523________KAR SUO NAŠE NUONCE ŠLE NA BUAŽJUO PUOT U ŠTRUNJAN Marija Mijot KAR SUO NAŠE NUONCE ŠLE NA BUAŽJUO PUOT U ŠTRUNJAN KO SO NAŠE NONICE ŠLE NA BOŽJO POT V STRUNJAN - Tiste dan je blo jasno paletno nebu! - Tisti dan je bilo jasno poletno nebo! -je nuonca začjela: je nonca začela: - Use je kazalo, de buo res an lep dan, - Vse je kazalo, da bo res en lep dan. kar smuo se uodpraulale ko smo se odpravljale na buožjuo puot u Štrunjan. na božjo pot v Strunjan. Rekla s'n še Nince, Urše, Vanke, Pepe, Rekla sem še Ninci, Urši, Vanki, Pepi, de je škuoda b't dama na praznek škoda, da bi na praznik čepele doma, u tje žrnade lepe. ko se je napravil dan kot iz zlata. Sej nesmuo še, reve, vidle Saj, revce, nismo še pogledale ne Štrunjan ne Peran! ne v Strunjan ne v Piran. Z nuoncuo Katarincuo je šou tude majhen Z noneo Katarinco je šel tudi mali Miček. Miček. Za popotnico smo zavezale v bel prtiček Za papuotnecuo smuo uzjele u beu nekaj sadja, sira in domačega kruha. prtiček Se razume, ker jufina ne sme bit suha, neke sadja, sira jn damačga kruha. smo s sabo vzele v flaškici ječmenovo Se zastuope, de ne buo južna taku suha. kafe še na puot anuo flaškecuo ječmenouga al malo vina al pa temperanja*. kafe o vinca o pej malo temperanja. - Ah, kaku buo d'nes res lepu, - - Ah, kako bo danes res lepo, -heti pravet mlada Birsava Štefanja. hiti pravit mlada Birsova Stefanja. Jasnu nebu, ku ribje uku. - Jasno nebo, kot ribje oko, čluovek se naveliča zmire tist'ga pranja! človek se kdaj naveliča tistega pranja. * - Samo b'l pl'šna Ninca neke uoporeka: Samo bolj plašna Ninca nekaj oporeka: de buažja puot po murje je navarna za da je po morju božja pot nevarna za človeka: človeka. rajše be capatale u hrib, bi rajši kar cokljale v hrib, murje je dum samo uod rib. morje je dom samo od rib. - Buh pamage. prave Pepa. - Bog pomagaj, pravi Pepa, - Na grjcmuo ne u d'žje ne u burje, - saj ne gremo ne v burji ne v dežju. ambat je lepu tude j't pa murje. -Katarinca pej veselo: - Samo pagljete, kašnu sv'tlu sunce je nad Grižuo ustalo, ku be telo reč vre naprej: Sej buom jest v's kompanjalo u ta zaželen krej! Z name je šou an dehounek jn dva frančeškana. Narv'č n's je blo okoličank, neke tude ses srede Trsta, taku n's bla je ana drušč'na čvrsta. Pa puote smuo se menle, puajale, malile, ukule naše barke suo pei slane uade se padile. Blo je use taku straš'nsku veselo, lepu n's je vapor du suhe zemle prpelo. Previdno smuo stuople na peranske breg, murje je zašemelo - ku zad'šjen smeh. Sez us'h uoštarij suo vre ribe zadešale, a mi smuo buažjo puot taprej se zbrale. - Duaste smuo se z barkcuo uzile, zdej pej lepu buomo u rjeber nomalo hodile, -prave Vana sez Gurnje Grjete. Ninca se nazaj uglase: - Ah, pagljete! Kuoža muaja je usa čurja, kar gljedam na ukule trkaj murja. - Ja, kej smuo tele, pl'šne Nince smuo se smejale. Ane suo šle se nuoge uokuopat, de suo puale mougle bulše stuopat. Lih du cirkve je pršla usa druščna naša, kar je začjela svjeta maša. Pred altarjam je dehounek u sv'tlem plašče stau, jn u hrvaškem jezike svjetuo mašuo brou. Marijin altar je bjeu v's u ruožah jn u svečah, pa cjekve pej damačinke u anah beleh upiečah. Pa buažje šiše suo puojale Istrane, pamagale j'm mi, pa naše, ku ble be njeh farane. kdaj pa kdaj je dobro it tudi po morju! -Katarinca pa veselo: - Samo poglejte, kakšno svetlo sonce je nad Grižo* vstalo, kot bi nam rado vedet dalo: Saj bom nad vami jaz bedelo, vam na željeni poti družbo delalo. Z nami je šel en duhovnik in dva frančiškana*. Največ nas bilo je okoličank, nekaj tudi iz srede Trsta, tako nas je bila kar ena drušč'na čvrsta. Po poti smo se menile, pele, molile, krog barke so pa slane vode se podile. Strašansko veselo je naša pot tako šla, lepo nas je parnik odložil na trdna tla. Previdno smo stopile na piranski breg, morje pri tem zašumi - kot pridušen smeh. Iz vseh oštarij so že ribe zadišale, me pa smo najprej na božjo pot se podale. - Zadosti smo se z barčico vozile, zdaj bomo lepo še v reber malo hodile, - pravi Vana iz Gornje Grete*. Ninca se že spet oglaša: - Ah, poglejte, kurja polt me spreletava, krog in krog ena sama morska planjava! Ja, kaj bi ob tem: plašni Ninci smo se smejale. Ene so šle si še noge okopat, da so potem mogle boljše stopat. Prav ko prišla je do cerkve druščina naša, Že je začela tam sveta maša. Pred oltarjem je duhovnik v svetlem plašču stal in po hrvaško* sveto mašo bral. Marijin oltar je bil ves v rožah in svečah, po cerkvi pa domačinke, vse v belih oplečah. Po božji hiši so peli Istrani, pomagali smo mi jim, po naše, kot da bili bi njih farani. Marija Mijot 524 525 KAR SUO NAŠE NUONCE ŠLE NA BUAŽJUO PUOT U ŠTRUNJAN Pa t'n lepen masnem uobrede šle smuo h velik'me križe, ke stou je guar na srede, gljedale ukule plavo murje jn neke stareh bajt, kmetij jn pazdraulale uod t'n ledi. Puale smuo juo mahale nazaj u Peran, ku be narjedo us'k pašten kristjan! Šle smo kuost prau fin brodet, cvrte ribe, r'dečzjejce, pile muačno istarsko vino, se men'le z brškuo strino, katjera dvakrat na tjeden prhaja u Trst sezstaruo uslico, ke je naluože jejca, kakuše, uole jn še njeh muačnuo - uosmicuo. Smuo rekle: - No, videste, videste, de taku velek nej ta n'š svet, be se Thko v'č buoto srečale jn naše paznanje pavečale. - Puale, site vina, kruha, rib, šle smuo guar u peranski hrib. Gljedale smuo dual: streha uob strehe, pej trkaj kamino u vrste, ku je sudato u našme Trste. Vidle smuo cjerko, turen, na njeme križ jn malo nuoveh, a duaste stareh šiš. Ninca, ke misle zmirej na kej hud'ga, neke pasluša jn b'l patiho reče: -Jejžeš, jejžeš! Čujeste na delč grmenje? Hitro se prkriža: -Tu duabro nej znamenje, jn mi pej taku delč uod duma! - Pepa pej, u koraže še pa muočneme vine, juo tolaže: - Buh zna v'Ie či tu grmi, n'č ne del'se Ninca ti skrbi. - Papadan smuo šle lepu še h litanijam. Ku be murje pad suncam vrelo, use naukule je še grelo. Kar smuo se paslaule. Po tem lepem masnem obredu smo šle še k velikemu križu, ki stal je na sredi, na grebenu: povsod naokrog plavo morje in nekaj starih hiš, kmetij, lepo smo se razgledale, pozdravljale ljudi. Potem smo jo mahale nazaj v Piran, kot bi to storil vsak pošten kristjan. Šle smo kosit en prav fin brodet, cvrte ribe, redit z jajci, pile močno istrsko črnino, se menile z brhko strino, ki dvakrat tedensko prihaja v Trst s staro oslico, na katero jajca, kokoši, olje naloži, in še njih močno osmico*. Smo rekle: - No, vidite, vidite, saj svet niti ni tako velik. Lahko bi se še kdaj srečale in naše poznanstvo povečale. Potem smo, site vina, kruha, rib, se podale še v piranski hrib. Gledale smo dol: streha ob strehi pa tolko dimnikov v vrsti, kolkor soldatov v našem Trsti. Smo videle še cerkev, stolp, na njem lep križ in malo novih pa dosti starih hiš. Ninca, ki zmeraj misli na kaj hudga, nekaj posluša in bolj potiho reče: - Jejžeš, jejžeš, čujete tam daleč? Že grmi! - Se hitro prekriža: - Nič dobrega se nam ne bliža, mi pa tako daleč od doma! - Od močnega vina je Pepa pri korajži, pa jo seveda takoj potolaži: - Bog ve, kje vse to grmi, nič ne delaj, Ninca, si skrbi! - Popoldne smo lepo šle k litanijam. Morje kot bi pod soncem kipelo, vsenaokoli tako se je grelo. Ko smo se odpravile, Marija Mijot 526 Peran, Štrunjan pazdraule, na uodprto murje se barka je spestila. Kar naambat, de nesmuo znale prou uod kuot, pa nebe se gmuota uoblako črneh je valila. u hipe prve kaple suo začjele padat, an močan veter je z'čno barkuo majat. - Kej buo, kej buo, - rumarje je zaskrbelo, nad name pihalo, padalo, bliskalo, grmelo. Ane je kar zagrabo srh, z dulanjih prestuoro pršle suo na vrh! Nekamr nej blo več uobstanka. Začjele uobračat suo uči Pepa, Urša, Vanka, pakuance nej mougo stat ne st'r ne mlad. d'š je šlato ku na kontrat. Cule suo se pruašnje, upitje: - O, usmileni Buh, pomage! Nej hudo neha, nej se nad name uodkrije ublakod'vjeh streha! Marenerje suo n's talažle, a mi smuo barkuo usuo panesnažle. Ninca je tarnala: - O, kasen buo n'š deštin! S'n rekla jest, jest ne falin. Marija luba. pride n'n na pamuč. ne be ta hudič vremjena jemu muč. - Namesto uombrel smuo čjez glavuo vrgle šruoka krila, na barke ble smuo ku strašila. Tudi majhnega Micka je Katarinca s krilam pakrila, a trko de ni reveža zadešila. Uatrak se je zebo uon, jn rajše gljedo ta šejuon. Lise upfjek smuo tarnale naprej: - O Mate buažja, še ano uruo n'n duobro ti dej! Piran, Štrunjan pozdravile, se na odprto morje barka je spustila. Kar naenkrat, da nismo znale prav od kod, čez nebo se gmota oblakov črnih je valila, v hipu so začele prve kaplje padat, en močen veter je začel nam barko majat. Kaj bo, kaj bo, - je romarje skrbelo, nad nami pihalo, padalo, bliskalo, grmelo. Ene je kar zagrabil srh, z dolnjih prostorov so prišli na vrh. Nikjer več ni bilo obstanka. Začele so obračati oči Pepa, Urša, Vanka, pokonci ni več mogel stat ne star ne mlad, dež je tepel kot na kontrat*. Cule so se prošnje, vpitje: O Bog! Pomagaj, usmili se! Naj hudo neha, naj se nad nami odkrije oblakov divjih streha! Mornarji so nas tolažili, mi pa smo barko vso ponesnažili. Ninca je tarnala: - Oh, kakšen bo naš deštin*? Sem rekla jaz, jaz ne zgrešim! Marija ljuba, pridi na pomoč, da bi hudič vremena zgubil svojo moč. - Namesto dežnikov smo vrgle čez glavo široka krila, bile na barki smo kakor strašila. Tudi malega Micka je Katarinca s krilom pokrila, pa toliko da ni reveža zadušila; otrok se je zgubil proč od nje, in rajši šel gledat tisto norenje. Vsevprek smo tarnale naprej: - O, Mati božja, še eno uro nam dobro daj! 527 KAR SUO NAŠE NUONCE ŠLE NA BUAŽJUO PUOT U STRUNJAN Če ne, kadu buo u pr'cesje huado, če grjemuo Fnt u tuo str'šnuo uoduo? Ne buomo gljedle tržaškega v'č pusta, če ne pride nad n's gnada svetga Žušta. Adijo utruace, adijo muoš, ti vido žene v'č ne buoš! Barka u kankrjah je str'šno škripala jn us'ka naša strina hlipala. - Oh, use, use u murje gre, brodet jn duabro vince! -čuje glas prestfšene se Nince. - Nej z Bugam grje use! -muakra Urša juo talaže. - Buh dej. de be držo usaj temuon. dukr se n'š Trst pakaže. jn svjete Žušt, njegou patruon! - Pačase se nevihta v'ndr je pamirla. pa nebe se bleščuoba je reširla. Le murje je še j'zno fTskatalo. nizko sunce se po muokre barke je jegralo. Reve mi smo v'ndr jejšat se ustaule jn buažjuo smua pamuč zahualle. - O, pačaščen buade svete Žušt! -se culo sez rumarskih je vrst. - Jn pažjegnana nej buo še tuaja mučeniška kust, ke pamago se. de pršle smuo nazaj u lube Trst. - Kdo bo, če ne, še v procesiji hodil, če bomo skončale v tej strašni vodi? Ne bomo več gledale tržaškega pusta, če nad nas ne pride milost svet'ga Justa. Adijo otroci, adijo mož, ti videl žene več ne boš! - Barka je v sklepih strašno škripala in vsaka naša strina hlipala. - Oh, vse, o vse zdaj v morje gre, brodet in dobro vince! - čuje glas prestrašene se Nince. - Kar naj gre z Bogom vse! -ni mokri Urši prav nič lažje: - Bog daj, da bi nam vsaj krmila ne zlomilo, dokler se ne prikaže nam naš Trst, in pa njegov patron, svet Just! - Počasi se nevihta je vendar pomirila, po nebu se bleščoba je razgrnila. Le morje je še jezno /lesketalo, nizko sonce se po mokri barki je igralo. Reve me smo vendar jejšati prestale in božji pomoči hvalo dajale. - O, bodi čaščen nam, sveti Just! -se zdaj je začulo iz romarskih vrst. - In posvečena bodi tvoja mučeniška kost, ker si pomagal nam nazaj v ljubi Trst! - Po pripovedi moje mame o romanju v avgustu leta 19(X) V knjižni jezik prestavil Marko Kravos * Temperanje - okisana voda * Tisto pranje - veliko okoličank se je ukvarjalo s pranjem perila za mestno gosposko. Perica je bila tudi pesničina mama. Ivanka Hrovatin. kateri je pripoved »postavljena v usta«. * Griža - hrib nad Sv. Ivanom, severovzhodni del kraškega roba nad Trstom. * Frančiškani - ne samo v Trstu, tudi v Strunjanu je frančiškanski samostan, vendar je bil tu ustanovljen šele leta 19()7. (podatek župnika, patra Filipa) * Gornja Greta - primestna četrt Trsta. * Po hrvaško - po vsej verjetnosti s kako romarsko skupino gostujoči duhovnik, ker je bila strunjan-ska božja pot zelo priljubljena v hrvaškem delu Istre in med istrskimi pomorščaki sploh. Tudi bela opleča. omenjena dva verza nižje, niso tipična za Strunjan. ki je imel pretežno italijanski značaj. (Po besedah župnika patra Filipa, ki je te stvari bral v župni kroniki, a se je med piščevim spraševanjem nekje založila) * Osmica - tu pomeni domače vino. * Na kontrat - delo. plačano po učinku; na akord. * Deštin - usoda (iz ital.)