosili, da naj zrahljajo vazi in jih povežejo bolj človeško, da se bo mogla vsaj kri pretakati po žilah, ker sicer ne bomo za nobeno delo več. Odgovori na te prošnje so bile batine in norčevanje, da naših rok ne bomo več potrebovali. FRANCE DEJAK, eden od preživelih (Konec prihodnjič) f Angela Medvešček Iz Genove je prispela vest, da je pri tamkašnjih salezijankah umrla 9. julija s. Angela Medvešček. Rodila se je v Gorici 10. februarja 1905. Po končanem učiteljišču v Tolminu leta 1924 je službovala v Istri in bila nato kot vsi slovenski izobraženci premeščena v notranjost Italije. Tam je dozorel njen sklep, da odide v misijone. Še prej je napravila profesorski izpit na .univerzi v Genovi. Končno je 1. 1934 odpotovala v misijon Merido (Venezuela), kjer je delovala 13 let. Po očetovi smrti se je 1. 1947 vrnila izčrpana v Genovo. Tu je več let poučevala na notranji srednji šoli in to dokler so ji moči dopuščale. Obvladala je italijanščino, nemščino, španščino, angleščino in francoščino. Vedno je bila ponosna in zavedna Slovenka. Izpolnila se ji je poslednja želja, da je bila pokopana v domači zemlji v Kanalu ob Soči, kjer pričakuje vstajenja. Naj v mira počiva. Promocija Na teološki fakulteti v Wiirzburgu (Zahodna Nemčija) je postal doktor svetopisemskih ved prof. Lojze Ambrožič. Novi doktor je dobro znan tudi goriškim Slovencem. Pred nekaj meseci je predaval v Katoliškem domu o zanimivi temi »Puberteta Cerkve«. Njegovo predavanje je tedaj vzbudilo zaradi svoje tehtnosti in odkritosti veliko pozornost. Dr. Lojze Ambrožič se bo vrnil v Kanado, kjer je bil svoj čas posvečen in bo profesor na škofijskem bogoslovju. Te dni pa bo vodil skupaj z dr. Jožetom Plevnikom od 20. do 24. julija v Tinjah na Koroškem biblični seminar o evangeliju sv. Marka in o prvem listu sv. apostola Pavla Korinčanom. Novemu slovenskemu bogoslovnemu doktorju izreka tudi naš list svoje čestitke. Žalni venec pred jugoslovanskim poslaništvom V nedeljo, 14. junija 1970, se je pred jugoslovanskim poslaništvom v Buenos Airesu ustavil neki avto. Izstopilo je par oseb. Mirno so položili pred vrata venec rož z napisoma na žalnih trakovih: 25 let čaka pokopa 12.000 vaših žrtev — A las 12.000 vlctimas eslovenas. Mnogi mimoidoči so si z zanimanjem ogledali žalni venec ter odobravali originalni protest proti komunističnemu nasilju. Nekateri, ki so imeli s seboj fotografske aparate, so ta izredni dogodek tudi posneli. Kasneje je prišlo .mimo vozilo s policijsko patruljo. Policija si je venec ogledala, nato pa poklicala osebje poslaništva in mu venec izročila. Stolnici v talni Po podatkih zveznega urada za zaposlovanje in Inštituta za geografijo v Zagrebu je trenutno v tujini okrog 600.000 jugoslovanskih delavcev, skupno z družinskimi člani pa nad 800.000. Iz Slovenije dela v tujini približno 60.000 delavcev, skupno z družinskimi člani pa je v tujini nad 80.000 Slovencev. Največ jugoslovanskih delavcev je zaposlenih v ZR Nemčiji in po zadnjih cenitvah jih je sedaj v tej državi približno 326.000. Medtem ko se odvija zaposlovanje naših delavcev iz Slovenije v Avstriji, Švici, Franciji in Nizozemski v okviru pričakovanih vselitvanih tokov in se bistveno ne povečuje, pa je povsem drugačna slika v ZR Nemčiji, kjer je prišlo do tako naglega porasta zaposlovanja naših delavcev, ker odhajajo iz drugih evropskih držav naši ljudje na delo v Nemčijo. V Sloveniji se že čuti pomanjkanje določenih strokovnih delavoev in po mnenju strokovnjakov, ki se ukvarjajo s temi vprašamji, se bo to še bolj občutilo na področju nekaterih dejavnosti že v naslednjem srednjeročnem razvoju Slovenije, če ne bodo začeli pravočasno organizirano urejati teh vprašanj. Odhajanje v tujino pa prinaša s seboj tudi dolgo vrsto negativnih pojavov, med katerimi je zelo resen in pereč problem, da v Zahodni Nemčiji dnevno zaprosi za nemško državljanstvo pat Slovencev in le eden za podaljšanje bivanja v tej deželi. Tako nam grabežljivi Nemec znova odvaja kri, a to pot ne kot krvoločni zavojevalec, temveč kot spoštovani delodajalec, h kateremu se naši ljudje zatekajo, kar vladajoči režim doma ni zmožen več zagotoviti zaposlitve in dostojnega zaslužka večini delavcev. Skupno slovensko romanje v Lurd Pretekli teden, od nedelje 5. julija do sobote 11. julija se je vršilo slovensko romanje v Lurd, ki so se ga udeležili rojaki iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Iz Slovenije je prišel poseben vlak in dva avtobusa. Z vlakom so pripeljali tudi okrog 45 težko bolnih in nad 160 lažje bolniih. S Primorskega nas je bilo s posebnim vlakam 600 in še izseljenci iz zahodne Evrope so prišli. Tako se je zbralo v Lurdu 1500 slovenskih romarjev. Vožnja je bila prijetna, čeprav je bilo zelo vroče. V Lurdu pa smo bili brez sonca in je bilo prav prijetno hladno1. V Lurdu smo začeli svoje pobožnosti vsi skupno pri votlini v torek ob 9. uri. Maševal je ljubljanski metropolit in nadškof dr. Jožef Pogačnik skupno s 34 duhovniki iz vseh škofij, kjer prebivajo Slovenci. Zborna molitev in mogočno petje sta napravila 'izreden vtis na vse romarje različnih narodnosti, ki so bili z nami skupno pri votlini. G. nadškof je pri evangeliju poudaril misel, da nas je pripeljala v Lurd skupna ljubezen do Matere božje, ki je v slovenskem narodu bila vedno globoko ukoreninjena. Več duhovnikov je moralo pomagati obhajati, da se n: vse preveč zavleklo, ker so čakale še druge skupine na sv. mašo v svojih jezikih. Popoldne smo imeli primorski Slovenci križev pot na grič Kalvarijo, kjer so postaje v primernih razdaljah s svetopisemskimi osebami v naravni velikosti. Vodil ga je g. Grmek, župnik iz Doline. Drugi romarji so ga pa imeli v Pijevi baziliki skupno z bolniki. Večerno procesijo z lučkami je nekoliko motil dež, a vseeno se je vršila in zaključila kot po navadi. Ta procesija je vsak večer od velike noči do praznika vseh svetih. V sredo je bil dan ko smo kot najmočnejša skupina, prisotna v Lurdu, imeli prednost pri procesijah. Zjutraj smo se zopet ločeno zbrali za sv. mašo. Primorci smo bili v zgornji baziliki, ki smo jo docela napolnili, kjer je govoril škofov vikar iz Trsta dr. Lojze Škerl, ostali slovenski romarji pa v kapeli sv. Bernardke pred baziliko s svojimi bolniki. Popoldne ob 430 je vodil procesijo sv. Rešnjega Telesa ljubljanski nadškof in blagoslavljal bolnike. Zbor naših pevcev je prepeval med procesijo pred mikrofonom pred baziliko in se vrstil s pevci v drugih jezikih. Prav tako slovesna je bila večerna procesija z lučkami, kjer so naši pevci zapeli lurško pesem na prvem mestu in so jim sledili nato še pevci v angleškem, franco-skem, španskem in italijanskem jeziku. Skupni Ave, ave Marija pa je donel iz množice, ki je gotovo presegala 30.000 glasov. Pred skupno izpovedjo vere smo še zapeli Marija skoz življenje, ki so ji vsi navzoči z veliko pozornostjo prisluhnili. Ob sklepu so še prisotni škofje in duhovniki na pločniku pred baziliko podelili romarjem skupno svoj blagoslov. Tako je končal dan, kjer se je posebno čutila v Lurdu prisotnost slovenskih romarjev, ki so, kot je zapisal katoliški pariški dnevnik »La Croix«, počastili Marijo na izrazit način s svojim večglasnim petjem, kar je bolj redkost med narodi, ki prihajajo k lurški Materi božji. Četrtek je bil zopet bogat na doživetjih. Zjutraj smo se zbrali vsi v Pijevi baziliki, kjer je ljubljanski nadškof soma-ševal z mnogimi duhovniki ob udeležbi vseh bolnikov iz Slovenije. Med mašo je spregovoril msgr. Franc Močnik iz Gorice o Mariji, ki je naša pot h Kristusu in zato upanje nas vseh, posebno pa še bolnikov. Dan je bil potem na razpolago romarjem za osebne obiske zlasti pri votlini, za nakup raznih spominčkov in za izlet v Biarritz na atlantski obali. Zato je bila skupna sv. maša zvečer po večerni procesiji v baziliki rožnega venca z govorom katinarskega župnika g. Alberta Miklavca. V petek smo imeli primorski Slovenci poslovilno sv. mašo zopet v rožnovenski baziliki in nato ob 9. uri slovo pri votlini s prošnjami za vse naše potrebe, poslovilnim govorom dr. Škerla in s pesmijo slovesa »Vse prepeva«. Tako se je končalo naše triinpoldnevno bivanje v mestu Marijine slave, velike zbranosti in globoke pobožnosti, kjer srečaš ljudi vseh jezikov in barv, ki v bratski ljubezni iščejo pri Mariji pomoči ter milosti. To je res čudovit kraj s svojimi 400 hoteli, kjer romar dobi tudi potrebno telesno postrežbo in vidi toliko lepega in spodbudnega, da se ves poživljen vrne zopet na svoje vsakdanje delo. Na povratku smo se ustavili še v Sotto il Monte pri Bergamu in v cerkvi, kjer je dobri papež Janez XXIII. preživljal svoja mlada leta, zaključili s sveto mašo letošnje skupno tržaško-goriško romanje. Hvala Bogu, romanje je poteklo brez večjih težav v veliko veselje prijavljenih, ki so zlasti v Lurdu lahko toliko spodbudnega videli ter prosili Marijo za vse svoje lastne in vse naše skupne potrebe. Vodstvu romanja, ki so ga sestavljali gg. Grmek, Gerdol, Jakomin, Miklavc in dr. Močnik pa gre naša zahvala za trud, ki so ga imeli z nami vsemi. Zlasti (posrečena je bila zamisel, da smo se istočasno srečali pri Mariji Slovenci od vsepovsod in tako skupno prosili za vse važne zadeve našega naroda pa tudi drugim narodom pokazali, da v ljubezni do Marije, čeprav smo majhni po številu, ne zaostajamo za drugimi. Srečanje kandidatov Slovenske skupnosti Minuli četrtek so se na Repentabm zbrali kandidati in aktivisti Slovenske skupnosti oziroma Skupne slovenske liste na družabnem srečanju. Namen sestanka je bil, da bi se kandidati iz različnih krajev na Tržaškem med seboj spoznali ter se prosto pomenili in izmenjali poglede in izkušnje. Srečanja se je udeležilo okrog 50 kandidatov iz vseh občin na Tržaškem od Nabrežine do Doline. Kot častni gostitelj je vse udeležence pozdravil repen tabrski župan Mihael Guštin. Nato se je razvil konstruktiven pomenek ob kozarcu vina in prigrizku ter se zaključil s petjem naših pesmi. Vsi so izrazili željo, da bi taka srečanja bila večkrat. Promocija Na turinski univerzi je diplomiral iz biologije Ladi Vodopivec. Čestitajo mu prijatelji in znanci. Smrtna kosa Pred kratkim je umrla mama časnikarja dr. Mateja Poštovana. Ob težki izgubi, ki je doletela našega priznanega političnega in narodnega delavca in voditelja, mu prijatelji in znanci izrekajo globoko sožalje. Izrazom sožalja se pridružuje tudi Katoliški glas. Osmi festival znanstvenofantastičnega filma V soboto je bilo na gradu sv. Justa uradno odprtje 8. festivala znanstvenofantastičnega filma. Festivala se udeležujeta med drugimi tudi Italija in Jugoslavija. Na programu je 62 filmov. Medna- Marijin dom v ul. Risorta v Trstu V nedeljo, 21. junija smo 'imeli prireditev, s katero smo zaključili program, ki smo ga začrtali od vstopa v novi dom v oktobru lanskega leta. Pod vodstvom gospe Stane Oficije so se mlajše skavtinje pogumno predstavile z dvema veselima prizoroma: »Moja punčka je zbolela« in »Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade«, starejši skavti in skavtinje pa so odlično odigrali Vombargarjevo veseloigro »Požar ljubezni«. V odmoru so bili vsi zaposleni s srečolovom, pri katerem je bilo pripravljenih veliko darov. Goste je pozdravila družibenica Norma Jazbec, ki je na kratko razložila potek delovanja v zimski sezoni. Trikrat je Marijina družba skupaj s skavtinjami in skavti pripravila nastop: ob otvoritvi, za pust in zaključno prireditev. Nismo 'ponavljali 'kakih starih iger, ampak smo pripravili nove. Za božič je družba pripravila igro. Za praznik Brezmadežne nas je obiskal in nam govoril msgr. Ignacij Kunstelj iz Rima. V januarju se je vršilo ekumensko srečanje. Ekumenski oktet je dovršeno zapel več pesmi, jezuitski pater Koren pa je predaval in pokazal več slik iz Rusije. V februarju smo imeli vse nedelje zasedene: nastopili so gojenci glasbene šole iz Bazovice, imeli smo pustno prireditev, družbi in mladini je govoril škof dr. Grmič in Goričani so pripravili akademijo v čast sv. Cirilu in Metodu. V marou nas je obiskal škofov vikar dr. Škerl, gledali smo lepe slike iz Ugande, ki jih je pokazal g. Vinko Zaletel, poslušali zanimivo predavanje p. žužka in gledali verski film o prvih ljudeh na zemlji. V aprilu so se vršile dobro obiskane duhovne vaje za dekleta in žene z govori v kapeli in dvorani, ki jih je imel p. Bogumil Remec. Skavti in skavtinje so imeli svoje tečaje. Obiskala nas je bazoviška igralska skupina z Molierovo veseloigro »Zdravnik po sili«. V maju nam je predaval in pokazal slike prof. Vivod iz Pariza. Lepe slike nam je pokazal tudi g dr. Požar iz Vipave. Poleg tega so v domu imeli tedenske sestanke skavti in skavtinje ter vsak mesec duhovne obnove, ki jih je imel povečini p. žužek, enkrat g. Jože Jurak in enkrat g. dr. Jože Prešeren. Zastopnica Marijine družbe je vsem želela prijetne počitnice, do katerih ima seveda pravico vsakdo, ki je med letom pridno delal. V poletju ljudje hodijo na izlete in romanja. Izleti nas duhovno bogatijo, če hodimo okrog z odprtimi očmi in ušesi, romanja pa nas dvigajo in opozarjajo na zadnji smisel našega življenja. Naj bi mi vsi ne bili samo izletniki, marveč tudi romarji po tej zemlji! rodni žiriji, ki bo izbrala najboljši film po vsebini ter najboljše interprete 'in najboljši kratkometražni film predseduje pisatelj Guido Piovene. Vzporedno s festivalom je še več drugih prireditev. Tako je na gradu sv. Justa razstava z naslovom »Umetnost in fantastična znanost«, na kateri sodeluje precej slikarjev iz Trsta in naše dežele. Med razstavljalci sta tudi prof. Avgust Černigoj in prof. Klavdij Palčič. V časnikarskem krožku razstavlja Rino dAmbros, ki je izdelal uradni festivalski plakat. V palači Costanzi razstavlja ilustrator zbirke »Urania« Thole, ki je ilustriral že kakih 50 platnic zbirke s fantastično vsebino »Urania«. Bazovica Na praznik farne zavetnice sv. Marije Magdalene, 22. julija ob 21.30 bo v Slomškovem domu v Bazovici odprl svojo slikarsko razstavo Atilij Kralj. V istem tednu bosta dva filmska večera na prostem. V nedeljo, 26. julija pa bo glasbeni večer, na katerem bodo nastopili ansambla Miramar in Kondor ter mladinski pevski zbor. Osmi praznik terana in pršuta V soboto in nedeljo je bil v Repnu že tradicionalni 8. praznik terana in pršuta, številne ugledne goste, ki so se udeležili otvoritve je pozdravil repentabrski župan Mihael Guštin. Zaradi slabe lanske letine so razstavljali kmetje poleg terana tudi druga kraška vina. Na prazniku so nastopih tudi godba s Proseka, domači pevski zbor »Srečko Kumar« in ansambel »Kras«. Deželne podpore občinam in pokrajinam Za zboljšanje gospodarskega stanja občin in pokrajin je deželna uprava izdala zakon št. 19 z dne 3. junija 1970, po katerem bo del deželnih dohodkov razdelila med občine in pokrajine. Najmanjše občine prejmejo 1.500 lir na prebivalca, največje pa le 10 lir pravtako na prebivalca. Večje prispevke prejmejo male gorske občine. Omenjena nakazila bodo občine uporabile za javna dela, higienske in socialne usluge, za pripravo regulacijskih načrtov, vzdrževanje občinskega premoženja, čiščenje snega ter za delovanje konzorcijev, ki opravljajo dela civilnega in socialnega značaja. Tudi pokrajinske uprave bodo porabile te podpore v podobne namene. Širite »Katoliški glas" Ne ubijaj! Katoliški škofje Združenih driiav Amerike so lani podali izjavo, s katero so obsodili vse poskuse, da se odpravijo zakoni, ki prepovedujejo splav. Ker se taki poskusi še vedno nadaljujejo, so isti škofje na zadnjem zasedanju svoje škofovske konference znova poudarili, da splav prepoveduje božja zapoved, ki pravi: Ne ubijaj! ★ DAROVI Za glasbeno šolo »Finžgar« na Opčinah: Helena Senčar 2.000 lir; Vinko Levstik 10.000 lir; Anica Švagelj 5.000 lir; Marija Nussdorfer 10.000 lir; Lenči Repinc 10.000 lir; Jožef Podobnik 10.000 lir. Dejavnost društva „Slomšek“ v Rimu Društvo rimskih Slovencev »Slomšek« je konec junija zaključilo svojo poslovno dobo 1969-70. Ves čas se je prizadevalo za notranjo utrditev organizacije in za pridobitev novih članov. Večje prireditve so bile: V oktobru 1969 proslava stoletnice kongregacije šolskih sester z nastopom njihovih gojenk; navzoč je bil tudi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Jože Pogačnik. V marcu 1970 so člani društva nastopili z igro »Drevesa umirajo stoje«. V aprilu je bila nova maša v ukrajinskem obredu, ki jo je opravil salezijanski duhovnik Kroteč. V dvorani so nato 'ukrajinski fantje predvajali kozaške plese in peli ukrajinske narodne pesmi. V maju pa je bil izlet v okolico Siene, združen z ogledam mesta. Udeležilo se ga je 60 članov. Poleg teh večjih prireditev je bilo še več manjših: v novembru 1969 je govoril škof Ngo Dinh Thuc o Cerkvi v Vietnamu, vizitatorica jugoslovanskih usmiljenk s. Justa Slana pa o delovanju slovenskih misijonark; na nedeljo pred božičem je bila božičnica, združena s prizorom po Tolstojevi noveli »Kjer Bog — tam ljubezen«. Prireditev v januarju je bila posvečena Sloveniku; tudi ni manjkalo tombole in pustne prireditve. Pred vsako prireditvijo je bila v kapeli na ulici Botteghe Oscure sv. maša. če se je mudil v Rimu kak ugleden gost iz Slovenije, Amerike in Avstralije, kjer živijo Slovenci, je bil povabljen na prireditev. Župnik slovenskega občestva v Rimu je bil glavni izseljeniški dušni pastir za Slovence msgr. Ignacij Kunstelj. Rad se je odzval povabilu društva za maševanje in vodil v postu duhovno obnovo za rimske Slovence. Za vse rimske Slovence pa ostane še vnaprej velika naloga in skrb Slovenik, ki bo trajen spomenik na 1200-letnico našega pokristjanjenja ter simbol slovenske Cerkve ter njene prisotnosti v Rimu. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 19. do 25. julija 1970 Nedelja: 9.30 Po domače z ansamblom Mihe Dovžana. 10.50 Otroška matineja. 18.10 Beg iz trdnjave - ameriški film. 20.35 M. šušmel: Na deževni dan. Ponedeljek: 20.35 Meša Selimovič: Užaljeni človek - drama. 21.30 človek s kamero: Kenia II. Torek: 18.30 Pravljica o sestri Koviljki. 19.30 Voznik v prometu. 20.35 Most - jugoslovanski film. Sreda: 18.55 Koncert godbe milice. 19.20 Spomenik v Barletti - reportaža. 20.35 Ivan Potrč: Srečanje - ponovitev. četrtek: 20.35 Praznik v Švici - zabavno glasbena oddaja iz Montreuxa. 21.35 Večer z Antonom Ingoličem. 22.15 Mannix - serijski film. Petek: 18.30 Sebastijan in odrasli. 19.00 Obiščite z nami Sarajevo. 20.35 Rekviem z boksarjem - ameriški film. 22.20 Znani obrazi: Anthony Quinn. Sobota: 18.05 Nove melodije. 18.30 Jaime Mc Pheetersova popotovanja. 19.20 Sprehod skozi čas: I. svetovna vojna. 20.35 Omiš 70 - festival dalmatinskih pesmi. 21.50 Skrivnosti morja. 22.15 Močnejši od življenja - serijski film. ★ Za misijone: N. N. 3.000 lir v počastitev Adelije Rovattini; Marija Oberti daruje 10.000 lir v počastitev umrle nečakinje Adelije Rovattini. t Msgr. Janez Hladnik 85 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) LJULJKA JE ŠLA V KLAS 2e leta 1944 sem začel dobivati anonimna pisma, kjer so 'me napadali, zaradi mojega pisanja v »Duhovnem življenju«. Nekdo mi je pisal, da bi rad plačal mašo za »našega Tita-Broza«. Da naj 'kar v reviji objavim ki bo prišel, loda mi se podpisal. Zraven je dodal vse drugo, kar se napiše v anonimna pisma. Shranil sem ga pa, da lahko ob njem obujam spomine, vsaj enega, najdaljšega. Leta 1945 dobim sporočilo od »Slovenskega lista«, katerega je prevzel novi odbor potem ko so mene izigrali, da ne bodo več objavljali cerkvenega vestnika, iker da listu to škoduje. Pričela se je organizirana borba proti mojemu delu. Nekaterim sem postal napoti. Kolikokrat se je zgodilo, da je v nočnih urah zapel telefon in so mi katero zabrenkali. Marsikaj sem zvedel iz tistih nezaželenih telefonskih pogovorov in prejel opozorila, naj se pazim. Nekoč pozvoni ofo treh zjutraj. Dvignem slušalko: »Ali spiš, hudič? Le pripravi se, ti in vsi farja. Sedaj vas bo ikmalu konec. Ali boš že nehal lagati v tisti čenči, ki jo imenuješ "Duhovno življenje”?« Udeležba pri službi božji se je vidno krčila. Dobri so navadno boječi in so bili tudi >to pot taki. Tisti, ki so vztrajali in prihajali, so začeli namigavati: »Kaj ne bi bilo bolje, da službo božjo sploh ukinemo? Zakaj bi se izpostavljali napadom in nevšečnim prizorom?« Pa toliko jih je še vedno prihajalo, da smo vzdržali na Paternalu. Na Avellanodi sc pa sploh ni nič poznalo. Tam so bili komunistični propagatorji bolj redki, ali pa se jim ni zdelo vredno truda. SPET BOLNA NOGA Ko sean bil leta 1932 operiran v Kandiji pri Novem mestu, mi je povedal zdravnik: »Lahko se vam zadeva ponovi...« Sredi leta 1945 se mi je znova na peti odprlo. Pa to ne bi bil noben problem, če bd ne imel na skrbi 20.000 naših brezdomcev’. Ukrenil sem najbolj potrebno, da najdem pravo pot k zdravju. Po dolgih premišljevanjih in analizah smo prišli do tega, naj bi se poskusilo s penicilinom. Medtem dobim pni glas od beguncev. Po Rdečem križu je prišlo pismo od brata in sestre v Italiji. Pa nisem vedel, če sta bila v Italiji ali kje drugje, kajti vse so bile same številke in črke. In še to je prišlo ne na moj naslov, temveč na sestrično v mestu Rosario. Po novem letu 1946 sam šel v bolnišnico, sanatorij »San Josč«, kjer so me začeli zdraviti s penicilinom. Drugi dan po moji internaciji mi prinese župnik cel šop pisem, ki jih je poslal Franc Gabrovšek 'iz Severne Amerike na moj naslov. Ljudje, ki so imeli svojce v Argentini, so napisali pisma, jih poslali v Rim v pi- sarno, ta pa Gabrovšku in on potem meni. Med temi pismi so bila seveda tudi pisma zame in iz njih sem zvedel vsakršne novice, vse od tragičnega umika na Koroško in v Italijo, potem mimo vetrinjske taagedije in pokola slovenskih domobrancev pa do težav, katere imajo v taboriščih in do prošnje, naj jim pomagam v Argentino, če morem. Po tednu dni som se vrnil iz sanatorija. Rana na peti se mi še ni zaprla, toda zdravnik ni imel kaj drugega storiti. Morda se bo učinek pokazal pozneje. Jaz ipa hitro na delo, da razpošljem pisma na naslove tistih, za katere sem vedel. Večina so bili od mojih dobrih znancev. Prav tiste dni, konec januarja 1946, sem moral biti v Punta Arenas v Čilu, kjer se je vršil narodni evharistični kongres in sem bil jaz posebno povabljen, ker je v Punta Arenas zelo veliko Jugoslovanov. Naglo sem odpravil pisma in odšel na potovanje, tudi v upanju, da bodisi doli na jugu Argentine, kjer so močni posest- niki jugoslovanskega pokolanja ali pa v Punta Aranas najdem kako iskrico upanja za naše brezdomce. Ko sam bil v Comodoro Rivadavia in sem ogledoval svojo nogo, predno sem legel, sem v svoje nepopisno veselje ugotovil, da se je rana zaprla in da je vse popolnoma suho. Teden po zadnji injekciji je bil učinek že viden. Veliko novega sveta sam spet ob tej priliki spoznal, veliko lepega doživel. Imel sem mnogo zadoščenja med dobrimi rojaki, ki sem jih v Punta Aranas našel. Toda upanja, da bi mogel po tej strani kaj storiti za naše begunce, nisem našel. Srečal sam se tudi s prekmurskim rojakom, salezijanskim duhovnikom Martinom Marošo, ki je bil tedaj naš apostol v tam mestu. Našel sem 'tudi deseterico slovanskih usmiljenk, katere so 'imele tem na skrbi dive ustanovi. Kar je bilo najbolj razveseljivo, je bilo to, da so bile