Uvodnik
Že kar nekajčasa se v uvodniku in delu revije posvečamo vprašanjem dolgotrajne oskrbe. To je eno najbolj perečih socialnih vprašanj v Sloveniji. Čim prej bi morali nanj odgovoriti na način, kot ga v zadnjih dveh desetletjih rešujejo druge evropske države. V no nas sili skupina evropska politika in čedaljebolj pereče stanje doma. Pred desetletjem je bil finančni vložek v zagon sistema dolgotrajne oskrbe še sorazmerno majhen, naša državna blagajna pa še rji bila v obdobju suhih krav. Škoda, da slovenska politika in uprava hd osamoshojitva Slovenije naprei niita kazali učinkovite volje za socialno oskrbo in zdravutveno nego starostno onemoglih in kronično bolnih. Čeprav ne kaže, je to eno od najobčudjivejših točk socialne varnosti. Na tem področju ni stavk ne medijskih pritiskov. Samo od sebe se ne bo reiiilo. Tudi s pisanjem strokovnih člankov m knjig ter z raziskovalnimi analizčmi ne. Ali ima torej kak smisel, da vreviji prinašamo spoznanja, dobre izkušnje in analize o iem? Menimtij da ima jtaisel, ket daje političnim in upravnim anovalcem bodččega zakona o dolgotrajnioakrbi strokovne informčcije.
V	prejšnji številki smo pisali o razbremenjlni pomoči družinekim oskrbovalcem, ki nosijo na svojih pletih tri četrtine oskrbe. Sistemi za dolgolrajno oskrbo po svetu se pravkar trudtjo za učim kovito podporo tej tihi večini oskrbovalcev, da se njen delež ne bi manjšal in s tem sesul oskrbovanje. Danes se dotikamo vloge krajevne skupnoeti, kije organizacijsko izhodišče kakovostnega, celovitega in finančno vzdržnega eistema dolgotrajne ožkrbe. Nt podpora družinskim oskrbovalcem ne opol-nomočenje vloge krajevne skupno eti nista v interesnem polju močnejših lobijev, ki zavirajo sprejem tega siatemo ali ga želijo usmeriti v slepe ulice svojega interesa.
Dolgotrajnh oskrba starosšno onemoglih ijudi sodi n domeno krajevne skupnosti enako kakor otroško varstvo ali še bolj, saj jč otroci brez žežav pšilagodšjo varstvu v tujem kraju, selitev, starega človekaiz njegovegakrajapa ga dobesedno žzkorenini. Ko seje; vzadnjžaepol atolešja razvijalo otroško varstvo,je bilo sžmoumevno, da se "vrtci gradijo v središču vsake krajevne skupnosti. Bilo je »stoletje otroka«, zalo so sjroke, politika In uprava samoumevno umeščale vrtce v prostorsko naiugodnejše lokacije krajevnih središč. Domovi za stare ljudi (tedaj edini javni progrom za oskrbo onemoglih starih ljudij so bili prvi dve desetletij po drugi svetovni vojni v starih gradovih. Po letii 1970 smo po zaslugi pionirja slovenskegerontologije Bojana Ažcetta in njegovih sodelavctv začeli obnašati stare domove in graditi nove, seveda po tedanjih razvojnih merilih. V teh štirih desetletjih je bil razvoj na področju programov za rskrbe vsaj tako velik kakor v avtomobilski industriji. Žene ga spoznanje, da sodi oskrba starostno onemoglega človeka v krajevno skupnost, kjer je bil ukoreninjen. Človeka presune, ko sliši stanovalko v oddaljenem domu: »>Rada bi slišala glas domačega zvona!« Pa domačo govorico okrog sebe. In videla skozi okno svei krtj, pod oknom pa domoče ljudi.
V	sodobm dolgotrajni oskrbi pride dom za stare ljudi med deset, in vreč krajevnimi programi na vrsto zadnji. Prva je sistemska pomoč pri prilagajanju svojega stanovanja za življenje v starosti.Po Evropi intenzivno ozaveščajo ljudi o tem in občinska služba za urejanje prostora in infrastrukturo je lahko odjiten svetovalni servjs, siatemi za dolgotrajno oskrbo pa omogočajo ljudem nepovratno finančno pomoč pri prilagoditvi stanovanja za starost. Vrsta programov pomaga, da lahko onemogel človek živi doma in da razbremenijo svojtt, ki skrbijo zanj. Šele če noben drug oskrbovalni program ne zadostuje več, peide na vrsto preselitev v domrč krejvvni dom za stare jjudi, ki je po sodobnih merilih gorpodinjska skupina, ki v resnici deluje na podoben način kot domače gospodinjalvo.
Če je sodobna dolgojrajna oskrba dobro organizirana na krajevni in nacionalni ravni, ni nič dražja kakor tista, ki deluje po konceptih izpred štjrih desetletij - podobno kot sodobni avtomobili niso dražji odi potratnih in neudobnih iz sedemdesetih lett. Eno od izhodišč bodočega slovenskega zakona o dolgotrajni oskrbi je torej finančno jn strukturno omogočiti krajevnim skupnostim, da bodo poskrbele ja kakovostno sodobno oskrbo svojih občanov.	Urednik