Ad interim!
m.
„Das Interim hat den Schalk hinter ilim".
d interim! II.", „schalk" in „retourkutscha" mojega Interima je tako — tako — naiven, da ga jaz ne bi smatral vrednim niti besedice odgovora, ako ne bi bil obenem skrajnje žaljiv, dotikajoč se moje doslej neomadeževane pisateljske časti. Očitek, da je treba kakemu pisatelju kontrolovati citate, predno se jim verjame, mora smatrati zadeti pisatelj, ako ima še kaj častičutja v sebi, kot žaljenje osebne časti; zategadelj bi bil sedaj molk od moje strani nečasten.
Začnimo z naivnostjo!
Nisem novinec na pedagoškem mejdanu slovenskem, izvojeval sem že marsikateri dvoboj, zdrobil že nekaj polemiških kopij, a vselej sem doslej zapustil bojišče, bodisi kot premaganec ali kot zmagovalec, s častjo, z neomadeževanim ščitom. Rabe nedopustnega, nečastnega orožja mi doslej še nikdo ni niti dokazal niti očital. To klevetanje me je doslej prvič doletelo.
Ali je verjetno, da sem sedaj po trinajstih letih — v „Zvonu" 1. 1891. sem izvojeval prvo večjo polemiko — poštenega delovanja hipoma izpre-menil svoj značaj, postal iz Savla Pavel — ne! narobe! iz Pavla Savel in sicer v letih, ki niso več mladeniška, ko so že večinoma premagane mladostne izkušnjave in iluzije ter se je že moški značaj kolikor toliko utrdil. Poživljam se na svoje rojake, na svoje kolege, katerim je moje delovanje kolikor toliko znano, naj javno povedo, ali a priori smatrajo za verjetno tako retrogradno metamorfozo mojega značaja in mojega intelekta.
Toda meni namišljena naivnost je še večja. Ali jaz takih nečastnih sredstev, kakor se meni insinuirajo, potrebujem? „Cui prodest?" so se vpraševali že stari juristi, zasledujoč zločinca. Ne da bi se tu skliceval
..Popotnik" XXIV., 6.	11
na dosedanje laskavo priznanje svojega javnega slovstvenega in kritičar-skega delovanja; pozivljem le razsodne, nezavisne čitatelje, naj brez okoliša povedo, ali ne priča vsa moja dosedanja razprava in še posebno impro-vizovano nadaljevanje v isti številki »Popotnikovi", v kateri je „Ad Interim! II." jasno in glasno, da obladujem preporno vprašanje v toliki meri, da mi teko tako bogati viri i herbartofilskega i nasprotnega slovstva, da sem — z drugo podobo govoreč — baš v tem sedlu spričo mnogoletne službene prakse in trudoljubivih študij tako trden, da bi bila skrajnja bedastoča, ako bi se jaz služil namesto z obilimi poštenimi sredstvi z malovrednimi, nehonornimi, ko pri tem riskiram, da se moje sleparstvo zdajci razkrije, a jaz izgubim pisateljski kredit za vedno. Kdo to verjame? Credat Iudaeus Apella!
Toda pride še superlativ naivnosti! Denimo, da bi se bil res podal spričo neke neraztolmačene paranoje, recimo po moderno, spričo neke kleptomanije, manije, pritajevati citate, na opolzlo, pregrešno in nevarno pot literarnega nepoštenja — ali me res smatrajo gg. nasprotniki za takega bebca, da se bom poslužil manevra ki je »lucidior vitro" —prozor-nejši kot steklo?! Toliko prefriganosti mi morajo gg. nasprotniki vsaj še prisoditi, da ne bom pačil, oziroma na pol porabljeval, na pol zamolčeval citatov iz knjig, o katerih moram misliti, da jih oni sami poznajo, jih sami imajo v rokah ali si jih vsaj vsak hip lahko omislijo. Navajajoč HaB-m a n n a in T u p t z a, sem moral biti pripravljen, ako imam še kaj preprostega človeškega razuma, da vsaj nekateri izmed mnogobrojnih bralcev »Popotnikovih" obe navedeni knjigi poznajo, ju imajo in ju tudi ad hoc spričo mojih citatov vpogledajo.
Predno je torej velecenjeni g. nasprotnik tako sumnjo izrekel o pisateljskem kolegu, bi vendar kazalo, vse to prej vsaj malo premisliti.
Toda to so samo indirektni dokazi moje lojalnosti. Najzanesljivejši pa so direktni dokazi. Te pa imajo častiti bralci »Interima II." sami v rokah črno na belem! Evo jih!
Čitatelje prosim naj strnejo to, kar sem jaz navedel iz HaBmanna in Tuptza, s tem, kar sem jaz baje utajil, a je razodel g. nasprotnik, oziroma naj vzamejo, ker je še boljše, kar HaBmanna in Tuptza samega v roke ter naj čitajo d o t i č n e oddelke, ki pridejo tuvpoštev, cele, od konca do kraja in potem naj izrečejo sami sodbo, ali ni do pičice resnično, kar sem trdil o obeh avtorjih, rekoč (»Pop." 4, 101), da HaBmann izraža iste misli kakor jaz, ki razdeljujem učni proces (na podlagi Willmanna kakor HaBmann) na podajanje, razumevanje in utrjevanje, in trdeč, (»Pop." 4, 103), da uči Tupetz o peterih formalnih stopnjah izven svojega druzega učnega
sestava ter se do malega ujema z mojim izvajanjem, namreč da je raz-trojevanje apercepcijskega, oziroma učnega procesa logiško itd. (gl. „Pop." 4, 100).
Naj le natančno pregledajo dotični pasus v HaBmannu n. n. m. na str. 64.—66. in v Tuptzu n. n. m. na str. 73. obenem z opombo, od mene baje zamolčano, a obenem tudi pasus o »dispoziciji" n. n. m. na str. 21., kamor napotuje čitatelja Tupetz sam v dotični opombici (o čemer hočemo še izpregovoriti besedico). Naj le vse natančno pregledajo in primerjajo; ne prosim jih prav nič prizanašanja in oproščevanja, nego sem prepričan, da pripoznajo, da se mi je zgodila po Interimu II. velika krivica.
Za one čitatelje pa, ki nimajo HaBmanna in Tuptza pri rokah ali pa nimajo volje ali časa, vsa navedena mesta vestno med seboj primeriti, naj izvolijo nekoliko pozornosti posvetiti nastopni informaciji.
Ad vocem „HaBmann"!
Inkriminovani oddelek se nahaja v omenjeni knjigi v § 28. pod za-glavjem „Die Lehrstufen". Po neki drobno tiskani opombici1 o pojmu učnega načrta napram učni poti, ki jo Hafimatin tudi imenuje »notranjo učno obliko" (innere Lehrform) uči HaBmann o p r i s v a j a 1 n i h stopnjah (Stufen der Aneignung) z navadnim velikim tiskom:
»Bei Behandlung einer methodischen Einheit ist (somit) ein bestimmter Gang einzuhalten, dessen Ziel ihre A n e i gn u n g bildet; dazu fiihren drei Stufen:
1.	Anschauen;
2.	Begreifen;
3.	A n w e n d e n.
Gospod nasprotnik pa tega veliko tiskanega pasusa ne navaja, dasi se nahaja v istem § 28., iz katerega sem jaz izvadil citat („Pop." 4, 101), ki mi ga je g. nasprotnik kontroloval ter izpopolnil iz HaBmanna.
Potem sledi pod zaglavjem „Erlauterung zu den Stufen der Aneignung nach Dr. Willmann" moj citat („Pop." 4, 101) in takoj
1 »Der Lehrplan bringt zum Ausdruck, welche Lehrgegenstande und in vvelchem Umfange jeder derselben dem Schuler zu vermitteln ist, ferner, wie viel davon in den einzelnen Schuljahren und da wieder in den einzelnen Monaten, Wochen, ja selbst Tagen vorzunehmen ist. Schliefilich zerfallt also der Lehrstoff in eine Anzalil methodischer Einheiten (Siehe Seite 60 B. 1.), zu deren Aneignung der Lehrer dem Schuler verhelfen soli. Dies ist aber nur dann moglich, wenn der Lehrer die Stufen der Aneignung gehorig beachtet". — Razprto tiskane besede so takisto v HaBmannu razprto tiskane. — Navajam to opombo, dasi ni bistveno v stiki z našim predmetom, da se mi ne poreče zopet, da česa iz kakega citovanega paragrafa ne navajam, in pa zato, da dobe tako gg. čitatelji v roke celo besedilo, ki jim omogoči in olajša samostojno sodbo.
za njim1 g. nasprotnika citat, a vse to z drobnim tiskom izven od mene navedenih besed: „K e h r imenuje naziranje, razumevanje in vajo stebre pouka."
Pripomniti je še, da sta moj današnji in zadnji citat v začetku tistega (28.) paragrafa, a g. nasprotnika citat se nahaja z izključno drobnim tiskom v „opombah" (Anmerkung 1, 2, 3).
Sedajpasodi n e p r i s t r a n s k i či t ate 1 j: Ali je upravičena ali ni moja trditev („Pop." 4, 101): „Iste misli, kakor sem jih sedaj jaz povedal, izraža prof. Fr. S. Rudolf Hafimann v knjigi „Allgemeine Unterrichtslehre f it r Lehrer- und Lehrerinnenbildungsanstalten"?
Opomba 1, ki jo je navedel g. nasprotnik, veli: „Vi e 1 e D i d a k t i ke r vvollen, dafi . . . itd.; to znači vsakemu, ki zna nemški, z ozirom na ravno prej razvito tročlensko teorijo, toliko kot: Viele Didaktiker vvollen, ich, Fr. S. Rudolf Hafimann, aber nicht, denn nach meiner Ansicht fuhren zur Aneignung drei Stufen: Anschauen, Be-g r e i f e n, Anvvenden.
G. nasprotnik smatra opombo 3. Hafimannovo („Es kann nicht ge-leugnet vverden" itd.) za priporočilo peterih formalnih stopenj. Različni ljudje iste predmete jako različno nazirajo, na podlagi predstav, ki jih že imajo ali pa jih še nimajo; tako nas je učil tudi g. ravnatelj Schreiner o božiču v Ljubljani. G. nasprotnik je zlasti nekatere stavke in besede v Hafimannovem citatu debelo videl in jih dal takisto debelo tiskati; tedaj mi je pa tudi dovoljeno, v istem citatu po svoji razsodnosti debelo pogledati ter nastopne besede debelo dati tiskati: „ ... doch muB vor schablonenhaftem Gebrauch desselben gewarnt vverden. Dem Lehrer muB es erlaubt sein, je nach der Eigenart des Unterrichtsstoffes die Anzahl der Stufen etc. zu beschranken, was schon aus Fol-gendem erhellen vvird".
A v zvršetku tistega § 28. se Hafimann zopet vrača k trojnim učnim stopnjam, s katerimi ga je bil pričel: „B e i m E r w e r b v o n K e n n t n i s s e n tritt das Anschauen und Begreifen, beim Ervverb von Fertig-keiten die Anvvendung des Dargebotenen in d en Vorder-g r u n d ".
A tudi tega g. nasprotnik ne navaja!
1 Vmes je samo z navadnim velikim tiskom stavljena opomba: „0ber Anschauen und Begreifen siehe Seite 53, iiber Anwendung S. 49.111." Tega ne navajam samo iz prevestne akribije napram g. nasprotniku, ki mi takoj utegne stopiti na pete, češ, da tega ne navajam, ampak tudi iz stvarnega vzroka, ker se iz te opombe vidi, da je cela knjiga Hafimannova zasnovana na podlagi trostopenjske artiku-lacije učnega procesa.
Hvala Bogu in mojim in gospoda nasprotnika citatom imajo sedaj gg. čitatelji celi 28. paragraf HaBmannovega ukoslovja od kraja do konca1 na razpolaganje in lahko sami sodijo, ali se na tak način, kakor je stilizoval HaBmann tisti § 28., kaka teorija — formalne stopnje — priporoča,2 in ni li marveč res, da se je HaBmann s celo koncepcijo tistega paragrafa in pa še z nekateri m i klavzula m i (Einige Didaktiker wollen . .." „doch muB vor schablonenhaftem Ge-brauch desselben gevvarnt werden") zavaroval zoper insinuvacijo, da bi se on i d e n t i f i k o v a 1 s peterimi formalnimi stopnjami ali se tudi le zanje ogreval.
Sedaj pa k Tu p t z u !
Mojo trditev, da so njegove „petere formalne stopnje" (§ 34. njegovega ukoslovja) izven okvira drugega učnega sestava, izpodbija g. nasprotnik, češ, da je tisti paragraf obširen (dvanajstina cele knjige), da je tiskan z ravno takimi črkami kakor vse drugo, kar se tiče drugih glavnih delov njegovega učnega sestava. („Pop." 5, 132).
K tem razlogom bi se lahko dodal še daljnji, enako veljavni moment iste vrste, namreč da tisti 34. paragraf ni prilepljen na vnanje platnice, nego je kakor vsi drugi paragrafi „falcan", obrezan in trdno z njimi zvezan.
Jaz pa, ki dr. Tuptza pedagoške knjige izza mnogoletnega poučevanja po njih tako dobro poznam, da najdem vsak paragraf v temi, vzdržujem tisto svojo trditev na podlagi nastopnega uvaževanja.
Tupetz, po katerem se sestavlja učna metoda iz učne poti, učne oblike in učnega načina,3 razpravlja v §33. učno pot na devetih straneh (tedaj na 10'7. delu cele knjige), učno obliko v § 35.—38. (inkl.) in učni način v § 39. in sicer vsakega izmed teh delov in takisto učno pot tako temeljito, da bi paragrafu 33. o učni poti lahko sledil neposredno paragraf 35. brez najmanjše škode, ne da bi nastala najmanjša vrzel. Ako bi bil Tupetz pristaš formalnih stopenj, moral bi jih omeniti pri učni poti
1	Razen drugega in tretjega odstavka tretje opombe, ki ju nisva navedla niti gospod nasprotnik niti jaz; zakaj ne, razkrije morda gospod nasprotnik v lnterimu IV.
2	Zlasti naj g. nasprotnik objektivno premisli in odkrito pove, ali bi on, spi-sujoč ukoslovje, na tak način formuloval in priporočil teorijo o formalnih stopnjah.
3	„Lehrgang, Lehrform und Lehrvveise machen zusammen die Lehrmethode aus, d. i. das planmafiige, einheitliche Verfahren beim Unterricht. (N. n. m. str. 92. II.).
(Lehrgang), kakor jih omenja stari Lindner v oddelku »Von dem Lelir-gange" takoj v pričetku (§ 33.) pod zaglavjem: „Der Lehrgang als Wesen der Methode (n. n. m. str. 57); kajti »formalne stopnje" niso, kakor je povedal tudi g. ravnatelj Schreiner v veliki noči v Ljubljani, nič drugega nego neka učna pot. A Tupetz našteva pod zaglavjem „učna pot", ki jo on takisto opredeljuje kakor g. ravnatelj Schreiner formalne stopnje1, vse možne njih vrste, realno analitiško in realno sintetiško in logiško anali-tiško in logiško sintetiško, oziroma, determinujočo in abstrahujočo in induktivno in deduktivno učno pot, a zaman iščeš v celem tem oddelku izraza »formalne stopnje" ali sploh česa, kar bi s p o m i n j a i o n a n j e. U č i t e 1 j, ki n e s m a t r a i n n e r a z t o 1 m a č i gojencem paragrafa 34. v T u p t z u za to, kar je, namreč za vrinek, za nekako koncesijo napram Herbartovcem, o č i j i h formalnih stopnjah, res ves svet govori, tak učitelj res ne ve, kaj bi pričel s tem paragrafom. Nauk o »učni poti" je v Tuptzu do cela izčrpan in dovršen v § 33., »učna oblika" se razpravlja v §§ 35. — 38. Torej kam naj de ne m o »formalne stopnje" paragrafa 34.? Ali so »učna pot" ali »učna oblika"? Brez tega tolmačenja vise Tuptzeve »formalne stopnje" popolnoma v zraku.
In ako bi bil Tupetz Herbartovec ali celo Zillerjevec, bi bil dal ne na enem, nego na desetih in še več mestih odduška svojim formalnim, koncentracijskim in mišljensko-poučnim aluram; česar je človeku polno srce, to mu rado iz ust gre! Toda o takih simpatijah v vseh treh njegovih pedagoških knjigah ni najmanjšega sledu ni tiru.
Da je pa napravil Tupetz koncesijo Herbartovcem ter privoščil formalnim stopnjam celo dvanajstinko svoje knjige, to se mi vidi razumevno in celo prav. Novoherbartovci so, kakor so bili stari Zillerjevci, silno okretni in spretni agitatorji in vedo s formalnimi stopnjami in drugimi metodiškimi vprašanji dvigati toliko prahu in dima, da že pedagoška moda zahteva, da vsak nemški in nemško izobraženi učitelj imej vsaj nekoliko pojma o formalnih stopnjah. Takšni in nič drugačni niso bili pomisleki Tuptzevi.
Ali ne potrjuje tega našega naziranja popolnoma njegova opazka na koncu § 34., ki smo jo navedli v 4. številki »Popotnikovi" na str. 102. ?2
1 Namreč: „Die Anordnung des Lehrstoffes innerhalb einer kiirzeren Zeit, z. B. innerhalb einer und derselben Unterrichtsstunde, heifit Lehrgang".
(Tupetz n. n. m. str. 57.).
3 „Die ftinf Unterrichtsstufen .,-. sind von dem Philosophen Herbart und seinem Schiiler Ziller aufgestellt worden; man nennt sie gewohnlich die „fiinf formalen Stufen", (d. i. Stufen eines formal bildenden Unterrichts). Aus dem Vorstehenden ergibt sich, dafi diese fiinf Stufen sich auf drei zuruckfiihren lassen . ..".
Ali tako govori pristaš ali tudi samo priporočevalec forma I n i h s t o p e n j ? Ali se s tako h 1 a d n i m i b e s e d a m i priporoča kaka teorija — tako „kiihl bis ans Herz hinan"?
Toda Tuptza razodeva baje kotpriporočevalca peterih formalnih stopenj od mene „ d o 1 o malo" zamolčana, a od gos p. nasprotnika slovenskemu pedagoškemu svetu razkrita, s petit tiskom pod črto na str. 7 3. njegovega ukoslovja natisnjena opazka: „Die funf formalen Stufen sind eigentlich nichts als eine in vielen Fallen erprobte und daher als Muster hingestellte Disposition des Lehrstoffes; vgl. o S. 21. Damit ist selbst-verstandlich nicht gesagt, dafi jede andere Disposition unrichtig ware."
Pro pritno si jaz jemljem isto svoboščino debelega in nedebelega tiska kakor g. nasprotnik — damus veniam petimusque vicissim — ter dam natisniti tisto opazko tako-le: Die funf formalen Stufen sind eigentlich nichts als eine in vielen Fallen erprobte und daher als Muster hingestellte Disposition des Lehrstoffes; vgl. o. S. 21. Damit ist selbstverstandlich nicht gesagt, daB jede andere Disposition unrichtig ware.
Kaj ne da, objektivni čitatelj, to se že vse drugače čita?
A tudi če pustimo debeli tisk g. nasprotnika, vendar govori ta citat samo tedaj deloma njemu v prilog, ako čitamo po g. nasprotnika inten-cijah: „Die funf formalen Stufen sind eigentlich nichts als eine in vielen Fallen erprobte und daher von mir, dem H e ra u s ge b e r Tu p et z, als Muster hingestellte Disposition des Lehrstoffes"; a jaz čitam in gotovo z večjo upravičenostjo tako-le: „Die funf formalen Stufen sind nichts als eine in vielen Fallen erprobte und daher von den Zillerianern als Muster hingestellte Disposition des Lehrstoffes."
Sicer pa naj gg. čitatelji pazno primerjajo moj citat omenjene Tuptzove note z g. nasprotnika navedbo. Ali se citata popolnoma ujemata? Skoro, a vendar ne do pičice. Med besedami »Lehrstoffes" in „damit" je g. nasprotnik vrinil vejico, dočim je čitati v Tuptzu samem in sicer takisto v izdaji iz leta 1896. kakor tudi v izdaji iz leta 1899. tako-le: „. . . Lehrstoffes; vgl. o. S. 21. Damit" itd. Besed, ozir. kratic in številke „vgl. o. S. 21." g. nasprotnik ne navaja.
Da to izpustitev ko n s ta tu je m, to ni pikolovstvo, nego je stvarnega pomena. Odprimo, sledeč napotku pisatelja Tuptza, ki je v navedeni pripombi dal besedo »Disposition" razprto tiskati, knjigo njegovo na 21. strani ter čitajmo, kar uči ondi pod številko II. o »dispoziciji" v nasprotju z logiško razdelitvijo. Navedemo do-slovno njegove besede, poudarjajoč iste besede z razprtim tiskom kakor pisatelj sam:
„Man kann auch den Inlialt einer Stilarbeit, einer Rede und dgl. gliedern. Gevvohnlich unterscheidet man dre i Hauptteile: Die „Ein-1 e i t u n g", welche den Zweck hat, den Horer oder Leser auf den eigentlichen Gegenstand vorzubereiten, seine A u f m e r ksa m k e i t, sein I n t e r -esse zu erregen; die „Durchfiihrung", welche den Gegenstand selbst, um den es sich handelt, vorfuhrt und wieder in Unterabteilungen gegliedert sein kann (z. B. »Begrtindung der aufgestellten Behauptung", „Widerlegung von Einwendungen", „Erlauterung durch Beispiele", „Veranschaulichung durch Gleichnisse", „Anftihrung von Ausspriichen berlihmter Manner, welche denselben Inhalt haben" u. s. w.); endlich den „SchluB", der den Inhalt des Vorausgehenden kurz zusammenfafit und gewohnIich eine Nutz-anwendung enthalt. Von der Einteilung unterscheidet sich eine solche Gliederung oder Disposition dadurch, dafi n i c h t der Umfang eines einzigen Begriffs in Teile zerlegt wird, sondern ein zusammen-hangendes Ganzes, in dem viele und oft sehr verschiedene Begriffe vorkommen".
Sedaj pa, dragi čitatelj, ko si pozorno prečital, kar uči Tupetz o dispoziciji, čitaj še enkrat tisto inkriminovano, od mene baje nalašč zata-jeno opombo na strani 73. imenovane knjige: „Die fiinf formalen Stufen sind eigentlich nichts als eine in vielen Fallen erprobte und daher als Muster hingestellte Disposition des Lehrstoffes; vgl. o. S. 21. Damit ist selbstverstandlich nicht gesagt, dafi jede andere Disposition unrichtig ware".
Ali ni, kakor da bi hotel Tupetz vsako iluzijo, ki jo je morda ustvaril čitatelj u s posebnim obširnim paragrafom o formalnih stopnjah (dvanajstino cele knjige!), sam razdreti s suhimi besedami: „Pravzaprav pa vse to, kar smo sedaj povedali o formalnih stopnjah, ni nič novega in bistveno ni nič drugega nego nekaka dispozicija, o kateri smo že govorili zgoraj na str. 21.".
Ali pa ni baš ta opomba kakor mrzel curek na glavo kakega Ziller-jevca, kateremu so slučajno Tuptzeve „formalne stopnje" prišle v roko in ki je, po obširnem paragrafu (dvanajstini knjige) sodeč in v pregorečnosti videč to, kar je hotel videti, si že veselo mel roke, češ, tudi Tupetz je „einer von unsere Leut'!"
Ako ne bi bil spisal Tupetz svoje knjige, predno je napisal gospod nasprotnik svoj „Ad interim! II.", bi človek skoro sodil, da cika zadnja opomba na našega cenjenega nasprotnika-kritika.
Vrhu vsega tega je pripomniti, da, dočim je Tupetz vzgojeslovje Lindnerjevo predelal sicer korenito, a vendar ne toliko, da bi prenehalo biti last Lindnerjeva1, Lindnerjevega ukoslovja ni predelal, nego je ustvaril
1 Allgemeine Erziehungslehre. Von Schulrat Dr. G. A. Lindner. Elfte Auflage von Dr. Theodor Tupetz. Wien 1900.
celo samostojno knjigo.1 Če vse to upoštevamo ter primerjamo s sodbo, ki jo je izrekel Tupetz o Herbartu in njegovi šoli v svoji »Zgodovini vzgoje in pouka1' (2. natisk na strani 134. in 135.3, tedaj pač lahko rečemo, da Tupetz ne samo ni Herbartovec niti Zillerjeve c,
1	Allgemeine Unterrichtslehre. Von Dr. Theodor Tupetz. Wien 1893, 1899.
2	„Experientia docti" — po postopanju „Interima II." „gewitziget" — bodemo sedaj citovali od konca do kraja vse, kar navaja Tupetz o Herbartu in njegovih učencih, dasi ne bo vse zanimalo vseh čitateljev. Po objektivnem poročilu o Herbartovem delovanju in učenju pravi Tupetz n. n. m. na strani 134. in 135. z velikim tiskom:
„Herbarts Padagogik fand trotz der keineswegs leicht verstandlichen Sprache, in welcher seine Schriften abgefafit sind, grofien Anklang und zwar eben darum, weil Herbart es unternahm, die Erziehungs- und Unterrichtslehre vvissenschaftlich zu begriinden; dadurch wurde die Hoffnung erweckt, es werde gelingen, in dem Durch-einander padagogischer Ansichten, welches gerade damals zu bemerken war, einen festen, wissenschaftlichen Boden zu gewinnen. Manner, die Herbarts padagogische Anscliauungen weiter auszubauen suchten und in Schrift und Wort fiir sie eintraten, sind unter anderen: Theodor Waitz, welcher ebenfalls eine „Allgemeine Padagogik" geschrieben hat, die etwas gemeinverstandlicher gehalten ist als das gleichnamige Werk Herbarts, Striimpell und der nicht nur als Schriftsteller, sondern auch als praktischer Schulmann bekannte Padagoge Ziller".
Tu pripominja Tupetz z drobnim tiskom pod črto: „Wer sich iiber die Padagogik der Herbarfschen Schule naher unterrichten vvill, kann dies am bequemsten aus der Preisschrift: „Die wissenschaftlich e Padagogik Herb ar t - Zill er - Stoy s in ihren Grundlehren gemeinfafi lich dargestellt von D. (pomotoma namesto: Dr. G. — Op. pis.) Frohlich. Unter den neueren osterreichischen Gelehrten, welche der Herbarfschen Schule zugezahlt vverden konnen, ist O. Willmann wegen seiner »Didaktik als Bildungslehre" besonders hervorzuheben. Als Lehrbiicher, welche im Sinne der Herbarfschen Schule abgefafit sind, mogen namentlich die in Oesterreich viel verbreiteten Lehrbiicher der Erziehungs- und Unterrichtslehre von Lindner genannt vverden".
Zgorenjo sodbo o Herbartovcih pa Tupetz zaključuje tako-le (z drobnim tiskom):
„Fiir Ziller ist besonders die Art charakteristisch, wie er die „Konzentration des Unterrichtes" erreichen vvill: er schliefit namlich zu diesem Zwecke den gesamten Unterricht an gevvisse besonders treffliche Literaturerzeugnisse an, den friihesten an die „Grimm'schen Marchen" die Bibel und „Robinson", den spateren an die „Iliade", die „Odvssee", und „Herodot" u. s. w. Ziller hat auch diese seine Grundsatze nicht blofi in Druckschriften dargelegt und begriindet, sondern auch zur Durchfuhrung des-selben eine eigene „Erziehungsschule" in Leipzig gegrundet."
Kako sodi Frolich, dasi je sam Herbartovec, da ne rečem Zillerjevec, o nekaterih Zillerjevih izumitvah, o tem obljubim že sedaj posebno razpravico, v kateri izberem iz baš navedene z darilom odlikovane knjige njegove florilegij, ki ga poklonim našim Zillerjevcem.
To storim tudi zategadelj, da še bolje poučim naše učiteljstvo o herbartskih in zillerskih ukoslovnih težnjah. Ta naloga bi sicer v prvi vrsti pripadala našim Zillerjevcem, toda »žalostna komu neznana je resnica", da imajo le-ti pač vedno »formalne stopnje" v ustih ter prirejajo »vzorne" (?) nastope in spisujejo vzorne (?) učne slike, ki so baje izdelane po peterih (Zillerjevih) formalnih stopnjah, a doslej so — z edino častno izjemo g. ravnatelja Schreinerja — bore malo storili, da bi sebi in svojim somišljenikom pojasnili bistvo in pomen peterih formalnih stopenj in drugih še tajnejših
nego da tudi peterih f o r m a I n i h stopenj in drugih h e r -barto-zil lerskili špecijalitet nikjer ne priporoča. Da jih naravnost obsoja, tega niti sedaj ne trdim niti nisem nikjer drugod trdil, dasi mi g. nasprotnik to trditev insinuira.1
Iz vsega tega je razvidno:
a)	da niti Hafimann niti Tupetz peterih formalnih stopenj ne priporočata;
b)	da sicer res niti Hafimann niti Tupetz peterih formalnih stopenj iz rečno ne obsojata, a je tudi res, da tega jaz nisem nikjer trdil, niti v 4. številki „ Popotnikovi" niti nikjer drugod, nego je ta očitek popolnoma iz trte izvit in
c)	jasno je kot beli dan, da moramo kontrolovati vse citate gospoda nasprotnika, p r e d n o jim verjamemo.
Retour-kočije o visokem ali nizkem pribijanju na podlagi teh kon-statacij pa tu ne bom ponavljal po zgledu gosp. nasprotnika; ne bom vračal šilo za ognjilo s tem, da bi podtikal pomanjkljivemu citovanju Hafimannovih in Tuptzevih tekstov v „Interimu II." „dolus malus", kakor se je implicite podtikal meni; nego jaz si površno citovanje tolmačim s krščansko dobrohotnostjo, a obenem s psihološko d i v i n a c i j o tako-le:
Gospod nasprotnik inkriminovanih mest vHafimannu i n T u p t z u dotlej, do slavne i n t e r i m s k e pravde nitipoznal ni, nego ga je stoprv moj „Interim" nanja opozoril. Ko jih je tedaj jel proučevati, so mu šinile oči tudi malo dalje ter z veseljem obvisele na tistih besedah Hafimannovega in Tuptzevega nadaljevanja, ki navidezno dokazujejo Hafimann o v e in T u p t z e v e simpatije za petere formalne stopnje. In ker ima gorečnost kakor strah velike oči, tedaj je bila formalnostopenjska pregorečnost vzrok, da so se videli nekateri stavki Hafimannovega in Tuptzevega od mene ne navedenega nadaljevanja strašansko debeli in so se zato takisto debelo tiskali, a drugi so ostali drobni ali se sploh niso reproducirali.
Zillerjevih misterij. Ne bojim se, da mi bo kdo očital pretirano samohvalo, ako izrečem trditev, da so bili doslej moji rojaki o „formaInih stopnjah" in drugih učnih vzorcih še najbolje poučeni po le-tej moji polemiki ter vsaj nekoliko orijentovani o obsežni semkaj spadajoči literaturi, o kateri so gg. nasprotniki doslej trdo molčali.
1 Insinuvacija sledi iz teh besed g. nasprotnika:
Iz vsega tega je razvidno ... da niti HaBmann niti Tupetz ne obsojata petero formalnih stopenj, ampak jih oba celo še priporočata, akoravno sta sprejela sama Je tri stopnje. („Pop." 5, 132.).
To je torej zgolj o p t i š k a z m o t n j a v a; a nje vzrok? N e-dostatno poznanje knjig, v katerih so tista preporna mest a.
S tem je zmotnjava pač. po meni samem pojasnjena; a s tem še ni opravičena. „lgnorantia legis nocet!" je že staro pravoslovno načelo.
Sedaj naj pa še malo pojasnim svojo baje popolnoma neosno-v a n o čudenje o zastarelosti L i n d n e r j e v e g a u k o s 1 o v j a.
Da sem po pravici lahko smatral in še smatram Lindnerjevo ukoslovje kot določeno za izmrtje, to dokazuje že predzadnjič („Pop." 4, 103) omenjeno dejstvo, da je za Nemčijo založna tvrdka (A. Pichlers Witwe & Sohn) sama nadomestila starega Lindnerja že 1. 1890. z dr. G. Frohlicha izdajo, ki je dosti temeljita preosnova Lindnerjeve zadnje, t. j. četrte izdaje, a za Avstrijsko je oskrbela ista tvrdka poleg Lindnerja popolnoma novo ukoslovje dr. Tuptza, istega Tuptza, ki je vzgojeslovje Lindnerjevo predelal za isto tvrdko. Mislim, da je verjetno domnevanje, da bi bila založna tvrdka gotovo najraje tudi ukoslovje Lindnerjevo dala predelati po Tuptzu, a se ta ni vdal, ker je je smatral po celi osnovi za nerabno ter je za to ponudil založniku svoje, celo novo ukoslovje, ki je je založnik tudi sprejel. Ali je po vsej tej situvaciji verjetno, da bo založna tvrdka poleg odobrenega in, kakor je g. nasprotnik poudaril, dražjega Tuptza dala tudi še starega Lindnerja nalik Frohlichovi izdaji, po kakem Herbartovcu za avstrijska učiteljišča predelati? — Doslej tega ni storila, dasi je zadnja aprobacija Lindnerjevega ukoslovja iz leta 1881.; koliko časa pa se more še vzdržati aprobacija šolske knjige, ki je že več nego dvajset let1 neizpremenjena? Prej ali slej se bodo morala vendar vsa učiteljišča, na katerih je še sedaj uveden stari Lindner, odločiti za katero drugo ukoslovje, bodisi za eno izmed že sedaj potrjenih novejših (Tupetz, Mich-Meixner, HaBmann) ali za katero novo, ki v kratkem izide in je ministrstvo potrdi.
Ni neutemeljeno ugibanje, da se baš h e r b a rt of i 1 s k i učiteljiški profesorji upirajo uvedbi bodisi HaBmannovega bodisi Tuptzevega, bodisi Michovega-Meixnerjevega ukoslovja ter se drže starega Lindnerja. Z ozirom na ravnokar navedeno situvacijo pa bi jim bilo svetovati, da se vsaj potrudijo, da se Frohlichova izdaja, ki je pristno herbartska in celo zillerska, odobri tudi za Avstrijsko. Baš Lindnerjevo-Frohlichovo ukoslovje bi bila zanje mastna pečenka.
A ravno Frohlichove izpremembe nam kažejo, kako korenite preosnove potreben, torej kako že zastarel se je zdel nemškim Herbartovcem samim
1 Zadnji od Lindnerja samega pregledani natisk je iz meseca septembra I. 1881.
stari Lindner. Dočirn je posvetil stari Lindner peterim formalnim stopnjam, »dragocenemu jedru Herbartove pedagogike", kakor jih imenuje Frohlich, malo več nego eno borno stran (n. n. m. str. 55. in 57.), se Frohlich bavi z njimi na str. 66.—77. sedme »popravljene in pomnožene" izdaje iz 1. 1891.
Kako predelatve potreben se je zdel stari Lindner Frohlichu, pristnemu Herbartovcu, to nam prav drastiški pokazuje predgovor Frohlicha samega k zgoraj omenjenemu sedmemu natisku. N. n. m. na str. V. pravi doslovno:
Das vorliegende Werk , „Allgemeine U n t e r r i c h t s 1 e h re " Dr. Lindner s, vvurde ganz nach denselben Grundsatzen von mir bear-beitet, wie dessen »Allgemeine E r z i e h u ngs 1 e h re", welche vor kurzem in 7., von mir neu bearbeiteter Auflage erschienen ist.
Aus Pietat gegen den verewigten Verfasser habe ich auch bei dieser Schrift den Lindnerschen Lehrtext moglichst geschont und ihn nur an den Stellen geandert, welchedemgegenwartigen Stan de der W i s s e n s c h a f t nicht m e h r e n t s p r a c h e n, a 1 s o der B e r i c h -tigung unbedingt bedurften.1 Bei diesen Verbesserungen habe ich alle Urteile und Winke gerechter Kritiker sorgfaltig benutzt. Da der Verfasser (t. j. Lindner) meist einer hohen philosophischen Auffassung huldigt und nicht selten in fremden, abstrakten Ausdriicken sich bewegt, so hielt ich es fiir meine Pflicht, dem Lindnerschen Lehrtexte vor alle m eine faBlichere Darstellung zu verleihen2 und schwierigere Partien durch Beispiele zu verdeutlichen. So wurden z. B. die Abschnitte von den Lehrformen und der Technik des Unterrichts und mehrere andere behufs klarer und iibersichtlicher Darstellung umgearbeitet; viele Paragraphen erfuhren stilistische Aenderungen.
AuBerdem vvurden f ii h 1 b a r e L u c k e n durch eingesetzte neue Paragraphen ausgefullt. So wurden von mir besonders noch folgende wichtige Partien e i n g e f iigt:
1.	der I n d u k t i o n s s c h 1 u B (§ 23.),
2.	die G r u n d s a t z e z u r F e s t s t e 11 u n g des L e h r p I a n e s (§ 30.),
3.	die Lehre von den formalen Stufen des Unterrichts3 (§§ 36.. 37. a und 37. b) und
1	Cujte, čujte naši Herbartovci, ki ste s starim Lindnerjem tako zadovoljni!
2	In nota bene se je zdela Frohlichu potrebna ta olajšava Lindnerjevega besedila napram gojencem nemške narodnosti, dočim je za naše slovenske gojence seveda stari Lindner dovolj »fafilich".
3	Opozarjam še posebej, da spadajo po Frohlichovem mnenju baš tudi formalne stopnje med one važne partije, ki jih je stoprv on vrinil v Lind-nerjevo ukoslovje. Tedaj tisti borni paragrafček (33.) o formalnih stopnjah, po katerem so se doslej baje kranjski učitelji izobraževali tako temeljito v
4. die B e d e u t u n g der S c h u 1 o r g a n i s a t i o n und die H a u p t-grundsatze zur Durchfiihrung derselben (§§ 62. und 63.).
DaB der erste Punkt (t. j. der Induktionsschlufi. — Op. pis.) sehr wichtig ist, die andern aber Kernpunkte enthalten, welche in einer Unterrichts-lehre durchaus nicht felilen diirfen, leuchtet jedem Sachverstandigen so-fort ein.
Der Induktionsschlufi mufite behandelt werden, weil derselbe in der Wissenschaft, namentlich aber in den Erfahrungswissenschaften, wie in den neuern Naturwissenschaften, wohl die meiste An-wendung findet und die Induktion, d. h. das Aufsteigen unseres denkenden Geistes vom Besondern (Konkreten) zum Allgemeinen (Abstrakten), das Wesen der elementaren, entvvickelnden Methode, welche zu iiben den gelehrtesten Lehrern gerade am schwersten fallt, am besten offenbart.1
Die Grundsatze zur F e s t s t e 11 u n g des Lehrplans sind deshalb so ungemein wichtig, weil auf ihnen, wie auf sichern Grundsaulen, das ganze Unterrichtsgebaude ruht oder, um in einem andern Bilde zu reden, weil sie die Risse und Zeichnungen enthalten, vermoge deren der Lehrer sich das Haus des Unterrichts selbst erbauen kann.
Die Lehre von den formalen Stufen des Unterrichts bildet einen wertvollen Kernpunkt der Padagogik Herbarts. Dieser hat sich mit
formalnih stopnjah, da niti ne morejo drugače nego po njih uspešno delovati ter so tako omejeni v prostosti metode — tisti paragrafček torej (Lindner, str. 56, 57) se zdi Frohlichu tako kukaven, da ga popolnoma prezira ter pravi, da je važno partijo o formalnih stopnjah na novo vrinil (eingefiigt).
1 Dotični od Frohlicha vrinjeni paragraf obsega (n. n. m. str. 37—39) skoro
2 strani, Tupetz pa je posvetil v svojem ukoslovju indukciji in analogiji, ki sta za razumevanje duševnega delovanja sploh in elementarne, razvijajoče metode, temeljnega pomena, skoro štiri strani (str. 32—36) ter je primerjanju indukcije in dedukcije pri pouku odmeril še poseben paragraf (§ 24.). Stari Lindner pa pač govori v drugem me-todiškem delu („Eigentliche Unterrichtslehre") o: „Anwendung des induktiven Verfahrens beim Unterrichte" (§ 37.), a v logiškem uvodu („Logische Vorschule der Unterrichtslehre") indukcije in analogije ne omeni niti z eno besedico. Baš te vrline sem tudi jaz poudarjal v ustnem razgovoru napram nekemu ljubljanskemu in nekemu mariborskemu učitelju pedagogike, a oba (pravzaprav vsak izmed njiju) sta odločno izjavila, da se ne moreta s Tuptzevim ukoslovjem nikakor spoprijazniti ter sta za to svojo mržnjo navedla nekatere pomanjkljivosti v Tuptzevi definiciji pojma itd. A kaj pomenijo take hibe napram drugim res izvrstnim oddelkom Tuptzevega ukoslovja, n. pr., da samo nekatere navedem, o indukcijskem in analoškem sklepu, napram vprav vzorni preglednosti deduk-tivnih sklepov in raznih učnih potov, ki se po drugih učnih knjigah tako težavno ali pa celo zmedeno razpravljajo. Brez ugovora je Tuptzevo ukoslovje izmed vseh potrjenih ukoslovnih knjig (Hafimann, Mich-Meixner, Lindner, NiedergesaB) da-leko najboljše. — Naši Herbartovci pa bi imeli še posebno vzrok uvesti Tuptza, ki je posvetil tistim ljubljenim formalnim stopnjam kar 9 strani (dvanajstino knjige!) in formalne stopnje baje celo priporoča. Napram takim vrlinam par neugodnih definicij v logiškem oddelku pač ne more priti niti v poštev!
der Aufstellung derselben ein unschatzbares Verdienst erworben, da es durch sie gelungen ist, das Wesen eines guten genetischen (entwickelnden) Unterrichts in genau formulierten psychologischen Gesetzen klar darzulegen, und ebenso grofi ist das Verdienst Zillers, daB er diese formalen Stufen in die Hallen der Schule mit aller ihm eigenen Energie einfiihrte. D a nun aber diese Lehre nicht gerade leicht zu fassen und vielen Mifiverstandnissen ausgesetzt ist,3 so habe ich mich beintiht, sie recht einfach und gemeinverstandlich zu machen und sie namentlich auch (in §37. b) durch Beispiele zu verdeutlichen. Ich muBte also hier etwas ausfuhrlicher werden, glaubte mir aber dadurch den Dank der Leser zu verdienen, weil diese neue Lehre entschieden eine Bereicherung der Didaktik ist, womit indes keinesvvegs gesagt sein soli, daB man dieselbe auch iiberall und in p e d a n -tischer Weise ausfiihren miisse".
V zaključku predgovora je še opazka o §§ 62. in 63., ki ju je pridejal Frohlich staremu Lindnerju ter posvetil tolmačenju šolske organizacije, in pa o seznamku tujk, ki ga je sprejel Frohlich iz Tuptzevega ukoslovja.
Tako sodijo nemški Herbartovci o nezastarelosti Lindner-jevega ukoslovja. In naši Herbartovci? Ti so »zadovoljni Kranjci", ki bodo vztrajali pri starem Lindnerju „in saecula saeculorum" in bodo še „na delopust sodnega dneva" prepevali: „Mi pa ostanemo, kakor smo b'li!" Namreč: neomajljivi, zvesti pristaši starega Lindnerja.
Še posebno uvaževanja vredne se mi zde v Frohlichovem predgovoru besede, ki sem jih jaz na zadnje navedel: („Da nun aber diese Lehre nicht garade leicht zu fassen und vielen Mifiverstandnissen ausgesetzt ist" itd.). Mislim, da te besede tudi naši Herbartovci brez pomisleka podpišejo. A sedaj naj mi povedo, kako naj učiteljiški profesor na podlagi starega Lindnerja in tistega ubomega eno-straničnega § 33., ki ga je posvetil Lindner peterim formalnim stopnjam, razloži gojencem bistvo in pomen formalnih stopenj. Tedaj baš v eni najvažnejših točk zillerskega evangelija pušča stari Lindner učitelja in gojence celo na cedilu. Ponavljam tedaj svoj svet, naj bi naši herbarto-filci izkušali vsaj doseči, da bi se Lindner-Frohlich odobril tudi za avstrijske šole. S tem bi bila gotovo tudi Pichlerjeva tvrdka zadovoljna.
A sodim, da bi se bilo to že izdavna zgodilo, ako bi bilo sploh možno, kajti Frohlichova izdaja je že izza 1. 1890; sodim in menda se
2 Kranjski učiteljiščniki pa po paragrafčiču 33. Lindnerjevega ukoslovja, kakor sem že prej omenil, formalne stopnje tako temeljito prouče, da niti pozneje kot učitelji ne morejo uspešno delovati drugače nego po formalnih stopnjah in da je po tem §33. omejena njih prostost metode!! (»Popotnik" 5, 133). Kako pa naj se potem tolmači obili hrup in aktivni in pasivni upor kranjskega učiteljstva proti formalnim stopnjam? Ali se tu ne bije nekdo sam sebe po zobeh?
ne motim, da je baš odločno herbartofilska težnja Frohlich o v e knjige vzrok nje nepotrditve za avstrijske šole. A ta dosti verjetna s u m n j a je zopet nov dokaz za resničnost moje trditve, da so z ozirom na odobrene in ne o do -brene ukoslovne knjige tla avstrijskih učiteljišč še malo ugodno torišče za eksperimente s peterimi formalnimi s t o p n j a m i.
Zmotil pa sem se predzadnjič („Pop." 4, 103) in to sedaj lojalno priznam — a niti ona zmota niti to priznanje mi ne dela sramote — zmotil sem se, pravim, ko sem dejal, da se stari Lindner več ne po na ti skuje. Ta zmota pa se mi je vsilila tako-le: Takoj v začetku šolskega leta 1898/9, ko je bil na našem učiteljišču še uveden stari Lindner, so mi tožile gojenke, da ni nikjer več dobiti Lindnerjevega ukoslovja.
In res je bilo v tedanjem tretjem tečaju vkljub mojemu prizadevanju tako malo njega izvodov med gojenkami, da sem bil v največji zadregi in sem si pomagal, kakor sem si vedel in znal; obrnil sem se tudi naravnost do založniške tvrdke, ki mi je odpisala, da sama nima nič Lindnerjevih knjig, da pa je založila celo novo, Tuptzevo ukoslovje, katerega mi je takoj tudi poslala dedikacijski izvod s pripomnjo, da pričakuje aprobacije od dne do dne. In Tupetz se mi je takoj toli prikupil, da sem ga našim gojenkam z ozirom na to, da niso imele skoro nič ukoslovnih knjig v roki, priporočil kot pomožno knjigo. Že v prihodnjem šolskem letu se je potem Tuptzevo ukoslovje, čigar potrditev je bilo med tem ministrstvo izreklo (dne 27. aprila 1899, štev. 20.203), po mojem priporočilu uveden kot učna knjiga na našem zavodu. — Jaz pa sem bil po vsem tem trdno prepričan, da založnik, ki je sprejel in izda! Tuptza. gotovo pusti Lindnerja prejkoprej izmreti. Za zapisnik odobrenih in neodobrenih knjig se nisem tačas (1899) brigal, tem manj, ker sem imel še dosti drugih pisateljskih skrbi (Rutarjev „Zemljepis"!) in je bil „Slovenski pravopis" na tapetu.
Baš sedanja polemika pa me je napotila, da sem se natančneje jel brigati za aprobacije šolskih tekstov in njih založništvo. Res sem bil presenečen, ko sem čital v letošnjem zapisniku potrjenih učnih knjig starega Lindnerja, o katerem sem mislil, da je že davno v zasluženem pokoju; tolmačil sem si naposled po raznem ugibanju to čudno prikazen kot posledico uradnega ususa, po katerem se enkrat izrečene aprobacijc vzdržujejo in v uradnem listu vsako leto ponove dotlej, dokler založnik i zreč no ne izjavi, da potrjene knjige ne bo več ponatiskoval, brez ozira na to, ali se dotična knjiga še kje rabi ali ne.
A ker sem hotel biti vsekakor gotov in mi je bilo zagonetno, odkod dobivajo učiteljišča v Ljubljani in v Mariboru potrebne izvode, ko jih jaz
že 1. 1898. nisem mogel dobiti, tedaj sem se obrnil naravnost na tvrdko samo ter sem ji vso stvar približno takisto razložil kakor sedaj tu ter jo obenem spomnil na faktum, da že 1. 1898. ni imela nič Lindnerjevih ukoslovij:
Na to mi je tvrdka to-le odgovorila:
Wien, am 27. Mai 1903.
Sehr geehrter Herr Professor!
Wenn Lindners Erziehungslehre1 einmal bei uns gefehlt hat, so kann dies nur vortibergehend der Fall gevvesen sein, der durch die Nichtein-haltung einer Ablieferungsfrist des Buchdruckers oder Buchbinders herbei-gefiihrt wurde.2
Das Lehrbuch ist jetzt noch in einer ziemlich groBen Zahl von Lehrerbildungsanstalten in Verwendung und wir haben deshalb keinen Grund, es nicht mehr auszugeben.
Die Fortfiihrung der ministeriellen Approbation ist keineswegs eine irrttimliche (kakor sem bil jaz mislil in tvrdki pisal), sondern durch die noch zahlreichen Vervvendungen des Buches eine vollkommen berechtigte.
Sie sind im Irrtum wenn Sie glauben, dafi die Bearbeitung von Frohlich an die Stelle des alten Buches getreten ist. Dieses Buch ist nur ftir Deutschland bestimmt. Das Lehrbuch der Unterrichtslehre von Tupetz ist ein vollstandig selbstandiges Buch, neben welchem das von Lindner weiter bestehen bleibt. Die Erziehungslehre von Lindner wurde von Tupetz umgearbeitet und von diesem Lehrbuche gibt es eben nur eine Ausgabe: Lindner-Tupetz.
Wir hoffen, Sie durch diese Auskunfte aufgeklart zu haben.
Mit vorziiglichster Hochachtung
A. Pichlers Witwe & Sohn m. p.
Res, sedaj sem poučen, zlasti tudi o tem, da „Geschaft" je „Ge-schaft" in da levica spretnega trgovca ne ve, kaj dela desnica; dočim je tvrdka smatrala za potrebno, da za Nemčijo po Frohlichu temeljito predela Lindnerja (gl. Frohlichov predgovor), se ji zdi za avstrijska učiteljišča stari Lindner še dovolj dober: „er bleibt weiter bestehen". Seveda „Geschaft" je „Geschaft", in dokler so avstrijski gg. učitelji s starim Lind-nerjem, izza 1.1881. neizpremenjenim, zadovoljni in ga hočejo imeti, tvrdka nima vzroka tem željam ne ustreči („wir haben keinen Grund, es nicht mehr auszugeben"), zlasti ko ga lahko stereotipski ponatiskuje (Sechste unveranderte Auflage, z neizpremenjeno letnico 1885), in je stereotipski tisk najcenejši. Stvar mi je sedaj res povsem jasna in se prav nič ne
1	Seveda pomotoma namesto „Unterrichtslehre".
2	A tačas, 1. 1898., mi niso nič povedali vzroka, zakaj ni nič iztiskov Lindner-jeva ukoslovja na razpolaganje!
čudim, da ima ista tvrdka v zalogi še nekega tretjega avtorja za vzgoje-slovje in ukoslovje, namreč že tudi v Bogu počivajočega in že skoraj pozabljenega pedagoga Roberta NiedergesaBa; tudi njega ime čitaš v letošnjem seznamku za učiteljišča aprobovanih učnih knjig. Tudi o njem veli tvrdka: „Die Erziehungs- und Unterrichtslehre von Niedergesafi bleibt fortbestehen". Najbrž je še nekaj učiteljišč, katerim je Niedergesafi priraste! na srce in ki se od njega ne morejo ločiti, in Pichlerjeva tvrdka „nima vzroka, ga ne več izdajati".1
Ali so pa moje opazke o zastarelosti Lindner j evega ukoslovja po tem postopanju, ki ga tvrdki narekuje njena trgovska korist, ovrže ne, o tem popolnoma mirno prepuščam sodbo g g. č i t a t e 1 j e m.
S tem je tudi temeljito izčrpljena točka o osnova-nosti in neosnovanosti moje trditve, kako more še figuri-rati v zapisniku učnih knjig kakega avstrijskega učiteljišča Lindnerjevo ukoslovje.
V	prvem „Interimu" sem na podlagi Hafimannovega in Tuptzevega ukoslovja vzpostavil, da so tla avstrijskih učiteljišč doslej vsaj — hvala Bogu in modrosti naše učne uprave — malo ugodna za eksperimente s peterimi formalnimi stopnjami.
V	današnjem „Interimu" sem tisto trditev z ozirom na g. nasprotnika ugovore še bolj poglobil in utemeljil; glede Tuptza sem jo še bolj podprl s citatom iz njegove »Zgodovine vzgoje in pouka", ki nam ga dovolj jasno kaže kot neherbartovca.
1 To mojo slutnjo je potrdila tvrdka sama. Obrnil sem se bil namreč po zgoraj omenjenem pismu v novič nanjo z vprašanjem, ali ne namerja v kratkem dati morda predelati starega Lindnerja za avstrijska učiteljišča nalik Frohlichovi izdaji, in s prošnjo, naj mi pojasni stvar glede učnih knjig že umrlega NiedergesaBa. Nato sem prejel nastopno pismo:
Wien, am 3. Juni 1903.
Sehr geehrter Herr Professor!
Die Lehrbiicher von Niedergesafi „Erziehungslehre" und ..Unterrichtslehre" sind ebenso wie die Lindner'sche Unterrichtslehre in einer Anzahl von Schulen in Benutzung und von dem einen wie von dem anderen befinden sich noch ganz erhebliche Vorrate in unserem Besitz, so dafi auf Jahre hinaus die Frage bezuglich neu bear-beiteter Ausgaben nicht diskutierbar ist. (Torej je staremu Lindnerju še za dosti let življenje zagotovljeno! — Op. pis.).
Mit vorziiglichster Hochachtung
A. Pichlers Witwe & Sohn m. p.
„Hvala Bogu in modrosti naše učne uprave!" sem bil ondi vzkliknil; a danes sem z ekskurzom o starem Lindnerju in o Lindnerju-Frohlichu in o nepotrditvi Lindnerja-Frohlicha za avstrijska učiteljišča dovolj verjetno napravil slutnjo, da ni slučaj, da za avstrijska učiteljišča ni potrjeno Lindnerjevo-Frohlichovo ukoslovje, ki bi bilo s svojim obširnim naukom o formalnih stopnjah (n. n. m. str. 66.—77.) prava dušna paša za naše Zillerjevce.
Toda da še bolj podkrepim, nego sem v prvem „Interimu" storil, svoje mnenje o neugodnih dispozicijah naše učne uprave glede peterih formalnih stopenj, preglejmo izven navedenih še vse druge učne tekste, ki so za avstrijska učiteljišča aprobovani ter pridejo v našem vprašanju v pošte v.
Razen Hafimannovega, Lindnerjevega in Tuptzevega ukoslovja, o katerih smo po trojih „Interimih" dovoljno poučeni, se nahaja v letošnjem že navedenem seznamku aprobovanih učnih knjig še dvoje ukoslovij, namreč Michovo1 in NiedergesaBovo.2
M i c h mi je iz starejših natiskov dobro znan, ker je nekdaj tudi na našem zavodu rabil kot učna knjiga in sem se zlasti po njem sam pripravljal na izpit za meščanske šole (1894). Toda ker je med tem časom Michovi knjigi predelal A. Meixner, katerega izdaje doslej nisem poznal, sem si le-to izdajo nalašč nabavil ter pregledal. Prepričal sem se, da ni bistveno različna od izdaje Michove, ki je meni rabila. A d as i je vzgoje-slovje in ukoslovje Michovo-Meixnerjevo osnovano na Herbartovietiškiin psihološki teoriji3, vendar v poglavju o učni poti, ki tu pride v poštev, ni niti govora o H e r -bartovemčetverostopnem in o Zillerjevempeterostopnem učnem obrazcu, nego samo o raznih analizah in sintezah, a o izrazu »formalne stopnje" v celi knjigi ni niti duha niti sluha.
1 Mich Dr. Josef, Allgemeine Unterrichtslehre mit besonderer Riicksicht auf den Volksschulunterricht. 5. Auflage. Bearbeitet von Alois Meixner. Troppau 1897. Verlag von Buehholz und Diebel. Preis 60 kr. (Potrjen z ministrskim odlokom z dne 19. maja 1897, št. 11.290).
8 NiedergesaB Robert, Allgemeine Unterrichtslehre. 4., durchgesehene Auflage. Wien 1888. A. Pichlers Witwe & Sohn. Preis 50 kr. (Potrjen z ministr. odlokom z dne 6. novembra 1887, št. 18.721).
3 Glej n. pr. petere etiške ideje Herbartove („Innere Freiheit", „Voll-kommenheit des Wollens", „Wohlwollen", „Recht" in „Vergeltung") v vzgojeslovju Michovem - Meixnerjevem na str. 45.-49., nauk o apercepciji in tolmačenje čuvstev iz predstav ibid. na str. 22. i. d. in še posebno zaglavje „Vielseitigkeit des Interesses" (pristen Herbartov terminus technicus!) v njiju ukoslovju na str. 34. —36. Prim. tudi razdelitev vzgojne dobe po Herbartovih metodah („PfIege", „Regierung", „Unterricht", „Zucht" v vzgojeslovju na str. 71. sled.).
Preostaja nam še NiedergesaBovo ukoslovje. Doslej ga nisem poznal, a sodeč po zgodovini vzgojeslovja1 istega avtorja, kateri v njem pač razpravlja o Herbartu (str. 432—439) in sicer dosti priznalno, toda brez navdušenja in priporočevanja, a velikega učenca Herbartovega, Zillerja, se ne spominja niti z besedico — po tem molku sodeč, sem si že naprej mislil, da Niedergesafi ni zaščitnik peterih formalnih stopenj; toda hotel sem se o tem na svoje oči prepričati ter sem si tudi njegovo ukoslovje naročil.
In nisem se varal. Nekateri oddelki NiedergesaBovega vzgojeslovja in ukoslovja pač spominjajo nalik Michovim knjigam na Herbartove teorije („Apperzeption", „Pflege", „Zucht", „Unterricht"), toda o »formalnih s t o p n j a h" v celem Niedergesafi u ni niti duha niti sluha niti o njih bistvu niti o njih imenu. (Gl. v njegovem ukoslovju oddelek „V o n dem Lehrgange" na str. 33.— 36.).
Zaradi popolnosti in zanimivosti naj omenim še neko ukoslovje, ki je tudi namenjeno avstrijskim učiteljiščem, a doslej ni potrjeno, namreč ukoslovje dr. Viljema Zenza, ravnatelja moškega in ženskega učiteljišča v Lincu in znanega, tudi že v tej razpravi omenjenega izdajatelja špecijalnih metodik v Holderjevi založbi.2 I ukoslovje i vzgojeslovje Zenzovo je jako razborito, premišljeno zloženo, hodi deloma po novih, doslej po šolskih avtorjih neizhojenih potih, opirajoč se na Lotzeja, W u n d t a, Frohschammerja, F. Kirchnerja, Schubert-Sol-derna in Schuppeja, a obe knjigi sta pisani jako kompendijozno (ukoslovje obsega besedila samo 67 strani) ter sta spričo tega težko umevni celo za nemške, kamo li še za nenemške gojence. Jaz sodim tudi, da je baš ta lastnost, rekel bi, prenasičena jedrovitost Zenzevih knjig vzrok njiju nepotrjenja. Toda bodisi kakorkoli, strokovnjak najde vsekakor v njiju mnogo jekleno zrno.
Glede učne poti razlikuje Zenz (n. n. m. str. 44. sled.) nalik Will-mannu (gl. „Pop." 5, 136) samo dve glavni stopnji: I. p r i d o b i v a n j e
1	Geschichte der Padagogik in Biographien, Ubersichten und Proben aus padagogischen Hauptwerken. Zweite vermehrte Auflage. Mit 41 Portrats. Wien, 1883. A. Pichler's Witwe & Sohn. — Poglavje o Herbartu in njegovi šoli zaključuje Niedergesafi tako-le (str. 439): „Herbart veroffentlichte seine „Allgemeine Padagogik" im Jahre 1806 und es ist nicht zu leugnen, dafi dieselbe wie nicht minder seine iibrigen padagogischen Schriften ... zur Umgestaltung des Unterrichtswesens — zunachst in hoheren Schulen — vvesentlioh beigetragen haben; seine Gedanken wirken in seiner Schule fort, in Zeitschriften, Instituten und Lehrplanen; so stiitzt sich z. B. der „Organi-sations-Entwurf" der osterreichischen Gymnasien auf Herbarts Grundsatzen."
2	Allgemeine Unterrichtslehre fiir Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsan-stalten. Preis 75 kr. Wien 1895. Manz. (Julius Klinkhardt & Co.). — Isti pisatelj je izdal v isti založbi v istem času vzgojeslovje: Allgemeine Erziehungslehre fiir Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsanstalten. (Preis 75 kr.).
vednosti in I!, uporabo pridobljenih vednosti; a tretja stopnja — povzemanje, ponavljanje — ima pri pouku le tedaj smisel, ako je bistven del obeh prejšnjih sto pen j.1
„ Formalnih stopenj" tudi Zenz niti z besedico ne o m e n i.
Razen ukoslovja pride v našem vprašanju izmed pedagoških učnih knjig še v poštev z g o d o v i 11 a vzgoje in pouka. Izven T u p t z e v e zgodovine, o katere stališču napram Herbartovi-Zillerjevi teoriji sem že zgoraj gg. čitatelje poučil, je potrjena od naše učne uprave samo še L u-k a so v a zgodovina.3
Lukas ima običaj, da objektivno razložitev pedagoško-zgodovinskih dejstev zaključuje z reflektujočim, kritiškim povzetkom. Sestavek o Th u i s k o n u Zillerju (str. 149 —151) završuje tako-le:
Die Herbart-Ziller'sche Schule ist trotz einzelner ihr an-haftender V e r ke h r t h e i t e n und Ubertreibungen jedenfalls die ruhrigste, bestorganisierte und einfluBreichste padagogische Stromung der Gegenwart. Die von dieser Schule ausgehende padagogische Literatur ist sehr umfangreich, teilweise sehr bedeutend und selbst manche nicht un-mittelbar von ihr herruhrenden padagogischen Werke neuester Zeit sind von jener Richtung stark beeinfluBt.
1	Evo najvažnejše dele Zenzevega dotičnega besedila v doslovni navedbi: „Der Lehrgang, welcher auf den Vorgang des Lernens zu griinden ist, schliefit zwei vvesent-liche, allgemein giltige Aufgaben in sich:
I.	Die Konzentration des BevvuBtseins auf eine zu ervverbende Vorstellungs-gruppe oder Gevvinnung (Erwerbung) von Kenntnissen;
II.	Die Konzentration auf eine Reihe durch jene erste Konzentration gevvonnener Vorstellungen oder Verwertung der ervvorbenen Kenntnisse . . .
Die Aufgabe der ersten Stufe ist Bereicherung, die der zweiten Stufe Lauterung (d. i. Klarung und Vertiefung) des Gedankenlebens.
Dazu kommt noch durchwegs die Hervorhebung des wesentlichen Zusammen-hanges, die Zusammenfassung, vvelche aber weder einer Stufe des Lehrganges ausschliefilich zukommt noch als eine eigene Stufe desselben angesehen vverden darf. Sie ist vielmehr fiir jede Wiederholung ein Mittel des Unterrichtes und ilire Ver-wendung ergibt aus den Eigentiimlichkeiten jedes einzelnen Falles. Die Zusammenfassung besteht in dem Herausgreifen jener Einzelheiten, durch vvelche das Ganze sich rasch assoziativ einstellt.
Hieraus ergibt sich die grundsatzliche Bedeutung der Assoziation, die keines-wegs als eigene, abzusondernde Unterrichtsstufe gefafit werden kann. Auf sie allein kann die Theorie der Wiederholung fest gegriindet vverden.
Die letztere hat, didaktisch genommen, nur dann Sinn und Berechtigung, wenn sie als vvesentlicher Bestandteil beider Stufen des Lehrganges zur Geltung kommt.
2	Lukas, Dr. Josef, Geschichte der Erziehung und des Unterrichtes fiir oster-reichische Lehrer- und Lehrerinnen-Bildungsanstalten. Durchgesehene Ausgabe. Wien. K. k. Schulbiicher-Verlag. Preis in Ganzleinwand 1 K 20 h. (Min. odlok z dne 13. avgusta 1893, št. 18.277.) "
Das Hauptverdienst dieser Schtile liegt in ihren Bemiihungen um die Gestaltung eines naturgemaBen, auf psychologischen Grundlagen fuBenden e r z i e h 1 i c h e n U n t e r r i c h t e s, o b w o h 1 e s ihr b i s h e r noch nicht gelungen ist, d a f u r eine vollkommen richtige, u n a n g e f o c h t e n e G r u n d f o r m z ti f i n d e n. D e n n Z i 11 e r s L e h r-p I a n nach k u 11 u r h i s t o r i s c h e n S t u f e n und s e i n e Konzen-trationsidee fin den w e n i g An klan g. Auch gegen die Herbart'-schen Formalstufen vverden Bedenken erhoben; jedenfalls sin d s i e nicht s c h a b 1 o n e n h a f t d u r c h z u f ti h r e n, s o n d e r n nach der Eigenheit des Stoffes anzuvvenden, tragen aber dann zum guten Erfolg des Unterrichts wesentlich bei.1
Sedaj, ko smo vse pedagoške knjige, odobrene za avstrijska učiteljišča, revidirali z ozirom na njih stališče napram peterim formalnim stopnjam, lahko še z večjo odločnostjo nego v Interimu I. ponovimo trditev:
Iz vseh navedenih informacij o odobrenih in neodobrenih učnih knjigah za ukoslovje ter o odobrenih zgodovinah vzgoje in pouka sledi, da so tla avstrijskih učiteljišč doslej vsaj — hvala Bogu in modrosti naše učne uprave — še malo ugodno torišče za eksperimente s peterimi formalnimi stopnjami.
1 Seveda bi dal ali bo dal gospod nasprotnik zadnji stavek v eventuvalnem
IV. Interimu z najdebelejšimi črkami tiskati ter bo na podlagi tega debelega tiska trdil, da Lukas priporoča formalne stopnje. — Da bo moja informacija o peterih „formalnih stopnjah" popolna, kolikor je to sploh meni možno, in da dokažem, da mi ni do zamolčevanja meni manj ugodnih citatov, naj navedem še nekega pisatelja sodbo o Herbartovi šoli, namreč dr. Adolfa Nitscheja, ki je spisal „Bilder aus der Ge-schichte der Erziehung und des Unterrichtes fiir osterreichische Lehrer-bildungsanstalten. (Innsbruck. Verlag der Wagner'schen Universitats-Buchhand-lung 1896.) Knjiga zavzema v obče dosti konservativno stališče, kar dokazuje zlasti životopis Diestervvegov (str. 199—205), a doslej ni potrjena. O Zillerju pravi Nitsche (str. 196-197):
„Herbart ist Griinder einer bedeutenden Schule „wissenschaftlicher" Padagogen, als deren Haupt lange Zeit Thuiskon Ziller, Professor an der Universitat Leipzig (geboren 1817, gestorben 1882), angesehen werden komite. Ziller liat Herbarts Lehre in mehreren VVerken, besonders in der „Grundlegung der Lehre vom erziehenden Unterricht", in den „Vorlesungen iiber allgemeine Padagogik", in der „Allgemeinen philosophischen Ethik" innerlich ausgestaltet, geklart und gegen die verschiedenen anderen Richtungen mit Uberzeugung und Gelehrsamkeit verteidigt.
In Leipzig suchte er die Herbartischen Ansichten in ilirer Anwendnng auf hohere Schulen durch das Erziehungsinstitut von Barth ins Leben einzufiihren. Fiir die Volks-schule strebte auf seine Anregung hin die Seminarubungsschule in Eisenach das gleiche Ziel an.
An Zillers Namen kniipfen sich besonders die viel besprochenen Begriffe der Gesinnungsstoffe und der Formalstufen an. Unter jenen versteht Ziller solche Stoffe, welche einerseits geeignet sind, gevvisse Gesinnungen aus dem Vorstellungsmaterial
S tem je meritorni del mojega odgovora končan; kajti končne opazke „Interima II." o prostosti metode so deloma tako meglene, deloma pa tako istini nasprotne (n. pr. da pobijam metodiško prostost jaz, ki jo že v vseh letošnjih Popotnikovih številkah branim ter se na vso moč upiram intolerantnosti naših Herbartovcev), da ne potrošim o njih niti besedice.
In kar se tiče realistiškega upodabljanja formalnih in neformalnih stopenj in njih nasprotja s centimeterskimi stopnicami (Pop. 4, 133), ne rečem druzega, nego da je baš ta primer drastiška ilustracija tiste vrste učiteljev, katere je tako izvrstno ožigosal g. ravnatelj Schreiner v svojem velikonočnem predavanju ter baš zato tudi žel burno pohvalo, češ, da gredo nekaterniki v vsaki šolski uri ali celo v vsaki pol uri „pet štengic gor' in pet štengic dol'". Menim, da ustreza prav smislu one realistiške prispodobe ta-le moj nasvet: Naj ne bodo posamezne stopnje 20 cm niti 12 cm visoke, ampak samo 1 cm; potem bo res 60 formalnih stopenj, a hodili bodo po njih učitelji, posebno začetniki in — kar je najbolj važno — učenci lažje, namreč prestopajoč v vsaki minuti eno stopnjo, in tako bo natančno v eni uri cela šestdesetstopenjska učna celota prekoračena. Probatum est!
Gospodje čitatelji, ki so moje članke v letošnjem Popotniku in odgovor „Ad interim II." kolikor toliko pozorno čitali, so gotovo opazili, da je dobršen del tega odgovora sestavljen iz izrazov in besed mojih prejšnjih sestavkov, navedenih deloma pod narekovaji, deloma tudi brez narekovajev. To ni baš nenavaden način literarnega bojevanja in nas spominja, ako iščemo realistiške prispodobe, nasprotnika, ki pobere od protivnika izstreljene puščice ter jih zopet porabi proti sovražniku. Take iz nasprotnikovega spisa vzete in proti njemu zopet porabljene fraze ime-
ervvachsen zu lassen, andererseits aber auch die Ankniipfung aller durch das viel-seitige lnteresse geforderten Vorstellungskreise gestatten. Fiir die acht Jahrgange der Volksschule wird als Gesinnungsstoff bestimmt: 1. eine Anzahl von Marchen; 2. Ro-binson; 3. die Patriarchen; 4. die Zeit der Richter in Israel; 5. die Zeit der Konige in Israel; 6. das Leben Jesu; 7. die Apostelgeschichte; 8. die Reformation.
So lobenswert diese starke Betonung der Sittlichkeit als Ziel alles erziehenden Unterrichtes ist, so lafit sich doch nicht verkennen, wie gekiinstelt vielfach der Unterricht sein mufi, um sich in einen solchen Rahmen zu fiigen.
Die Formalstufen sind die schon bei Herbart ervvahnten, nur dafl die Vorfiihrung des Stoffes in Analyse und Synthese verlegt wird; die anderen heifien Assoziation, System, Methode.
Im Herbarfschen Sinne, jedoch nicht ohne selbstandige Entwicklung lehrt Waitz in seiner „Allgemeiner Padagogik", Stoy in vielen padagogischen Schriften, ins-besondere in seiner „Padagogischen Enzyklopadie" (1861) und viele andere."
nuje Nemec „retourkutsche".1 Retourkutscha, to se ne da tajiti, utegne imeti drastiški uspeh; no po današnji zavrnitvi vseh „retour-kutsch" izrečem z lahkim srcem prepričanje, da mi niso provzročile prav nič škode; menim celo, da se lahko še ponašam zaradi njih, kajti dokazujejo, da so moji baš najkrepkejši izrazi zadeli v živo; jako naravno je, da si puščico, ki nas je dobro zadela, z jezo izderemo iz mesa ter jo vržemo nazaj, od koder mislimo, da je priletela. Baš obila poraba mojih „schlagerjev" iz različnih delov moje letošnje razprave mi je dokaz, kako temeljito čitajo gospodje nasprotniki moje spise, in je videti, da jih znajo skoro kar na pamet. To konstatujem z zadovoljstvom.
Naposled še nekaj o neki nemeritorni opazki „Interima 11." Kmalu v njega početku je opomba o mojem molku na velikonočnem shodu v Ljubljani (katerega sem se tudi jaz spominjal v svojem „Interimu") in sicer v takem kontekstu, kakor da je bil tisti molk nečasten zame, kakor da bi hotel gospod nasprotnik reči: „Aha, takrat na shodu smo ti pa vendar sapo zaprli!"2 Sodim, da bi imel gospod nasprotnik več vzroka o tistem mojem molku molčati nego jaz; ker ga je pa sam spravil zopet na tapet, tedaj jaz sam tisto zadevo o molku pojasnim temeljito do dna! Vous 1' avez voulu, George Dandin, vous 1' avez voulu!
Najprej konstatujem, da nikakor ne odgovarjajo istini gospoda nasprotnika besede: Pozneje so ga pa prisilili, kakor pravi sam (kje???), nekdanji njegovi gojenci in nekdanje gojenke, da je zapisal, kakor se vidi, „mehr der Not gehorchend als dem eignen Triebe" „Ad interim!" v 4. številki Popotnikovi letošnjega leta par besedic „Pro domo" itd. Konstatujem — in povsem naravno je, da mi pač ni nič treba tega mnogo zatrjevati — dašenisem kmalu tako iz svojega nagiba in prepričanja prijel za pero n e g o z a „A d i n t e r i m!" in baš ta notranji nagib mi je narekoval take „schlagerje", da so napotili gospoda nasprotnika na takojšnji odgovor in da je pograbil tu ne baš
1	Po mnogih „retour-kutschah" „Interima 11." ne bi bilo prav nič čudo, če sem se že tudi jaz navzel retourkutschevanja in se po zgledu samohvale Interimall. (gl. Pop. 4, 133) vsaj tu pod črto tudi jaz malo pobaliam, razodevajoč čitateljem, da smo tudi mi delali nekoliko v prid ljudskega šolstva in da se menda ne motimo, da je baš zato dobil pisatelj teh vrstic od vis. ministrstva za uk in bogočastje zaslužno doklado letnih 500 K za ves čas svojega aktivnega službovanja izza novega leta 1902.
2	„Na shodu je molčal gospod profesor. Pozneje so ga prisilili, kakor pravi sam, nekdanji njegovi gojenci in gojenke, da je napisal, kakor se vidi, „mehr der Not gehorchend als dem eignen Triebe" „Ad Interim!" v 4. številki Popotnikovi letošnjega leta par besedic „Pro domo" itd. (Pop. 5, 130).
najvažnejše točke mojega dokazovanja (stari Lindner, Hafimann, Tupetz), dočitn bo o drugih veliko kompaktnejših, celi kompleks tvorečih točkah mojih govoril „če bo treba" (Bo, bo treba!! — Op. pis.) stoprvte daj, „ko bo moja razprava natisnjena". (To hoče menda reči: „dokončana".)
Toda nazaj k mojemu molku! Zakaj sem po g. ravnatelja Schreinerja predavanju molčal, sem že v svojem prvem „Interimu" pojasnil. Molčal sem tem lažje in rajše, dasi se je govorilo, da bo debata dovoljena, ker me je gospod predavatelj sicer naravnost kot nasprotnika formalnih stopenj apostrofoval, a tako stvarno in v vljudnem tonu, da mu nisem mogel biti hud. Molčal sem, misleč, naj se preporno vprašanje razloči tam, kjer se je že začelo razpravljanje: v Popotniku, tembolj, ker mi je g. ravnatelj Schreiner takoj sam rekel, da bo razpravo o formalnih stopnjah tudi sam še nadaljeval v Popotniku v meni protivnem smislu.
Dotlej je bilo vse v redu in shod bi se bil izvršil „gemutlich" v najlepšem soglasju in lahko bi bili obsedeli v mali dvorani „Narodnega Doma" peterostopnjiki in antiformalisti med razgovorom in petjem in morda tudi šaljivo-šegavimi in nedolžno-zbadljivimi nagovori na petero-stopenjsko „mačko" itd. „Inter pocula" se akademiška nasprotja vsaj za tisti hip pozabijo ali denejo na stran in često celo poravnajo, tem bolj, če se sestanejo rojaki raznih pokrajin in domačini zastopnike rojakov ob periferiji ali v diaspori pozdravljajo kot dobrodošle goste. In jaz kot eden izmed redkih zastopnikov goriških Slovencev na tedanjem shodu sem bil tem manj pripravljen na atako, ki je sedaj prišla kakor strela iz jasnega neba, nepričakovana ne samo meni, nego kakor je bilo videti iz sledečega tabloa, večini prisotnikov.
Po kratkem presledku se namreč dvigne gospod pisec Interima II. ter po zahvali napram gospodu predavatelju, (katero so sporočili časniki) apostrofuje mene (kakor „anstandshalber" časniki niso sporočili), rekoč po priliki — stenografoval nisem — kakor ob koncu Interima II.: „Mi K r a n j c i pa vztrajamo pri peterih formalnih stopnjah vkljub vsem napadom, naj ti pridejo od severa ali od juga!"
Na to grobna tišina! Še le čez nekaj časa nekaj skromnih rokoploskov. Hipoma mi je šinila misel v glavo: Kaj naj storim? Kajti videl sem nase obrnjene vse poglede, večinoma pomilujoče, češ, mi ne bi hoteli biti v tvoji koži.
A jaz sem se hipoma domislil Homerjevih besed iz prve knjige Ilijadine o Ahileju:
„... sv de [i01 Vjzop ... S:av2t/_a [x£pjxVjptt£v ..."
Ali naj vstanem ter odgovorim, kakor se edino spodobi na tak pozdrav Goričana v beli Ljubljani, in gospoda, ki me poznajo kot polemika, so menda prepričani, da ne bi bil nič dolžan ostal. To pa sem takoj tudi pomislil, da bi bil nasledek mojega odgovora velik škandal,
morda tudi moj fiziški poraz, kajti mi periferijci smo bili napram »Kranjcem" v odločni manjšini.
In „na shodu je molčal gospod profesor". Res je pa tudi, da je dalo občinstvo meni takoj nekako satisfakcijo. Po tistih redkih, skromnih rokoploskih — rari nantes in gurgite vasto! — seje dvorana brzo do malega hipoma izpraznila. Tako prijetno pričeti večer se je neveselo končal! . . .
Da je to pristna slika velikonočnega pedagoškega shoda, mi vsi njega udeležniki pritrdijo.
Baš naslikano postopanje pa smo nekoč dijaki na vseučilišču, ko še nismo imeli za ta pojem domačega izraza, imenovali „Anrempelung", a dandanes je imenujejo naši vseučiliščniki „nahruljenje".
Sedaj pa naj sodijo gg. čitatelji: Ali naj se jaz sramujem molka, jaz, ki sem bil „nahruljen"?!
Viktor Bežek.
Slovniško povratno razmerje v šoli in vedi.
Dr. Jos. Tominšek.
(Konec.)
III.
1. Kakor smo zgoraj omenili, je že Kopitar izrecno naglašal nenavadno posebnost slovanskih jezikov, da jim služi v izraževanje refleksivnosti, ki se praviloma ne opušča nikoli, le eden — kakor smo se mi izrazili — brezoseben zaimek1. Širši učeni svet je s to posebnostjo seznanil Miklošič 1. 1848. s svojo temeljito razpravo, posvečeno refleksivnosti;2 ta razprava je tudi nakrat razširila svojo luč tja v kotičke drugih jezikov, kojih nekatere slične — dasi redke — prikazni so bile doslej jezikoslovcem prava uganka; zlasti v stari grščini so se nahajali v starih tekstih tuintam povratni zaimki s korenom kakor slovanski svi. ne samo za 3. osebo, ali kot sporadiški pojavi so vzbujali le sumnjo, da so pogreški. Miklošič je odprl pot do razlage s pomočjo slovanščine, oziraje pa se na arjoevropske narode sploh.3 Po svojih študijah je prišel do prepričanja: „Deblo svi. ... je refleksivum za vse spole, števila in osebe . . . ,Se' in ,svoj' stojita tedaj, kadarkoli se dejanje ozira na subjekt... Diese Ver-vvendung desStammes s vi>, einst allen arischenSprachen
1	Slovanski koren zanj je po Miklošiču svt. (ali „sva").
2	Sitzungsber. der Wien. Akad. i. 1848, str. 119—127.
3	Njegova izvajanja čitamo zdaj v prenovljeni obliki v Vergl. Gr. IV. 99. idd.
g e m e i n s a m, ist gegenvvartig als Regel auf die slavischen S p r a c h e 11 und auf die 1 i t a u i s c h e und I e 11 i s c h e e i n g e -schrankt"; potem sledijo zgledi, mnogoštevilni za omenjene tri jezike, o drugih (o sanskrtu itd.) pa le ostanki. Ako pregledamo te zglede, ki jih tukaj ne bom navajal, in sledimo Miklošičevemu dokazovanju, mu pač pritrdimo: „Unter diesen Umstanden scheint die Annahme des , sva' als des urspriinglichen allgemeinen Reflexivpronomens die unbedenklichste zu sein."
To epohalno odkritje so prevzeli učenjaki, deloma izpopolnjujoč, kar je Miklošič dognal in zasnoval v lapidarnih potezah, povsod kažoč na prelaze in pota, ki peljejo do novih ciljev. Zlasti pomemben je v tem oziru spis, ki preiskuje zaimke pri Homerju s tega novega, po Miklošiču razprostrtega vidika; bila je to razprava Karola Brugmanna iz 1. 18761, ki je torej izšla šele, ko je Miklošič že izdal omenjeni 4. zvezek svoje glasovite slovnice (od 1. 1868—1874). Toliko časa je trajalo, preden je postala živa ideja plodovita! Veljalo pa je kot dejstvo med lingvisti: a r i j s k o deblo „ s v a " ni prvotno omejeno le na 3. osebo, ki jo v historiškem času še izražuje (n. pr. v latinščini sni, sibi, se, sutis — ali vendar v obeh številih!), ampak velja prvotno za vse osebe v povratnem razmerju.
2. Poleg slovanskih jezikov, ki imajo to posebnost vsi,2 jo kaže v ostankih posebno še grščina. Mnogo jih pač tudi tukaj ni; najbolj se je še ohranil pridevniško (svojilno) povratni zaimek v prastari rabi za 1. in 2. osebo, dočim se je pozneje omejil le na tretjo osebo; najprej pa so se ločile oblike za ednino od množinskih in sicer pri samostalniškem (osebnem) povratnem zaimku. Zglede navaja Miklošič n. n. m. str. 100; nekateri so sigurni, drugi ne. Brugmann jih je skušal v navedeni razpravi več na novo uvesti v grško besedilo; novejši filologi so namreč popravljali mesta, na kojih se je nahajala raba refl. zaimka na slovanski način in nemara so že stari grški jezikoslovci odstranjali take zaimke. Po raznih virih je namreč precej dognano, da sta si slavna slovničarja Aristarh in Zenodot (v 2. stol. pred Kr.), ki sta se bavila zlasti s Homerjem, bila nasprotnika glede postopanja napram takim zaimkom; Aristarh je pobijal take oblike, ki so res delale preglavico tedanji „šolski" grški slovnici, Zenodot pa jih je baje branil. Tako je res umljivo, da je šolska in normativna slovnica odstranila več takih mest, ki bi pričala za Miklošičev zakon in jih puščala le tam, kjer se dajo tudi drugače razložiti;3 umevno pa je tudi, da se porodi misel, češ, uvedimo zopet starejše refleks, oblike.
1	Ein Problem der homerischen Textkritik und der vergleichenden Sprach-vvissenschaft, Leipzig 1876.
2	Zgledi v Miki. IV. 101 i. d.
3	Baš na poglavitnem mestu, ki ga tudi Miklošič navaja (Odiseja 9, 29) je tako.
Te misli se je poprijel Brugmann, razume pa se, da se na tem polju lahko zaide predaleč; in Brugmanna je res zapeljalo, zato je omejil njegove trditve posebno Hartel.1
Tako je vplivala raziskava slovanskih jezikov zelo plodno na spoznavanje tudi drugih jezikov.
3. Ozrimo se še na bližnjo nam nemščino.
Dočim sta friziščina in angleščina povratni zaimek „sva" izgubili, ga je staronordščina (gl. Miki. n. n. m. str. 100) ohranila; tudi današnja nemška narečja še rabijo v precej obširnem obsegu izraze, kakor „wir freuen sich", „wer bedanke sich", in Miklošič, ki jih omenja istotam, pristavlja „Diese Ftigungen sind, da sie auch in der Volkssprache am Rhein gehort werden, wohl keine Slavismen".
To vprašanje glede narečja se je reševalo iznova pred nedavnim časom; ker se tukaj vpraša: je li pripisovati ono prikazen v nemških narečjih slovanskemu vplivu ali ne, zanima stvar tudi nas. — L. 1899. je v „Zeitschr. f. d. deutsch. Unterr." na str. 839 stavil W. Hallada (prof. v Ljubljani) to-le vprašanje: „ich ... mochte gerne wissen, ob der falsche Gebrauch des Refleksivpron. wie ,wir haben sich gut unterhalten', den ich auf slavischen EinfluB zuriickfuhren zu mussen glaube und der ebenfalls in Wien gang und gabe ist, auch in reindeutschen Gegenden zu treffen ist." V prihodnjem letniku (1900) istega časopisa odgovarja znani O.Weise3 obširneje na to vprašanje, ki ga je, kakor vemo, Miklošič v bistvu že davno rešil. Miklošič je tudi Weiseju glavni vir, dasi ga citira8 le za dokaz, da „In den Idiomen dieses Sprachstammes (slovanščine) tritt uns die betreffende Erscheinung in ausgepragter Form entgegen". Razpravljanje sploh dela vtis, kakor da bi se tukaj šlo za kako tekmovanje, za prednost med jezikoma — kaka neznanstvenost! V kolikor argumentuje Weise z Miklošičevimi dokazi, mu še pritrjamo;4 vse vprašanje pa bi se zabliščalo v drugačni luči in bi bilo nekako a priori rešeno, ko bi Weise zabeležil Miklošičevo pravilo, stoječe prav na isti strani, ki jo navaja Weise, pravilo, da so slovanski jeziki ohranili neki prvotno splošno
1	Natančneje se s tem vprašanjem tu seveda ne bavim; ker pa pridejo te vrstice nemara kakemu fiiologu v roke, zapišem tu sem poglavitna mesta, ki pridejo za spoznavanje te jezikovne posebnosti v grščini v poštev: Homer, 11. 2, 33; 19, 174 (glede 3, 244 in 9, 414 prim. Brugm. str. 71 i. d. in Hartel str. 736, 738); 24, 333 (Hartel str. 738); odyss. 1. 402; 9, 29; 9, 34; 13, 320. Hesiod, op. 2 (51), 381; Th. 398; A. 90. Aisch. Choeph. 1009. Xenoph. apomn. 1, 4, 9. Theokr. 25, 103; 27, 44; 22, 67. Epikt. encheir. 5; Polyb. hist. 11, 29. — Hartel je napisal svoje opazke v Zeitschr. f. d. osterr. Gymn. XXVII, 1876, str. 734 i. d. — O vprašanju sploh prim. Kiihner, Ausf. Gramm. d. gr. Spr3. II. Th. 1. Bd. § 455, 5. A. 2, 5, 9, pos. 455, 7.
2	Pod naslovom „Ein angeblicher Slavismus in unserer Sprache".
3	Celo napačno: Miklos., Vergl. Worterbuch (!!) itd.
4	Lahko bi bil pripomnil, da je tudi grške zglede vzel iz Miki.
arij s ki jezikovni zakon. Weisejeva zasluga pa je, da je izpopolnil Miklošičevo trditev glede nemških narečij, iskaje »slovanske" rabe refleks, zaimkov v — po njegovem mnenju — pristno nemških krajih. Na str. 466. pravi: „Fiir den deutschen Ursprung (sic!) der Erscheinung spricht vor allem der Umstand, dafi wir sie nicht blofi in der von Slaven besiedelten Gebieten ostlich von der Elbe und Saale finden, sondern auch in den vvestlichen Landschaften unseres Vaterlandes".1 Potem navaja »Zeugnisse fiir das Auftreten der behandelten syntaktischen Eigentiimlickeit auf ober-und mitteldeutschem Boden" s pristavkom, „ob sie auch in den nieder-deutschen anzutreffen ist, vermag ich nicht zu sagen". Dostavljajoč najstarejši primer, ki mu je znan iz nemškga slovstva, iz neke pasijonske igre iz 14. stol. („ wir woln sich warn"), pa je prezrl, da izvira ta zgled iz — Slezije 1
Jasno je torej sledeče: ta jezikovna posebnost je znana med nemškimi narečji posebno za 1. osebo množine v širokem obsegu; o avstrijskih se lahko prepričamo sami, za Nemčijo pa je tudi dokazov dovolj. Nahaja pa se ta posebnost odstotno tem večkrat, čim bližja so dotično nemška narečja slovanski soseščini. Če pa so oddaljena od mej, se nahaja le v kaki frazi, kakor jo n. pr. navaja Weise za Heidelberg: „geh hinnerschichs runner" (geh' hinter sich = riicklings
—	herunter). Taki izrazi pa nimajo morebiti z našo prikaznijo nič opraviti, ker se tukaj ne misli na osebno refleksivnost, ampak se le kaka misel izraža v posplošeni obliki, n. pr. „hinter sich schiefien", kakor bi to bila ena beseda. Baš tak zgled navaja Weise iz Heidelberga: „hab ich lernen hinter sich mit der biixten schisen";2 skupina „hinter sich" je tako okamenela, da velja za eno besedo. — Značilno je nadalje, kako je odgovoril v istem časopisu (1900, str. 600) G. Hammer na Weisejevo izjavo, da ne ve, ali se dobi ta posebnost tudi v nižjenemških narečjih. On pravi: „Der falsche Gebrauch des pronom. reflex. ist hier nur im rein-deutschen Teile der Provinz zu finden; im gemischtsprachlichen Gebiet ist er mir nicht aufgefallen. Er ist auf den plattdeutschen Dialekt zuriickzufuhren, in vvelchem er nicht fehlerhaft, sondern Regel ist. Das refl. Verbum ,sich anstrengen' wird konjugiert: ek streng mi an, du strengst di an, he strengt sek (— sich. Op. pis.) an, wi strenge se k an, ju (= ihr. Op. pis.) strenge sek an, se strenge sek an". Stvarno je ta izjava za nas zanimiva, ker nam kaže, da je naša raba povratn. zaimka baš tam pravilna, kjer so nekdaj bivali Slovani in od koder še dandanes niso (to je dovolj jasno razvidno iz Hammerjevega govoričenja) posebno
—	oddaljeni! A zdaj lahko rečemo: celo obmejno (nasproti slovan-
1	Za primere iz teh krajev navaja, za kar smo mu prav hvaležni, pod črto potrebno literaturo.
2	= „mit der Biichse schiefien". Op. pis.
ščini) nemško ozemlje pozna to jezikovno posebnost, da, postala je pravilo tam, kjer se je germanski in slovanski živel j stikal že v davnih časih. — Le subjektivno zanimiva pa je za nas uvodna trditev: „der Falsche Gebrauch ... ist hier nur im rein-deutschen Teile der Provinz zu finden"; ako vzamemo v poštev nastopni dve trditvi, ki smo jih zgoraj zapisali, imamo klasičen zgled najblaženejše naivnosti: neznansko rad bi bil Kammer ugodil Weisejevemu pričakovanju, da o onih krajih ni najti one posebnosti; kaj pa je napravil! Peščica peska, ki jo obdaja oni prvi stavek, ni za naše oči!
Bodimo objektivni! Vse vprašanje se po mojem mnenju reši nekako tako-le: Miklošič ima prav; arijski jeziki so imeli prvotno le eden refleks, zaimek, slovanski jeziki so ga ohranili — ne da bi bili zato kaj več vredni — popolnoma, drugi jeziki le v starih primerih ali sledovih. Med zadnje spada tudi nemščina; ni se pa v njej izgubilo staro pravilo, kjer je bila ali prišla in ostala v dotiki s Slovani; čim dalje in čim ožje je bila ž njimi v dotiki, tembolj je razširjala oni nagon, vedno še skrit v jeziku, tako, da je mestoma (pos. v 1. osebi množine) postal celo pravilo. Posamezni izrazi so se tudi nemara razširjali dalje v kraje, kjer ni bilo slovanskega vpliva, ali pa so se razvili samostalnim potom. — Tako dobi vsak, kar mu gre, brez sovraštva in prirekanja.
Weise je bil tudi na potu do tega zaključka, ko je, Hallado po krivici skoraj karajoč, pripomnil, da je misel na slovanski vpliv pri njem pač.umljiva saj „in wenigen Staaten bertihren sich Deutsche mit Slaven seit Jahrhunderten so nahe wie in Cisleithanien"; ali takoj je krenil na drugo pot s stavkom: „doch mit der Nachbarschaft der Sprachstamme ist noch keineswegs die Ubernahme fremden Sprachgutes ervviesen" — to je stavek, ki mu v tej obliki ne bo pritrdil nikdo.
Mari niso nasprotno tudi Nemci vplivali s svojim „Sprach-gut" in še drugim na Slovane, na Slovence? Niti na misel nam ne pride, da bi to tajili; zgodovina slovenskega slovstva daje pač na to dovolj jasen odgovor. Da! ali niso baš v našem vprašanju Nemci vplivali tudi dovolj močno na naše pristno slovansko izraževanje refleksivnosti: Ali se ne govori ob mejah „moj, tvoj" itd. namesto „svoj", „mene" nam. „sebe" itd. Poglejmo le Scheiniggovo zbirko „Nar. pes. kor. Slov.": tu najdemo, skoraj kamor pogledamo, neslovensko rabljene zaimke: N. pr.
št. 27.: Nekaj sem zvedel novega
od mojega deklica zaljubljenega, št. 33.: Nisem hotel špane bogat' in pa mojo mamico.
št. 37.: Kam si, dečva, ključe skrila oj od kamrice tvoje... Išči ti le tvojo gliho . . . št. 756: Jes pa nove pošte nosem
Noj mojo žvahto kupe prosem . . . Tam borne .. . stril' andoht našo. št. 757.: Ti vzemi svovu od mene in od očeta tvojha . . . — Boš hijeka, hajeka peva, ki boš zibava sinka tvojha. Itd. itd.
Za take nepravilnosti ne velja znana razlaga, kakor jo lahko upo-trebljamo pri sledečem:
št. 38.: Gre vsači k svojej ljubici
Noj jaz pa k mojej deklici.
In ne samo ob mejah! Tudi drugod je često treba tak „narodni" govor šele v šoli nadomeščati s »pravilnim"; mari se naj upiramo proti dejstvu, da se kaže tu vpliv tujega jezika?
R a z g 1 e d.
Listek.
Verska statistika vse zemlje. Načelnik kraljevega statističnega urada v Stut-gartu, ravnatelj Zeller, je izdal statistiko pripadnikov ver vse zemlje. Po Zellerjevem računu znaša število prebivalstva vse naše zemlje okrog 1.544,510.000. Od teh je 534,940.000 krščanov, 10,860.000 izraelitov, 175,290.000 mohamedanov in 823,420.000 je pripadnikov drugih veroizpovedanj, 214 milijonov je Brahmanov, 121 milijonov budistov. Po Zellerjevi statistiki spada na vsakih 1000 prebivalcev 346 krščanov, 7 izraelitov, 114 mohamedancev in 533 pripadnikov drugih veroizpovedanj.
Dolgo življenje. Napačno je misliti, da so v prejšnjih stoletjih ljudje dalje živeli kot dandanes. Ravno narobe. V Ženevi imajo 500 let stare mrtvaške zapiske, iz katerih je razvidno, da je bila leta 1560. povprečna življenska doba 22'/, let, leta 1883. pa je že bila 40'/, let. Izmed 100 novorojencev je umrlo v prvem letu v 16. stoletju 26, v 17. stoletju 24, v 18. stoletju 20 in v 19. stoletju le 12. Na Badenskem je padlo od leta 1840.—88. število umrlih od 28 na 24, na Hesenskem pa od 25 na 21. Posebno velika razlika se opaža v velikih mestih, kjer je vladala v srednjem veku velika nesnaga, a dandanes je skrbljeno za dobro vodo, dobro kanalizacijo in sploh snago. V Londonu je umrlo za časa kraljice Elizabete (1533.—1603.) izmed 1000 ljudi na leto 42, leta 1846 še samo 25 in leta 1891 le 19. V Berolinu je umrlo pred kanalizacijo 29 oseb od sto, po kanalizaciji pa le 24. Najbolj so ljudje umirali v prejšnjih stoletjih po mestih, kjer so pokopavali mrliče pod cerkvami ali pa na pokopališčih sredi mesta.
V obrambo zoper spolne bolezni. V ta namen je na Nemškem in Francoskem že več društev. Ravnokar se je ustanovilo tudi na Dunaju društvo v obrambo zoper
nalezljive spolne bolezni. Sklicevatelj društva je navedel, da zboli na Nemškem vsako leto nad 41.000 oseb za spolnimi boleznimi; samo v Berolinu je vsako leto 11.000 slučajev. Ako bi se računala gmotna škoda, ki nastane vsled veneričnih bolezni v Evropi, znašala bi 90 milijonov kron. Društvo ima namen, javno predavati o škodljivosti take bolezni ter posebno mladino varovati okuženja s tem, da se jim preskrbi razne telesne vaje in športe, a obolelim se preskrbi brezplačna zdravniška pomoč. Zdravniško je namreč dokazano, da oboli venerično najmanj delavstva, a največ učeče se mladine in sploh ljudi po mestih, ki se dovolj ne pregibljejo.
Pedagoški paberki.
Slaba uporaba vprašanj. Okrajni šolski nadzornik Edvard Siegert je razpravljal v časniku „Freie Schulzeitung" o slabi uporabi vprašanj pri pouku. Spoznanje, da se povprašuje često v šoli nepravilno, mu je narekovalo to razpravo. Nekateri učitelji namreč povprašujejo tudi tam, kjer pomeni povpraševanje samo potrato časa in povzroča lenobo v mišljenju. Pri razvijajočem vprašanju se zgodi, da se povprašuje prelahko ali pretežko. Prelahho vprašanje ni vselej pogrešek, ker nuja učencu počitka in pridobiva tudi slabše učence za delavnost. Nevarnost, povpraševati pretežko, ne sčedi niti najboljšega učitelja; če se učitelj težkoče zave, jo takoj popravi in ne zahteva svojeglavno odgovora. Samo vrsta prelahkih ali pretežkih vprašanj škoduje. Pretežka vprašanja se popravljajo samo s tem, da jim ne sledi odgovor; a dogaja se vendar, da se učitelj ne zave lastne hibe, potem pa sili nekoliko učencev zaporedoma na odgovor, s tem se trati čas in učenci se brez potrebe razčilijo; in to je treba premisliti z ozirom na vzgojo in pouk. Uvaževati je tudi, da pretežavna vprašanja prav lahko učenca zmedejo; topo prisostvuje pouku, brez zanimanja in brez misli mu tečejo ure. Tudi ponavljalnemu vprašanju Siegert ne prizanaša. Tu se opazuje, da je postalo povpraševanje učitelju tako potrebno, da ne more opustiti vprašanja tudi tam, kjer zanje ni niti najmanje pričine. To povzročuje zopet, da učitelj rad preveč govori, učenci pa premalo, to pa rodi mnogo zlega. Pripovedovanje zgodovinskega dogodka, mirno, skupno opisovanje prirodnin so pojavi, ki jih še malo kje najdemo v ljudski šoli. Vedno se vriva izpitno vprašanje v govor, otroci postajajo zmedeni. To povpraševanje pa tudi utrudi učitelja, mlajši učitelji pa še govore tako gromko, da bole poslušalca ušesa. Marsikateri učitelj umira pred časom vsled neumne navade mnogega govorjenja in vpraševanja. Pa tudi naobrazba učenčeva stem znatno trpi. Učenci bi se naj učili v šoli misliti. Mišljenje pa zahteva samostojnosti zato tudi časa za iskanje, premišljevanje, uvaževanje, sodbo. Kako se imajo učenci tega učiti, ko se jim ne daja prilika, se navaditi, da se poglobijo v vsako zadevo, ampak se jim utrga nit misli vselej z neumestnimi vprašanji. Vprašanje na pravem mestu in v pravi obliki je izborno sredstvo za razvoj duha. A uporabljeno v nepravem času uničuje učenčeve sile, in tako postaja ovira pri pouku.
Šolske knjižnice. Karol Schafer je razpravljal v „Blatter fur den erziehenden Unterricht" to velevažno vprašanje. Da bi šolske knjižnice res dejstvovale na učence, bi naj bile urejene po sledečih pravilih: 1. Učitelj bi naj poznal vsebino vsake knjižice, ki se nahaja v knjižnici; takisto bi moral poznati duševno stališče in individualnost čitajočih učencev. 2. Izposojene knjige morajo soglašati z duševnim razvojom učencev. 3. Čitanje in pouk sta nerazdružna, čtivo bi moralo vselej soglašati s poukom. 4. Ne sme se posojati toliko knjig z različno vsebino, kolikor je učencev, marveč isto knjigo v mogih izvodih. 5. Mora se kontrolirati, jeli so učenci res čitali in s kakšno koristjo.
35 letna službena doba se upelje za učitelje v Bukovini.
Za armado in za šolo. Bernski „Pionier" podaja pregled, koliko potrošijo posamezne države za vojaštvo in pouk, koliko namreč pripada povprečno na prebivalca:
za vojaštvo	za pouk
V Britaniji........25 frankov,	6 frankov
na Francoskem......24 „	5 „
„ Nemškem.......18 „	7 „
„ Danskem.......11 „	3 „
„ Grškem.......10 „	2
„ Švedskem.......9 „	4 „
„ Avstrijskem......9 „	2 „
„ Italijanskem......9 „	1 „
„ Rumunskem......9 „	5 „
„ Norveškem......8 „	4 „
v Belgiji........8 „	5
v Švici ........8 „	15
Orehi šole in doma. Šola greši: 1. vsled premnogoštevilnih učnih ur in pre-obteženja učencev, 2. vsled prenaglega vzprejema učencev v šolo in neumestne gonje učencev iz razreda v razred, 3. vsled prevelikega števila otrok v istem razredu, 4. vsled zanemarjanje šolske higijene, 5. vsled preobteženja učencev z domačimi nalogami, 6. vsled neprimernih disciplinarnih sredstev, 7. vsled nedostatnega nadzorstva, 8. vsled metode, ki se ne naslanja ob pedopsihologijo. Dom greši: 1. vsled nedostatne ali neprimerne hrane otrok, 2. vsled neracijonalne vzgoje, 3. vsled preobteženja otrok z zasebnim poukom, 4. ker oslabi otroško energijo in vzbuja nenavist do šole in učitelja, 5. ker podaja slabe vzglede.
Samouprava učencev v šoli je po vseh deželah severnoameriških že zelo popularna. To je zistem vzgoje, ki prepušča v šoli skoro vso disciplino v roke otrok; učitelj sam se prav malo vtika vmes. Otroci si volijo svoje nadzornike, sestavljajo sodne dvore, pazijo na red in določujejo kazni, njihovi vladi se mnogo radovolnejše pokore kot drugi moči n. pr. učiteljevi. Pri tem se ne gre za to, da bi vzgojili vzorne podanike države, ampak vzorne občane republike, v kateri ves narod ne izpolnuje samo postav, ampak jih tudi daje. Prijatelji te vrste vzgoje pravijo, da je velikega pomena ne le za narod kot celoto, ampak za razvitek najboljših lastnosti vsakega otroka.
Kaj delajo otroci na Danskem v počitnicah. Vaščani pošiljajo svoje otroke v počitnicah k meščanom, ti pa zopet svoje na deželo. Država dovoli za to prosto vožnjo, šole pa odpuščajo otroke po željah rodbin. Otroci potujejo sami. Vsak ima svoj list na prsih pritrjen. Če se izjemoma kaj prigodi, da zablodijo, jih pogoste v najbližjem mestu. V vlaku čakajo kmetje in kmetice potrpežljivo malih potnikov, Otrokom se posvečuje posebna skrb, ki jo doma morebiti pogrešajo, zato se vračajo domov vedno z zboljšanitn zdravjem. Meščani pa zopet razkažejo kmečkim otrokom spomenike, zanimivosti in okolico glavnega mesta. Kodatij pošilja vsako leto čez 10.000 otrok na deželo in jih ravno toliko tudi vzprejema. Tudi na Francoskem že mislijo vpeljati to hvalevredno navado.
Kronika.
Ljudski učitelj — milijonar. Še se godijo čudeži. V Beszteneze (Bistrici) na Ogrskem je živel zelo siromašno s svojo rodbino rumunski učitelj Letkan, kajti dobival je le letne plače 400 K. Imel pa je malo njivico, katero je seveda sam obdeloval. Lansko leto pa je naletel na ti njivi pri kopanju na žilo zlate rude. Sklenil je pogodbo s fužinami v Nagybanyi, katerim pošilja na mesec 10.000 ton rude, za kar dobiva mesečnih 24.000 K. Seveda je pustil takoj pedagogiko ter si postavil v Nagvbanvi krasno vilo.