kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 183 GLASBENO ŽIVLJENJE V MARIBORU MANICA ŠPENDAL (Nagnjenje k prijetni zabavi in tudi h glasbi opažamo pri mariborskem prebivalstvu že zgodaj, saj zasledimo glasbeno udejstvo- vanje posameznikov že v prejšnjih stoletjih. Viri poročajo, da so v Mariboru delovali poklicni glasbeni mojstri (Musikmeister) že v 17. in 18. stoletju, ki so s svojimi pomočni- ki igrali na raznih prireditvah in veselicah. Zadnji tak glasbeni mojster je umrl leta 1841. Tudi mariborski plemiči so bili naklonjeni glasbi: grofje Kiessli, lastniki mariborskega gradu v 17. stoletju, so imeli v službi do- mače kapelnike, med katerimi je bil tudi neki Božič (Woschitsch).' Meščani so imeli svojo gardno godbo, katere začetki segajo v dobo okoli leta 1848, ki pa je prenehala leto poz- neje ob razpustitvi meščanske garde. Nadalje so leta 1863 železničarji ustanovili svojo god- bo (predhodnica poznejšega društva »Drava«); tudi vojaške godbe so obstajale že v prvi po- lovici 19. stoletja. Leta 1825 je Anton Tremmel, učitelj na dekliški normalki, ustanovil Glasbeno dru- štvo (Musikverein), ki je gojilo posvetno in cerkveno glasbo. Društvo je organiziralo tudi glasbeno šolo. Z rednim delom je začelo Glasbeno društvo kakor tudi šola šele leta 1841. Razlog za ustanovitev šole je bila vzgo- ja reproduktivnih kadrov za zbor in orkester društva in je tako učni načrt vseboval poleg petja predvsem pouk instrumentov, ki so pri- šli v poštev za sestavo orkestra, v začetku ver- jetno samo godala. Poučevali so učitelji »Mu- sikmeister« (glasbeni mojstri): Carl Martini, Johann Joch, Wenzel Gruss in Johann Wlasak. Direktor je bil grof Brandis, kapelnik Andre- as Nagy in tajnik Johann Wisiak. Pouk je bil vsak dan v prostorih gimnazije in nor- malke. Šodsko leto je trajalo deset mesecev. Društvo je štelo okoli 149 članov, šolo pa je obiskovalo okoli 160 učencev. Aktivni člani so morali nastopati na sklepnih šolskih pri- reditvah.2 jPred Glasbenim društvom je v Mariboru delovalo Kazinsko društvo (Casinoverein), ustanovljeno 1823, ki je bilo družbena do- mena privilegiranih mariborskih Nemcev in je v svoji začetni dobi tudi organiziralo glasbene prireditve. Leta 1846 (29. novembra) je Tremmel osnoval — v okviru Glasbenega 184. kronika časopis za slovknsko krajevno zgodovino 31 1983 društva — Mariborsko moško pevsko društvo (Marburger Männergesangverein) in bil prvo leto njegov predstojnik, do svoje smrti (1849) pa tudi »Protektor« omenjenega društva. Mo- ško pevsko društvo je na začetku štelo 20 izvajajočih in 150 podpornih članov in je prirejalo sprva zabavne prireditve in veselice, pozneje pa tudi koncerte in razna gostovanja. Na sporedih koncertov so bile posvetne in cerkvene skladbe. V začetku je društvo šola- lo svoje kadre na glasbeni šoli Glasbenega društva, leta 18'63 pa je ustanovilo lastno pevsko šolo za člane in leta 1872, ko so orga- nizirali še ženski zbor (na začetku je štel 42 pevk), pa še pevsko šolo za članice. Na obeh šolah je poučeval daljši čas prvi zborovodja Franz Neckheim Moško pevsko društvo prvotno še ni kazalo odkritih znamenj narod- nostnega nasprotja in je imelo, kot omenje- no, predvsem družabni značaj. Zato so bili med njegovimi aktivnimi in podpornimi člani tudi kateri slovenski rodoljubi, kot na primer Janez Miklošič, Matija Prelog in Janko Ser- nec. Ko so se Po Metternichovem padcu leita 1848 politične razmere tudi za mariborske Slovence nekoliko zboljšale, se je pri njih naglo prebujala narodnostna zavest. Začeli so prirejati družabne večere z govori, gledali- škimi nastopi in zborovskim petjem. Na za- četno slovensko glasbeno udejstvovanje v Mariboru so spodbudno vplivale glasbene prireditve v Gradcu, ki jih je v letih 1850/51 z vseučiliškimi študenti vodil Benjamin Ipa- vec. Prve poizkuse slovenskega kulturnega udejstvovanja je zatrl Bachov absolutizem (1851). Skušal je uničiti vse slovenske kultur- ne dosežke. Ker so prepovedali društva poli- tičnega značaja, se je omejilo slovensko kul- turno udejstvovanje na manjše družabne kroge, v katerih so prepevali zdravice in do- moljubne pesmi. Z uvedbo slovenskega jezika na gimnaziji se je narodnostna zavest med slovenskimi dijaki naglo širila in gimnazija je postala glavno središče takratnega slovenske- ga kulturnega življenja. Nekateri dijaki viš- jih razredov, zlasti tisti, ki so končali nižjo gimnazijo v Varaždinu, so bili najbolj za- vedni; narodnostno zavest so širili med svoji- mi sošolci in njihov vpliv se je kmalu čutil tudi pri šolskih prireditvah. Konec šolskega leta 1854/55 je bila na sporedu proslave slo- venska deklamacija konec leta 1856/57 pa so dijaki peli že tudi slovensko pesem. Prvi javni nastop slovenske pesmi je bil konec leta 1857/58, ko je gimnazija proslavila stoletnico svojega obstoja v Viteški dvorani grofa Bran- diša, v mariborskem gradu :^ na sporedu sta bi- li poleg nemških pesmi še Zvonikarjeva Blaža Potočnika in hrvaška budnica. S tem prvim nastopom slovenske pesmi je bila ustvarjena osnova za nadaljnji razvoj slovenskega zbo- rovskega petja v Mariboru, pri čemer sta ime- la največ zaslug ravnatelj gimnazije Adolf Lang in zborovodja, učitelj Janez Miklošič, brat slavista Frana Miklošiča. Velik pomen za razvoj slovenske glasbe v Mariboru je imela premestitev lavantinske škofije, katere predstavnik je bil Anton Mar- tin Slomšek, v Maribor ;1859). Slomšek je bil velik ljubitelj petja in ga je pospeševal v cerkvi in šoli. Resno sistematsko delo na kulturnem in glasbenem področju je začelo z ustavnim letom 1861, ko so 17. julija v Mariboru usta- novili slovansko čitalnico. Bila je do prve svetovne središče slovenske kulturne de- javnosti. Članov čitalnice je bilo v začetku premalo, da bi lahko sestavili pevski zbor. J. Miklošič je zato organiziral le majhen pevski zbor s slovenskimi gimnazijci. Kmalu so se temu zboru pridružili še bogoslovci in češki inženirji ter uslužbenci, ki so bili takrat zaposleni v Marboru pri gradnji koroške železnice, ter znani vokalni kvartet učitelja Mihaela Vučnika iz Frama. Začetne težave sta pomagala premagovati tudi Benjamin in Gustav Ipavec, ki sta prihajala k pevskim vajam in večjim prireditvam iz Gradca. Tako okrepljen zbor je štel okoli 40 glasov, in sicer samo moških, ker za sestavo mešanega zbora še ni bilo pogojev. Prve čitalniške prireditve so bile podobne češkim besedam: »Začetek besede je bil pev- ski zbor, potem je sledila beseda v ožjem po- menu, namreč govor o kakemkoli veci del znanstvenem predmetu, temu se je družil kaki samospev, tudi četverospev. Nato je sle- dila deklamacija in konec oficialne besede je napravil spet pevski zbor. Dovršeni besedi je sledila živahna občna zabava, napitnice in veselo razgovarjanje in prepevanje«.^ Prire- jali so velike in male besede. Zadnje so bile namenjene predvsem domačim članom in so jih prirejali vsakih 14 dni ali pozimi tudi vsak teden v društvenih prostorih." Pogosto so bile posvečene spominu kake pomembne sloven- ske osebnosti, kot na primer Prešernu, Vodni- ku, Slomšku idr. Velike besede, ki so več- krat prekoračile okvir običajne čitalniške prireditve in se razvile v veličasne slovenske narodne manifestacije, pa so bile v poletnem času. Za prireditveni prostor so si pri teh iz- brali večjo gostilniško dvorano.' Medtem ko so pri malih besedah nastopali le domači pevci, so pritegnili k velikim tudi pevce iz kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 185 okolice, na primer iz Ptuja, Frama, Sloven- ske Bistrice in Jarenine. Tako je štel pevski zbor včasih do 60 pevcev, medtem ko jih je pri malih nastopalo največ okrog 40. Sporedi so vsebovali poleg slovenskih tudi češke pes- mi ter srbske in hrvaške budnice (V. Lisin- ski, F. Kuhač, D. Jenko). Izmed slovenskih skladb so bile na začetku na sporedu G. in B. Ipavčeve, M. Vilharjeve, K. Maškove, J. Fle- išmanove, pozneje tudi A. Nedvedove, A. Foersterjeve in F. Gerbičeve pesmi ter pesmi skladateljev lokalnega pomena: Janeza Mi- klošiča, Gregorja Tribnika in Dragotina Fer- dinanda Ripšla. Dober mesec po ustanovitvi Slovanske či- talnice (23. avgusta 18'61) je obiskal mari- borske Slovence Lovro Toman. Ob tej pri- ložnosti je »izpregovoril znamenite besede, s katerimi je simbolično raztohnačil ime mesta Maribora in dal mariborskim Slovencem na- ravnost program. Rekel je: »Gospodje! Mar nam mora biti za pravice naroda, toda potre- ben je še bor za nje. Glejte geslo Vaših tru- dov v imenu Vašega prijaznega mesiteca«.^ Njegov prihod je počastil tudi čitalniški pev- ski zbor pod vodstvom J. Miklošiča. Toman je mariborskim pevcem obljubil primerno pesnitev z geslom »v imenu Vašega prijaz- nega mesteca«.' Kmalu nato je res »prelil« misel, ki jo je bil izrekel ob svojem obisku mariborske čitalnice, v verze. Zadnjo od treh kitic pesnitve, ki se glasi:« zato priseže vsak al' mlad al' star, da mu za srečo roda zmir je mar, zato si voli rodoljubov zbor, za mesto svoje Mar i bor!«, si je čitalnica izbrala za svoje geslo. Takoj po prejemu penitve je čitalniški odbor pozval slovenske skladatelje, da jo uglasbijo. Pozivu so se odzvali J. Miklo- šič, organist Peregrin Manich, B. Ipavec ter učitelj Jožef Žemljic (Josef Semlitsch). V tej »tekmi« je zmagala Miklošičeva skladba, ki sicer nima večje umetniške vrednosti, a je bila izrana zaradi tega, »ker je« — kot se je izrazil v svojem govoru Ivan Majciger —• »po svoji priprosti lepoti najbolj ugajala na- šim takratnim pevskim razmeram. «i» Izvedena je bila prvič na prvi veliki besedi leta 1862 (3. avgusta). Največja čitalniška prireditev v prvem obdobju je bla 3. avgusta 1863, ko so mariborski Slovenci praznovali tisočletni- co prihoda Cirila in Metoda na Moravsko. Udeležilo se je okoli 6000 ljudi." Z letom 1868 je nagel razvoj slovenskega zborovskega udejstvovanja v Mariboru začel pojemati. Leta 1871 je čitalniški pevski zbor prenehal delovati. Drugo desetletje glasbene- ga delovanja v okviru čitalnice kaže povsem drugačno podobo nasproti velikemu razmahu v prvih letih. Vzroki, da je dejavnost v okviru čitalnice propadala, so bili v spreme- njenih političnih in nacionalnih odnosih med mariborskimi Nemci in Slovenci po letu 1870. Glavni vzrok je bil naraščajoči nemški pri- tisk, ki je postal občuten zlasti po nemško- francoski vojni. Maribor z okolico ga je naj- bolj občutil, saj je nekaj časa preprečeval vsak večji slovenski kulturni podvig. Tudi glasbeno življenje se je razvijalo v nemški narodnostni smeri. Primanjkovalo je sloven- skih učiteljev. Le J. Miklošič je z dijaškim pevskim zborom nastopal v Mariboru in okolici. Pa tudi v okviru šolskih prireditev in pri mašah je vselej vstavil v spored kako slovensko pesem in s tem pripomogel, da le-ta tudi v času najhujšega slovenskega kul- turnega zatiranja ni povsem zamrla. Konec leta 1881 so mariborski nemški glasbeniki in ljubitelji glasbe ustanovili Fil- harmonično društvo (Philharmonischer Ve- rein), ki je s svojim orkestrom, moškim in mešanim zborom prirejalo koncerte. Člani društva so takoj organizirali tudi glasbeno šolo prvenstveno namenjeno vzgoji reproduk- tivnega kadra. Najprej je imela le pevski in violinski oddelek, na obeh pa je bil pouk po tri ure tedensko. Petje in violino je pou- čeval učitelj petja na učiteljišču in stolni ko- raMst Augtist Satter. Društvo je marca 1882 ustanovilo še pevsko šolo za deklice in pozne- je tudi za dečke: poleg petja so na njih pouče- vali tudi pihala in šele pozneje klavir. Dokler je bil glavni smoter društva vsaj na videz samo vzgoja reproduktivnega kadra, so pri njem sodelovali tudi nekateri Slovenci in Cehi, med njimi čitalniški zborovodja Gabrijel Majcen — kot violinist v orkestru in učitelj na glasbeni šoli ter kapelnik in organist, Ceh Henrik Korel iz Chrudima, ki je bil celo prvi direktor društva (od ustanovitve do leta 1885). Tudi slovenski gimnazijski dijaki in učitelj ir ščniki so večkrat prostovoljno sodelovali v zboru. Ko so Nemci začeli društvo izrabljati za dosego svojih germanizatorskih ciljev, so Slovenci prestopali v čitalnico in po letu 1910 tudi v novo ustanovljeno Glasbeno društvo. H. Korel pa je leta 1886 osnoval privatno glasbeno šolo »Uoilišče za petje in godbo,« ki je imela svoje prostore na kri- žišču današnje Slandrove in Partizanske uU- ce. Med poznejšimi uglednejšimi pedagogi na šoli Filharmoničnega društva je bil profesor violine in klavirja Alfred Klietmann. V času od leta 1900 do 1910 je šolo obiskovalo okoli 300 učencev. Po letu 1914 je število naglo padalo in leta 1918 je šola zaradi pomanjka- nja učnih moči in premajhnega števila vpi- 186 : kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino si 1933 sanih kandidatov prenehala delovati. Njeno dediščino: inventar, prostore in arhiv (v tre- tjem nadstropju poslopja Union), je prevzela Glasbena matica. Mariborski Slovenci v 19. stoletju niso imeli glasbenih šol. Pred usta- novitvijo čitalnice so bili nekateri Slovenci člani nemških društev, posebno Moškega pev- skega društva. Prvi poizkusi sistematičnega glasbenega pouka so se začeli šele leta 1909, ko so čitalnico razdelili na več oddelkov, med drugimi je deloval tudi pevski, pri katerem so organizirali pevske šole za otroke in šolo za pevce začetnike. Prvo je vodila Antonija Stupca — poznejša ravnateljica meščanske šole — drugo pa Hinko Druzovič. Leta 1918 je Druzovič osnoval samostojno pevsko šolo ki se je po njem imenovala »Prof. H. Druzo- vičeva zasebna pevska šola ter zajedno pri- pravljalnica za godbeni pouk«. Prostore je imela na učiteljišču. Po dveletnem obstoju so šolo združili z glasbeno šolo Glasbene matice. Leta 1882 so Slovenci ustanovili Slovensko društvo za Štajersko z namenom »razširjati med slovenskim ljudstvom politično in go- spodarsko izobraževanje, vzbujati narodno zavest, braniti politične in državljanske pra- vice slovenskega naroda«.*^ Ustanavljali so gospodarska društva, posojilnice in splošno drujabno življenje se je vsestransko obnovilo. S tem je tudi za slovensko glasbo nastopilo novo razvojno obdobje. Najprej je bilo treba obnoviti pevska društva na Spodnjem Štajer- skem. Prvo pevsko združenje, imenovano Slo- vensko pevsko društvo, so ustanovili leta 1884 v Ptuju. Namen društva je bil »Slovence iz narodnega spanja prebujati, za narodno reč vnemati, iz tujih taborov pozivati in jih zbra- ti okoli narodnega praprora, narodnjake in narodnjakinje navduševati, prvoboritelje to^ laziti, nasprotnike krotiti. Društvo je pokli- cano, slovensko petje na Slovenskem urediti in organizirati«.*' Svoj prvi koncert je imelo Slovensko pevsko društvo v Mariboru, kar je spodbudno vplivalo tudi na mariborske glasbenike in še isto leto je uspelo učitelju Gabrijelu Majcnu ustanoviti pevski zbor v Mariboru. Pri njem So prvič sodelovale tudi pevke. To je bil prvi slovenski mešani zbor v Mariboru, ki je štel na začetku le 16 do 20 glasov, a je z uspehom nastopal na priredit- vah. Te so imele najprej še pretežno družabni pomen, s časoma pa so dobile značaj koncer- tov in s tem umetniški pomen. V prvem ob- dobju so poleg Gabrijela Majcna (1884 do 1889) vodüi zbor še: Jožef Žižek (1889—1896), pravnik Mihael Nerat (1892—1898). Leta 1893 je osnoval Nerat tudi čitalniški tamburaški zbor. Krajšo dobo (1894) je vodil mešani zbor zdravnik H. Korel. Poleg zborovskih skladb so bili na sporedih čitalniških prireditev še samospevi ter tu in tam tudi solistične instru- mentalne skladbe, ki so jih izvajali večidel češki ljubitelji glasbe. Med domačimi soli- sti sta nastopali učiteljici Antonija in Mari- ja Štupica, nadalje zdravnik Bela Stuhec in profesor na učiteljišču Janko Bezjak iz Ptuja. Koncerti so biU kot nekdaj besede — posve- čeni spominu velikih slovenskih mož: Vodni- ku, Prešernu, Slomšku, Gregorčiču itd. Naj- pomembnejša glasbena dogodka v prvem ob- dobju sta bila dva koncerta slovenskega pev- skega društva ob njegovih dveh občnih zbo- rih v Mariboru — s sodelovanjem pomemb- nejših slovenskih pevskih zborov, med njimi tudi ljubljanskega in mariborskega čitakii- škega zbora ter ljubljanskega pevskega dru- štva Slavec (1890 in 1893). Obe prireditvi sta bili v takratnem največjem prostoru v Ma- riboru, na vrtu Gambrinove dvorane. Kot zborovodji sta sodelovala tudi Anton Foer- ster (na prvem) in Fran Gerbič (na drugem). Leta 1899 je mariborska posojilnica dogra- dila Narodni dom, v katerega se je vselila čitalnica in ki je s tem postal središče slo- venskega družabnega življenja do prve sve- tovne vojne. Vodstvo čitalniškega zbora je prevzel Emerik Beran, po poreklu Ceh iz Brna, skladatelj in profesor glasbe na Dr- žavnem moškem učiteljišču. V sporede čital- niških prireditev je Beran uvrščal predvsem ljudske pesmi: poleg slovenskih tudi druge slovanske pesmi, zlasti češke in ruske. Ljud- ske pesmi so se dotlej premalo cenile in so bile le redkokdaj na sporedih. Na njegovo pobudo je čitalniški odbor vabil pevske an- samble in posamezne češke in ruske umetni- ke. Tako je na primer leta 1903 in 1908 go- stoval v Mariboru takratni najslavnejši ruski zbor pod vodstvom Nadine in Dimitrija Slav- janskega z ruskimi in češkimi ljudskimi pesmimi.** Peran, ki je bil odličen čelist, je kot prvi uvedel v Mariboru komorne koncerte. V se- zoni 1903/04 je priredil dva komorna večera, vendar maribonska publika takrat še ni imela dovolj smisla za to vrsto glasbene timetnosti in je ostalo le pri prvih dveh koncertih.*^ Poleg Berana so v zadnjem obdobju vodili čitalniški zbor še: duhovnik in pisatelj Alojz Gžek (1900—1906), sodni svetnik Ivan Žem- ljic (1905—1908), nekaj časa učitelj Srečko Stegnar in Hinko Druzovič, profesor glasbe na Državnem moškem učiteljišču in petja na gimnaziji ter zadnji čitalniški zborovodja (1909—1914). kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 187 Ob prizadevanju vodilnih mariborskih slo- venskih glasbenikov, da bi dvignili raven j čitalniških prireditev, je postala potreba po samostojnem instrumentalnem združenju vedno bolj pereča, saj so morali vselej naje- mati tuje godbenike, največkrat vojaške. Ze leta 1901 so ustanovili — v okviru Trgov- skega društva — trgovca V. Berdajs, Ceh F. Bureš in Učitelj S. Stegnar godbeni klub, ki pa je prirejal le koncerte lažje vrste glas- be, zaradi česar ni prišel v poštev pri resnih \ prireditvah. V okviru omenjenega kluba so češki in slovenski ljubitelji glasbe najprej organizirali godalni orkester, ki so ga pri večjih prireditvah pomnožili s člani železni- čarske godbe. Leta 1910 so ustanovili, Glasbe- no idruštvo; to je poslej kot stalni instrumen- j talni korpus s čitalniškim pevskim zborom ^ prirejalo samostojne glasbene večere. Mesto, dirigenta je prevzel češki vojaški kapelnik j Ivan Koudelka. Koncerti so bili v Narodnem , domu, po gledaliških predstavah, pa tudi v, okviru čitalniških prireditev. Izvajali so dela, predvsem iz slovanske in tudi druge svetov- i ne operne ter simfonične literature, zlasti ^ razne predigre in odlomke iz znanih oper ali posamezne stavke iz simfonij. Izmed solistov so nastopali: Mila Druzovičeva (sopran), Mira Devova (sopran), notar Ivan Ašič (tenor) in | učitelj Beno Sarajnik (violina) kot gosta pa. sopranistka Jeanette Foedransperg in pianist ' Anton Trost iz Ljubljane. ^ Največji prireditvi v zadnjem obdobju sta ' bili: Slavnostni koncert ob petdesetletnici či-1 talniškega obstoja (12. marca 1911) in kon- cert čitalniškega pevskega zbora in or- kestra Glasbenega društva (13 aprila 1913). < Zlasti pomembna je bila druga prireditev za- i radi kvalitetnega orkestralnega programa, ' saj so ga sestavljale skladbe, ki so bile so- časno na sporedih v Ljubljani in drugih kul- turnih središčih (drugi stavek iz Beethovnove ! V. simfonije, predigra k Smetanovi operi ; Libuša, fantazija iz opere Jevgenij Onjegin j P. I. Cajkovskega, Dvofakov Slovenski ples j št. 8 in Parmov Intermezzo.'* \ Zadnja večja slovenska prireditev v pred- ¦ vojnem Mariboru je bila »Velika slavnost« v ; proslavo petstoletnice ustoličenja zadnjega ; karantanskega vojvode (18. marca 1914). Pri- j redila so jo skupno vsa slovenska društva v i Mariboru. j i V razvoju slovenske glasbe v Mariboru so i bila pred prvo svetovno vojno pomembna še \ tri društva: Cecilijansko društvo. Slovensko] bralno in pevsko društvo »Maribor« in Ka-i toliško pevsko društvo. i Po vzorcu ljubljanskega Ceailtijanskega, društva je hotel mariborski škof J. M. Ste- pišnik še isto leto (1877) ustanoviti enako ; društvo tudi v Mariboru. Toda cerkveno pe- j t je v Mariboru takrat še ni bilo na taki raz- i vojni stopnji kot v Ljubljani in zato ni bilo ; mogoče uspešno uveljaviti ceoiljanskega gi- banja. Predvsem je primanjkovalo sposobnih organistov in v nekaterih cerkvah lavantinske škofije sploh niso gojili cerkvenega petja. Cecdljansko društvo je ustanovil šele deset let \ pozneje (1887) Avgust Kukovič." j Ker se je društveno delovanje raztezalo na ' vse kraje lavantinske škofije, je bil jezik v * društvu slovenski in nemški in so v njem sodelovali pevci obeh narodnosti. V cerkveni zbor v stolnici, so bili vključeni nekateri ¦ člani čitalnice in nemškega Filharmoničnega ^ društva, vodstvo pa je bilo ves čas v rokah 1 Slovencev. Leta 1888 je Cecilijansko društvo j organiziralo pevsko šolo, ki pa je zaradi po- j manjkanja sposobnih učnih kadrov že mesec i po ustanovitvi prenehala. Nepričakovan raz- \ mah je imela cerkvena glasba v stolnici leta • 1891, ko je nastopil službo stolnega kapelni-1 ka takratni tajnik društva Ludvik Hudover-i nik. Z veliko vztrajnostjo je dosegel, da je| ceciljanski zbor postal najboljši med takrat- | nimi pevskimi zbori: štel je okoli 60 dobrih ] pevcev. Hudovemik je obnovil pevsko šolo ' in tuidd sam na njej poučeval. Prirejal je s ' svojim zborom koncerte tudi v Kazinski in i Viteški dvorani. Na njih so izvajali oratorije, \ kantate in razne druge cerkvene pa tudi po- \ svetne skladbe. Po Hudovernikovi smrti ' (1901) je prevzel službo stolnega kapelnika ' Franc Trop, ki je nadaljeval Hudovernikovo ' delo posebno v organizacijskem pogledu. Uve- ¦ del je v stolnici ponovno koralno petje, na- ' daljeval je s pevsko šolo in organiziral v le-* tih 1904, 1907 in 1909 poučne tečaje za orga- ' niste, glasbene učitelje, zborovodje in pri-1 j atelje cerkvene glasbe. Poleg Tropa sta pou- ' čevala na teh tečajih tudi H. Druzovič in rav- • natelj orglarske šole v Celju K. Bervar. \ Trop je tudi prirejal cerkvene koncerte, na ' katerih so izvajali med drugim dela Palestri- ' ne, Bacha, Brucha in Regerja. Pri koncertih ; je sodelovalo okoli 100 pevcev in 30 instru- j mentalistov. Cerkvena instrumentalna glasba \ je bila na visoki izvajalski stopnji tudi v \ času službovanja stolnega kapelnika Jožefa 1 Trafenika (1913). Bil je odličen interpreti zahtevnejših skladb pri pontifikalnih ma- šah in cerkvenih koncertih v stolnici. Pri izvedbi instrumentalnih del so sodelovali i člani nemškega Filharmoničnega društva in \ od leta 1910 člani Glasbenega društva. i 188 i kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Slovensko bralno in pevsko društvo »Mari- bor«, prvotno imenovano Delavsko bralno in pevsko društvo v Mariboru, je ustanovil leta 1894 železničar Štefan Skrbinšek. Namen društva je bil »gojiti slovenski jezik v med- sebojnem občevanju, gojiti slovensko umetno petje, pospeševati vsestransko izomiko de- lavskega stanu in končno utrditi in ohraniti narodno zavednost v delavcih slovenskega rodu. Naloga, katero si stavi društvo, ni samo velikega pomena za izobrazbo delavskega stanu, ampak je tudi jako važna za razvoj slovenskega življa v Mariboru«.*^ Šele po triletnem obstoju društva je Skrbinšek usta- novil mešan zbor, ki je v začetku štel okoli 40 članov. Pred ustanovitvijo zbora je pri društvenih prireditvah sodeloval čitalniški pevski zbor, sporedi pa so bili podobni za- četnim čitalniškim besedam: obsegali so go- vore, deklamadje, zborovske skladbe, četve- rospeve in gledališke igre. Zbor sta poleg Skrbinška vodua tudi čitalniška zborovodja S. Stegnar in M. Nerat. prireditve društva so bile po letu 1899 v prostorih čitalnice, v Narodnem domu. Člani društva so sodelovali pri vseh večjih skupnih manifestacijah slo- venskih društev v Mariboru. Pevski zbor je obstajal le do leta 1906, od takrat dalje pa je društvo prirejalo le gledališke predstave.*' Prav tako kot Slovensko bralno in pevsko društvo »Maribor«, je imelo tudi Katoliško delavsko društvo (Katholischer Arbeiterve- reLn), ustanovljeno 1895, delavsko izobraže- valni značaj, le da so bili člani pri prvem samo Slovenci, pri drugem pa tudi Nemci. Sprva je društvo prirejalo le gledališke igre, šele leta 1907 je vodja Ivan Markošek usta- novil mešani pevski zbor, ki je štel okoli 30 pevcev. Ob večjih prireditvah so ga pomno- žili s člani Cecilijanskega pevskega društva. Markošek je vodil zbor do leta 1912, za njim ga je prevzel Ivan Bogovič. Društvo je imelo predstave sprva v gostilni Sramel (kjer je imela svoje prve prostore čitalnica), pozneje pa v Splavarski ulici št. 3. Osrednje točke prireditev so bili »igrokazi s petjem« ljudske igre, ki so za glasbene vložke uporabljale ljudske pesmi in pesmi raznih nemških in slovenskih skladateljev. Z začetkom prve svetovne vojne je Katoliško delavsko društvo — kakor tudi vsa druga slovenska društva — prenehalo delovati. Po prvi vojni je general Rudolf Maister najprej organiziral »Vojno godbo za Spodnji Štajer«, ki je prvič nastopala 14. in 15. de- cembra 1918 pod vodstvom kapelnika Ferda Herzoga. Razen na promenadnih in ljudskih koncertih v Narodnem domu je vojaška godba koncertirala še na Koroškem ter nastopila na dveh simfoničnih koncertih v Ljubljani in v Zagrebu. Svoj prvi simfonični koncert v Mariboru je organizirala 24. marca 1919 v Unionski dvorani (takrat Götzovi dvorani). Na sporedu so bila dela Dvofaka, Smetane in Cajkovskega. Še isto leto (1919) je ustanovil skladatelj, zborovodja in sodni svetnik Oskar Dev pevski zbor, ki je imel prvi samostojni koncert — s sodelovanjem vojaške godbe — v Unionski dvorani 21. junija 1919. Isto leto je Dev po vzoru ljubljanske Glasbene matice osnoval tako glasbeno društvo tudi v Mari- boru. Do druge svetovne vojne je Glasbena matica pomenila osrednje mariborsko glas- beno združenje. Ustanovni občni zbor je imela 5. septembra 1919, njen prvi predsednik pa je bil Rudolf Ravnik. Glasbena matica je prevzela inventar nemškega Filharmoničnega društva ter se naselila v tretjem nadstropju poslopja Union. Prvotni moški zbor je Dev kmalu razširil v mešani zbor, vendar je zaradi nesoglasij vodstvo zbora kmalu opu- stil ter ustanovil »Devov kvartet«, (pozneje pa še razširil v oktet), ki je deloval do leta 1931. Zaradi potreb po kadru je Glasbena matica 1. oktobra 1919 organizirala glasbeno šolo, katere prvi ravnatelj je bü (do 24. marca 1926) Ceh Fran Topic. Leta 1920 je Topic ustanovil orkester Glasbene matice, leta 1922 pa je prevzel tudi vodstvo pevskega zbora. Topic je organiziral prve večje vokalno instrumentalne koncerte: v sporede je uvrščal predvsem dela iz slovenske in slovanske literature. Z zborom je redno nastopal tudi v Ljubljani, Celju, Ptuju idr.; leta 1925 je priredil uspešno turnejo še v Beograd, Osijek in Novi Sad. V Mariboru je med drugim izvajal z zborom in orkestrom Glasbene matice leta 1924 kantato V pepel- nični noči H. Sattnerja in leta 1925 — ob proslavi pet letnice zbora Dvofakovega Mrt- vaškega ženina. Topic je na šoH Glasbene ma- tice poučeval violino, klavir in solopetje ter vodil mladinski orkester. Poleg njega so pou- čevali na šoli še nekateri češki pedagogi, kot violinist Jan Šlais — poznejši profesor na ljubljanskem konservatoriju oziroma po letu 1939 na akademiji za glasbo; nadalje R Dylo- vä, K. HladkyinO. Horlak (klavir). Pomožni učitelji pa so bili: J. Hegedušič (violina in kla- vir), F. Serajnik (violina), E. Beran (violon- čelo) in H. Druzovič (teorija in mladinsko petje). Ob sklepu prvega leta je bilo na šoli vpisanih okoli 194 učencev članov pa je bilo 800. Decembra 1925 je prevzel vodstvo zbora in orkestra Glasbene matice Josip Hladek — Bohinjski ter leta 1926 postal tudi ravnatelj kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 189! glasbene šole. Tudi v času njegovega vodstva sta zbor in orkester nastopala na številnih koncertih doma in v tujini (Avstrija, Švica). Leta 1926 je na primer na koncertu dirigi- ral Haydnov oratorij Letni časi in leta 1927 — ob sto-letnici smrti L. van Beethovna — njegovo IX. simfonijo. V letih 1927—1929 so nastali spori med Glasbeno matico in vod- stvom šole. Ravnatelj šole je do leta 1933 ostal J. Hladek — Bohinjski,^" medtem ko je vod- stvo zbora prevzel Vasilij Mirk (do leta 1933). Leta 1933 je postal začasni ravnatelj šole ka- kor tudi vodja zbora Ubald Vrabec. Stanje se je izboljšalo šele 1936, ko je prevzel — sprva začasno — pozneje pa redno (do leta 1937/38) ravnateljsko mesto šole in vodje or- kestra Glasbene matice Marjan Kozina. V orkester je pritegnil vojaške godbenike in obnovil simfonične ter vokalno instrumen- talne koncerte. Po Kozinovem odhodu iz Ma- ribora je postal najprej začasni vodja in leta 1940 (do aprila 1941) ravnatelj šole Oton Baj- de. Ze avgusta 1940 se je morala glasbena šola preseliti iz dotakratnih prostorov (po- slopje Uniona) v Kopališko ulico 11, ker ji je Sokolsko društvo odpovedalo prostore. Leta 1941, po prihodu Nemcev v Maribor, so le-ti maja vodstvo šole zaupali sudetskemu Nemcu Hermannu Frischu, ki ježe dalje časa prebival v Mariboru. Frisch je imel svojo pri- vatno klavirsko šolo, vodil pa je tudi zbor Mariborskega moškega pevskega društva. Je- seni 1941 je začela delovati glasbena šola z imenom »Musikschule für Jugend imd Volk«. Prostore je imela eno leto v Kopališki ulici 11, nato pa se je preselila v nekdanje prostore Glasbene matice, v stavbo Uniona. Zaradi nacistične idejne usmeritve so na šoli pred- vsem množično poučevali harmoniko, citre, frulice in mladinsko petje, poleg tega pa še druge instrumente, zlasti klavir. Učni kader so sestavljali nemški pedagogi, ki so jih pozvali iz Nemčije pa tudi nekateri domači učitelji. (Učencev je bilo od 200 do 300). Za- radi vojnih razmer je šola oktobra 1944 pre- nehala delovati. Med glasbenimi društvi, ki so delovala med obema vojnama v Mariboru, je bilo tudi Ze- lezničarsko glasbeno društvo »Drava«, ki ga je ustanovil leta 1919 Jože Vokač. Člani so najprej organizirali moški zbor in leta 1922 tudi mešani zbor. Zborovodje so bili — poleg J. Vokača — še Vladimir Premrou, Karol Hladky, Viktor Schweiger in Albin Horvat. Ko je društvo leta 1919 prevzelo inventar Južnoželezniške delavniške godbe (Südbahn- werkstättenkapelle),2» je organiziralo tudi godbo na pihala in godalni orkester, ki ju je vodil kapelnik Anton Skačej (1919—1927). Leta 1927 je prevzel vodstvo godbe Franjo Koudelka (do 1930), pozneje so godbo vodili še Alojz Zekar, Geza Füke, Filip Bernard idr. Godba je štela okoli 50 članov in je pri- rejala samostojne promenadne koncerte in s sodelovanjem pevskega zbora tudi vokalno instrumentalne koncerte: na sporedih so bila tudi večja vokalna instrumentalna dela na primer Sattnerjeva Jeftejeva prisega (leta 1926), Oljki Jleta 1927) in Ob nevihti (leta 1927). Po vzoru ljubljanskega železničarskega društ- va »Sloga« je mariborsko društvo »Drava« le- ta 1933 organiziralo lastno glasbeno šolo. Poleg Železničarskega glasbenega društva »Drava« je delovalo še Glasbeno društvo železničar- skih delavcev in uslužbencev, ki so ga usta- novili leta 1925. Imelo je 35-članski orkester, vodil ga je Maks Schönherr (do leta 1941) in je nastopal na zabavno glasbenih koncertih. Vzgojno društvo Katoliška omladina, usta- novljeno leta 1921, je prav tako imelo svojo godbo ter prirejalo glasbene oziroma pevske tečaje. V okviru društva so delovali: godba na^ pihala, godalni orkester in tamburaški an- sambel. Godba je nastopala pod vodstvom ka- pelnikov A. Poliča in F. Germa na društve- nih proslavah in prirejala samostojne kon- certe tudi zunaj Maribora. Člani maribor- skega telovadnega drušva Sokol so leta 1922 iz članov salonskega orkesra Češkega kluba sestavili godbo na pihala in godalni orke- ster, ki sta pod vodstvom kapelnika Antona Šusteršiča nastopala na društvenih akademi- jah in drugih prireditvah. Poleg osrednjega pevskega zbora Glasbene matice in zbora Železničarskega glasbenega društva »Drava« je v času med obema vojnama delovala še vrsta zborovskih združenj, kot na primer Slo- vensko pevsko društvo Maribor (ustanovlje- no leta 1925). Mešani zbor omenjenega dru- štva, ki je štel 80 članov in ga je vodil Janez Gašparič, je prirejal koncerte v Mariboru, Celju in Rogaški Slatini. Pred drugo svetov- no vojno je — razen omenjenih — delovalo še nekaj manjših pevskih društev, ki so ime- la več ali manj družabni značaj .^^ Po osvoboditvi so mariborski glasbeniki marca 1946 ustanovili Koncertno posloval- nico (kot podružnico ljubljanske Koncertne poslovalnice Slovenske filharmonije), katere organizacijsko vodstvo je prevzel Ferdo Fili- pič (do leta 1978). 18. marca 1946 je v Mari- boru gostovala Tržaška filharmonija pod vod- stvom Jakova Cipcija. Njen nastop je bila prva koncertna prireditev v organizaciji Kon- certne poslovalnice. Se isto leto (1946) je se- stavil Anton Neffat — prvi dirigent maribor- 190 : kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 ske Opere po vojni — iz članov opernega or- kestra filharmonični orkester. V koncertne sporede je uvrščal pretežno defla iz slovenske simfonične literature. Njegovo delo je na- daljeval Demetrij Zebre (1950—1952), nato pa Ciril Cvetko (1952—1955). 1. januarja 1952 je Mestni ljudski odbor ustanovil Maribor- sko filharmonijo, s katero je bilo omogočeno prirejanje rednih simfoničnih koncertov. Cvetko je razpisal abonma s šestimi koncerti na leto. Izvajati je začel tudi večja vokalno instrumentalna dela (Verdi — Requiem, Dvorak — Mrtvaški ženin ind.). Poleg do- mačih so nastopali tudi tuji dirigenti in so- listi. V sezoni 1955/56 je prevzel vodstvo Mari- borske filharmonije Jakov Cipci in jo vodil deset let do njene ukinitve leta 1965. V času njegovega delovanja je bilo povprečno 20 koncertov letno, od teh okoli 10 simfoničnih, ki jih je večidel izvajala Mariborska filhar- monija. Gostovali pa so tudi drugi orkestral- ni ansambli, zlasti Slovenska filharmonija z izvedbali vokalno instrumentalnih skladb, kot na primer Bravničarjeve opere Hlapec Jernej in njegova pravica, Arničeve Dume in Skerjančevega Sonetnega venca; nadalje sta koncertirala še Zagrebški komorni orke- ster in orkester Jugoslovanske radiodifuzije itd. Od tujih pa je v tem obdobju v Mariboru nastopila Češka filharmonija. Po ukinitvi Mariborske filharmonije je bila Koncertna poslovalnica odvisna le od gosto- vanj tujih orkestralnih združenj. Od jugoslo- vanskih so največkrat nastopali v Mariboru: Simfonični orkester RTV Ljubljana, Sloven- ska filharmonija. Zagrebška filharmonija, radijski simfonični orkester iz Zagreba, Or- kester RTV Sarajevo; veliko pa je bilo na- stopov tudi tujui orkestralnih ansamblov. V tridesetih letih (1946—1976) je Koncertna poslovalnica priredila 341 koncertov (sim- foničnih, komornih, solističnih, zborovskih) s 175.744 obiskovalci. Na njih so nastopali tudi najvidnejši domači in tuji umetniki (in- strumentalisti, pevci, dirigenti).^ Leta 1968 je Koncertna poslovalnica orga- nizirala posebne stilne koncerte (v septem- bru in oktobru) — v okviru Mriborskega ba- ročnega festivala — v Viteški dvorani mari- borskega gradu. Najprej je ustanovila Mari- borski baročni orkester, (obstajal je le dve leti), nato pa (leta 1969) Collegium musicum, ki se je do danes uspešno uveljavil na do- mačih in tujih koncertnih odrih. Sestavljajo ga domači glasbeniki, večidel Mariborčani oziroma nekdanji učenci glasbene šole. Se- stava ansambla se je v teku časa že večkrat spremenila. Posebno zaslugo za glasbeno življenje v Mariboru ima tudi Glasbena mladina (usta- novljena decembra 1965), ki deluje pri Kon- certni poslovalnici. Prireja stalne vzgojne koncerte za učence oziroma študente mari- borskih šol pa tudi za šolsko mladino seve- rovzhodne Slovenije. Po drugi svetovni vojni (1945) je Mestni ljudski odbor zadolžil nekdanjega ravnatelja Glasbene matice Otona Bajdeta, da organizira glasbeno šolo. Čeprav je glasbena šola na- daljevala tradicijo glasbene šole Glasbene matice, je bilo razumljivo, da ni mogla biti več društvena ustanova, temveč družbena, in tako je skrb zanjo prevzel Okrožni oziroma Mestni ljudski odbor. Maja 1945 je MOOF nakazal glasbeni šoli prostore v Trubarjevi ulici 1. 15. oktobra 1946, ko je začelo prvo redno šolsko leto, se je preselila v nove pro- store, v Ulico Vita Kraigherja 2 (II. nad- stropje Frančiškanskega samostana). Ker ji prostori niso zadoščali, ni mogla sprejemati večjega števila učencev. Prav tako ni mogla organizirati takoj pouka skupinskih predme- tov. Redno pa je prirejala med letom in ob sklepu šolskega leta javne nastope učencev. Glasbene matice. Do leta 1962/63 je bil ravna- telj šole Oton Bajde. V tem šolskem letu se je Srednja Glasbena šola skupno z Nižjo glas- beno šolo preselila v današnje prostore, v Mla- dinsko ulico 12, in se preimenovala v Cener za glasbeno vzgojo. Imela je še nadalje oddel- ke za instrumentalni pouk in solopetje, nanovo pa je ustanovila teoretsko učiteljski oddelek. Center za glasbeno vzgojo je do leta 1977 vodil Vlado Golob. Predvojno Zelezničarsko glasbeno društvo »Drava«, ki je po svobodit- vi takoj začelo delovati, so novembra 1946 preimenovali v SKUD Angel Besednjak. Pri društvu So organizirali (aprila 1948) glasbene tečaje, januarja 1951 pa so ustanovili svojo glasbeno šolo »Tabor«. Na seji zborov MLO (januarja 1954) so sklenili, da prevzamejo glasbeno šolo Svobode »Tabor« kot samo- stojno ustanovo v mestni proračun. Šolo so imenovali Državna glasbena šola Tabor in je začela z rednim delom februarja 1954, njen ravnatelj je bil Jaroslav Jefabek. Leta 1977 sta se Center za glasbeno vzgojo in Državna glasbena šola Tabor združila v Zavod za glas- beno in baletno izobraževanje. Po osvoboditvi je ponovno začel delovati mešani zbor Glasbene matice, ki se je leta 1948 preimenoval v SKUD Jože Hermanko. Jeseni 1948 je navedeni SKUD ustanovil glas- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 191 bene šolo, svoje prostore pa je imel v dvorani Ljudske pros vete v Unionu ter v Cankarjevi šoli. Poleg Srednje glasbene šole oziroma Centra za glasbeno vzgojo, glasbene šole Jože Hermanko in Državne glasbene šole Tabor, sta nekaj časa v Mariboru delovali še glasbeni šoli DPD Svoboda Center in DPD Slava Klavora. Junija 1961 so v Mariboru ustanovili Pe- dagoško akademijo, na kateri deluje tudi oddelek za glasbeno vzgojo (od leta 1975 Katedra za glasbeno vzgojo), kjer vzgajajo predmetne učitelje glasbe za osnovne šole. Leta 1964 je Združenje visokošolskih zavodov v Mariboru organiziralo pevski zbor KUD Student, ki so ga leta 1975 — ob ustanovitvi mariborske univerze — preimenovali v Aka- demski pevski zbor Boris Kraigher. Zbor vodi Stane Jurgec in uspešno nastopa na raznih proslavah, prireja pa tudi samostojne koncerte doma in v tujini. Tudi ljubiteljska kulturna dejavnost je po osvoboditvi v polni meri zaživela. Že leta 1947 je v Mariboru in okolici delovalo 47 društev, ki so gojila predvsem zborovsko petje in dramsko igro. Nato so ustanavljali sindikalna kulturno umetniška društva (KUD), ki so se pozneje preimenovala v De- lavsko prosvetna društva Svobode. Med naj- bolj delovna društva prvega obdobja sodijo Angel Besednjak, Slava Klavora, Jože Her- manko, Obrtnik, Studenci, pozneje pa tudi Pošta ter Delavsko prosvetni društvi Svoboda Tezno in Pobrežje. Tudi danes deluje v ok- viru ZKO (Zveza kulturnih organizacij) vr- sta odličnih pevskih zborov. ZKO organizira vsako drugo leto republiško zborovsko tek- movanje Naša pesem. Iz široke ljubiteljske kulturne dejavnosti je izšla že vrsta skupin in ansamblov, ki presegajo občinsko raven in so se proslavili po Sloveniji, Jugoslaviji pa tudi v tujini. Med prvimi učiteljski pevski zbor Slavko Osterc, posebno pa moški pevski zbor Slava Klavora, ki e je pod vodstvom Jožeta Gregorca povzpel na sam vrh slo- venskega in jugoslovanskega zborovskega petja; tudi na mnogih gostovanjih po Evropi je žel visoka prizitfcja in dosegal prva mesta na mednarodnih tekmovanjih (od leta 1979 ga vodi Stane Jurgec). Mladinski pevski zbor pod vodstvom Branka Rajšterja je bil prav tako pogosten zmagovalec na zveznih tekmo- vanjih mladinskih zborov doma in v tujini. Med drugimi pevskimi zbori so omembe vred- ni še mešani pevski zbor Angel Besednjak, moški zbor Partizan, mednarodno pa sta se uveljavila tudi pihalni orkester KUD Pošta in pihalni orkester MKUD Heribert Svetel. OPOMBE 1. Prim. Hinko Druzovič, Zgodovina sloven- skega petja v Mariboru, CZN 1924, XIX, 86. — 2. Prim. Puff, Gustav Rudolf, Marburg in Steier- mark, seine Umgebung, Bewohner und Geschi- chte, Graz 1847, 261. — 3. Prim. Chronik des Männergesangvereines in Maribor 1846—1936, 22, 58. — 4. V tej dvorani je 16. junija 1846 koncer- tiral Franz Liszt. Prim. Stiria 1846 (23. junija), št. 75, 300; gl. o tem več Manica Špendal, Glas- bene predstave na odru mariborskega gledališča 1785—1861, Maribor 1975, 86. — 5. Prim. SGp 1881, št. 41, 325. — 6. Mariborska Slovansi^a či- talnica se je morala od ustanovitve v nekaj manj kot štirih desetletjih seliti kar enajstkrat. Ve- činoma se je morala zadovoljiti^ s skromnimi so- bami (običajno dvema), v katerih se je komajda moglo razviti živahnejše družabno in vsebinsko globlje kulturno življenje. Najdlje se je morala stiskati v neugledni krčmi v kotu Rotovškega trga. Podrobneje gl. o tem Bruno Hartman, Slo- vanska čitalnica v Mariboru in njeni knjižnici, CZN 1979, št. I—II, 295—312. — 7. Taki dve go- stilniški dvorani sta bili v gostilni Macher ali v Kartinovi gostilni v tedanjem Tappeiner j evem drevoredu (današnja Strossmayerjeva ulica), na današnjem križišču Strossmayerjeva in Smeta- nove ulice. Gl. o tem več Bruno Hartman, ib., 301. — 8. Prim. Janko Glazer, Mariborski večer- nik 1932, VI, št. 249, 251. — 9. Prim. Hinko Dru- zovič, Tabor 1923, VI, št. 291, 8. — 10. Prim. SGp 1881, XV, št. 40, 371. — 11. Gl. o tem več Novice 1863, 258. — 12. Prim. SGp 1882, XVI, št. 2, 10. — 13. Prim. SGp 1884, XVIII, št. 48, 377. — 14. Prim. SGp 1903, XXXVII, št. 10, 5. — 15. Na sporedih so bile med drugim skladbe: Beethov- nov in Mendelssohnov kvartet, Schubertov in Dvofakov kvintet ter dva stavka iz kvinteta češ- kega skladatelja J. Kaana, dve solistični točki za violino in klavir in dva samospeva. Točke obeh koncertov so izvajali: Ivan Žemljic, učite- ljica Ljudmila Schreinerjeva, učitelj Leopold Šerbinek, učitelj Beno Sera j nik, Hinko Druzovič in Emerik, Beran. Prepis iz ohranjenih sporedov v PAM. — 16. Prim. SN 1913, XLVI, št 89, 19. — 17. V odboru so bili poleg Kukoviča še Janez Miklošič, Peregrin Manich, August Satter, in Ludvik Hudovernik. — 18. Prim. SGp 1894, XXVIII, št. 43, 372. — 19. Društvo je bilo v po- gledu gledališkega udejstvovanja podjetnejše kot čitalnica, saj je že pred dograditvijo Narodnega doma v prvotnih prostorih (v hotelu Nadvojvode Ivana) začelo uprizarjati celovečerne igre, med- tem ko so člani čitalnice vztrajali pri enodejan- kah v sklopu akademijskih in veseMčnih prire- ditev. Med sedemletnim delovanjem sta gleda- liška odseka čitalnice in Slovenskega bralnega in pevskega društva »Maribor« uprizorila — po- leg vrste gledaliških del — tudi otroške igre z glasbo pa tudi operete, na primer Hervéjevo Mamm'zelle Nitouche (1908) in Tičnika (1909) B. Ipavca. Prim. Ljudevit, Pivko, Slovensko gleda- lišče v Mariboru, LZ 1910, XXX, 190; Manica Špendal, Začetki slovenske opere v Mariboru, 192 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 1983 Slovenska opera v evropskem okviru, SAZU (simpozij 20. in 21. X. 1982), 57, 58. — 20. Po letu 1930 so se odnosi med Glasbeno matico in vod- stvom šole zaostrili, kar je bila posledica na- sprotujočih si interasov. Vodstvo šole pa tudi učitelji so se želeli osamosvojiti od Glasbene matice, od katere so bili finančno odvisni. Ju- lija 1933 je izdalo Ministrstvo za prosveto na Hladkovo posredovanje odlok, v katerem so bila pravila Glasbene matice glede šole razveljavlje- na. Ustanovili so novo, samostojno šolo — t. 1. »Subvencionirano muzičko šolo Glasbene Matice Maribor«, katere ravnatelj je bil J. Hladek — Bohinjski. Odlok je povzročil pri članih Glasbe- ne matice odpor, ki se je posebno pokazal na občnem zboru Glasbene matice 7. julija 1934. Kljub temu so poučevali dalje in sta nekaj ča- sa obstajali celo dve šoli: šola Glasbene matice in Hladfcova, kar je povzročalo precejšnjo zmedo. Glasbena matica se je pritožila, a do rešitve ja prišlo šele 1. aprila 1936, ko je Ministrstvo za prosveto odobrilo pravila in učni načrt t. i. »Pri- vatne glasbene šole Glasbene Matice v Maribo- ru, brez pravice javnosti«. Ukinilo pa je »Sub- vencionirano muzičko šolo Glasbene matice Ma- ribor«. — 21. Predhodnica Zelezničarskega glas- benega društva »Drava« je bila Južnoželezniška delavniška godba, ki jo je organiziral leta 1869 ključavničar in poznejši strojevodja Vencel Ar- derle. V začetku je godba štela 30 članov, poz- neje pa 40. Prvi kapelnik (do leta 1875) je bil Franz Schönherr. Za njim je godbo vodil Ivan Handl (do leta 1892), nato pa Emil Füllekruss. Najdle je godbo vodil (38 let) Maks Schönherr (do leta 1920). Leta 1920 je Južnoželezniška de- lavniška godba prenehala delovati in prešla v sestav Zelezničarskega glasbenega društva »Dra- va«. Prim. Zelezničarska godba »Angel Besed- njak« Maribor, 100 let tehnike in kulture, Mari- bor 1969, 28—33. — 22. Podrobneje gl. o tem Hinko Druzovič, Deset let slovenske glasbe \ Mariboru (1918—1928), CZN 1928, XXVIII, 231— 234. — 23. Gl. podrobneje Katalog Koncertne poslovalnice Maribor 1946—1976, Maribor, 1977.