Stari Rimljani so iraeli v svoji zgodovini »črni dan«, to je bil 2. avgust 216 pred Kristusom, ko jih je kartaginski vojskovodja Hanibal strašno porazil in premagal v bitki pri Kanah (v Apuliji — južni Italiji). Tudi Rusi imajo svoj »črni dan«. To je 7. november 1917, ko je Lenin s svojimi komunističnimi tovariši priboril komunistični revoluciji zmago ter vsilil ruskemu narodu boljševiški režim. Še črnejši je ruski dan, kot je bil rimski kanski dan. Rimljani so si namreč kmalu opomogli od strahovitega poraza, pregnali so kartaginsko vojsko iz Italije ter r.ato premagali Kartaginee na njihovi lastni zemlji v Severni Afriki. Rusko ljudstvo pa še vedno ječi pod strašnim jarmom boljševiškega barbarstva. Boljševizem je ob svojem nastopu obljubljal raj ruskemu Ijudstvu. Slikal je kmetskim in delavskim slojem pred oči privide polnih miz, ki jih bo pogrnil in priredil za vse ljudi, lepih oblek, udobnih stanovanj in vse mogočih ugodnosti, ki bo z njimi komunizem osrečil vse ljudstvo. Z geslom: »Prinašamo vam mir, svobodo in kruh« so komunistični agitatorji pregovorili vojake, da so zapuščali fronto, vrgli od sebe orožje ali pa ga rabili za zmago revolucije in vpeljavo sovjetske vlade. »Ljudstvo bo vladalo v sovjetih in kruha bo v izobilju«: tako so boljševiški voditelji in agitatorji svečano obljubljali za take besede razpoloženim množicam. Ljudstvo je tera bolj verovalo rdečim prerokom, ker je bilo vsled pomanjkanja in trpljenja v svetovni vojni izmozgano in oslabljeno do zadnje moči in ozlovoljeno do dna duše. Kmalu pa je začutila duša naroda, da je ves komunhtičen sestav prevara in vse boljševišk' obljube laž. Mir je res bil sklenjen z rasprotnimi državami, toda ruski sovjetski režim ga je moral kupiti z ogromnimi žrtvami in. sramotnimi pogoji za rusko državo. Ako so ruski delavci in kmetje pričakovali, da bo komunizem za vselej odpravil militarizem, katerega je z ogorčenimi besedami obsojal, so se motili. Sovjeti so ustvarili še večjo armado, kot je bila carska, ter so s tem naložili narodu še večje osebne in gmotne žrtve. Mesto obljubljene demokracije (ljudovlade) je prišla strahovlada sovjetov, ki jih tvori boljševiška stranka, katera je med ljudstvom v ogromni manjšini. Mesto svobode pa je zavladalo in vlada preganjanje, izgon v pregnanstvo, prisilno delo ob vsakodnevnem stradanju in trpljenju, nagajka, ječa in morenje. V več milijonov je narastlo število do smrti preganjanih, trpinčenih, pobitih in umorjenih ljudi. Mesto kruha pomanjkanje in stradež med razumništvom, delavci in kmeti. To je bilanca 201etnega vladanja in delovanja boljševizma na Ruskern. Na znotraj vlada hujši kapitalizem kot je bil pod carjem, to je državni kapitalizem. Komunistični gospodarski sestav se ni mogel uresničiti, lcer je proti človeški |i.aravi in zato neuresničljiv, Ne socializacija fabrik in veiikih podjetij, ne kolhozacija kmetskega gospodarstva more dovesti do udejstvenja komunistične ideje, marveč samo do izgraditve in utrditve državno-kapitalističnega sestava. Ruski narod ne tvori države, marveč boljševiška manjšina, ki eksperimentira z ruskim ljudstvom, nje- govim gospodarstvom, njegovo usodo in srečo in — z njegovim življenjem. Ruska boljševiška država je podobna tistemu apokaliptičnemu (svetopisemskemu) orja-: ku, ki stoji na glinastih nogah. Ta navidezni orjak se šopiri in širokousti proti Bogu, katerega smrtno sovraži, čigar vero in češčenje strupeno preganja. S tem pa ta rdeči brezbožni orjak ne postaja večji, pač pa manjši, ne močnejši, marveč slabši. Glinaste noge se mu šibijo Vedno bolj. Proti zunanjim sovražnikotn ruske države se ne upa podvzeti nobenega energičnega, koraka. To dobro ve imperialistični Japonec, ki stopa s ciničnim prezirom mimo boljševiškega »Golijata« ter prodira vedno bolj v področje interesov ruskega naroda. Ruski narod bo vstal, ko se bo zrušila rdeča pošast, ki ga tlači k tlom. Čira prej se to zgodi, tem boljše za Rusijo, Evropo in ves kulturni svet.