»Deklica za vse" odhaja
Precej časa že poznam Jureta Novaka. Ko sem zvedel, da bo ob koncu leta nehal delati kot tajnik v KS Vižmarje—Brod, mi je postalo kar nekam tesno pri srcu. V ura-du KS ne bo več prijetne topline in domač-nosti, ki jo je lahko ustvaril le Jure Novak. Res prijetno in zanimivo se je pogovarjati z njim, saj vsak pogovor skuša obrniti na nekoliko šaljivo plat; vedno je prijazen in dobre volje. Vidi se mu, da je bil 50 let tr-govec __
•  »2e med prvo svetovno vojno sem se začel učiti v prodajalni železnine v Mostah pri Ljubljani, nato sem bil samostojni tr-govec, nazadnje pa sem bil poslovodja Pre-hrane — trgovine v Vižmarjih.
•  Leta 1967 sem odšel v pokoj, nasled-nje leto pa sem postaTtajnik KS Vižmarje —Brod. Kar zanimivo je to delo, saj me je le veselje kar 6 let prikovalo za pisalno mi-
zo. Ce bi delal le zaradi denarja, s 1200 din mesečno prav gotovo ne bi bil zadovoljen, saj sem vse dopoldneve in popoldneve v uradu KS. Dela kar noče in noče biti ko-nec. No, leta in zdravstveno stanje mi ne dopuščajo, da bi delo v KS še naprej oprav-Ijal, kjer sem takorekoč »deklica za vse«: strojepisec, poštar in celo snažilka.«
•  Ko mi je povedal, da je preživel že celih 72 let, sem bil nemalo presenečen, saj bi mu jih prisodil največ kakšnih 60. To je prav    gotovo   posledica   njegove   telesne aktivnosti.
•  »Vsak teden sem dva do trikrat na Šmarni gori, poleti pa se povzpnem še kam višje. 17-krat sem bil že na Triglavu in ni več poti, po kateri ne bi osvojil naš naj-višji vrh. No, kljub temu smo se nekoč s prijatelji pošteno izgubili. Hoteli smo v ko-čo na Dolič, pa smo v gosti megli zavili na napačno pot in se znašli pri Luknji.  Ce-prav je bilo že temno, smo se obrnili in okrog polnoči končno le prišli do Doliča. V družbi še treh upokojencev — skupaj smo stari kar 254 let — rad hodim tudi po Kam-niških Alpah, pa tudi po Julijcih.«
•  Ze 22 let, od ustanovitve NK Sava iz Tacna je Jure Novak eden izmed najbolj aktivnih članov tega kolektiva, saj tudi tu naredi vse, kar je treba: od urejanja bla-gajniških poslov pa do garderoberja. Z no-gometaši Save je doživljal vse uspehe in neuspehe: tekmovanje v conski ligi, borbe z Aluminijem za vstop v slovensko ligo, pa potem spet nazadovanje v podzvezno ligo.
Res je, z odhodom Jureta Novaka bodo v krajevni skupnosti veliko izgubili. Toda kaj bi samo tarnali — to mu navsezadnje niti ne bi bilo všeč. »Moje delo bodo pač nadaljevali drugi,vmlajši,« bi dejal, če bi ga vprašali.
Prepričan pa sem, da se bo še dolgo vra-čal v pisarno, kjer je preživel 6 let. Tudi takrat, ko bo treba spet kje poprijeti, bo tu Jure Novak — s svojimi izkušnjami, na-sveti. Kdor ga pozna, mi bo gotovo verjel.
France Kmetič