Nič več in nič manj                                                                                                              343
NIC VEČ IN NIČ MANJ
Herman Vogel PESNITEV ZA OTROKE
I.
Iz mojega semena bo najprej zazelenelo drevo,
iz drevesa trava
in šele iz trave, ali pa še iz nje ne,
pravi otrok.
Saj tudi mene niso položili materi v dar
na začetku neke hladne noči
in devet mesecev pred rojstvom.
Prišel sem nenapovedan in sam s svojo voljo,
od vsega, kar je bila mati,
kar je bil oče,
kar je bil spomin za naprej in nazaj.
Saj tudi jaz nisem nikogar otrok,
ta bo šele prišel, če kdaj.
Saj tudi gora ne zanosi tisti trenutek,
ko se strese in zgrabi za nebom.
In otrok misli na svojega otroka že,
ko se na pločniku trmasto usede
in vpije.
Tudi zdaj vpije, samo da ne vem:
v telesu pozabljene ženske,
ali pa se oglaša v meni.
Če tu ne, kje potem?
Dan se skrči v trenutek,
se zbere v luč,
iz luči se izvije oko:
drobno, žareče.
Moram biti dober, da ga odprem,
moram biti pogumen, da ga z nožem razdrem
in odtočim noč, če je v njem.
Recimo, da bom sestavil otroško posteljo.
II.
Četudi ne bo več zvezde na nebu, bom šel. Najprej bodo brezmejne rumene daljave: ne bom si upal pomisliti na kraj, kjer se začenjajo, pomislil pa bom,
23*
Herman Vogel
344
kako se stikajo ob rečnem izlivu.
Prišlo bo jutro na sivih saneh:
otroci ne bodo rabili plenic več,
znosili jih bodo na kup, jih zažgali
in si greli rožnate prste nad ognjem.
Otroci bodo že prvi dan prepevali pesmi,
grabili za svojimi pari
in iz jeze metali kamenje v okna.
S svojimi starši bodo zamenjali
videz in nekaj besed.
Tisto posteljo bom strgal,
zložil jo in jo podaril prvemu,
ki bo prišel mimo.
Žena, bo rekel, ko bo prestopil prag,
žena, dobila sva posteljo,
zdaj lahko narediva še sina.
Sin pa ju tisti trenutek že gleda
skozi ključavnico v vratih
in se poredno smeji.
Blago boža v dlaneh misel,
ki se je naselila vanj
in ga rodila.
PREDLOG ZA SPREMEMBO
Zastavimo Prav Vse Na Novo.
Ko bi brez milosti zastavili prav vse na novo,
bi že zdavnaj lahko vsem nasuli pravice in sreče.
Rekel bi »moja mama je huda«.
Če bi še kdo rekel »moja mama je huda«,
celo če bi rekel »tudi moja mama je huda«,
bi ga obsodili za krajo. Ubili bi ga.
Lahko bi seveda ničesar ne zinil,
a če bi bila njegova mama zares huda,
bi ga spet obsodili zavoljo utaje.
Tudi za to je edini denar smrt.
Nekaterim rečem bi pa najbrž vendarle
pogledali skozi prste,
tudi ko bi zastavili prav vse na novo.
Takrat bi bilo pa seveda spet
Prav Vse Po Starem.
To je tisto.
Vse drugo pa zares brez pardona.
Nič več in nič manj
345
CISTO CISTO TIHO
Ne besede, stanje
sredi nepregledne snežne ploskve:
ugotoviti moraš stezo,
ki je ena sama in daleč od tebe.
Odkrije se le zgubljenim volkovom,
včasih tudi mesečevemu srpu.
V  tvojih mislih obstaja kakor daven sanjski spomin,
v devetem krogu tvojih slutenj živi,
mogoče v deželi,
ki čaka na seme za novega Krištofa.
Videl bom,
kako se boš odločil.
Do takrat pa čisto čisto tiho
in naj te ne moti stara metafora.
SPOREDNICA
V  srcu kamna čemi neznana živalca, vsa tiha, vsa tiho zagrenjena leze vase, na svojih osteh si odpira premajhne rane, nikomur namenjene, nikomur darovane.
V  glavici ji raste neznana zel,
pohotno ji reže praznino in misli brez misli, in misli, da je za trdnim oklepom enako nebo.
V  mojem srcu čemi svet.
TU IN ZDAJ
Saj ne moreš nikamor:
globus se ti drži za podplate,
tvoja senca je privezana nate.
Korak v levo, korak v desno,
z mislijo skozi vesolje,
z mislijo do živali nazaj —
saj ne moreš nikamor:
že dedje so ti izbrali kraj
in rahlo spustili si veke.
Zdaj ali pozneje, tu ali tam,
ti ali jaz —
saj ne moreš nikamor:
mirno počivaj v usodi,
ki jo bo sin tvoj zaslužil.
Herman Vogel
346
NIC VEČ IN NIC MANJ
Ne bom rekel: za nami so še svetovi. Ne bom mislil: pred nami je še življenje. Ne bom slutil: ničesar več ni. Rekel bom: pred nami ni svetov. Mislil bom: pred nami ni več življenja. Slutil bom: vse je Še. Nič več in nič manj.