|65|
Boter oblakov
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Košček zime je še pred nami, a le 
astronomske, meteorološko smo 
zaključili že konec prejšnjega, vremen-
sko sorazmerno razgibanega meseca. 
Snežna sezona v vzpetem svetu pa 
bo trajala še vse do prvomajskih 
praznikov, čeprav se nekateri letos že 
ves čas čudimo njenemu imenu. Sneg 
se nas namreč izogiba kot hudič križa 
in v času, ko bi se morala skupna višina 
snežne odeje počasi približati vsako -
letnemu maksimumu, ga je – razen v 
visokogorju – še vedno le za vzorec. 
Vendarle pa je bil letošnji februar v pri-
merjavi s svojimi predhodniki precej 
bolj zanimiv, predvsem pa v prvi 
polovici pošteno mrzel. Pa več o tem 
v prihodnji številki revije, ko bomo 
vzeli pod drobnogled celotno zimsko 
trimesečje.
Še vedno imamo opravka s sušo, 
zaenkrat predvsem fiziološko oziroma 
tisto, ki je večina prebivalcev na sončni 
strani Alp (še) ne (ob)čuti. Pa saj smo 
vendar sušca, poreče kdo, a letos se 
zdi, da bomo do toplejših dni še kako 
veseli vsakršnih padavin, sicer bomo 
občutili posledice suše tudi v gorah! 
Po dolinah, kotlinah in ravninah pa 
vse skupaj čedalje bolj spominja na 
kakšno Anatolsko planoto v notra-
njosti Turčije, kjer so v povprečju in v 
primerjavi z našo deželo s padavinami 
precej bolj "na tesnem", večina voda pa 
se skriva v podtalnici …
Pustimo zdaj pri miru vodo v tleh, 
čeprav je res, da te ne bo, če nam je 
ne bodo prinesli oblaki, ki pogosto 
kraljujejo prav okrog gorskih grebe -
nov in vrhov. Če kdaj in kje, potem jih 
venomer in podrobno opazujemo 
prav na svojih gorniških potepih. Pri 
tem se sprašujemo, kako nastajajo te 
nenavadne oblike tako velikih razse -
žnosti, katerih osnovni gradniki so 
drobne kapljice in ledeni kristal(čk)i. 
Pa jih znate poimenovati? Bolj ali manj 
splošno znane so njihove temeljne 
vrste: stratusi, kumulusi in cirusi. 
K njim pa spada še eno ime, namreč 
Luke Howard (1772–1864), angleški 
naravoslovec oziroma njihov boter, 
za katerega verjetno še niste slišali. 
Že od malih nog ga je zanimalo vreme, 
še posebej pa oblaki nad vzpetim 
svetom. Po izobrazbi je bil farmacevt, 
po duši pa vremenoslovec. Njegovo 
delo še danes navdušuje številne 
ljubiteljske in poklicne vremenske 
opazovalce po vsem svetu. Vse do 
konca 18. stoletja je večina teh menila, 
da so oblaki preveč spremenljivi in 
minljivi, da bi jih lahko uvrstili v do -
ločene skupine ali jih celo analizirali. 
Oblakov enostavno niso imenovali, 
temveč so jih le opisovali tako, kakor 
jih je videl vsak opazovalec sam: temni, 
beli, sivi, divji, stolpičasti, kodrasti in 
podobno. V gorah pa preteči, grozeči, 
fotogenični, trdovratni, predvsem pa 
padavinski in "meglenonosni" … 
Luke Howard je bil prepričan, da jih 
lahko glede na celovitost njihovega na-
stajanja razvrstimo v štiri poenostavlje-
ne vrste: kopaste (latinsko cumulus), 
slojaste (stratus), prosojne ( cirrus) in 
dežne (nimbus). Osnovne oblike se 
lahko med seboj tudi prepletajo, na 
primer cirrostratus ali cumulonimbus. 
V prvi sestavljanki imamo opravka s 
prosojnim visokim oblakom iz ledenih 
kristalčkov v obliki bele koprene, pri 
drugem pa z oblakom navpičnega 
razvoja velikih razsežnosti oziroma 
nevihtnim oblakom. Howardovo raz -
vrstitev oblakov je v začetku 19. stoletja 
brez večjih sprememb sprejela tudi 
tedanja meteorološka srenja. Nekateri 
bolj ali manj kozmetični popravki 
so se nanašali predvsem na njihovo 
višino. Vsestransko sprejeta razvrstitev 
oblakov je tudi posledica tega, da jih 
je poimenoval z latinskimi imeni, 
podobno, kot je to nekoliko pred njim 
storil veliki švedski naravoslovec Carl 
Linne za rastline in živali. Howardovo 
klasifikacijo oblakov, ki mu je prinesla 
tudi članstvo v znameniti londonski 
Kraljevi družbi (Royal Society), je proti 
Besedilo: Miha Pavšek
koncu 19. stoletja nadgradil angleško-
švedski dvojec Ralph Abercromby in 
Hugo Hildebrandsson. Njuno sistema-
tizacijo uporabljajo še danes. 
Glede na višinski pas oziroma 
oddaljenost od zemeljskega površja, 
v katerem nastajajo oblaki, sta 
opredelila štiri osnovne skupine in 
deset podskupin. Osnovne sestavljajo 
visoki oblaki, te najdemo v višini od 
šest do trinajst kilometrov, srednji 
so med dvema in šestimi kilometri, 
nizki oblaki pa segajo od tal do višine 
dveh kilometrov. Planinci se torej 
pogosto spogledujemo z nizkimi in 
nekoliko redkeje s srednjimi oblaki. 
Potemtakem ni tudi megla nič drugega 
kot oblak, ki se dotika tal, bo rekel 
kakšen hribovski cinik. Nerodno pa 
je, da se v gorah ne zaletimo v hrib, 
temveč nam pogosteje zmanjka tal 
pod nogami. Seveda ne smemo poza-
biti še na oblake navpičnega ali termič -
nega razvoja, kamor spadajo že ome-
njeni kumulusi in kumulonimbusi. 
Tokrat smo pisali o oblakih – pa saj 
bi lahko skoraj v vsaki številki revije, 
tako raznovrstni in zanimivi so. Včasih 
delujejo prav pomirjujoče, le navzgor 
se moramo ozreti, seveda ob pravem 
času in na pravem mestu. In gore so 
kot nalašč za to, dokler jih tudi tam 
gledamo le od spodaj navzgor … m
Tudi za gore velja, da "nikar ne iščite sreče v 
oblakih; raje se sklonite in jo poberite". Sicer pa 
so tile oblaki nad dolino Vrat znanilci lepega 
preostanka dneva.  Foto: Miha Pavšek