List 10. Kaj je za kmetijstvo zdej nar bolj potreba ? Po nemškim dohtarja Hlubeka. Pervič. Po vsih deželah imajo gospodarji od leta do leta zmeraj veči težave s posli. Od kod to pride, de je le malo dobrih poslov, ne bomo tukaj preiskovali, in tudi tega ne, kako bi se dalo tem težavam od konca do kraja pomagati. Naš namen je le tukaj nasvetovati, kaj de je zdej nanaglama nar per-va potreba, de bojo posli boljši. Postave za posle (Gesinde-Ordnung) scer imamo; pa le postave so stale večidel le na popirju, in niso tudi za potrebe sedanjih časov več pripravne. Nar poprej tedej potrebujemo novih poselskih postav in ojstriga spolnovanja teh postav. Ker se morajo te postave po potrebah in okoljšinah različnih dežel ravnati, se ne more za vse dežele ena postava dati. Treba je tedej, de bi zastopni in sku-šeni gospodarji, posebno pa kmetijske družbe, svoji deželi primerjene poselske postave zložili, jih prihodnjimu deželnimu zboru v pregled in pretres predložili, ki naj jih potem mi-nisterstvu na Dunaj pošlje, de jih Cesar po-terdijo. Ker pa pred ko ne deželnih zborov še dolgo ne bo, naj se po gori imenovani poti izdelane pčselske postave začasnimu deželnimu odboru (prov. Lan-desausschussen) predlože, de jih pretrese in potem mi-nisterstvu pošlje, de pridemo v ti zadevi, berž ko je moč, na boljši stan. Z novim poselskim redam se imajo ob enim tudi poselske bukvice vpeljati, kakor jih imajo že na Solnograškim (jSalcburgischen), ker naše navadne poselske spričbe (Dienstzeugnisse) ne veljajo nič. V poselskih bukvicah (Dienstbothenbucher) morajo zapisane biti: poselske postave, po tem razlaga kako dobrotljive so hranilnice (Sparrkassen), potem popis osebe posla (Personbeschreibung) kakor pri popotnih bukvicah LWanderbuch), čas, kdaj je v službo in kdaj je iz službe stopil, in dobre lastnosti posla. Pri poslih, ki niso hvale vredni, naj se zamerka samo čas vstopa in izstopa iz službe, ker bo potem že vsaki gospodar vedil, kaj de to pomeni, če pod napi-sam ??dobre lastnosti" v bukvicah nič druziga ne stoji, kakor prazne čerte--------—. (Dalje sledi.) — 44 - Kaj je za kmetijstvo zdej nar bolj potreba ? Po nemškim dohtarja Hlubeka. (Dalje.) T v Drugič Ce se hočejo kmetije tako gospodariti, de ee iz njih dostojni dobiček pridobi, mora imeti kme-tovavec toliko premoženja v rokah, kolikor ga za obdelovanje svojih lastnin potrebuje. Ce ni premoženja za obdelovanje, leži grunt mertev, ali se le slabo glešta. Gotovo je, de je v Galicii, na Ceskim, Marskim, Slezkim, na zgornjim Avstrijanskim, Štajarskim, Krajn-skim, Koroškim in Teržaškim silno napcna razmera med vrednostjo gruntov in med obdelovavnim premoženjem (TJetnebscapital), in de te dežele saj nar menj 200 milijonov goldinarjev za obdelovanje svojih zemljiš potrebujejo, de bizamogle živinorejo na takšno stopnjo povzdigniti, kakoršno dobro obdelovanje kmetij štev terja. Te dežele obsežejo skupej 16 milijonov oralov (johov) zemlje za njive; 6 milijonov oralov s eno žet, 7 milijonov oralov pašnikov, 15 milijonov oralov in pol gojzdov in 370,000 oralov vin ograd o v, in štejejo skorej 18 milijonov duš. Ta potreba obdelovavniga premoženja je pa na Ogerskim, Erdeljskim in v deželah, ki se k Vojaški Granici štejejo, še veči,ker je v teh deželah še silno veliko zemlje, ki kot gola pušoba lezi. Rodovitna zemlja teh dežel obstoji iz več ko 17 milijonov oralov njiv, iz več ko 4 milij. in pol oralov senožet, iz blizo 4 milij. in pol oralov pašnikov, iz blizo 18 milij. oralov gojzdov, in več kot 1 milij. oralov vinogradov; število prebivavcov se pa zna zdej na 14 milij, duš šteti. v Ce primerimo velikost zemlje in število prebivavcov teh poslednjič imenovanih dežela z unimi, ki smo jih poprej imenovali, se vidi iz te primere, de imajo une dežele (Ogerska i. t. d.) pri enaki velikosti rodovitne zemlje 4 milijone menj prebivavcov. Ce se tedej hoče kmetijstvo v Ogerskih i. t. d. deželah saj na tisto stopnjo povzdigniti, kakor je v zgo-rej imenovanih deželah, se mora za pomnožen je ljudi ali za naseliš t va (Colonisation) na Ogerskim i. t. d. skerbeti. Se je pa za pomnoženje delavnih ljudi skerbelo, se mora tudi za premoženje skerbeti, de zamorejo kmetovavci kaj denarja v roke vzeti, ki ga za obdelovanje kmetij potrebujejo. Mende de se ne bomo motili, ako rečemo: de kmetijstvo na celim Avstrijanskim nar menj 500 milijonov gold. potrebuje, de se zamorejo kmetije dostojno obdelovati. v Ce tedaj hoče ministerstvo za povzdigo kmetijstva prav skerbeti, mora napraviti, de bojo kmetovavci denar, ki ga za kmetovanje potrebujejo, lahko inz majhnimi obresti ali činži na posodo dobivali. Take naprave so denarnice, iz kterih kmetje na lahko vižo, brez težav in sitnosti, za majhne činže denar na upanje dobivajo, in se posojilnice (Creditanstalten) imenujejo. Take posojilnice obstoje že po mnogih vunanjih deželah. Ce bi bile na Avstrijanskim že poprej take posojilnice potrebne bile v pomoč kmetijstvu, so zdej v novim času še veliko veliko bolj potrebne. Gruntno podložtvo je po novih postavah overženo, — vsak posestnik je svoboden gospodar svoje lastnine, iu zna storiti ž njo, kar koli hoče. Ta velika dobrota pa zna za manjši, menj premožne kmete velika nesreča biti. Če jim denarja zmanjka, bojo prodali letaš eno njivo, drugo leto eno senožet, potem en kos gojzda in tako naprej; marsikteriga scer do briga gospodarja je ta sila k temu prignala, ki si ne ve drugač pomagati, ali de mora za visoke činže denarja na posodo vzeti, ali pa njivo, senožet, gojzd prodati, za ktere mu ta ali uni, ki ima bankovcov do-velj, precej dobro kupšino dobro ponuja. To vabi človeka, ki je v zadregi, in tako bo šla ena njivica za drugo rakam žvižgat in bogati odertniki bojo od leta do leta več zemljiš na se potegnili. Kam pa to pripelje, nam ni treba dopovedati. Tudi v naših deželah znamo sčasama v tak stan priti, v kte-rim se znajde Laška dežela (v Lombardii), kjer ni nič kmetov, de bi svoje lastno posestvo imeli, ampak sami koloni, to je, taki ljudje, ki le p tuj o zemljo za revne dohodke obdelujejo! Le nekteri so bogati, vse drugo pa beračija. Zato je treba, de se s takimi dobrotljivimi posojilnicami kmetu in tudi takim poprejšnim grajšakam na pomoč pride, kteri imajo scer grunte, pa so zadolženi ali scer nepremožni, de ne pridejo odertnikam v roke. Ministerstvo bi z napravo tacih posojilnic v vsaki deželi se po pravici dobrotnika skazalo, in posebna skerb prihodnjih deželnih zborov naj bo, de si bojo za vsta-novljenje teh naprav na vso moč prizadjali. (Dalje sledi.) List 12. Kaj je za kmetijstvo zdej nar bolj potreba ? Po nemškim dohtarja Hlubeka, (Dalje.) Tretjič. Silna potreba za povzdigo kmetijstva je sol za živino. Celimu svetu je znano, de nar imenitniši podpora živinoreje je sol, in de to, kar podpera živinorejo, podpera kmetijstvo sploh. Pred sušcam leta 184S ni bilo na to misliti, de bi se cena soli ponižala in takd tudi menj premožnimu kmetu polajšalo, si potrebne soli kupiti za svoje živin-četa, Ko je pa Avstrijanska vlada vstavna vlada postala, v kteri ima tudi ljudstvo govoriti za svoje potrebe, so se začele od vsih strani želje glasiti, de naj se cena soli poniža. Velki kmetijski zbor na Dunaji je lani g. ministra kmetijstva prosil, de naj se v dosego tako potrebne nižji solne cene na ministerstvo oberne in pripomore, de se cena kmalo poniža. Gosp. minister kmetijstva je na ta predlog zbora gotovo obljubil, de se bo to kmalo zgodilo. Zdej je že leto preteklo, in še zmirej čakajo kmetovavci spolnitve storjene obljube. Če se hoče kmetijstvo v našim cesarstvu povzdigniti, je neobhodno potrebno, de se ta nar imenitniši pri pomoč kmetijstvu dalje ne zaderžuje, ampak de se cena soli, saj živinske soli, kmalo poniža. Dolžnost kmetijskih družb je, de se zedinjeneober-nejo s prošnjo na ministerstvo, de naj se kmetijstvu ne zaderžuje dalje ta dobrota, brez ktere ni moč živinoreje in kmetijstva v boljši stan povzdigniti. Deržavna denarnica ne bo po tem znižanju nie škode terpela, za to ker bo potem, če bo sol boljši kup, marsikdo soli kupil, ki si je zdej po visoki ceni ne more. (Konec sledi.) List 13. Kaj je za kmetijstvo zdej nar bolj potreba ? Po nemškim dohtarja Hlubeka, (Dalje.) v Cetertič. Nar več škode za živinorejo in po tem tudi za celo poljedelstvo prizadeva slabi stan naših travnikov in pašnikov, zakaj kjer ni klaje, ni živine ali je le slabo gleštana živina; kjer pa ni živine ni gnoja; kjer ni gnoja, se malo pridela. Dokler si tega ne bojo vsi kmetovavci dobro v serce vtisnili in se pri kmetovanji po tem ravnali, ne bo prišlo kmetijstvo sploh na vikši stopnjo. Res je, de v nekterih krajih ima kmet le malo polja, na kterim mu je potreba pred vsim žita pridelovati, de svojo družino redi in toliko iz njega skupi, de zamore davke odrajtati. Tega tudi nobeden ne terja, de bi taki kmetici namest žita po svojih njivicah deteljo in druge trave sejali. Kar ni, ne more biti. Ali pri vsim tem je gotova resnica, de bi zamoglo veliko večin kmetovavcov veliko več njiv za klajo ober-niti, kakor dosihmal, in de bi iz tega tudi veliko več dobička vživali, ker od živine in kar živina da, vživa kmetovavec nar več dobička. Ne moremo tajiti, de večidel po vsih avstrijanskih deželah ni nič prave primere med pridelovanjem klaje in med pridelovanjem žita. Klajo sploh preveč v nem ar pušamo. To je velika napčnost kmetij! Zraven tega, de vse premalo klaje (detelje in druge trave) pridelujemo, de bi več živinske kerme pridobili, leži tudi še neizrečeno veliko pašnikov (gmanj) golih in praznih, kamor živina hodi le tobak pit, gnoj trosit, in de jo komarji, brenceljni in drugi merčesi mučijo. Taki pašniki ali gmajne, ki so prave pustote, so druga velika napčnost. Nečemo reči, de bi se mogla vsaka pest zemlje razdeliti, pa gotovo je silno potreba, d« bi se take postave dale in tudi izpeljale, de, če le eden izmed deležnikov kakiga pašnika razdelitev gmajne terja, bi se mu mogel njegov kos odločiti. Takiga pridniga gospodarja izgled bo kmalo svoje sosede prepričal, de veliko več nese majhin kos v njivo ali travnik predelaniga pašnika, kakor cela velika pusta gmajna. Pašnik je stradnik! Tretja potreba je, de se senožeti ali travniki umno gleštajo in obdeljujejo, — suhi močijo, mo-čirni sušijo. V vsaki deželi imamo saj nektere lepe izglede v tem ravnanji. Naj bi se posnemali! Ke'r pa umetno močenje in sušenje senožet LBe- und Entvvasserung) ni vselej tako lahko, de bi se dalo brez poduka naučiti, bi bilo treba, de bi se tudi v tem postava dala v prid kmetijstva, kakor je bilo to že v velkim kmetijskim zboru lani na Dunaji posvetovano. Poglejmo na Laško, kako lepo in po-redama se močenje senožet godi! Kakšni so njih travniki! Koliko dobička doneso! — Tako močenje in sušenje se mora pa po gotovih pravilih ali regelcah opravljati, ki se ravnajo po posebnih lastnostih zemlje in kraja. Za to je poduka treba, in scer djanskiga poduka, kteri se daje v djanju in z napravo po senožetih. Ce ministerstvo poduka kliče iz vunanjih dežel slavne učenike za druge vednosti, — zakaj bi ne smelo tudi ministerstvo kmetijstva take može iz tacih dežel poklicati, ki imajo to imenitno vednost, de bi se je po njih tudi naši kmetovavci naučili in navadili? Ali ne zasluži, de bi se s pomočjo ministerstva dežele tega vpeljanja živo poprijele. (Konec sledi.) - 56 - Kaj je za kmetijstvo zdej nar bolj potreba ? Po nemškim dohtarja Hlubeka, (Konec.) Petič*. V kakošnim slabim stanu so gojzdi sedanji čas, je vsakimu znano. Posebno tam, kjer so s luž ne pravice (Servitatsrechte), se ne ve, kdo je gospodar, kdo ne. Les se seka brez prevdarka, brez milosti, in gojzdi se pokončujejo, kakor de bi kakor oves hitro novi zrasli. Silno je tedaj potreba, de se pravda služnih pravic razsodi; de se zagotovi: to je tvoje, topa tvoje,— in de se naglo gojzdne postave dajo, potrebam se-danjiga časa primerjene. Naj bojo postave še tako dobre, vunder ne bojo nič pomagale, dokler bojo le na popirju stale in se ne bojo natanjko spolnovale. Treba je tedaj, de se bo skerbelo, de se bojo postave povsod na tanjko spolnovale, ker po tem se bo raz-vujzdanimu pokončavanju naših gojzdov v okom prišlo, v dobiček vsacimu posestniku, celi deželi, celi deržavi. Take postave so pa tež4ca reč; od ene strani se ne smejo lastniku gojzda preveč roke zavezati; od druge pa se mora vunder brezkončno izsekovanje gojzdov braniti. Naj bi tedaj ministerstvo skerbelo, de berž ko je moč se poravnajo gojzdne zadeve, in se vstanovi novi goj zdni red. — To so reči, ktere so za kmetijstvo zdej pred vsim nar bolj potrebne.