91 nato, kot s krinko vidimo človeka, da drug je koj, bržko se preobleče in več ne skriva tuja ga obleka:
94 t a k v hip so cvetke se, iskre žareče spremenile, da nezastrt je zrlo oboji rajski dvor oko strmeče.
97 O božji blisk, vodnik, da oko je zrlo triurni, ki carstvo ga resnice vživa, daj moč, povedati,  kako  je zrlo!
100 Svetloba tam je, ki le v njej vidljiva
je Stvarnikova veličastnost vbogi stvari, (stvar v Njega gledanju samo počiva!);
103 in v takem  se razteza kolobari,
v višino tako njen obod razvit je: pas preširok za solnce v dnevnem žari.
106 Vsa ta svetloba žarka le odsvit je sijočega na vse nebo deveto, ki vse od tam prejema bitje, žitje.
109 In kakor breg, ki val mu moči peto, zrcali v vodi se, ker mu je milo, pobočje  zreti v  cvet  zelen odeto:
112 tak ob svetlobi v krogu se vrstilo
je stolb tisoč, z njih zroč vnjej svojo slavo pa vsi, kar tja od nas se jih vrnilo.
115 Če stolba tako v dnu ima tuljavo, oj, v kakšne šele segajo v višini te  rajske  rože  lističi daljavo!
118 Ni zmedel se moj pogled ne v širini in ne v višini: čutil sem veselja vso moč, ki jo kažo teh lestev klini.
121 Tu biti bliže al delj — neznana želja!
Tu jenja »bližji«, »daljnji«, »širši«, »oži«, kjer neposredno Bog daje povelja.
124 V sredino žolto v oni večni roži,
ki v stolbe se razrašča in stopnice, duhteč prot Solncu, v vek ki mlado kroži, '*
127 ukazal mi ukaz je Beatrice
kot takemu, ki jo z očmi vprašuje: »Glej, belih oblačil kaj zro zenice!
130 Glej, kolikšen obseg tega gradu je; glej, kaj od nas zasedenih klopi je! Le malo se še gostov pričakuje.
133 Na veletron, nad njim ki krona sije, ki tak te nase s sijem opozarja, bo, preden ti boš svat le-te gostije,
136 sel duh moža, ki, izvoljen za vladarja, Italiji prišel bo nudit leka, negodni, ah! — duh Henrika cesarja.
139 Pohlep nesrečni, ki slepi človeka, vas slične dela deci, ki od gladi mrje, pa brani matere se mleka.
142 Načeloval takrat bo Cerkve vladi
nekdo, ki, s tajnimi rujoč posveti
in javnimi, ne pojde z onim v skladi.
145 Pa Bog ne bo trpel ga v službi sveti; tja brž bo vržen, kjer za svoja djanja vražarju Simonu je v vek trpeti;
148 pred njim v glob zdrkne oni iz Anagna.«
TONE KRALJ: ZADNJA VEČERJA.
176