----- 150 ----- O „ Glasniku" kaj. *}*). — Kar nam je ^slovenska Bčela" po nemarnosti zaspala, je vsak omikan Slovenec pogrešal beletrističnega lista. Tej potrebi zadostiti, se je mnogokrat med prijatli slovenskega slovstva želja razodela, da bi prevzel umen in kritično omikan mož težavni posel na svoje rame. Pa od leta do leta se je le govorilo o potrebi — in ni ga bilo pod belim solncem, da bi se bil lotil dela. Res jih je mnogo med nami, ki vsaki stvari zavidajo, v vsaki reči hočejo sebičnost in dobiček, ali vsaj zalego teh čudnih muh viditi; pa, pustimo jim prav, ker ti možje pričajo ravno s tem, da sebe kaj dobro poznajo, in da po sebi kožuh merijo. Pa hvala Bogu, krokarji te baze niso nič opravili in ne bodo, dokler bo večina Slovencov razumna in poštena — hvala Bogu, pravim, ker od pervega dne t. 1. je začel izdajati mnogozaslužni in znani pisatelj g-osp. Anton Janežič list z napisom: 93Glasnik za literaturo in umetnost", ki izhaja v Celovcu vsak mesec na dveh polah v osmerki. Oznanovale so uže „Novice" Slovencom novorojeni list, ter klicale, naj bi pripomogel vsak po svoji moči — naj bi se naročili domoljubi, da bo mogoče gosp. vredniku toliko potrebni list izdajati. In res, ni bil gla» vpijočega v puščavi. Oglasilo se je koj toliko naročnikov, da je mogoče, da list vsak mesec enkrat izhaja. Se ve, da je tudi mnogo tacih, kterim se z nobeno rečjo ne ugodi; kterim je vse prebožje ali vse preposvetno; kterim druga suknja ne dopade kakor taka, ki komaj stražnico pokrije, in drugim jo more krojač narediti na štrupfne! Istina je, kar pravi Lessing: „Man hat keinen Geschmack, vvenn man nur einen einseitigen Geschmack hat; —u Težko je res vsem vstreči. Kar pa zadeva sostavke ??Glasnikaa, je en glas vseh, ki so jih čitali, da jim dopa-dejo od kraja do konca. V mnogih časnikih so hvalili uže ^Glasnik" učeni možje na pr.: v Wiener, Klagenfurter in Triester Zeitung, v ,.Kritische Blatter fiir Literatur und Kunst, Pragu naš rojak gosp. dr. Klun kaj pohvalno govori o „Glasniku.u Med drugimi hvali posebno prozo gosp. Fr. Levstik-a. S tem pa nočem reči, da je vse izverstno, kar smo v „Glasnikuu do zdaj čitali — saj smo še komaj začeli obdelovati polje literarno — zato naj ne jemlje v zlo noben slovenskemu pisatelju, ako jo včasih prav po nemški zarobi, in morda ravno takrat, ko misli naj bolj slovenski biti! Zato je „Glasuika, kakor se vidi, si tudi pravi pot izvolil, ki nam je zlo neznan, pa toliko potrebniši, namreč pot kritike. Nikar si misliti, da je kritika le psovanje in obrekovanje — gotovo je, da, kakor ni mogoče nobeni umetnosti brez zdrave kritike le na srednjo stopnjo popolnosti priti, da tam, kjer kritike ni, še začetek nobene umetnije ni. Tudi o tej reči misli, žali bože! večina naših pisarjev in nepisarjev: „naj bo seno ali slama, da je le polna jama!" Kaj mislite, kakošne bi bile „Novice", ako bi njih gosp. vrednik ne imel vedno noža kritičnega ostro nabru-ženega? Sušmarija bi bilo vse, kakor mora vse biti, kjer ni kritike. Zato Slovenci, ne bojimo se kritike, temuč prosimo vse svetnike, da naj nam sprosijo pri Bogu zraven vsega dobrega tudi košček kritike! Pa po čem pretresovati, kaj ta ali uni misli — na-djarno se, da vsak spozna, kako potreben da nam je bele-tristični list. „Novicea so res prijazno podpirale vedno in še podpirajo beletristiko; ali njih glavni namen ni, pečati se s to rečjo, posebno, kar se je politični del mnogo izširil. Vsak bere zraven koristnega tudi rad kaj mikavnega, razveseljivega. In vprašam vas, Slovenci! ali ni nekoliko predolgo prebirati dve poli cel mesec? Ali bi ne bilo dobro, da bi ^Glasnik" vsaj dvakrat v mescu izhajal? Zato, bratje! ako ni omika, ako ni domoljubje bela vrana med nami, pristopite, položite vsaj ta beli vinar na altar domovine, ker pomagano ji je, ako si sami sebi pomagate, omikana bo le, ako se vi omikate. Pristopite še novi naročniki, da bo mogoče gotovo zaupa vrednemu gospodu Antonu Janežič-u vsaj dvakrat v mescu list izdajati. — Bistrih glavic nam ne manjka; zato tisti, ki ne delate z glavo, pomagajte vsaj z mošnjo!**) *) Poslednji list „Glasnikau že naznanuje, da bode izhajal dvakrat na mesec. Vred.