Vpliv revolucij v vzhodni Evropi na zahodno levico
JAMES D. YOUNG
Minila bodo slolclja in prihodnje generacije komunistov bodo o nas menile, da smo najsrečnejši izmed vseh smrtnikov, ki so v preteklih stoletjih prebivali na tem planetu, ker smo prav mi videli Stalina, genialnega vodjo, Stalina modrega, smehljajočega, dobrotljivega, dovršeno preprostega...
Kadar sem srečal Stalina, pa čeprav samo od daleč, mi je razbijalo sree zaradi njegove moči, privlačnosti in veličine. Od sreče in navdušenja bi pel, kričal in rjovel.
(Partijski funkcionar, citiran v Pravdi, 1. februarja, 1936).
Prišel je Gorbačov (leta 1985), mirno vstal in povsem stvarno, ne da bi se hvalil ali sprenevedal, povedal, kar je bilo vsem jasno. Sprva so bili ljudje začudeni, ker tega niso povsem pričakovali, in nato navdušeni, ker so čutili, da bi bil to lahko začetek renesanse, če že ne revolucije. Zakaj za Sovjctc je bil v tem najvišji pomen besed Gorbačova in hoteli so dejanje,
Dev Murarka
Kol je bila neposredna zapuščina - "našega očeta", "našega nezmotljivega", "našega sonca", "naše duše" - neločljiv del dialektike vzhodnonemškega delavskega upora leta 1953, tako je prihod Gorbačova na mesto generalnega sekretarja ruske komunistične partije leta 1985 pomagal sprostiti revolucije v Vzhodni Evropi konec leta 1989 in v začetku leta 1990. Toda čeprav je Gorbačov posredno prispeval k nastajajočemu zapletenemu zgodovinskemu procesu, ki je vodil k tem revolucijam, pa revolucionarnih sil v Vzhodni Evropi ni vpeljal, pospeševal in spodbujal.
V knjigi z naslovom Soviet Politics from Brezhnev to Gorbachev avtor Donald Kellcy, ameriški strokovnjak za sovjetsko politiko, ponuja osupljivo sodbo o sorazmerni nepomembnosti Gorbačova: "V nekem smislu je bilo Sovjetski zvezi (in tudi carski Rusiji) lahko vladati, ker njeni ljudje niso bili nikoli zelo zahtevni. Le malo kaže, da bo v bližnji prihodnosti novo vodstvo moralo izpolnili vse svoje obljube." Vendar jc Kellcy, čeprav slep za borbenost delavskega razreda po boljševiški revoluciji •eta 1917, le navedel nekaj zanimivih stališč o tem, da je Gorbačov odobril prepoved Solidarnosti na Poljskem. Poleg tega profesor Kellcy poudarja, da je Gorbačov poslal drugim vzhodnoevropskim voditeljem "jasno sporočilo o omejeni toleranci Moskve do odklonov in eksperimentov".
Kakršnakoli ocena vpliva revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico se mora "pirati na poskus razumevanja odnosa med Gorbačovom in spremembami, ki se danes
dogajajo v Vzhodni Evropi. Čeprav Gorbačov ni Stalin, pa ludi ni Tom Mann, John Maclcan, Rosa Luxemburg ali Eugene Victor Debs. Ko je Dcv Murarka leta 1971, dolgo preden je Gorbačov postal glavna politična osebnost, objavil knjigo The Soviet Union, jc navedel nekaj zelo opaznih opomb o Sovjetski zvezi brez Sovjetov v Vzhodni Evropi. Pravi: "Kajti za zdaj bodo domet vzhodnoevropskega reformizma in nacionalizma Se naprej določala ideološka stališča Moskve in njena občutja negotovosti v primerjavi z Zahodom." Tri leta po praški pomladi je Murarka predvidel, da "bo Moskva po dolgem in morda bolečem procesu našla način, kako prilagoditi odnos, da bo sovjetska navzočnost postala bolj diskretna, vzhodnoevropske države pa bodo bolj ali manj svobodno delale, kar bodo hotele, samo da ne bodo zapustile socialističnega tabora".
Ogledati si velja, kaj je leta 1971 Dev Murarka povedal o nacionalizmu v Sovjetski zvezi. Temu vprašanju jc posvetil le dve ali tri strani. Pravi: "Če torej občutkom nacionalizma priznamo legitimnost, s tem odpremo Pandorino skrinjico in tvegamo, da Sovjetska zveza v svoji sedanji obliki razpade." Ko jc Murarka priznal problem, da sekcije britanske levice niso pripravljene popustiti v odnosu do Škotske, je govoril o spornem problemu nacionalnosti. Takole povzema: "Ko bodo, dolgoročno gledano, manjšine kulturno in materialno napredovale, se bodo odnosi med Moskvo in republikami preuredili. Na mnogih področjih, na gospodarskem, kulturnem in izobraževalnem, je proces že stekel in republike imajo večji delež vpliva in odločanja kot pred desetletjem. Seveda pa se bo zaradi grožnje razpada Sovjetske zveze ta proces hitro ustavil."
Dev Murarka, pristen socialist, ki je skoraj četrt stoletja živel v Moskvi in bil čisto blizu partijskemu aparatu, je leta 1988 objavil zanosen življenjepis o Gorbačovu, The Limits of Power. (Po mojem kritičnem, skeptičnem in, upam, radikalnem mnenju, jc največja razlika, ki jo opažam znotraj zahodne levice v odnosu do Gorbačova ta, da sc niso sporazumeli niti o tem, kako zapisati njegovo ime - Gorbachov ali Gorbachev). Resneje rečeno, Stalin in Gorbačov predstavljata staro avtoritarno tradicijo socializma od zgoraj, ki sc razlikuje od socializma od spodaj.
Odločno trdim, da je vizija socializma predsednika Gorbačova zelo malo vplivala na revolucije v Vzhodni Evropi. Dev Murarka v svojem zanosnem in naklonjenem, a tudi kritičnem biografskem portretu Gorbačova pravzaprav ne daje nobene dejanske razlage motivov tega tako imenovanega razsvetljenega socialista, ki prakticira socializem od zgoraj. V značilnih poglavjih, kol sta na primer "Kulturni dvig" in "Preoblikovanje družbene zavesti", Murarka razkriva temeljno antidemokratično miselnost Gorbačova. Precej presenetljivo jc, da Murarka v tej zelo zanosni biografiji o Gorbačovu zelo malo govori o problemih nacionalizma, nacionalnosti ali o jezikih manjšin in njihovem zatiranju.
Ko pa je analiziral obisk Gorbačova v Latviji in Estoniji februarja 1986, jc kljub temu dejal: "Od trenutka, ko je 17. februarja stopil na latvijska tla, jc pokazal, da nikakor ni izgubil svoje zanosne težnje po delnem ali celotnem restrukturiranju." Ne v Moskvi, temveč v Estoniji, je Gorbačov razodel svojo temeljno intelektualno in politično držo, ko je študentom Politehničnega inštituta povedal, da sc je odločil izpeljati reforme. Zato velja navesti daljši odlomek iz'Murarkc:
Postal je odločnejši:
"Prosim, da kar najbolj resno premislite o vsem, kar sem rekel. Nočem uporabiti administrativnega pritiska, da bi tako rekoč vplival na vas s svojim položajem, toda
izrabljam to priložnost, da bi vam predstavil svoje misli." Ko se je dotaknil nasprotovanja novi politiki, je njegov glas postalo celo opazno grozeč:
"Odkrilo moram ugotoviti, da danes še lahko razpravljamo o problemih in izmenjujemo stališča, toda jutri bo vsak, ki bo trmasto vztrajal ali nebo razumel zahtev našega časa, moral preprosto oditi."
Dev Murarka odobrava ta odločno ncsentimcnlalni pristop do graditve socialistične (sie!) revolucije od zgoraj in zaključi takole: "Namig o'administrativnih ukrepih', čeprav s pridržkom, je bil grozeče opozorilo Gorbačova, da hi oslabil voljo konservativne opozicije in je odseval njegovo skrito frustracijo in jezo zaradi počasnega poteka sprememb. Ta izraz zaradi svoje močne asociacije s Stalinovo dobo Sovjctc vedno strese do kosti."
V tradiciji "zbijanja klina s klinom" in stalinizma, ki ohranja spomin na to, kako je Stalin ustvaril Sovjetsko Rusijo: Novo civilizacijo, s porogljivim vprašajem ali brez njega, bi številni zahodni levičarji nedvomno odobrili tako imenovani revolucionarni reformizem Gorbačova in citirali navdušeno oznako Maxa Beera o Leninu kot "socialističnem Petru Velikem". Vendar ni potrebno oditi v Rusijo, da bi poiskali predhodnike Gorbačova. H. M. Hyndman, premožen Londončan, ki se je odtujil takemu borbenemu in simpatičnemu socialistu, kot jc bil Tom Mann, in socialistu Johnu Maclcanu, trdi tole: "Da morajo emancipacijo delavcev izpeljati delavci sami, kol je dejal Marx, je res v tem smislu, da ne more biti socializma brez socialistov. Vendar sami sužnji ne morejo osvoboditi razreda sužnjev. Vodstvo, pobuda, poučevanje, organizacija, morajo priti do tistih, ki so rojeni v drugačnem družbenem razredu in so že od mladih nog izurjeni tako, da znajo uporabiti svoje sposobnosti."
Hyndmanovc besede so bile tragično tipične v letih pred prihodom boljševizma. Toda s tem je socialistom ostal problem, kako vpeljati socializem v deželah, kot sta Anglija in Amerika. Ernest Belford Bax je zagovarjal tradicijo socializma od zgoraj in razložil, kako bi se zgodila ta velika sprememba:
Zato bo v kapitalističnem sistemu večina nujno v glavnem glasovala za ohranitev tega sislema v tej ali oni obliki, ne zato, ker bi ga imeli radi, temveč iz čiste nevednosti in neumnosti. Revolucijo bo izvršila zgolj dejavna manjšina, ki ni več del stagnirajoče inertne množice. Posamezniki, ki delujejo med revolucionarnim obdobjem, so odgovorni samo tej socialistični manjšini.
Razmere, s katerimi jc bil soočen Bax - razmere gospodarske krize in razpada -niso tako zelo različne od tistih, v katerih jc zdaj Gorbačov. Tudi elitistično pojmovanje procesa socialističnega napredka jc precej podobno, s to razliko, da Bax ne govori o demokraciji, kadar misli avtoritarni režim.
Preden se vrnemo h Gorbačovu in revolucijam v Vzhodni Evropi, si oglejmo šc Pravo tradicijo bojevitega demokratičnega socializma - in demokratični socializem mora biti že po naravi stvari vedno bojevit - ki sta ga najbolje in najbolj poetično formulirala Rosa Luxemburg in Eugene Victor Dcbs. Ko jc Debs predstavil svojo vizijo socializma in demokratično pojmovanje lega, kako bi sc zanj lahko bojevali, je dejal:
Vaša Milost, že pred leti sem spoznal svojo sorodnost z vsemi živimi bitji in ugotovil sem, da nisem prav nič boljši od zadnjega med njimi. Takrat sem rekel
in tudi zdaj pravim: dokler jc še kakšen nižji razred, sem v njem; dokler jc še kakšen kriminalni element, sem njegov del; dokler je še kakšna živa duša v zaporu, nisem svoboden.
V nasprotju z Gorbačovom, ki po vsem videzu želi vpeljati revolucijo od zgoraj -čc to ni contradictio in adiccto - jc Dcbs dejal: "Nisem delavski voditelj. Nočem, da sledite meni ali komurkoli drugemu. Če iščete Mojzesa, da bi vas popeljal iz kapitalistične divjine, boste ostali natanko tam, kjer ste. Ne bi vas peljal v obljubljeno deželo, tudi če bi lahko, zakaj, čc bi vas jaz lahko peljal tja, bi vas lahko nekdo drug peljal iz nje. Uporabiti morate svoje glave in roke in se sami izvleči iz sedanjih razmer." Ne bi hotel biti neprijeten, toda na straneh revije Marxism Today resnično ne vidim več nobenega sledu o takšnem avtentičnem socializmu, kljub prihodu Toma Nairna, ki zagovarja novo Ljudsko fronto.
Vendar bi potem lahko nekdo kot zahodni levičar kritično podprl Gorbačova, tako kot sta Tribune in New Statesman v zgodnjih šestdesetih letih izrazila navdušenje nad levičarskim liberalcem Johnom F. Kenncdyjcm. Zdi sc mi, da jc Gorbačov celo manj liberalen in razsvetljen kot Kennedy-je nekakšen socialističen Peter Veliki, ki misli, da lahko ogromno rusko birokracijo nasilno strpa v omejen socialističen svetovni nazor in prakso. Ena od težav lega nazora je preprosto ta, da so revolucije v Vzhodni Evropi rezultat celotne tradicije nasilnega omejevanja in antidemokraličnih avtoritarnih režimov. Mnogo večja težava v praktičnem smislu - in spoštovanja vredna, odgovorna in realistična levica, za razliko od "nemogoče" levice, je lahko samo praktična - je v tem, da je Gorbačov sovražen do ruskega samostojnega delavskega gibanja. V eni najnovejših številk New Politics nek avtentičen ruski opozicionalec takole komentira odgovor Gorbačova na stavke leta 19X9:
Pozornosti Gorbačova tudi ni ušlo dejstvo, da razvoj stavkovnega gibanja socialističnim levičarskim silam odpira nove perspektive. Ko je Gorbačov govoril na sestanku Centralnega komiteja, takrat ko so stavke dosegle vrhunec, jc priznal, da "levičarsko radikalna razpoloženja" v naši deželi naraščajo. Vodja perestrojke je imel popolnoma prav, ko je to razumel kot grožnjo svojemu gospodarskemu programu in je levičarje hitro obtožil neodgovornih "zahtev po družbeni pravičnosti v duhu splošne uravnilovke".
Ali je res presenetljivo, česc zdi, da sc Margaret Tharcher in Gorbačov tako dobro razumeta?
Vendar so mi ruski zgodovinarji in drugi naivni in idealistični socialisti rekli na letni konferenci International Historians of the Labour Movement (ITH), ki jc bila na Dunaju: "Resnično moramo ostro razlikovati med razrednimi interesi ruskega proletariata in interesi ruske države." Zato ne morejo resno obravnavati navedenih stavk ruskih rudarjev, na kar sem opozoril v poročilu o zadnji septemberski konferenci, objavl jenem v Times Higher Educational Supplement. Ta kultura molka o delavskih bojih pod Gorbačovom vpliva tudi na zahodno levico in povečuje avtoriteto tistih, ki so si vedno želeli, da bi socialistični odrešitelji rešili neozdravljivo neumno človeštvo i/, ječe njegovih podedovanih razmer.
Največji vpliv nedavnih revolucij v Vzhodni Evropi jc v tem, da jc okrepil tisto stališče, po katerem bo socializem nastopil, čc sploh kdaj bo, le z dejavnostjo
razsvetljenih despotov in socialističnih odrešenikov. In kljub ogromnim razlikam med Gorbačovom in Stalinom, obstaja znotraj zahodne levice močna težnja razumeti Gorbačova kol osvoboditelja ljudi Vzhodne Evrope. Vendar bi morali biti zahodnoevropski levičarji izjemno previdni, ko precenjujejo demokratični liberalizem tega človeka, razen če "liberalizma" zdaj ne pooseblja Margaret Thatcher. Ali, kot jc dejal Dcv Murarka, ko je poročal o prvih odzivih na prevzem oblasti Gorbačova leta 1985: "Tovariši, ta človek ima prijazen nasmeh, a ostre zobe."
Preden se osredotočimo na vpliv Vzhodne Evrope na zahodno levico, omenimo na kratko tako imenovani problem "nacionalizma" v Rusiji, pa tudi izvore globokih družbenih in političnih sprememb v Vzhodni Evropi. V Rusiji se večina nezadovoljstva zatiranih nacionalnosti vrli okrog problemov množične revščine, pomanjkanja in velikoruskega šovinizma do anektiranih republik. Toda čeprav je Gorbačov arhitekt perestrojke, težka svetovna gospodarska kriza ni kar sprožila ruskega reformizma. V eni zadnjih številk New Statesmana sc E.P. Thompson v pomembnem članku o političnih dogodkih v Rusiji in Vzhodni Evropi identificira z vlogo žensk, mirovnim gibanjem in drugimi radikalnimi skupinami na Vzhodu in Zahodu, ki se borijo proti vojaškim silam in post stalinistični/NATO diktaturi:
Pri vsem tem nam kar naprej ponavljajo, da jc vse, kar se zdaj dogaja, izredno, brez primere, povsem nepredvidljivo. Vendar sama konfederacija političnih sil, zbrana okrog END (European Nuclear Disarmament) s svojim programom "Po hladni vojni", nekaj tega ni samo napovedala, temveč si za to že desetletje dejavno prizadeva.
Od leta 1980 smo združili prizadevanja za mir in svobodo. Nenehno smo prečkali meje med Vzhodom in Zahodom, sc pogovarjali z uradnimi in neuradnimi predstavniki in nekoliko na silo odprli vrata dogodkom iz. leta 1989.
To jc seveda pomemben popravek nesmisla o razsvetljeni socialistični revoluciji od zgoraj, ki naj bi jo vpeljal Gorbačov.
Da bi nekako razumeli vpliv revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno lcvico, nioramo pri tem upoštevali osrednjo vlogo boljševiške revolucije. V naklonjeni, čeprav ne nekritični oceni moje knjige Socialism Since 1889: A Biographical History, jc Royden Harrison zapisal: "Young zavrača stališče, da moramo socializem v Rusiji 'n na Kitajskem razumeti kot način ali načine nujno napačne zavesi i, kjer je ta napačna zavest povezana z neko drugačno izkušnjo, namreč izkušnjo azijskega načina produkcije." Kljub temu pa Harrison v svojem spodbudnem eseju "Marxism as Nineteenth-Century Critique and Twentieth-Century Ideology" piše o sodobnem socialistu, ki "mi jc opisoval, kako so v tridesetih letih 19. stoletja delavci, čeprav priklenjeni na svoja delovna mesta, bili vendarle prepričani, da sodelujejo v svetovnozgodovinskem dogodku, ki bo končno pripeljal do osvoboditve". Ne glede nato, kako razumljiva je bila ta Posebna iluzija, jc vse do nasilnega konca praške pomladi utelešala bistvo tragedije socializma v 20. stoletju.
V naklonjeni, kritični in zelo opazni oceni moje knjige Socialism Since 1889 ameriški zgodovinar Joe White trdi:
Čeprav jc bila ruska revolucija "globok izraz socializma od spodaj, so Lenin in boljševiki poskrbeli, da sc je prvotni delavski upor kaj hitro preoblikoval v
socializem od zgoraj", toliko bolj hitro in neizogibno, ker, po Youngu, nikakor niso razumeli delavskega gibanja na Zahodu. Od tod "poguben vpliv leninizma na delavska gibanja v Evropi in Ameriki po letu 1917". S tem je bilo pripravljeno prizorišče za nastanek in zmago fašizma, drugo svetovno vojno in holokavst, odsotnost revolucij povojni, kljub napovedim Trockega, in neuspeh revolucij leta 1956 in 1968. Young nikakor ne trdi, da so vrelci socializma presahnili. Nasprotno, "čeprav ga je zelo hitro strmoglavilo pol milijona ruskih čet, oboroženih s tanki in drugimi oklepnimi vozili, so češki delavci in intelektualci izražali svojo strastno podporo nekakšnemu klasičnemu militantnemu socializmu, ki ga predstavlja Druga internacioiuda". Podčrtane besede so Youngova vodilna politična in historična misel, ki jo ponavlja skoz vso knjigo. Njegov sklep na zadnji strani, da je "od leta 1986 mednarodni socializem šibkejši, kot je bil na višku Druge intcrnacionalc v letih 1889-1914", se sklada z vsem, kar je napisal pred tem.
Kljub vsemu navedenemu pa so nedavne revolucije v Vzhodni Evropi močno vplivale na zahodno levico. Če hočemo pri uničenju pristnih množičnih socialističnih gibanj v nekaterih vzhodnoevropskih deželah v letih po drugi svetovni vojni razumeli ta vpliv, moramo upoštevati tudi vlogo Stalina in stalinizma. Prav tako nikakor ne smemo prezreti drobitve zahodne levice, kije posledica madžarske revolucije, nenadnega konca praške pomladi in izdajstva socialne demokracije, vključno z našo ljubljeno delavsko stranko z njenim novim simbolom rdeče vrtnice namesto rdeče zastave ter poglabljanja ekonomske krize kapitalizma.
Ne samo, da je zahodna levica številčno šibkejša, kol jc bila kdaj kol i od leta 1889, jc tudi razdrobljena in brc/, usmeritve. Čeprav to ni najpomembnejše, pa številčna šibkost levic povsod le ni naključje. Najpomembnejše dejstvo je teoretski kaos znotraj zahodne levice - ne samo iluzije o socialističnem Petru Velikem v podobi Gorbačova, ki bo vse nas končno rešil pred pogubo in prekletstvom, ne samo brezbrižnost do tiste čudovite, čeprav stare socialistične himne, ki pravi "Nobeni rešitelji od zgoraj nas nc bodo rešili, nič ne zaupamo princem in knezom", ne samo nizkotna in dokončna predaja nauku o moči svobodnega trga, ki ga je nek ruski socialistični opozicionalec označil kol "tržni stalinizem", nesamo grozljiva popustljivost načrtovalcev socializma do samih sebe, temveč predvsem sorazmerna odsotnost kakršne koli vizije socializma kol našega edinega upanja v rešitev.
Zdi se, da se le malo zahodnih levičarjev sploh ukvarja z enim najbolj temeljnih vprašanj, namreč, kaj je socializem. Najboljša definicija socializma, na katero sem naletel, jc definicija Teodorja Shanina, ki pravi: "Socializem je odprava gospostva enih ljudi nad drugimi, je kolektivizem, ki ni nikogaršnja ječa, jc družbena enakost in pravičnost, je zavest ljudi o njihovi moči in zmožnosti obvladovanja njihove usode lukaj in zdaj." To so le lepe sanje, vendar jih nc bomo dosegli z vero v socialistične rešitelje, ne glede na to, kako razsvetljeni so lahko. Po vsem videzu pa so revolucije v Vzhodni Evropi dejansko zaostrile vprašanja in dileme, s katerimi sc sooča levica na Zahodu. Bistvo tc krize je v tem, da socialisti ne sodelujejo v idejnem boju.
Kljub omejenim zmagam, ki jih je zahodna levica dosegla leta 1968, njena moč upada že od konca druge svetovne vojne. V tridesetih letih je intelektualno najbolje analizirala dogajanja v svetu. V knjigah kot Dread and Wine, The Grapes of Wrath, The Road to Wigan Pier, Hungry England, Sunset Song, Why You Should Be A Socialist, Man's Wordly Goods in The Coming Struggle for Power itn., so različni liberalni socialisti
zagovarjali humanistične in duhovne vrednote pravega demokratičnega socializma. Ena od razlik med tridesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja jc v tem, da jc v tridesetih letih desnica imela ali sc polastila politične moči, medtem ko je lcvica pridobivala politične argumente; v prejšnjem desetletju pa se je desnica povsem svetu dokopala do oblasti in zmagala v idejnem boju. Ta izjava mi nikakor ni v veselje. In vendar jc to naša realnost.
Ne glede na to pa sc zmaga zahodne levice v idejnem boju tridesetih let do določene mere opira na iluzijo o Sovjetski zvezi. Znan ameriški liberalec jc sporočil vsemu svetu: "Videl sem prihodnost in ta deluje." Zdelo seje, da sc večina levičarjev s tem strinja. Navidezna odprava nezaposlenosti v Rusiji, v primerjavi z Zahodom, jc mnoge socialiste, pa tudi liberalec prepričala, da jc totalitarni socializem boljši kot kapitalizem. V intervjuju v neki zgodovinski reviji je C. Vann Woodward, izjemno uglajen ameriški zgodovinar, pripovedoval o svojem potovanju v ZSSR leta 1932. Takole pravi: "Zdelo seje, da jc depresija rušila zahodni sistem. Lincoln Stcffens mi jc povedal, da je videl prihodnost in da deluje. Rusija jc blestela."
V	vseli dvajsetih letih univerzitetnega poučevanja me jc nenehno spravljala v začudenja lahkovernost meščanskih intelektualcev, čeprav je, po mojem mnenju, le malo akademikov tudi intelektualcev. To jc pomembno v zvezi z najsplošnejšim vplivom revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico, kose zahodna delavska gibanja - to jc, predvsem ideja socializma - v veliki meri preselijo iz tovarn na univerze. Leta 1917 je nek ameriški socialist in akademik napisal članek, ki izraža njegovo razočaranje nad projektom socializma zaradi nezadovoljstva ob izbruhu svetovne vojne. V zelo značilnem odlomku pravi: "Vidim vizijo komunistične enakosti... vendar ne verjamem več v proletariat nadljudi, ki jo bodo dosegli z revolucijo. Nič več ne verjamem v taktiko, ki temelji na eksistenci razreda ekonomskih marionet. Nič več ne verjamem, da bi lahko ljudje z vaško miselnostjo razmišljali na splošen način."
Menim, da jc sklicevanje na "vaško miselnost" izjemno pomembno, ker so revolucije v Vzhodni Evropi podobno in na znan način vplivale na zahodne intelektualce. Kljub temu, da fanatično občudujem Marxovo in Engclsovo delo, jeskrajni čas, da sc levica znebi nesmisla o tako imenovani "vaški miselnosti". Eden glavnih razlogov, zakaj so velike sekcije levice na Zahodu nenaklonjene revolucijam v Vzhodni Evropi, se opira na iluzije o univerzalnem intcrnacionalizmu.
V	nedavno odkritem članku iz leta 1845 jc Mara vgradil v delavsko gibanje intelektualne temelje tega abstraktnega in brezpomenskega intcrnacionalizma. Pravi: "Po narodnosti delavec ni nc Francoz, nc Anglež, ne Ncmcc, njegova narodnost jc tlaka, mezdno suženjstvo in prodajanje samega sebe. Njegova vlada ni niti francoska niti angleška niti nemška, jc kapital. Njegov rodni zrak ni francoski, angleški ali nemški, jc tovarniški zrak. Dežela, ki mu pripada, ni niti francoska niti angleška niti nemška, je dežela nekaj čevljev pod zemljo." V nasprotju z Roso Luxemburg - neznano Roso Luxemburg, ki je leta 1900 napisala članek V obrambo (poljske) narodnosti - ima Patetični Neil Kinnock z Marxorn skupno eno (in samo eno) stvar - zastarel in neopravičljiv odnos do narodnosti. Ko jc Kinnock pred dvema letoma prišel na škotsko, je napadel in dcnunciral zagovornike potrebe po parlamentu v Edinburghu kot "vročekrvneže".
Oktobra 1982 sem preživel dva tedna na univerzi v Katowicah. To jc bilo doživetje totalitarizma na Partijski univerzi, ki sc ga bom spominjal do smrti. Ker mi jc moje Škotsko kulturno okolje tuje in ker sem žc po naravi boljševik, sc brez težav iden-
tificiram z revolucijami v Vzhodni Evropi kol z naprednim zgodovinskim razvojem. Vendar sem na žalost znotraj zahodne levice v manjšini, vsaj kolikor lahko presodim po odzivih na le vzhodnoevropske dogodke v angleških in ameriških socialističnih revijah in časopisih. Tudi predavateljsko potovanje : v Slovenijo aprila 1989 jc izostrilo moje dojemanje naprednega vidika zapletenih prevratov v Vzhodni Evropi. Prav pred kratkim sem dobil od prijatelja, kolega zgodovinarja, zelo ganljivo pismo: "Na splošno se pri nas stvari slabšajo. Prepričan sem, da še ni končano. Vsi pričakujemo, da se bodo zgodile celo še hujše stvari, posebno nam, Slovencem. Zalo držite pest i za nas, za Slovenijo.".
Revolucije v Vzhodni Evropi, ki jih je sicer navadno pozdravila tako desnica kot levica, pa tudi levičarski zagovorniki diktature in levičarski liberalci, zahodni levici niso dale nobenega razloga za zadovoljstvo. Pojav rasizma, fašizma, desničarskega nacionalizma, v nekaterih deželah klic po restavraciji minulih monarhij, odkritje domnevno osvobajajoče moči tržnih zakonitosti, vse to poglablja žalost glede življenjske sposobnosti socialističnega projekta.
Prispevek Gorbačova k procesu sproščanja revolucij v Vzhodni Evropi je najbolj navdušeno pohvalil - ironija vseli ironij - Noam Chomsky. Ko je sredi januarja 1990 predaval v Glasgovvu, jc med drugim dejal, da so reforme Gorbačova brez prcccdcnsa. Da pa bi vse nas spodbudil k premisleku o vplivu revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno lcvico, bom navedel Davida Huma, velikega škotskega filozofa razsvetljenstva, in njegovo razpravo, ker govori o pivih načelih vladanja:
Za liste, ki s filozofskim očesom preučujejo človeške zadeve, ni nič bolj presenetljivega kol lahkota, s katero manjšina vlada večini, pa tudi slepa vdanost, s katero sc ljudje odpovedujejo svoj i m čustvom in strastem ter pristajajo na čustva in strasti svojih vladarjev. Ko raziskujemo, kaj je povzročilo ta čudež, odkrijemo, da vladarjev nc podpira nič drugega kol mnenje, ker jc moč vedno na strani vladanih.
Čeprav so revolucije v totalitarnih družbah Vzhodne Evrope Humovo oceno postavile na laž, jc zahodna levica šc vedno ujela v omejeni clilizcm I l.M.Hyndmana, Ernesta Bclforda Baxa in - ali smem reči? - revije Marxism Today.
V	Glasgowu sem srečal tudi pisatelje i/ leningrajskega kroga. Bilo jc spodbudno in obenem žalostno poslušali, ko so mi govorili, da naj bi sc ruski ljudje s pomočjo tržnega gospodarstva osvobodili osnovne revščine in pomanjkanja. Pozitivni vidik vpliva revolucij v Vzhodni Evropi na to majhno skupino pa jc bil v tem, da so začeli na nov način brati, razpravljali in premišljevali o ideji socializma. Želim si, da bi sc isto dogajalo na Zahodu, vsaj v veliko večji meri, kot jc videti zdaj.
V	članku "Reflections on the Crisis of Communist Regimes", objavljenem v New Left Review, Ralph Miliband pravi: "Izid te krize jc šc vedno odprto vprašan je, čeprav, na splošno rečeno, drugačnih možnosti ni težko našteti: v najboljšem primeru naj bi šlo za obliko režima, podobnega socialistični demokraciji, ki ga bo morda uspelo doseči reformskemu gibanju, ki ga jc v Sovjetski /.vezi začel Mihail Gorbačov, za nekakšno obliko kapitalistične demokracije z močnim javnim sektorjem; ali pa za okrepljen avtoritarni režim z rastočim tržnim gospodarstvom." Čeprav Miliband ne govori veliko o Vzhodni Evropi, jc očitno, da sc bo večina teh družb - vsaj kratkoročno - razvijala k nekakšni obliki kapitalistične demokracije z močnimi javnimi sektorji.
Hkrali ko sc jasno zavedamo morilske destruktivnosti totalitarizma, pa nc smemo gojiti iluzij o velikodušnosti zahodne demokracije.
Kljub verjetni vrnitvi k oblikam privatne lastnine v Vzhodni Evropi, zlom totalitarizma pomeni, da socialistična ideja - s tem mislim pravi socializem - prvič po mnogih mračnih desetletjih ponovno postaja predmet političnih razprav tako na Vzhodu kot na Zahodu. Seveda pa bo socializem spet postal predmet razprav le tako, da bo demokracija presegla svoje obstoječe meje. Na Škotskem, kjer se že nekaj časa upiramo osovraženemu davku na glavo /poli tax/, je moja žena spoznala omejeno velikodušnost naše tako hvaljene demokracije, ko nas jc pred nekaj dnevni obiskal policijski uradnik. V moji odsotnosti jc mojo ženo, ki jc ta davek res plačala proti svoji volji, prestrašil brutalne?., zaposlen pri laburistični upravi, ker nisem prispeval niti penija k davku, namenjenemu odvzemu volilne pravice volilcem, ki so podedovali svoje demokratične pravice iz bojev čartistov 19. stoletja. Ko govori o lekcijah totalitarnega "komunizma", Miliband trdi, da "jc bila ena velikih zmag vladajočih razredov na Zahodu v tem, da so si demokracijo prilastili, vsaj retorično in kot propagando". Da bi to retoriko in propagando odvrnili, je naša dolžnost, da uveljavimo delavski nadzor nad šolami, univerzami, tovarnami itd., tu, v Rusiji in v Vzhodni Evropi.
Kljub ogromnim možnostim, s katerimi sc zdaj soočajo socialisti, so revolucije v Vzhodni Evropi tako zapletene, šc posebno manifestacije tako imenovanega "nacionalizma", da jc levica na Zahodu šc vedno preveč hladna do "poudarjanja pozitivnega", kol pravi pesem iz. 50. Ict. Razpoloženje brezupa zahodne levice krepi predvsem tiha domneva, da so vzhodnoevropski revolucionarji, v zapletenem svetu, ki mu grozi uničenje, resnično nagnjeni k "vaški miselnosti".
Intelektualna dediščina iz Icla 1848 - dediščina Komunističnega manifesta - kot Alpe pritiska na možgane zahodne levice. Ko je Eric J. Hobsbawm v intervjuju, objavljenem v Sunday Independent, govoril o tradiciji leta 1848, o revolucijah v Vzhodni Evropi in njihovem vplivu na zahodno levico, jc pri tem branil zagovornike levičarske doki rine socializma od zgoraj. Začuda odkrito jc rekel: "Kar zadeva policijo, bo vsakdo, ki jc bil v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, potrdil, daje naredila red. Bilo jc manj zločinov. Čc pa jc tako, ali mislite, da bi se brez resnega, neusmiljenega policijskega nadzora, Azarbejdžanci in Armenci prenehali pobijati med seboj, kot so to počeli 70 let? 'Policija' ni nujno slaba stvar, terorizem je." Toda "rdeči Eric", kot ga je nekoč imenoval Royden Harrison, sc ni ustavil pri tem. Njegove napovedi so krivične do listih od nas, ki smo zvesti stališču, da bo socializem nastopil kot rezultat množičnega boja:
Svobodni irg ni rešitev. Pričakujem, hoteli to ali nc, da bo nujno nazadovanje k državnemu ali administrativno vodenemu gospodarstvu, pa če sc samo imenuje marksistično ali nc.
Da nebi kdo mislil, da preveč poudarjam drobitev zahodne lcvicc in njen občutek dezoricniacije zaradi krize, bom navedel odgovor Toma Nairna Ericu Hobsbawmu. Čeprav sta oba sodelavca revije Marxism Today in sla oba prepričana, da je potrebna Ljudska fronta, pa jc Nairn dcnunciral Hobsbavvma, da "interpretira zgodovino s Kirk - Elderjcvega stališča". Nairn pravi: " Poglavitni nauk, ki ga lahko izpeljemo iz dogodkov v Sovjetski zvezi, je, da so vsi nacionalisti nori in jih je zalo treba trdo prijeti, Če hočemo, da bo perestrojka uspela."
Nairn sc kol Škot, ki nc zaupa kaj dosti kolektivni sposobnosti delavskega razreda, da bo vpeljal socializem, odloča za vseobsegajoči, globalni nacionalizem kot rešitev krize kapitalizma - in tudi socializma - ob koncu 20. stoletja. Vendar jc pomembna njegova kritika tradicionalne marksistične univerzalne kulture kot "nekakšne globalne Južne Afrike". Kljub najini skupni privrženosti marksizmu in boju za škotsko samostojnost, pa menim, da gre predaleč, ko trdi:
V svetovnem dogajanju- v "drugem letu 1848, v drugi Pomladi narodov" - sc jc ponovno potrdila pomembnost nacionalizma. Vclikomcstno inteligenco Vzhoda in Zahoda ni šc nikoli nobena lema tako vznemirjala. Zgodovino so vedno razumeli kot hud boj med napredkom in nazadnjašlvom, med urejeno velemestno modernizacijo, katere merilo so bistroumni ljudje z. diplomami, in med njihovo ogroženostjo z neumnim nativizmom. Strastni provincialci, nagnjeni k medsebojnemu uničevanju, hočejo, da sc stvari razvijajo, kot to sami želijo, in le redko vedo, kaj je zanje najbolje.
Čc sta Hobsbawm in Nairn reprezentativni intelektualni osebnosti zahodne levicc, potem jc vpliv revolucij v V/hodni Evropi izzval - ali ponovno izzval - nov intelektualni boj med "vaško miselnostjo" in "vclikomcstno inteligenco".
Delno rešitev problemov, s katerimi sc ukvarjajo Eric Hobsbawm, Tom Nairn in številni drugi socialisti, jc nakazala Rosa Luxemburg v svojem članku V obrambo narodnosti, kjer trdi:
Nc smemo hodili za temi, ne s temi posestniki in meščani, temveč/?ro/; njim; nc smemo iskati rešitve za našo narodnost v družbi z njimi, temveč v boju proti njim braniti svojo blaginjo kakor tudi svojo materinščino... Poljsko delovno ljudstvo se mora zbrali pod praporom socialne demokracije, tega edinega pribežališča za svobodo in pravičnost. Tam bo našlo varstvo svoje blaginje, svojega družinskega življenja, svojih državljanskih pravic in svoje materinščine./prev.J.Moder/
Še več, po vsem videzu bi zdaj zahodna levica morala razumeli, da se v nekalerih delih Vzhodne Evrope pojavlja to, kar jc Eleanor Marx opisala kol "nezavedni socializem delovnih mož in žena". Leta 1990 jc mnogo bolj plodna misel o spontanosti delavskega razreda, kot pa misel o leninistični "avantgardni" partiji. Nedavni dogodki v Vzhodni Evropi nedvomno poirjujejo upravičenost besed Rose Luxemburg. Ali, kot je zapisal pokojni ameriški zgodovinar Herbert Gutman:
Podrejeno prebivalstvo dolgo časa živi z cksploatacijo... Ustvarja institucije, ki sc ukvarjajo z neenakopravnostjo, z neenakopravno distribucijo sredstev in dobrin. To počne, nc da bi sc trudilo spremenili razmere, ki lo neenakopravnost ustvarjajo ali vzdržujejo. Potem pa sc v določenih okoliščinah - nobene od njih nc moremo predvideli - to prenašanje spremeni v svoje nasprotje. Tako jc bilo v Chicagu v 80. letih 19. stoletja, v Pctersburgu leta 1905 in Gdansku v70.1ctih tega stoletja.
Morda smo nedavnim političnim dogodkom šc preblizu, da bi lahko pravilno ocenili vpliv revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico. Vendar je eno gotovo -mednarodni socializem je ponovno postal predmet resnih političnih razprav. Boj nc bo lahek, toda liberalni socialisti so sc dolžni bojevali za idejo in ideal avtentičnega
socializma od spodaj. Le lako nas bo razvnemala in motivirala vizija o tem, kaj bi lahko dosegla socialistična družba v svetu barbarstva in militarizma.
Ko jc kol mladi socialist Norman Mailer preciziral motive naših skupnih prizadevanj, je dejal: "Hočemo socialistični svet, pa nc zato, ker bi si domišljali, da bodo zaradi tega ljudje srečni... temveč zato, ker v samem življenju čutimo moralni imperativ, da naj izboljšamo človekove življenjske razmere, pa čeprav bi to navsezadnje pomenilo samo dvig človekovega trpljenja na višjo raven."
Prevedla Zdenka Erbcžnik