POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ■"■■•■• » ..... 5. Svofoda LUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA HAJA MESEČNO MAJ 1938 LETO Splošno konzumnodruštvo,,Posavje" Zagorje ob Savi r. z. z o. z. prodaja svojim članom v prodajalnah Zagorje in Loke vedno sveže in prvovrstno blago po najnižjih dnevnih cenah. Član lahko postane vsak, ki plača Din 250 vpisnine in Din 50 — društvenega deleža. Pristopajte k zadrugi, ki bo postala tudi Vaša last in od katere imate le dobiček. Sodrug, sodružica, ali sta že plačala list? Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko r. z. z o. z., Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3. Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela. Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del. domu, na Kor. Beli, nasproti postaje. — Zadružni kino: Radio poleg Del. doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjah! ♦ ZDRAVJE potom zdravih nog proti spomladi dobre KARO-čevlje Konzumno društvo za Mežiško dolino r. z. z o. z. v Prevaljah Poštni predal štev. 3. Poštni čekovni račun 12.048. Telefon interurban štev. 5. Brzojav: Kodes Prevalje. Osrednja pisarna in centralno skiadišče v Prevaljah Podružnice: Prevalje, Lese, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 lastnih zadružnih domov v Mežiški dolini. Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Prodaja se le članom, član društva lahko postane vsak. Delež znaša samo Din 100.—. Delavke, delavci, nameščenci, kmetje in ¡obrtniki ter sploh vse ljudstvo, kupujte življenjske potrebščine le v svojih zadrugah! V slogi je moč, v delu rešitev! Slovenska narodna podporna jednota največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, bolezen, poškodbe itd. — Posluje v Zedinjenih državah in Kanadi. — Ima približno 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike. Premoženja nad 6,ooo ooo dolarjev Za nasvete in informacije se je obrniti na: Glavni urad S. N. P.J., 2657-59 So. L a >v u d a 1 e A ve., Cbicago, 111. Največji slovenski denarni zavod hranilnica ljubljanska Lastne rezerve nad Din 26,000.000'- Prirastek novih vlog v jan. 1438 Din 14,075.000'-Prirastek novih vlog v feb. 1938 ,. 10,694.000'-Prirastek novih vlog v marcu 1938 „ 10,572 000'-Prirastek novih vlog v aprilu 1938 „ 10,150.000'- Vse vloge izplačljive brez omejitve! Za vse obveze hranilnice jamči: MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA J KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV Hrastnik, r- z. z o. z. Ustanovljeno 1906 Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vas Delavski dom. Mestna JUvahUbica Oo C3 si ^ & o C cs fi v Jflau&frm, ulica Z sprejema hranilne vloge na hranilne knjižice in tekoči račun in jih obrestuje najkulantneje. Z a vse obveznosti jamči mestna občina mariborska z vsem svojim premoženjem in vso davčno močjo. Nove vloge izplačuje brez vsakih omejitev! Telefon 20-03 Poštni čekovni račun 11.427 Knjigarna Kleinmayr & Bamberg najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druga glasbila. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času. LJubljana, Miklošičeva 16 - Tel. 31-33 Hi m Izhaja mesečno. Letna naročnina din 20,— (za inozemstvo din 40.—), polletno din 10.—, posamezna številka din 2.—, za člane »Vzajemnosti« plačajo društva po din 1.50 mesečno ali din 18.— letno. Poštni čekovni račun št. 12.249. Rokopise pošiljati na: Ciril Štukelj, knjižnica Delavske zbornice, Ljubljana. Uprava: Maribor, Sodna ulica 9/N. \} za teoretična razpravljanja; toda v praktičnem življenju je kmalu pozabil na svoje ideale in postal njih nasprotnik iz sebičnosti Tisti politični tabor, ki živi od tega, da ponareja vso slovensko, politično zgodovino, je uspel, da je njegova fal-sifikatorska delavnica postala vir resnice in merilo večini slovenske inteligence. Kajti njegovo ponarejanje in licemerstvo prija tisti slovenski inteligenci, ki sovraži socializem zato, ker ta socializem nikdar ni hotel skupaj z njo bloditi po krivih potih in kaditi malikom, temveč je imel nasprotno pogum, da je proti večini kazal resnico in pravo pot. Socializem jim je bil tuj ne zato, ker jim ni vedel česa povedati, temveč zato, ker jim je mnogo, za njihova ušesa in njihovo spoznavnost kar preveč povedal. In premnogi iz mlade generacije sodijo in obsojajo socializem na Slovenskem, ker često nevede ponavljajo laži in potvore Kopitarjeve ulice, namesto da bi si kot mladi inteligentje ogledali vire in si po njih ustvarjali res pravo sodbo resnične mlade generacije, ki se ne sme zadovoljiti z enostavnim izobčenjem vseh očetov in dedov, temveč mora kritično pogledati tudi sebe in okrog sebe. da vsaj napak starih ne bo več ponavljala. Tedaj bi videli, da je socializem na Slovenskem trn v peti tistim, ki so si samolastno prisvojili vodstvo in na-stirstvo nad slovenskim narodom, ker smo se socialisti vedno čutili močne in dolžne, da ne jokamoi s tolpo-, kadar zahtevajo to pobožne pridige in narodnjaške govorance in da ne tulimo od navdušenja, kadar pod krinko izbranih slovesnosti postavljajo nov križ slovenskemu ljudstvu. Pri tem, kakor je rekel dr. Dermota, ni bila socialistična stranka »nikoli slepa in gluha za probleme, ki jih vzbuja življenje ... Vselej in vsem je skušala priznati in dati tisto vrednost, ki so jo v resnici zaslužili. Pretiravanje ali omalovaževanje dejstev in vpliva idej se ji ne more očitati.« V celoti razumemo pomen slovenskega in nacionalnega vprašanja sploh; kdor je hotel, je lahko slišal naše jasne in odkrite besede na nedavnem velikem zborovanju v Ljubljani. Zato tega na tem mestu ne bomo ponavljali. In prav zato, ker clobro razumemo naše narodno vprašanje in pravilno ocenjujemo struje, ki tečejo tudi skozi Slovenijo, ne delimo danes niti malodušja, niti se ne moremo odzvati geslu po ganljivem slogaštvu ki smatra različne svetovne nazore za narodno škodo. Čehi bi nam lahko vedno bili učitelji. In nobenemu Čehu ob vse drugačnem zunanjem pritisku ne pride na misel, da bi rekel: ne smemo biti več socialisti, demokrati, realisti, republikanci, svobodomisleci, odpovejmo se vsem svojim nazorom, bodimo en hlev in en pastir. Ne, nasprotno, v popolni svobodi vseh nazorov, vseh strank gredo prav namenoma zdaj v volivni boj in bodo v tem boju pokazali kako se svoboden narod ob spoštovanju vseh miselnih razlik brani, utrjuje in ohrani. Ob enakem spoštovanju različnih nazorov in organizacij so organizirali mogočne skupne majske proslave. Prav zato lahko trdimo, da sc za Čehe nič ne bojimo, da bodo poveličani izšli iz najhujše preizkušnje. In še to naj pomislijo vsi prijatelji in neprijatelji, kdo je vodilna struja na Češkem! Socializem, tisti socializem. o katerem je nedavno rekel neki jugoslovanski politik. da uspeva samo na gnojišču. (Ali_ v mislih vidite pred seboj ta gnojišča: Češko, Dansko, Švedsko; Norveško Holandsko, Francijo itd.?) In od nemških strank na Češkem kdo brani češko državo: vsi so »okrog padli«, prvi krščanski socialci: socialdemokrati pa pogumno proti začasni večini nacionalnih prenapetežev branijo tisto, kar je prav. In pri nas? Kaj je slovensko vprašanje? To je vprašanje našega ljudstva. Kaka pa je struktura tega ljudstva, kake so njegove potrebe, interesi? Kdo je zadrževal njihovo uresničenje? Če hočemo res rešiti to vprašanje, se ne moremo podrediti pod krinko svete sloge tistim, ki ga hočejo še nadalje samo izigravati in ki so svojo sramotno vlogo že odigrali, da jih ljudstvo pozna. To ni samo socialno, tudi ni samo kulturno, niti samo narodno vprašanje. Je tudi politično vprašanje. V 15. štev. »Slovenije« beremo: »Kar dela naše ljudstvo odporno proti tuji propagandi to je slovenska zavest in nič drugega.« To prvič ni res, drugič pa utegne biti taka-le vzgoja zelo nevarna. Biti Slovenec, ne pove vsega. Nasprotno, pove zelo malo. Najmanj, kar se more zahtevati od človeka, je to, da priznava svoj rod in sc zaveda svoje narodnosti. Krepost pa to še ni. Kdor se zadovoljuje samo z »zavednim Slovencem«, je absolutno preskromen. Vprašanje je, kaj je vsak Slovenec, v kakšnem odnošaju je v resnici do slovenskega ljudstva. Hvala lepa za take Slovence, ki na primer kriče proti tujim podjetnikom samo zato ker bi sami radi še bolj izkoriščali slovenskega človeka pod krinko dvoreznega gesla »Svoji k svojim!« ali »podpirajte domače slovensko podjetje!« Narodno geslo se je, se in se bo še zlorabljalo v najgrše protiljudske in s tem protinarodne namene. Samo s »slovensko zavestjo« se ne bomo zavarovali pred takimi silami in vplivi. Vzemimo dva primera od drugod: Da reče Španec: jaz sem Španec, s tem še nič ne pove. Gre za to, ali si, ljubi Španec, s Francom ali proti Francu. — Ali kaj narekuje Poljakom. da delajo skupaj z Madžari proti Čehom, z Germani proti Rusom? Poljska iu slovanska narodna zavest? Ali morda vodi patra Hlinko »narodna zavest«, če z vso gorečnostjo podpira tiste, ki odklanjajo vsak sporazum s Čehi? Tu je potrebna prav jasna odločitev in ni lepo niti koristno, izogibati se odgovoru s tem da se zatečemo pod streho bodisi slovenstva, bodisi jugoslovanstva, češ, pustimo vsa načela in svetovne nazore ob strani! Saj ne gre za načela sama po sebi, temveč to je prav življenjsko vprašanje svobode in obstoja našega ljudstva. Pomladansko nastrojenje na visoki planini Kdor je še brez smeri, naj jo išče! Smešno pa je, če namesto tega od drugih zahteva, naj postanejo mesečniki. Kdor zahteva breznačelnost in slogaštvo z mračnjaštvom, nazadnjaštvom in preživelim lažnjivim rodoljubarstvom Kopitarjeve in Knafljeve ulice, kdor zahteva prav od socialističnega gibanja, da se na ljubo ne vem komu pritaji, ta je proti svobodi našega ljudstva. Nihče ne more odpravljati socializma, češ, da je to ideja, ki ni zrasla na Slovenskem. Potem se odpovejte tudi krščanstvu, ki je prišlo iz dežele Izraela, nacionalizmu, ki je vzklil v Franciji, zaprite potem skratka pot vseili ideologijam, proglasite izločitev Slovencev iz človeškega ob- čestva in recite, da boste začeli vse od kraja, brez vseli, proti vsem, prav po svoje. Mi pravimo: če ima kaka ideja domovinsko pravico na Slovenskem, jo ima socializem. Nismo tujci v hiši, prav v njej smo doma. Nekateri hočejo utesniti življenje v tej hiši, stari politični špekulanti hočejo ped krinko »narodne sloge« klerikalcev in liberalcev napraviti še večjo zmedo v tej hiši, mi pa hočemo sezidati novo hišo, prostornejšo in svetlejšo-. In za to delo kličemo vsemu slovenskemu ljudstvu, da složno stopi na plan in složno vztraja v'svojem trudu in boju do kraja. J. O osvobodilnih bojih Čehov in Slovakov ... Masaryk se je odpeljal čez mejo in začel izvajati velikopotezni bojni načrt za priborjenje svobode naroda, čigar zgodovinski obstoj, da celo samo ime je bih dotlej nepoznano premnogim odločilnim državnikom udeleženih velesil. Masarykovo nastopanje onstran meje je prvič odrezalo lini h vse dotedanje češke politike, da bi se mu mogli takoj pridružiti poklicni češki politiki. Mnogo se jih tudi ni strinjalo z njegovo programatično koncepcijo. Dr. Kramar ni šel v zamejstvo v domnevi, da je treba samo čakati, da se ruski val privali čez Karpate in osvobodi Čehe. Leto 1917. je pokazalo\ kolikšna je bila Masarykova zasluga, da osvobodilnega boja ni stavil na karto carske Rusije, temveč da ga je zvezal z zapadno-evropsko in ameriško demokracijo ... Na strani entente je bil Masaryk prvi, ki je prvi izdelal ideološko stran svetovnega spopada dveh taborov. V\ojni program ententinim državnikom je dal ne Sfimo z zahtevo po razbitju Avstro-O grške in samoodločbi srednje-evropskih narodov, temveč predvsem s svojo idejno koncepcijo, da je svetovna viojna svetovna revolucija. Samo obžalovati moremo, da so to njegovo koncepcijo državniki in vojaki entente sicer sprejeli, dokler so sukali orožje, da je pa niso več dovolj upoštevali, ko so bili z zmago njihovega orožja položeni temelji novega reda v Evropi. ... Osvobodilni boji Čehov in Slovakov so se izjalovili v letu 1848., ko so na Kromefiškem državnem zboru podpirali reakcionarno vlado Schwarzenberg-Stadion proti nemškim liberalcem ki so bili pristaši demokracije, in ko so v gverilskih bojih z Madjari bili s svojimi simpatijami na strani reakcionarnega Jelačiča proti Kossuthu. Niso uspeli, ko so se po sporazumu habsburške dinastije z Madjari demonstrativno obrnili na carja. Nič jim ni pomagalo sodelovanje s češkim historičnim plemstvom niti udeležba pri vladni večini v »železnem obroču«, desnice. Niti za korßk naprej niso preriniti stvari češke svobode, dokler si o jo pojmovali samo zunanje politično in iskali za njo oporo ne v gonilnih naprednih silah zgodovine, tem več v besedilih zarumenelih pergamentov. Nobenega uspeha niso imeli, dokler so svoj osvobodilni boj opirali samo na nacionalno misel, ki so jo vsekakor dvignili v slovansko. Čehi in Slovaki so zmagali šele tedaj, ko so se po zaslugi Masurykovega deta ob usodni uri, ob spopadu družbenih smeri in držav zvezali s silami družbenega napredka, ko' so svoj boj vključili v veliki tok svetovnega preobražanja in mu dali programatično koncepcijo splošne vrednosti. To Masarykovo delo je pomembno za ves svet. Danes je Evropa spet razdeljena na dva tabora: Pred oboroženim bojem se razvija miselni boj, vse drugače še kakor pred letom 1914. V takem času vedo Čehi in naj vedo vsi, kakšno moč pomeni ideja svobode, če je zvezana z borbenostjo! Z d ene k Kojecky. Tone Maček: Mariborskemu »Detoljubu« Mi mladi srno, družba vesela, ki vedno bi rajala, pela, v radosti objela ves svet, poljubila sleherni cvet A tnnogi ne rajajo z nami jih petje veselo ne drami, ker glad jim odseva 'z oči in beda veselje mori. Ml, MLADI... za majsko akademijo 1938. Pomagajmo, bratje, vsi družno razvedriti lice jim tužno, da rešeni bodo nadlog, stopili v veseli naš krog! Ko nova pomlad bo vzcvetela, naj mlada vsa družba bi pela z zelenili, cvetočih dobrav žarkemu soncu pozdrav! Tone Maček: NOČEMO UMRETI Smrt vlada, bratje, temu planetu, smrt nam iz praznih lobanj se reži; smrt se sprehaja po oskrunjenem svetu, v orgijah svojih pije vročo nam kri! Refren: Kdor sit je trpljenja, naj z nami koraka, mi nočemo smrti, ne bede, krivic! Za bojem poslednjim že zmaga nas čaka, da zbriše nam tugo z ozarjenih lic! Bratje, mi žrtve krivic smo in bede, smo invalid iz borbe za kruh, pohabile so nas požrešne ujede In nam ubile naš svobodni duh! Refren: Kdor sit je trpljenja, naj z nami koraka, mi nočemo smrti, ue bede, krivic! Za bojem poslednjim že zmaga nas čaka, da zbriše nam tugo z ozarjenih lic! Bolna so naša telesa in duše —! Naj mirno pustimo se smrti v objem?! Nočemo še. da nas krijejo ruše, v borbo se strnimo, vsi, brez izjem! Refren: Kdor sit je trpljenja, naj z nami koraka, ini nočemo smrti, ne bede, krivic! Za bojem poslednjim že zmaga nas čaka, da zbriše nam tugo z ozarjenih lic! ZAKON RIJ AVEC VLADIMIR Jutro je bilo sivo, mraz je popustil, sneg je začel nale-tavati. Veter ga je raznašal suhega in lahkega, izravnaval z njim globeli ter brisal gaz, ki so jo puščali ljudje za sabo. Dobro ogrnjeni v oguljena krzna, s kučmami potisnjenimi globoko na oči, so si utirali pot v še nedotaknjeno belino, ki se je zdaj bolj, zdaj manj ugrezala pod njimi. Težko sopeč so se borili s sipkim snegom, — korak za korakom — veter jim je bil v obraze ter jih tiščal nazaj. Vse okoli njih je bilo nejasno, — nič se ni dalo razločiti ---kaj bi se tudi?! Čutili so se kot pokriti z ogromno sivo polkroglo brez izhoda, ki se je pomikala z njimi ter jih ni hotela izpustiti, — že toliko časa ne.--Vse je bilo nejasno-, — nejasno kot njih bolne misli. — Kdo ve, če so zmogle še toliko napora, da bi sanjale o rešitvi? Prazen želodec jih je neusmiljeno mamil drugam, da so razdražene plesale v pravljičnih prividih1. Stopical je sredi med njimi, zavarovan z obeh strani. Ni se mu bilo treba mučiti ne z utiranjem gazi ne s potiskanjem sani. Obraz je skrival za hrbet svojega prednika in lovil za zrakom; zmanjkovalo mu ga je v metežu, ki jih je zajel.---Sneg, zima. — Kje daleč je že bilo, kar jih je zgrabila! Kdaj se je sploh zgodilo? Pred dvema tednoma? Pred dvema mesecema? — Vseeno kdaj! Nič več ni štel dnevov--niti ni vedel ali je pondeljek ali sobota — in drugi tudi ne. Borba za obstanek je zahtevala zase vse njihove misli. Pa danes mu je bilo laže. Ni bil lačen ko drugekrati, — s snegom so se borili drugi. Čutil je, da se mu vračajo moči, da bo vzdržal. Veter mu je zanesel v lice slino Uj Kala, ki je jezno izpljunil košček razgrizcnega jermena.--Edino to jim je še ostalo; — kar je bilo užitnega, se ni dolgo mudilo v ustih. Ušlo je po grlu celo-, —• želodec ni puščal obotavljanja. --Tudi on si je včasih pomagal tako-, — s koščkom jermena, — a pusto usnje ga ni moglo zadovoljiti. Grenak okus ga je dražil, — lotevala se ga je omedlevica. Drugi so se privadili, on se ni mogel. Ne, ni se mogel. — — Včeraj, ko je zadaj potiskal sani, ga je premagalo, da je posegel v zaboj ter si prisvojil dobršen kos osušenega mesa, — kar je pač prvo otipal. Odgriznil je košček, ostalo si je skril pod krzno. Žvečil je počasi, — okusen sok mu je vrnil vsaj malo moči, ki jih je izgubil včeraj, ko je kot prvi utiral pot v sipki pršič.--• Kdaj pa kdaj ga je pogrela misel, kaj bo, ko bodo izvedeli za njegovo početje. — Kaj mu bodo očitali, — kako ga bodo sodili —? Bodo mar napravili z njim, kakor s Sijem. Uj Kalinim sinom? — Kaj bi ga sodili! Ni mar vse, kar imajo, — šatori, vsa oprema in tudi vsa hrana, — ni mar vse to njegova last? — S Sijem je b:lo drugače, — Si je kradel. — on pa je vzel le svoje. In si je vzel, ker je lačen, — ker ne more potolažiti želodca z obrokom, ki so mu ga odmerili. — Obrok, —- tako majhen, da ne bi zadostoval otroku, kaj šele možu, obremenjenemu z nadčloveškimi napori in z dolgo potjo pred sabo, — potjo v nedogled. — Sicer se je takrat, ko so prvič pregledali hrano, kolikor jim jo je še ostalo za pot nazaj ter jo razdelili, da bi jim trpela do prvih naselbin, zavezal, da se bo zadovoljil vsak dan samo s svojim deležem, — da se drugega sploh taknil ne bo. — A izkušnjava je bila tako blizu! — Le v zaboj je bilo treba seči. — Čemu ne, — saj je koncem koncev vse njegovo ! Zvečer so opazili. Vedel je, da bodo in da bo sum padel nanj. Na koga drugega tudi?! — Zjutraj je bilo še vse v redu; — če je med potjo kaj zmanjkalo, je mogel biti le Vbnuigaj joojemi otroku, da ohrani kolikor mogoče dolgo prve zobe! SARGOV KALO D G NT PROTI ZOBNEMU KAMNU 011 tat. — Le njemu je bilo mogoče neopazno seči v zaboj, ko je zadaj in sam potiskal sani. S pogledi so se zapičili vanj; spregovoril ni nobeden. Začutil se je obkoljenega z volkovi, ki se mu, vsaj zdaj še, ne upajo blizu iz prirojenega strahu pred človekom — gospodarjem, a ga bodo začeli kmalu napadati, — počasi in previdno, ne da bi trenil z očmi.--Uj Kal je dihal globje kakor po navadi; brazde na njegovem čelu so se zostrile. Kolk se je kdaj pa kdaj zazrl v zaboj, ga odkril do kraja, kot bi se hotel prepričati, če je mesa res-zmanjkalo, in tiho računal. »Ni ga več.,« je zinil končno ter pokazal redke, rumene zobe. — »Zadnjega kosa mesa ni več —« Anak je tiho zazvižgal. Zadnji kos? — Ko so zjutraj odhajali, je razbral iz pogovora, da je mesa še za dva dni. — Tako malo za dva dni?! — On pa je sam pospravil vse — in če je dobro premislil, sedaj zvečer niti sit ni bil.--Za dva dni manj hrane!! — Končno vseeno! Bo vsaj pirej končan ta neenak boj! — Bog ve koliko tednov bo minilo, preden bodo zagledali prve koče, — če jih sploh bodo kdaj! -Ni se hotel opravičevati, — ni jih hotel mamiti, da so- meso morda izgubili, — čemu?--Trmasto je molčal, skrčil vrat, stisnil glavo k sebi ter si dihal v prsi,, da bi se pogrel. »Po zakonu tam doli,« — Uj Kal je zamahnil z roko proti jugu, — »je vse tvoje. Tvoja je oprema, tvoji so šatori, — tvoj je živež, — tvoje so puške, — tvoje je strelivo, — vse je tvoje. Ti si kupil — tvoje je! — Starčeve sive oči so počivale na njem in se niso zganile. Nemara je Uj Kal mislil na sina, ki so ga pustili, — davno že, — v snežni pustinji.--»Pa tega zakona ni več,« je na- dovezal čez čas. —• »Ni ga, — izginil je! Nove potrebe. — nove razmere izsilijo, — ustvarjajo nove zakone! — Narod zase smo, — nikomur ne prpadamo. — Zakoni juga so za nas prenehali, — rodil se je nov; zakon tovarištva. — Prekršil si ga!«--Tako- je govoril nekoč tudi sinu. Novi zakon je trd, neizprosen. Ni utisnjen v rodbinske vezi, — prijateljstvo ga ne more spremeniti. — Prekršil si ga!--V tem je bilo povedano vse. Nobeden ni zinil besedice v obrambo., — nobeden ni pritrdil ali prikimal. Na obrazih jim je čital, da se strinjajo z ob- sodbo, — še sam ni mogel oporekati, kot ni mogel, niti hotel, ko jc starce sodil svojemu sinu.---Vedel je: do jutra bo še z njimi, — potem mu bodo pustili kos platna in par konzerv ter brez pozdrava odrinili dalje. Čakati bo moral, dokler ne bodo izginili za obronkom; — tedaj mu bo pot prosta. — Prosta,--toda veter je zabrisal gaz, ki so jo pustili za sabo; — nanovo si jo bo moral utirati. Nc bo jih mogel dohajati — in tudi čc bi jih: pustili bi ga le na streljaj puške. — Pešal bo, zaostajal, — se izgubil. V nočeh bo brez ognja, — namesto njega se mu bodo iz teme iskrile pohlepne oči volkov, ki se mu bodo samemu upali bliže nego so se celi družbi. Sledili mu bodo v stopu — kot staremu jelenu, ki so mu presekali pot k čredi. Prekršil si ga!--Davno že, kar so mogočni svedri načeli zemljo in prodrli do temne, mastne tekočine, ki je potem mesece in mesece v krepkih curkih sikala na površje, — davno! Vzrastle so Velike naselbine, — vzrastlo je Belo mesto; — povsod le srečna, smejoča se lica; — vsega je bilo v izobilju. Zgradil si je tovarne,, prostrane rafinerije — in je menil, da bo ostalo tako na veke.-- A vrelci so nenadoma usahnili, — zaman so jih iskali više na severu. Zemlja je poskrila svoje zaklade. Belo mesto je obubožalo; — glad se je naselil vanje, — pesem je utihnila.--— Kdaj pa kdaj je še po potoku priplavala mastna pega, ki je odbijala sončne žarke v mavričnih barvah in zaudarjala na nafto,--a to je bilo vse in ni rodilo drugega kot da so- oživele pravljice o Mastnem jezeru visoko gori, kjer je dan dvakrat krajši. Sanjali so o njem; verjeli niso. Mnogo je mislil, preden se je odločil, toda drugega izhoda ni bilo. Tedne in tedne so sledili toku potoka. Stari Uj Kal s sinom ga je vodil, — deset njegovih bivših delavcev jc nosilo vse potrebno. Tedne in tedne so prodirali ob strugi visoko gori na severozapad v kamenite predele, — cesto brez vsakega upanja, — •— dokler ni kamenje ob potoku vendarle spremenilo barve, ter začelo postajati temnejše. Mastna prevlaka ga je delala takega. — — Dalje in dalje. — Starec se je oziral za jatami ptic, ki so se selile na jug, in godrnjal. Da se obeta zgodnja zima, jih je opominjal, in da bo treba misliti na vrnitev.--Vrnitev? Vrnitev brez uspeha? — Ne! Više in više! — Pravljica o Mastnem jezeru ni pravljica! Ne, pravljica o Mastnem jezeru ni bila pravljica. Ležalo je v pusti globeli nezamrzujeno, z debelo plastjo nafte na sebi. Sneg ob njem je bil umazan, a nedotaknjen; — sem še ni stopila človeška noga. Živali so se izogibale tega mesta ter hodile pit v potok, ki je bil jezeru podzemni odtok in ki je le redkokdaj potegml s sabo kapljico smrdeče tekočine.--V potok. — Že pred tednom dni je zamrznil; sneg je na debelo zametal njegovo strugo in veter zabrisal zadnjo sled, kjer je nekoč žuborel. Ptice so se umaknile na jug; —- vsako življenje je prenehalo; — Uj Kal ni godrnjal več. Vedel je., da bo pot nazaj težka ali celo nemogoča, — da bo treba napeti zadnje sile. če hočejo še kdaj stisniti roko ogladnelim prebivalcem Velikih naselbin in Belega mesta. Veter je zavijal ter se poigraval s sipkim snegom. Njihov šator iz jelenje kože je bil sleherno jutro popolnoma zametan. Tiho je pokal, ko- so ga spravljali,--zložljive sani so mehko drsele po sipkem pršiču, ki je bil največkrat brez vsake trdne podlage, da so bredli vanj do pasu. Krplje jim niso pomagale mnogo, — obrabljeni jermenci so se trgali vsak čas. Volje niso izgubili. V poldrugem mesecu so upali dospeti do prvih koč,---seve, če so bili računi točni in če že niso zašli, kljub magnetni igli, ki jih jc dan na dan vodila na jugovzhod. Prav za prav se je več zanašal na Uj Kala nego nanjo.--Da, v poldrugem mesecu, — če jim nc bo poprej zmanjkalo živeža. Ko so še potovali na sever, so bili vsak dan siti, — sedaj ni bilo divjačine na spregled. Ali se jc pomaknila pred ostro zimo tako daleč na jug, — ali sc jih jc izogibala,--ni je bilo. — Le v nočeh jih je motilo zateglo zavijanje izstradanih volkov, ki so se jih branili s slepimi streli v gluho noč. S hrano so delali kot z zlatom; računali so s sleherno mrvico. Niso se pritoževali radi tega; — uvideli so, da zavisi rešitev le od smotrene razdelitve.-----Ah, kako majhni so bili obroki, ki so jih dobivali! Vu, nosač s temno kožo in mongolskimi očmi, je podlegel prvi. Zmrznil je v šatoru. Uj Kal je potisnil njegovo truplo pod skalo, kjer so taborili, in ga spretno založil s kamenjem, da se ga poleti, ko bo dan daljši in bo sonce stopilo sneg, ne bi domogle zveri.----Potem Kripik, ki so se mu od večne beline vnele oči, da je moral držati kogarkoli za roko, če ni hotel zaostajati. Menda je slutil, da mu ni pomoči. Tistega popoldneva, ko jih je zaustavil snežni vihar, jim je pobegnil iz šatora. Anak jc hotel za njim, — Uj Kal ga je zadržal: »Ne moreš mu pomagati. — Kdor je nesposoben za borbo mora umreti —« Naprej in naprej, — vedno na jugovzhod. Še tri tedne, — t— še dva-- Sija, Uj Kalovega sina, je premagala izkušnjava, ko je zadaj potiskal sani. Posegel jc v zaboj, — Kok se je prav takrat okrenil in ga ujel. -— Starec ga je sodil. Zakon tovarištva je najmočnejši, — Si ve, kaj ga čaka! Si ni ugovarjal, — očetova sodba je bila pravična. Kradel bi bil, da se mu je posrečilo; — vzel bi si bil še večkrat, — kadarkoli bi sc mu nudila prilika. Prekršil je zakon. --Odmerili so mu hrano, mu pustili mali šator ter ga prisilili, da je ostal na svojem mestu, dokler se niso izgubili za skalami, Kroglo bi bil dobil v glavo, da sc je premaknil poprej.--Uj Kal sc ni ozrl, — njegove oči niso bile ne bolj ne manj vlažne nego do tedaj; — ostale so trde, neizprosne. Tak je zakon: če ga ne spoštuješ, moraš umreti, — če ga, pravtako. Le to je, da umreš poprej, če ga kršiš--- — Prekršil si ga!--Uj Kal ga je sinoči obsodil, kot je nekoč sina. Niso mu oporekali; — če je imel kdo pravico soditi, jo je imel starec. Še teden dni hoda, — ne more biti več, — jih loči od naselbin. — Pa vseeno koliko, — ne bo jih dosegel! — Si, ki je bil prav gotovo spretnejši v teh krajih nego on, je zaostal; — njemu se bo godilo še slabše. — Da bi se branil, — da bi jim oporekal, — da bi trdil: Ne smete napraviti,, kar nameravate; — vse je moje, — smel sem si vzeti, kolikor sem hotel?? — Ne bi pomagalo; — Uj Kal je govoril. — V mislih se mu je začelo rušiti, o čemer je sanjal vse te dolge tedne — Tvornice, ki spet kličejo* na delo, — veseli, nasmejani, srečni obrazi, — novi vrtalni stroji visoko na severu, — nove naselbine, — nova mesta. —■ — Podrlo se je; — Belo mesto bo ostalo, kakršno je: ubogo in lačno; — počasi bo umrlo-. — On sam mu je mogel prinesti rešitev, — za njegovim čelom se je skrivalo, kako spraviti nafto do rafinerij in tovarn. Nemogoče bi bilo speljati cevi od Mastnega jezera do Belega mesta — in tudi koliko denarja bi požrle! — Njegov načrt je bil enostavnejši, mnogo enostavnejši in vedel ga je edinole on. — Ali sedaj je prepozno. Prekršil je zakon; — pustili ga bodo samega v snežni puščavi. Približati se jim bo smel le na strel puške, — če bo sploh zmogel toliko! — Veter hitro briše stopinje. — In o čem je razmišljal Uj Kal? Je mar sanjal o sinu, ki ga je pustil daleč od tod in za čigar grob ne bo izvedel nikoli, — ali je mislil nase in na tovariše, — na rešitev, — nanj nemara? — Po ničemer se ni dalo sklepati, kaj se je plctlo za njegovim zgubanim čelom. Zunaj je tulil veter; ledena zrnca so estro tolkla po stenah šatora. V notranjosti je postalo toplejše, zatohlejše. Popuščali so krzna, odlagali kučme. Auak si je s kepicami snega tolažil žejo. Potem se je zgodilo, česar niso pričakovali: Uj Kal je posegel po konzervi, jo počasi in previdno odprl ter mu jo ponudil: »Vzemi! — Jej! — Moraš se vrniti! — Tvoji načrti so veliki, — ustvaril jih boš. — Tisočerim boš prinesel rešitev, — tisočerim boš dal kruha, — tisočerim boš vrnil vero v življenje. — Vzemi! — Moraš vzdržati — moraš se vrniti, — toda zame si umrl! — Zame si mrtev, — za-me si izginil, kot je izginil moj sin! — Prekršil si zakon!« Življenje v šatoru jc za trenutek prenehalo. Kok je obdržal svoj smehljaj in še naprej kazal redke, rumene zo- be, — Anak je pozabil zapreti usta, v katera je pravkar vtaknil novo kepico, — starec se je zazrl nekam v daljavo; — v njem ni bilo ne sovraštva ne usmiljenja. Povedal je svoje-- - Jutro. Mraz je popustil, sneg jc pričel naletavati. Veter ga je raznašal lahkega in suhega, izravnaval z njim globeli ter brisal njihove stoninje.--Stopical je v sredi med njimi, zavarovan z obeh strani; — ni se mu bilo treba mučiti ne z utiranjem poti ne s sanmi. — Obraz je skrival za prednikov hrbet ter lovil za zrakom. — Ni bil lačen. Marsikdo ni jedel to jutro, da je bil njegov del obilnejši, — tudi Uj Kal ne.---Pa vendar je bilo vse v njem bolano in si je želel umreti-- Novi pojavi (lz štajerske dežele.) Dražba še teče mnogi srce je prodal, domovino. J ude zev zlati denar žep izdajalcev teži. Mnogi za dober novec prodal, zdi se še figo, ker na potrebi pusti samo še ' križ. Murčič Franc. dt/ajfHa vniritb, ati mc m izuči Glede krivde nad dogodki v Španiji, na razdejanjih in pnstošenjili so mnenja pri nas, kakor po vsem ostalem svetu ostro deljena. Nekateri pripisujejo krivdo zakoniti španski vladi, ki se, — mimogrede povedano — le brani, drugi pa dolže vse nesreče generala Franca in njegove pomagače, ki so se uprli zakoniti španski vladi, ker je hotela preurediti socialne razmere. Kakor vsak dan beremo, je pri nas katoliško časopisje na strani Franca. Toda tudi naši bralci se še gotovo spominjajo, da se je našel v katoliških vrstah človek, ki je v to vprašanje nekoliko globlje posvetil in je sociološko raziskal vzroke španske revolucije. To je bil književnik Edvard Kocbek, ki je napisal v 1.—2. številki lanskega »Dom in sveta« zanimiv in izčrpen referat o tem vprašanju pod naslovom »Premišljevanje o Španiji«. Ta številka je bila tudi zadnja te revije — takšen odpor je vzbudil članek pri gospodarjih katoliške desnice in te revije. Toda če primerjamo Kocbekov referat o Španiji s člankom glavnega urednika dr. Ahčina, ki ga je svoj čas napisal v »Slovencu« pod naslovom »Kako je prišlo tako daleč«, se ne moremo načuditi, čemu toliko ogorčenja in zgražanja nad Kocbekom, ko vendar oba spisa izražata v bistvu iste ugotovitve. Naj navedemo za primer nekaj misli iz obeh člankov. Kocbek ugotavlja (z mnogimi drugimi krščanskimi pisci): »(Sledeče vrste) hočejo opozoriti na zgodovinsko krivdo španskega krščanstva in na krivdo tistih kristjanov, ki so se danes zatekli v zunanjo učinkovitost, mesto v notranjo zbranost, opozoriti ne zato, da zmanjšajo krivdo ziočinov, ki so se nad cerkvijo v velikem številu dogodili in se še dogajajo, marveč, da izpodbijejo predrzno fašistično trditev, ki hoče prenesti težišče spora drugam, češ, da je državljanska vojna v Španiji verska vojna. Vzroki strašnega obračuna v Španiji niso verski, ampak družabni... Pravi vzrok tiči v nemogočem gospodarskem položaju španskega ljudstva, predvsem v nerešenem agrarnem vprašanju, ki se ga fevdalna monarhija ves čas svojega obstanka ni dotaknila. Sto tisoč ljudi je imelo 12 milijonov hektarov zemlje, en milijon kmetov 6 milijonov hektarov zemlje, dva milijona kmetov pa nista imela niti trohice zemlje, poleg njih pa sta b'la še dva milijona poljedelskih delavcev. Posestniki latifundij — med njimi je bila tudi cerkev — so proti silno majhni dnini in zavarovani s carinami kopičili ogromne dohodke... Zelo majhna plast plemičev, industrijcev in bogatili meščanov vlada neomejeno s svojim kapitalom ter živi v bogastvu in razkošju, velika večina pa v nevrednih, včasih celo v živalskih razmerah. Zato je razumljivo, da razlika med obema svetovoma ni le gospodarska. V Španiji obstoja močno razredno sovraštvo, veliko družabno nasprotje. kakor ga ni zlepa najti ... Drugi vzrok je velika verska oslabljenost Špancev... Vera je postala navada enega samega sloja Odtod ni daleč do vere kot privilegija, kar se je zgodilo, danes... Njegov Bog je zgolj sankcija reda, ki je meščan njegov uživalec. Tak meščan v primeru napada na družbo kliče vero na pomoč in obratno misli, da brani vero, kadar brani svojo lastnino. Španski kapitalizem se boji lačnega ljudstva in njegove želje po svojem polnem življenju Zato se je oprl na silo in se pod krinko reda, kulture in vere bori za svoj položaj. Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja. (Podčrtali mi.) Ona je na eni strani kriva velike verske nevednosti in slabe verske vzgoje sploh, četudi je do prihoda republike bila večina šol v redovniških rokah; na drugi strani pa je kriva nerazumevanja za družabne rešitve, ki so bile v Španiji naravnost pereče... Španska cerkev si je nakopičila ogromna bogastva in tako postala eden najstrašnejših tlačiteljev delavstva... Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali pravičnem ter o rdečem ali ubijalskem taboru. Ce pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem ne-krščansko nastopa ... Kaj so predstavniki cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi delovnega ljudstva? Odgovor je povsem jasen in usoden: stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže in se ga nazadnje sama dejanski, to je z orožjem udeležila...« (Nato navaja Kocbek pričevanja španskih in drugih katolikov). Do povsem enakih zaključkov prihaja, kakor omenjeno, dr. Aličin, duhovnik, v svojem uvodniku v »Slovencu« z dne 26. avgusta 1936, torej pred dvema letoma. Ko enostransko razčlenjuje dogodke v Španiji, priznava: «Mnogi se vsled tega sprašujejo: Le kako je moglo priti tako daleč?... Toda ali se nismo na podoben način spraševali ob krvavi revoluciji, ki je objela »sveto Rusijo«? Ali smo se mogli dovolj načuditi nad silovitim preganjanjem katoliške cerkve v Mehiki... Polagoma smo dobili odgovore. Za »sveto Rusijo« se ne bi čudili, da je kar čez noč postala plen boljševizma brez pravega idejnega odpora, ko bi bolj upoštevali izrek ruskega misleca Solovjeva, ki je davno pred izbruhom boljševizma označil pravo stanje v svoji domovini. Rekel je: Kar je pri nas v Rusiji dobrega, to se zapre v samostane ter se s samostanskimi zidinami loči od ostalega sveta. Kar pa izven ječ preostane lopovov in ničvrednežev. ti gredo v politiko, javno upravo in gospodarstvo . ■. Motil se je zunanji svet, ker je »sveto Rusijo« sodil po številnih samostanih, pri tem pa ni videl, kako v samostane zaprto krščanstvo nima nobenega vpliva več na javno življenje, ki je bilo vsled slabe uprave razmajano in do mozga korumpirano. Zlasti pa se ni posvečalo potrebne pažnje nižjim slojem, ki so skozi stoletja živeli v socialno krivičnih razmerah, ki so životarili v pravi gospodarski sužnjosti, brez da bi se pravoslavje pobrigalo za njih žalostno usodo... Tisti, ki je bil poklican, da oznani pravico in resnico, ni tega storil. Zato je prvi postal žrtev socialne prekucije. — Nekaj podobnega je bilo v Mehiki. Tudi tu je bogata cerkvena posest že celo stoletje budila nejevoljo revnega ljudstva. Pozneje so razdelili vse, kar so imeli, toda tedaj je bila že sila, bilo je prepozno ... Isto se je sedaj še enkrat ponovilo v Španiji. Špansko meščanstvo je do zadnjega živelo v razmeroma dobrih gospodarskih prilikah. Toda pri tem je imelo kaj malo smisla za stiske delavskih slojev. Žal tudi na katoliški strani ni bilo zadostnega razumevanja za socialno pravičnost... O socialnih papeškili okrožnicah so sicer debatirali (kakor povsod — op. ur.), niso jih pa sprovedli v življenje, tudi tedaj ne, ko so imeli deloma v rokah politično oblast. Iz napačnih ozirov do katoliških velepo- sestnikov niso izvedli prepotrebnih socialnih in agrarnih reform, kar bi edino odgovarjalo socialni pravičnosti in zadovoljilo dve tretjini prebivalstva. Nič tega se ni zgodilo... Toda, da se je moglo to zgoditi, da so jim (revolucijonarjem) množice sledile, je bilo treba mnogo desetletij ali celo stoletij socialnih krivic, ki jih je delala ali pustila delati družba. Razžaljena pravica je v masah ubogih in brezpravnih nakopičila morje sovraštva tako, da je treba le malenkostnega slučaja, da se razlije in potopi v solzah in krvi vse, kamor seže: krive in nedolžne... Bog noče videza in ga žali, da se pod geslom »krščanskega reda« ali pod frazami »krščansko urejene družbe« gode socialne krivice, ki vpijejo do neba. Popolnoma zmotno je naziranje, da je krščanska misel utelešena vedno nekje — na desnici: gospodarski, socialni politični... Saj 11,i res! Živo krščanstvo je tam, kjer je pravičnost in ljubezen v družbi. Predvsem pravičnost! Na to radi pozabljajo razni desničarski krogi... Zal da družba, ki po videzu hoče veljati za krščansko, kopiči vedno večje gore socialnih krivic. Na eni strani žive nekaterniki v bajnem razkošju, ki se je nateklo iz tujih žuljev; dnevno lahko razmetavajo ogromne vsote ki bi jih ne, ko bi potekle iz njihovih potnih srag; uničujejo se pridelki, da le cene ostanejo visoke. Po drugi strani pa se za trdo delo plačuje družinske očete z 10, 15 din in še manj. Eni množe milijone in milijarde, množe se pa tudi milijoni stradajo-čih, ki obupujejo in postajajo — boljševiki... Vendar pa bi se morali mi vsi skupaj še bolj zavedati, da imajo socialne revolucije svoj poglavitni vzrok v socialnih krivicah. Iz tega spoznanja bi bilo treba voditi vse gospodarsko, socialno in politično delo, pa bi v družbi kmalu bilo boljše in brez nevarnosti za krvave prekucije.« Tako glavni urednik »Slovenca« 1. 1936. — Ko je Kocbek to resnico še globlje razčlenil 1. 1937., so udarili ne po krivcih, temveč po Kocbeku. Tako delajo povsod. Nič jih ne izuči, tudi Dollfuss in Innitzer ne. In potem se še svetohlinsko razburjajo nad drugimi, če sami sebi zvonijo. Uprli so pač preveč oči v zemeljsko kraljestvo, pa bodo prišli ob zemljsko in nebeško kraljestvo. V. Žena v današnji družbi Georg Bernard Shaw Prinašamo poglavje iz knjige »The intelligen, *vo;van's guide...« (»Vodnik inteligentni ženi po kapitalizmu, socija-lizrnu, fašizmu in sovjetizmu«), v katerem pisatelj na njemu lasten jasen način oriše vlogo žene v razvoju kapitalističnega sistema. Opis izvira iz angleških razmer, koliko pa velja tudi za naše, bodo čitatelji prav lahko razumeli. Kapitalistični sistem je na položaj žene vplival v mnogih ozirih še slabše kakor na položaj moškega. Ker ni noben podjetnik hotel zaposliti žene, če je mogel dobiti moža za isto ceno, je mogla žena, ki je želela dobiti zaposlenje v industrijskem svetu, doseči to le, če je bila pripravljena isto delo opravljati za manjšo nagrado kakor mož. To je bilo mogoče radi tega, ker je tudi v slučaju, da je mož prejemal mezdo, ob kateri je družina stradala, bila to vendar lakotrui mezdfi družine, ne pa posamezne osebe. Mož je moral vzdrževati razen sebe še ženo in otroke, brez katerih bi kapitalistični sistem kmalu propadel, ker bi ne imel mladih delavcev za nadomestilo ostarelih. Kljub temu torej, da so bile mezde mož tako nizke, da so se gibale na višini, pri kateri so njihove žene in otroci komaj ostali pri življenju, je vendar mogla žena sprejeti nižjo mezdo, ne da »bi se ji pri tem godilo1 slabše kakor njeni omoženi sosedi. Tako je postalo samo po sebi razumljivo, da so žene slabše plačane od moških; in če je neka upornica zahtevala, da naj bo plačana tako kakor moški (enaka plača za enako delo!), jo je delodajalec odpravil z dvema razlogoma: prvič: >'Če nočete vi sprejeti nižje mezde, imamo mnogo takih, ki jo bodo rade,« in drugič: »Čc naj Vam plačam toliko kakor moškemu, tedaj bom rajši vzel moškega.« Najvažnejše in najbolj potrebno delo žene, roditi in vzgajati otroke ter zanje gospodinjiti, ni bilo nikdar plačano neposredno ženi, ampak vedno s posredništvom moža. Tako je mnogo nespametnih ljudi pozabilo, da je to tudi delo in so govorili o možu kot redniku družine. Toda to jc bil nesmisel. Od začetka do današnjega dne je bilo delo žene neobhodno potrebno za obstoj družbe, medtem ko so milijoni mož mogli opravljati uničevalno ali družbi nekoristno delo, ki ga je bilo mogoče zagovarjati le s tem, da so na ta način preživljali svoje družbi koristne in potrebne žene. (Naj vojna ugonobi tri četrtine ali še več mož, pa nobene žene, bo moglo človeštvo v eni generaciji nadomestiti vso izgubo. Če bi pa propadle tudi žene, bi to ne bilo več mogoče.) Deloma iz domišljavosti, deloma radi tega, ker niso nič mislili, največ pa iz strahu, da bi mogle njih žene, če bi jim priznali njihove zasluge, postati nepokorne in zahtevati zase vodstvo družine, so se moški dogovorili, da oni zaslužijo vse, žene pa ničesar ter jim niso priznali pravice na del svojega dohodka za vzdrževanje gospodinjstva. Po zakonu je postalo vse, kar je bilo last neporočene žene, s poroko lastnina moža: to jc bil položaj, ki je vodil do tako nenaravnih pojavov, da je bogati svet ustvaril zelo zapleten pravni sestav ženit- benili pogodb, kar je imelo za posledico tudi to, da se je n. pr. ženino premoženje moglo prenesti že pred poroko na osebo ali na osebe, ki takrat še sploh niso bile rojene. Tako torej premoženje ni bilo več ženino, četudi je mogla uživati od njega dohodek ter ga zato njen mož ni mogel zapraviti. Za časa vlade srednjega stanu je parlament sklenil, da zavaruje žene, t. zv. »Zakon o lastnini omo-ženih žen«, ki je še danes v veljavi; radi nerazumevanja teh vprašanj, je pa ta zakon zopet prignal stvar v drugo skrajnost in ustvaril mnogo krivic za moža. Toda to je drugo vprašanje. Zdaj nam gre za slabši položaj, ki ga je ustvaril kapitalistični sistem za ženo v primeri z moškim. Iz moškega si je ustvaril svojega sužnja. S tem, da mu je plačeval tako zvano družinsko plačo, to je, da je plačeval ženi njeno delo v gospodinjstvu s posredništvom moža, naredil iz nje njegovo sužnjo. Na ta način je žena postala sužnja sužnja, kar je najhujša vrsta suženjstva. To zelo ugaja mnogim delodajalcem, ker jim omogoča izkoriščati pri tem še druge delodajalce, ne da bi jih mogli slednji odkriti. Način, po katerem to gre, je tak-le: Delavec more vzgojiti družino z večjim številom hčera pri tedenski mezdi 29 šilingov (348 din) na deželi; v devetnajstem stoletju je zadoščalo 13 šilingov (ali 156 din). V mestih je za to potrebno tedensko trideset do sedemdeset šilingov (360 do 840 din) upoštevajoč odtegljaje za slučaj brezposelnosti. Pri družini, ki komaj izhaja s tridesetimi šilingi tedensko, pomeni pet nadaljnjih šilingov (60 din) veliko razliko: mnogo več, poudarjam, kakor pomeni za milijonarja novih pesto funtov (120.000 din). Povišanje dohodkov za petnajst (180) ali celo za funt šterling (240 din) tedensko povzdigne delavsko družino na višino dobro kvalificiranega delavca. Kako je take vabljive pribolj-ške mogoče doseči? Enostavno na ta način, da gredo odrasle hčere od hiše na delo vsaka za tedensko mezdo petih šilingov, ter žive še dalje pri stariših. Eno dekle pomeni enkrat pet šilingov, drugo pomeni dvakrat pet šilingov, tretje pa že 18 šilingov tedensko. Pod takimi okol-nostmi so nastale velike tvornice, ki so zaposlile stotine deklet pri mezdah od štirih in pol (54 din) do sedem in pol šilingov (100 din) tedensko. Toi so bile tako zvaue lakotne mezde; toda dekleta so bila mnogo bolje hranjena, bolje oblečena in lepša ter bolj zdrava kot samska žena, ki se je morala vzdrževati sama. Mnoga od največjih premoženj, n. pr. v industriji vžigalic, so nastala na podlagi pet šilingov mezd deklet, ki so živela pri svojih stariših na račun mezd svojih očetov. Isto je bilo tudi v slučaju,, da so dekleta živela kot najemnice pri očetih drugih deklet saj je dekle, ki živi kot najemnica, prav tako z radostjo sprejeta kot lastna hči. Na ta način je izdelovalec vžigalic dobil tri četrtine dela na račun očetov. Če je oče delal n. pr. v pivovarni, tedaj je proizvajalec vžigalic prejel tri četrtine dela na račun pivovarnarja, ki je moral v mezdi, katero je plačal očetu, prispevati tudi en del za vzdrževanje hčera, ki so delale pri izdelovalcu vžigalic. Na ta način ena panoga živi na račun druge, vse pa na račun tako izkoriščanega dela mladoletnih; toda zaposlena dekleta, ki prejemajo mezdo, ki bi komaj živela boljšo mačko, so lepo raščena, vesela zadovoljna in tnočna, medtem ko stare žene, mnoge izmed njih vdove z malimi otroci, dobe odgovor, da v slučaju, če niso zadovoljne z nižjimi mezdami, čaka na njihovo mesto že mno«-go mladih in močnih deklet, ki bodo vesela, če jih sprejmejo v službo. Toda niso bile hčere tiste ki so na ta način znižale mezde za žensko delo, ampak predvsem mlade omožene žene, ki še niso bile obremenjene z velikim številom otrok niti z oskrbo več kot ene ali dveh sob, ki so jih morale držati v redu in snagi, (za katero se žal mnogokrat niso mnogo brigale). Za nagrado petih šilingov tedensko so bile pripravljene iti za eno kot postrežnice na delo izven doma. Ker pa niso CDMdA, CIMEAN Dobro jutro I Dober dan I Za nego zob je Cimean! imele ničesar, kar bi delale doma, niti niso iskale še kakega drugega dela, ker so si že preskrbele tistih pet šilingov, ki so za njih in za njihove može pomenili razliko med varčevanjem in udobnostjo, se je ena ura z lahkoto raztegnila na pol dneva. Danes je iz teh petih šilingov nastalo deset; tcda, ker si zanje ne moremo kupiti nič več kakor takrat je položaj ostal nespremenjen. Na ta način se delovni trg kvari s ponudbo žen in deklet, ki so deloma vzdrževane iz zaslužkov drugih, ter uporabljajo svoj zaslužek samo za svoje osebne izdatke. S tako mezde pa nobena samostojna žena ali velova ne more pošteno živeti. Posledica tega je, da postane zakon prisilni poklic žena; prisiljena je vzeti za moža kogarkoli, ki ga le more dobiti, ker jo drugače čaka revščina ne-omožene žene. Nekatere žene se z lahkoto pero če; toda druge, ki so manj privlačne in lepe. so prisiljene uporabljati vse mogoče zvijače in vso strategijo, da ujamejo kakega moža; te vrste zvijače niso dobre za žensko samospoštovanje in ne vedejo k srečnim zakonom; možje namreč kmalu spoznajo, da so postali žrtve »ugodne prilike«. Že to je dosti slabo; toda so še slabše stvari. Ni dostojno živeti od zaslužka moža. s katerim se žena ne poroči; toda je vendar mogoče. Če reče mož revni ženi da je s;-cer ne bo poročil da bi bila združena do smrti, v sreči in nesreči, za časa bolezni in zdravja, toda če hoče biti njegova do jutri zjutraj, ter ji da zato nekaj denarja ali pijače, kakor že slučaj nanese, mogoče š'ling, en funt ali deset funtov, v:lo. ogrlico biserov sobolji plašč ali avtomobil tedaj ne bo vedno zavrnjen. Lahko je zahtevati od žene. naj bo čednostna; toda neka.i takega ni razumljivo. če naj bo plačilo za čednost — beda in pomanjkanje. nagrada za greh pa — takojšnje blagostanj?. Če nudite na eni strani lepemu dekletu dve in pol pence (2.50 din) na uro za delo v tvornici vžigalic z izgledom, da bo radi za-strupljenja s fosforjem dobila nekrozo dlesen, na drugi pa lepo. in brezskrbno življenje pod zaščito kakega bogataša, to je namreč to, kar so delodajalci v dobi vladanja Viktorije delali in kar še danes delajo povsod, kjer jim to niso zabranili odločni socialistični zakoni. Vi postavljate dekle pred tako strašno izbiro da je skoro gotovo, za kaj se bo odloe!la. Pri tem se pa sploh ne spuščamo v vprašanje, ali bi ne pristojalo bolje dekletu, da se v želji po boljši izobrazbi, boljši družbi, večji udobnosti in lepšem načinu življenja rajše proda bogatašu za užitek kakor pa za pro-fit. Če jo svarite., da njena lepota ne bo trajala večno, jo s tem samo spomnite, da bo v slučaju, če bo pametno skrbela za svojo lepoto, slednja trajala mnogo dalje preko one dobe starosti, pri kateri žene ki so »prestare pri 24 letih kakor se reče najdejo delavnice zaprte, njih mesta pa zasedena z mlajšimi dekleti. Žena ima v resnici manj 'sigurnosti pri dostojnem zaposlenju kakor pa pri nečednem poklicu; zakaj žene, ki prodajajo svojo delovno silo, so cesto brezposelne radi obdobij slabe konjunkture in z njimi zvezane brezposelnosti. Toda žene, ki prodajajo svoje telo, če so čedne in prijazne, malo kdaj pogrešajo kupcev. Primeri, ki jih kažejo kot strašilne vzglede, kako globoko pade žena če posluša tako dokazovanje, so pobožne izmišljotine, katerim služijo za podlago usode žena, ki bi radi pijančevanja in splošne pokvarjenosti ter radi svojega slabega značaja pravtako padle, četudi bi živele v popolnem celibatu ali bile dostojno poročene. Slučajnih spolnih obolenj na nesrečo ne prepreči niti najbolj dostojen zakon: več žena se je okužilo pri svojih možeh, kakor pa pri svojih ljubimcih. Če žena sprejme kapTali-stično moralo ter se peča s tem, kar največ prinaša, bo sprejela rajši to, kar imenujejo distriktni nadzorniki (seveda samo-, kadar gre za revne žene) grešno mezdo kakor pa mezde izkoriščanega dela. V mnogo slučajih pomeni poroka poslabšanje namesto zboljšanje položaja. Nedovoljeni oduošaji so postali tako pogosti pod vlado kapitalističnega sistema., da je bila vlada prisiljena vmešati se z zakonom: po sedanjem zakonu more nezakonska mati prisiliti sodnim potom očeta da ji plačuje sedem in pol šilinga (90 din) tedensko za vzdrževanje otroka, dokler otrok ne dopolni 16 let, t. j. starost, ko more po mnenju zakonodajalca sam podpirati mater. Otrok pa pripada materi ne očetu, kateremu bi pripadal v slučaju, če bi stariši bili poročeni; žena ni dolžna skrbeti za dom in garati za moža. On pa bo rajši plačal prostovoljno, kakor da bi bil klican k sodišču. Če je dobrega srca in ni siromak, bo često plačal več, kakor pa je po zakonu, dolžan. Posledica tega je, da dobra, zaupna, čuv-stvena in prijazna žena ki si ne dela očitkov vesti, more roditi pet nezakonskih otrok ter na ta način pridobiti zakonito zagotovljen stalni dohodek 37 in pol šilinga (450 din) tedensko razen tega, kar si zasluž' z dostojnim delom. V primeri z vdovo s petimi otroki živi v obilici, kar bo trajalo tako dolgo, dokler se vlada ne spomni po stoletjih brezbrižnosti ter začne vdovam izplačevati pokojnine. » Kapitalizem sili stalno ženo, da gre v spolne odnošaje za denarno nagrado, bodisi izven ali pa v zakonu; proti temu stalnemu pritisku se ne upira od sil tradicije, katere razkraja kapitalistični družabni red z bedo, nič drugega, kakor vera in prirojeni čut človekovega dostojanstva. Ta trdnjava more »v gotovih slučajih« v vseh okoliščinah vzdržati ta pritisk. Neumestno pa je predpostavljati, da tradicija vere in čut dostojnosti vedno zmaga. Minulo je 150 let. odkar je pesnik Oliver Goldsmith opominjal svet: »Dostojnost propada tam kjer dolgo nadvladuje trgovina.« Gospodarski pritisk kapitalističnega sistema na ženo pa je postal po tej dobi še hujši. Pravkar smo videli slučaj otrok, ki so jih stariši v njih mladosti pošiljali na delo, da bi malenkostno pomnožili na ta način dohodek družine. Toda kmalu je prav radi tega padel zaslužek starišev. da je znašal skupno z zaslužkom otrok toliko, kakor prej zaslužek njih samih ali pa še celo manj. Radi tega pa sedaj morajo pošiljati otroke na delo. če to hočejo ali ne. Na isti način je žena, ki je prvotno od slučaja do slučaja zaslužila majhen pribcljšek, bila nato prisiljena gnati se za zaslužkom ter sprejemati tako nizko nagrado, da je prisiljena živeti iz drugih virov. Toda tudi žene. ki drže na svojo čast, morajo sprejeti nižjo mezdo kakor jo za isto delo sprejme mož. Če pa ugovarjajo, da se tako ne morejo preživljati, dobe odgovor, da druge morejo in da naj torej delajo to, kar delajo druge. V posameznih poklicih je postala prostitucija neizogibna, ker druga možnost je le revščina in propad. Gozdarjev a žena, ki poje pesem o »Srajci«, predstavlja bodisi ženo, ki rajši pogine, kakor se proda, ali ženo, ki je prestara ali premalo privlačna, da bi mogla zaslužiti nekaj pene (dinarjev), ki jih more pričakovati od moških v svoji okolici. Poklici, v katerih je prostitucija sama ob sebi razumljiva stvar, niso nikakor najrevnejši. Mnogo bolj so to poklici, kjer se uporabljajo mlada in lepa, toda neizobražena dekleta za pridobivanje kupcev; njih mezde niso tako velike, da bi jim dovoljevale vzdrževati zahtevano zunanjost. Dekleta s tedensko plačo 30 šilingov (360 din) prihajajo na delo v krasnih oblekah ter nosijo bisere četudi ne prave, vendar v najboljši imitaciji. Če posamezna vpraša, kako naj se z mezdo 30 šilingov oblači na način, ki ga od nje zahtevajo, dobi bodisi star odgovor: »Če nočete vi sprejeti mesta, je tu mnogo takih, ki ga bodo rade,« ali pa izve popolnoma jasno, da je zadosti lepa, da si prisluži še nadaljnjih 30 šilingov s razkazovanjem na odru, po restavracijah, za prodajalno mizo ter v izložbah. Radi tega seveda ne smete misliti, da vsako gledališče, vsak kabaret izkorišča prostitucijo na ta način. Večina ima stalno osobje, sestavljeno iz izobraženih in dostojnih žen ter bi drugače tudi ne moglo obstati. Niti se ne sme predpostavljati, da bi mladi gospodje, ki poklanjajo avtomobile, kožuhovino in dragulje, vedno uspeli s svojo darežljivostjo. Toda s tem stvar ni rešena, če slučajno gospodje »v gotovih slučajih« tudi propadejo. Sigurno je opravičena domneva, da se bo v slučaju zaposlitve, ki ne zahteva nobene izobrazbe, ampak obstoji samo v privlačevanju kupcev s pomočjo mladosti, lepote in čedne obleke zaposlenih deklet, našla vrsta delodajalcev, ki jih bodo izkoriščali z nizkimi mezdami in s svojo konkurenco prisilili tudi druge podjetnike, da store isto ali pa se umaknejo s trga in propadejo. To so skrajnosti, do katerih ni mogoče prignati moških. Resnica je, da si bogate dame najemajo plesalce na rivi-jeri ter jim plačajo pet šilingov za en večer. Toda ta nedolžna kupčija še ne pomeni, da bi se v kapitalističnem svetu moški mogel nahajati v položaju, ko bi mu mogli reči: »Če se ti ne zdi tvoja mezda zadosti velika, pojdi na ulico in se prodajaj!« Če moški sodeluje pri teh kupčijah, tedaj nastopa vedno kot kupec, ne kot prodajalec. Na ta način je žena tista, ki prenaša skrajne krivice kapitalističnega sistema. Prav to je vzrok, da toliko- zavednih žen posveča svoje življenje boju za nadomestitev kapitalističnega sistema s socialističnim. Toda naj nihče ne misli, da se moški lahko izogne prostituciji pod kapitalističnim sistemom. Če ne prodaja svojega telesa, prodaja svoje poštenje. Odvetirk, ki pred sodiščem skuša dokazati, da je zločin vrlina, služi za primer nepoštenosti v obliki zakrivanja resnice za denarno nagrado. Nič ne more biti bolj nepravično. Splošno se priznava, da je najboljši način, kako priti do resnice, ne poslušati pristranskega dokazovanja, ampak slišati vse, kar govori za trditev ter obenem tudi vse, kar bi govorilo proti trditvi, in sicer iz ust izobraženih zagovornikov tako ene kakor druge stranke. Odvetnik je dolžan, poskusiti vse, kar je v njegovi moči, da doseže razsodbo v korist svoje stranke, četudi je osebno mogoče prepričan, da zahteva njegove stranke ni opravičena. Pravtako- je zdravnik dolžan storiti vse, da reši življenje bolnika, četudi je osebno prepričan, da je smrt najboljša rešitev. Odvetnik je nedolžen primer, katerega namen je odvrniti pozornost od drugih, hujših primerov. Imamo pisatelje in založnike lažnjivih spisov, ki se trudijo dokazati, da so slabi članki dobri, trgovce, ki zagotavljajo kupce, da prodajajo najboljše blago- po najnižjih cenah, prodajalce alkohola in mamil, uradnike, ki sestavljajo napačne bilance, goljufe pri vagi, novinarje, ki pišejo v socialistične liste, pa so prepričani meščani, ali novinarje, ki pišejo v reakcionarne liste, pa so prepričani komunisti, poklicne politike, ki delajo v korist svoje stranke vse, bodisi da je to- pošteno ali nepošteno, zdravnike, ki zaračunavajo nepotrebne obiske in predpisujejo draga zdravila namišljenim bolni- kom, ki bi jim ne bilo potrebno drugo kakor nasvet Albcr-nety-ja: »Živi dnevno s šestimi dinarji in si jih zasluži!« To je samo nekaj primerov za moško prostitucijo-, ki so jo tolikokrat in tako ostro obsojali svetopisemski preroki kot prešuštvo in malikovalstvo. Vendar pa kapitalistični sistem vsak dan sili ljudi k vsemu temu. Vidimo torej, da v slučaju, če nastane vprašanje o prostituciji, ne more ne moški ne ženska prva dvigniti in vreči kamna; zakaj oba sta pod kapitalističnim sistemom enako prizadeta. Moglo bi se zgoditi, da bi zagovorniki žen dokazovali, da je prostitucija duha večje prešuštvo in večje cmadeževanje vsega, kar nam je bog dal, v primeri s prostitucijo telesa, ki ne mora biti vedno sramotna. Nihče ni obsodil Nelle Gwinnove, da je prodajala svoje telo, vendar pa vsakdo obsoja Judeža^ Iškarjota, ker je prodal svojo dušo. Če rečemo enemu Črncu, da je manj črn od drugega, zato še nobeden od njih ne postane bel. Toda abstraktna istovetnost moške in ženske prostitucije le še bolj poudari naravno razliko, ki je ne more odstraniti nobeno abstraktno dokazovanje. Zloraba posamezne osebe je popolnoma posebna vrsta oskrunitve. Kdor ne more razločevati med tem in med zločinom proti svobodnemu prepričanju človeka, ne razume človeškega čuvstvovanja. Graščak je n. pr. za dobe fevdalizma imel pravico prisiliti razkolnike, da pošiljajo otroke v cerkvene šole in so to svojo pravico tudi uporabljali. Imeli pa so tudi posebno pravico nad ženami, da so se okoristili s pravico prve noči pred zakonskim možem in so se posluževali te pravice ali pa silili žene, da so to pravico odkupile.. Ali more žena enako presojati oba slučaja? Moški ne more. Vrsta obeh krivic je popolnoma druga. Odstranitev ene lahko počaka do prihodnjih splošnih volitev, druga pa ne dopušča premišljevanja niti za trenutek. V tem je razlika. Cankacfcvt dmžfo %a teto-1939 20 aprila je bil redni občni zbor Cankarjeve družbe. Vsa poročila so bila soglasno odobrena. Tudi novi odbor je bil izvoljen soglasno. V glavnem so v njem isti sodrugi kakor v dosedanjem odboru. Občni zbor je sklenil izdati za letno članarino 20 din naslednje knjige za leto 1939: Koledar Cankarjeve družbe za leto 1939 z izbrano bogato vsebino, z važnimi razpravami, lepimi črticami, zgodbami in slikami. Velik del bo posvečen Ivanu Cankarju; njegov sodobnik Karel Schweiger bo objavil svoje spomine nanj kot človeka. Janez Kocmttr in Fran Albrecht sta obljubila važne prispevke o njem kot pesniku in borcu in pokazali bomo odnos slovenskega delavstva do njega. Koledar bo priobčil mnogo novega gradiva iz življenja Slovencev v tujini, v Franciji, severni in južni Ameriki, skratka: ta koledar bo res knjiga slovenskega ljudstva, njegovo ogledalo in vodnik v novo leto, v prihodnost. Roger Martin du Gard: »Taki so ljudje«. Slavni francoski pisatelj nam v tem romanu prikazuje življenje francoske vasi, ki v marsičem spominja p.o svojih ljudeh tudi na naše podeželje. To ni satno podoba življenja, kakršno je, temveč je duhovita satira sodobne človeške družbe in človeka. Da je to res mojstrsko leposlovno delo trajne vrednosti, vam pove že samo ime pisatelja, ki je dobil lani svetovno Nobelovo nagrado za literaturo. Arthur Koestler: »Španski testament«. Kot vojni poročevalec ve- likega angleškega časopisa »News Chronicle« nam Koestler v tej knjigi opisuje svoje doživljaje v španski državljanski vojni in Fran-covem ujetništvu, v katerem ga .ie rešil smrti samo ugled britanskega imperija. Njegovo poročilo je dokument pretresljive resničnosti. Knjiga je izšla letos istočasno v Londonu in v nemškem prevodu v Švici. V Angliji je bilo prvih 14 dni razprodanih 55.000 izvodov. Angleška revija »New Statesman and Nation« jo ocenjuje takole: »Ta knjiga pomeni trajno obogatitev literature in psihološkega znanja. Kaj bi jo natančneje analizirali! Hočemo, da jo berete...« Carter je v »Manchester Guardian« odgovoril: »Priznati moram, da sem jo bral brez oddiha do dveh zjutraj.« Dr. Živko Topalovič: »Pomlad človeštva«. V obliki pogovora nam v zelo razumljivem slogu razlaga dr. Topalovič razvoj človeka od njegovega postanka, gonilne moči, ki so v njem in s katerimi se je dvignil nad živalski svet, tehniko kot drugo ustvarjajočo moč človeštva, njegove prve družbene oblike od divjih hord preko rodov in plemen, nastanek neenakosti v človeški družbi in države. Ta kn.i'ga je potrebna nam vsem. ki se borimo za nov družbeni red. kot pravi pisatelj v uvodu: »Kakor mora zdravnik dobro poznati sestav človeškega telesa, ki ga hoče zdraviti, moramo tudi mi natančno poznati sestav in funkcioniranje, delo tiste celote, tistega organizma, ki se imenuje človeška družba.« Člani »Vzajemnosti«, bodite najagilnejši pri zbiranju članov CI)! TO IN ONO Srbski kmetje se pritožujejo nad draginjo industrijskih izdelkov, ki jih rabijo kmetovalci. Na 64. občem zboru srbskega poljedelskega društva so se delegati pritoževali nad nesorazmerno draginjo kmečkih industrijskih izdelkov. Železo pridobivamo v državi, plugi se pa uvažajo; na vsak kilogram uvoženega predelanega železa je 5 din carine. Na sredtijevelik plug, ki tehta 60 kg, mora kmet plačati 300 din carine. Plugi, ki se izdelajo v državi, pa niso nič cenejši, ker uživajo izdelovalci carinsko zaščito. Baker se pridobiva v državi in izvaža; za bakreno galico pa kupujemo baker v inozemstvu za dvojno in trojno ceno. Naša bakrena galica se prodaja v Bolgariji po 4.81 din za kg, pri nas pa po 6 din. Naš cement se prodaja pri nas po 70 din za stot, v severni Afriki se pa naš cement prodaja po 25 do 30 din. Začudeni se vprašujejo kmetje, čegava je prav za prav ta naša industrija, ki uživa vse ugodnosti raznih monopolov in zaščitnih carin? Večinoma .ie last tujcev, ki vlečejo iz nje ogromne dobičke, naš kmet pa se zadolžuje in propada, z delavcem vred. Veliki francoski pisatelj o Čelioslovaški. Zadnji čas je potoval po Jugoslaviji, Ru-muniji, Češki in Poljski eden največjih francoskih pisateljev, ki se udejstvuje tudi v politiki — Jules Romain (izgovori: Žiil Romen). Poljski časopis »Kurjer Codzien-ny« ga je vprašal, če bo Francija v slučaju potrebe priskočila Češki z orožjem na pomoč. Romains je odgovril, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Na pripombo novinarjev, da ni radi Avstrije Francija nič naredila, je odvrnil: »V tem slučaju ni šlo za nikake velike nacionalne in moralne ideje. Tu se ni šlo za nasilstvo proti neodvisnosti svobodnega naroda. Vendar je bilo to zadnje gotovo dejstvo (fait accom-pli), ki smo ga Francozi dovolili Nemcem.« Vodna zveza med Ledenim in Črnini morjem. Ob Volgi in pritokih so začeli graditi velike prekope in naprave, ki bodo omogočile, da bodo mogli tudi morski par-niki voziti med Črnim iti Severnim morjem. Papež je odlikoval z velikim križem Svetega Jurja dva znana predstavnika ameriških finančnih krogov, multimilijonarja Pierponta Morgana in bankirja Lamonta. Kaj vse je pri »Slovencu« vpliv komunistične internacionale!? 75. štev. »Slovenca« poroča, da mislijo v Angliji sestaviti koalicijsko vlado narodne unije, ki bi jo tvorile konservativna, delavska (laburistična) in liberalna stranka, potem pa pravi: »Težave pa delajo slej ko prej laburisti, ki so popolnoma pod vplivom komunistične internacionale v zunanji politiki, in od vlade zahtevajo, da mora brezpogojno garantirati teritorialno varnost Čehoslovaške...« Samostojnost volilcev. V uvodniku 75. štev. »Slovenca« beremo o bolgarskih volitvah: »Volitve, o katerih nimamo pravega pojma, so pa nekoliko le pokazale, da bolgarski volilec le ni hotel biti suženj raznih zunanjih okoliščin, marveč da je še precej neodvisno izražal svojo voljo in dosti samostojno oddajal svoj glas poslanskim kandidatom. Kajti od 160 poslancev se je izjavilo samo 104, (ta slovenščina!) da bodo DOMAČE MODROSTI IN NEUMNOSTI Koliko je nekoliko? »Slovenski Delavec«, glasilo Jugorasovcev v slabi slovenščini, se že v nekaj številkah trudi, kako bi odpravil marksisem. »Robota« mu gre seveda zelo slabo izpod rok. Največ, kar bo dosegel s svojo sofistiko, bo to, da bo še kakega zapeljanega katoliškega delavca navdušil za marksizem. V 17. štev. piše na primer: »Marxov nauk o večvrednosti, ki jo odteguje delavcu, nujno vodi do razrednega boja« — kateremu je »Slovenski Delavec« napovedal boj za toliko časa, dokler bo izhajal. Nekaj vrstic za tem pa pravi: »Marx ima v gospodarskem nauku o večvrednosti nekoliko prav.« Potemtakem sami priznavate, da imajo delavci nekoliko prav, če odklanjajo vas in se opredeljujejo za svoje razredne organizacije. v Gnojišče Novo definicijo socializma sta podala »Slovenec« in »Slovenski Delavec«: »Samo v nezdravem miljeju. kakor na kakšnem gnojišču, uspeva tisto, kar se imenuje socializem.« Pa smo vrteli globus pred seboj in našli vzorna gnojišča: Dansko, Švedsko, Čehoslovaško, Norveško. Belgijo, Avstralijo, Francijo, Novo Zelandijo, Holandsko, Anglijo itd. Kdo bi se branil teh gnojišč?! Sodrugi, ali nas ne mičejo ti živi vzgledi, da tudi v Sloveniji zraste tako gnojišče? Dol z njimi! »Slovenec« je kajpada izčrpno poročal o kongresu Jugorasa v Beogradu. V poročilu smo brali, kako je neki njihov govornik dejal, da je napačno geslo: Proletarci vseh dežel, združite se! Vsi zboro-valci so pa nato zavpili: »Dol z njimi!« Čudovito pristanišče Odesa 17. štev. »Ponedeljskega Slovenca« je prinesla »izvirno poročilo iz prestolice tihotapcev z orožjem.« Poročilo je res več kakor izvirno. Saj beremo v njem: »Od 1. februarja 1938 dalje je zapustilo luko Odeso vsega 73 tovornih ladij, od katerih jih je 41 odplulo proti kitajskim pristaniščem, 32 pa proti Stambulu (to je Carigrad, naša op.) ... Med omenjenimi 73 ladjami jih je bilo samo pet sovjetske narodnosti. (Kje vendar prebiva ta narod, naše vprašanje.)1, Ostale so plule pod raznimi drugimi, v prvi vrsti grškimi zastavami. Grki so namreč pravi strokovnjaki v tihotapljenju z orožjem.« Pri »Slovencu« je torej zelo v časteh »sovjetski narod«: Kar ne plove pod zastavo tega naroda, je vse tihotapsko. To spoštovanje do »sovjetskega naroda« takoj razumemo, če pomislimo, da je znal poleg prometa proti Carigradu najti direktno morsko pot kar preko Kaspiškega morja in azijskih puščav in gora tja do Kitajske. in po tej direktni morski poti iz Odese na Kitajsko je razvit že ogromen promet, kakor beremo v »Slovencu«: »V istem času, torej od 1. februarja dalje so natovorili v odeški luki 700 letal, med njimi 101) velikih bombnikov in 250 lovskih letal posebnega, najnovejšega tipa, ki ga imenujejo »podgano«, Ti lovci dosežejo hitrost 500 km na uro. Vsa ta letala so namenjena za Kitajsko ... V splošnem lahko rečemo, da igra pomorska pot iz Odese v kitajska pristanišča za prevoz orožja veliko vlogo. Do sedaj je po tej poti šlo na Kitajsko tudi že 270 težkih tankov ter 500 lažjih. 37 mm topov.« Na ta način bosta Carigrad in dardatielska ožina izgubila skoro ves pomen. Pomislite samo: od 73 ladij jih je šlo samo še 32 proti Carigradu, vse druge pa naravnost proti Tibetu! Stvar pa postaja še hujša. Saj beremo: »Kitajska vlada se je bala, da ne bi japonsko vojno brodovje vsega tovora zaseglo, če bi prišel naravnost iz Amerike, kjer je bil naročen. Zaradi tega je bil tovor poslan najprej v Klajpedo na naslov litvanskega vojnega ministrstva. Iz Klajpede so šli topovi potem po železnici v Odeso, od koder so romali dalje proti Kitaju.« Zdaj bo vsakdo razumel, da se tako čudovito suče vojna med Japonci in Kitajci. Kitajci dobivajo vojni materijal iz Amerike na ta način, da ga v Ameriki nalože na ladje, ki plovejo ob nemški obali do Klajpede. Litvanci iztovorijo vse blago in ga nalože na vlake. Za koliko vlakov materijala pripelje ena sama ladja! Potem pa ti vlaki drdrajo noč in dan po baltskih državah, in po širni Beli, Veliki in Mali Rusiji tja do južne Odese. Tam spet vse blago iztovorijo in na novo natovorijo na ladje »sovjetske narodnosti« ki končno odpremi.io blago po najkrajši morski poti čez pustinje in puščave do določene kitajske postaje. Zdaj pa če karavane teh težkih ladij zalotijo še peščeni viharji! Jasno, da se morajo ob takih zamudah Kitajci umakniti. Japonci pa spet ne morejo imeti bogvekaj sreče, ko j'h vodi »Slovenec«, ki se iz samega navdušenja za sveto japonsko stvar ne zmeni niti za teren, pa vodi pešad^jo po Rdečem morju, vojno in trgovsko mornarico pa po puščavi Gobi. Slovenska kulturna avtarkija Resen list, kakor je »Jutro«, nas je opozoril na nov svojstven slovensJii pojav. Ivan Mrak, ki je pred leti zasenčil samega Shakespeara (Bulovčeva pa postavila v kot neznatnega Michelangela), je ustanovil »Slovensko sceno mladih«. Ta slovenska »scena« je prav nekaj satnoniklo-slovenskega, čeprav ima nerodno, tuje ime scena, kajti ta scena »bo gojila predvsem slovensko avantgardno dramo.« Temeljni kamen njen je »himnična« drama »Čajkovski«, ki jo je spisal, zrežiral in igral sam Mrak; pobudo za to originalno, avant- podpirali vladno (politiko ... Vladna opozicija pa trdi, da tudi ti podatki niso resnični in da dosego število poslancev, ki vlade ne bodo podpirali, večino...« Po mnenju »Slovenca« so torej samostojno misleči le tisti volilci, ki so volili opozicio-nalne kandidate. Iz tega se vidi, kako slabo mnenje imajo »Slovenčarji« zase o vo-lilcih -svoje stranke. Španska inkvizicija je divjala od 1480. do 1834. leta, to je več kakor 350 let! Vsi se premalo zavedamo, koliko je morala vplivati na ljudstvo tristoletna doba mučenja! Prvi je uvedel inkvizicijo Torquemada, ki je bil fanatičen suženj ideje, da je treba z vsemi sredstvi doseči enotnost in čistost katoliške vere in cerkve. Torauemada je bil 18 let glavni inkvizitor, ki je dal sežgati 16.220 živih ljudi in 6860 mrtvih, na dosmrtno ječo, izgubo vseh časti in premoženja je dal obsoditi 97.321 ljudi; 341.000 ljudi je v 100 letih bilo sežganih na grmadah! — 300 let se ni smelo nič pisati ali kakorkoli poročati o inkviziciji in njenih metodah. Kar vemo o njej, je torej samo majhen odlomek; v resnici je morala biti še mnogo strahot-nejša. 350 let je človek trepetal pred človekom, še stariši niso bili varni, da jih pošljejo v smrt otroci. Če osumljenec pri zaslišanju ni nič priznal, je ostal v ječi po mili volji inkvizitorja: Cesto so čakali ljudje v ječah 5, 10 do 20 let, da so izrekli nad njimi končno sodbo. In medtem so jih še telesno mučili! Komaj dobrih sto let je minilo od zadnje inkvizitorske sodbe. In po sto letih so se spravili nad nesrečni španski narod novi krvniki, ki nosijo v sebi inkvizit. tradicijo. Demokracija ni kriva za današnje stanje v Evropi, pač pa tisto, kar so ponekod odločujoči čiiritelji iz demokracije napravili. Iz svojih čisto osebnih ali ozko stanovskih in strankarskih interesov so si prikrojili neko politično atrapo, ki jo radi lepšega še vedno imenujejo »demokracijo«. Splošni politični morali so manj škodljivi odkriti avtokratski režimi, kakor pa režimi, ki niso nič manj autokratski, a se hinavsko odevajo s plaščem demokracije. Še je, hvala Bogu, na svetu nekaj pravih demokracij; kjer demokracija še ni izgubila prav nič na svoji veljavi. O »krizi demokracije« govore samo v deželah z ono hlinjeno, lažno demokracijo. Diktatorski bankrot. V »Pariser Tageszeitung« piše slavni nemški pisatelj Thomas Mann: »Če gledamo brez strasti, lahko opazimo, da diktature ne uspevajo, da so osnovno že v neredu in še preden postanejo same po sebi absurdne, bodo morale spoznati, da jih mladina zapušča. Hipnotični čar, ki je nekaj časa izhajal iz teh enakomerno potlačujočih idej, imenovanih fašistične, gine. Vsa privlačnost novega, upanja, bodočnosti in resnično radostne mobilizacije duha je sedaj na strani svobode in človeštva, novega dovršenega človeštva, za katero se je še vedno treba bojevati, za katero je treba delati, katero je treba šele doseči, resnico ljubečega človeštva, enako močnega v ohranjevanju kakor v novotar-stvu, človeštva, ki bo po našem globokem prepričanju določalo duševno ozračje jutrišnje Evrope.« Kje so naprednejši? Na posebni anketi so se morali dijaki gimnazije v Nišu izja- gardno, himnično slovensko sceno mu .ie dal roman Nemca Klausa Manna o Rusu Pjotru Čajkovskem. Program te scene je: »Rajši s svojimi dognanji nepopolni, kakor pa zgolj na pogled popolni.« Nadaljnje bistvene lastnosti te scenarije so: patetičnost, dalje da drama ne sme biti drama, temveč bolj epos, ki ga pa mora prevevati slovenska nepopolnost in svetožalje. Kdor se iz vsega tega norčuje, ni Slovenec. Zato vzemite stvar patetično resno, da se ne osmešite! Misijonar tu — misijonar tam Med Jugoslov. strokovno zvezo (= JSZ), ki je bila nekoč strokovna organizacija SLS, in med Zvezo združenih delavcev (= ZZD), ki je zdaj strokovna organizacija spreobrnjene SLS. to je JRZ, se bojuje že dolgo pravi, pravcati boj. Začeli so si pisati javna pisma, v katerih izpuščajo vsa konvencio-nalna pravila pisemske vljudnosti. Vodilni član JSZ in publicist Tone Fajfar je pisal kranjskemu predsedniku ZZD g. Lojzu Megli (to ni pesniški psevdonim, temveč pravo ime): »Lojze Megla! ... Nisem mogel verjeti, de. si kaj takega izrekel ti - bivši član Krekove družine in prav zadnje čase celo član JSZ... Tone Fajfar.« Megla Lojze mu je pa odpisal: ■»Tone Fajfar! ... Tudi jaz ne morem verjeti, da Ti kot moj nekdanji sobrat v misijonski družbi... pljuješ po vsem onem. kar si pred šestimi leti še spoštoval in častil... ... Ker me tako ponižuješ radi moje neodločnosti pred leti. Ti tudi jaz pokličem v spomin, ko sva hodila po samostanskih vrtovih, ali ko sva kramljala v misijonski tiskarni, takrat tudi Ti nisi kazal take odločnosti... Megla Lojze.« »Slovensko društvo« in slovenščina V nekem »vodstvenem pismu«, ki jih od časa do časa pošilja »Slovensko društvo« svojim udom (to je nova beseda za člana in je bolj priporočljiva zato, ker je bolj podobna nemškemu Mit-Gliedu) beremo: »Vabimo vse ude, da pridejo našim prizadevanjem nasproti...« Če že ne marate slovenskega izraza, potem vsaj pravilno prevedite nemški »entgegenkommen«, pa izpustite črko »s«! Morda vam potem »pride več udov naproti«. Ud SD. Tajna ljubezen — tajen pisatelj! »Jutro« je začelo objavljati zgodovinski roman »Napoleonova taj- Kneippova SLADNA KAVA na ljubezen«. Velik dnevnik, kakor je »Jutro«, bi že lahko izpolnil obveznosti mednarodnega avtorskega prava in objavil ime pravega pisatelja. Nikakor ni dostojno zatajevati ime takega pisatelja, kakor je Octave Aubry. Kaj je politični katolicizem? Na to vprašanje nam v uvodniku 94. štev. »Slovenca« odgovarja Drin tako-le: »Kaj je torej politični katolicizem? Predvsem zelo neprimeren izraz, ki so ga skovali nasprotniki katoličanov... Boljši izraz je »katoliška politika«.« Katoliško politiko je dal v oklepaj Drin = Dr. Ahčin, ne mi. In tako je nehote pravilno odgovoril. INTELIGENCA, KMEČKO LJUDSTVO IN SOCIALIZEM »Če se spotikamo nad počasnim prodiranjem socialistične ideje med kmečkim ljudstvom, koliko bolj bi se morali šele čuditi, da se inteligence tako malo prime. Koliko časa traja, preden se posameznik v inteligenčni masi zave, kam sodi socialno, politično in kulturno/« Naši Zapiski, 1 12. I ... »Zato se bodo polagoma morali tudi tisti inteligenti, ki menijo, da sodijo v kakšne višje sfere bodisi po svoji izobrazbi in svojih študijah, bodisi po svoji socialni stopnji, privaditi misli, da drugje rešitve na Slovenskem niti zanje ni, nego v socialni demokraciji — sicer zapadejo klerikalizmu.« Naši Zapiski, 1911. 1. književnost Standardizirane knjižnice. Zveza knjižnih založnikov v Ameriki je razvila živahno akcijo za nabavo takozvanih »normalnih knjižnic« po vnaprej določenih cenah. Vsaka taka knjižnica naj bi obsegala 150 zvezkov, ki si jih kupci lahko sami izberejo. Za izbiro je predloženih: 190 romanov (38%), 70 življenjepisov (14%), 50 zgodovinskih del (10%), 25 potopisov (5%), 40 zvezkov pesmi (8%), 10 igrokazov (2%), 10 filozofskih del (2%) in končno 105 knjig poljubne vsebine (21%). G. A. Borgese, Pohod fašizma. Pod tem naslovom je v nemškem prevodu »Der Marscli des Faschismus« izšlo delo bivšega profesorja Borgesa na milanski univerzi. viti o najpomembnejši osebnosti v naši domači zgodovini. Zanimivo je, da so se srbski dijaki v veliki večini izrazili za hrvatskega kmečkega upornika in mučenika Matijo Gubca. Pri enaki anketi so se pa dijaki na hrvatskih šolah zavzemali predvsem, za stare hrvatske kralje in to predvsem za tistega izmed njih, ki je prejel od papeža zlato bulo v priznanje za svojo gorečnost. Japonska kultura. »Neue Züricher Zeitung« je ponatisnila iz japonskega časopisa »Niši Niši« značilno vest o dveh japonskih častnikih, ki sta stavila, kateri bo prvi s svojim mečem ubil sto Kitajcev. Japonski list poroča: Stava je ostala neodločena, čeprav je že vsak izmed njiju ubil po 105 Kitajcev. Ni se namreč moglo ugotoviti, kdo izmed obeli je prvi ubil stotega. Zato bosta s stavo nadaljevala, dokler ne bo eden izmed obeh dosegel 150 ubitih Kitajcev. — In na take podvige so Japonci ponosni. Menimo pa, da bi v danih razmerah menda tudi drugod ne bilo bolje. Za to že zdaj skrbi vsepovsod nebrzdana vojna propaganda in podpihovanje sovraštva med narodi. Spomnimo se samo na krilatice minule svetovne vojne: »Jeder Schuss ein Russ, jeder Stoss ein Franzos!«... Želeli bi mu mnogo posnemovalcev. Mehiški demokratični diktator Cardenas (menda najsimpatičnejši med sodobnimi diktatorji), je pred kratkim izjavil nekemu časnikarju, da se v nobenem slučaju ne bo več dal voliti. Rekel je: »Ne maram, da bi se zdelo, kakor da hočem večno vladati. Rajši bom šel zopet kmetovat : &dtno ia je prava... ter me nikče ne more prepričati, da je praieni ječmen, katerega se danes dobi dot odpeto blago na vago ali pa v raznih paketik isto, kar je Kneippova sladna kava! las uporabljam „Kneippovo " ie 25 let in vem is izkušenj, da se dobi gnano „Kneippovo", ki je prav tako zdrava, izdatna in tečna za deco kot za odrasle, samo v takik-le zavitki// s sliko župnika Kneippa. Pazite dobro pri nakupu: Edino ta je prava Delo .ie izdala založba Allert de Lange v Amsterdamu. - Borge.se je 1931. 1. zapustil Italijo m je zdaj profesor na chicaški univerzi v Ameriki. Kot eden najboljših poznavalcev italijanske zgodovine in kulture in italijanski rodoljub, ki je doživel sam nastanek in razvoj fašizma in ki je bil osebno znan z vodilnimi fašisti, je ustvaril delo največjega političnega in kulturnega pomena. — Borgese ne popisuje samo novejše italijanske zgodovine, temveč poseže daleč nazaj v duhovni in politični razvoj Italije, razlaga vpliv Danteja, Machiavelli-ja, Garibaldija, pesnikov in pisateljev ob prebujenju in zedinjenju Italije. V tem delu knjige pojasni vse duhovne vplive, pod katerimi je zrasel fašizem. Potem šele poda najnovejšo zgodovino od svetovne vojne do začetka tekočega leta. Na 453 straneh na.ide bralec ogromno gradiva, ki razlaga ne samo to, kar se je zgodilo, temveč odpira tudi nove vidike v bodočnost. — Vsa knjiga je pisana s stališča, ki ga pisatelj uvodoma tako-le formulira: »Podlaga tej knjigi ni niti prepričanje, da že vse vemo, in da se more in mora razlagati vsak človeški dogodek prete. losti in prihodnosti kot v naprej določen rezultat gospodarskega razvoja, niti domneva, da je človeška narava neka stalna veličina in da se človeška bitja obračajo kakor avtomati, iz katerih reakcij se dajo izvajati zakoni, tako nezmotljivi, kakor hočejo biti zakoni mehanike. Prepričanje te knjige je že davno poprej izrazil Leibniz, ko je rekel, da se dajo ljudje voditi bolj po strasteh kakor po interesih. Tako hočem v tej knjigi orisati značaje nekaterih osebnosti in krivuljo nekaterih strasti, ki so nas pripeljale tja, kjer smo zdaj.« Nexojev roman »Pelle Osvojevalec« bo izdala letos v dveh knjigah (okrog 1000 strani) knjižna založba »Hram« v Ljubljani, Odličen prevod je oskrbel pisatelj Fran Albrecht. V isti založbi je izšel že prej Nexojev roman v dveh knjigah »Sirota Stina«, povest revnega kočarskega dekleta, 1 ozneje mestne služkinje in bridko izkuša-ne proletarske žene. »Pelle«, je njen moški pendant, podeželski pastirček, potem čevljar, tipični velikomestni proletarec, večni iskatelj luči in resnice in neustrašen borec in mučenik za pravico. Razen Gorke-ga, nimamo v svetovni literaturi pisatelja, ki bi na tako grandijozni, epični način naslikal vso proletarsko bit. To knjigo vsem najtopleje priporočamo. Ameriški delavci znajo ceniti dobro knjigo. Upton Sinclair, znani pisatelj socijalnih romanov, ni nič kaj priljubljen med kapitalističnim svetom, ki bojkotira njegova dela. Vendar ga pa zato nič ne skrbi, da bi njegove knjige ne šle med ljudstvo; za to že skrbi delavstvo samo, ki se v ogromnem številu že vnaprej naroča na njegove knjige potom svojih organizacij in klubov, ki vsako njegovo novo knjigo takoj razgrabijo. Njegove najnovejše knjige »V kraljestvu Henrika Forda«, je samo organizacija delavcev v tovarnah avtomobilov naročila 200.000 izvodov. Kdaj se bodo tudi naši delavci s tolikšno ljubeznijo oklenili izdaj »Cankarjeve družbe« in drugih dobrih knjig? Razvoj časopisja v raznih državah. Francoski listi so objavili zanimivo statistiko o uporabi časopisnega papirja v posameznih državah. Tako se na Angleškem porabi na enega prebivalca na leto 26.07 kg časopisnega papirja, v ameriških zedi-njenih državah 21.76 kg, v Avstraliji 19.20 kg, v Argentini 12 kg, v Holandiji 11.20 kg, v Franciji 8.60 kg, na Japonskem 5.30 kg. v Nemčiji 3.26 kg, v Italiji 1.63 kg, v Rusiji 1 kg in končno v Jugoslaviji 0.31 kg. Seveda se ta papir ne nanaša samo na časopise, ampak je tu vračunjena uporaba časopisnega papirja v splošnem (reklame, letaki, lepaki i. t. d.)t Najstarejši časopis na svetu je spet začel izhajati. To so »Pekinške novice«, nekak uradni list, ki ga je že v 10. stoletju začel izdajati kitajski cesar, a je po revoluciji 1. 1912, prenehal izhajati. Sedaj izhaja pod japonofilsko vlado in piše seveda proti Kitajski. * Zupančič. V 71. štev. »Slov. Naroda« je njegov urednik Josip Zupančič popisal, kako dobro se živi v sodobni Nemčiji in da so netočne vse vesti o pomanjkanju raznih živil. — Drugi dan je za dopolnilo napisal, kako je v Gorici občudoval akrobatsko hrabrost italijanskih letalcev. — Zupančiča v tej vlogi ne smemo pozabiti! Skrb slovenskih delavcev v tujini za dobro slovensko knjigo. Naši zavedni delavci v Sallanmines v Franciji imajo svoje kulturno društvo »Vesna«, ki je med drugim priredilo prosto zabavo, katere čisti dobiček so namenili sodrugi za Cankarjevo družbo. In sodrugi so poslali Cankarjevi družbi 125 frankov poleg redne naročnine za knjige! Kje jc še tak idealizem, kje je še toliko resnične skrbi in požrtvovalnosti za pravo kulturo?! iz vzajemnosti Ustanovni občni zbor »Vzajemnosti« s sedežem v Stožicah pri Ljubljani se jc vršil 12. aprila 1938. Zabukovca. Društvo »Vzajemnost« Za-bukovca je imelo 13. marca 1938 redni občni zbor. Društveni funkcionarji so podali svoja poročila, ki so bila soglasno sprejeta. Iz poročil je bilo razvidno, da ie bil odbor na mestu ter delal v smislu pravil. Društvo je imelo v pretekli funkcijski dobi 8 prireditev in 4 predavanja. Zastopnik zveze s. Cebular Rudolf je v svojem kratkem, a temeljitem govoru vzpodbujal navzoče k še bolj neumornemu delovanju, čeprav je videl, da je med članstvom najboljše razpoloženje in dobra volja za delo. — Članstvo je vzelo poročila funkcionarjev na znanje. Na predlog kontrole se ie izrekla odboru zaupnica. — Za predsednika je bil izvoljen Vipotnik Franc, nam. Ci-lenšek Rudi, za tajnika Cilenšek julči. nam. Sprajc Peter, za blagajnika je bil ponovno izvoljen s. Zupane I„ nam. Klemen Lranc. V odbor pa: Pongrac Raček, Oj-striz Jože, Levstik Ernest, Razpotnik Avgust, Reberšak Vili, Raček Štefka; v nadzorstvo pa: Košak Franc, Cestnik Miha in Judec Franc. Predobjava! Delavsko kulturno društvo »Vzajemnost« v Zabukovci priredi 19. junija 1938 ob 16. uri pop. na vrtu s. Zupana »restival«. Radi tega prosi vsa sosedna društva, da na ta dan ne prirede nikakih prireditev. — Družnost! Zabukovca. Ali se Vam ne zdi, da bi Vaš dopi_s napravil samo hudo kri? — Urednik. Liboje. Občni zbor »Vzajemnosti« v Liho jah je pokazal, da je še mnogo dobre volje med člani, da nadaljujejo kulturno delo. Nekatere napake v preteklosti ne smejo motiti, ker je treba delati za bodočnost. Sklenilo se je tudi oživeti pevski odsek Zastopnik glavnega odbora s. Cebular iz Ljubljane je podal potrebno poročilo in navodila za bodoče delo. Pri volitvah novega odbora je bil soglasen sklep, da se voli ponovno dosedanji odbor. Izvoljen je bil le tajnik in nam. Šular Darko in pa Grmad-nik Ivan, ker je prejšnji tajni,i prezaposlen. Lesce. Društvo je imelo 24. aprila svoj občni zbor. Odborniška poročila je članstvo soglasno sprejelo na znanje. Funkcionarji se bodo potrudili za pridobivanje novih članov. Sklenilo se je tudi, da ponove igro »Skedenj«. — V nov odbor so bili izvoljeni: Predsednik Justin Janez, nam. Poje Anton, tajnik Triplat Kati, nam. Justin Mi-ci, blagajnik Dacar Franc, nam. Podobnik Jože, gospodar Triplat Vinko: odborniki: Brenkuš Alojzij, Torkar Janko, Torkar Lado; revizorji: Avsenik Alojzij, Dežman Anton, Primožič Tine, Prešerti Jože. Ljubljana. Tukajšnje društvo je imelo 28. aprila t. 1. svoj II. redni letni občni zbor, kjer jc bil sprejet tudi pravilnik o uvedbi tečajev za članstvo, osobito novo, na katerih naj bi se usposobila bodoča generacija za sposobno vodstvo naših organizacij. Po poročilih funkcionarjev je bil izvoljen sko-ro isti odbor s predsednikom Cebularjem. Borovnica. Tudi borovniško delavstvo je spoznalo nujno potrebo po svoji delavski kulturni organizaciji. Dne 27. marca t. I. je bil ustanovni občni zbor »Vzajemnosti«, na katerem .ie bilo lepo število borovniškega delavstva. Po podanem poročilu delegata s. čebularja iz Ljubljane, ki je obenem razložil tudi pravila društva, je bil izvoljen odbor iz samih resnih in pametnih so-drugov, ki obetajo lep razvoj tega novega društva. Litija. Člani na rednem letnem občnem zboru društva »Vzajemnosti« v Litiji dne 27. marca t. 1. so z zanimanjem sledili poteku občnega zbora ter ugotovili, da je nujno potrebno v Litiji poživeti društveno delovanje v svojem lastnem kulturnem društvu. Odbor, ki je bil soglasno izvoljen, daje precej nad za dvig delavske kulture v Litiji. Zg. Bis trica pri Mariboru. Na rednem občnem zboru bistriškega društva »Vzajemnosti« je bil izvoljen ta-le odbor: Predsednik Bera Franc, nam. Germ Ludvik, tajnik Tomažič Anton, nam. Hojnik Jože, blagajnik Razboršek Jakob, nam. Kangler Franc, odborniki: Fluher Rudi, Krajnc Ludvik. Rut-nik Franc, Križman Karlo. Špe!ič Edvard: nadzorstvo: Ojcinger Rihard, Jereb Martin in povnik Ivan. Črna pri Prevaljali. V nedeljo, 10. aprila t. I. je bil dobro obiskan redni občni zbor »Vzajemnosti«. Občni zbor je otvoril in vodil predsednik s. Ravšer. Poročila blagajnika, tajnika, knjižničarja in nadzorstva so bila soglasno sprejeta. Tudi novi odbor, v katerem je ostalo več dosedanjih odbornikov, je bil soglasno izvoljen. Glavni odbor »Vzajemnosti« je zastopal s. Petejan iz Maribora, ki je med drugim poročal o pomenu kulturne organizacije in o potrebi izobrazbe za delavstvo. Njegova izvajanja so bila sprejeta z živahnim odobravanjem. Tezuo pri Mariboru. Agilno tezniško društvo »Vzajemnost« je dne 27. marca 1938 polagalo račune na I. rednem občnem zboru. Iz poročil funkcionarjev je bilo razvidno, da se je društvo prizadevalo učvrstiti kulturno postojanko na Teznem, kljub težkočam, katere obstojajo. Na občnem zboru je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Vešligoj Jože mL, naiji. Letonja Štefan. tajnik Besednjak Angelj, nam. Srne Lojze, blagajnik Gregorčič Oskar, nam. Auer Oto, odborniki Verlič Hinko, Toplak Martin, Menharcl Antonija, Vešligaj Mina, Audič Karel, Višnikar Karlo; nadzorstvo: Kukec Avgust, Stropnik Ignac, Karničnik Franc. Za tiskovni sklad so nabrali člani »Vzajemnosti« Kranj Din 66.—. Iskrena hvala! Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Viktor Eržen v Mariboru izdaja in urejuje v imenu konzorcija: Bruno Petejan v Mariboru.